Številka:	Up-164/15-14
Datum:	18. 2. 2016

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Stojana Bračiča, Ljubljana, na seji 18. februarja 2016

Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. Cst 82/2015 z dne 4. 2. 2015 se razveljavi. Zadeva se vrne Višjemu sodišču v Ljubljani v novo sojenje.

1. Višje sodišče je zavrglo pritožnikovo pritožbo zoper sklep o začetku postopka osebnega stečaja nad pritožnikom. Presodilo je, da je bila vložena prepozno, saj je bila v pritožnikovem primeru vročitev prvostopenjskega sklepa vročena s fikcijo po četrtem odstavku 142. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08 – v nadaljevanju ZPP), zato zanj pravilo iz četrtega odstavka 111. člena ZPP ne more priti v poštev. Gre namreč za pravno dobroto, do katere naj bi bil upravičen le naslovnik, ki je pošiljko dejansko prevzel, za naslovnika, ki mu je pošiljka vročena s fikcijo, pa podaljšanje roka iz četrtega odstavka 111. člena ZPP nima smisla, kar naj bi izhajalo tudi iz načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča, sprejetega na občni seji 14. 1. 2015. Pri vročitvi s fikcijo naj bi se tako rok iztekel z zadnjim dnem, ne glede na to, ali pade na soboto, nedeljo, praznik ali drug dela prosti dan.

2. Pritožnik zatrjuje kršitev 22., 23. in 25. člena Ustave. Navaja, da je bil 25. 12. 2014, ko se je iztekel 15-dnevni rok iz četrtega odstavka 142. člena ZPP, božič in da bi se upoštevaje četrti odstavek 111. člena ZPP rok moral izteči 29. 12. 2014. Tako štetje roka naj bi bilo veljavno vse od uveljavitve ZPP, in z njim je bil seznanjen vsak povprečen človek. Pritožnik navaja, da je poznal pravo in da je zaupal v pravne predpise, ki veljajo v Republiki Sloveniji, zato ga ne more doleteti sankcija, zaradi katere je ostal brez pravnega sredstva. Gre za de facto spreminjanje zakonodaje, za poseg v pravno varnost in predvidljivost. Navaja tudi, da je v neenakem položaju s tistimi, pri katerih je bila vročitev opravljena pred načelnim pravnim mnenjem in je bil četrti odstavek 111. člena ZPP uporabljen, zanj pa zaradi spremembe, ki je posledica načelnega pravnega mnenja, ta določba ni uporabljiva. Prav tako naj bi šlo za neenako obravnavo položajev, kjer je pošta vročena po redni poti in kjer je vročena s fikcijo. Za slednje položaje naj bi bila sprejeta zožena, restriktivna razlaga zakonske, procesne določbe, s katero so bile zožene pravice, ki gredo strankam po samem zakonu. Pritožnik navaja, da je sam ravnal tako, kot mu je zakon dopuščal vse do načelnega pravnega mnenja, za katerega ni vedel in je bil z njim seznanjen šele, ko je prejel izpodbijani sklep. Dodaja še, da mu je bil tudi skrajšan rok za vložitev pritožbe, saj ta ni začel teči na prvi naslednji delovni dan, temveč na dela prosti dan, s čimer ni bil seznanjen, saj zakon tega ne določa.

3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-164/15 z dne 17. 3. 2015 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo in do končne odločitve zadržal nadaljnje opravljanje dejanj v postopku osebnega stečaja, ki je bil začet s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. St 4941/2014 z dne 8. 12. 2014. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o tem obvestilo Višje sodišče v Ljubljani.

4. V skladu z drugim odstavkom 56. člena ZUstS je Ustavno sodišče o sprejetju ustavne pritožbe obvestilo upnike stečajnega dolžnika s pozivom, ki je bil objavljen na spletnih straneh za objave v postopkih zaradi insolventnosti, da se lahko o njej izjavijo. Nobeden od upnikov ni odgovoril na ustavno pritožbo.

5. Eden izmed pritožnikovih očitkov je, da razlaga, kot jo je sprejelo Višje sodišče glede izteka roka za prevzem sodnega pisanja iz četrtega odstavka 142. člena ZPP (v zvezi s 121. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 13/14 – uradno prečiščeno besedilo in 10/15 – popr. – ZFPPIPP), ki se je pri tem oprlo na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča, posega v pravno varnost in predvidljivost položaja pritožnika, ki je bil prikrajšan za pravico do pritožbe, čeprav je ravnal na način, ki je bil v trenutku oprave procesnega dejanja še veljaven.

