Številka:	U-I-85/15-13
Datum:	3. 3. 2016

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Okrajnega sodišča v Celju, na seji 3. marca 2016

Drugi stavek prvega odstavka 185. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08) ni v neskladju z Ustavo.

1. Okrajno sodišče v Celju vlaga zahtevo za oceno ustavnosti drugega stavka prvega odstavka 185. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagatelj pojasnjuje, da je na podlagi prvega odstavka 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) prekinil postopek v pravdni zadevi, ker bi moral v njej uporabiti navedeno zakonsko določbo, za katero meni, da je v neskladju z Ustavo. Navaja, da pravilo, po katerem sprememba tožbe ni smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama, če bi zaradi tega prišlo do spremembe stvarne pristojnosti sodišča, lahko v določenih primerih privede do tega, da stranka ne bo mogla nikoli več doseči sodne odločitve o svojih pravicah in obveznostih ali pa bo uveljavljanje njene pravice povezano z nesorazmernimi stroški. Drugi stavek prvega odstavka 185. člena ZPP naj bi omejeval človekovo pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Predlagatelj meni, da so cilji izpodbijane ureditve, uvedene z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 45/08 – v nadaljevanju ZPP-D), predstavljeni protislovno, obenem pa nasprotujejo načeloma ekonomičnosti postopka ter koncentracije glavne obravnave. Zato naj bi sporni poseg v pravico do sodnega varstva ne zasledoval ustavno dopustnega cilja. Predlagatelj se sklicuje na pravno doktrino, ki naj bi bila naklonjena možnosti spremembe tožbe, če se je s tem mogoče izogniti novi tožbi. Po njegovem mnenju bi dovolitev spremembe tožbe nad zneskom 20.000 EUR in odstop takih zadev pristojnemu okrožnemu sodišču ugodno vplivala na hitrost reševanja zadev zaradi zaveze sodišč po hitrem in prednostnem reševanju starejših zadev. Po drugi strani naj bi izvajanje izpodbijane določbe pomenilo, da mora stranka vložiti novo tožbo, ki bi se reševala po vrstnem redu vloženih zadev, kar bi pripeljalo do časovnega zamika celovite odločitve o pravici stranke. Poleg tega, opozarja predlagatelj, je vložitev nove tožbe glede dela zahtevka nad 20.000 EUR izpostavljena nevarnosti ugovora zastaranja, ki bi povzročil, da stranka ne bi prišla do "dokončne odločitve o svoji pravici". Po oceni predlagatelja drugi stavek prvega odstavka 185. člena ZPP posega v prvi odstavek 23. člena Ustave tudi zato, ker strankam povzroča višje stroške postopkov, kar utegne nekaterim strankam preprečiti vložitev nove tožbe. Vlaganje novih tožb naj bi za seboj potegnilo dodatne stroške (sodne takse, nagrade odvetniku), ki naj bi presegali dodatne stroške, ki nastanejo v primeru zvišanja tožbenega zahtevka.

2. Državni zbor je odgovoril na zahtevo. Po njegovi presoji sprememba tožbe po naravi stvari ne more biti smotrna in je v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka, ko bi prišlo zaradi spremembe tožbe do spremembe stvarne pristojnosti sodišča. Tedaj naj bi se postopek zavlekel že zaradi spremembe stvarne pristojnosti sodišča. Državni zbor poudarja, da je smisel spremembe tožbe dosežen le tedaj, ko se postopek konča pred istim sodiščem. Dopuščanje sprememb tožbe, ki povzročijo spremembo stvarne pristojnosti, naj bi omogočilo zavlačevanje postopka, tudi z zlorabo procesnih pravic tožeče stranke. Državni zbor meni, da izpodbijana določba ni v neskladju z Ustavo.

