Številka:	U-I-177/15-8
Datum:	5. 5. 2016

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Okrajnega sodišča v Mariboru, na seji 5. maja 2016

Točka 4 tretjega odstavka 132. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 13/14 – uradno prečiščeno besedilo, 10/15 – popr. in 27/16) ni v neskladju z Ustavo.

1. Okrajno sodišče v Mariboru je prekinilo postopek zavarovanja s predhodno odredbo in zahteva presojo 4. točke tretjega odstavka 132. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP). Predlagatelj navaja, da je bila v prekinjenem postopku na upničin predlog izdana predhodna odredba na podlagi tuje sodne odločbe, in sicer rubež denarnih zneskov na dolžničinih računih pri organizacijah za plačilni promet ter rubež dolžničinih premičnih stvari in vpis rubeža v register. Nad dolžnico se je s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru št. St 4889/2014 z dne 11. 9. 2015 začel stečajni postopek, vendar pa predlagatelj navaja, da je bila predhodna odredba realizirana pred začetkom stečajnega postopka.

2. Predlagatelj meni, da je izpodbijana ureditev 4. točke tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP v neskladju z drugim odstavkom 14. člena ter 23. in 33. členom Ustave. Meni, da je zakonodajalec prezrl temeljne razlike med predhodnimi in začasnimi odredbami in jih izenačil, čeprav ne gre za enake pravne položaje. Meni namreč, da je med obema oblikama zavarovanja bistvena razlika, saj le na podlagi predhodne odredbe nastane zastavna in s tem ločitvena pravica, medtem ko se z začasno odredbo dolžniku zgolj prepove razpolagati z določenim premoženjem, kot to določa prvi odstavek 271. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 28/09, 51/10, 26/11, 53/14 in 54/15 – ZIZ). Tudi kvaliteta zavarovanja pri predhodnih odredbah naj bi bila v primerjavi z začasnimi odredbami višja. Za opisano enako obravnavo po prepričanju predlagatelja ne obstaja razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. Predlagatelj meni tudi, da je z izpodbijano ureditvijo zakonodajalec posegel tudi v pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave) upnikov, saj naj bi ta varovala tudi zastavno pravico, pridobljeno na podlagi sklepa o predhodni odredbi, ker gre po prepričanju predlagatelja za pričakovalno pravico upnika in se pri tem sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-179/12 z dne 16. 9. 2014.

3. Predlagatelj podrobno opisuje sodno prakso, ki se dotika predhodnih odredb v stečajnem postopku, in meni, da sklep Vrhovnega sodišča št. III Ips 71/2014 z dne 20. 1. 2015 ne upošteva ustavnopravnih vidikov predhodnih odredb. Meni še, da izpodbijana ureditev krši upnikovo pravico do učinkovitega sodnega varstva (23. člen Ustave), saj nezmožnost upravičitve predhodne odredbe zaradi začetka stečajnega postopka nad dolžnikom postavlja pod vprašaj smisel zavarovanj s predhodnimi odredbami.

4. Državni zbor na navedbe v zahtevi ni odgovoril.

5. V obravnavani zadevi je med postopkom za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo predlagatelja, Ustavno sodišče že odločilo o protiustavnosti izpodbijane ureditve ZFPPIPP na podlagi vsebinsko deloma primerljive zahteve drugega predlagatelja. V odločbi št. U-I-220/14, U-I-161/14, Up-559/14, U-I-21/15, Up-101/15, U-I-30/15, U-I-59/15 z dne 12. 11. 2015 (Uradni list RS, št. 92/15) je ugotovilo, da izpodbijani Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 100/13 – ZFPPIPP-F), kolikor se nanaša na upnike, ki so pred njegovo uveljavitvijo v postopkih zavarovanja dosegli izdajo predhodne odredbe zoper dolžnika, nad katerim se je začel stečajni postopek, pa je bil njihov postopek zavarovanja s predhodno odredbo ustavljen, opravljena dejanja pa razveljavljena na podlagi 4. točke tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP, ni v neskladju z Ustavo. Izpodbijano ureditev je med drugim presodilo tudi z vidika prvega odstavka 23. člena in 33. člena Ustave.

6. Po oceni Ustavnega sodišča zahteva ne odpira ustavnopravnih vprašanj glede prvega odstavka 23. člena in 33. člena Ustave, na katera Ustavno sodišče ne bi vsaj smiselno odgovorilo že v citirani odločbi. Zato ponovne presoje z vidika teh dveh ustavnih določb ni opravilo, temveč se, da bi se izognilo ponavljanju, sklicuje na razloge iz odločbe št. U-I-220/14, U-I-161/14, Up-559/14, U-I-21/15, Up-101/15, U-I-30/15, U-I-59/15.