6. Pravna država mora spoštovati načelo zaupanja v pravo, pravno varnost in druga načela pravne države, ki izvirajo iz 2. člena Ustave. Načelo zaupanja v pravo zahteva, da so posamezne odločitve, ki so zakonite in sprejete brez vnaprejšnjih pridržkov ter po svoji naravi niso prehodnega značaja, stabilne. Pravo lahko uveljavlja svojo funkcijo urejanja družbenega življenja, če je v čim večji meri stalno in trajno. Tako pravo kot tudi celotno ravnanje vseh državnih organov mora biti predvidljivo, ker to zahteva pravna varnost. Varnost državljanov je odvisna tudi od trajnosti aktov. S tem se uresničuje zaupanje državljana v pravo in državo (tako Ustavno sodišče že v odločbi št. U-I-266/95 z dne 20. 11. 1995, Uradni list RS, št. 69/95, in OdlUS IV, 116). Temeljna ustavna načela zavezujejo vse državne organe,¹ torej tudi sodišča. Zato morajo tudi sodišča, ko z odločitvijo s posamičnim aktom opravijo konkretizacijo načela pravne varnosti, ki je sinonim za načelo zaupanja v pravo, pri tem izhajati iz zahtev tega načela.

7. Hkrati iz 2. člena Ustave izhaja konkurirajoče načelo prilagajanja prava družbenim razmeram (npr. odločba Ustavnega sodišča št. U-I-69/03 z dne 20. 10. 2005, Uradni list RS, št. 100/05, in OdlUS XIV, 75), za katero pa Ustavno sodišče poudarja, da je treba pri prilagajanju prava družbenim razmeram spoštovati človekove pravice in temeljne svoboščine ter upoštevati ustavna načela, kot sta načeli prepovedi retroaktivne veljave pravnih aktov in zaupanja v pravo (tako v odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-307/11 z dne 12. 4. 2012, Uradni list RS, št. 36/12).

8. Čeprav 2. člen Ustave po ustaljeni ustavnosodni presoji neposredno ne ureja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela (tako npr. v odločbi št. Up-636/07 z dne 17. 1. 2008, Uradni list RS, št. 28/08, in OdlUS XVII, 22), se njegova vsebina v sodnem postopku zrcali v posamezne človekove pravice. Načelo pravne varnosti, načelo zaupanja v pravo, se odraža tudi v pravici do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki med drugim obsega zahtevo, da sodišče stranke ne sme obravnavati neenakopravno s tem, da bi v njeni zadevi odločilo drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih primerih (tako npr. v odločbi Ustavnega sodišča št. Up-39/95 z dne 16. 1. 1997, OdlUS VI, 71). Načelo prilagajanja prava družbenim razmeram pa v sodnih postopkih pomeni, da pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave ne pomeni in ne sme pomeniti zahteve, da se sodna praksa v času ne sme spreminjati, kot tudi ne pomeni zahteve, da se ne sme spreminjati zakon (tako Ustavno sodišče že v odločbi št. Up-688/05 z dne 7. 6. 2007, Uradni list RS, št. 55/07, in OdlUS XVI, 89; ter sklepih št. Up-203/01 z dne 25. 4. 2002 in št. Up-313/01 z dne 25. 4. 2002). Ni namreč naloga Ustavnega sodišča, da preprečuje spreminjanje (in s tem razvoj) sodne prakse, kot tudi ni naloga Ustavnega sodišča presojati, katera sodna praksa (stara ali nova) je pravilna (tako že v odločbi Ustavnega sodišča št. Up-688/05). Naloga Ustavnega sodišča je zgolj, da preveri, ali je sodišče upoštevalo, da lahko nova sodna praksa² in njena takojšnja uporaba za tekoče sodne postopke (vključno s primerom, ki je povzročil spremembo) povzroči, da s tem stranka izgubi določene pravice ali da so zanjo sicer nastopile kakšne negativne posledice zato, ker je določena procesna dejanja upravičeno opravljala tako, da se je zanesla na ureditev, kakršna je veljala v času, ko je ta procesna dejanja opravila, in ni mogla pričakovati, da se bo razlaga zakonske določbe oziroma sodna praksa v vmesnem času spremenila,³ kot tudi da preveri, kadar gre za spremembo sodne prakse, ki pomeni odstop od ustaljene in enotne sodne prakse, da je ta primerno obrazložena.⁴ Ta naloga Ustavnega sodišča je bolj poudarjena v tistih primerih, ko ima sprememba sodne prakse za posledico, da je stranka prikrajšana za pravico, ki jo neposredno zagotavlja Ustava, kot je v obravnavanem primeru pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.

