Številka:	Up-450/15-13
Datum:	2. 6. 2016

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Dejana Rengea, Murska Sobota, ki ga zastopa Gorazd Balažic, odvetnik v Murski Soboti, na seji 2. junija 2016

1. Sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 109/2013 z dne 19. 3. 2015, sodba Višjega sodišča v Mariboru št. I Cp 890/2012 z dne 8. 1. 2013 in sodba Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. P 4/2011 z dne 18. 5. 2012 se razveljavijo in zadeva se vrne Okrožnemu sodišču v Murski Soboti v novo odločanje.

2. Pritožnik sam nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

1. Okrožno sodišče je zavrnilo pritožnikov denarni odškodninski zahtevek zoper Republiko Slovenijo, ki ga je pritožnik utemeljeval z navedbami, da mu je policija v predkazenskem postopku dne 28. 7. 1995 neupravičeno in protipravno požela nasade konoplje, s tem pa mu je nastala škoda, ker uničene konoplje ni mogel prodati oziroma predelati v eterično olje, pri čemer je bil v kazenskem postopku oproščen obtožb, da je storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili. Okrožno sodišče ugotavlja, da je pritožnik vložil tožbo dne 7. 1. 2011, kar pomeni, da je bila njegova terjatev ob vložitvi tožbe že zastarana, in sicer tako zaradi poteka triletnega subjektivnega zastaralnega roka kakor tudi zaradi poteka petletnega objektivnega zastaralnega roka. Okrožno sodišče to stališče utemeljuje s sklicevanjem na prvi in drugi odstavek 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89 – v nadaljevanju ZOR).¹ Ne strinja se s pritožnikom, da je zastaralni rok začel teči šele po pravnomočnem zaključku kazenskega postopka. Za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka naj bi bil odločilen dan, ko oškodovanec izve za škodo in njenega povzročitelja. Okrožno sodišče meni, da vedenje za škodo ne pomeni, da mora biti oškodovancu znan konkreten znesek, ampak le, da mu morajo biti znane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino škode. Za začetek teka objektivnega zastaralnega roka naj bi bil odločilen trenutek nastanka škode, ne pa pravnomočnost odločitve v kazenskem postopku. Po oceni sodišča prve stopnje uporaba teh materialnopravnih izhodišč v pritožnikovem primeru pripelje do zaključka o zastaranju zahtevka, saj je pritožnik tožbo vložil 7. 1. 2011, za škodo in povzročitelja pa naj bi izvedel že na dan, ko je policija požela konopljo (28. 7. 1995), kar naj bi bil poleg tega tudi dan, ko je škoda nastala. Okrožno sodišče opozarja, da je bil pritožnik ob žetvi konoplje prisoten, zato naj bi takoj vedel za povzročitelja škode, pri čemer naj vedenje o odgovornosti storilca ne bi bilo pomembno za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka. Prav tako je bila pritožniku po mnenju sodišča prve stopnje na dan žetve konoplje znana višina škode, saj je na podlagi dogovorov z zainteresiranim podjetjem že lahko ocenil, kolikšen znesek bi prejel iz naslova prodaje konoplje in eteričnega olja. Sodišče dodaja, da mora vsakdo ravnati pri uveljavljanju svojih pravic skrbno, da lahko izve za povzročitelja in obseg škode takoj, ko je to mogoče.

2. Višje sodišče je zavrnilo pritožnikovo pritožbo. Čeprav se v temelju strinja s pritožnikom, da je treba pojem škode iz prvega odstavka 376. člena ZOR razlagati širše, tako da se nanaša tudi na okoliščine, ki segajo v pravni temelj odškodninskega zahtevka, naj tudi ta širši pristop ne bi mogel pomeniti pritožnikovega pritožbenega uspeha. Višje sodišče se namreč ne strinja s pritožnikom, da v času, ko je tekel kazenski postopek zoper njega, element protipravnosti ravnanja policije še ni bil podan. Očitek protipravnosti žetve in zasega konoplje naj ne bi bil odvisen od vprašanja, ali je pritožnik storil kaznivo dejanje ali ne. Višje sodišče navaja, da je pritožnik že leta 1995 vedel, ali bi ob običajni skrbnosti lahko vedel za okoliščine, na podlagi katerih bi lahko vložil odškodninsko tožbo. Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijo pritožnika. Opozarja, da zastaranje začne teči, ko oškodovanec glede na okoliščine primera lahko ob običajni vestnosti izve za vse elemente, ki mu omogočajo uveljaviti odškodninski zahtevek. Zavedanje o storilcu naj ne bi vključevalo pravne ocene protipravnosti storilčevega ravnanja, pač pa le zavedanje o ravnanju te osebe v dejanskem svetu.

