Številka:	Up-680/14-27
Datum:	5. 5. 2016

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Ivana Šiliha in Franje Šilih, oba Slovenj Gradec, ki ju zastopa Odvetniška družba Matoz, o. p., d. o. o., Koper, na seji 5. maja 2016

1. Sodba Višjega sodišča v Mariboru št. I Cp 1502/2013 z dne 4. 3. 2014 in sodba Okrožnega sodišča v Mariboru št. III P 1121/2012 z dne 30. 9. 2013 se v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka zoper prvo toženo stranko, razveljavita. Zadeva se v tem delu vrne Okrožnemu sodišču v Mariboru v novo odločanje.

2. Nasprotna udeleženka Splošna bolnišnica Slovenj Gradec sama nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

1. V pravdnem postopku sta pritožnika (v pravdi tožnika) od sodišča zahtevala, naj razsodi, da sta prva tožena bolnišnica in druga toženka (pri prvi toženi stranki zaposlena zdravnica) solidarno odškodninsko odgovorni za škodo, ki jima je nastala zaradi smrti njunega sina. Trdila sta, da je bila sinova smrt posledica nestrokovnega ravnanja druge toženke, ki je 3. 5. 1993 njunega sina zaradi alergije sprejela na zdravljenje. Predmet izpodbijanja s predmetno ustavno pritožbo je odločitev pravdnih sodišč, sprejeta v tretjem sojenju. Sodišče prve stopnje je odškodninski zahtevek zoper obe toženi stranki v celoti zavrnilo. Ocenilo je, da pritožnikoma ni uspelo izkazati protipravnosti ravnanja prve in druge toženke ter da tudi ni podana vzročna zvezamed zatrjevano zdravniško napako in nastalo škodo. Poleg tega je v zvezi z drugo toženko ugotovilo, da pritožnika v predmetni pravdi nista niti zatrjevala, da bi bila pri njej podana tista stopnja krivde, ki jo je drugi odstavek 170. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89 – ZOR) določal kot pogoj, da se lahko zahteva povrnitev škode neposredno od delavca (tj. da bi škodo povzročila namenoma); tega tudi niso potrdili ocenjeni dokazi, zato o njenem namenu povzročiti škodo ni mogoče govoriti.Zoper prvostopenjsko sodbo sta pritožnika vložila pritožbo, ki jo je Višje sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožnika sta nato vložila predlog za dopustitev revizije, ki ga je Vrhovno sodišče zavrnilo.

2. Pritožnika zatrjujeta kršitve 2., 14., 22., 23., 25. in 34. člena Ustave. Njun temeljni očitek je usmerjen zoper postopanje sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo njun dokazni predlog za neposredno zaslišanje izvedenca dr. Petra Grabuschnigga ter predlog za postavitev novega izvedenca. Zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje dr. Grabuschnigga naj bi sodišče poskušalo utemeljiti z navedbo, da "naj bi bilo to mnenje oprto na nezadostno upoštevanje nekaterih pomembnih podatkov", pri čemer ni pojasnilo, za katere podatke naj bi šlo. Poleg tega naj bi bilo mnenje navedenega izvedenca nepopolno ali "vsaj nejasno", pri čemer, kot je ugotovilo že kazensko sodišče, ne gre za izvedenca ožjega strokovnega področja. Po oceni sodišča prve stopnje naj bi bila zato vprašljiva dokazna vrednost tega mnenja. Glede predloga za postavitev novega izvedenca pa se je sodišče sklicevalo na ugotovitev Vrhovnega sodišča, da naj bi bila vsa neskladja med izvedenskimi mnenji odpravljena že v kazenskem postopku, zato naj postavitev novega izvedenca ne bi bila potrebna. Pritožnika nasprotujeta taki ugotovitvi in zatrjujeta, da izvedenska mnenja niso skladna in da neskladja niti v kazenskem postopku niti v že tretjič izvedenem pravdnem postopku niso bila odpravljena. Sodišča naj bi se vseskozi trmasto oklepala navedb izvedenca dr. Petra Grabuschnigga v zaključku izvedenskega mnenja z dne 17. 12. 1996, ki pa po mnenju pritožnikov nimajo takega pomena, kot jim ga pripisujejo sodišča. Ker bi le dr. Grabuschnigg med svojim zaslišanjem lahko izpovedal o tem, ali je njegovo mnenje s strokovnega vidika pravilno, ali sam morda vendarle ni imel dovolj strokovnega znanja za njegovo podajo, je po mnenju pritožnikov neutemeljena ocena sodišča o nepravilnosti oziroma strokovni vprašljivosti celotnega izvedenskega mnenja. Kot zatrjujeta pritožnika, je očitno, da mnenje dr. Grabuschnigga ni skladno z drugima dvema mnenjema, kar pomeni, da ni mogoče govoriti o kakršnikoli skladnosti oziroma popolni ugotovitvi pravno odločilnih dejstev v tej zadevi. Po mnenju pritožnikov so dopolnitve mnenj in zaslišanja izvedencev skladno z določbami Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08 – v nadaljevanju ZPP) potrebni, vse dokler niso odpravljena morebitna neskladja in nejasnosti med njimi. Pritožnika sta prepričana, da jima je sodišče prve stopnje s tem, ko je zavrnilo njun dokazni predlog za neposredno zaslišanje izvedenca dr. Grabuschnigga, grobo kršilo pravico do izjave v postopku, saj je bilo zaslišanje tega izvedenca zaradi odprave neskladij med izvedenskimi mnenji nujno potrebno. Sodišče prve stopnje naj bi se selektivno sklicevalo na mnenje dr. Grabuschnigga v delu, v katerem mu je to ustrezalo, čeprav je njegovo mnenje pred tem opredelilo kot strokovno vprašljivo. Navedeno postopanje sodišča po mnenju pritožnikov jasno kaže na pristransko ravnanje sodišča, ki očitno ni želelo, da bi se dejansko stanje v tej zadevi popolno in pravilno ugotovilo. S takim postopanjem naj bi sodišče zagrešilo kršitve ustavnih procesnih jamstev iz 22. in 23. člena Ustave.

