Vsebina Uradnega lista

Na podlagi drugega odstavka 153. člena Poslovnika državnega zbora in sklepa Državnega zbora z dne 22. 4. 2016 je Državni zbor na seji dne 21. 6. 2016 potrdil uradno prečiščeno besedilo Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih, ki obsega:

– Zakon o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih – ZDCOPMD (Uradni list RS, št. 76/05 z dne 12. 8. 2005),

– Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih – ZDCOPMD-A (Uradni list RS, št. 127/06 z dne 7. 12. 2006),

– Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih – ZDCOPMD-B (Uradni list RS, št. 40/07 z dne 7. 5. 2007),

– Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih – ZDCOPMD-C (Uradni list RS, št. 97/10 z dne 3. 12. 2010),

– Zakon o spremembah Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih – ZDCOPMD-D (Uradni list RS, št. 77/11 z dne 3. 10. 2011),

– Zakon o spremembah Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih – ZDCOPMD-E (Uradni list RS, št. 110/13 z dne 27. 12. 2013),

– Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih – ZDCOPMD-F (Uradni list RS, št. 23/15 z dne 3. 4. 2015),

– Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih – ZDCOPMD-G (Uradni list RS, št. 32/16 z dne 6. 5. 2016).

Ta zakon določa pristojne organe in njihova pooblastila ter naloge, nosilce javnih pooblastil, njihova pooblastila in način podelitve teh pooblastil ter uradne evidence in globe za prekrške za izvrševanje:

1. Uredbe (ES) št. 561/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o usklajevanju določene socialne zakonodaje v zvezi s cestnim prometom in spremembi uredb Sveta (EGS) 3821/85 in (ES) št. 2135/98 ter razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 3820/85 (UL L št. 102 z dne 11. 4. 2006, str. 1), zadnjič spremenjene z Uredbo (EU) št. 165/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. februarja 2014 o tahografih v cestnem prometu, razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 3821/85 o tahografu (nadzorni napravi) v cestnem prometu in spremembi Uredbe (ES) št. 561/2006 Evropskega parlamenta in Sveta o usklajevanju določene socialne zakonodaje v zvezi s cestnim prometom (UL L št. 60 z dne 28. 2. 2014, str. 1); v nadaljnjem besedilu: Uredba 561/2006/ES.

2. Uredbe Sveta (EGS) 3821/85 z dne 20. decembra 1985 o tahografu (nadzorni napravi) v cestnem prometu (UL L št. 370 z dne 31. 12. 1985, str. 34), zadnjič spremenjene z Uredbo Komisije (EU) št. 1161/2014 z dne 30. oktobra 2014 o prilagoditvi Uredbe Sveta (EGS) št. 3821/85 o tahografu (nadzorni napravi) v cestnem prometu tehničnemu napredku (UL L št. 311 z dne 31. 10. 2014, str. 19); v nadaljnjem besedilu: Uredba 3821/85/EGS.

3. Uredbe (EU) št. 165/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. februarja 2014 o tahografih v cestnem prometu, razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 3821/85 o tahografu (nadzorni napravi) v cestnem prometu in spremembi Uredbe (ES) št. 561/2006 Evropskega parlamenta in Sveta o usklajevanju določene socialne zakonodaje v zvezi s cestnim prometom (UL L št. 60 z dne 28. 2. 2014, str. 1); v nadaljnjem besedilu: Uredba 165/2014/EU.

4. Evropskega sporazuma o delu posadk vozil, ki opravljajo mednarodne cestne prevoze, sklenjenega v Ženevi 1. julija 1970, ratificiranega z Zakonom o ratifikaciji Evropskega sporazuma o delu posadke na vozilih, ki opravljajo mednarodne cestne prevoze (AETR), s protokolom ob podpisu (Uradni list SFRJ, št. 30/74), Zakonom o ratifikaciji sprememb Evropskega sporazuma o delu posadk na vozilih, ki opravljajo mednarodne cestne prevoze (AETR) (Uradni list RS – MP, št. 9/06), Uredbo o ratifikaciji 4. spremembe Evropskega sporazuma o delu posadke na vozilih, ki opravljajo mednarodne prevoze (Uradni list RS – MP, št. 7/07) in z Uredbo o ratifikaciji 5. in 6. spremembe Evropskega sporazuma o delu posadk na vozilih, ki opravljajo mednarodne prevoze (Uradni list RS – MP, št. 11/11); v nadaljnjem besedilu: AETR.

Ta zakon ureja delovni čas in obvezne počitke mobilnih delavcev v cestnih prevozih ter postopke nadzora nad izvajanjem uredb iz prejšnjega člena v skladu z:

1. Direktivo 2006/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o minimalnih pogojih za izvajanje uredb Sveta (EGS) št. 3820/85 in (EGS) št. 3821/85 o socialni zakonodaji v zvezi z dejavnostmi v cestnem prometu in razveljavitvi Direktive Sveta 88/599/EGS (UL L št. 102 z dne 11. 4. 2006, str. 35); v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2006/22/ES.

2. Direktivo 2002/15/ES Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2002 o urejanju delovnega časa oseb, ki opravljajo spremljevalno dejavnost v cestnem prometu (UL L št. 80 z dne 23. 3. 2002, str. 35; v nadaljnjem besedilu Direktiva 2002/15/ES).

3. Direktivo Komisije 2009/5/ES z dne 30. januarja 2009 o spremembi Priloge III k Direktivi 2006/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta o minimalnih pogojih za izvajanje Uredb Sveta (EGS) št. 3820/85 in (EGS) št. 3821/85 o socialni zakonodaji v zvezi z dejavnostmi v cestnem prometu (UL L št. 29 z dne 31. 1. 2009, str. 45; v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2009/5/ES).

(1) Ta zakon se uporablja za mobilne delavce, zaposlene pri podjetjih, ustanovljenih v državi članici Evropske skupnosti (v nadaljnjem besedilu: država članica), ko opravljajo dejavnosti cestnega prevoza, na katere se nanaša Uredba 165/2014/EU ali AETR, če se ta uporablja na podlagi tretjega odstavka 2. člena Uredbe 561/2006/ES.

(2) Ne glede na prejšnji odstavek se ta zakon v delu, ki ureja pristojnosti in naloge organov Republike Slovenije v zvezi z izvrševanjem Uredb 561/2006/ES, 165/2014/EU ali AETR in v zvezi z izrekanjem sankcij za prekršek za njihovo kršitev ter z izvajanjem nadzora, uporablja tudi za vse voznike, prevoznike ali druge pravne oziroma fizične osebe, ki so se v Republiki Sloveniji dolžne ravnati po Uredbah 561/2006/ES, 165/2014/EU ali AETR.

(3) Uredba 165/2014/EU, Uredba 561/2006/ES, AETR in ta zakon se uporabljajo tudi za prevoze skupine otrok, kot so opredeljeni v zakonu, ki ureja varnost cestnega prometa.

(4) Določbe Uredbe 561/2006/ES, ki se nanašajo na posadke, čas vožnje, odmore in čas počitka, določbe tega zakona, Uredbe 165/2014/EU in AETR se ne uporabljajo za prevoze iz prvega odstavka 13. člena Uredbe 561/2006/ES, razen točk e) in i). Navedena izjema za prevoze iz točk b) in c) prvega odstavka 13. člena iste uredbe, velja le za prevoze znotraj območja s polmerom do 50 km.

(1) Za prevoze potnikov v linijskih prevozih, krajših od 50 km, se uporabljajo določbe Uredbe 561/2006/ES, AETR in tega zakona, razen določb glede odmorov in tedenskih počitkov. Če se pri teh prevozih uporablja zapisovalna oprema, se ta oprema uporablja v skladu z Uredbo 165/2014/EU.

(2) Glede odmorov in tedenskih počitkov v zvezi s prevozi iz prejšnjega odstavka se uporablja zakon, ki ureja delovna razmerja. Odmori voznikov, ki opravljajo prevoze potnikov na linijah, krajših od 50 km, se lahko razdelijo na več obdobij tekom delovnega časa, vendar mora vsako izmed obdobij trajati vsaj deset minut.

(3) Glede vrednotenja delovnega časa in časa razpoložljivosti v linijskih prevozih potnikov, krajših od 50 km, se uporabljajo določbe veljavne kolektivne pogodbe za cestni potniški promet. Če veljavna kolektivna pogodba za cestni potniški promet teh vrednotenj ne ureja oziroma če kolektivna pogodba za cestni potniški promet ni sklenjena, se uporabljajo določbe zadnje kolektivne pogodbe za cestni potniški promet, ki je ta vrednotenja urejala.

(1) Izrazi, uporabljeni v tem zakonu, imajo naslednji pomen:

1. »delovni čas« pomeni čas od začetka do zaključka dela, ko je mobilni delavec ali delavka (v nadaljnjem besedilu: mobilni delavec) na svojem delovnem mestu na razpolago delodajalcu in opravlja svoje naloge in dejavnosti, razen odmorov iz 5. člena tega zakona, časa počitka iz 6. člena tega zakona in časa razpoložljivosti iz 2. točke prvega odstavka tega člena, ki se ne vštevajo v delovni čas. V delovni čas je vključen:

a) čas, ki je posvečen vsem dejavnostim v cestnem prevozu kot so zlasti:

– vožnja vozila;

– natovarjanje in raztovarjanje;

– pomoč potnikom pri vstopu na vozilo in izstopu iz njega;

– čiščenje in tehnično vzdrževanje;

– vsa druga dela, katerih namen je zagotoviti varnost vozila, njegovega tovora in potnikov ali izpolnitev pravnih ali zakonskih obveznosti, ki so neposredno povezane s točno določenim prevozom, ki se odvija, vključno s spremljanjem natovarjanja in raztovarjanja, administrativnimi formalnostmi s policijo, carino itd.,

b) čas, ko voznica ali voznik (v nadaljnjem besedilu: voznik) ne more prosto razpolagati s svojim časom in mora biti na svojem delovnem mestu, pripravljen prevzeti običajno delo, obenem pa ima nekatere naloge, ki so povezane z njegovim delom, zlasti ko čaka na natovarjanje ali raztovarjanje,

c) v primeru samozaposlenih voznikov se uporablja ista definicija kot v točkah 1.a) in 1.b) za čas od začetka do zaključka dela, ko je samozaposleni voznik na svojem delovnem mestu na voljo stranki in izvaja svoje naloge ali dejavnosti, razen tistih, ki predstavljajo splošno administrativno delo, ki ni povezano s konkretnim prevozom;

2. »čas razpoložljivosti« pomeni:

a) za mobilne delavce čas, ko se od mobilnega delavca ne zahteva, da ostane na svojem delovnem mestu, vendar mora biti na voljo, da se ga pozove na začetek ali nadaljevanje vožnje ali opravljanje drugih del. Tovrstni čas razpoložljivosti zlasti vključuje čas, ko mobilni delavec spremlja vozilo, ki se prevaža s trajektom ali vlakom, kot tudi čas čakanja na mejah in čakanja zaradi prepovedi vožnje. Ta čas in njegovo predvideno trajanje mora mobilni delavec poznati vnaprej pred odhodom ali neposredno pred dejanskim začetkom časa razpoložljivosti,

b) za mobilne delavce, ki vozijo v posadki, to pomeni čas sedenja ob vozniku ali ležanja na ležišču v vozilu medtem, ko se vozilo premika;