9. Ne glede na to, kako jasno je neko pravno pravilo, je v vsakem pravnem sistemu predmet (sodne) razlage. Vselej namreč obstaja potreba po razjasnitvi pravnega pravila in prilagoditve spreminjajočim se okoliščinam primera. Ponovno, čeprav je predvidljivost razlage močno zaželena, lahko pripelje do pretirane rigidnosti in lahko prepreči, da se pravo prilagaja spreminjajočim se okoliščinam oziroma družbenim razmeram. Naloga sodišč je torej prav v odpravi razlagalnih dvomov. Sodišča so namreč tista, ki so v prvi vrsti dolžna razlagati pravo in si pri tem na podlagi 125. člena Ustave na vseh stopnjah sojenja prizadevati, da v okviru uveljavljenih metod razlage poiščejo takšno, katere rezultat je skladen z Ustavo. Razvoj prava s pomočjo sodne prakse je nujni del pravne tradicije v vsakem pravnem sistemu. Vendar mora biti tudi razvoj sodne prakse predvidljiv do te mere, da se lahko naslovniki pravne norme prilagodijo pravnemu razvoju, ki je posledica spreminjajoče se sodne prakse. Sodišče torej mora presoditi, ali je lahko posameznik razumno predvidel ravnanje, ki ga od njega zahteva spremenjena (nova) sodna praksa. Pri tem mora upoštevati zakon, kot je veljal v pravno odločilnem trenutku, ter (sodno) prakso pred uveljavitvijo novega sodno sprejetega pravnega pravila, pa tudi druge pomembne okoliščine,⁵ kot na primer, ali je bila (sodna) praksa problematizirana, kritizirana v pravni literaturi, posledice uporabe novega pravila za stranko, zlasti pozitivni ali negativni učinek na njen pravni položaj itd. Bolj ko je sodna praksa ustaljena in enotna, večja stopnja predvidljivosti se zahteva. Uporaba nove oziroma spremenjene sodne prakse v posameznem primeru tako zahteva, da se poišče ravnovesje med stalnostjo in predvidljivostjo in s tem zaupanjem v pravo na eni strani ter potrebo po razvoju prava oziroma prilaganju prava spremenjenim družbenim razmeram prek sodne prakse na drugi strani. Vselej pa mora sodišče obrazložiti, zakaj je pri odločitvi v konkretni zadevi odločilo po stari sodni praksi oziroma zakaj po novi, saj to zahteva ustavnoprocesno jamstvo obrazloženosti, varovano z 22. členom Ustave.

10. Ob opisanih izhodiščih se pokaže, da je Višje sodišče pritožniku kršilo pravico iz 22. člena Ustave, saj uporaba pravila, kot ga je izoblikovala nova sodna praksa in po kateri za fikcijo vročitve iz četrtega odstavka 142. člena ZPP ne velja četrti odstavek 111. člena ZPP, za pritožnika ni bila razumno predvidljiva. Drugi stavek četrtega odstavka 142. člena ZPP, ki je odločilen v obravnavanem primeru, je bil v ZPP dodan z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 45/08 – ZPP-D) in se je pričel uporabljati 1. 10. 2008. Vprašanje (ne)uporabe četrtega odstavka 111. člena ZPP za primer iz drugega stavka četrtega odstavka 142. člena ZPP se v pravni teoriji sploh ni zastavilo oziroma problematiziralo, medtem ko se je v sodni praksi Vrhovnega sodišča, kot najvišjega sodišča s funkcijama razvoja prava s sodno prakso in poenotenjem sodne prakse, najprej posredno⁶ in nato še izrecno⁷ pojavilo šele leta 2013, ko je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da se četrti odstavek 111. člena ZPP uporabi tudi za pretek roka za dvig pisanja po četrtem odstavku 142. člena ZPP. Z vidika te sodne prakse je šlo pri sprejetju načelnega pravnega mnenja z dne 14. 1. 2015, po katerem se za pretek roka za dvig pisanja po četrtem odstavku 142. člena ZPP ne uporabi četrti odstavek 111. člena ZPP, za spremembo sodne prakse. Ob upoštevanju dejstva, da je pritožnik pritožbo vložil pred opisano spremembo sodne prakse z načelnim pravnim mnenjem, zanj sprejeto stališče Višjega sodišča, ki sledi spremenjeni sodni praksi tudi v pritožnikovem primeru, ni moglo biti razumno predvidljivo. Okoliščina, da se je za vročanje po Zakonu o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13 – v nadaljevanju ZUP) že pred sprejetjem načelnega pravnega mnenja izoblikovala drugačna sodna praksa od tiste, ki jo je glede ZPP sprejelo Vrhovno sodišče, na predvidljivost ne more vplivati.⁸ Pravila za vročanje po ZUP se namreč ne uporabljajo za vročanje sodnih pisanj,⁹ temveč za vročanje v upravnih in posebnih upravnih postopkih (npr. davčnem postopku, postopku varstva konkurence ipd.). Zato ta sodna praksa pri presoji razumne predvidljivosti spremembe razlage pravil ZPP o vročanju ne more biti upoštevna. V obravnavani zadevi pa je kršitev 22. člena Ustave podana tudi zato, ker se sodišče pri uporabi spremenjene razlage pravil o vročanju po četrtem odstavku 142. člena ZPP s položajem pritožnika in razumno predvidljivostjo uporabe navedene razlage za njegov položaj sploh ni ukvarjalo, pri čemer je pritožnik zaradi njene uporabe izgubil pravico do pritožbe, varovano s 25. členom Ustave.