3. Okoliščine predmetne zadeve, ko sodišče ni dopustilo zaslišanja navedenega izvedenca, ker je sprejelo stališče, da je njegovo mnenje strokovno vprašljivo (pri čemer ni pojasnilo, od kod sodišču strokovna znanja za tako opredelitev), nato pa se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe na njegovo mnenje v delu, ki je bilo po oceni sodišča v korist nasprotnih strank, celo sklicevalo, bi po zatrjevanju pritožnikov pri vsakem razumnem človeku vzbudile utemeljen dvom o nepristranskosti odločanja. Na drugi strani pritožnika opozorita, da je sodišče ob dodatnem zaslišanju izvedenca dr. Hudabiunigga zgolj pavšalno navedlo, da naj med njegovim pisnim izvedenskim mnenjem in njegovo izpovedbo ne bi bilo nobenih razhajanj, čeprav je dr. Hudabiunigg po zatrjevanju pritožnikov zelo neprepričljivo zagovarjal podano mnenje. Po mnenju pritožnikov je bistveno, da je iz vseh izvedenskih mnenj (pa tudi iz obdukcijskega zapisnika) razvidno, da je Gregor Šilih umrl zaradi poškodbe možganov, do katere je prišlo 3. 5. 1993 zaradi začasne ustavitve krvnega obtoka in pomanjkanja kisika. Za pritožnika ni sprejemljiva ugotovitev sodišča, da Gregor Šilih ni umrl zaradi prepočasnega reagiranja druge tožene stranke. Kot zatrjujeta pritožnika, je zdravnik dr. Verovnik, ki je prvi pričel reanimacijo Gregorja Šiliha, jasno izpovedal, da je bil v trenutku, ko je on prišel do sobe za intenzivno nego, Gregor Šilih že klinično mrtev, kar pomeni, da je njegovo srce že pred tem prenehalo biti in poganjati kri po žilah, zaradi česar so njegovi možgani ostali brez kisika. Pri tem je celo izvedenec dr. Hudabiunigg (na čigar mnenje je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev) pojasnil, da pride po petih do desetih minutah po zaustavitvi krvnega obtoka do nepopravljivih poškodb možganov. Po zatrjevanju pritožnikov se z reanimacijo Gregorja Šiliha vse do prihoda dr. Verovnika in dr. Slemenik - Pušnikove ni nihče ukvarjal, niti druga tožena stranka, ki je bila odgovorna za njegovo zdravljenje. Pritožnika se sklicujeta na ugotovitev dr. Hudabiunigga, da že samo dejstvo, da je reanimacijo izvajal drug zdravnik ob pomoči tretjega zdravnika in ne druga tožena stranka, priča o tem, da druga tožena stranka teh ukrepov ni obvladala.

4. Pritožnika poudarita, da sta vse navedene nepravilnosti in nezakonitosti zatrjevala že v pritožbenem postopku ter nato v predlogu za dopustitev revizije, vendar neuspešno. Višjemu sodišču očitata, da se ni argumentirano opredelilo do njunih ključnih pritožbenih navedb. Sklicujeta se tudi na nekatere odločbe Ustavnega sodišča glede jamstev v dokaznem postopku (npr. odločbo št. Up-1266/05 z dne 7. 6. 2007, Uradni list RS, št. 55/07, in OdlUS XVI, 90). Višje sodišče naj bi pritožbene navedbe, vezane na neutemeljenost zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje izvedenca dr. Grabuschnigga, zavrnilo zgolj pavšalno oziroma naj bi se v celoti sklicevalo na neutemeljene razloge sodišča prve stopnje. Kot zatrjujeta pritožnika, teh kršitev ni odpravilo niti Vrhovno sodišče. Glede na navedeno predlagata razveljavitev izpodbijanih sodnih odločb ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

5. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-680/14 z dne 22. 1. 2016 ustavno pritožbo zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka zoper prvo toženo stranko, sprejel v obravnavo. Ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča o zavrnitvi predloga za dopustitev revizije ter zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru v delu, v katerem je zavrnjen tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko, senat ni sprejel v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o sprejemu obvestilo Višje sodišče v Mariboru. V skladu z drugim odstavkom 56. člena ZUstS je ustavno pritožbo poslalo v odgovor nasprotni stranki iz pravdnega postopka, tj. prvi toženi stranki Splošni bolnišnici Slovenj Gradec.