3. »delovno mesto« pomeni:

– sedež podjetja, za katerega oseba, ki opravlja mobilne dejavnosti v cestnem prevozu, izvaja naloge, skupaj s podružnicami ne glede na to, ali se nahajajo v istem kraju kot sedež ali v drugem kraju,

– vozilo, ki ga oseba, ki opravlja mobilno dejavnost v cestnem prevozu, uporablja pri izvajanju svojih nalog, in

– vse druge kraje, kjer se izvajajo dejavnosti, povezane s prevozom;

4. »mobilni delavec« pomeni delavca, ki je sestavni del potujočega osebja, vključno s pripravniki, ki dela za podjetje, ki opravlja komercialne prevoze ali prevoze za lastne potrebe potnikov ali blaga v cestnem prometu; mobilni delavec je tudi voznik, ter oseba, ki opravlja mobilno dejavnost v cestnem prevozu;

5. »samozaposleni voznik ali voznica (v nadaljnjem besedilu: samozaposleni voznik)« pomeni posameznika, katerega glavna dejavnost je cestni prevoz potnikov ali blaga, ima za to dejavnost izdano licenco, dela zase in ni vezan na delodajalca s pogodbo o zaposlitvi ali kakršnimkoli drugim hierarhičnim razmerjem, ki si prosto organizira delo, katerega prihodki so odvisni od dobička, ki ga ustvari in ki ima sam ali skupaj z drugimi samozaposlenimi vozniki poslovna razmerja z več strankami. Za potrebe tega zakona so vsi vozniki, ki ne izpolnjujejo pogojev iz te točke, mobilni delavci;

6. »oseba, ki opravlja mobilno dejavnost v cestnem prevozu« pomeni katerega koli mobilnega delavca ali samozaposlenega voznika, ki opravlja tovrstne dejavnosti;

7. »teden« pomeni čas med 00.00 uro v ponedeljek in 24.00 uro v nedeljo;

8. »ponoči« pomeni čas med 23.00 uro in 6.00 uro;

9. »nočno delo« pomeni vsako delo, ki se opravlja ponoči;

10. »delovni čas voznika v linijskih prevozih potnikov, krajših od 50 km« pomeni čas od začetka do zaključka dela, ko je vozno osebje na razpolago delodajalcu ali opravlja svoje naloge ter dejavnosti;

11. »linijski prevozi« pomenijo prevoze, kot so določeni v 2. točki 2. člena Uredbe (ES) št. 1073/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2009 o skupnih pravilih za dostop do mednarodnega trga avtobusnih prevozov in spremembi Uredbe (ES) št. 561/2006 (UL L št. 300 z dne 14. 11. 2009, str. 88; z vsemi spremembami in dopolnitvami);

12. »izvleček iz urnika dela« je dokument iz drugega pododstavka drugega odstavka 16. člena Uredbe 561/2006/ES, na katerem sta navedena ime in sedež prevoznika ter vsebuje urnik dela iz tretjega odstavka 16. člena Uredbe 561/2006/ES za posameznega voznika za tekoči dan in predhodnih 28 dni.

(2) Vsi ostali pojmi, uporabljeni v tem zakonu, se uporabljajo v skladu s pomenom, ki ga določajo uredbe iz 1. člena tega zakona.

(1) Najdaljši tedenski delovni čas se lahko poveča na 60 ur samo, če se v teku štirih mesecev ne preseže tedenskega povprečja 48 ur.

(2) Ne glede na prejšnji odstavek se, če je to potrebno za prevoze v okviru AETR, uporabljajo določbe četrtega pododstavka prvega odstavka 6. člena AETR, vendar tudi v tem primeru le, če v štirih mesecih ni preseženo tedensko povprečje 48 ur.

(3) Če mobilni delavec opravlja delo za različne delodajalce, predstavlja delovni čas seštevek delovnih ur pri vseh delodajalcih. Delodajalec mobilnega delavca, ki dela pri več delodajalcih, pisno zaprosi za evidenco ali obračun delovnega časa, ko je delal pri drugem delodajalcu. Mobilni delavec mora ta obračun zagotoviti v pisni obliki.

(1) Razen če Uredba Sveta 561/2006/ES ali AETR ne zagotavljata večjega varstva, morajo osebe, ki opravljajo mobilno dejavnost v cestnem prevozu, imeti najkasneje po šestih urah neprekinjenega dela odmor. Delovni čas se prekine z odmorom, ki traja najmanj 30 minut, če skupno število do tedaj opravljenih delovnih ur znaša med šest in devet ur, ter z odmorom najmanj 45 minut, če skupno število delovnih ur znaša več kot devet ur.

(2) Odmori iz prejšnjega odstavka se lahko razdelijo na več obdobij tekom delovnega časa, vendar mora vsako izmed obdobij trajati vsaj 15 minut.

Določbe Uredbe 561/2006/ES o času počitka za mobilne delavce veljajo tudi za pripravnike, če pa ni mogoče uporabiti teh določb, se uporabljajo zanje določbe AETR.

(1) Če mobilni delavec opravlja nočno delo štiri ure ali več, njegov skupni dnevni delovni čas ne sme presegati deset ur v vsakem 24 urnem obdobju.

(2) Plačilo za nočno delo se delavcem dodeli v skladu z veljavnimi predpisi v Republiki Sloveniji oziroma kolektivnimi pogodbami, pri čemer ne sme biti tako, da bi ogrožalo varnost cestnega prometa.

(1) Delodajalci so mobilne delavce dolžni seznaniti z določbami uredb, navedenih v 1. členu tega zakona, z določbami tega zakona ter drugih predpisov, kolektivnih pogodb ali svojih splošnih aktov, ki so bili sprejeti na podlagi tega zakona oziroma za njegovo izvrševanje.

(2) Delodajalci vodijo naslednje podatke o osebah, ki opravljajo mobilne dejavnosti v cestnem prometu:

– osebno ime, EMŠO;

– delovni čas, v katerem so zajeta časovna obdobja iz 1. točke prvega odstavka 3. člena tega zakona;

– nočno delo;

– tedenski delovni čas iz 4. člena tega zakona, iz katerega mora biti razvidno, ali je bilo preseženo tedensko povprečje.

(3) Podatki se vodijo v okviru evidence o izrabi delovnega časa po zakonu, ki ureja evidence na področju dela in socialne varnosti.

(4) Podatki za posamezno osebo, ki opravlja mobilno dejavnost, se morajo v evidenco vpisati čim prej, vendar ne kasneje kot 28 dni po prejšnjem vpisu podatkov za isto osebo.

(5) Delodajalci na zahtevo mobilnim delavcem zagotovijo kopije evidenc opravljenih delovnih ur.

(6) Ko je voznik odsoten z dela zaradi razlogov, ki so navedeni v Odločbi Komisije 2007/230/ES z dne 12. aprila 2007 o obrazcu o socialni zakonodaji v zvezi z dejavnostmi v cestnem prometu (UL L št. 99 z dne 14. 4. 2007, str. 14), zadnjič spremenjeni s Sklepom Komisije z dne 14. decembra 2009 o spremembi odločbe Komisije 2007/230/ES o obrazcu o socialni zakonodaji v zvezi z dejavnostmi v cestnem prometu (UL L št. 330 z dne 16. 12. 2009, str. 80), v obdobju, navedenem v točki (i) prvega odstavka 36. člena Uredbe 165/2014/EU, mu je delodajalec, na podlagi izjave voznika, dolžan o tem izdati potrdilo na obrazcu, ki je kot priloga sestavni del prej navedene odločbe Komisije. Potrdilo mora biti opremljeno z oznako, ki je sestavljena iz zaporedne številke in letnice izdanega potrdila.

(7) Potrdilo iz prejšnjega odstavka podpišeta delodajalec in voznik. Voznik mora to potrdilo imeti v vozilu in ga na zahtevo pristojnega organa predložiti na vpogled.

(8) Delodajalec je dolžan na svojem sedežu v evidenci o izrabi delovnega časa za osebe, ki opravljajo mobilne dejavnosti v cestnem prometu, po datumu vožnje in posameznem vozilu hraniti tudi:

– uporabljene tahografske vložke v skladu z drugim odstavkom 33. člena Uredbe 165/2014/EU,

– prenesene podatke iz digitalnega tahografa in voznikovih kartic v skladu s točko i) in ii) pododstavka a) petega odstavka 10. člena Uredbe 561/2006/ES,

– vse ročne zapise ali izpise, ki jih je voznik dolžan opraviti na podlagi tretjega odstavka 34. člena, drugega odstavka 35. člena in drugega odstavka 37. člena Uredbe 165/2014/EU ali na podlagi 12. člena Uredbe 561/2006/ES.

(9) Podatki iz prejšnjega odstavka se morajo hraniti tudi v primeru razgradnje posamezne zapisovalne naprave za nadzor delovnega časa oseb, ki opravljajo mobilno dejavnost.

(10) Delodajalec je dolžan hraniti na svojem sedežu tudi izdana potrdila iz šestega odstavka tega člena.

(11) Podatki in dokumentacija iz prejšnjega in osmega odstavka se pri delodajalcu hranijo dve leti po preteku obdobja, na katerega se nanašajo. Po preteku dveh let se podatki iz evidence brišejo in dokumentacija se uniči.

(12) Evidenca o izrabi delovnega časa se, vključno s podatki iz drugega odstavka tega člena, hrani v skladu z zakonom, ki ureja evidence s področja dela in socialne varnosti.

(13) Način prepisovanja podatkov iz zapisovalnih naprav in način vodenja evidence podrobneje predpiše minister oziroma ministrica, pristojna za promet (v nadaljnjem besedilu: minister).

(1) Če ta zakon ne določa drugače, upravne naloge za izvrševanje Uredbe 561/2006/ES in za izvrševanje Uredbe 165/2014/EU, izvaja ministrstvo, pristojno za promet (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo).

(2) Za izdajanje podzakonskih predpisov za izvrševanje Uredbe 561/2006/ES in Uredbe 165/2014/EU ter za izvrševanje tega zakona je pristojen minister.

(1) Odobritev tipa tahografa iz II. poglavja Uredbe 3821/85/EGS se izvede v državi članici v skladu s 5. členom Uredbe 3821/85/EGS.

(2) Za homologacijo iz III. poglavja Uredbe 165/2014/EU je pristojno ministrstvo, pristojno za promet.

(1) Pravna ali fizična oseba, ki pridobi odobritev ministrstva v skladu z Uredbo 165/2014/EU in tem zakonom (v nadaljnjem besedilu: delavnica) za izvajanje postopkov vgradnje, preverjanja, kontrole in popravila zapisovalne opreme, znotraj teh postopkov opravlja naloge, ki so določene v Uredbi 165/2014/EU in Uredbi 3821/85/EGS (v nadaljnjem besedilu: naloge delavnice).

