Številka:	Up-45/16-15
Datum:	17. 3. 2016

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Samida Osmanovića, Pesnica pri Mariboru, ki ga zastopa Maja Praviček, odvetnica v Mariboru, na seji 17. marca 2016

Sklep Okrožnega sodišča v Mariboru št. I Ks 202532/2014 z dne 29. 12. 2015 se razveljavi in zadeva se vrne Okrožnemu sodišču v Mariboru v novo odločanje.

1. Pritožnik je v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 240. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 54/15 in 6/16 – popr. – KZ-1). Pritožnikova zagovornica je 28. 12. 2015 na podlagi 192. člena in tretjega odstavka 200. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13 in 87/14 – v nadaljevanju ZKP) vložila predlog za odpravo pripora zaradi nesorazmernega trajanja pripora in novih okoliščin, zaradi katerih naj bi odpadel razlog begosumnosti, ter zaprosila za nadomestitev pripora s hišnim priporom in oddajo osebnih dokumentov. Na podlagi predloga zagovornice in odgovora okrožne državne tožilke, ki se je opredelila do novih oziroma spremenjenih okoliščin iz predloga, je 29. 12. 2015 Okrožno sodišče v Mariboru predlog zagovornice kot neutemeljen zavrnilo. Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija sklep o zavrnitvi predloga za odpravo pripora.

2. Pritožnik zatrjuje kršitev pravic iz 14., 19., 20. In 22. člena Ustave ter 5. in 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Navaja, da je v priporu od 14. 5. 2014, zaradi bistveno spremenjenih okoliščin pa je dne 28. 12. 2015 podal predlog za odpravo pripora, ki naj bi bil z izpodbijanim sklepom arbitrarno in samovoljno zavrnjen, s pavšalno obrazložitvijo in sklicevanjem na prejšnje odločitve sodišč v zvezi s priporom. Pritožnik trdi, da sodišče ob odločanju o odpravi pripora ni presodilo, ali je njegovo trajanje še dopustno oziroma sorazmerno po standardih, ki jih je zahtevalo Ustavno sodišče v odločbi št. Up-155/95 z dne 5. 12. 1996 (OdlUS V, 190) oziroma Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v sodbi v zadevi Neumeister proti Avstriji z dne 27. 6. 1968, niti ni odgovorilo na njegove navedbe o predolgem trajanju pripora, ampak je podalo povsem pavšalni razlog za trajanje pripora: izredna kompleksnost zadeve. Zato naj obrazložitev sklepa v tem delu ne bi ustrezala zahtevam iz 22. člena Ustave. Pritožnik se tudi ne strinja z oceno sodišča, da gre za izredno kompleksno zadevo, in meni, da pripor traja nesorazmerno dolgo glede na zahteve iz 19. in 20. člena Ustave ter 5. člena EKČP. Pritožnik zatrjuje, da je predlog za odpravo pripora namenjen temu, da se sodišče vsebinsko izreče o spremenjenih okoliščinah, sodišče pa tega ni storilo, ampak se je posplošeno sklicevalo na prejšnje odločitve sodišč o priporu. V zvezi s tem naj bi se sodišče tudi ne opredelilo do navedbe, da je pritožnik po opustitvi bosanskega državljanstva diskriminiran v razmerju do soobtoženega v isti kazenski zadevi, ki je na prostosti in ima zgolj slovensko državljanstvo. S tem naj bi bila pritožniku kršena pravica iz 22. člena Ustave. Po mnenju pritožnika razlog begosumnosti ne obstaja več, ker se je odpovedal bosanskemu državljanstvu, prijavil naj bi stalno prebivališče v Pesnici pri Mariboru, kjer živi tudi njegova žena, ki je lastnica družbe S.O.B., transport in trgovina, d. o. o., Maribor, kjer naj bi se pritožnik zaposlil po morebitni odpravi pripora. O tem, da ni begosumen, naj bi pričala tudi druga dejstva o navezanosti pritožnika na to okolje in o voljnem sodelovanju v kazenskem postopku. Sodišče se po mnenju pritožnika ni vsebinsko opredelilo do obstoja razloga begosumnosti in do predloga pritožnika, da se pripor nadomesti z milejšim ukrepom. S tem naj bi bili kršeni pritožnikovi pravici iz 19. in 22. člena Ustave.

3. Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-45/16 z dne 11. 3. 2016 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Okrožno sodišče v Mariboru.

