| | |
| Številka: | Up-386/15-26 |
| | U-I-179/15-8 |
| Datum: | 12. 5. 2016 |
Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem s sklepom Ustavnega sodišča, in v postopku odločanja o ustavni pritožbi Borisa Žigona, Renče, in Mirana Kebra, Volčja Draga, na seji 12. maja 2016
1. Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 13/14 – uradno prečiščeno besedilo, 10/15 – popr. in 27/16) je v neskladju z Ustavo, ker ne določa, da se sklep o začetku stečajnega postopka, ki je bil izdan na upnikov predlog, vroči družbenikom stečajne dolžnice, če je ta družba z omejeno odgovornostjo.
2. Zakonodajalec mora ugotovljeno neskladje iz 1. točke izreka odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.
3. Do odprave ugotovljenega neskladja iz 1. točke izreka morajo sodišča prve stopnje sklep o začetku stečajnega postopka, kadar je ta začet na predlog upnika, vročiti tudi družbenikom stečajne dolžnice, če je stečajna dolžnica družba z omejeno odgovornostjo.
4. Točka I izreka sklepa Višjega sodišča v Ljubljani št. Cst 192/2015 z dne 1. 4. 2015 se razveljavi in zadeva se v tem obsegu vrne Višjemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom začelo stečajni postopek nad pritožnico družbo ES Gorica, d.o.o., Nova Gorica, imenovalo upraviteljico in ugotovilo pravnoorganizacijsko obliko poslovanja upraviteljice ter odločilo še o plačilih, ki naj se opravijo iz proračuna Republike Slovenije. Višje sodišče je pritožbo pritožnikov, sicer družbenikov pritožnice, zavrglo kot prepozno, pritožbo pritožnice pa kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo prvostopenjski sklep.
2. Pritožnika zatrjujeta kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave in 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP), saj naj bi bila zaradi zakonske ureditve vročanja po Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) prikrajšana za pritožbo. Menita namreč, da bi jima moral biti sklep o začetku stečajnega postopka osebno vročen in šele od trenutka vročitve bi moral teči rok za vložitev pritožbe. Osebno vročitev utemeljujeta z okoliščino, da gre za sklep, ki odloča o njunih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih. Da jima sklep ni bil vročen osebno, pa naj bi pomenilo tudi kršitev enakosti pred zakonom, ker sta postavljena v neenak položaj glede na upnike in stečajnega dolžnika, ki so upravičeni do osebne vročitve. Z zavrženjem pritožbe naj bi jima bila kršena tudi pravica do izjave iz 22. člena Ustave, temelječa na spoštovanju človekove osebnosti in dostojanstva iz 34. člena Ustave, ki strankam zagotavlja, da so aktivni udeleženci v postopku. Menita tudi, da njuna vloga ni bila vsebinsko obravnavana in da se sodišče ni opredelilo do njunih navedb, ker jima sporni sklep ni bil osebno vročen. Pravnemu pouku sklepa o začetku stečajnega postopka očitata nejasnost in dvoumnost ter da sta bila zaradi njega zavedena, saj sta vložila pritožbo v roku, ki je veljal za dolžnika, sama kot družbenika pa naj ne bi bila ustrezno podučena o roku za pritožbo.
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-386/15 z dne 22. 6. 2015 ustavno pritožbo pritožnikov sprejel v obravnavo, ustavne pritožbe pritožnice stečajne dolžnice družbe ES Gorica, pa ne. Hkrati je do končne odločitve Ustavnega sodišča v stečajnem postopku št. St 5169/2014, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici, zadržal nadaljnje opravljanje dejanj. O sprejemu ustavne pritožbe je Ustavno sodišče na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) obvestilo Višje sodišče v Ljubljani.
4. V skladu z drugim odstavkom 56. člena ZUstS je Ustavno sodišče obvestilo upnike stečajne dolžnice družbe ES Gorica o sklepu o sprejemu, ki je bil objavljen na spletnih straneh za objave v postopkih zaradi insolventnosti, da se lahko izjavijo o ustavni pritožbi. Na ustavno pritožbo sta odgovorila predlagateljica postopka upnica Maja Bolčina in upnica Družba za upravljanje terjatev bank, d. d., Ljubljana.