(2) Odobritev izda ministrstvo za obdobje petih let. Delavnica vloži vlogo za podaljšanje odobritve v roku 60 dni pred iztekom njene veljavnosti.

(3) Ob vsaki spremembi lastništva, upravitelja delavnice oziroma upraviteljice delavnice (v nadaljnjem besedilu: upravitelj) ali spremembi glede zaposlenih ljudi, ki opravljajo postopke v delavnici (v nadaljnjem besedilu: tehnik), mora delavnica v roku osmih dni spremembo vnesti v evidenco iz 16. člena tega zakona.

(4) Način izvajanja postopkov in nalog delavnice podrobneje predpiše minister.

(1) Odobritev za postopka preverjanja in kontrole se izda delavnici za oba postopka in vse tipe in proizvajalce zapisovalne opreme, ki ustrezajo določbam iz priloge IB Uredbe 3821/85/EGS in Priloge I ter II. poglavja Uredbe 165/2014/EU.

(2) Odobritev za postopka vgradnje in popravila se izda delavnici za vsaj en tip proizvajalca zapisovalne opreme, ki ustreza določbam iz priloge IB Uredbe 3821/85/EGS in Priloge I ter II. poglavja Uredbe 165/2014/EU.

(3) V odobritvi ministrstvo delavnici določi oznako odobritve, ki jo delavnica uporabi pri plombiranju.

(1) Za pridobitev odobritve po posameznem postopku in nalogi mora delavnica izpolnjevati naslednje pogoje:

– da izkaže, da bo postopke in naloge, za katere bo pridobila odobritev in so navedeni v 11. členu tega zakona, izvajala tako, da je zagotovljena sledljivost izvajanja postopkov in nalog;

– da ima ustrezne prostore na območju Republike Slovenije, opremo in orodje ter zaposlene usposobljene tehnike, tako da lahko izvaja vse aktivnosti, ki jih morajo izvajati delavnice v skladu z uredbama iz 1. člena tega zakona;

– da je dostop do delavnice enostaven, prepoznaven in da ne ovira cestnega prometa;

– da zagotovi ustrezno zanesljivost meritev v zvezi z zapisovalnimi napravami;

– da zoper njo ni uveden stečajni postopek, postopek prisilne poravnave ali likvidacije;

– da delavnica, član njene uprave oziroma poslovodja ali pri njej zaposleni tehnik niso bili pravnomočno obsojeni za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti in je bilo izvršeno pri opravljanju nalog v zvezi z zapisovalnimi napravami, obsodba pa še ni bila izbrisana;

– da v zadnjih treh letih ni bilo ugotovljeno, da je delavnica opravljala postopke in naloge, za katere ni imela odobritve, ali da so se opravljale dejavnosti, ki jih prepoveduje zakonodaja, ki ureja preprečevanje dela in zaposlovanja na črno;

– da član uprave oziroma poslovodja v zadnjih petih letih ni bil član uprave ali poslovodja v delavnici, kateri je bila odobritev odvzeta;

– da ima ustrezno urejeno razmerje s proizvajalcem zapisovalne opreme glede na postopke in naloge, ki jih opravljajo;

– da ima prostore in opremo, ki omogoča, da bodo zapisi in dokumentacija o vseh aktivnostih, povezanih s zapisovalnimi napravami, in podatki, ki so zabeleženi na njih, ustrezno shranjeni in dostopni nadzornim organom, in da bodo osebni podatki varovani v skladu s predpisi o varstvu osebnih podatkov;

– da ima poravnane vse dospele obveznosti iz davkov in drugih javnih dajatev;

– da njej ali osebi, katere univerzalni pravni naslednik je delavnica, v zadnjem letu ni bila odvzeta odobritev;

– da ima v svojem delovnem osebju najmanj enega tehnika, ki izpolnjuje pogoje iz 17. člena tega zakona;

– da ima imenovanega upravitelja, ki izvaja naloge iz 17. člena tega zakona;

– da ima vzpostavljeno elektronsko informacijsko povezavo z evidenco tahografov;

– da ima oglasno desko, na kateri bodo informacije v skladu s 17. členom tega zakona.

(2) Minister lahko predpiše podrobnejše pogoje in način dokazovanja, s katerimi vlagatelj dokazuje izpolnjevanje pogojev, postopke za njeno odobritev, vsebino in obliko vloge za izdajo odobritve ali njeno podaljšanje.

(1) Ministrstvo z odločbo začasno odvzame odobritev delavnice, če samo ali na podlagi odločb in poročil pristojnega nadzornega organa, ki izvaja nadzor, ugotovi, da je delavnica:

– izvajala postopke in naloge, za katere nima odobritve v skladu s tem zakonom;

– vgradila tahograf, ki nima odobritve v skladu z Uredbo 3821/85/EGS ali homologacije v skladu z Uredbo 165/2014/EU;

– izdala certifikat v nasprotju z določilom zahteve 261 Priloge IB Uredbe 3821/85/EGS ali IV. poglavjem Uredbe 165/2014/EU;

– izvajala postopke v nasprotju z AETR, Uredbo 165/2014/EU ali predpisom iz devetega odstavka 11. člena tega zakona.

(2) Če ministrstvo na podlagi poročil pristojnega nadzornega organa, ugotovi, da je delavnica v triletnem obdobju od zadnje kršitve kršila predpise, za katere so ji bile izrečene kot glavna sankcija globe, katerih skupna višina je nad 4.000 eurov, začne postopek začasnega odvzema odobritve delavnice. Pri tem se ne upoštevajo kršitve iz prejšnjega odstavka, upoštevajo pa se kršitve, za katere je bila delavnica pravnomočno kaznovana.

(3) Poročilo iz prvega in drugega odstavka tega člena morajo nadzorni organi predložiti ministrstvu in navesti firmo ali osebno ime, sedež delavnice ali stalno prebivališče, podatke o kršitvi z višino izrečene globe ter opis kršitve. Ministrstvo za vsako delavnico, upravitelja in tehnika vodi seznam storjenih kršitev in višino izrečenih glob.

(4) Prvi začasni odvzem odobritve se izreče delavnici za dobo enega meseca.

(5) Če v triletnem obdobju pride do ponovnega začasnega odvzema zaradi kršitev iz prvega odstavka tega člena, se drugi začasni odvzem odobritve izreče delavnici za dobo dveh mesecev, tretji in nadaljnji odvzem odobritve pa za dobo štirih mesecev.

(6) Začasni odvzem odobritve nastopi sedmi dan po dokončnosti odločbe.

(7) Z odločbo o začasnem odvzemu odobritve se delavnici prepove izvajati postopke in naloge, za katere so bile ugotovljene kršitve.

(8) Zoper odločbo iz prejšnjega odstavka ni pritožbe. Tožba v upravnem sporu zoper odločbo o začasnem odvzemu odobritve ne zadrži izvršitve.

(1) Ministrstvo z odločbo odvzame odobritev delavnici, če ugotovi:

– da delavnica ne izpolnjuje več pogojev iz 13. člena tega zakona;

– da imetnik odobritve preneha opravljati dejavnost ali je izbrisan iz registra samostojnih podjetnikov posameznikov;

– da je delavnica dala lažne izjave, podatke ali listine v postopku pridobivanja odobritve ali preverjanja izpolnjevanja pogojev za pridobitev odobritve;

– da je bil delavnici izrečen začasni odvzem odobritve v skladu s prejšnjim členom in delavnica kljub temu med začasnim odvzemom odobritve izvaja postopke in naloge, za katere ji je bila odvzeta odobritev;

– da je bil delavnici izrečen ukrep iz prejšnjega člena več kot trikrat v obdobju trajanja odobritve;

– da delavnica opravlja delo tako, da lahko postane njeno delovanje vprašljivo (npr. s prirejanjem kalibracijskih parametrov ali opreme v vozilih, s čimer bi lahko vplivala na napačno meritev ali zapisovanje voznikovih ur v vozilih ali lažno kalibracijo) in je storjena kršitev take narave ali tako huda, da ni mogoče pričakovati, da bo v prihodnje zakonito in pravilno opravljala naloge iz prvega odstavka 11. člena tega zakona;

– da delavnica ne izvaja generičnih varnostnih ciljev in skupnih varnostnih mehanizmov, kot so opredeljeni v dodatkih 10 in 11 Priloge IB Uredbe 3821/85/EGS in četrtem odstavku 12. člena Uredbe 165/2014/EU, ali jih prireja.

(2) Če nastane razlog iz prve alinee prejšnjega odstavka zaradi smrti ali odvzema poslovne sposobnosti samostojnega podjetnika posameznika ali osebe, ki v delavnici opravlja naloge tehnika ali upravitelja, ali zaradi neporavnanih dospelih obveznosti iz davkov in drugih javnih dajatev, lahko ministrstvo ohrani v veljavi odobritev in z odločbo naloži imetniku odobritve, da izpolni pogoje za pridobitev odobritve v roku, ki ga določi z odločbo, če bi bila zaradi preklica in odvzema odobritve povzročena nesorazmerna škoda in je mogoče pričakovati, da bo delavnica ustrezno vodena. Rok iz prejšnjega stavka se lahko podaljša, če imetnik odobritve izkaže, da dela vse, da izpolni pogoje za pridobitev odobritve, in je mogoče pričakovati, da jih bo v tem dodatnem roku izpolnil.

(3) Z odločbo o odvzemu odobritve se glede na ugotovljene kršitve lahko odvzamejo vse odobritve posamezne delavnice ali pa se prepove samo izvajanje določenih postopkov in nalog.

(4) Zoper odločbo iz prejšnjega odstavka ni pritožbe. Tožba v upravnem sporu zoper odločbo o odvzemu odobritve ne zadrži izvršitve.

(5) Z odločbo o odvzemu se delavnici naloži, da v sedmih dneh po dokončnosti odločbe ministrstvu preda vse kartice delavnice, oznako za plombiranje in vso dokumentacijo ter evidence, ki jih je dolžna voditi po Uredbi 165/2014/EU, AETR in tem zakonu ter na njegovi podlagi izdanih predpisih. Delavnica mora odstraniti vse prepoznavne oznake.

(6) O odvzemu odobritve, odvzetih karticah in opremi za plombiranje ministrstvo obvesti Evropsko komisijo, sekretariat AETR, izdajatelja kartic in nadzorne organe iz 32. člena tega zakona.

(7) Pristojni inšpektor predloži ministrstvu predlog za odvzem odobritve, če v inšpekcijskem postopku ugotovi obstoj katerega od razlogov iz prvega odstavka tega člena.

(1) Nadzor, razen inšpekcijskega nadzora, nad delavnicami opravlja ministrstvo. V okviru tega nadzora je ministrstvo dolžno od delavnic pridobivati podatke o tem, ali še izpolnjujejo predpisane pogoje za odobritev in če svoje naloge in postopke opravljajo v skladu s predpisi. Če ministrstvo ugotovi, da naloge in postopki niso opravljeni v skladu s predpisi, o tem obvesti pristojni inšpektorat.

(2) Inšpekcijski nadzor nad delavnicami opravlja inšpektorat, pristojen za promet.