4. Pritožnik zatrjuje, da se sodišče ni opredelilo do njegove navedbe o nesorazmernem trajanju pripora. Ustava v 22. členu vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Po ustaljeni ustavnosodni presoji izhaja iz 22. člena Ustave tudi obveznost sodišča, da se seznani z navedbami strank, jih pretehta in se do bistvenih navedb v obrazložitvi odločbe tudi opredeli.¹ Obrazložena sodna odločba je namreč bistveni del poštenega postopka. Z njo mora sodišče na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev.² Zahteva po obrazloženi sodni odločbi je toliko večja v primerih, pri katerih gre za odločanje o posegu v eno izmed najbolj pomembnih človekovih pravic, to je v pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave. V primeru, ko priprta oseba navaja, da traja pripor že nerazumno dolgo, mora sodišče na takšne navedbe odgovoriti in presoditi ne le, ali še obstajajo razlogi in neogibna potrebnost za poseg v osebno svobodo, ampak tudi, ali je trajanje pripora še v okviru razumnega časa.³

5. Pravico osebe, da ji bo zagotovljeno sojenje v razumnem roku, kadar je zoper njo odrejen pripor, ali pa ji bo omogočeno, da se obtožb brani s prostosti, zagotavlja prvi odstavek 23. člena Ustave, po katerem ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je zagotovljena posamezniku ne glede na to, ali je v priporu ali na prostosti. Ustavno sodišče je že v odločbi št. Up-155/95 z dne 5. 12. 1996 (OdlUS V, 190) presodilo, da merila za presojo razumnega časa, v katerem mora biti izdana sodba, ne morejo biti enaka v primerih, ko je obdolženec v priporu, in v primerih, ko se lahko brani s prostosti. Merila razumnega časa v primeru pripora morajo biti strožja prav zaradi tega, ker gre za istočasni poseg v človekovo svobodo še pred pravnomočnostjo sodbe, torej v času, ko za osebo velja tudi domneva nedolžnosti, določena v 27. členu Ustave. Če bi se trajanje pripora preveč približalo kazni, ki obdolžencu grozi v konkretnem primeru, ne bi bilo kršeno le načelo sorazmernosti, temveč bi bila ogrožena tudi domneva nedolžnosti.

6. Pravico do sojenja v razumnem roku vsakomur, ki mu je odvzeta prostost, zagotavlja tudi tretji odstavek 5. člena EKČP.⁴ Tudi iz te določbe izhaja, da je treba po poteku določenega časa, četudi sta še vedno podana utemeljen sum in priporni razlog begosumnosti ali ponovitvene nevarnosti, pripornika izpustiti, če mu ni mogoče zagotoviti sojenja v razumnem času. Merila, na podlagi katerih se presoja razumnost trajanja pripora, je postavilo ESČP že v sodbi v zadevi Neumeister proti Avstriji, in sicer: (1) dolžina pripora; (2) primerjava med dolžino pripora in naravo kaznivega dejanja; (3) posledice pripora za ustavnega pritožnika; (4) prispevek ustavnega pritožnika k trajanju pripora; (5) zapletenost primera ter (6) ravnanje tožilstva in sodne veje oblasti. Če se ob upoštevanju navedenih meril ter dejanskih okoliščin konkretnega primera ugotovi, da je razumen čas trajanja pripora prekoračen, je treba pripornika izpustiti na prostost, četudi so še vedno podani priporni razlogi.⁵ Ker je pritožnik v svojem predlogu za odpravo pripora zatrjeval, da je trajanje pripora nesorazmerno dolgo, 22. člen Ustave v primeru presoje razumnosti trajanja pripora od sodišča zahteva odgovor ob upoštevanju vseh teh meril.

7. V obravnavanem primeru je sodišče na očitek o nesorazmernem trajanju pripora odgovorilo zgolj z navedbo, da gre za izredno kompleksno zadevo, za obravnavo katere je potreben daljši čas, kot to velja za povprečno kazensko zadevo, ter da lahko traja pripor po vloženi obtožnici v skladu z zakonom maksimalno dve leti.

8. Zakonsko določen maksimum trajanja pripora (2 leti)⁶ ne more biti razlog, na katerem bi sodišče lahko upravičilo potencialno nesorazmerno trajanje pripora v konkretnem primeru. Pripor sme namreč trajati zgolj najkrajši potrebni čas in se v kateremkoli času med postopkom odpravi, brž ko prenehajo razlogi, zaradi katerih je bil odrejen.⁷

9. Ker sodišče ni ocenilo trajanja pripora iz omenjenih vidikov ter se tako ni opredelilo do vseh očitkov pritožnika (o nesorazmerju med trajanjem pripora in kazenskega postopka, o morebitnem daljšem trajanju pripora v razmerju do morebitne kazni zapora ter o upoštevanju konkretnih okoliščin na strani pritožnika in kazenskega postopka, upoštevnih pri presoji sorazmernosti trajanja pripora), ampak se je sklicevalo zgolj na izredno kompleksnost zadeve, s svojo odločitvijo pa je odločilo o posegu v pritožnikovo pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave, je s tem kršilo pritožnikovo pravico do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave.

