Številka:	Up-647/15-15
Datum:	19. 5. 2016

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi družbe Hypo Alpe-Adria-Bank, d. d., Ljubljana, ki jo zastopa Odvetniška družba Brežan, o. p., d. o. o., Ljubljana, na seji 19. maja 2016

Sodba Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 204/2014 z dne 8. 6. 2015 se razveljavi in zadeva se vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek tožnika za plačilo odškodnine oziroma odpravnine v višini 190.000,00 EUR, ki naj bi jo pritožnica (tožena stranka v delovnem sporu) tožniku dolgovala zaradi odpoklica z mesta člana uprave. Ugotovilo je, da je bil tožnik odpoklican zaradi grobe kršitve svojih obveznosti in zato skladno s tretjim odstavkom 13. člena pogodbe o zaposlitvi ni upravičen do odškodnine oziroma odpravnine. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo tožnika zoper takšno odločitev. Vrhovno sodišče je tožnikovi reviziji ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevku tožnika za plačilo odpravnine ugodilo. Ob tem je zavzelo stališče, da mora biti sklep o odpoklicu člana uprave delniške družbe ustrezno utemeljen že ob njegovi izdaji, v konkretnem primeru pa je nadzorni svet v sklepu o odpoklicu navedel le pravno podlago za odpoklic.

2. Zoper sklep Vrhovnega sodišča vlaga ustavno pritožbo tožena stranka iz delovnega spora. Zatrjuje kršitve pravic iz 14., 22. in 35. člena Ustave ter 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Načelo enakosti pred zakonom in pravica do enakega varstva pravic naj bi ji bila kršena s tem, ko naj bi senat Vrhovnega sodišča v isti sestavi ob enaki pravni podlagi ter enakih (in deloma istih) pravnorelevantnih dejstvih sprejel dve nasprotujoči si odločitvi. Člen 22 Ustave in 6. člen EKČP naj bi bila pritožnici kršena tudi zaradi neobrazloženosti izpodbijane sodbe. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe tako naj ne bi bilo razvidno, zakaj je Vrhovno sodišče sprejelo drugačno odločitev kot v sodbi št. VIII Ips 181/2014 z dne 13. 1. 2015. Razlogi, ki jih je navedlo, naj bi bili popolnoma pavšalni in nelogični. Vrhovno sodišče ob spremembi sodb nižjih sodišč tudi naj ne bi odgovorilo na navedbe pritožnice iz odgovora na revizijo. Prav tako pa naj ne bi v zadostni meri obrazložilo, zakaj je sprejelo drugačno stališče kot nižji sodišči. Nosilnemu stališču Vrhovnega stališča očita pritožnica tudi arbitrarnost in poseg v njeno pravico do svobode ravnanja. Predlaga, naj Ustavno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in ob uporabi 60. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) samo odloči o pravici.

3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-647/15 z dne 28. 9. 2015 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena ZUstS je Ustavno sodišče o tem obvestilo Vrhovno sodišče. V skladu z drugim odstavkom navedenega člena ZUstS je ustavno pritožbo poslalo v odgovor tožniku iz delovnega spora kot nasprotnemu udeležencu.

4. Nasprotni udeleženec v odgovoru na ustavno pritožbo navaja, da v primeru izpodbijane sodbe in sodbe št. VIII Ips 181/2014 z dne 13. 1. 2015 (v nadaljevanju referenčna sodba) ni šlo za neenakopravno obravnavanje tožnikov, saj Vrhovno sodišče ni obravnavalo bistveno enakih položajev. Referenčna sodba naj bi bila drugačna zato, ker je revizijsko sodišče ugotovilo, da je bil tožnik odpoklican zaradi kršitev 67. člena v zvezi s 23. členom Zakona o bančništvu (Uradni list RS, št. 99/10 – uradno prečiščeno besedilo, 52/11 – popr., 35/11, 59/11, 85/11, 48/12, 105/12, 56/13 in 96/13 – ZBan-1) ter 6. člena poslovnika uprave pritožnice, in revizijskemu sodišču ni bilo treba še posebej presojati, ali obstajajo kršitve v smislu 13. člena pogodbe o zaposlitvi. Različna naj bi bila tudi razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, argumentacija v revizijah tožnikov in predmet presoje, saj naj bi bila le v izpodbijani sodbi predmet presoje zakonitost sklepa nadzornega sveta o odpoklicu tožnika. Sklicujoč se na sodbi Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 103/2004 z dne 9. 11. 2004 in št. III Ips 195/2008 z dne 13. 9. 2011 navaja, da je izpodbijana sodba v skladu z ustaljeno sodno prakso glede vprašanja, ali morajo biti razlogi za odpoklic navedeni že v sklepu o odpoklicu, in torej ne gre za kršitev 14. ali 22. člena Ustave. Meni, da je neutemeljena tudi navedba o nezadostni obrazložitvi razlogov za spremembo sodb sodišč prve in druge stopnje ter o neupoštevanju navedb ustavne pritožnice v revizijskem postopku.