(3) Inšpekcijski organi, policija in drugi pristojni nadzorni organi, ki izvajajo nadzor nad uporabo zapisovalnih naprav, so dolžni ministrstvo in inšpektorat, pristojen za promet, obvestiti, če pri svojem delu ugotovijo, da zapisovalna naprava, vgrajena v vozilu, ne deluje pravilno.

(4) Če se ugotovi, da kakšna zapisovalna naprava ne deluje pravilno, mora inšpektorat, pristojen za promet, izvesti nadzor v delavnici, ki je izvedla zadnjo kontrolo ali kakšen drug poseg v to zapisovalno napravo.

(5) Če inšpektorat, pristojen za promet, pri nadzoru ugotovi nepravilnosti v delavnici, ki bi lahko pomenile storitev kaznivega dejanja ali bi lahko kako drugače ogrozile zanesljivo delovanje zapisovalnih naprav, mora zaposlenim, ki pri tem sodelujejo, prepovedati dostop do kartic delavnice.

(6) Če oseba, ki vodi poslovanje delavnice, ne zagotovi nemudoma, da zaposleni iz prejšnjega odstavka nimajo več dostopa do kartic delavnice, ministrstvo začasno odvzame delavnici odobritev.

(7) Če se pri nadzoru nad delavnicami, ki se izvaja na podlagi določb tega člena, ugotovi, da je opravljanje postopkov in nalog s strani tehnika posledica pomanjkljive strokovne usposobljenosti, inšpektorat, pristojen za promet, ali ministrstvo naloži delavnici, da ta napoti tehnika na ponovno strokovno usposabljanje. Dokler tehnik ne pridobi potrdila o izobraževanju, ne sme opravljati postopkov in nalog v delavnici za tahografe, nadzornemu organu pa za ta čas izroči svojo kartico.

(1) Ministrstvo vodi evidenco o tahografih in delavnicah, ki vsebuje podatke o:

– izdanih odobritvah delavnicam, skupaj s podrobnostmi o vseh spremembah odobritve in vso dokumentacijo, povezano s tem;

– izdanih dovoljenjih izvajalcem usposabljanja za tehnike delavnic;

– izdanih dovoljenjih za osebe, ki so pooblaščene za izvajanje nadzora;

– tehnikih, ki so zaposleni v delavnici in so usposobljeni za delo z zapisovalnimi napravami ter izpolnjujejo pogoje za izdajo kartic delavnic;

– upraviteljih, ki so zaposleni v delavnici in so odgovorni za varnost in shranjevanje ter delo z identifikacijskimi karticami delavnic;

– tahografih, ki vključujejo podatke o motornem vozilu, zapisovalni opremi in opravljeni storitvi.

(2) Podatke vnašajo v evidenco ministrstvo, delavnice za tahografe in izvajalci usposabljanja za tehnike delavnic za tahografe ter osebe, ki so pooblaščene za izvajanje nadzora.

(3) V evidenci iz prvega odstavka tega člena ministrstvo zaradi učinkovitega izvajanja nadzora nad delavnicami za spremljanje stanja v zvezi z delavnicami vodi naslednje osebne podatke: osebno ime, rojstni datum ter kraj stalnega in morebitnega začasnega bivališča tehnikov, zaposlenih v delavnici, iz četrte alinee prvega odstavka tega člena in upraviteljev iz pete alinee prvega odstavka tega člena.

(1) Tehnik je lahko le oseba:

– ki je strokovno usposobljena za opravljanje dela v zvezi s postopki in nalogami, ki jih lahko izvaja. Strokovno usposobljenost dokazuje z opravljenim strokovnim usposabljanjem pri enem od proizvajalcev tahografov, ki imajo priznano odobritev tipa za analogne tahografe ali interoperabilni test za digitalne tahografe ali homologacijo za pametne tahografe iz III. poglavja Uredbe 165/2014/EU, oziroma pri pravni ali fizični osebi, ki ima zaposleno osebo, ki je pri enem od proizvajalcev opravila šolanje za inštruktorja strokovnega izobraževanja, in sicer glede na naloge in postopke, ki jih izvaja v delavnici. Program strokovnega usposabljanja predpiše minister. Potrdilo o izobraževanju za digitalne tahografe ne sme biti starejše od treh let;

– ki ni bila pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti in je bilo izvršeno pri opravljanju nalog v zvezi s zapisovalnimi napravami, obsodba pa še ni bila izbrisana;

– ki v zadnjih dveh letih ni več kot dvakrat kršila predpisov, za kršitev katerih je bila izrečena kot glavna sankcija globa, višja od 2.000 eurov. Pri tem se upoštevajo kršitve, za katere je bil tehnik pravnomočno kaznovan.

(2) Nihče, razen tehnika delavnice z veljavno odobritvijo, ne sme opravljati kakršnihkoli posegov v zapisovalne naprave in z njimi povezano opremo, od katere je odvisno pravilno delovanje zapisovalne naprave.

(3) Upravitelj je lahko le oseba, ki:

– je v delovnem razmerju pri delavnici in je imenovan s strani odgovorne osebe delavnice za izvajanje nalog delavnice;

– ni bila pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti in je bilo izvršeno pri opravljanju nalog v zvezi s zapisovalnimi napravami, obsodba pa še ni bila izbrisana;

– v zadnjih dveh letih ni več kot dvakrat kršila predpisov, za kršitev katerih je bila izrečena kot glavna sankcija globa, višja od 2.000 eurov. Pri tem se upoštevajo kršitve, za katere je bil upravitelj pravnomočno kaznovan.

(4) Upravitelj je odgovoren za varnost in shranjevanje ter delo z identifikacijskimi karticami delavnic in opravlja naslednje naloge:

– zagotavlja, da so pooblaščeni tehniki dobili ter da uporabljajo svoje kartice v skladu s pravili;

– zagotavlja, da bodo identifikacijske kartice delavnice, klešče za žigosanje in pripadajoči dokumenti shranjeni v varnem predalu ali blagajni, ko se jih ne uporablja;

– zagotavlja, da bo izguba, kraja oziroma nedelovanje identifikacijskih kartic takoj sporočena pristojnemu organu izdajatelju;

– zagotavlja, da se prošnje za podaljšanje izpolnijo in pošljejo pristojnim organom v za to določenem roku;

– zagotavlja, da se nameni dodatna pozornost vzdrževanju fizične varnosti kartice v času njene uporabe;

– zagotavlja, da se postopki izvajajo v skladu z Uredbo 165/2014/EU, AETR in tem zakonom.

(5) Delavnica in njeno osebje mora vozniku kateregakoli vozila, ki ima nameščen tahograf, ponuditi storitev v skladu z odobritvijo.

(6) Za namen iz prejšnjega odstavka ima delavnica na vidnem mestu nameščeno oglasno desko, ki jo lahko opazijo vsi obiskovalci delavnice. Na oglasni deski mora:

– imeti znak pooblastila tahografske delavnice z oznako, ki jo določi pristojni organ;

– prikazati določena obvestila, ki jih predpišejo pristojni organi.

(7) Minister lahko predpiše natančnejši način obveščanja in vsebino oglasne deske delavnice.

(8) Delavnica je dolžna v primeru odstranitve ali razgradnje zapisovalne opreme z nje presneti vse podatke, ki so na njej zapisani v skladu z Uredbo 165/2014/EU, vključno z osebnimi podatki. Te podatke mora varno hraniti najmanj za čas, določen v enajstem odstavku 8. člena tega zakona, sme pa jih posredovati le prevozniku, v čigar vozilu je bila zapisovalna oprema vgrajena ali pri katerem je zaposlen voznik, na katerega delovni čas in počitke se podatki nanašajo, ter nadzornim organom iz 32. člena tega zakona.

(1) Voznikova kartica in kartica delavnice se izda za čas, določen z Uredbo 165/2014/EU, prevoznikova kartica in kartica nadzornega organa pa za obdobje veljavnosti petih let.

(2) Kartica delavnice se izda na ime posameznega tehnika, kartica nadzornega organa pa na ime posamezne osebe, ki je v njej pooblaščena za izvajanje nadzora v skladu z 32. členom tega zakona in je usposobljena po programu, ki ga predpiše minister.

(3) Ne glede na prejšnji odstavek se kartica nadzornega organa, izdana policiji ali carinskemu organu, lahko izda posamezni organizacijski enoti organa, pri čemer lahko nadzor opravlja le oseba iz prejšnjega odstavka, ki je usposobljena po programu, ki ga predpiše minister, in ima potrdilo o izobraževanju za digitalne tahografe, ki ne sme biti starejše od treh let.

(4) Kartica nadzornega organa se izda tudi drugim pristojnim organom, ki so na podlagi drugih predpisov pooblaščeni za izvajanje nadzora podatkov iz zapisovalne opreme, če so usposobljeni v skladu s prejšnjim odstavkom tega člena.

(5) Delodajalec mora zagotoviti, da se uporaba vozila na tahografu potrdi s prevoznikovo kartico na začetku in na koncu uporabe vozila, kot je to določeno v Prilogi IB Uredbe 3821/85/EGS in II. poglavju Uredbe 165/2014/EU.

(1) Kartice izdaja po javnem pooblastilu pravna oseba zasebnega prava, ki pridobi javno pooblastilo na način in po postopku, določenem v tem zakonu (v nadaljnjem besedilu: izdajatelj kartic).

(2) Javno pooblastilo izdajatelju kartic se podeli za 15 let.

(3) Za izdajo kartic se po prvem odstavku tega člena v Republiki Sloveniji javno pooblastilo podeli le enemu izdajatelju kartic.

(4) Javno pooblastilo podeli ministrstvo z odločbo po opravljenem javnem natečaju v skladu s tem zakonom.

(1) Javno pooblastilo izdajatelja kartic obsega dolžnost opravljati naslednje upravne naloge za izvršitev Uredbe 3821/85/EGS ali Uredbe 165/2014/EU, tega zakona in predpise, izdane za njihovo izvrševanje:

– odločanje o izdaji ali odvzemu kartic, vključno z vročanjem kartic, vodenje evidenc iz 31. člena tega zakona in dajanje podatkov iz njih;

– upravne naloge za personalizacijo in izdelavo kartic;

– upravne naloge za generiranje potrebnih elektronskih ključev.

(2) Izdajatelj kartic mora javno pooblastilo izvrševati najmanj na enem mestu v Republiki Sloveniji.

(3) Storitve v zvezi z personalizacijo in izdelavo kartic ter v zvezi z generiranjem elektronskih ključev, ki ne predstavljajo upravnih nalog, lahko izdajatelj kartic odda v postopku oddaje javnega naročila.

(4) Naročila blaga, storitev in gradenj, ki so potrebne za izvajanje javnega pooblastila po tem zakonu, mora izdajatelj kartic oddajati v postopku oddaje javnega naročila, pri čemer mora:

– pred objavo pridobiti soglasje ministrstva k vsebini posamezne objave in k vsebini razpisne dokumentacije;

– pred vročitvijo odločitve o oddaji javnega naročila pridobiti soglasje ministrstva na izbiro izvajalca.