3. Pritožnik zatrjuje kršitev človekovih pravic iz 14., 22., 23., 25., 26., 27. in 33. člena Ustave ter iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Ugovarja stališču o zastaranju njegovega odškodninskega zahtevka proti državi. Navaja, da je bil v kazenskem postopku dvakrat zaporedoma na prvi stopnji spoznan za krivega, šele v tretjem sojenju pa je bila izdana oprostilna sodba. Te pravnomočne oprostilne sodbe naj ne bi mogel prejeti pred 24. 1. 2008, šele s prejemom pa naj bi začel teči zastaralni rok za odškodninsko tožbo v pravdnem postopku. Pritožnik vztraja pri stališču, da odškodninske tožbe ni mogel vložiti v času trajanja kazenskega postopka, saj tedaj še ni bil izpolnjen element protipravnosti ravnanja državnega organa. Vse predpostavke odškodninske odgovornosti države naj bi se stekle, ko je bil pravnomočno oproščen kazenske obtožbe. Pritožnik nasprotuje ločeni obravnavi ravnanj policije, tožilstva in sodišč, saj naj bi šlo za enovito in nedeljivo celoto, ki jo je treba tako presojati in obravnavati. Meni, da je pravno priznana škoda nastala (on pa je zanjo izvedel) šele, ko je postala pravnomočna kazenska oprostilna sodba, kar velja tudi za nastanek elementa protipravnosti ravnanja državnega organa. Pritožnik se ne strinja s tem, da bi moral vložiti tožbo še v času trajanja kazenskega postopka, saj naj v tem času še ne bi mogel v civilnem postopku uveljavljati protipravnosti ravnanja državnih organov. Trdi, da začne zastaralni rok teči šele, ko oškodovanec ugotovi vse elemente odškodninske odgovornosti. Izpodbijane sodbe naj bi bile arbitrarne in očitno napačne in naj bi le na videz odgovarjale na navedbe pritožnika. Pritožnik se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča v zadevi št. Up-1177/12, Up-89/14 z dne 28. 5. 2015 (Uradni list RS, št. 42/15) in navaja, da so tudi v njegovem primeru sodišča s togo uporabo pravil o zastaranju tožniku naložila nesorazmerno breme pri uveljavljanju pravice do povračila škode, čeprav so imela na voljo razlagalni prostor, znotraj katerega bi mu lahko omogočila učinkovito uveljavljanje odškodninskega varstva zoper državo.

4. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-450/15 z dne 31. 3. 2016 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o sprejemu obvestilo Vrhovno sodišče. V skladu z drugim odstavkom 56. člena ZUstS je ustavno pritožbo poslalo v odgovor nasprotni stranki iz pravdnega postopka, tj. Republiki Sloveniji, ki je na ustavno pritožbo odgovorila. Nasprotna stranka v odgovoru povzema vsebino izpodbijanih sodb in navaja, da se pritožnik sklicuje na odločbe Ustavnega sodišča, ki se nanašajo na primere, ki se od njegovega bistveno razlikujejo. Ustavno sodišče je odgovor poslalo pritožniku, ki se nanj ni odzval.

5. Pritožnik med drugim zatrjuje, da pomeni stališče sodišč o zastaranju njegovega odškodninskega zahtevka zoper državo kršitev človekove pravice do povračila škode iz 26. člena Ustave. Nasprotuje razlagi 376. člena ZOR, ki so jo sprejela sodišča, da sta tako subjektivni kot objektivni zastaralni rok za uveljavljanje odškodninske terjatve do njegove vložitve tožbe dne 7. 1. 2011 že zdavnaj potekla, ker je dan policijskega zasega oziroma žetve konoplje (28. 7. 1995) tudi dan nastanka škode in tudi dan, ko je pritožnik že izvedel za škodo in povzročitelja škode.

6. Po ustaljeni ustavnosodni presoji je kršitev človekove pravice iz 26. člena Ustave podana, kadar sodišče opre svojo odločitev na kakšno pravno stališče, ki je z vidika te pravice nesprejemljivo.² Zato mora Ustavno sodišče preizkusiti, ali izpodbijane sodbe temeljijo na stališčih, ki niso sprejemljiva z vidika pravice do povračila škode iz 26. člena Ustave.