7. Predlagatelj izpodbijani ureditvi očita tudi neskladje s splošnim načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Tudi ta očitek je Ustavno sodišče presojalo že v odločbi št. U-I-220/14, U-I-161/14, Up-559/14, U-I-21/15, Up-101/15, U-I-30/15, U-I-59/15. Vendar pa sta v citirani odločbi pobudnici zatrjevali kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave, ker naj bi zakonodajalec enako obravnaval različne položaje upnikov, in sicer upnike, ki so bili aktivni in so s svojim delovanjem izposlovali izdajo predhodne odredbe, s katero so poskušali zavarovati svoje terjatve, in upnike, ki so bili pasivni in si terjatve niso zavarovali s predhodno odredbo. Predlagatelj v zahtevi izpostavlja nov ustavnopravni vidik neskladja izpodbijane ureditve z drugim odstavkom 14. člena Ustave, do katerega se Ustavno sodišče še ni opredelilo. Zatrjuje namreč, da je zakonodajalec enako uredil začasne odredbe in predhodne odredbe, čeprav gre za različne pravne položaje, ki bi zahtevali različno obravnavo. Zato je Ustavno sodišče v nadaljevanju opravilo presojo izpodbijane ureditve še z opisanega vidika domnevnega neskladja z drugim odstavkom 14. člena Ustave.

8. Splošno načelo enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave terja, da zakonodajalec bistveno enake položaje ureja enako. Če zakonodajalec take položaje ureja različno, pa mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari.¹ Splošno načelo enakosti zakonodajalca zavezuje tudi, da v bistvenem različne položaje ureja različno. Načelo enakosti pred zakonom ne pomeni, da predpisi nikoli ne bi smeli različno urejati enakih položajev pravnih subjektov ali enako urejati njihovih različnih položajev, ampak da tega ne smejo početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga, ki izhaja iz narave stvari.

9. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-220/14, U-I-161/14, Up-559/14, U-I-21/15, Up-101/15, U-I-30/15, U-I-59/15 pojasnilo, da gre pri začasnih in predhodnih odredbah za sredstva zavarovanja, saj ima tako kot začasna odredba (vsaj t. i. zavarovalna začasna odredba, ne pa tudi ureditvena²) tudi predhodna odredba namen zagotoviti uspeh bodoče izvršbe. Sredstva pri predhodni odredbi imajo neposreden cilj pripraviti tisto stanje, ki naj zavaruje bodočo dajatev kot tako, kakršna se sploh zahteva.³ Obe sredstvi zavarovanja se sicer razlikujeta v učinkih, ki jih lahko doseže upnik, tj. dejansko zavarovanje pri začasni odredbi in pogojno stvarnopravno zavarovanje pri predhodnih odredbah. Vendar pa je navedeno razlikovanje odločilno le, ko dolžnik normalno posluje, ko torej ni insolventen. Ko pa se nad dolžnikom začne stečajni postopek, se začasna odredba in predhodna odredba po svojih učinkih ne razlikujeta več. Nobena od njiju namreč nima za posledico nastanka ločitvene pravice, ko se nad dolžnikom začne stečajni postopek.⁴ Kot rečeno, gre torej v obeh primerih le za časovno omejena sredstva zavarovanja, ki naj bi zagotovila uspešnost bodoče izvršbe.

10. Glede na opisane enake namene začasnih odredb in predhodnih odredb ter njihove podobnosti v kontekstu stečajnega postopka Ustavno sodišče ocenjuje, da ne gre za bistveno različne položaje, ki bi zahtevali različno urejanje. Izpodbijana ureditev zato ni v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave.

11. Ustavno sodišče je glede na navedeno odločilo, da 4. točka tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP ni v neskladju z Ustavo.

12. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – ZUstS) in tretje alineje tretjega odstavka v zvezi s petim odstavkom 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodnika dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič - Horvat, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Pri odločanju je bila izločena sodnica dr. Dunja Jadek Pensa. Ustavno sodišče je odločbo sprejelo soglasno.

¹ Glej odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-68/04 z dne 6. 4. 2006 (Uradni list RS, št. 45/06, in OdlUS XV, 26), št. U-I-275/05 z dne 6. 12. 2007 (Uradni list RS, št. 118/07, in OdlUS XVI, 85), št. U-I-218/07 z dne 26. 3. 2009 (Uradni list RS, št. 27/09, in OdlUS XVIII, 12), št. U-I-287/10 z dne 3. 11. 2011 (Uradni list RS, št. 94/11) in št. U-I-149/11 z dne 7. 6. 2012 (Uradni list RS, št. 51/12).

² Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-275/97 z dne 16. 7. 1998 (OdlUS VII, 231), 6. točka obrazložitve.

³ R. Sajovic, Predhodna izvršba, Posebni odtis iz Slovenskega pravnika, št. 9–10 (1937), str. 2.

⁴ O nenastanku ločitvene pravice na podlagi predhodne odredbe, ko se nad dolžnikom začne stečajni postopek, glej odločbo št. U-I-220/14, U-I-161/14, Up-559/14, U-I-21/15, Up-101/15, U-I-30/15, U-I-59/15. Enako tudi Vrhovno sodišče v sklepu št. III Ips 71/2014.