6. Prva tožena stranka iz pravde je v vlogi z dne 9. 2. 2016 odgovorila na navedbe ustavne pritožbe. Meni, da sodišče s svojimi odločitvami in pri izvajanju dokaznega postopka ni kršilo človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot to zatrjujeta pritožnika. Ustavna pritožba naj bi bila napisana zelo subjektivno, kar naj bi bilo sicer razumljivo, vendar pravno neupoštevno. Po mnenju prve tožene stranke ne obstaja noben objektivni razlog ali potreba, ki bi velevala neposredno zaslišanje izvedenca oziroma postavitev novega izvedenca. Kot zatrjuje prva tožena stranka, je sodišče zavrnitev predloga za zaslišanje izvedenca obširno in temeljito obrazložilo ter jo podkrepilo s sodno prakso. Pritožnika naj bi neupravičeno odrekala prepričljivost izpovedbi izvedenca dr. Hudabiunigga, pri čemer ne pojasnita, v čem naj bi bila njegova izpovedba neprepričljiva. Pritožnika naj ne bi navedla nobenega upoštevnega pravnega ali strokovnega dejstva, ki bi kazalo na nestrokovnost in napačnost mnenja dr. Hudabiunigga. Prva tožena stranka se sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča, sprejeto v tej zadevi v drugem sojenju, glede vloge izvedencev v predmetnem postopku in naloge prvostopenjskega sodišča v ponovljenem postopku. Zatrjuje, da je bila naloga sodišča prve stopnje v ponovljenem postopku zgolj presoditi, katere izvedence je treba na podlagi njihovih specifičnih znanj še zaslišati. Izvedenec dr. Grabuschnigg naj bi v svojem mnenju sam navedel, da je mnenje podal s "sodnomedicinskega vidika" in da bi bilo za natančnejšo razlago potrebno mnenje specialista s področja anesteziologije. Prva tožena stranka zato ne vidi razlogov za njegovo neposredno zaslišanje. Pri tem poudari, da zaslišanje izvedenca ni namenjeno podajanju izvedenčevega stališča o njegovi usposobljenosti, temveč za odpravo morebitnih napak oziroma obrazložitev morebitnih pomislekov pravdnih strank. Pritožnika sta se dejansko strinjala z mnenjem dr. Grabuschnigga in nanj nista imela vsebinskih pripomb, zato ni bilo potrebe po njegovem zaslišanju, in sicer zgolj zato, da bi pojasnil, na podlagi katerih znanj je podal mnenje. Poleg tega prva tožena stranka opozori, da je bilo v tej zadevi poleg mnenj izvedencev dr. Grabuschnigga in dr. Hudabiunigga izdelano tudi mnenje Inštituta za sodno medicino v Ljubljani, ki je tudi vsebinsko popolno in neoporečno ter skladno z mnenjem izvedenca dr. Hudabiunigga. Prva tožena stranka zato predlaga zavrnitev ustavne pritožbe. Zahteva tudi, naj Ustavno sodišče pritožnikoma naloži plačilo stroškov postopka z ustavno pritožbo.

7. Odgovor nasprotne stranke je bil poslan pritožnikoma, ki se nanj nista odzvala.

8. V pravdnem postopku je sodišče prve stopnje ob soglasju pravdnih strank prebralo in upoštevalo pisna izvedenska mnenja treh sodnih izvedencev, izdelana v predhodno izvedenem kazenskem postopku, in sicer: 1) mnenje Inštituta za sodno medicino v Ljubljani, 2) mnenje dr. Petra Grabuschnigga, specialista za sodno medicino iz Gradca, ter 3) mnenje dr. Kurta Hudabiunigga, specialista za anestezijo in urgentno medicino. Bistvo očitkov pritožnikov je v trditvah, da je pravdno sodišče s tem, ko je zaslišalo le enega od treh izvedencev, ki so podali pisna izvedenska mnenja (to je dr. Hudabiunigga), zavrnilo pa je predlog pritožnikov za zaslišanje izvedenca dr. Grabuschnigga, grobo kršilo njuno pravico do izjave v postopku (22. člen Ustave). Po njunih trditvah je očitno, da se mnenje izvedenca dr. Grabuschnigga razlikuje od drugih dveh mnenj, zato bi bilo zaslišanje izvedenca dr. Grabuschnigga nujno potrebno zaradi odprave neskladij med mnenji. Pritožnika sta prepričana, da tudi po tretji dopolnitvi dokaznega postopka ni mogoče govoriti o kakršnikoli skladnosti in popolni ugotovitvi pravno odločilnih okoliščin v tej zadevi. Poudarita, da zaslišanje izvedenca dr. Grabuschnigga postopka ne bi nerazumno podaljšalo, prav tako z njegovim zaslišanjem ne bi nastali nesorazmerno visoki stroški. Pritožnika trdita, da bi dr. Grabuschnigg med svojim zaslišanjem lahko izpovedal o tem, ali je njegovo mnenje po njegovi oceni s strokovnega vidika pravilno, ali pa sam morda vendarle ni imel dovolj strokovnega znanja za njegovo podajo (kot si to prizadeva prikazati sodišče prve stopnje). Za pritožnika je nesprejemljivo stališče sodišča prve stopnje, da je celotno izvedensko mnenje dr. Grabuschnigga nepravilno oziroma strokovno vprašljivo. Kot poudarita pritožnika, nobeno od sodišč dileme glede strokovne vprašljivosti podanega mnenja ni ugotavljalo z zaslišanjem samega izvedenca, temveč zgolj s svojim sklepanjem, v zvezi s tem pa ni pojasnilo, od kod sodišču potrebna strokovna znanja za take sklepe. Te trditve pritožnikov je Ustavno sodišče preizkusilo z vidika pravice iz 22. člena Ustave.