11. Navedeno pomeni, da je Višje sodišče pritožniku kršilo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ustavno sodišče je zato sklep Višjega sodišča razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje, v katerem bo moralo odločiti o pritožnikovi pritožbi.

12. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič - Horvat, dr. Ernest Petrič, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

¹ Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-12/12 z dne 11. 12. 2014 (Uradni list RS, št. 92/14, in OdlUS XX, 30), v kateri je Ustavno sodišče izrecno navedlo splošno načelo sorazmernosti, ki zavezuje tudi sodišča.

² S tem so mišljeni primeri, ko gre za spremembo ustaljene sodne prakse, kot tudi primeri, ko sodišče prvikrat odloči o nekem vprašanju, o katerem do tedaj ni odločalo, in gre za t. i. inovacijo. O pojmu inovacije glej V. Klappstein, Die Rechtsprechungsänderung mit Wirkung für die Zukunft, Duncker & Humblot, Berlin 2007, str. 41.

³ Prim. sklep Ustavnega sodišča št. U-I-21/02 z dne 12. 9. 2002 (Uradni list RS, št. 83/02, in OdlUS XI, 166) glede presoje zakonske spremembe procesnih pravil in vpliva na položaj strank postopka.

⁴ Prim tudi BVerfGE 84, 212 (227); 122, 248 (277); BVerfGK 4, 12, (15).

⁵ Nemška pravna teorija poudarja, da so pomembne naslednje okoliščine: 1) normativna kvaliteta spremenjene sodne prakse, 2) stopnja konkretizacije sodne prakse, 3) vsebina ravnanja, ki izhaja iz sodne prakse, 4) predvidljivost spremembe, 5) stopnja razvoja ter 6) obstoj zaupanja in obseg učinkovanja sodne prakse. Več M. Herdegen, Vetrauensschutz gegenüber rückwirkender Rechtsprechung im Zivilrecht, Wertpapiermitteilungen – Zeitschrift für Wirtschafts- und Bankrecht, št. 47 (2009), str. 2204.

⁶ Sklep Vrhovnega sodišča št. III Ips 3/2013 z dne 20. 3. 2013: "Ta dan je bil sobota, zato se vročitev šteje za opravljeno z iztekom 12. 3. 2012 (ponedeljek)."

⁷ Sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 38/2013 z dne 6. 6. 2013. Enaka odločitev tudi v kasnejšem sklepu Vrhovnega sodišča št. II Ips 80/2013 z dne 23. 5. 2014.

⁸ Glej sklepe Vrhovnega sodišča št. I Up 540/2012 z dne 16. 1. 2013, št. I Up 519/2012 z dne 16. 10. 2013 in št. I Up 84/2014 z dne 13. 3. 2014. Sicer pa je tudi ta sodna praksa iz leta 2013.

⁹ Izjemo pomeni le drugi odstavek 126. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13 in 87/14 – ZKP), v katerem gre le za odločitev o stroških, ne pa za vsebinsko odločanje o zadevi.