10. Pritožnik nadalje zatrjuje, da mu je bila kršena pravica iz 22. člena Ustave tudi zato, ker se sodišče v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do novih, spremenjenih okoliščin, zaradi katerih naj ne bi obstajala več njegova begosumnost in zaradi katerih je predlagal nadomestitev pripora z milejšimi ukrepi. V zvezi s to pritožnikovo navedbo je treba upoštevati posebno naravo izpodbijanega sklepa. ZKP ne omejuje obdolženca glede vlaganja takega predloga, sodišče mora o vsakem predlogu meritorno odločiti, odločitev pa nima narave res iudicata, ker se okoliščine v zvezi s priporom lahko hitro spremenijo.⁸ Ustavno sodišče je ob presoji sklepov o odreditvi in podaljšanju pripora že sprejelo stališče, da se sicer sodišče sme v sklepih o odreditvi oziroma o podaljšanju pripora, izdanih po pravnomočnosti sklepa o uvedbi preiskave oziroma po pravnomočnosti obtožnice, glede obstoja utemeljenega suma opreti na stališče, zavzeto v omenjenih odločitvah, vendar se mora opredeliti do tistih okoliščin, ki so nastopile po pravnomočnosti sklepa o uvedbi preiskave oziroma obtožnice, ki bi lahko utemeljenost suma omajale v tolikšni meri, da bi nastal dvom o njegovem obstoju.⁹ Tudi pri sklepu o zavrnitvi predloga za odpravo pripora ima sodišče še posebej poudarjeno dolžnost, da se opredeli do spremenjenih okoliščin, ki so nastale po zadnji odločitvi o priporu in ki jih vlagatelj navaja v svojem predlogu za odpravo pripora. To je še toliko bolj pomembno in relevantno tudi v tem primeru, ker je pritožnik v predlogu za odpravo pripora zatrjeval ravno, da vlaga predlog za odpravo pripora zaradi spremenjenih okoliščin.

11. Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da sodišče kot razlog za odločitev, da je pritožnik še begosumen in da milejši ukrep ni mogoč, navaja težo očitanih kaznivih dejanj, za katera je bil na prvi stopnji že obsojen (čeprav je bila sodba za eno (težje) izmed teh kaznivih dejanj razveljavljena, za drugo kaznivo dejanje pa je bil pravnomočno obsojen na enoletno zaporno kazen, kar je krajše časovno obdobje, kot ga je pritožnik že preživel v priporu),¹⁰ dejstvo, da je še vedno v kazenskem postopku za ta kazniva dejanja, in predvsem da ni novih okoliščin, ki bi kazale na to, da so se te spremenile.

12. Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da je pritožnik v predlogu za odpravo pripora izpostavljal naslednje spremenjene okoliščine, ki naj bi vplivale na priporni razlog begosumnosti: ženino lastništvo podjetja, kjer naj bi se po odpravi pripora zaposlil, stalno prebivališče v Pesnici pri Mariboru ter odpoved bosanskemu državljanstvu. Iz listin, ki so bile priložene k ustavni pritožbi in ki jih je pritožnik priložil tudi k predlogu za odpravo pripora, je razvidno, da ženino lastništvo pravne osebe S.O.B. ni novo dejstvo v času odločanja o odpravi pripora, ker je kot datum vstopa v pravno osebo označen 25. 2. 2015. Iz potrdila o prijavi stalnega prebivališča je mogoče ugotoviti, da je pritožnik prijavil stalno prebivališče na naslovu Gačnik 13b, Pesnica pri Mariboru, dne 30. 11. 2015, sklep o odpovedi državljanstvu Bosne in Hercegovine pa je datiran s 7. 12. 2015. Gre torej za dejstvi, ki sta nastali po odločanju Višjega sodišča v Mariboru o obstoju pripornih razlogov s sklepom št. III Kp 20253/2014 z dne 14. 10. 2015 in po odločanju Vrhovnega sodišča o pritožbi zoper ta sklep s sklepom št. I Kp 20253/2014 z dne 29. 10. 2015, a pred izdajo izpodbijanega sklepa Okrožnega sodišča v Mariboru o pritožnikovem predlogu za odpravo pripora z dne 29. 12. 2015. Sodišče se pri odločanju o pritožnikovem predlogu za odpravo pripora torej ni opredelilo do upoštevnih navedb pritožnika o spremenjenih okoliščinah,¹¹ nasprotno, menilo je celo, da jih pritožnik ne zatrjuje. Glede uporabe milejšega ukrepa pa se je sodišče v sklepu o zavrnitvi predloga za odpravo pripora le pavšalno sklicevalo na prejšnje odločitve, s pojasnilom, da so se sodišča o teh okoliščinah že izjasnila, čeprav je pritožnik te okoliščine izrecno izpostavil v svojem predlogu za odpravo pripora.