5. Ustavno sodišče je odgovor nasprotnega udeleženca vročilo pritožnici, ki se je nanj odzvala. V odgovoru navaja, da se izpodbijana in referenčna sodba nanašata na v bistvenem enaka primera. Razlogi, s katerimi nasprotni udeleženec utemeljuje njuno različnost, naj bi bili nelogični in pravno neupoštevni. Zatrjuje, da je tudi v referenčni zadevi tožnik v reviziji zatrjeval nepravilno uporabo materialnega prava v zvezi z vprašanjem, ali morajo biti v sklepu o odpoklicu navedeni razlogi za odpoklic, in opozarjal, da sodna praksa (sodba Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 195/2008) za njegov primer ni upoštevna. Navaja, da je Vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi materialno pravo uporabilo zmotno. Pri tem pa naj bi šlo za očitno napako z nerazumno obrazložitvijo, saj je revizijsko sodišče nasprotnemu udeležencu prisodilo odpravnino na podlagi pravne podlage 250. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93, 29/94, 82/94, 20/98, 84/98 in 6/99 – nadaljevanju ZGD) ter z njim povezane sodne prakse, ki naj bi bila izven okvirov pogodbene ureditve med strankama. Zatrjuje, da intenzivnost te napačnosti presega mejo navadne materialnopravne nezakonitosti ter predstavlja kršitev 22. člena Ustave. S takim razlogovanjem naj bi Vrhovno sodišče tudi neposredno poseglo v pritožničino pravico do svobodnega ravnanja po 35. členu Ustave, saj naj bi obrazložitev revizijskega sodišča pomenila, da je ne glede na izrecen in drugačen pogodbeni dogovor med strankama glede delovnopravne odpravnine, ki je vezana na korporacijski odpoklic, kot predpogoj vedno treba presojati zakonitost sklepa nadzornega sveta. Opozarja tudi, da se Vrhovno sodišče ni opredelilo do bistvenih argumentov pritožnice (še posebej o večkrat poudarjeni in v odgovoru na revizijo dodatno pojasnjeni zmotni uporabi sodne prakse o obrazložitvi sklepa nadzornega sveta) kot tudi ne do razlogov za spremembo pravnomočne drugačne odločitve nižjih sodišč.

6. Pritožnica očita Vrhovnemu sodišču, da je v obravnavanem primeru z izpodbijano sodbo odločilo drugače kot v bistveno enakem primeru s sodbo št. VIII Ips 181/2014, ne da bi za to navedlo razloge.

7. Ustavno sodišče je po primerjavi obeh sodb Vrhovnega sodišča (izpodbijane sodbe št. VIII Ips 204/2014 in sodbe št. VIII Ips 181/2014) ugotovilo, da je z njima Vrhovno sodišče res različno odločilo v dveh primerih, ki sta v pravnem in dejanskem pogledu v bistvenem enaka. V obeh primerih je sodišče odločalo o zahtevku za plačilo odpravnine odpoklicanih članov uprave, ne da bi presojalo utemeljenost odpoklica, saj je to korporacijski akt tožene stranke. Oba tožnika, ki sta bila oba člana uprave iste tožene stranke, sta imela pravico do odpravnine urejeno v 13. členu njune pogodbe o zaposlitvi, ki je v tretjem odstavku enako določal, da delavec ni upravičen do odpravnine, če je odpoklican zaradi grobih kršitev obveznosti. Oba sta bila odpoklicana z istim sklepom istega nadzornega sveta, ki je na enak način opredeljeval razloge za njun odpoklic (le s sklicevanjem na drugi odstavek 286. člena Zakona o gospodarskih družbah, Uradni list RS, št. 65/09 – uradno prečiščeno besedilo, 33/11, 91/11, 32/12, 57/12, 82/13 in 55/15 – v nadaljevanju ZGD-1). V obeh primerih sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da sta tožnika zagrešila grobe kršitve svojih obveznosti (ki so bile konkretizirane šele v postopku pred sodiščem prve stopnje) in da sta bila zaradi teh kršitev odpoklicana s sklepom nadzornega sveta. V obeh primerih je Vrhovno sodišče presojalo enak revizijski očitek o zmotni uporabi materialnega prava glede vprašanja, ali bi morali sodišči v tem postopku presojati formalno zakonitost sklepa nadzornega sveta o odpoklicu z vidika njegove obrazloženosti z navedbo konkretiziranih kršitev delovnih obveznosti in v zvezi s tem očitek o nepravilnem upoštevanju sodne prakse (sodb Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 103/2004 in št. III Ips 195/2008).