7. Skladno s prvim odstavkom 26. člena Ustave ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Iz te človekove pravice v prvi vrsti izhaja splošna prepoved izvrševanja oblasti na protipraven način, in sicer ne glede na to, katera veja oblasti je škodo povzročila.³ Smisel pravice do povračila škode je zagotoviti odškodninsko varstvo pred protipravnimi ravnanji državne oblasti. Po prvem odstavku 26. člena Ustave je podlaga te odgovornosti (1) protipravno ravnanje državnega organa ali organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil, pri čemer gre za (2) ravnanje pri izvrševanju oblasti oziroma v zvezi z njenim izvrševanjem, katerega posledica je (3) nastanek škode.⁴

8. Odgovornost države za škodo, ki jo s protipravnim ravnanjem povzročijo državni organi, javni uslužbenci in funkcionarji pri izvrševanju oblasti, je posebna oblika odgovornosti. Njena specifičnost izhaja iz posebnega položaja države nasproti osebam, ki so podvržene njeni jurisdikciji. Država vstopa v ta pravna razmerja vertikalno, pri izvrševanju oblasti oziroma v zvezi z njenim izvrševanjem, pri čemer jo zavezuje ustavna prepoved protipravnega oblastnega ravnanja.⁵ Z vzpostavitvijo odškodninske odgovornosti države so prizadeti posamezniki zavarovani za primer nastanka škode, ki izvira iz oblastnih ravnanj organov oblasti.⁶

9. V presoji Ustavnega sodišča je že ustaljeno stališče, da za presojo odškodninske odgovornosti države ne zadoščajo splošna pravila civilne odškodninske odgovornosti za drugega, pač pa je treba pri presoji posameznih predpostavk odgovornosti države upoštevati posebnosti, ki izvirajo iz oblastvene narave delovanja njenih organov. Četudi sodišče pri presoji uporabi nekatera pravila splošnega obligacijskega prava, jih mora uporabiti prilagojeno značilnostim javnopravne odškodninske odgovornosti.⁷ V 26. členu Ustave temelji tako odgovornost države za svoje storitve ali opustitve, ki se nanašajo na določeno ali določljivo osebo, kot tudi odgovornost države za sistemsko pogojene posege v pravno varovane pravice in interese; država odgovarja tudi za protipravno ravnanje, ki ga ni mogoče pripisati določeni osebi ali določenemu organu, temveč državi oziroma njenemu aparatu kot takemu, kot tudi v primerih, ko ni individualiziranega odnosa med nosilcem oblasti in prizadetim posameznikom.⁸ Upoštevati je treba tudi, da iz 26. člena Ustave izhaja zahteva, da sodišča v odškodninskih sporih zoper državo ne smejo sprejemati stališč, ki bi bila v nasprotju z drugimi človekovimi pravicami.⁹

10. Ustavno sodišče je v vrsti odločb o ustavnih pritožbah oseb, ki so bile ob uveljavitvi osamosvojitvene zakonodaje izbrisane iz registra stalnega prebivalstva ("izbrisani"), odločilo, da stališče sodišč o zastaranju odškodninskih zahtevkov zoper državo nasprotuje človekovi pravici iz 26. člena Ustave, ker izbrisanim nesorazmerno otežuje možnost, da bi v odškodninski pravdi učinkovito uveljavljali pravico do povračila škode zaradi zatrjevanega protipravnega ravnanja države, do te kršitve pa je prišlo zato, ker sodišča svoje presoje niso prilagodila posebnim okoliščinam, v katerih so bili izbrisani.¹⁰ Nosilno stališče Ustavnega sodišča v navedenih odločbah je, da gre v teh primerih za javnopravno odškodninsko odgovornost, ki terja temu prilagojeno uporabo kriterijev presoje glede odškodninske odgovornosti države, še zlasti spričo posebnih okoliščin, v katerih so se izbrisani znašli. Ustavno sodišče je poleg tega posebej navedlo, da je splošna ustavna zahteva, da mora sodišče pravila o zastaralnih rokih uporabiti glede na okoliščine posameznega primera dovolj prožno, torej tako, da stranki ni nesorazmerno oteženo ali celo preprečeno uveljavljanje zahtevkov, ki jih ima na razpolago. Pri tem je opozorilo na (a) razlagalni prostor, ki ga nudi zakonski pojem nepremagljivih ovir kot temelja za uporabo instituta zadržanja zastaranja, in (b) na ustavno spornost stališča Vrhovnega sodišča, ki implicira, da bi morali tožniki že v času, ko so uveljavljali primarno pravno varstvo (v času upravnega postopka za sprejem v državljanstvo), zoper državo uveljavljati tudi odškodninske zahtevke.

