Številka:	Up-375/13-14
Datum:	23. 3. 2016

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Nove kreditne banke Maribor, d. d., Maribor, mag. Andreja Plosa, Maribor, Manje Skernišak, Limbuš, in Matjaža Kovačiča, Šentilj v Slovenskih Goricah, ki jih vse zastopa Odvetniška pisarna Jadek & Pensa, d. o. o. – o. p., Ljubljana, na seji 23. marca 2016

Sodba Okrajnega sodišča v Lendavi št. ZSV 101/2012 z dne 28. 1. 2013 se razveljavi in zadeva se vrne temu sodišču v novo odločanje.

1. Pritožniki so bili z odločbo Tržnega inšpektorata spoznani za odgovorne za prekršek, in sicer prva pritožnica za prekršek po 8. točki prvega odstavka 78. člena Zakona o varstvu potrošnikov (Uradni list RS, št. 98/04 – uradno prečiščeno besedilo, 126/07, 86/09 in 78/11 – v nadaljevanju ZVPot), drugi pritožniki pa za prekršek po drugem odstavku 78. člena v zvezi z 8. točko prvega odstavka 78. člena ZVPot. Zahtevo za sodno varstvo pritožnikov je Okrajno sodišče v Lendavi zavrnilo kot neutemeljeno. Zoper navedeni odločbi pritožniki vlagajo ustavno pritožbo.

2. V obsežni ustavni pritožbi pritožniki zatrjujejo kršitev 2., 3., 14., 22., 23., 25., 29., 120. in 153. člena Ustave ter 6. in 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Navajajo, da si je Tržni inšpektorat kljub temu, da so ves čas ugovarjali njegovi pristojnosti, saj naj bi bila za nadzor nad prvo pritožnico pristojna izključno Banka Slovenije, uzurpiral pristojnost in je meritorno odločil o zadevi, za katero ni pristojen. S tem naj bi bilo kršeno načelo zakonitosti. Odločanje Tržnega inšpektorata ter sodišča naj bi bilo tako očitno napačno, da naj bi mejilo že na arbitrarnost. Kršitev 22. člena Ustave naj bi zagrešilo tudi sodišče, ki naj se do njihovih argumentiranih navedb glede nepristojnosti sploh ne bi opredelilo, temveč naj bi izdalo neobrazloženo sodbo, ki daje vtis avtomatičnosti, posledično pa naj bi bila pravica do pravnega sredstva pritožnikov povsem izvotljena. Poleg tega naj bi jim bila brez tehtanja sorazmernosti posega kršena tudi pravica do učinkovite obrambe iz 29. člena Ustave, saj naj bi jim prekrškovni organ zaradi ščitenja identitete prijavitelja onemogočil seznanitev z dejanskim stanom prekrška.

3. Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-375/13 z dne 5. 9. 2014 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Okrožno sodišče v Lendavi.

4. Pritožniki med drugim zatrjujejo, da se sodišče v sodbi, s katero je zavrnilo njihovo zahtevo za sodno varstvo, do njihovih argumentiranih navedb o nepristojnosti Tržnega inšpektorata in izključni pristojnosti Banke Slovenije ni opredelilo. Po njihovem mnenju zgolj formalna obrazložitev, ki ne vsebuje bistvenih nosilnih razlogov in je zato popolnoma neargumentirana ter daje vtis avtomatičnosti, ne zadostuje kriteriju obrazloženosti sodne odločbe. Pri tem pritožniki posebej poudarjajo pomen obrazložitve v primerih, ko zoper sodno odločbo ni dovoljena pritožba.

5. Obrazložena sodna odločba je bistveni del pravice do poštenega postopka, ki jo pritožniku zagotavlja 22. člen Ustave. Z njo je sodišče dolžno na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev. Pri tem ni nujno, da je odgovor na vsak argument stranke vedno izrecen, saj je v določenih primerih tudi iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in da jih je obravnavalo. Sodišče pa mora odgovoriti na navedbe stranke, ki so dopustne, dovolj argumentirane, da se je do njih mogoče opredeliti, ki niso očitno neutemeljene in ki za odločitev po razumni presoji sodišča niso nepomembne.¹ Za zagotovitev pravice do poštenega postopka kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je namreč velikega pomena, da stranka, zlasti če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih je obravnavalo, in da ne ostane v dvomu, ali jih morda ni enostavno prezrlo. Ustrezna obrazložitev je hkrati tudi pogoj za preizkus razumnosti sprejete odločitve.²