8. O vprašanjih, ki jih je v navedenih dveh primerih presojalo Vrhovno sodišče, je Vrhovno sodišče odločilo v kratkem časovnem razmiku (šest mesecev) in v isti sestavi različno. V prvi sodbi (št. VIII Ips 181/2014, tožnik A. R.) je sodišče potrdilo odločitvi nižjih sodišč o zavrnitvi zahtevka za plačilo odpravnine, ker je ugotovilo, da je tožnik zagrešil grobe kršitve svojih obveznosti. Sprejelo je stališče, da ni bistveno, ali so bile kršitve, ki naj bi jih tožnik storil, podrobno opisane v zapisniku seje nadzornega sveta in v sklepu o odpoklicu; zadošča, da jih ugotovi šele sodišče.

9. V izpodbijani kasnejši sodbi je tožnik (nasprotni udeleženec v postopku z obravnavano ustavno pritožbo) v pravno enaki zadevi z zahtevkom uspel. Vrhovno sodišče je v tem primeru ugodilo reviziji ter sodbi nižjih sodišč, ki sta prav tako zavrnili zahtevek tožnika za plačilo odpravnine, spremenilo tako, da je zahtevku tožnika ugodilo. Izpodbijana sodba temelji na stališču, da morajo biti že v sklepu o odpoklicu dovolj določno navedene hujše kršitve, ki so bile razlog za odpoklic, kar naj bi izhajalo tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča (sodba št. III Ips 195/2008). Zgolj prepis prve alineje drugega odstavka 268. člena ZGD-1 brez kakršnekoli vsebinske opredelitve tako opredeljenega razloga za odpoklic po presoji Vrhovnega sodišča ne zadošča.

10. Pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (ki je poseben izraz splošnega načela enakosti iz 14. člena Ustave na področju sodnega in drugega varstva pravic) vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem. Iz te pravice Ustave med drugim izhaja, da so sodišča, ki uporabljajo zakon v konkretnih primerih, dolžna enake položaje obravnavati enako in dosledno uporabljati zakon, brez upoštevanja osebnih okoliščin, ki v pravnem pravilu niso navedene kot odločilne. Ob povsem enakem dejanskem stanju torej ne sme priti do različne odločitve.¹

11. Vendar to ne sme ovirati pravnega razvoja in pravnega napredka, zato vsakega odstopanja še ni mogoče šteti za kršitev te ustavne pravice. Upoštevati je namreč treba, da Vrhovno sodišče mora imeti možnost odstopiti od pravnega stališča, za katero meni, da je pravno zmotno, pa čeprav to ugotovi (samo) pol leta kasneje. Vendar pa mora v tem primeru vsebinsko obrazložiti razloge za spremembo stališča. Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je namreč velikega pomena, da stranka v takem primeru lahko spozna, zakaj je sodišče v njenem primeru odločilo drugače. Ustrezna obrazložitev je hkrati tudi pogoj za preizkus razumnosti sprejete odločitve.²