11. Odločbe Ustavnega sodišča o "izbrisanih" torej tvorijo pomembno izhodišče za vrednotenje očitkov pritožnika, da je ugoditev ugovoru zastaranja, ki ga je podal pooblaščenec Republike Slovenije, pripeljala do protiustavnega rezultata. Za presojo obravnavane zadeve so pomembna tudi stališča Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zvezi z uporabo pravil o zastaranju (in prekluziji). Kot pojasnjuje strokovna literatura ob analizi sodb ESČP v zadevah Stubbings in drugi proti Združenemu kraljestvu z dne 22. 10. 1996, Stagno proti Belgiji z dne 7. 7. 2009, Eşim proti Turčiji z dne 17. 9. 2013 ter Howald Moor in drugi proti Švici z dne 11. 3. 2014,¹¹ iz EKČP izhaja prepoved pretoge uporabe zastaralnih rokov oziroma njihove (v razmerju do tožnika) nesorazmerno stroge in formalistične razlage, ki ne upošteva posebnih okoliščin primera in s tem posega v samo bistvo pravice do dostopa do sodišča. Sodišča morajo upoštevati kontekstualni pristop, ki temelji na spoznanju, da je za pravilno razumevanje kodificiranega prava in njegovo uporabo ter nato za tvorbo živega prava potreben razširjen pogled, ki ne vključuje samo t. i. primarnih (notranjih) virov (argumentov) ter njihove jezikovne razlage, ampak zajema celoten socialni kontekst področja urejanja ter konkretne zadeve, zunanje argumente, širjenje pravnega obzorja in mnogovrstne vidike.¹²

12. Nazadnje mora Ustavno sodišče pri odločanju o pritožnikovi ustavni pritožbi – glede na svoje stališče, da iz 26. člena Ustave izhaja zahteva, da sodišča v odškodninskih sporih zoper državo ne smejo sprejemati stališč, ki bi bila v nasprotju z drugimi človekovimi pravicami –¹³ upoštevati tudi dejstvo, da uspeh z ugovorom zastaranja pomeni, da je bila (ne sicer vedno nedopustno) prizadeta človekova pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave, ki med drugim zagotavlja vsebinsko (meritorno) odločitev o zahtevku. V primeru, da sodišče sprejme ugovor zastaranja, sicer izda formalno zavrnilno (meritorno) sodbo. Vendar ta ni posledica vsebinske ter celovite presoje dejanskega in pravnega stanja zadeve, pač pa ugotovitve o poteku zastaralnega roka. Takšno vsebinsko osiromašeno odločanje sodišča ni sojenje oziroma zagotavljanje sodnega varstva v polnem in dejanskem pomenu besede.¹⁴ Kdaj je okrnitev pravice do sodnega varstva zaradi zastaranja nedopustna, je odvisno od okoliščin primera, vsekakor pa pomeni pretogo in za posebne okoliščine primera neobčutljivo razumevanje instituta zastaranja latentno nevarnost, da bo človekova pravica iz prvega odstavka 23. člena Ustave v jedru zanikana ali celo izvotljena.¹⁵

13. Iz obrazložitev izpodbijanih sodb izhaja, da so se sodišča za uporabo instituta zastaranja odločila predvsem zato, ker so ocenila: (a) da ne gre za poseben primer, ko bi že Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13 in 87/14 – v nadaljevanju ZKP) ali drug zakon določal, da začne zastaralni rok teči s pravnomočnostjo oprostilne kazenske sodbe;¹⁶ (b) da ne gre za primer, ko bi bil pritožnik oškodovan s kaznivim dejanjem in bi mu že obligacijska zakonodaja za zahtevek proti odgovorni osebi omogočila daljši zastaralni rok;¹⁷ (c) da pride v pritožnikovem primeru, brez upoštevanja kakšnih posebnih okoliščin in konteksta zadeve, v poštev rutinska uporaba 376. člena ZOR, kar narekuje zavrnitev odškodninskega zahtevka zaradi zastaranja, saj je 28. 7. 1995 pritožnik vedel (ali bi ob normalni skrbnosti vsaj moral vedeti) tako za škodo kot za storilca, sicer pa je na ta dan škoda tudi nastala.