6. Izpodbijano sodbo je sodišče izdalo v postopku odločanja o zahtevi za sodno varstvo zoper odločbo prekrškovnega organa. Ko sodišče v okviru enotnega upravno-kaznovalnega postopka odloča o zahtevi za sodno varstvo, opravlja vlogo instančnega organa. Kadar sodišče zahtevo za sodno varstvo zavrne, odloči enako kot pred njim prekrškovni organ. V tem primeru predstavlja zahteva za sodno varstvo pravno sredstvo v skladu z zahtevo iz 25. člena Ustave.³ Hkrati pa zagotavlja tudi sodno varstvo zoper odločbo prekrškovnega organa v skladu z zahtevo prvega odstavka 23. člena Ustave. Ker je sodišče zahtevo za sodno varstvo zavrnilo in ne gre za katerega izmed primerov iz drugega odstavka 66. člena Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 29/11 – uradno prečiščeno besedilo, 21/13 in 111/13 – ZP-1), pritožba kot redno pravno sredstvo zoper sodbo okrajnega sodišča ni dovoljena. V tem primeru, ko je sodno varstvo zagotovljeno le na eni stopnji in zoper odločitev sodišča ni dovoljena pritožba kot redno pravno sredstvo, je zadostna obrazloženost odločitve sodišča, kadar to zahtevi za sodno varstvo ne ugodi, za zagotovitev pravice do poštenega postopka kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo še posebej pomembna.⁴

7. Pritožniki so v ustavni pritožbi obširno utemeljevali, zakaj Tržni inšpektorat ni pristojen odločati v postopku, v katerem so bili spoznani za odgovorne in kaznovani za prekršek, in da naj bi bila za nadzor nad njihovim delovanjem izključno pristojna Banka Slovenije. Kot izhaja iz priložene zahteve za sodno varstvo, ki so jo vložili zoper izpodbijano odločbo prekrškovnega organa, so na enak način ugovor nepristojnosti podajali že prej. Vprašanje, ali je prekrškovni postopek izpeljal in v njem izdal meritorno odločbo za to sploh pristojen organ, je bistveno, odločilno vprašanje, do katerega se je sodišče ob odločanju o zahtevi za sodno varstvo dolžno opredeliti.

8. Iz izpodbijane sodbe izhaja pojasnilo sodišča, da je po njegovi presoji "glede na določbo 70. člena ZVPot, po kateri tržni inšpektorat in drugi pristojni inšpekcijski organi v skladu s svojimi pooblastili nadzirajo uresničevanje tega zakona in izrekajo ukrepe v skladu z zakonom, in glede na določbo dvanajstega odstavka 1. člena ZVPot, po kateri so finančne storitve po tem zakonu storitve, ki so predmet zakonov, ki urejajo področje bančništva, zavarovalništva, trga vrednostnih papirjev investicijskih skladov, pokojninskih skladov, plačilnega prometa in potrošniških kreditov, pravno naziranje storilcev o nepristojnosti tržnega inšpektorata in o tem, da je ZPotK-1 kot kasnejši predpis uredil potrošniško kreditiranje, napačno". Razen povzetka zakonskih določb sodišče tako ne poda razlogov, zaradi katerih je opravilo tako presojo, in ne razlogov, zaradi katerih je navedbe pritožnikov štelo za neutemeljene. Navedlo je namreč določbe zakonskih členov, v ničemer pa ni zavzelo stališča do njihove vsebine, niti se ni opredelilo do druge pravne podlage, ki so jo zatrjevali pritožniki. Argumentov pritožnikov ni upoštevalo niti toliko, da bi pojasnilo, zakaj naj bi bila po njegovem mnenju pravna podlaga, na kateri so uveljavljali pristojnost Banke Slovenije, neustrezna. Iz dejstva, da je očitek o nepristojnosti izpostavilo, je razvidno, da je zaznalo pomembnost uveljavljanega očitka in vprašanja pristojnosti, vendar se je nanj odzvalo neargumentirano.

9. Pregled izpodbijane sodne odločbe torej pokaže, da kljub obsežnim in konkretno utemeljenim očitkom iz zahteve za sodno varstvo sodišče ni odgovorilo na ključne očitke, temveč je podalo zgolj navidezno obrazložitev. S tem je kršilo pravico stranke do obrazložitve sodne odločbe iz 22. člena Ustave.

10. Ker je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo že zaradi ugotovljene kršitve pravice iz 22. člena Ustave, se v presojo utemeljenosti drugih očitkov ni spuščalo.

11. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Etelka Korpič - Horvat, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Sodnica dr. Dunja Jadek Pensa je bila pri odločanju v tej zadevi izločena. Ustavno sodišče je odločbo sprejelo soglasno.

¹ Primerjaj odločbi Ustavnega sodišča št. Up-590/05 z dne 17. 4. 2008 (Uradni list RS, št. 53/08, in OdlUS XVII, 30) in št. Up-399/05 z dne 15. 5. 2008 (Uradni list RS, št. 55/08, in OdlUS XVII, 32).

² Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. Up-147/09 z dne 23. 9. 2010 (Uradni list RS, št. 83/10).

³ Tako Ustavno sodišče že v odločbi št. U-I-56/06 z dne 15. 3. 2007 (Uradni list RS, št. 29/07, in OdlUS XVI, 21).

⁴ Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. Up-147/09.