3. Vlada je o zahtevi podala mnenje. Opozarja, da je namen drugega stavka prvega odstavka 185. člena ZPP pospešitev pravdnega postopka in zagotavljanje človekove pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Vlada meni, da dovolitev spremembe tožbe tudi v primerih, ko to pomeni pristojnost drugega sodišča, v praksi pomeni, da se bo postopek nadaljeval šele, ko zadeva pred stvarno pristojnim sodiščem pride na vrsto, poleg tega pa je treba v skladu s 302. členom ZPP obravnavo začeti znova. Procesna pravica do spremembe tožbe naj bi se pogosto zlorabljala. Šlo naj bi za poskuse zavlačevanja postopka in izvajanja pritiska na toženo stranko. Po mnenju Vlade izpodbijana ureditev prestane strogi test sorazmernosti. Vlada navaja, da so stranke odgovorne, da s svojim ravnanjem v postopku pripomorejo k uresničitvi svojih procesnih pravic, prav tako pa h kvaliteti sodnega varstva in pospešitvi postopka. Opozarja tudi, da lahko tožena stranka vedno posredno privoli v podaljšanje postopka tako, da privoli v spremembo tožbe, ki ji sledi odstop zadeve stvarno pristojnemu sodišču. Sporna določba naj bi pomenila uravnoteženje interesov strank v pravdnem postopku. Vlada poleg tega navaja, da drugi stavek prvega odstavka 185. člena ZPP zahteva le malo skrbnejšo pripravo na strani tožeče stranke, ki se kaže v bolj skrbni oceni višine zahtevka.

4. Odgovor Državnega zbora in mnenje Vlade sta bila vročena predlagatelju, ki nanju ni odgovoril.

5. Predlagatelj zahteva oceno ustavnosti drugega stavka prvega odstavka 185. člena ZPP. Pogoji, pod katerimi lahko sodišče kot predlagatelj začne postopek za oceno ustavnosti zakona pred Ustavnim sodiščem, so določeni v 156. členu Ustave in v 23. členu ZUstS. Sodišče lahko prekine postopek, ki ga vodi, in začne postopek pred Ustavnim sodiščem le, če oceni, da je zakonska določba, ki bi jo moralo uporabiti pri odločanju, protiustavna. V obravnavanem primeru je predlagatelj prekinil postopek odločanja o tožbenem zahtevku proti zavarovalnici za plačilo odškodnine zaradi nepremoženjske škode, ki ga je tožnica povečala z 10.000 EUR na 65.000 EUR (in je ob upoštevanju že plačanih 20.500 EUR iz tega naslova zahtevala še 44.500 EUR s pripadki). Kot izhaja iz pravnomočnega sklepa o prekinitvi postopka, je tožena stranka tej spremembi tožbe izrecno nasprotovala. Ustavno sodišče se strinja s stališčem predlagatelja, da v nastalem procesnem položaju izpodbijana določba predlagatelju preprečuje, da bi iz razlogov smotrnosti dovolil spremembo tožbe s povečanjem zahtevka (tudi) nad znesek 20.000 EUR kljub nasprotovanju tožene stranke, pri čemer predlagatelj meni, da je to v neskladju z Ustavo. Procesne predpostavke za odločanje o zahtevi za oceno ustavnosti drugega stavka prvega odstavka 185. člena ZPP so glede na navedeno izpolnjene.

6. Prvi odstavek 185. člena ZPP se glasi:

"Ko je tožba vročena toženi stranki, je za spremembo potrebna njena privolitev; vendar pa lahko sodišče dovoli spremembo, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Šteje se, da sprememba tožbe ni smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama, če bi zaradi tega prišlo do spremembe stvarne pristojnosti sodišča." Člen 185 ZPP se nanaša na t. i. objektivno spremembo tožbe, ki je mogoča do konca glavne obravnave, in ki je lahko sprememba istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka, ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega (prvi in drugi odstavek 184. člena ZPP). V zvezi s spremembo tožbe doktrina poudarja, da se pojavlja kolizija dveh interesov: v tožnikovem interesu in v interesu načela ekonomičnosti in smotrnosti je, da se tožba spremeni in da teče razprava o tako spremenjenem zahtevku, nasprotno pa toženčev interes zahteva restriktivni pristop do spremembe tožbe.¹