14. Sodišča očitno niso menila, da je z vidika nasprotovanja toženkinemu ugovoru zastaranja lahko pravno odločilno, da je bil pritožnik v času, ko bi po njihovem mnenju moral in mogel uveljavljati svoje pravice s civilnopravno odškodninsko tožbo, v kazenskem postopku na podlagi obtožbe, da je storil nadaljevano kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili. Pomena niso pripisala niti dejstvu, da je bil pritožnik v tem kazenskem postopku dvakrat obsojen na prvi stopnji, po dveh razveljavljenih obsodilnih sodbah pa je bil končno oproščen obtožbe, da je storil navedeno kaznivo dejanje. Ustavno sodišče meni, da je v primeru, ko posameznik odškodninsko toži državo zaradi domnevno protipravnega prisilnega ukrepa iz ZKP, storjenega med kazenskim postopkom ali pred njim in v zvezi z njim, v neskladju s 26. členom Ustave od njega zahtevati, naj vloži tožbo v zastaralnem roku, ki začne teči od dneva spornega prisilnega ukrepa. Ni v skladu s 26. členom Ustave, da civilnopravno zastaranje teče v času, ko kazenski postopek zoper posameznika še teče (ali celo še ni bil uveden), ne da bi se začetek teka in sam tek zastaralnega roka tako ali drugače "odložila"¹⁸ do pravnomočnega zaključka kazenskega postopka. Siliti obdolženca, da še med kazenskim postopkom sproža civilnopravne postopke, v katerih se bo med drugim razpravljalo o protipravnosti prisilnih ukrepov, ki prispevajo ali bi lahko prispevali dejansko podlago, na kateri gradi tožilstvo tezo o kaznivem dejanju obdolženca, je ustavnopravno neprimerno iz več razlogov.

15. V prvi vrsti deluje izjemno trdo do samega obdolženca. Osebi, ki ji grozijo najtežje sankcije, ki jih sme država izreči zoper tiste, ki so podvrženi njeni jurisdikciji (kazenske sankcije), je treba omogočiti, da se v času trajanja kazenskega postopka v celoti posveti obrambi v kazenskem postopku, ne da bi morala razpršiti energijo, čas in denar še na druge postopke, kot je odškodninski (prva alineja 29. člena Ustave). Ker 26. člen Ustave zagotavlja učinkovite (in ne le formalne) možnosti povračila škode zaradi protipravnega ravnanja države, je zadevno popolno osredotočenost na obrambo v kazenskem postopku obdolžencu treba omogočiti tako, da zaradi nje (de facto) ne izgubi svojega civilnopravnega zahtevka na podlagi morebitnega ugovora zastaranja.

16. Da je razlaga instituta zastaranja, kot so jo sodišča sprejela v izpodbijanih sodbah, protiustavna, govori tudi stališče, ki ga je Ustavno sodišče sprejelo že v svojih odločbah o "izbrisanih".¹⁹ Po tem stališču ni stvarno pričakovanje, da bi posameznik, ki državo prosi za ureditev svojega pravnega statusa (npr. za sprejem v državljanstvo), zoper njo hkrati uveljavljal odškodninsko varstvo. Možnost uveljavljanja odškodninskega varstva zoper državo je v takih okoliščinah zgolj hipotetična, kar ni združljivo z zahtevami Ustavnega sodišča in ESČP o učinkovitem varstvu človekovih pravic. Stališče Ustavnega sodišča v omenjenih zadevah je uporabno tudi v pritožnikovem primeru, saj je še toliko manj stvarno pričakovati, da bo odškodninsko varstvo zoper državo uveljavljal nekdo, ki se hkrati zagovarja kot obdolženec v kazenskem postopku. Kot tak med drugim uživa tudi t. i. privilegij zoper samoobtožbo, ki ga Ustava varuje v četrti alineji 29. člena kot človekovo pravico. Zato sodišča ne bi smela pred pritožnika postaviti zahteve, da bi moral že v času, ko je uveljavljal neke vrste primarno pravno varstvo (tj. v času, ko se brani pred kazensko obtožbo neupravičene proizvodnje mamil), zoper državo uveljavljati tudi s to kazensko zadevo posredno povezani odškodninski zahtevek.

17. Posebne okoliščine in kontekst pritožnikovega primera (kar so sodišča povsem prezrla) ob upoštevanju jamstev 26. člena Ustave postavljajo pod vprašaj razloge izpodbijanih sodb o zastaranju iz še enega razloga. Do pravnomočnega zaključka kazenskega postopka namreč niti ni jasno, ali je oseba, ki so ji bili predmeti zaseženi, materialnopravno upravičena do njihove vrnitve oziroma celo do povrnitve škode v zvezi z zasegom.²⁰ Zato je nerazumna in za pritožnika celo škodljiva zahteva, da bi moral vložiti odškodninsko tožbo do 25. 7. 1998, ko je zoper njega še tekel kazenski postopek. Če bi res tako ravnal, je zelo verjetno, da bi civilno sodišče njegov zahtevek zoper državo ob razumni hipotezi, da bi ob koncu glavne obravnave kazenski postopek še tekel, zavrnilo²¹ ali pa bi (v zanj najboljšem primeru) odredilo prekinitev postopka do pravnomočnega konca kazenskega sojenja, ker je odločba o tožbenem zahtevku odvisna od tega, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, kdo je storilec in ali je storilec odgovoren (2. točka prvega odstavka 206. člena ZPP).²² Ko je tako, se pokaže kot nerazumno strogo in togo stališče, po katerem bi moral pritožnik, da bi se izognil ugovoru zastaranja, tožiti državo v času, ko bi to zanj pomenilo bodisi (a) zavrnitev zahtevka zaradi preuranjenosti ali (b) prekinitev pravdnega postopka do (v okoliščinah primera časovno oddaljenega) pravnomočnega konca kazenskega postopka, kar pa je ravno tista časovna točka, za katero pritožnik meni, da bi šele po njej smel začeti teči zastaralni rok v njegovi zadevi. Tako stališče, ki tudi v ničemer ne vpliva na pospešitev postopka in razrešitev spora,²³ nasprotuje človekovi pravici iz 26. člena Ustave.