13. Ker se sodišče v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do vseh navedb in očitkov pritožnika v zvezi z obstojem pripornega razloga begosumnosti in do predloga za uporabo milejših ukrepov, s svojo odločitvijo pa je odločalo o posegu v pritožnikovo pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave, je tudi s tem kršilo pritožnikovo pravico do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave.

14. Drži sicer, da se je v času postopka s to ustavno pritožbo ob novem odločanju o priporu sodišče opredelilo do nekaterih spremenjenih okoliščin (sklep Višjega sodišča v Mariboru št. I Kp 20253/2014 z dne 1. 3. 2016 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru št. I Ks 20253/2014 z dne 23. 2. 2016). Vendar to ne vpliva na ugotovitev kršitve iz 22. člena Ustave, storjene z izpodbijanim sklepom. Predvsem pa je treba ugotoviti, da tudi novi sklepi ne analizirajo trajanja pripora v skladu z merili, navedenimi v 6. točki obrazložitve te odločbe. Sodišče se do očitka o nesorazmerno dolgem trajanju pripora v izpodbijanem sklepu ni odzvalo v skladu z zahtevami iz 22. člena Ustave, čeprav je bila to njegova dolžnost. Zato Ustavno sodišče ne more presojati utemeljenosti zatrjevanih kršitev pravice do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 23. člena Ustave, 20. člena Ustave in pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave.

15. Zaradi ugotovljene kršitve 22. člena Ustave je Ustavno sodišče izpodbijani sklep Okrožnega sodišča v Mariboru razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje. Pri ponovnem odločanju se bo moralo Okrožno sodišče v Mariboru opredeliti do navedb pritožnika in še posebno skrbno preveriti zatrjevano predolgo trajanje pripora.

16. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in na podlagi tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodnika dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič - Horvat, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar in dr. Jadranka Sovdat. Sodnik Jan Zobec je bil pri odločanju o tej zadevi izločen. Ustavno sodišče je odločbo sprejelo soglasno.

¹ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-399/05 z dne 15. 5. 2008 (Uradni list RS, št. 55/08, in OdlUS XVII, 32).

² Odločba Ustavnega sodišča št. Up-958/09, U-I-199/09 z dne 15. 4. 2010 (Uradni list RS, št. 37/10).

³ Odločba Ustavnega sodišča št. Up-123/95 z dne 6. 10. 1995 (OdlUS IV, 135).

⁴ Tretji odstavek 5. člena EKČP določa: "Vsakogar, ki mu je bila odvzeta prostost v skladu z določbami točke c 1. odstavka tega člena, je treba takoj privesti pred sodnika ali drugo uradno osebo, ki na podlagi zakona izvršuje sodno oblast; vsakdo ima pravico, da mu sodijo v razumnem roku ali ga izpustijo. Izpustitev na prostost je lahko pogojena z jamstvi, da bo prišel na sojenje."

⁵ Odločba Ustavnega sodišča št. Up-336/13 z dne 16. 5. 2013 (Uradni list RS, št. 47/13).

⁶ Peti odstavek 207. člena ZKP.

⁷ Člen 20 Ustave, prvi in tretji odstavek 200. člena ZKP.

⁸ Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 455.

⁹ Glede pripora po pravnomočnosti obtožnice prim. odločbo št. Up-74/95 z dne 7. 7. 1995 (OdIUS IV, 131).

¹⁰ Glej na primer odločbo št. Up-336/13.

¹¹ Pri tem je treba poudariti, da je Višje sodišče v Mariboru 14. 10. 2015 razlog begosumnosti utemeljilo ravno na dejstvu, da ima pritožnik dvojno državljanstvo, da je na naslovu v Mariboru prijavljen zgolj za prejem poštnih pošiljk in da nima nobenega premoženja, ki bi ga vezalo na Republiko Slovenijo. Vsaj dve od teh okoliščin je torej pritožnik skušal odpraviti z odpovedjo bosanskemu državljanstvu in s prijavo stalnega prebivališča, kar je navajal kot spremenjene okoliščine, na katerih je utemeljil svoj predlog za odpravo pripora.