7. Izpodbijani drugi stavek prvega odstavka 185. člena ZPP po vsebini določa, da sodišče po vročitvi tožbe toženi stranki ne more dovoliti spremembe tožbe, ki bi imela za posledico spremembo stvarne pristojnosti sodišča, če tožena stranka tej spremembi nasprotuje. Izjema od splošnega pravila je urejena v 186. členu ZPP, ki določa, da privolitev tožene stranke za spremembo tožbe (tudi tisto, ki pelje v spremembo stvarno pristojnega sodišča) ni potrebna, če tožeča stranka spremeni tožbo tako, da zahteva zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe, iz iste dejanske podlage drug predmet ali denarni znesek, ali če uveljavlja vmesni ugotovitveni zahtevek po tretjem odstavku 181. člena ZPP.² Če tožena stranka privoli v spremembo tožbe, zaradi katere sodišče v zadevi ni več stvarno pristojno, pošlje sodišče, ki ni več pristojno, zadevo pristojnemu sodišču (tretji odstavek 185. člena ZPP). Zoper sklep, s katerim sodišče ugodi spremembi tožbe, ni posebne pritožbe (sedmi odstavek 185. člena ZPP). Tudi sodišče, ki ugotovi, da je stvarno nepristojno (lahko tudi po spremembi tožbe), o tem sprejme poseben sklep.³ Šele po pravnomočnosti tega sklepa namreč sodišče odstopi zadevo pristojnemu sodišču, pristojno sodišče, ki mu je bila zadeva odstopljena, nadaljuje postopek, kot da bi se bil začel pred njim, pravdna dejanja nepristojnega sodišča pa niso brez veljave samo zaradi tega, ker jih je opravilo nepristojno sodišče (23. člen ZPP). Spor o stvarni pristojnosti med sodiščema (ali sodišči) se rešuje po pravilih iz 24. člena ZPP in je tako "zadnja beseda" pri sodišču, ki je pristojno za odločitev v navedenem sporu o pristojnosti. Po 25. členu ZPP v sporu o pristojnosti med okrajnimi in okrožnimi sodišči s svojega območja odloča višje sodišče, v sporu o pristojnosti med okrajnimi in okrožnimi sodišči z območja različnih višjih sodišč ter v sporih o pristojnosti med sodišči razne vrste pa odloča vrhovno sodišče. Razmejitev stvarne pristojnosti med okrajnimi in okrožnimi sodišči je za premoženjskopravne zahtevke v načelu postavljena na 20.000 EUR (če je vrednost spornega predmeta višja, je pristojno okrožno sodišče), ZPP pa v 30. in 32. členu določa tudi posebna pravila o stvarni pristojnosti sodišč za določene vrste zahtevkov ne glede na vrednost spornega predmeta.⁴

8. Na podlagi izpodbijane določbe se po vročitvi tožbe tožencu pristojnost za odločanje o tožbi ne more več brez toženčevega soglasja k spremembi tožbe premakniti – prav zaradi navedene spremembe – na sodišče iste (prve) stopnje, vendar drugega ranga. Drugače povedano, tožnik po uveljavitvi ZPP-D ne more več kljub nasprotovanju toženca izsiliti dopustitve spremembe tožbe iz razlogov "smotrnosti", ki ji sledi sprememba stvarno pristojnega sodišča. Drugi stavek prvega odstavka 185. člena ZPP je bil namreč uveljavljen šele z ZPP-D, pred tem je lahko sodišče vedno dovolilo spremembo tožbe, ki je smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama, ne glede na to, da je to pomenilo, da to sodišče ne bo več stvarno pristojno v zadevi. Zakonodajalec je z izpodbijano spremembo želel preprečiti "špekuliranje strank, ki namerno dvigujejo vrednost spornega predmeta, da si zagotovijo pristojnost okrožnega sodišča", preprečiti spremembe tožb, zaradi katerih pride do spremembe stvarne pristojnosti sodišča in s tem podaljšanja postopka, oziroma primere, ko se v praksi dogaja, da tožeča stranka vloži tožbo pred okrajnim sodiščem, potem pa spremeni tožbo tako, da dvigne višino tožbenega zahtevka z namenom, da si zagotovi pristojnost okrožnega sodišča, ko je pred tem neuspešno zahtevala izločitev okrajnega sodnika, ali pa tudi izključno z namenom zavlačevanja postopka.⁵ Predlagatelj ZPP-D je celo posumil, da sodišča v praksi dovoljujejo spremembe tožb tudi le zato, da se "rešijo kakšnega spisa", obenem pa je pojasnil, da tudi po novi ureditvi ne bo ovir, da se zadeva odstopi stvarno pristojnemu sodišču, če tožena stranka privoli v spremembo tožbe, saj s to privolitvijo posredno privoli tudi v podaljšanje postopka.⁶ Državni zbor se v svojem odgovoru na zahtevo sklicuje na potrebo po preprečevanju zavlačevanja ter po zagotavljanju ekonomičnosti postopka. Vlada v svojem mnenju o zahtevi pojasnjuje, da je namen izpodbijane določbe pospešitev pravdnega postopka in zagotavljanje človekove pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