(5) Ministrstvo mora soglasje iz prejšnjega odstavka izdati v osmih dneh od prejema zahteve izdajatelja kartic.

(6) V pogodbi o nakupu blaga in opravljanju storitev, ki je potrebno za izvrševanje javnega pooblastila po tem zakonu, mora biti določeno, da se lahko pogodba prenese na ministrstvo ali drugega izdajatelja kartic v primeru odvzema javnega pooblastila.

(1) O izdaji in odvzemu kartice odloča izdajatelj kartice po pravilih Uredbe 165/2014/EU, kot tudi ob upoštevanju smernic in drugih dokumentov institucij Evropske unije, ki jih izdajo v zvezi z izvrševanjem te uredbe.

(2) O izdaji ali odvzemu kartice odloča izdajatelj kartice v skladu s splošnim upravnim postopkom, razen če Uredba 165/2014/EU ali ta zakon ne določata posebnih pravil postopka.

(3) Minister predpiše vsebino vloge za izdajo kartice in obrazec te vloge.

(1) Javno pooblastilo se podeli pravni osebi zasebnega prava, ki izpolnjuje naslednje pogoje:

– da ima v Republiki Sloveniji ustrezne prostore za izvrševanje javnega pooblastila;

– da ima zaposleno zadostno število delavcev, ki so v skladu s predpisi Republike Slovenije pooblaščeni za vodenje upravnega postopka;

– da ima zaposleno zadostno število drugih strokovnih delavcev;

– da ima na razpolago ustrezno opremo za izvajanje nalog, ki sestavljajo javno pooblastilo;

– da ni delavnica v smislu tega zakona;

– da zoper njo ni uveden stečajni postopek, postopek prisilne poravnave ali likvidacije;

– da pravna oseba, član njene uprave oziroma poslovodja niso bili pravnomočno obsojeni za naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, na nepogojno kazen zapora šest mesecev ali več, obsodba pa še ni bila izbrisana;

– da za kaznivo dejanje iz prejšnje alinee ni bil začet kazenski postopek;

– da član uprave oziroma poslovodja v zadnjih petih letih ni bil član uprave ali poslovodja v izdajatelju kartic, kateremu je bilo to javno pooblastilo odvzeto;

– da ima poravnane dospele obveznosti iz davkov in drugih javnih dajatev;

– da niso podane druge okoliščine, zaradi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da ne bo v redu izvrševala javnega pooblastila;

– da njej ali osebi, katere univerzalni pravni naslednik je izdajatelj kartic, v zadnjih petih letih ni bilo to javno pooblastilo odvzeto.

(2) Kandidat lahko izkazuje izpolnjevanje pogojev glede prostorov, opreme in strokovnih delavcev, ki so potrebni za izvajanje storitev v zvezi z personalizacijo in izdelavo kartic ter v zvezi z generiranjem ključev za elektronski podpis, ki ne predstavljajo upravnih nalog, s podizvajalci, s katerimi ima za čas, za katerega se podeljuje javno pooblastilo s pogodbo urejeno razmerje glede zagotavljanja teh storitev, ali navede, da jih bo oddal po pridobitvi javnega pooblastila v skladu s tretjim odstavkom 20. člena tega zakona.

(3) Minister podrobneje predpiše pogoje iz tega člena in način njihovega dokazovanja.

(4) Pogoje za podelitev javnega pooblastila mora izdajatelj kartic izpolnjevati ves čas trajanja javnega pooblastila.

(1) Merila za izbiro na javnem natečaju so:

– predvideni povprečni lastni stroški izdaje posamezne kartice, pri čemer dobi več točk vlagatelj, ki ponudi nižje povprečne lastne stroške;

– rok za začetek izvajanja javnega pooblastila, pri čemer dobi več točk vlagatelj, ki ponudi krajši rok;

– prijaznost do uporabnika, kot so uradne ure, načini vlaganja zahtev za kartico, pomoč uporabnikom, in podobno, pri čemer dobi več točk vlagatelj, ki ponudi za vlagatelja ugodnejše rešitve.

(2) Merila iz prejšnjega odstavka so razvrščena po vplivu na izbiro tako, da ima največji vpliv merilo iz prve alinee, najmanjšega pa merilo iz tretje alinee.

(3) Minister podrobneje predpiše merila iz tega člena, način določitve njihovega vpliva na izbiro in način njihovega dokazovanja.

(1) Javni natečaj objavi ministrstvo najkasneje šest mesecev pred potekom časa, za katero je bilo izdajatelju kartic izdano javno pooblastilo ali nemudoma po odvzemu javnega pooblastila pred potekom tega časa.

(2) Javni natečaj se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije in v Uradnem listu Evropske unije.

(3) Objava javnega natečaja mora obsegati najmanj:

– navedbo, da gre za objavo javnega natečaja za podelitev javnega pooblastila za izdajo kartic in druge identifikacijske oznake javnega natečaja;

– navedbo, da se javno pooblastilo podeljuje v skladu z Uredbo 165/2014/EU, tem zakonom in za njuno izvrševanje izdanimi predpisi;

– predmet javnega pooblastila in navedbo, da se podeli le eno javno pooblastilo;

– skrajni rok za začetek in čas trajanja izvrševanja javnega pooblastila;

– postopek izbire nosilca javnega pooblastila;

– pogoje, ki jih mora izpolnjevati nosilec javnega pooblastila;

– merila za izbiro nosilca javnega pooblastila;

– kraj, čas in plačilne pogoje za dvig natečajne dokumentacije;

– kraj in rok za predložitev vlog;

– naslov, prostor, datum in uro javnega odpiranja vlog.

(4) Ministrstvo mora na dan objave javnega natečaja in ves čas trajanja natečajnega roka najkasneje v enem dnevu omogočiti vsem zainteresiranim vpogled v natečajno dokumentacijo in jo predati vsakomur, ki vplača zahtevani znesek, ki lahko zajema zgolj stroške razmnoževanja in pošiljanja razpisne dokumentacije.

(5) Ministrstvo v času trajanja natečajnega roka ne sme nikomur posredovati seznama oseb, katerim je posredovala natečajno dokumentacijo.

(1) Natečajna dokumentacija mora vsebovati vse potrebno, da se na njeni podlagi lahko podajo popolne vloge.

(2) Podatki v natečajni dokumentaciji morajo biti enaki podatkom, navedenim v objavi natečaja.

(3) Natečajna dokumentacija mora vsebovati zlasti:

– datum objave javnega natečaja in navedbo, da se javno pooblastilo podeljuje v skladu z Uredbo 165/2014/EU, tem zakonom in za njuno izvrševanje izdanimi predpisi;

– navodila za pripravo in predložitev vloge;

– postopek izbire;

– pogoje, katere mora izpolnjevati nosilec javnega pooblastila, kot so določeni v 22. členu tega zakona in predpisu ministra iz tretjega odstavka 22. člena tega zakona;

– merila za izbiro nosilca javnega pooblastila, kot so določena v 23. členu tega zakona in predpisu ministra iz tretjega odstavka 23. člena tega zakona;

– dokazila o izpolnjevanju pogojev, meril in ostalih okoliščin;

– navedbo vrste finančnega zavarovanja, s katerim vlagatelj zavaruje resnost vloge;

– rok za oddajo vloge;

– rok, do katerega vloga zavezuje vlagatelja;

– rok za sprejem in vročitev sklepa o izbiri.

(1) Ministrstvo določi takšen rok za predložitev vlog, ki glede na postavljene zahteve in pogoje iz natečajne dokumentacije omogoča izdelavo popolnih in kakovostnih vlog.

(2) Pravočasna predložitev vloge pomeni, da mora vlagatelj ministrstvu vlogo predložiti do datuma in ure, ki je določen v javni objavi natečaja.

(3) Vlagatelj sme vložiti le eno vlogo, ki pa jo lahko umakne, dopolni ali zamenja do poteka roka za oddajo vlog.

(4) Odpiranje vlog za izbor nosilca javnega pooblastila je javno. Na javnem odpiranju se vodi zapisnik, v katerega se vpišejo morebitne pripombe predstavnikov vlagateljev o poteku javnega odpiranja. Ministrstvo vroči zapisnik o javnem odpiranju v roku osmih dni vsem vlagateljem.

(5) Ministrstvo vlog, ki so prispele po roku, določenem v javnem razpisu, in nepravilno predloženih vlog, ne odpre, temveč jih neodprte s sklepom nemudoma vrne pošiljatelju.

(1) O vlogah ministrstvo odloča v upravnem postopku.

(2) Nepopolne vloge ali vloge, ki niso sestavljene v skladu z natečajno dokumentacijo, ministrstvo s sklepom zavrže.

(3) Vloge vlagateljev, ki ne izpolnjujejo pogojev za podelitev javnega pooblastila iz 22. člena tega zakona, ministrstvo zavrne z odločbo, izdano posameznemu vlagatelju.

(4) O ostalih vlogah ministrstvo odloči z eno odločbo, s katero podeli javno pooblastilo vlagatelju, katerega vloga je bila v skladu z merili iz 23. člena tega zakona ocenjena najbolje, vloge ostalih vlagateljev pa zavrne.

(5) V odločbi iz prejšnjega odstavka ministrstvo določi rok za začetek izvrševanja javnega pooblastila in vrsto ter višino finančnega zavarovanja za zakonito in pravilno izvajanje javnega pooblastil. Višina finančnega zavarovanja mora biti tolikšna, da pokrije pričakovane stroške ministrstva v zvezi z morebitnim odvzemom javnega pooblastila, novo podelitvijo javnega pooblastila in z izvajanjem nalog izdajatelja kartice v ministrstvu do takrat, ko novi izdajatelj kartic začne izvrševati javno pooblastilo.

(1) Ministrstvo z odločbo odvzame javno pooblastilo izdajatelju kartic, če ugotovi:

– da izdajatelj kartic ne izpolnjuje pogojev iz 22. člena tega zakona;

– da izdajatelj kartic ali zaposleni pri izvrševanju javnega pooblastila kršijo določbe Uredbe 165/2014/EU, tega zakona in podzakonskih aktov, sprejetih na njegovi podlagi;

– da je izdajatelj kartic ali kdo od zaposlenih pri svojem delu storil kaznivo dejanje, povezano z izvrševanjem javnega pooblastila, kar je ugotovljeno s pravnomočno sodbo;

– da je izdajatelj kartic dal lažne izjave, podatke ali listine v postopku pridobivanja pooblastila ali preverjanja izpolnjevanja pogojev za pridobitev pooblastila;

– da izdajatelj kartic ne omogoča nadzora iz 29. člena tega zakona ali ga ovira;

– da izdajatelj kartic zaračunava ceno za izdajo kartic in druge svoje storitve v nasprotju s predpisom iz 30. člena tega zakona;

– na utemeljeno zahtevo izdajatelja kartic, vendar ne prej kot pet let po začetku izvajanja javnega pooblastila.

(2) Ministrstvo odvzame javno pooblastilo če ugotovi, da je kršitev iz prejšnjega odstavka take narave ali tako huda, da ni mogoče pričakovati, da bo izdajatelj kartic v bodoče zakonito in pravilno izvrševal javno pooblastilo.

