Številka:	Up-950/14-24
Datum:	12. 5. 2016

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Aleša Butale, Ljubljana, na seji 12. maja 2016

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 32575/2012 z dne 9. 9. 2014 se zavrže.

1. Zoper pritožnika je oškodovanka kot tožilka vložila obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 54/15 in 6/16 – popr. – KZ-1). Sodišče prve stopnje ga je oprostilo obtožbe, Višje sodišče pa je ugodilo pritožbi pooblaščenca oškodovanke kot tožilke in je z izpodbijanim sklepom razveljavilo oprostilno sodbo. Zadevo je vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje in odredilo njeno dodelitev drugemu sodniku.

2. Pritožnik zatrjuje, da mu je Višje sodišče z izpodbijanim sklepom kršilo pravico do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave, saj naj bi v senatu Višjega sodišča, ki je ugodil pritožbi in razveljavil oprostilno sodbo, sodelovala sodnica, s katero je bil pritožnik pred 30 leti sodelavec in naj z njo vse od takrat ne bi imel dobrih odnosov. Sodelovanje te sodnice v senatu Višjega sodišča naj bi tako vzbujalo dvom o nepristranskosti sodišča. Pritožnik navaja, da bi, če bi moral sam odločati o zadevi, kjer bi bila udeležena omenjena sodnica, takoj predlagal svojo izločitev. Ker je bila zadeva predložena v ponovno sojenje drugemu sodniku, pritožnik meni, da mu je bila kršena tudi pravica do zakonitega sodnika iz drugega odstavka 23. člena Ustave. Pritožnik predlaga izjemno odločanje o ustavni pritožbi pred izčrpanjem pravnih sredstev. Navaja, da sklep, s katerim Višje sodišče razveljavi oprostilno sodbo in zadevo vrne v novo sojenje, ni pravnomočna sodna odločba, zato naj zoper njo ne bi imel drugega učinkovitega pravnega sredstva kot ustavno pritožbo.

3. Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-950/14 z dne 3. 9. 2015 sprejel v obravnavo. Hkrati je zadržal izvršitev izpodbijanega sklepa, in sicer tako, da je kazenski postopek, ki teče zoper pritožnika, prekinil do končne odločitve Ustavnega sodišča. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Okrajno sodišče v Ljubljani ter Višje sodišče v Ljubljani.

4. Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. Vendar mora Ustavno sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti na izpolnjenost procesnih predpostavk.¹ V postopku odločanja o utemeljenosti ustavne pritožbe se je najprej zastavilo vprašanje, ali so te izpolnjene glede na to, da je z ustavno pritožbo izpodbijana vmesna sodna odločba, ki pomeni procesno odločitev, na podlagi katere je bila zadeva vrnjena v postopek pred sodišče prve stopnje. Zato je bilo treba najprej odgovoriti na vprašanje, ali so v zadevi izčrpana vsa pravna sredstva.

5. Ustavna pritožba se lahko v skladu s prvim odstavkom 50. člena ZUstS vloži zaradi kršitve človekove pravice ali temeljne svoboščine zoper posamični akt, s katerim je državni organ, organ lokalne skupnosti ali nosilec javnih pooblastil odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe, pod pogoji, ki jih določa ZUstS. V skladu s prvim odstavkom 51. člena ZUstS pa je mogoče ustavno pritožbo vložiti šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Le izjemoma lahko Ustavno sodišče odloča tudi o ustavni pritožbi, vloženi pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev, če je zatrjevana kršitev očitna in če bi z izvršitvijo posamičnega akta za pritožnika nastale nepopravljive posledice (drugi odstavek 51. člena ZUstS).

6. Pritožnik torej izpodbija sklep, s katerim je Višje sodišče v Ljubljani ugodilo pritožbi pooblaščenca oškodovanke kot tožilke, razveljavilo oprostilno sodbo ter zadevo vrnilo v novo sojenje drugemu sodniku. Sklep Višjega sodišča tako pomeni vmesno odločitev v sodnem postopku, ki pa še ni pravnomočno končan, saj bo sodišče prve stopnje ponovno odločalo o obtožbi. Posledično z njim še ne more biti odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika oziroma v tem primeru o obtožbi zoper pritožnika, kot to določa prvi odstavek 50. člena ZUstS.