9. Pravica stranke, da sodeluje v dokaznem postopku, predlaga dokaze ter se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke, je eden izmed elementov pravice do izjave v postopku, ki je vsebovana v 22. členu Ustave. Za sodišče iz te ustavne pravice izhaja obveznost, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede; zavrnitev dokaznega predloga stranke pa mora ustrezno obrazložiti.¹ Iz zahteve po enakem varstvu pravic strank v dokaznem postopku izhaja, da mora biti v dokaznem postopku zagotovljena enakopravnost strank, da ima stranka pravico predlagati dokaze ter se izjaviti o dokaznih predlogih nasprotne stranke, biti navzoča ob izvajanju dokazov, postavljati vprašanja pričam in izvedencem ter se izjaviti o rezultatih dokazovanja.² V zvezi z izvedenskim dokazom je Ustavno sodišče sprejelo stališča, da ustavni zahtevi po spoštovanju načela kontradiktornosti sledi tudi zakonska ureditev, po kateri mora izvedenec praviloma podati svoj izvid in mnenje ustno na obravnavi in ga tudi obrazložiti, stranke pa imajo pravico izvedencu postavljati vprašanja.³ Poleg tega ima stranka tudi pravico do seznanitve s pisno dokumentacijo nasprotne stranke, ki je bila odločilna vsebinska podlaga za nastanek izvedenskega mnenja, in opredelitve glede nje. To velja, kadar izvedensko mnenje odločilno vpliva na odločitev sodišča in kadar delo izvedenca v bistvenem nadomesti dokazni postopek pred sodiščem. Tedaj mora biti strankam zagotovljeno tudi sodelovanje pri vseh tistih izvedenčevih dejavnostih, ki so nujne za njegova izvid in mnenje, npr. sodelovanje pri pogovorih, ki jih vodi izvedenec, možnost postavljanja vprašanj "zaslišanim" osebam, zagotavljanje možnosti opredelitve do dokumentacije, ki jo namerava uporabiti izvedenec, itd.⁴ Tudi z vidika prvega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) je pomembno, da sodišče stranko obravnava na način, ki je ne postavlja v neenakopraven položaj v razmerju do nasprotne stranke, in da ji s spoštovanjem načela kontradiktornosti zagotovi pošten dokazni postopek.⁵ Ko gre za dokaz z izvedencem, pravila o dopustitvi ter postopku izvedbe tega dokaza stranke ne smejo prikrajšati za možnost, da izvedensko mnenje učinkovito preizkusi.⁶

10. Dokaz z izvedencem je primarno ustni dokaz.⁷ V sodni praksi je običajno, da so izvedeniška mnenja izdelana v pisni obliki, le ustno izjavljena mnenja so izjema. Pisna ekspertiza ima nedvomno svoje prednosti. Med njimi je gotovo najpomembnejša ta, da se izvedencu omogoči poglobljen pristop k delu (študij literature, posveti s kolegi, daljše razmišljanje itd.).⁸ Pisno izvedensko mnenje pripomore k bolj kvalitetnemu ustnemu zaslišanju, saj se tako sodišče kot tudi stranke že pred samim zaslišanjem seznanijo s pisnim izvidom in mnenjem ter od tod črpajo vprašanja za ustno zaslišanje.⁹ Izvedenec ob pripravi pisne ekspertize že predhodno poglobljeno preuči potrebno dokumentacijo, kar olajša njegovo zaslišanje.¹⁰ Vendar zgolj pisna komunikacija ne more nadomestiti neposrednega, živega dialoga. Pravna teorija poudarja, da predhodno pisno izvedensko mnenje sodišča ne odvezuje dolžnosti, da izvedenca povabi na narok in s tem strankam omogoči, da izvedencu postavljajo vprašanja.¹¹ Neposredno zaslišanje je nenadomestljivo vselej, kadar so potrebna medsebojna pojasnila ali kadar so v pisnem mnenju protislovja, pomanjkljivosti, nedorečenosti itd.¹² V sodni praksi je ustaljeno stališče, da je zaslišanje izvedenca potrebno, kadar imajo stranke na pisno izvedensko mnenje pripombe in terjajo pojasnila o posameznih okoliščinah, ki so pravno pomembne za rešitev spora, zaradi česar je podan dvom o popolnosti ali strokovni pravilnosti mnenja. Pomen zaslišanja izvedenca je strnjeno opredelilo Vrhovno sodišče v sklepu št. II Ips 182/2012 z dne 15. 11. 2012, izdanem v obravnavanem odškodninskem sporu v drugem sojenju. Poudarilo je: 1) da zgolj pisna podaja (popolnega, razumljivega) izvida in mnenja ne more povsem nadomestiti ustne komunikacije in 2) da je zlasti "v zadevah, v katerih dejansko stanje posega na strokovno zahtevna področja (v konkretnem primeru medicine in njenih specialističnih strok), ki zahtevajo kompleksen pristop strokovnjakov tega področja, in v zadevah, v katerih več izvedencev poda (sprva celo delno različna) mnenja, zaradi odstranitve vsakršnega dvoma o pravilnosti ali popolnosti mnenja dodatno zaslišanje izvedencev na obravnavi potrebno; to še toliko bolj, če gre za izvedence, ki jih je sodišče primarno angažiralo za potrebe drugega postopka. S tem je strankam zagotovljeno, da se opredelijo do vsega procesnega in dokaznega gradiva in da lahko aktivno vplivajo na potek in rezultat postopka, v konkretnem primeru pa tudi, da se prepričajo o korektnosti postopka izdelave mnenj in se jim tako zagotovi pravica do vsebinsko polne kontrole nad izvedbo odločilnih dokazov." Zoper ta stališča sodne prakse ni videti ustavnopravnih pomislekov.