(3) V odločbi o odvzemu ministrstvo določi rok, v katerem preneha javno pooblastilo izdajatelja kartic.

(4) Z dnem prenehanja javnega pooblastila prevzame upravne naloge izdajatelja kartic druga oseba, ki je pridobila pooblastilo, če pa take ni, pa ministrstvo.

(5) Z odločbo o odvzemu se dotedanjemu izdajatelju kartic naloži, da mora novemu izdajatelju kartic ali ministrstvu z dnem prenehanja javnega pooblastila brezplačno prenesti vso dokumentacijo in evidence, v elektronski obliki in na papirju, ki jih ima in vodi v zvezi z izvrševanjem javnega pooblastila, kakor tudi vse že izdelane in še ne vročene kartice. Če dotedanji izdajatelj kartic ne ravna v skladu z odločbo, se navedena dokumentacija in evidence odvzamejo. Ta določba se uporablja tudi v primeru prenehanja javnega pooblastila zaradi poteka časa.

(6) Če je to nujno za nemoteno izvrševanje upravnih nalog, ki so predmet javnega pooblastila, je dolžan dotedanji izdajatelj kartic opremo za izvrševanje teh nalog (računalniki z nujno programsko opremo, naprave za personalizacijo in izdelavo kartic, kartični blanketi, druga potrebna oprema) oddati v najem novemu izdajatelju kartic ali ministrstvu. Če dotedanji izdajatelj kartic ne ravna v skladu s to določbo, lahko ministrstvo z odločbo za določen čas, ki ni daljši od šestih mesecev, odvzame navedeno opremo. Dotedanji izdajatelj kartic ima za uporabo te opreme pravico do odškodnine.

(1) Nadzor, razen inšpekcijskega nadzora, nad zakonitostjo in pravilnostjo izvrševanja javnega pooblastila izdajatelja kartic opravlja ministrstvo. V okviru tega nadzora je ministrstvo dolžno od izdajatelja kartic pridobivati podatke o tem, ali še izpolnjuje predpisane pogoje za izdajatelja kartic in če svoje naloge opravlja v skladu s predpisi.

(2) Inšpekcijski nadzor nad zakonitostjo in pravilnostjo izvrševanja javnega pooblastila izdajatelja kartic opravlja inšpektorat, pristojen za promet.

(1) Izvrševanje javnega pooblastila izdajatelj kartic financira iz cene za izdajo kartice, ki mu jo plačujejo stranke za izdajo kartice ali za druge storitve.

(2) Ceno za izdajo kartice in za druge storitve predpiše minister tako, da omogočajo izdajatelju kartic pokritje stroškov v zvezi z izvrševanjem javnega pooblastila in mu omogočajo primeren donos na vložena sredstva v izvrševanje javnih pooblastil.

(3) Pri določitvi cene iz prejšnjega odstavka minister upošteva raven povprečnih stroškov, ki jih je navedel izdajatelj kartic v svoji vlogi in je bila podlaga za izbiro izdajatelja kartic.

(4) Vloga za izdajo kartice je popolna, ko stranka plača ceno za njeno izdajo. Za dokumente in dejanja v postopku izdaje kartic se upravne takse ne plačujejo.

(5) Če po pravnomočni odločitvi, izdani v postopku odločanja o izdaji kartice, kartica ni izdana, mora izdajatelj stranki vrniti v 15 dneh po pravnomočnosti te odločitve tisti del cene za izdajo kartice, ki predstavlja stroške za izdelavo kartice.

(1) Izdajatelj kartic vodi evidenco izdanih kartic. Podatki v evidenci se vodijo in obdelujejo za namene postopkov izdajanja kartic in izvajanja nadzora. V evidenci se vodijo naslednji podatki:

1. o stanju vlog za kartico:

– osebno ime vlagatelja;

– rojstni datum in kraj rojstva;

– spol in materin jezik;

– naslov stalnega bivališča;

– naslov, na katerega želi prejemati pošto;

– številka vozniškega dovoljenja;

– država, ki je izdala vozniško dovoljenje;

– naziv organa, ki je izdal vozniško dovoljenje;

– kategorije, za katere ima oseba izdano vozniško dovoljenje;

2. o voznikovi kartici:

– osebno ime voznika;

– rojstni datum in kraj rojstva;

– spol in materin jezik;

– naslov stalnega bivališča;

– naslov, na katerega želi prejemati pošto;

– številka vozniškega dovoljenja;

– država, ki je izdala vozniško dovoljenje;

– naziv organa, ki je izdal vozniško dovoljenje;

– kategorije, za katere ima oseba izdano vozniško dovoljenje;

– digitalizirana slika;

– digitaliziran podpis;

3. o kartici pooblaščene uradne osebe nadzornega organa:

– naziv nadzornega organa;

– naslov nadzornega organa ter osebno ime pooblaščene (odgovorne) osebe;

– osebno ime nadzorne uradne osebe – imetnika kartice;

– rojstni datum in kraj rojstva;

– spol in materin jezik;

– naslov stalnega bivališča;

– naslov, na katerega želi prejeti kartico;

– elektronski naslov;

– digitalizirana slika;

– digitaliziran podpis;

3.a	o kartici nadzornega organa, ki je izdana organizacijski enoti organa:

– naziv nadzornega organa in organizacijske enote;

– naslov nadzornega organa;

– osebno ime pooblaščene (odgovorne) osebe;

– število kartic v posamezni organizacijski enoti;

– naslov, na katerega želi organizacijska enota nadzornega organa prejeti kartico;

– davčna številka;

– elektronski naslov;

4. o prevoznikovi kartici:

– firma oziroma ime pravne ali fizične osebe, ki razpolaga s prevoznim sredstvom;

– naslov oziroma sedež prevoznika;

– osebno ime pooblaščene osebe;

– elektronski naslov;

– davčna številka;

5. kartici delavnice:

– naziv oziroma firma delavnice;

– naslov oziroma sedež delavnice;

– osebno ime pooblaščene (odgovorne) osebe;

– elektronski naslov;

– davčna številka;

– osebno ime tehnika – imetnika kartice;

– rojstni datum in kraj rojstva;

– spol in materin jezik;

– naslov stalnega bivališča;

– naslov, na katerega želi prejeti PIN kodo (ni naslov delavnice);

– elektronski naslov;

– digitalizirana slika;

– digitaliziran podpis;

6. za vse vrste kartic:

– naziv pristojnega izdajatelja;

– številka kartice;

– datum začetka veljavnosti kartice;

– datum poteka veljavnosti kartice;

– status kartice (zaplenjena (s strani pristojnega organa), suspendirana (začasno odvzeta), odvzeta (trajno neveljavna), se zamenjuje, izgubljena, ukradena, okvarjena, potekla veljavnost, podaljšana, zamenjana, odpovedana, nadomeščena);

7. za vse vrste kartic njihovo skupno stanje o:

– številu dobavljenih (prevzetih) kartic;

– personaliziranih karticah;

– odposlanih karticah;

– napakah pri izdelavi;

– zalogah kartic;

– karticah v obtoku;

– vrnjenih (ne prevzetih) karticah;

– poškodovanih karticah.

(2) Izdajatelj kartic mora voditi tudi evidenco elektronskih ključev in drugih elektronskih zapisov na karticah v elektronski obliki.

(3) Podatke iz prvega odstavka tega člena pridobi izdajatelj kartic iz evidenc, ki jih že vodijo drugi organi oziroma nosilci javnih pooblastil, razen za podatke, za katere še ne obstoji uradna evidenca. Drugi organi in nosilci javnih pooblastil so izdajatelju kartic te podatke dolžni zagotoviti in v sodelovanju z njo zagotoviti najenostavnejši način izmenjave oziroma vpogleda v te evidence in podatke.

(4) Ob vložitvi vloge za izdajo kartice mora stranka pisno izjaviti, da dovoljuje pridobitev podatkov iz prvega odstavka tega člena. Če gre za pridobitev osebnih podatkov, mora izdajatelj kartic stranki navesti, katere osebne podatke bo pridobil iz določenih uradnih evidenc.

(5) Izdajatelj voznikove kartice in kartice delavnice posreduje in izmenjuje podatke, ki jih vodi po tem členu s pristojnimi organi drugih držav članic preko skupnega omrežja (TACHONET).

(6) Pri izvajanju svojih nalog imajo zaradi učinkovitega izvajanje nadzora ministrstvo in nadzorni organi iz prvega odstavka 32. člena tega zakona dostop do podatkov iz evidenc iz prvega in drugega odstavka tega člena, kot tudi do ustreznih podatkov pristojnih organov drugih držav članic preko skupnega omrežja (TACHONET).

(1) Nadzor nad izvajanjem Uredbe 561/2006/ES, Uredbe 3821/85/EGS, Uredbe 165/2014/EU, AETR in tega zakona izvajajo ministrstvo, inšpektorat, pristojen za promet, inšpekcija za delo, tržna inšpekcija, carinski organi in policija, in sicer tako, da:

1. ministrstvo izvaja nadzor po prvem odstavku 15. člena in prvem odstavku 29. člena tega zakona;

2. inšpektorat, pristojen za promet, izvaja inšpekcijski nadzor, razen inšpekcijskega nadzora iz 4. točke tega odstavka;

3. inšpekcija za delo izvaja inšpekcijski nadzor nad delovnim časom in obveznih počitkih mobilnih delavcev pri prevoznikih;

4. tržna inšpekcija izvaja inšpekcijski nadzor nad tem, ali ima zapisovalna oprema, ki je dana na trg, veljavno odobritev tipa ali homologacijo;

5. policija izvaja nadzor v okviru nadzora nad varnostjo cestnega prometa;

6. carinski organi izvajajo nadzor v okviru izvajanja nadzora nad prevozi po cesti.

(2) Organi iz prejšnjega odstavka imajo poleg pooblastil po Uredbi 165/2014/EU, drugih zakonih in predpisih še naslednja pooblastila:

– prepovedati uporabo vozila, v katerem ni bila okvara ali nepravilno delovanje zapisovalne naprave odpravljeno v skladu s prvim in drugim odstavkom 37. člena Uredbe 165/2014/EU;

– ob sumu, da zapisovalna naprava ali naprava za omejevanje hitrosti ne deluje pravilno, odrediti izredni pregled te naprave in vseh drugih z njo povezanih elementov, ki morajo biti vgrajeni v vozilu za njihovo pravilno delovanje; če se pri pregledu ugotovi, da je zapisovalna naprava ali z njo povezani elementi ali naprava za omejevanje hitrosti poškodovana, pokvarjena ali predelana tako, da beleži napačne hitrosti oziroma spremenjene druge vrednosti, ali se ugotovi, da ne deluje pravilno, ali da je bil opravljen nepooblaščen poseg v napravo oziroma je bila predelana tako, da beleži napačne hitrosti oziroma spremenjene podatke, plača stroške pregleda prevozno podjetje, ki trenutno upravlja vozilo;

– zahtevati od voznika, da omogoči kontrolo zapisovalne naprave in naprave za omejevanje hitrosti ter izroči na vpogled zapisne liste, kartico ali izpis iz zapisovalne naprave ter dovoli pregled zapisnih listov, kartice ali izpisa iz zapisovalne naprave ali pregled zapisanih podatkov na prikazovalniku naprave;

– začasno odvzeti zapisni list ali izpis iz zapisovalne naprave kot dokazilo v postopku ali v isti namen opraviti prepis podatkov iz kartice;

– začasno odvzeti voznikovo kartico v primeru, ko je treba izvesti postopke glede voznikove kartice v skladu s sedmim odstavkom 26. člena Uredbe 165/2014/EU;

– zaseči zapisnik in identifikacijsko ploščico ter odrediti potrebne ukrepe za razveljavitev izdanih listin, če je pooblaščena delavnica v zapisniku potrdila, da zapisovalna oprema in z njo povezani elementi izpolnjujejo predpisane pogoje, in izdala identifikacijsko ploščico, v inšpekcijskem postopku pa se ugotovi, da naprava in z njo povezani elementi ne izpolnjujejo predpisanih pogojev.