18. Jamstvo učinkovitih možnosti doseči povračilo škode od države v pritožnikovem primeru zahteva tako razlago ZOR, po kateri zastaranje ne bi začelo teči pred pravnomočnostjo oprostilne kazenske sodbe zoper pritožnika. Sodišča v izpodbijanih sodbah take razlage niso sprejela, čeprav so imela zanjo dovolj razlagalnega prostora. Izpodbijana stališča Okrožnega, Višjega in Vrhovnega sodišča so nesprejemljiva z vidika ustavne zahteve, da mora sodišče pravila o zastaralnih rokih uporabiti glede na okoliščine posameznega primera tako, da stranki ni nesorazmerno oteženo ali celo preprečeno uveljavljanje zahtevkov, ki jih ima na razpolago, kakor tudi, da morajo biti v postopkih spoštovane človekove pravice. Sodišča so s togo, na posebne okoliščine primera ne ozirajočo se razlago pravil o zastaranju pritožniku naložila nesorazmerno breme pri uveljavljanju pravice do povračila škode, varovane v 26. členu Ustave.

19. Kadar obstaja več možnih ustavnoskladnih razlag zakonskih predpisov, Ustavno sodišče ni poklicano sodiščem povedati, katero od mogočih ustavnoskladnih razlag morajo sprejeti. Sodišča bi lahko – podobno kot je Ustavno sodišče ugotovilo v odločbah iz opombe št. 10 te odločbe – okoliščine, v katerih se je znašel pritožnik zaradi zasega konoplje in (grozeče) uvedbe kazenskega postopka zoper njega, upoštevala kot podlago za zadržanje teka zastaranja (383. člen ZOR). Pojem nepremagljivih ovir je pravni standard, ki ga mora v vsakem konkretnem primeru napolniti sodišče. Gre za takšne ovire, ki upniku dejansko onemogočajo, da bi sodno zahteval izpolnitev obveznosti. Ustavno sodišče je zlasti v 15. do 17. točki obrazložitve te odločbe pojasnilo dejanske in pravne ovire za vložitev odškodninskega zahtevka zoper državo, ki jih pomeni dejstvo, da je zoper pritožnika tekel dolgotrajen kazenski postopek za resno kaznivo dejanje. Dokler je tekel kazenski postopek, je bila pritožnikova možnost uveljavljanja odškodninskega zahtevka hipotetična, brez dejanske možnosti učinkovito uveljavljati svojo pravico in z zahtevkom uspeti. Sodišča bi lahko ustavnoskladen rezultat razlage predpisov o zastaranju dosegla tudi z okoliščinam primera prilagojenim pojmovanjem trenutka nastanka škode – v smislu, da škoda zaradi zasega in uničenja konoplje pritožniku ni nastala (torej zanjo tudi ni mogel izvedeti) pred pravnomočnim koncem kazenskega postopka, ko je pritožnik izčrpal primarno pravno varstvo zoper sporni zaseg, torej svojo obrambo v kazenskem postopku.²⁴

20. Glede na opisane okoliščine pritožnikovega primera ni ustavno sprejemljivo stališče sodišč o zastaranju pritožnikovih odškodninskih zahtevkov iz navedenega zasega. Ustavno sodišče ocenjuje, da so sodišča s svojo razlago pravil o zastaranju pritožniku nesorazmerno otežila oziroma preprečila, da bi učinkovito uveljavil človekovo pravico do povračila škode zoper državo (26. člen Ustave). Ta človekova pravica je bila kršena tudi zato, ker so sodišča s togo razlago instituta zastaranja neposlovne odškodninske terjatve dejansko izvotlila pritožnikovo pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave.²⁵ Zato je Ustavno sodišče izpodbijane sodbe razveljavilo ter zadevo vrnilo Okrožnemu sodišču v novo odločanje (1. točka izreka). Ker je Ustavno sodišče izpodbijane sodbe razveljavilo zaradi ugotovljene kršitve pravice iz 26. člena Ustave, se ni spuščalo v presojo drugih zatrjevanih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pri ponovnem odločanju bo moralo Okrožno sodišče upoštevati razloge te odločbe.