11. Že na prvi pogled je očitno, da ima izvedenski dokaz v odškodninskem sporu, v katerem je treba odgovoriti na vprašanje morebitne strokovne (zdravniške) napake, odločilen pomen za izid pravdnega postopka. Ker sodišče nima potrebnega strokovnega znanja, brez izvedenčevega mnenja ne bo moglo ugotoviti vzroka zatrjevane škode niti podati sodbe o morebitni odškodninski odgovornosti zanjo.

12. Ob odločanju v obravnavanem odškodninskem sporu je ESČP sprejelo stališče, da je v primeru smrti pacienta v bolnišnični oskrbi država v okviru varstva procesnega vidika pravice do življenja (17. člen Ustave in 2. člen EKČP) zavezana, da zagotovi učinkovit in neodvisen sistem, ki omogoča ugotovitev vzrokov za smrt pacienta v bolnišnični oskrbi ter odgovornosti tistih, ki jim je mogoče pripisati vzroke za smrt.¹³ V zvezi s to procesno obveznostjo države je poudarilo, da ne gre za obveznost rezultata, temveč za obveznost prizadevanja, da se prizadetemu posamezniku zagotovijo (učinkovita) pravna sredstva za razjasnitev okoliščin smrti. Na področju zdravniške odgovornosti je navedeni procesni obveznosti zadoščeno, če pravni sistem prizadetemu posamezniku zagotavlja pravna sredstva v civilnem postopku (bodisi samostojno ali v kombinaciji s sredstvi v kazenskem postopku), na podlagi katerih lahko doseže ugotovitev vzroka smrti in morebitne odškodninske odgovornosti zanj ter primerno civilno zadoščenje. Odločen odziv oblasti je poleg tega ključen za ohranitev javnega zaupanja v pravno državo in za preprečevanje videza povezav oziroma dopuščanja morebitnih nezakonitih ravnanj.¹⁴ V pravdnem postopku, v katerem sodišče presoja obstoj morebitne strokovne napake, ki bi lahko povzročila smrt pacienta v bolnišnični oskrbi, je mnenje izvedenca (ali izvedencev) tisto, ki odločilno prispeva k preiskavi vzrokov smrti. Zato je še poudarjena zahteva po izvedbi dokaza z izvedencem na način, ki ne pušča nobenega dvoma glede možnosti prizadetega, da izvedensko mnenje, o katerem dvomi, učinkovito preizkusi, tako z vidika popolnosti izvida kot tudi z vidika strokovne utemeljenosti mnenja. Za zagotovitev možnosti do vsebinsko polne kontrole nad izvedbo takega odločilnega dokaza bo zato v primeru ugovorov stranke zoper popolnost izvida in strokovno prepričljivost mnenja nujno, da sodišče sprejme predlog stranke za zaslišanje izvedenca (oziroma izvedencev) na glavni obravnavi. Spoštovanje teh procesnih jamstev v primeru smrti pacienta v bolnišnični oskrbi glede na obrazloženo ni pomembno le za sam izid pravdnega postopka, temveč spada tudi v okvir izpolnitve ustavne in konvencijske obveznosti države, da v okviru procesnega vidika varstva pravice do življenja prizadetemu posamezniku omogoči učinkovito in neodvisno preiskavo vzrokov smrti pacienta v bolnišnični oskrbi.

13. Iz odločbe št. Up-2443/08 z dne 7. 10. 2009 (Uradni list RS, št. 84/09, in OdlUS XVIII, 86), v kateri je Ustavno sodišče prvič presojalo obravnavani odškodninski primer, izhaja, da vse, kar spada v okvir iste dokazne teme, pomeni enotni dokaz.¹⁵ To stališče je bilo sprejeto v zvezi s predlogom za postavitev drugega izvedenca. Vendar mora smiselno enako veljati v primeru, če je sodišče ob izvajanju izvedenskega dokaza k sodelovanju v postopku pritegnilo več izvedencev. Zaslišanje izvedenca ali izvedencev je namreč le ena od faz izvajanja dokaza z izvedencem. Ko ima(jo) izvedensko mnenje oziroma izvedenska mnenja odločilen (usoden) pomen za odločitev sodišča, je, kot je bilo že obrazloženo, zaslišanje izvedenca (oziroma izvedencev) za stranke izjemno pomembno, saj jim omogoča, da izvedensko mnenje učinkovito preizkusijo. Če je izvedencev več in če so med njihovimi mnenji pomembna razhajanja, mora sodišče strankam praviloma omogočiti njihovo medsebojno ustno soočenje.¹⁶ Razhajanja izvedencev o strokovno zahtevnih vprašanjih sodišču vselej nalagajo še posebej težko nalogo. V sodbi bo moralo sodišče svojo odločitev o prepričljivosti tega ali onega strokovnega stališča utemeljiti na način, ki bo upošteval tudi temu stališču nasprotna stališča. Le tako bo upoštevan celoten postopek, ki je tekel v zvezi z odločilno dokazno temo in ki omogoča celostni uvid. Ustna razprava, ki omogoča neposreden dialog med sodiščem, izvedenci in strankami, je namenjena tako soočenju morebitnih nasprotovanj glede metod in podatkov, ki so jih izvedenci upoštevali pri izdelavi mnenj, kot tudi pretresanju same vsebine mnenj, kar vse je neizogibno, če se mnenja razhajajo. Sodišče bo moralo prav na ustni razpravi v sodelovanju s strankami razčistiti razloge za razhajanja tako v dejanskem kot v strokovnem pogledu. Le v izjemnih primerih se lahko to zahtevno opravilo že vnaprej, to je še pred fazo ustne obravnave, izkaže kot nepotrebno. Izjemo lahko utemeljijo posebej tehtni razlogi, in sicer tehtni v smislu, da odstranjujejo vsak dvom, da vnaprejšnja izbira le enega izvedenca za zaslišanje ne pomeni že vnaprejšnje opredelitve sodišča do prepričljivosti mnenja prav tega izvedenca, ki je nato podlaga za končno odločbo sodišča. Taka vnaprejšnja opredelitev sodišča hkrati onemogoči, da bi stranke s pomočjo stališčem tega izvedenca nasprotnih stališč drugih izvedencev preizkusile pravilnost tega ali onega mnenja. V primeru, ko so med pisnimi izvedenskimi mnenji pomembna razhajanja, je zato potrebna skrajna zadržanost sodišča do izbire le enega izmed več imenovanih izvedencev za zaslišanje. Končno ni mogoče niti mimo pomena prizadevanj, da se odstrani sleherni vtis morebitnega toleriranja domnevnih nepravilnih ravnanj, kar je odločilno za izgradnjo zaupanja v pravno državo.¹⁷