5. Upnica Maja Bolčina navaja, da je predlogu za začetek stečajnega postopka priložila vse dokaze o višini svoje terjatve. Zato zavrača trditve, ki se nanašajo na višino njene terjatve. Dodaja, da je njeno terjatev priznala tudi že stečajna upraviteljica. Ustavnemu sodišču predlaga, naj ustavno pritožbo zavrne.
6. Upnica Družba za upravljanje terjatev bank, d.d., Ljubljana, pa navaja, da je vložila najprej svoj predlog za začetek stečajnega postopka nad družbo ES Gorica, kasneje pa je priglasila udeležbo v predmetnem stečajnem postopku, ki ga je začela upnica Bolčina. Ves čas postopka naj bi zatrjevala, da je dolžnica družba ES Gorica insolventna in da naj njeno premoženje ne bi zagotavljalo poplačila terjatev, ki jih ima do stečajne dolžnice. Zato upnica meni, da ni bilo kršeno načelo sorazmernosti in da je bilo postopanje v stečajnem postopku pravilno. Glede drugih zatrjevanih kršitev človekovih pravic pa se upnica ne želi opredeliti.
7. V postopku odločanja o ustavni pritožbi je Ustavno sodišče na podlagi drugega odstavka 59. člena ZUstS začelo postopek za oceno ustavnosti ZFPPIPP. Sklep o začetku postopka in ustavno pritožbo je poslalo Državnemu zboru in mu omogočilo, da nanju odgovori, česar pa Državni zbor ni storil. Sklep o začetku postopka je Ustavno sodišče objavilo tudi na spletnih straneh za objave v postopkih zaradi insolventnosti, da bi se lahko upniki o njem izjavili, česar pa niso storili.
8. Eden od pomembnejših elementov pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) je pravica do izjave v postopku. Bistven predpogoj za uresničevanje pravice do izjave v postopku pa je pravica do informacije (tako Ustavno sodišče že v sklepu št. Up-367/97 z dne 25. 5. 1999); stranka namreč pravice do izjave v postopku ne more uresničiti, če ni zagotovljeno, da bo predhodno izvedela za procesna dejanja, glede katerih se ima pravico izjaviti. Najpomembnejši procesni institut, ki služi uresničevanju pravice do informacije kot predpogoja pravice do izjave v postopku, je vročanje (tako že v odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-279/08 z dne 9. 7. 2009, Uradni list RS, št. 57/09, in OdlUS XVIII, 35).
9. Namen vročanja je na eni strani omogočiti naslovljencu, da se seznani z opravljenim procesnim dejanjem sodišča ali stranke, da bo temu primerno lahko pripravil svojo obrambo, in na drugi strani, da dobi sodišče o prejemu pošiljke zanesljiv dokaz.1 Ta namen lahko vročitev doseže le, če je dejansko zagotovljeno, da bo sodno pisanje prispelo do naslovnika. Kot je Ustavno sodišče poudarilo že v citirani odločbi št. U-I-279/08, je vročanje sodnih pisanj (vabil, sodnih odločb in vlog strank postopka) zelo pomembno procesno opravilo, ki zagotavlja uresničevanje načela kontradiktornosti oziroma načela obojestranskega zaslišanja, saj se stranka z vročitvijo sodnih pisanj seznanja s potekom postopka, s procesnimi dejanji sodišča in nasprotne stranke. Vročanje ni samostojno procesno dejanje, temveč realno opravilo, ki omogoča opravo nekega drugega procesnega dejanja oziroma je predpogoj za perfektnost drugega procesnega dejanja ali za nastop določene pravne posledice. Pravilna vročitev (prvega ali kateregakoli drugega) sodnega pisanja vzpostavi stik sodišča s stranko, kar v nadaljevanju postopka omogoča uspešno vodenje postopka, četudi se ta stik sodišča s stranko kasneje izgubi.
10. Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) pripisuje vročitvi poseben pomen, čeprav prvi odstavek 6. člena EKČP ne zahteva specifične oblike vročanja.2 Pošten postopek, ki obsega tudi temeljno načelo kontradiktornega postopka,3 zahteva, da imajo vse stranke postopka možnost, da se seznanijo z vsemi vlogami in dokazi v zadevi in se izjavijo o njih, z namenom vplivanja na odločitev sodišča o zadevi.4 Če sodna pisanja, vključno z vabilom na obravnavo, niso osebno vročena, je stranki lahko preprečeno, da se brani v postopku.5 Iz prvega odstavka 6. člena EKČP poleg tega izhaja zahteva, da se stranke ustrezno seznanijo s sodno odločitvijo, kar je še posebej pomembno, ko je treba pritožbo vložiti v določenem roku.6 Vendar pravica iz prvega odstavka 6. člena EKČP ni absolutna in je lahko predmet omejitev.7 Poleg tega ta določba zahteva, da države pogodbenice organizirajo svoj sodni sistem tako, da so postopki hitri in učinkoviti.8 Pri tem države pogodbenice uživajo določeno polje proste presoje, vendar morajo omejitve zasledovati legitimni cilj in morajo biti v razumnem razmerju sorazmernosti med sprejetim ukrepom in ciljem, ki ga želijo doseči.9
11. Vročanje v insolventnih postopkih je urejeno v 123. členu ZFPPIPP. V skladu s prvim odstavkom tega člena se v predhodnem postopku zaradi insolventnosti sodna pisanja in pisanja strank vročajo strankam postopka. V skladu z drugim odstavkom 123. člena ZFPPIPP pa se v glavnem postopku zaradi insolventnosti sodna pisanja ter pisanja strank ali upravitelja vročijo samo, če za posamezno pisanje tako določa zakon, in osebi, za katero zakon določa, da se ji pisanje vroči. Razmejitev med predhodnim in glavnim postopkom zaradi insolventnosti je urejena v 49. členu ZFPPIPP. Odločilni trenutek, ko se predhodni prestopek prevesi v glavni postopek zaradi insolventnosti, je trenutek, ko sodišče izda sklep, s katerim odloči o začetku postopka zaradi insolventnosti (četrti odstavek 49. člena ZFPPIPP).10 Ko je torej izdan sklep o začetku stečajnega postopka, kot v obravnavanem primeru, se šteje, da se je začel glavni postopek zaradi insolventnosti (glavni stečajni postopek), v katerem veljajo pravila vročanja, določena v drugem odstavku 123. člena ZFPPIPP, ki zahtevajo posebno zakonsko določbo, da se vročanje sploh opravi, sicer vročanje nadomešča javno naznanilo v obliki objave na spletnih straneh za objave v postopkih zaradi insolventnosti, urejeno v 122. členu ZFPPIPP. V skladu s četrtim odstavkom 122. člena ZFPPIPP velja, in nasprotni dokaz ni dovoljen, da se je stranka postopka zaradi insolventnosti ali druga oseba seznanila z vsebino sodne odločbe, vloge druge stranke v tem postopku ali drugega pravnega dejanja iz prvega odstavka 122. člena ZFPPIPP s potekom osmih dni po objavi tega pravnega dejanja.
12. ZFPPIPP razlikuje postopek z dolžnikovim predlogom za začetek stečajnega postopka (234. člen ZFPPIPP) in postopek z upnikovim predlogom za začetek stečajnega postopka (235. člen ZFPPIPP). V zadnjem primeru, ko torej predlog za začetek stečajnega postopka vloži upnik, ZFPPIPP družbeniku stečajnega dolžnika daje pravico, da zoper sklep o začetku stečajnega postopka vloži pritožbo (drugi odstavek 242. člena ZFPPIPP). Zastavlja se vprašanje, kako se družbenik stečajnega dolžnika seznani s sklepom o začetku stečajnega postopka. Kot je bilo pojasnjeno v prejšnji točki obrazložitve, se z izdajo sklepa o začetku stečajnega postopka začne glavni postopek zaradi insolventnosti (četrti odstavek 49. člena ZFPPIPP), pravzaprav glavni stečajni postopek. Zato veljajo pravila vročanja iz drugega odstavka 123. člena ZFPPIPP. Ker ZFPPIPP ne določa, da se sklep o začetku stečajnega postopka vroči družbenikom stečajnega dolžnika, velja, da se ti seznanijo s sklepom prek javnega naznanila po domnevi iz četrtega odstavka 122. člena ZFPPIPP. Zato je Ustavno sodišče v nadaljevanju preizkusilo, ali je ureditev, ki vročitev sklepa o začetku stečajnega postopka družbenikom stečajnega dolžnika nadomešča z javnim naznanilom v obliki javne objave na spletnih straneh AJPES, pri čemer jim je hkrati dana pravica do pritožbe zoper sklep o začetku stečajnega postopka, skladna z 22. členom Ustave. Ker je v obravnavanem primeru stečajna dolžnica družba z omejeno odgovornostjo, je Ustavno sodišče svojo presojo omejilo le na primere, ko gre za stečajne postopke zoper družbe z omejeno odgovornostjo (471. člen Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 65/09 – uradno prečiščeno besedilo, 33/11, 91/11, 32/12, 57/12, 82/13 in 55/15 – v nadaljevanju ZGD-1).
13. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da mora za vse izjeme od zahteve po vročitvi pisanj neposredno naslovniku obstajati legitimen razlog (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-279/08). Tudi v obravnavanem primeru Ustavno sodišče ocenjuje, da javno naznanilo sklepa o začetku stečajnega postopka družbeniku stečajnega dolžnika, kadar se postopek začne na predlog upnika, namesto vročitve tega sklepa pomeni poseg v pravico do informacije kot sestavnega dela pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Na podlagi javnega naznanila se namreč šteje, da se je družbenik stečajnega dolžnika seznanil z vsebino sodne odločbe, vloge druge stranke ali drugega pravnega dejanja s potekom osmih dni po objavi tega pravnega dejanja, pri čemer nasprotni dokaz ni dovoljen. Pri tem pa ZFPPIPP zaradi javnega naznanila ne predpisuje za družbenika stečajnega dolžnika daljšega roka za vložitev pritožbe zoper sklep o začetku stečajnega postopka, temveč velja splošni pritožbeni rok petnajst dni iz prvega odstavka 127. člena ZFPPIPP. To pomeni, da družbenik stečajnega dolžnika lahko omejeno uveljavi svojo pravico in gre za drugačen položaj kot v primeru, ko je Ustavno sodišče presojalo ureditev postopka izbrisa iz sodnega registra brez likvidacije po Zakonu o finančnem poslovanju podjetij (Uradni list RS, št. 54/99, 110/99 in 31/07 – ZFPPod), kjer prav tako ni bila določena vročitev sklepa o začetku postopka izbrisa in sklepa o izbrisu, čeprav so imeli družbeniki pravico vložiti ugovor oziroma pritožbo, ki pa ju je bilo mogoče uveljaviti v bistveno daljših rokih.11
14. Ustavno sodišče je v okviru presoje, ali je takšen poseg ustavno dopusten, najprej ocenilo, ali poseg temelji na ustavno dopustnem, tj. stvarno upravičenem cilju (tretji odstavek 15. člena Ustave). Iz zakonodajnega gradiva12 je jasno razviden cilj, ki ga je zakonodajalec zasledoval s sprejetjem ureditve javne naznanitve, tj. na sodoben in preglednejši način zagotoviti javno objavo vseh pomembnih procesnih dejanj v postopkih zaradi insolventnosti, ki ima enak pozitivni publicitetni učinek, kot je značilen za objave v registrskem postopku, in s tem nadomestiti objave v Uradnem listu Republike Slovenije in na sodnih deskah, ki jih je poznala prej veljavna ureditev po Zakonu o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93, 39/97 in 52/99 – ZPPSL). Neposredna uporaba procesnih institutov pravdnega postopka (zlasti pravil o vročanju) bi namreč praktično onemogočila uresničitev sodnega varstva v postopku zaradi insolventnosti, saj na strani tožene stranke v pravdnem postopku nastopa manjše število oseb. Zato je pravila o osebnem vročanju zakonodajalec nadomestil s pravili o javni objavi na spletnih straneh za objave v postopkih zaradi insolventnosti.13 Tudi iz sodne prakse ESČP izhaja, da objava na sodni deski in v uradnem glasilu zasleduje legitimni cilj zagotoviti hiter in učinkovit stečajni postopek.14Ratio opustitve osebne vročitve je namreč v večjem številu oseb, zlasti upnikov, ki so stranke stečajnega postopka, zato bi lahko vročitve bistveno povečale stroške postopka in ohromile njegov potek.15 Ker je učinkovita seznanitev s procesnimi pisanji pogoj za učinkovit in hiter postopek, slednji pa je sestavni del ustavne zahteve po učinkovitem sodnem varstvu (23. člen Ustave), gre tudi pri omejitvi pravice do izjave v postopku, varovane v 22. členu Ustave, za ustavno dopusten cilj, zaradi katerega je zakonodajalec smel omejiti navedeno pravico s tem, ko je namesto vročanja za družbenike stečajne dolžnice določil javno objavo na spletnih straneh (122. člen ZFPPIPP).