(3) Nadzorni organ iz 2., 5. in 6. točke prvega odstavka tega člena vozniku prepove nadaljnjo vožnjo in mu začasno odvzame vozniško dovoljenje, če se pri nadzoru ugotovi, da je voznik prekoračil dovoljeni čas trajanja vožnje ali ni upošteval določb, ki se nanašajo na predpisane odmore in počitke. Vozniško dovoljenje se vozniku vrne in se mu dovoli nadaljevanje vožnje, ko prenehajo razlogi za odvzem vozniškega dovoljenja.

(4) Če se kršitve, navedene v prejšnjem odstavku, ugotovijo pri nadzoru na mejnem prehodu, se vozniku prepove vstop v Republiko Slovenijo. Prepoved vstopa v Republiko Slovenijo velja do izpolnitve pogojev za nadaljevanje vožnje.

(5) Nadzorni organ iz 2., 5. in 6. točke prvega odstavka tega člena prepove vozniku nadaljnjo uporabo vozila in mu začasno odvzame prometno dovoljenje in registrske tablice, če se pri nadzoru ali pri izrednem pregledu ugotovi:

– da je zapisovalna naprava predelana tako, da beleži spremenjene podatke ali

– da naprava za omejevanje hitrosti ne deluje ali ni nastavljena na predpisano hitrost.

(6) Če se pri nadzoru ugotovi, da zapisovalna naprava ni pregledana v predpisanem roku ali kalibrirana, se vozniku prepove nadaljnja vožnja in se mu začasno odvzame prometno dovoljenje. Voznika se z vozilom napoti v najbližjo delavnico iz 11. člena tega zakona.

(7) Dokumenti in registrske tablice se po odpravi nepravilnosti vrnejo vozniku na podlagi ustreznega potrdila delavnice o kalibriranju zapisovalne opreme oziroma pregledu naprave za omejevanje hitrosti.

(8) Če se ugotovi, da je zapisovalna naprava ali naprava za omejevanje hitrosti motena s pomočjo namenskih predmetov (npr. magnet), ali je z napravo povezana naprava, s pomočjo katere se beležijo napačni podatki te naprave, se vozilo izloči iz prometa do odstranitve teh predmetov oziroma naprav. Če nadzorni organ odredi izredni pregled zapisovalne naprave ali naprave za omejevanje hitrosti in pri pregledu odkrije predmete ali naprave, s pomočjo katerih se beležijo napačni podatki zapisovalne naprave, delavnica tak predmet ali napravo na stroške prevoznega podjetja, ki trenutno upravlja vozilo, odstrani iz vozila. Pooblaščena uradna oseba organa, ki je odredila pregled naprave, tak predmet ali napravo zaseže in odredi uničenje. O zasegu se izda potrdilo.

(1) Organi iz prvega odstavka prejšnjega člena morajo izvajati nadzor prevozov po cesti in tudi v prostorih prevoznikov, in sicer tako, da ta vsako leto obseže velik in reprezentativen obseg voznikov, prevoznikov in vozil, na katere se nanašata Uredba 561/2006/ES in Uredba 165/2014/EU.

(2) Za namene pošiljanja statističnih poročil Evropski komisiji in aktivne izmenjave podatkov med nadzornimi organi držav članic skladno z zahtevami Direktive 2006/22/ES ter določili Uredbe 561/2006/ES, AETR in Uredbe 1071/2009/ES, vezanih na zahteve glede izmenjave podatkov ter za namene izvajanja nadzorov s ciljem preprečevanja kršitev tega zakona skladno z zahtevami Direktive 2006/22/ES, nadzorni organi iz prvega odstavka 32. člena tega zakona vodijo evidenco o izvedenih nadzorih prevoznih podjetij, vozil in voznikov ter evidenco o pravnomočnih odločbah o prekrških po zakonu, ki ureja prekrške. Podatke o kršitvah, vezanih na zahteve glede izmenjave podatkov ter za namene izvajanja nadzorov, nadzorni organi skladno z uredbo iz četrtega odstavka tega člena posredujejo v predpisani obliki inšpektoratu, pristojnemu za promet. Nadzorni organi v evidenci o izvedenih nadzorih vodijo podatke o datumu izvedenega nadzora, imenu oziroma firmi in sedežu oziroma naslovu prevoznika, registrski oznaki, znamki in tipu vozila, podatke o osebnem imenu voznika, datumu rojstva ter kraju bivanja voznika, ugotovljenih kršitvah in izrečenih ukrepih. Podatki o ugotovljenih kršitvah po Uredbi 561/2006/ES in Uredbi 165/2014/EU ali AETR so dopolnjeni s podatkom o stopnji kršitve, kot je določeno v prilogi III Direktive 2006/22/ES. Podatki se v evidenci izvedenih nadzorov hranijo štiri leta od izvedenega nadzora.

(3) Nadzor morajo organi iz prvega odstavka prejšnjega člena izvajati po usklajenem programu.

(4) Obseg in strukturo nadzora iz prejšnjega odstavka, način priprave programa nadzora, način izvajanja nadzornih pooblastil iz prejšnjega člena in elemente nadzora na cesti in v prostorih prevoznikov predpiše Vlada Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vlada) z uredbo.

(1) Organi iz prvega odstavka 32. člena tega zakona morajo periodično izvajati koordinirane akcije nadzora skupaj s pristojnimi organi dveh ali več držav članic.

(2) Organi iz prvega odstavka 32. člena tega zakona morajo sodelovati s pristojnimi organi držav članic in jim pomagati pri izvajanju nadzora.

(3) Organi iz prvega odstavka 32. člena tega zakona morajo izmenjavati ugotovitve opravljenega nadzora v posamičnih primerih na zahtevo pristojnega organa države članice ali če je to potrebno zaradi ugotovitev nadzora, ki so ga izvedli.

(4) Obveznosti sodelovanja in izmenjave informacij iz tega člena podrobneje predpiše vlada z uredbo.

(1) Ministrstvo pošilja pristojnim organom držav članic poročila, določena v prvem odstavku 17. člena Uredbe 561/2006/ES in v 40. členu Uredbe 165/2014/EU, vsakih šest mesecev, poleg tega pa tudi v posamičnih primerih na zahtevo pristojnega organa države članice. Poročila pošilja ministrstvo na obrazcu, določenem z Odločbo Komisije 93/173/EGS, ali drugo odločbo, ki to odločbo nadomesti ali spremeni.

(2) Ministrstvo mora vsaki dve leti poslati tudi poročilo Evropski komisiji o izvajanju Direktive 2002/15/ES v skladu s 13. členom te direktive.

(1) Na podlagi relativnega števila in teže vseh kršitev Uredb 561/2006/ES in 165/2014/EU, ki jih stori posamezno podjetje, se vzpostavi sistem ocenjevanja tveganja, s katerim se glede na ocenjeno visoko stopnjo tveganja zagotovi natančnejši in pogostejši nadzor tega podjetja.

(2) Sistem ocenjevanja tveganja, merila glede izvajanje sistema, postopek in izvajanje sistema ocenjevanja tveganja podrobneje predpiše vlada z uredbo.

(1) Pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik oziroma posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, se kaznuje:

– z globo 800 eurov, če odreja mobilne delavce na delo tako, da je njihov tedenski delovni čas daljši od 48 ur (in ga ni dovoljeno podaljšati na 60 ur) za od osem do 12 ur (4. člen);

– z globo 1.250 eurov, če odreja mobilne delavce na delo tako, da je njihov tedenski delovni čas daljši od 48 ur (in ga ni dovoljeno podaljšati na 60 ur) za več kot 12 ur (4. člen);

– z globo 800 eurov, če odreja mobilne delavce na delo tako, da je njihov tedenski delovni čas daljši od 60 ur na teden za od pet do deset ur (4. člen);

– z globo 1.250 eurov, če odreja mobilne delavce na delo tako, da je njihov tedenski delovni čas daljši od 60 ur na teden za več kot deset ur (4. člen);

– z globo 800 eurov, če mobilnim delavcem ne omogoča odmorov med delovnim časom, zaradi česar odmor traja le od 10 do 20 minut za skupno število delovnih ur med šest in devet ur (5. člen);

– z globo 1.250 eurov, če mobilnim delavcem ne omogoča odmorov med delovnim časom, zaradi česar odmor traja manj kot 10 minut za skupno število delovnih ur med šest in devet ur (5. člen);

– z globo 800 eurov, če mobilnim delavcem ne omogoča odmorov med delovnim časom, zaradi česar odmor traja le od 20 do 30 minut za skupno število delovnih ur več kot devet ur (5. člen);

– z globo 1.250 eurov, če mobilnim delavcem ne omogoča odmorov med delovnim časom, zaradi česar odmor traja manj kot 20 minut za skupno število delovnih ur več kot devet ur (5. člen);

– z globo 800 eurov, če mobilnim delavcem odreja nočno delo tako, da njihov skupni dnevni delovni čas presega deset ur v vsakem 24-urnem obdobju od ene do treh ur (7. člen);

– z globo 1.250 eurov, če mobilnim delavcem odreja nočno delo tako, da njihov skupni dnevni delovni čas presega deset ur v vsakem 24-urnem obdobju za več kot tri ure (7. člen);

– z globo od 800 do 1.250 eurov, če ponareja, ne vodi ali ne zagotovi evidenc v skladu z drugim odstavkom 8. člena tega zakona;

– z globo od 800 do 1.250 eurov, če mobilnim delavcem na njihovo zahtevo ne zagotovi kopije evidence opravljenih delovnih ur (peti odstavek 8. člena);

– z globo od 800 do 1.250 eurov, če izda potrdilo iz šestega odstavka 8. člena tega zakona iz neupravičenih razlogov;

– z globo od 800 do 1.250 eurov, če ne izvaja hrambe v skladu z osmim odstavkom 8. člena tega zakona.

(2) Z globo 300 eurov se kaznuje za prekršek odgovorna oseba pravne osebe, samostojnega podjetnika posameznika oziroma posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka.

(3) Z globo 150 eurov se kaznuje za prekršek voznik ali drug mobilni delavec, ki poda neresnično izjavo o razlogih odsotnosti (šesti odstavek 8. člena).