14. V obravnavani zadevi mora Ustavno sodišče odgovoriti na vprašanje, ali je sodišče s tem, ko je zavrnilo predlog za zaslišanje izvedenca dr. Grabuschnigga, pritožnika prikrajšalo za možnost, da bi učinkovito preizkusila zanju neugodno mnenje izvedenca dr. Hudabiunigga glede vzroka smrti njunega sina. Presoditi je treba, ali so bila pri izvedbi dokaza z izvedencem spoštovana predhodno navedena procesna jamstva, upoštevaje dejstvo, da dokaz z izvedencem v tej zadevi ni odločilen le za izid pravde, temveč tudi za odgovor na vprašanje, ali je država izpolnila svojo procesno obveznost glede varstva pravice do življenja (17. člen Ustave in 2. člen EKČP), ki ji nalaga, da pritožnikoma omogoči učinkovito in neodvisno preiskavo vzrokov smrti njunega sina v bolnišnični oskrbi. Pri tej presoji je treba upoštevati, da so bila pisna izvedenska mnenja pridobljena v kazenskem postopku. Pravdne stranke so sicer soglašale z branjem navedenih pisnih izvedenskih mnenj v tem pravdnem postopku. Vendar ni mogoče zanemariti, da so pravno odločilna dejstva in okoliščine, ki jih ugotavlja sodišče v kazenskem postopku, drugačni (usmerjeni v ugotavljanje znakov kaznivega dejanja) od pravno odločilnih dejstev in okoliščin v odškodninski pravdi. Četudi pravdno sodišče ob soglasju strank upošteva pisna izvedenska mnenja, pridobljena v kazenskem postopku, lahko prek ustnega zaslišanja izvedenca (oziroma izvedencev) dopolni pomanjkljivosti pri ugotavljanju pravno pomembnih dejstev, ki so bistvena za odločitev sodišča v odškodninskem sporu.

15. Sodišče prve stopnje je v zvezi z zavrnitvijo predloga za zaslišanje izvedenca dr. Grabuschnigga pojasnilo, da izvedensko mnenje dr. Grabuschnigga presoja s precejšnjo mero kritičnosti. Njegovo mnenje naj bi bilo oprto na "nezadostno upoštevanje nekaterih pomembnih podatkov, saj so bila predočena vsa objektivno ugotovljena dejstva". Po oceni sodišča prve stopnje je pomanjkljivost njegove ekspertize že v tem, da je njegov izvid nepopoln in je zato nepopolno ali vsaj nejasno tudi njegovo mnenje. Še zlasti pa naj bi bila vprašljiva dokazna sprejemljivost mnenja tega izvedenca. Izvedenec naj bi sam opozoril, da ima za zanesljivejše mnenje premalo podatkov in da priporoča, da se zasliši za to področje izvedenec za anesteziologijo oziroma urgentno medicino. Na tak način se je po oceni sodišča prve stopnje navedeni izvedenec tudi izrekel za nepristojnega, čemur je sodišče v kazenskem postopku tudi sledilo in njegovega mnenja ni dopolnjevalo, saj izvedenec ni pristojen za področje anesteziologije in intenzivne medicine. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje še ocenilo, da je mnenje tega izvedenca ovrženo z drugimi mnenji (predhodnimi in naknadnim mnenjem dr. Hudabiunigga). Sodišče prve stopnje je še poudarilo, da pritožnika vtožujeta odškodnino zaradi domnevne medicinske napake, do katere naj bi prišlo zaradi prepozne oziroma neustrezne reakcije lečeče zdravnice, ki naj bi spregledala znake anafilaktičnega šoka oziroma nanje prepozno reagirala, odgovora na to vprašanje pa dr. Grabuschnigg ni podal, temveč je nadaljnje izvajanje v tej smeri preusmeril na izvedenca s področja anesteziologije ali urgentne (nujne) medicine. Glede na to je sodišče prve stopnje ocenilo, da "mnenje dr. Grabuschnigga v bistvenem delu, torej pri iskanju odgovora na tožbene navedbe, prav zato, ker po oceni sodišča dr. Grabuschnigg ni strokovnjak ožjega strokovnega medicinskega področja, ni relevantno, zaradi česar je sodišče ocenilo, da njegovo neposredno zaslišanje ni potrebno, ker na bistvena vprašanja – razen s splošno sodnomedicinskega vidika, ki je zajeto v njegovem mnenju – ne bi mogel odgovoriti".