15. Glede na to, da je ustavno dopustno, da je zakonodajalec vročitev nadomestil z javno naznanitvijo, je treba oceniti še, ali je izpodbijana ureditev v skladu s splošnim načelom sorazmernosti. Oceno, ali ne gre morda za prekomeren poseg, opravi Ustavno sodišče na podlagi t. i. strogega testa sorazmernosti (odločba št. U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003, Uradni list RS, št. 108/03, in OdlUS XII, 86, 25. točka obrazložitve).
16. V obravnavanem primeru gre za družbenike stečajne dolžnice, ki je družba z omejeno odgovornostjo (v nadaljevanju d. o. o.). Položaj je specifičen, saj ZGD-1 omejuje število družbenikov v d. o. o. V skladu z drugim odstavkom 473. člena ZGD-1 je lahko v d. o. o. največ 50 družbenikov, več pa v skladu s tretjim odstavkom istega člena le z dovoljenjem ministra, pristojnega za gospodarstvo. Poleg tega, upoštevaje ureditev ZGD-1 (in sodnega registra), ni mogoče izhajati iz predpostavke, da družbeniki sodišču niso znani.16 Gre tako za omejeno število oseb, ki sodišču niso neznane, in je položaj v tem pogledu drugačen od položaja delniške družbe oziroma od položaja tistega, ki ga je imel pred očmi zakonodajalec, ko je namesto vročitve določil v postopkih zaradi insolventnosti javno naznanitev. Ne gre za večje število oseb, ki ne bi bilo obvladljivo, kot tudi ne gre za sodišču neznane osebe. Neposredna uporaba procesnih institutov pravdnega postopka (zlasti pravil o vročanju) tako ne bi mogla ohromiti uresničitve sodnega varstva v postopku zaradi insolventnosti, saj bi bilo treba opraviti vročitev manjšemu, vnaprej znanemu številu oseb.17 Ob tem je Ustavno sodišče upoštevalo tudi okoliščino, da so d.o.o., ki imajo dejansko 50 družbenikov, izjemno redke v pravnem prometu. Na drugi strani ima lahko opustitev vročitve sklepa o začetku stečajnega postopka daljnosežne posledice za družbenike, saj so lahko zaradi zakonodajalčevega posega v pravico do informacije posledično prikrajšani tudi za pravico do pritožbe, ki jim jo ZFPPIPP zagotavlja v drugem odstavku 242. člena ZFPPIPP. Med težo posledic in koristmi, ki jih je zakonodajalec želel doseči z nadomestitvijo vročitve z javnim naznanilom, je torej očitno nesorazmerje.
17. Glede na navedeno izpodbijana ureditev ni sorazmerna v ožjem pomenu oziroma prekomerno posega v pravico iz 22. člena Ustave družbenikov stečajne dolžnice, ki je d.o.o., v primerih, ko je stečajni postopek začet na predlog upnika.
18. Kot je bilo že pojasnjeno, ZFPPIPP v drugem odstavku 123. člena določa, da se pisanja v glavnem postopku zaradi insolventnosti vročajo samo, če za posamezno pisanje tako določa zakon, in osebi, za katero zakon določa, da se ji pisanje vroči. Zaradi opisane nomotehnike razveljavitev ni mogoča, zato je Ustavno sodišče na podlagi prvega odstavka 48. člena ZUstS sprejelo ugotovitveno odločbo. Ugotovilo je, da je ZFPPIPP, ki ne določa, da se sklep o začetku stečajnega postopka, kadar se ta začne na predlog upnika, vroči družbeniku stečajnega dolžnika, ki je d.o.o., v neskladju z 22. členom Ustave (1. točka izreka). Na podlagi drugega odstavka 48. člena ZUstS je zakonodajalcu naložilo, naj ugotovljeno neskladje odpravi v roku enega leta po objavi odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije (2. točka izreka).