9. Del pravne teorije je pozdravil uveljavitev drugega stavka prvega odstavka 185. člena ZPP ob istočasni oceni, da bi do enakega rezultata morala pripeljati že razumna razlaga dosedanje ureditve. Sprememba tožbe naj ne bi mogla biti smotrna – in ni mogoče dopustiti spremembe, ki ji toženec nasprotuje –, če to pripelje do spremembe stvarne pristojnosti, s čimer bi se postopek zavlekel.⁷ Druga avtorica podrobneje pojasnjuje, da se v primeru, ko je za odločanje o spremenjeni tožbi stvarno pristojno drugo sodišče, postopek nadaljuje šele takrat, ko zadeva pride pred tem sodiščem na vrsto, poleg tega pa je treba v skladu s tretjim odstavkom 302. člena ZPP⁸ obravnavo začeti znova. To lahko povzroči precejšen zastoj v postopku in s tem poseg v pravico toženca do učinkovitega sodnega varstva.⁹

10. Predlagatelj izpodbijani ureditvi očita, da posega v človekovo pravico strank pravdnega postopka do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave). To je pravica vsakogar, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Pravica do sodnega varstva zagotavlja možnost predložitve zadeve sodišču, ki bo o zadevi v razumnem času vsebinsko (meritorno) odločilo, odločilo torej o tem, ali je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen ali neutemeljen. Jasno je, da drugi stavek prvega odstavka 185. člena ZPP sam po sebi ne omejuje človekove pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave oziroma ne posega vanjo. Navedena zakonska določba namreč ni neposredni pravni temelj za sodno zavrnitev zahteve za meritorno odločitev o zahtevku. Vendar ustaljena presoja Ustavnega sodišča ne izključuje primerov, v katerih se ugotovi poseg v človekovo pravico že zato, ker ima neka določba v praksi dejanske učinke posega in jo je zato treba razumeti kot poseg.¹⁰ Prav tako je Ustavno sodišče že odločilo, da lahko posega v prvi odstavek 23. člena Ustave ureditev, ki povzroči zamudo zastaralnega roka, tako da tožeča stranka sicer prejme formalno zavrnilno (meritorno) sodbo, vendar ta ni rezultat "prave" in polne ter celovite presoje dejanskega in pravnega stanja zadeve, pač pa se osredotoči le na ozek izsek celotnega (hipotetično) pravno pomembnega abstraktnega dejanskega stanu – na potek zastaralnega roka. Takšno vsebinsko osiromašeno odločanje sodišča namreč ni sojenje oziroma zagotavljanje sodnega varstva v polnem in dejanskem pomenu besede.¹¹

11. Ustavno sodišče se mora najprej opredeliti do vprašanja, ali drugi stavek prvega odstavka 185. člena ZPP sploh – čeprav posredno – posega v pravico do sodnega varstva. To zatrjuje predlagatelj, ki svojo tezo gradi na dveh glavnih argumentih: (a) da izpodbijana ureditev sili tožnike v vlaganje novih tožb glede delov zahtevka nad 20.000 EUR, kjer so tožniki izpostavljeni ugovorom zastaranja, ki jim ne bi bili, če bi lahko enostavno neomejeno povečali obstoječi zahtevek in ostali v okviru že prej vložene, zdaj spremenjene tožbe, katere obravnavanje bi se preselilo pred okrožno sodišče, in (b) da izpodbijana ureditev z že opisanim siljenjem tožnikov v vlaganje novih tožb strankam povzroča višje stroške postopkov, kot bi jih imeli ob golem povečanju zahtevka v okviru iste tožbe, kar bi nekaterim strankam utegnilo sploh onemogočiti vložitev nove tožbe in zaščito svojih pravic.