16. V zvezi s pritožbenimi očitki, ki so se nanašali na zavrnitev predlaganega zaslišanja izvedenca dr. Grabuschnigga, je Višje sodišče poudarilo, da prvi odstavek 253. člena ZPP primarno predvideva, da izvedenec svoj izvid in mnenje poda ustno, sodišče pa lahko odloči, da naj ju da tudi pisno pred obravnavo. Zgolj pisna podaja izvida in mnenja ne more povsem nadomestiti ustne komunikacije med izvedencem, strankami in sodiščem. Višje sodišče je nato ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče s tem, ko ni sledilo dokaznemu predlogu pritožnikov za neposredno (ustno) zaslišanje izvedenca dr. Grabuschnigga na glavni obravnavi, kršilo prvi odstavek 253. člena ZPP. Vendar ta kršitev po presoji Višjega sodišča ne pomeni relativne bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Kot je poudarilo Višje sodišče, je v predmetni zadevi osrednji dokaz o obstoju zatrjevane zdravniške napake mnenje izvedenca dr. Hudabiunigga. Mnenje izvedenca dr. Grabuschnigga o pravilnosti ravnanja druge toženke je podano "s splošno sodnomedicinskega vidika", kot je navedel sam izvedenec in dodal, da bi bil za natančnejšo razlago strokovnosti in primernosti ravnanja druge toženke po nastopu anafilaktične reakcije pri pacientu primernejši izvedenec s strokovnega področja anesteziologije in urgentne nujne medicine. Izvedenec s tega področja je dr. Hudabiunigg, ki je ravno v tem segmentu tudi po presoji Višjega sodišča podal popolno in strokovno mnenje. Izvedensko mnenje izvedenca dr. Grabuschnigga tako po oceni Višjega sodišča ne pomeni odločilnega dokaza za presojo v tej zadevi in zato prvostopenjsko sodišče s tem, ko dokaza z navedenim izvedencem na glavni obravnavi ni izvedlo neposredno, temveč le z branjem njegovega pisnega izvida in mnenja, ni storilo bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Opustitev ustnega zaslišanja navedenega izvedenca ni vplivala na zakonitost in pravilnost prvostopne sodbe. S tem po oceni Višjega sodišča pritožnikoma tudi ni bila kršena pravica do izjave. Višje sodišče je še enkrat poudarilo, da je prvostopenjsko sodišče na glavni obravnavi zaslišalo izvedenca dr. Hudabiunigga, čigar izvedensko mnenje je osrednji izvedenski dokaz v tej zadevi.

17. Pritožnika sta predlagala, naj se izvedenec dr. Grabuschnigg ustno opredeli do konkretnih pripomb o popolnosti dokumentacije, ki jo je upošteval pri izdelavi izvida in mnenja, ter o strokovni pravilnosti svojega izvedenskega mnenja. Sklicevanje sodišča prve stopnje, da naj bi mnenje navedenega izvedenca ne vsebovalo nekaterih podatkov, napotuje na sklep, da bi moralo sodišče temu izvedencu zagotoviti manjkajoče podatke, z dopustitvijo njegovega zaslišanja pa tudi strankam omogočiti, da razjasnijo morebitne nedorečenosti in pomanjkljivosti v pisnem izvedenskem mnenju. Iz izpodbijanih sodb nadalje izhaja, da je izvedenec mnenje o dokazni temi podal, in sicer s splošnega sodnomedicinskega vidika. Ker je mnenje podal, ni sprejemljiv sklep sodišča, da se je sam izrekel za nepristojnega. Poleg tega je sodišče prve stopnje ocenilo, da je bilo mnenje izvedenca dr. Grabuschnigga ovrženo z drugimi mnenji (predhodnimi in naknadnim mnenjem dr. Hudabiunigga).¹⁸ Če je tako, potem ne vzdrži ugotovitev, da med mnenji ni bilo nikakršnih neskladij oziroma so bila vsa neskladja odpravljena že v kazenskem postopku. Ob izhodišču, da je izvedenski dokaz enoten dokaz (četudi ga je sodišče v obravnavani zadevi izvedlo z več izvedenci), se izkaže kot neustrezen tudi argument Višjega sodišča, da izvedensko mnenje dr. Grabuschnigga ne pomeni odločilnega dokaza za presojo v tej zadevi in da je odločilno le mnenje izvedenca dr. Hudabiunigga. Izvedenski dokaz (kot celota) je namreč odločilen za presojo sodišča v obravnavani zadevi. Navedeni razlogi zato ne utemeljijo izjeme od zahteve, da sodišče na ustni razpravi sooči izvedence, ki jih je imenovalo in ki so podali različna mnenja, in v sodelovanju s strankami razišče razloge za pomembna razhajanja ter šele nato sprejme oceno o prepričljivosti določenega izvedenskega mnenja in nanj opre svojo sodbo. Razlogi, s katerimi sodišči prve in druge stopnje utemeljita zavrnitev zaslišanja navedenega izvedenca, zato niso zadostni, da bi ovrgli sleherni dvom o odločnem odzivu oblasti, ko gre za dolžnost prizadevanja, da se podrobno raziščejo vzroki za smrt sina pritožnikov v bolnišnični oskrbi.

18. Sodišči sta z zavrnitvijo predloga za zaslišanje enega od izvedencev prikrajšali pritožnika za možnost, da učinkovito preizkusita pisna izvedenska mnenja, s čimer je bila okrnjena njuna pravica do vsebinsko polne kontrole nad izvedbo odločilnega dokaza. S tem je bila kršena njuna pravica do enakega varstva pravic v postopku (22. člen Ustave). Ustavno sodišče je zato razveljavilo sodbo Višjega sodišča in sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka zoper prvo toženo stranko Splošno bolnišnico Slovenj Gradec. V tem delu je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (1. točka izreka).