19. Da bi v času do odprave ugotovljenega neskladja lahko stečajni postopki nemoteno tekli, je Ustavno sodišče na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 40. člena ZUstS določilo način izvršitve svoje odločbe. Določilo je, da v tem času sodišča prve stopnje sklepe o začetku stečajnega postopka, kadar je ta začet na predlog upnika, vročajo tudi družbenikom stečajne dolžnice, če je ta d. o. o. (3. točka izreka).
20. Ker izpodbijana odločitev sodišča temelji na ureditvi, ki je v neskladju z 22. členom Ustave, je Ustavno sodišče ugodilo tudi ustavni pritožbi in razveljavilo I. točko izreka sklepa Višjega sodišča. Zadevo je v tem obsegu vrnilo Višjemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje (4. točka izreka), v katerem bo moralo upoštevati stališča iz te odločbe.
21. Ker je Ustavno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo že zaradi kršitve 22. člena Ustave, drugih zatrjevanih kršitev človekovih pravic ni presojalo.
22. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 48. člena, drugega odstavka 40. člena ter prvega in drugega odstavka 59. člena ZUstS in druge alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodnika dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič - Horvat, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Pri odločanju je bila izločena sodnica dr. Dunja Jadek Pensa. Ustavno sodišče je odločbo sprejelo soglasno.
mag. Miroslav Mozetič l.r.
1 L. Rosenberg, K. H. Schwab in P. Gotwald, Zivilprozessrecht, 16. izdaja, Verlag C. H. Beck, München 2004, str. 459. Tako tudi V. Rijavec v: L. Ude in A. Galič, (red.), Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga (1. do 150. člen), GV Založba, Ljubljana 2005, str. 535.
2 Sklep ESČP v zadevi Bogonos proti Rusiji z dne 5. 2. 2004.
3 Sodba ESČP v zadevi Ruiz-Mateos proti Španiji z dne 23. 6. 1993.
4 Sodba ESČP v zadevi Lobo Machado proti Portugalski z dne 20. 2. 1996.
5 Sklepa ESČP v zadevah Ozgur-Karaduman proti Nemčiji z dne 26. 6. 2007 in Weber proti Nemčiji z dne 2. 10. 2007 ter sodba ESČP v zadevi Dilipak in Karakaya proti Turčiji z dne 4. 3. 2014.
6 Sodba ESČP v zadevi Hennings proti Nemčiji z dne 16. 12. 1992; sklep ESČP v zadevi Bogonos proti Rusiji; sodba ESČP v zadevi Sukhorubchenko proti Rusiji z dne 10. 2. 2005; sodba ESČP v zadevi Mikulová proti Slovaški z dne 6. 12. 2005 in sklep ESČP v zadevi Weber proti Nemčiji.
7 Sodba ESČP v zadevi Ashingdane proti Združenemu kraljestvu z dne 28. 5. 1985.
8 Sodba ESČP v zadevi Süßmann proti Nemčiji z dne 16. 9. 1996.
9 Sodbi ESČP v zadevah Ashingdane proti Združenemu kraljestvu in Fayed proti Združenemu kraljestvu z dne 21. 9. 1994.
10 Drugače v sklepu Višjega sodišča v Ljubljani št. Cst 2/2014 z dne 9. 1. 2014, v katerem sodišče šteje za del predhodnega postopka ne le izdajo sklepa o začetku stečajnega postopka, temveč tudi pritožbeni postopek vse do njegove pravnomočnosti.
11 Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-135/00 z dne 9. 10. 2002 (Uradni list RS, št. 93/02, in Odl. US XI, 211).
12 Predlog zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (EPA 1662-IV), Poročevalec Državnega zbora št. 95/07, str. 197.
13 N. Plavšak, Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, razširjena uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana 2008, str. 101.
14 Sodba ESČP v zadevi De Geouffre de la Pradelle proti Franciji z dne 16. 12.1992, 32. točka.
15 Sodba ESČP v zadevi Zavodnik proti Sloveniji z dne 21. 5. 2015, 76. točka.
16 Prim. prvi odstavek 482. člena ZGD-1 ter 4. do 8. člen Zakona o sodnem registru (Uradni list RS, št. 54/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 65/08, 49/09 in 17/15 – ZSReg).
17 Prim. sodbo ESČP v zadevi Zavodnik proti Sloveniji, 78. točka.