21. V skladu s prvim odstavkom 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po prvem odstavku 49. člena ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Za drugačno odločitev o stroških postopka bi morali obstajati posebni utemeljeni razlogi, ti pa niso izkazani. Ustavno sodišče je zato o predlogu pritožnika, naj Ustavno sodišče plačilo stroškov te ustavne pritožbe naloži v plačilo toženi stranki, odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

22. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodnika dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Etelka Korpič - Horvat, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

¹ Določbi se glasita:
"(1) Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil.
(2) V vsakem primeru zastara ta terjatev v petih letih, odkar je škoda nastala."

² Primerjaj sklep Ustavnega sodišča št. Up-2/04 z dne 4. 5. 2005 (OdlUS XIV, 46) ter odločbi Ustavnega sodišča št. Up-695/11 z dne 10. 1. 2013 (Uradni list RS, št. 9/13, in OdlUS XX, 13) in št. Up-1177/12, Up-89/14.

³ Primerjaj J. Zobec, Odškodninska odgovornost sodnika in odgovornost države zanj, Pravni letopis 2013, str. 201.

⁴ Odločba Ustavnega sodišča št. Up-124/14, U-I-45/14 z dne 28. 5. 2015.

⁵ Primerjaj J. Zobec 2013, nav. delo, str. 185–228.

⁶ Tako I. Crnić, Odgovornost države za štetu, Pravo u gospodarstvu, Zagreb, 1–2 (1996), str. 117.

⁷ Glej npr. odločbi Ustavnega sodišča št. Up-679/12 z dne 16. 10. 2014 (Uradni list RS, št. 81/14, in OdlUS XX,39) in št. Up-124/14, U-I-45/14.

⁸ Primerjaj z odločbo št. Up-695/11.

⁹ Odločba Ustavnega sodišča št. Up-1082/12 z dne 29. 5. 2014 (Uradni list RS, št. 43/14, in OdlUS XX, 35).

¹⁰ Glej npr. odločbe št. Up-1177/12, Up-89/14, št. Up-124/14, U-I-45/14, št. Up-1195/12 z dne 28. 5. 2015 in št. Up-1141/12 z dne 28. 5. 2015.

¹¹ J. Zobec, Procesni vidiki zastaranja, Pravni letopis 2015, str. 143–149.

¹² Prav tam, str. 148.

¹³ Glej 9. točko obrazložitve te odločbe.

¹⁴ Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-290/12 z dne 25. 4. 2013 (Uradni list RS, št. 40/13).

¹⁵ Primerjaj J. Zobec 2015, nav. delo, str. 147.

¹⁶ Glej prvi odstavek 539. člena ZKP.

¹⁷ Glej 377. člen ZOR.

¹⁸ O "odlogu zastaranja" tu Ustavno sodišče seveda govori v vsebinskem oziroma funkcionalnem smislu, ne kot o formalnem poimenovanju instituta iz prejšnje ali sedanje civilnopravne zakonodaje.

¹⁹ Glej opombo št. 10 te odločbe.

²⁰ Seveda je mogoče, da so predmeti zaseženi v predkazenskem postopku, pa do uvedbe kazenskega postopka sploh ne pride, ali pa se kazenski postopek konča še pred fazo glavne obravnave. Vrhovno sodišče v sodbi št. II Ips 347/2013 z dne 17. 12. 2015 navaja: "… Državni tožilec mora na primer vrniti zasežene predmete, če zavrže ovadbo, preiskovalni sodnik pa, če ustavi preiskavo. Predmete, ki jih je v predkazenskem postopku zasegla policija in niso bili izročeni v hrambo sodišču, je po stališču, sprejetem v sodni praksi, po ustavitvi kazenskega postopka dolžna vrniti obdolžencu policija in ne sodišče …"

²¹ Prav s sodbo št. II Ips 347/2013 je Vrhovno sodišče zavrnilo revizijo tožnika zoper zavrnilno sodbo v odškodninskem sporu, v katerem je tožnik od države zahteval odškodnino zaradi domnevno protipravno zaseženih bankovcev. Navedlo je, da je usoda zaseženega denarja vezana na usodo (pred)kazenskega postopka. Šele potem bo mogoče ugotoviti, ali je toženka ravnala (ne)zakonito in kršila ustavne pravice, ko tožniku ni vrnila (njegovih) zaseženih predmetov (ter mu morda povzročila škodo). Ker predkazenski postopek zoper tožnika še ni končan, so razlogi višjega sodišča, da je v tem trenutku preuranjeno sklepati, da je tožniku z zasegom denarja kot protipravnim ravnanjem organov toženke nastala škoda, pravilni.