12. Vrhovno sodišče je v izpodbijani sodbi opozorilo, da je v zadevi št. VIII Ips 181/2014 s sodbo z dne 13. 1. 2015 o zahtevku sočasno odpoklicanega predsednika uprave tožene stranke odločilo drugače. Pojasnilo je, da je bil glede na potek postopka in ugotovljeno dejansko stanje v navedeni zadevi ter predvsem glede na uveljavljane revizijske razloge in njihovo utemeljitev tudi obseg revizijske presoje drugačen, zaradi česar tudi odločitev o reviziji ni enaka (15. točka obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča). Taka obrazložitev po presoji Ustavnega sodišča ne zadosti zahtevam iz 22. člena Ustave, še toliko bolj, ker gre za Vrhovno sodišče, ki je precedenčno.³ Sklicevanje Vrhovnega sodišča na potek postopka in ugotovljeno dejansko stanje je pavšalno, saj ni pojasnjeno, katere razlike v poteku postopka in ugotovljenem dejanskem stanju so sploh obstajale, in nadalje, zakaj so te razlike bistvene za pravno presojo sodišča glede vprašanja, ali mora nadzorni svet v sklepu o odpoklicu navesti konkretizirane razloge za odpoklic. Ugotovitev o drugačnosti uveljavljanih revizijskih razlogov pa ne drži, saj je bilo Vrhovno sodišče v obeh postopkih soočeno z očitkom o zmotni uporabi materialnega prava glede vprašanja, ali bi morali sodišči v tem postopku presojati formalno zakonitost sklepa nadzornega sveta o odpoklicu z vidika njegove obrazloženosti z navedbo konkretiziranih kršitev delovnih obveznosti.

13. Takšno odločanje Vrhovnega sodišča brez vsebinske obrazložitve razlogov za spremembo stališča v tako kratkem časovnem razmiku in pred istim senatom ne more biti v funkciji organskega razvoja prava ter pomeni kršitev pravice do enakega varstva pravic in s tem do poštenega sojenja iz 22. člena Ustave.

14. Vrhovno sodišče je kršilo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave tudi s tem, ko ni odgovorilo na navedbo pritožnice v odgovoru na revizijo o nepravilnem upoštevanju sodne prakse. Del pravice iz 22. člena Ustave je namreč tudi pravica do kontradiktornega postopka, v katerem mora biti vsaki stranki zagotovljena pravica do izjavljanja. Tej pravici stranke pa ustreza obveznost sodišča, da se z navedbami stranke seznani ter da se, kolikor so dopustne in za odločitev v zadevi bistvene, do njih v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeli. Pravica do izjavljanja in obveznost sodišča do opredelitve se nanašata tudi na pravna vprašanja. Pri tem sodišče ni dolžno posebej odgovarjati na vsak pravni argument stranke, dolžno pa se je opredeliti vsaj do nosilnih pravnih naziranj stranke, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso nerelevantna. Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je namreč velikega pomena, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo in da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče morda ni preprosto prezrlo (primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-373/97 z dne 22. 2. 2001, Uradni list RS, št. 19/01, in OdlUS X, 108).

15. Pritožnica je v odgovoru na revizijo (3. in 4. stran) zatrjevala, da je sklicevanje Vrhovnega sodišča glede obrazloženosti sklepa o odpoklicu na sklep Vrhovnega sodišča št. III Ips 195/2008 z dne 13. 9. 2011 pravno napačno, saj je šlo v tistem primeru za ugotavljanje zakonitosti sklepa nadzornega sveta in posledično za odpravnino, ki jo je določal ZGD, v obravnavanem primeru pa je pravni temelj za plačilo odpravnine 13. člen pogodbe o zaposlitvi, ki je bila sklenjena v času veljavnosti ZGD-1. Obširno je pojasnjevala, zakaj se po njenem mnenju na citirani sklep Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi ni mogoče sklicevati. Do teh navedb se Vrhovno sodišče ni opredelilo, čeprav so dovolj opredeljene in argumentirane in niso očitno neutemeljene ali za odločitev nepomembne. Vrhovno sodišče bi se zato do njih v obrazložitvi svoje odločbe moralo opredeliti. Ker tega ni storilo, je prav tako povzročilo kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

16. Glede na navedenoje Ustavno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo sojenje. Ker je sodbo razveljavilo že zaradi ugotovljene kršitve 22. člena Ustave, pritožničinih navedb o kršitvah drugih človekovih pravic ni presojalo.

17. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodnika dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič - Horvat, Jasna Pogačar in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

¹ Primerjaj s sklepom Ustavnega sodišča št. Up-66/95 z dne 22. 11. 1995 (OdlUS IV, 181) in odločbo št. Up-418/05 z dne 11. 1. 2007 (Uradni list RS, št. 7/07, in OdlUS XVI, 34).

² Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-147/09 z dne 23. 9. 2010 (Uradni list RS, št. 83/10).

³ Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-645/13 z dne 3. 3. 2016, 17. točka obrazložitve (Uradni list RS, št. 24/16).