19. Ker je Ustavno sodišče izpodbijani sodbi razveljavilo zaradi ugotovljene kršitve pravice iz 22. člena Ustave, se ni spuščalo v presojo drugih zatrjevanih kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin.

20. V skladu s prvim odstavkom 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Ta določba se po prvem odstavku 49. člena ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebej utemeljeni razlogi, ti pa niso izkazani. Ustavno sodišče je zato o predlogu nasprotne udeleženke za povrnitev stroškov postopka pred Ustavnim sodiščem odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

21. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodnika dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič - Horvat, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

¹ Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-77/01 z dne 4. 3. 2004 (Uradni list RS, št. 33/04, in OdlUS XIII, 45).

² Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-39/95 z dne 16. 1. 1997 (OdlUS VI, 71), 17. točka obrazložitve.

³ Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-39/95, 17. točka obrazložitve.

⁴ Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-271/07 z dne
3. 7. 2008 (Uradni list RS, št. 79/08, in OdlUS XVII, 76). Glej tudi A. Galič v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Dopolnitev – A, Fakulteta za državne in evropske študije, Ljubljana 2011, str. 287.

⁵ Prvi odstavek 6. člena EKČP stranki zagotavlja pravico do poštenega sojenja, kar se odraža tudi pri jamstvih v dokaznem postopku. V skladu z ustaljeno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) mora biti vsaki od strank zagotovljena razumna možnost, da predstavi svoje argumente – vključno z dokazi – pod pogoji, ki je ne postavlja v bistveno manj ugoden položaj kot nasprotno stranko. Primarno so nacionalna sodišča poklicana, da presodijo, ali je posamezni dokaz formalno dopusten ali ne. Vendar pravila o dopustnosti dokaza lahko tudi kršijo načelo enakosti orožij in kontradiktornosti postopka ali kako drugače prizadenejo poštenost postopka. Primerjaj sodbe ESČP v zadevah Mantovanelli proti Franciji z dne 18. 3. 1997, Matytsina proti Rusiji z dne 27. 3. 2014 (169. točka obrazložitve) in Gryaznov proti Rusiji z dne 12. 6. 2012 (56. in 57. točka obrazložitve).

⁶ Primerjaj sodbo ESČP v zadevi Matytsina proti Rusiji, 169. točka obrazložitve.

⁷ Prvi odstavek 253. člena ZPP se glasi: "Sodišče odloči, ali naj izvedenec da svoj izvid in mnenje samo ustno na obravnavi ali pa naj ju da tudi pisno pred obravnavo."

⁸ Prim. J. Zobec v: L. Ude in A. Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list Republike Slovenije in GV Založba, Ljubljana 2006, str. 497.

⁹ Prav tam.

¹⁰ Prav tam.

¹¹ Tako D. Wedam Lukić, Ustavnopravni vidiki izvajanja dokazov v pravdnem postopku, Podjetje in delo, št. 6–7 (2012), str. 1384.

¹² Prim. J. Zobec, nav. delo, str. 497.

¹³ Tako sodba velikega senata ESČP v zadevi Šilih proti Sloveniji z dne 9. 4. 2009, 192. točka obrazložitve.

¹⁴ Primerjaj sodbo velikega senata v zadevi Šilih proti Sloveniji, 195. točka obrazložitve.

¹⁵ Ustavno sodišče je z odločbo št. Up-2443/08 ugodilo ustavni pritožbi pritožnikov in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ocenilo je, da predlog za postavitev drugega izvedenca v obravnavani zadevi ni pomenil novega dokaza, saj je dokazna tema ves čas ostala nespremenjena, šlo je le za nadaljnje izvajanje dokaza, ki je bil v pretežnem delu že izveden. Ustavno sodišče je tedaj presodilo, da je sodišče s tem, ko je glede predlaganega dokaza upoštevalo omejitev iz 286. člena ZPP, pritožnika prikrajšalo za sodelovanje v dokaznem postopku. S tem je kršilo njuno pravico iz 22. člena Ustave.

¹⁶ Drugi in tretji odstavek 254. člena ZPP napotujeta, naj sodišče v primeru, če se podatki izvedencev v njihovem izvidu bistveno razlikujejo ali če je izvid enega ali več izvedencev nejasen, nepopoln ali pa sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju ali če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti oziroma če nastane dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti najprej poskuša odpraviti z zaslišanjem izvedencev.

¹⁷ Primerjaj sodbo velikega senata v zadevi Šilih proti Sloveniji, 195. točka obrazložitve.

¹⁸ Kot izhaja iz prvostopenjske sodbe (22. in 23. točka obrazložitve), je v kazenskem postopku izvedenec dr. Hudabiunigg svoje mnenje dvakrat pisno dopolnil in bil tudi zaslišan. V dopolnitvi svojega prvotnega mnenja je spremenil svoje dotedanje mnenje in povedal, da po njegovi oceni ni bilo nobene nepotrebne izgube časa pri reagiranju druge tožene zdravnice na poslabšano stanje pokojnika. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je dr. Hudabiunigg svoje mnenje spremenil, pri čemer je poudarilo, da mnenja ni spremenil brez obrazložitve. Kot je navedlo, je v dopolnitvi mnenja in ob zaslišanju ta izvedenec pojasnil, da je sprememba mnenja posledica tega, da je razpolagal z več dejstvi in dokumentacijo (od sodišča je prejel zapisnike o zaslišanju določenih prič in druge toženke ter mnenje dr. Tineta Velikonje).