12. Res je, da izpodbijana ureditev tožnikom pred okrajnim sodiščem, ki med postopkom ugotovijo, da bi želeli povečati obstoječi tožbeni zahtevek nad 20.000 EUR, pa temu toženec, ki mu je bila tožba že vročena, nasprotuje, takšno spremembo tožbe, ki bi peljala v spremembo stvarne pristojnosti sodišča, preprečuje (če ne gre za privilegirano spremembo tožbe iz 186. člena ZPP). Ti tožniki lahko, če želijo doseči svoj vsebinski cilj – odločitev o zahtevku v vrednosti nad 20.000 EUR –, uberejo dve različni poti. Lahko umaknejo prvo tožbo in nato nemudoma vložijo pri okrožnem sodišču novo, za celoten znesek. Lahko pa tudi vztrajajo pri prvi tožbi in dodatno vložijo eno ali več novih tožb, pred okrajnim ali okrožnim sodiščem, odvisno od zneska, tako da skupni vtoževani znesek po vseh tožbah ustreza vrednosti, za katero tožnik meni, da je do nje upravičen.¹² V vsakem primeru mora tožnik vložiti novo tožbo (ali več novih tožb), da bi dosegel tisto, kar mu je pred uveljavitvijo drugega stavka prvega odstavka 185. člena ZPP lahko omogočilo sodišče z dovolitvijo spremembe tožbe iz razlogov smotrnosti, ki je pripeljala do spremembe stvarne pristojnosti.

13. V zvezi s predlagateljevim argumentom večjih stroškov strank zaradi potrebe po vlaganju novih tožb, Ustavno sodišče poudarja, da je predstavljen tako pomanjkljivo, splošno in pavšalno, da ga ni mogoče resno vsebinsko obravnavati. Tudi če drži teza, ki jo zelo skopo predstavi predlagatelj, da so sodni stroški višji, če se zahteva isti znesek z (npr.) dvema tožbama namesto z eno (med postopkom spremenjeno), tako splošno predstavljeno izhodišče še ne more utemeljiti posega v prvi odstavek 23. člena Ustave. V prvi vrsti vsaka povečana obremenitev s sodnimi taksami še ne more biti poseg v človekovo pravico do sodnega varstva. Iz te pravice ne izhaja, da bi morala država zagotoviti brezplačno sodno varstvo.¹³ Država lahko dostop do sodišča pogojuje s plačilom sodnih taks, podlago za to ima v 146. členu Ustave.¹⁴ Pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave zakonodajalcu prepoveduje postavljanje nepremostljivih stroškovnih ovir za njeno dejansko in učinkovito izvrševanje. Odsev te prepovedi je ustavnopravna dolžnost zakonodajalca, da v primeru, če naloži obveznost plačila sodne takse, obenem predvidi institut oprostitve plačila sodnih taks oziroma drugih ustreznih taksnih olajšav za tiste, ki plačila ne zmorejo brez resnih, nesorazmernih žrtev.¹⁵ Predlagatelj ni niti poskusil utemeljiti, da opisane ustavnopravne zahteve v zvezi z učinki izpodbijane ureditve niso spoštovane.