7. Ustavna pritožba zoper sodne odločbe o razveljavitvi sodnih odločb in vrnitvi zadev v novo odločanje po ustaljenem stališču Ustavnega sodišča ni dovoljena, saj pravna sredstva, s katerimi pritožnik lahko doseže varstvo svojih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, še niso izčrpana. V takem primeru imajo namreč stranke v nadaljnjem postopku še vedno možnost svoje očitke utemeljevati tudi z razlogi, ki se nanašajo na varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin.² Predvsem pa imajo možnost doseči, da bodo v sodnem postopku, v katerem se bo šele odločalo o njihovi pravici ali obveznosti oziroma kot v tem primeru o obtožbi zoper njih, spoštovane vse človekove pravice in temeljne svoboščine, ki jim jih zagotavlja Ustava.

8. Ustavno sodišče je sicer v nekaterih upravnih zadevah odločilo drugače. Vendar je bila pri tem bistvena vezanost prvostopenjskega upravnega organa pri novem odločanju na stališča drugostopenjskega organa³ oziroma vezanost drugostopenjskega upravnega organa na stališča Vrhovnega sodišča.⁴ Zato je Ustavno sodišče štelo, da so bila pravna sredstva izčrpana.⁵ Prav zaradi te vezanosti na sprejeta pravna mnenja ob odločanju o pravnih sredstvih je Ustavno sodišče štelo, da bi bile v ponovljenih upravnih postopkih zagotovo sprejete odločitve, ki bi neposredno posegale v pravice pritožnikov, slednji pa jih zaradi jasnih stališč Vrhovnega sodišča pred njim ne bi mogli več uspešno izpodbijati.⁶

9. Vendar pa se obravnavana zadeva od zadev iz prejšnje točke pomembno razlikuje. Ne gre namreč za razmerje med upravnim organom in sodiščem, temveč za razmerje med okrajnim in višjim sodiščem, ki odloča o pritožbi. V skladu s 125. členom Ustave so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni in vezani na Ustavo in zakon. To pomeni, da sodišče prve stopnje pri vnovičnem odločanju o utemeljenosti obtožbe ni vezano na pravno mnenje, ki ga je izrazilo pritožbeno sodišče v sklepu, s katerim je razveljavilo sodbo.⁷ V novem sojenju bo moralo sicer sodišče prve stopnje v skladu z navodili Višjega sodišča ponovno izvajati dokaze in ob upoštevanju tretjega odstavka 397. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13 in 87/14 – ZKP) opraviti vsa procesna dejanja ter pretresti vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče, opredeliti pa se bo moralo tudi do vseh očitkov, ki jih bo lahko ponovno uveljavljal pritožnik. Kljub navedenemu pa lahko sodišče prve stopnje po ponovljenem postopku na podlagi proste presoje izvedenih dokazov ter ob upoštevanju Ustave in zakona bodisi vztraja pri svoji prvotni odločitvi in ponovno izreče oprostilno sodbo, bodisi svojo odločitev spremeni in izreče drugačno sodbo (obsodilno ali zavrnilno). Z njo bo šele odločeno o obtožbi zoper pritožnika (prvi odstavek 50. člena ZUstS). Šele po izčrpanju pritožbe zoper to odločitev, ki bo taki odločitvi pritrdila, in po izčrpanju morebitnih izrednih pravnih sredstev, bo izpolnjena procesna predpostavka iz 51. člena ZUstS za odločanje o ustavni pritožbi.

10. Glede na navedeno zoper izpodbijani sklep niso izčrpana pravna sredstva, zato ni izpolnjena procesna predpostavka iz prvega odstavka 51. člena ZUstS. Ustavno sodišče je zato ustavno pritožbo zavrglo.

11. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi pete alineje prvega odstavka 55.b člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka in petega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodnika dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič - Horvat, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.

¹ Prim. sklep Ustavnega sodišča št. Up-62/96 z dne 11. 4. 1996 (OdlUS V, 68).

² Glej npr. sklepe Ustavnega sodišča št. Up-419/00 z dne 30. 1. 2001, št. Up-469/05 z dne 24. 11. 2005, št. Up-1200/05 z dne 20. 10. 2006 in št. Up-314/12 z dne 25. 4. 2012.

³ Prim. odločbo št. Up-61/94 z dne 1. 12. 1994 (OdlUS III, 129).

⁴ Prim. odločbo št. Up-218/98 z dne 22. 10. 1998 (OdlUS VII, 237).

⁵ Upravni organ je bil namreč v skladu s tretjim odstavkom 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 – popr. in 70/2000 – ZUS) vezan na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Smiselno enako določa tudi četrti odstavek 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10 in 109/12 – ZUS-1).

⁶ Prim. sklep št. Up-314/12, 5. točka obrazložitve.

⁷ Prim. tudi Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 859.