²² Civilno sodišče po ustaljeni sodni praksi ne bi smelo (in to celo v času sočasnega teka kazenskega postopka!) po prvem odstavku 13. člena ZPP samo reševati predhodnega vprašanja, ali je pritožnik odgovoren za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili. V sicer po zunanjih okoliščinah od pritožnikovega drugačnem primeru (zahtevek za plačilo afektacijske odškodnine, ki je prišel v poštev, ko je bila stvar uničena ali poškodovana z naklepnim kaznivim dejanjem) je Vrhovno sodišče (sodba št. II Ips 548/2002 z dne 18. 9. 2003) pojasnilo, da pravdno sodišče sicer lahko sámo ugotavlja, ali je bila škoda storjena s kaznivim dejanjem, toda le izjemoma, ko je treba pri tehtanju na eni strani pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave oziroma do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP, na drugi strani pa domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave, glede na načelo sorazmernosti dati prednost pravici do sodnega varstva oškodovancev pred domnevo nedolžnosti. To so primeri, ko proti storilcu ni mogel začeti teči kazenski postopek ali se končati z meritorno odločbo (npr. zaradi storilčeve smrti ob dejanju ali po njem, zaradi njegove duševne bolezni ob dejanju ali po njem, amnestije ali umika tožilčeve obtožbe, o katerem oškodovanec ni bil obveščen). Bistvo tega judikata, zaradi katerega je uporaben tudi za pritožnikov primer, je, kot komentira V. Rijavec, v: L. Ude, A. Galič (red.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba in Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2005, str. 136, da je Vrhovno sodišče v novejšem času močno omejilo možnost ugotavljanja obstoja kaznivega dejanja v pravdnem postopku kot predhodno vprašanje in ga vezalo na omejitve, ki so posledica tehtanja interesov.

²³ "Pravo" meritorno obravnavanje pritožnikovega zahtevka (če bi do njega v zadevi prišlo) bi se torej močno zavleklo tudi, če bi pritožnik vložil tožbo ob upoštevanju strogih stališč izpodbijanih sodb o zastaranju (saj bi v pravdi verjetno prišlo do zastoja), kar v konkretnem primeru krni in manjša tiste koristi od hitrega in ažurnega vlaganja tožb v določenem roku po nastanku materialnega upravičenja, v kar naj bi tožnike silil institut zastaranja in o katerih razpravlja teorija. Tako D. Možina, Zastaranje nepogodbenih odškodninskih zahtevkov, Pravni letopis 2015, str. 227, navaja, da je zastaranje v prvi vrsti namenjeno varstvu dolžnika, saj pravne ureditve izhajajo iz prepričanja, da se s potekom časa dolžnik čedalje težje brani pred upnikovim zahtevkom. Poleg tega naj bi upnikova pasivnost v določenem časovnem obdobju pri dolžniku ustvarjala videz, da šteje upnik dogodek, iz katerega bi lahko nastal zahtevek, za zaključen. Institut zastaranja naj bi zasledoval tudi javni interes, da se negotovost, povezana z možnostjo uveljavljanja zahtevkov, čim prej konča ter da se po možnosti preprečijo zahtevni in s stroški povezani spori o oddaljeni preteklosti.

²⁴ Vrhovno sodišče je podobno konstrukcijo že sprejelo v sodbi št. II Ips 127/2015 z dne 18. 6. 2015 v primeru, v katerem sta tožnika trdila, da jima je škoda nastala na podlagi upravne komasacijske odločbe. Vrhovno sodišče je poudarilo, da v primeru uspeha tožnikov s pravnimi sredstvi (s pritožbo v upravnem postopku in/ali s tožbo v upravnem sporu) zatrjevana škoda (morda) sploh ne bi nastala. Zato sta tožnika za nastalo oziroma dokončno škodo izvedela šele, ko sta izkoristila vsa pravna sredstva, torej v trenutku pravnomočnosti odločbe Upravnega sodišča. Stališče sodišč prve in druge stopnje, da sta tožnika za nastalo škodo izvedela najkasneje tedaj, ko jima je bila vročena prvostopenjska upravna odločba o razdelitvi zemljišč iz komasacijskega sklada, naj bi bilo prestrogo, saj tožnikoma dejansko odreka pravico do pravnega sredstva in do sodnega varstva.

²⁵ Glej 12. točko obrazložitve te odločbe.