14. Kar se tiče argumenta nevarnosti zastaranja, so nove tožbe v obeh primerih iz 12. točke obrazložitve te odločbe vložene časovno pozneje oziroma po prvi tožbi, katere spremembo drugi stavek prvega odstavka 185. člena ZPP preprečuje. Zato je treba pritrditi predlagatelju, da izpodbijana ureditev izpostavlja tožnike novi oziroma povečani nevarnosti ugovora zastaranja¹⁶ – kakršne ne bi bilo, če bi ZPP še omogočal spremembe tožbe proti volji toženca tako kot pred ZPP-D. To še ne pomeni, da sporna določba posega v prvi odstavek 23. člena Ustave. Obstoj zastaralnih rokov namreč sam po sebi ni ustavno sporen. Vendar z vidika spoštovanja človekove pravice do sodnega varstva uporaba zastaralnih rokov ne sme biti pretoga, tako da sodišče ne bi upoštevalo okoliščin posameznega primera, kar bi stranki nesorazmerno otežilo oziroma preprečilo uveljavljanje zahtevkov, ki jih ima stranka na razpolago.¹⁷ Izpodbijano pravilo od tožnikov zahteva nekoliko bolj premišljeno postavljanje zahtevkov; če stranka sprva postavi prenizek zahtevek, se ji lahko zgodi, da ga zaradi nemožnosti spremembe tožbe na podlagi navedenega pravila ne bo mogla enostavno povečati v okviru iste tožbe, pač pa bo morala vložiti novo tožbo z novim zahtevkom, kjer se lahko postavi vprašanje zastaranja. Kolikor torej ureditev od tožnikov posredno zahteva, da že takoj ob vložitvi tožbe zahtevajo pravno varstvo v višini, kakršna jim gre po materialnem pravu, in se krčijo dejanske možnosti poznejšega spreminjanja tožbenega predloga, to še ni ustavno sporno. Stranke so v prvi vrsti same odgovorne za to, da svoje pravice in interese branijo z normalno skrbnostjo, ki lahko med drugim zahteva, da stranka pravočasno toži za celoten znesek, če lahko ob skrbnem ravnanju že ob vložitvi tožbe ugotovi, do kolikšnega denarnega zneska ali druge dajatve, storitve, opustitve ali dopustitve je upravičena.

15. V nekaterih primerih se pokaže, da se tožniki tudi ob zadostni stopnji skrbnosti ne morejo izogniti kasnejšemu višanju prvotno nižjega zahtevka nad vrednost 20.000 EUR (tako lahko šele po vložitvi tožbe tožnik izve za določena nova dejstva, pridobi določene nove dokaze itd. …). V teh primerih bi se lahko izkazalo za ustavno sporno z vidika pravice do sodnega varstva, če bi jim grozilo zastaranje samo zato, ker zaradi izpodbijane določbe več ne morejo doseči spremembe tožbe in prenosa postopka po prvotni tožbi na okrožno sodišče, pač pa morajo vložiti novo tožbo, morda že potem, ko je zastaralni rok potekel. Vendar Ustavno sodišče ne dvomi, da je sodiščem v pravnem redu na voljo dovolj orodij, in sicer tako jezikovno dovolj ohlapnih ali sicer ustrezni razlagi dostopnih zakonskih določb¹⁸ kot tudi metodoloških sredstev,¹⁹ ki jim omogočajo, da izpolnjujejo svojo ustavno dolžnost: če je le mogoče, brez intervencije Ustavnega sodišča razlagati zakon v skladu z Ustavo, tako da je zagotovljena ustavnoskladna odločitev v konkretnem sodnem postopku.²⁰ Drugače povedano, sodišča vedno veže dolžnost ustavnoskladne razlage zakona – tudi v primerih, ko bi uspeh z ugovorom zastaranja pomenil, da sodišče ni upoštevalo okoliščin posameznega primera, in je stranki nesorazmerno otežilo oziroma preprečilo uveljavljanje zahtevka.

16. Glede na navedeno, predlagatelju niti s trditvami, da drugi stavek prvega odstavka 185. člena ZPP povečuje izpostavljenost tožnikov nevarnosti zastaranja, ni uspelo utemeljiti posega v prvi odstavek 23. člena Ustave.

17. Ker je Ustavno sodišče ugotovilo, da izpodbijana ureditev ne posega v človekovo pravico do sodnega varstva, za odločitev niso pomembne trditve predlagatelja o njenih protislovnih ciljih oziroma o neobstoju ustavno dopustnega cilja za poseg v človekovo pravico. Prav tako niso pomembne trditve predlagatelja o tem, da je del pravne doktrine naklonjen bolj velikodušnemu dopuščanju sprememb tožbe, oziroma hipotetična ugibanja predlagatelja o tem, da bi dopuščanje sprememb tožb in posledično odstopanje zadev v sojenje okrožnim sodiščem dejansko pripomoglo k hitrosti reševanja zadev. Ustavno sodišče namreč ne presoja večje ali manjše primernosti oziroma smotrnosti zakonodaje – vse dokler zakonodajalec ostaja v ustavnih okvirih.²¹ Zato je odločilo, da drugi stavek prvega odstavka 185. člena ZPP ni v neskladju z Ustavo.

18. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena ZUstS in druge alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič - Horvat, dr. Ernest Petrič, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

¹ L. Ude, Civilno procesno pravo, Založba Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2002, str. 219.

² Med te položaje privilegirane spremembe tožbe spadajo po stališčih doktrine tudi pogosti primeri, ko tožnik, ki je upravičen do odmere odškodnine po cenah ob izdaji sodne odločbe, na zadnjem naroku za glavno obravnavo zaradi povišanja cen, do katerega je prišlo med postopkom, zahteva višji znesek odškodnine (glej D. Wedam Lukić v: L. Ude in A. Galič (red.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 208–209).

³ Prvi odstavek 19. člena ZPP določa, da mora vsako sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost. Okrožno sodišče se lahko po uradni dolžnosti izreče za stvarno nepristojno za zadeve iz pristojnosti okrajnega sodišča ob predhodnem preizkusu tožbe, na ugovor tožene stranke, ki ga lahko ta poda najkasneje v odgovoru na tožbo, pa do razpisa glavne obravnave (drugi odstavek 19. člena ZPP).

⁴ Ne glede na vrednost spornega predmeta so okrajna sodišča pristojna, da sodijo v sporih zaradi motenja posesti, v sporih o služnostih in realnih bremenih, v sporih iz najemnih in zakupnih razmerij, pa tudi v sporih, za katere niso po nobenem zakonu pristojna okrožna sodišča. Ne glede na vrednost spornega predmeta so okrožna sodišča pristojna, da sodijo v sporih o ugotovitvi ali izpodbijanju očetovstva ali materinstva, v zakonskih sporih, v sporih o zakonitem preživljanju, v sporih o varstvu in vzgoji otrok, v sporih o stikih otrok s starši in z drugimi osebami, kadar se rešujejo skupaj s spori o varstvu in vzgoji otrok, v sporih iz avtorske pravice in sporih, ki se nanašajo na varstvo ali uporabo izumov in znakov razlikovanja ali pravico do uporabe firme, ter v sporih v zvezi z varstvom konkurence, v gospodarskih sporih ter v sporih, ki nastanejo v zvezi s stečajnim postopkom.

⁵ Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – prva obravnava (Poročevalec DZ, št. 21/08, str. 15, 22 in 128).

⁶ Prav tam, str. 129.

⁷ A. Galič, Zakon o pravdnem postopku z uvodnimi pojasnili k spremembam zakona in stvarnim kazalom Aleša Galiča, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2008, str. 25.

⁸ Tretji odstavek 302. člena ZPP se glasi: "Če se opravi narok pred spremenjenim senatom, se mora glavna obravnava znova začeti; vendar pa sme senat potem, ko so se stranke o tem izjavile, odločiti, da se priče, izvedenci in stranke ne zaslišijo znova in da se ne opravi nov ogled, temveč da se preberejo zapisniki o izvedbi teh dokazov."

⁹ D. Wedam Lukić v: L. Ude in A. Galič (red.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem spremenjenih členov, 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2010, str. 154.

¹⁰ Glej npr. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-290/12 z dne 25. 4. 2013 (Uradni list RS, št. 40/13), 6. točka obrazložitve.

¹¹ Prav tam.

¹² A. Galič v: L. Ude in A. Galič (red), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 225, navaja primer, ko stranka vloži tožbo za plačilo milijon SIT kupnine iz prodajne pogodbe, nato pa pozneje vloži še eno tožbo, s katero zahteva plačilo 500.000 SIT kupnine iz iste pogodbe. Če ne gre za 500.000 SIT kupnine, ki je že bila vključena v prvi zahtevani milijon, če gre torej pri drugi tožbi za preostanek terjatve (ker je kupnina znašala 1,5 milijona in jo stranka zahteva v dveh pravdah po delih), litispendenca ni podana in je druga tožba dopustna.

¹³ Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-112/98 z dne 17. 6. 1998 (Uradni list RS, št. 50/98, in OdlUS VII, 133), 6. točka obrazložitve.

¹⁴ Primerjaj z odločbama Ustavnega sodišča št. U-I-255/99 z dne 5. 6. 2003 (Uradni list RS, št. 58/03, in OdlUS XII, 65), 14. točka obrazložitve, in št. U-I-112/98, 6. točka obrazložitve.

¹⁵ Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-191/14 z dne 12. 2. 2015 (Uradni list RS, št. 19/15), 11. točka obrazložitve.

¹⁶ Z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti. Zastaranje nastopi, ko preteče z zakonom določen čas, v katerem bi bil upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti. Sodišče se ne sme ozirati na zastaranje, če se dolžnik nanj ne sklicuje. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega. Zastaranje nastopi, ko se izteče zadnji dan z zakonom določenega časa (335. člen, prvi odstavek 336. člena in 337. člen Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju OZ).

¹⁷ Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-124/14, U-I-45/14 z dne 28. 5. 2015, 16. in 19. točka obrazložitve.

¹⁸ Tu je npr. 186. člen ZPP, ki opušča zahtevo po privolitvi tožene stranke v spremembo tožbe, če spremembo narekujejo določene "okoliščine, nastale po vložitvi tožbe", kjer je pojem upravičenih okoliščin mogoče v določenih primerih razlagati zelo široko, tudi glede na razvoj dokaznega postopka. Nadalje sta tu 366. in 367. člen OZ, iz katerih sicer jezikovno izhaja, da zastaranje ni pretrgano z vložitvijo kasneje umaknjene tožbe, je pa pretrgano z vložitvijo prve tožbe, ki je bila zavržena zaradi nepristojnosti sodišča ali iz kakšnega drugega vzroka, ki se ne tiče same stvari, pa je tožnik nato pravočasno vložil drugo tožbo (v določenih primerih utegne Ustava narekovati razlago, ki varuje pred zastaranjem tožnika, ki je tožbo pred okrajnim sodiščem umaknil in takoj zatem vložil novo (višjo) tožbo pred okrožnim sodiščem, tako pa je ravnal, ker mu je drugi stavek prvega odstavka 185. člena ZPP preprečeval spremembo tožbe pred okrajnim sodiščem). Ustavnoskladno razlago v primerih, ki se dotikajo izpodbijane določbe, pri zastaranju odškodninskih terjatev že omogoča ustaljeno stališče sodišč, da je "oškodovanec zvedel za škodo, ko je zvedel ne le, da je škoda nastala, ampak tudi kakšen je njen obseg in višina" (sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 357/2011 z dne 17. 7. 2014), saj stališče omogoča pravočasno vlaganje novih tožb za škode, katerih dejanski obseg je postal znan šele po začetku pravde na podlagi prvotne tožbe.

¹⁹ Tu gre lahko denimo za različne razlagalne argumente, kot so tudi argumenta sklepanja po analogiji in teleološke redukcije, namenska razlaga zakona itd. …

²⁰ Glej sklep Ustavnega sodišča št. U-I-3/15 z dne 10. 6. 2015.

²¹ Večji ali manjši restriktivnosti zakonodaje pri dopuščanju sprememb tožbe, ki peljejo v spremembo stvarno pristojnega sodišča, v resnici niti ni mogoče pripisati takega ali drugačnega enoznačnega učinka. Vse je odvisno od okoliščin posameznega primera, kakor pojasnjuje Višje sodišče v Mariboru v sklepu št. I Cpg 66/2014 z dne 25. 8. 2014: "… Načelo ekonomičnosti zahteva, da se, kadar je to mogoče, „izkoristi“ že zbrano procesno gradivo in omogoči dokončna rešitev spora. To je tudi v skladu z zahtevo po učinkovitem sodnem varstvu, saj bo moral v nasprotnem primeru tožnik vložiti novo tožbo, v novem postopku pa bo treba začeti vse od začetka. Zato je prav, da sodišče dovoli spremembo, če se je s tem mogoče izogniti novi tožbi, tudi če na podlagi že zbranega procesnega gradiva uveljavlja spremenjen tožbeni predlog. Po drugi strani pa je treba prav v interesu ekonomičnosti postopka preprečiti spreminjanje tožbe proti volji toženca takrat, kadar spremenjeni zahtevek s prvotnim zahtevkom nima prave zveze …"