(1) Z globo 1.000 eurov se kaznuje pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik oziroma posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, ki ne hrani potrdila iz šestega odstavka 8. člena tega zakona v skladu z enajstim odstavkom 8. člena tega zakona.

(2) Z globo 500 eurov se kaznuje za prekršek odgovorna oseba pravne osebe, samostojnega podjetnika posameznika oziroma posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost, ki ne hrani potrdila iz šestega odstavka 8. člena tega zakona v skladu z enajstim odstavkom 8. člena tega zakona.

(1) Z globo 50 eurov se za vsako začeto 24-urno obdobje kršitve, vendar najmanj v višini 200 eurov in največ v višini 5.000 eurov, kaznuje za prekršek pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik oziroma posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, če ne upošteva najnižje starosti mobilnih delavcev, v nasprotju s prvim odstavkom 5. člena Uredbe 561/2006/ES ali 5. členom AETR, če se ta uporablja na podlagi tretjega odstavka 2. člena Uredbe 561/2006/ES.

(2) Z globo 40 eurov se za vsako začeto 24-urno obdobje kršitve, vendar največ v višini 2.500 eurov, kaznuje za prekršek odgovorna oseba pravne osebe, samostojnega podjetnika posameznika oziroma posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost, če ne upošteva najnižje starosti mobilnih delavcev, v nasprotju s prvim odstavkom 5. člena Uredbe 561/2006/ES ali 5. členom AETR, če se ta uporablja na podlagi tretjega odstavka 2. člena Uredbe 561/2006/ES.

(1) Z globo 800 eurov se kaznuje pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik oziroma posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, ki ne zagotovi potrditve uporabe vozila s prevoznikovo kartico na začetku in na koncu uporabe vozila v skladu s petim odstavkom 18. člena tega zakona.

(2) Z globo 400 eurov se kaznuje za prekršek odgovorna oseba pravne osebe, samostojnega podjetnika posameznika oziroma posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka.

(1) Pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik oziroma posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, ki ravna v nasprotju s prvim odstavkom 6. člena Uredbe 561/2006/ES ali prvim odstavkom 6. člena AETR, če se ta uporablja na podlagi tretjega odstavka 2. člena Uredbe 561/2006/ES, se kaznuje za prekršek z globo, vendar največ v višini 7.500 eurov:

– 200 eurov za prekoračitev dnevnega ali dovoljenega podaljšanega dnevnega časa vožnje do največ ene ure,

– 300 eurov za prekoračitev dnevnega ali dovoljenega podaljšanega dnevnega časa vožnje od ene ure do največ dveh ur,

– 180 eurov za vsako začeto uro prekoračitve dnevnega ali dovoljenega podaljšanega dnevnega časa vožnje za več kot dve uri,

– 210 eurov za vsako začeto uro prekoračitve dnevnega časa vožnje, če je prekoračil dnevni čas vožnje za več kot štiri ure 30 minut in v tem obdobju ni imel predpisanih odmorov ali neprekinjenega časa počitka v trajanju vsaj štiri ure 30 minut,

– 210 eurov za vsako začeto uro prekoračitve dovoljenega podaljšanega dnevnega časa vožnje, če je prekoračil dovoljeni podaljšani dnevni čas vožnje za več kot pet ur in v tem obdobju ni imel predpisanih odmorov ali neprekinjenega časa počitka v trajanju vsaj štiri ure 30 minut.

(2) Odgovorna oseba pravne osebe ali samostojnega podjetnika posameznika oziroma posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost, ki ravna v nasprotju s prvim odstavkom 6. člena Uredbe 561/2006/ES ali prvim odstavkom 6. člena AETR, če se ta uporablja na podlagi tretjega odstavka 2. člena Uredbe 561/2006/ES, se kaznuje za prekršek z globo, vendar največ v višini 2.000 eurov:

– 40 eurov za prekoračitev dnevnega ali dovoljenega podaljšanega dnevnega časa vožnje do največ ene ure,

– 100 eurov za prekoračitev dnevnega ali dovoljenega podaljšanega dnevnega časa vožnje od ene ure do največ dveh ur,

– 60 eurov za vsako začeto uro prekoračitve dnevnega ali dovoljenega podaljšanega dnevnega časa vožnje za več kot dve uri,

– 70 eurov za vsako začeto uro prekoračitve dnevnega časa vožnje, če je prekoračil dnevni čas vožnje za več kot štiri ure 30 minut in v tem obdobju ni imel predpisanih odmorov ali neprekinjenega časa počitka v trajanju vsaj štiri ure 30 minut,

– 70 eurov za vsako začeto uro prekoračitve dovoljenega podaljšanega dnevnega časa vožnje, če je prekoračil dovoljeni podaljšani dnevni čas vožnje za več kot pet ur in v tem obdobju ni imel predpisanih odmorov ali neprekinjenega časa počitka v trajanju vsaj štiri ure 30 minut.

(3) Voznik, ki ravna v nasprotju s prvim odstavkom 6. člena Uredbe 561/2006/ES ali prvim odstavkom 6. člena AETR, če se ta uporablja na podlagi tretjega odstavka 2. člena Uredbe 561/2006/ES, se kaznuje za prekršek z globo, vendar največ v višini 2.000 eurov:

– 40 eurov za prekoračitev dnevnega ali dovoljenega podaljšanega dnevnega časa vožnje do največ ene ure,

– 100 eurov za prekoračitev dnevnega ali dovoljenega podaljšanega dnevnega časa vožnje od ene ure do največ dveh ur,

– 60 eurov za vsako začeto uro prekoračitve dnevnega ali dovoljenega podaljšanega dnevnega časa vožnje za več kot dve uri,

– 70 eurov za vsako začeto uro prekoračitve dnevnega časa vožnje, če je prekoračil dnevni čas vožnje za več kot štiri ure 30 minut in v tem obdobju ni imel predpisanih odmorov ali neprekinjenega časa počitka v trajanju vsaj štiri ure 30 minut,

– 70 eurov za vsako začeto uro prekoračitve dovoljenega podaljšanega dnevnega časa vožnje, če je prekoračil dovoljeni podaljšani dnevni čas vožnje za več kot pet ur in v tem obdobju ni imel predpisanih odmorov ali neprekinjenega časa počitka v trajanju vsaj štiri ure 30 minut.

(4) Pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik oziroma posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, ki ravna v nasprotju z drugim odstavkom 6. člena Uredbe 561/2006/ES ali drugim odstavkom 6. členom AETR, če se ta uporablja na podlagi tretjega odstavka 2. člena Uredbe 561/2006/ES, se kaznuje za prekršek z globo, vendar največ v višini 7.500 eurov:

– 200 eurov za prekoračitev tedenskega časa vožnje do največ štirih ur,

– 600 eurov za prekoračitev tedenskega časa vožnje od štirih ur do največ devetih ur,

– 150 eurov za vsako začeto uro prekoračitve tedenskega časa vožnje, če prekorači tedenski čas vožnje nad devet ur do največ 14 ur,

– 180 eurov za vsako začeto uro prekoračitve tedenskega časa vožnje, če prekorači tedenski čas vožnje za več kot 14 ur.

(5) Odgovorna oseba pravne osebe ali samostojnega podjetnika posameznika oziroma posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost, ki ravna v nasprotju z drugim odstavkom 6. člena Uredbe 561/2006/ES ali drugim odstavkom 6. člena AETR, če se ta uporablja na podlagi tretjega odstavka 2. člena Uredbe 561/2006/ES, se kaznuje za prekršek z globo, vendar največ v višini 2.000 eurov:

– 40 eurov za prekoračitev tedenskega časa vožnje do največ štirih ur,

– 200 eurov za prekoračitev tedenskega časa vožnje od štirih ur do največ devetih ur,

– 50 eurov za vsako začeto uro prekoračitve tedenskega časa vožnje, če prekorači tedenski čas vožnje nad devet ur do največ 14 ur,

– 60 eurov za vsako začeto uro prekoračitve tedenskega časa vožnje, če prekorači tedenski čas vožnje za več kot 14 ur.

(6) Voznik, ki ravna v nasprotju z drugim odstavkom 6. člena Uredbe 561/2006/ES ali drugim odstavkom 6. člena AETR, če se ta uporablja na podlagi tretjega odstavka 2. člena Uredbe 561/2006/ES, se kaznuje za prekršek z globo, vendar največ v višini 2.000 eurov:

– 40 eurov za prekoračitev tedenskega časa vožnje do največ štirih ur,

– 200 eurov za prekoračitev tedenskega časa vožnje od štirih ur do največ devetih ur,

– 50 eurov za vsako začeto uro prekoračitve tedenskega časa vožnje, če prekorači tedenski čas vožnje nad devet ur do največ 14 ur,

– 60 eurov za vsako začeto uro prekoračitve tedenskega časa vožnje, če prekorači tedenski čas vožnje za več kot 14 ur.

(7) Pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik oziroma posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, ki ravna v nasprotju s tretjim odstavkom 6. člena Uredbe 561/2006/ES ali tretjim odstavkom 6. člena AETR, če se ta uporablja na podlagi tretjega odstavka 2. člena Uredbe 561/2006/ES, se kaznuje za prekršek z globo, vendar največ v višini 7.500 eurov:

– 200 eurov za prekoračitev skupnega časa vožnje dveh zaporednih tednov do največ desetih ur,

– 600 eurov za prekoračitev skupnega časa vožnje dveh zaporednih tednov od desetih ur do največ 15 ur,

– 150 eurov za vsako začeto uro prekoračitve skupnega časa vožnje dveh zaporednih tednov, če prekorači skupni čas vožnje dveh zaporednih tednov nad 15 ur do 22 ur 30 minut,

– 180 eurov za vsako začeto uro prekoračitve skupnega časa vožnje dveh zaporednih tednov, če prekorači skupni čas vožnje dveh zaporednih tednov za več kot 22 ur 30 minut.

(8) Odgovorna oseba pravne osebe ali samostojnega podjetnika posameznika oziroma posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost, ki ravna v nasprotju s tretjim odstavkom 6. člena Uredbe 561/2006/ES ali tretjim odstavkom 6. člena AETR, če se ta uporablja na podlagi tretjega odstavka 2. člena Uredbe 561/2006/ES, se kaznuje za prekršek z globo, vendar največ v višini 2.000 eurov:

– 40 eurov za prekoračitev skupnega časa vožnje dveh zaporednih tednov do največ desetih ur,

– 200 eurov za prekoračitev skupnega časa vožnje dveh zaporednih tednov od desetih ur do največ 15 ur,

– 50 eurov za vsako začeto uro prekoračitve skupnega časa vožnje dveh zaporednih tednov, če prekorači skupni čas vožnje dveh zaporednih tednov nad 15 ur do 22 ur 30 minut,

– 60 eurov za vsako začeto uro prekoračitve skupnega časa vožnje dveh zaporednih tednov, če prekorači skupni čas vožnje dveh zaporednih tednov za več kot 22 ur 30 minut.

(9) Voznik, ki ravna v nasprotju s tretjim odstavkom 6. člena Uredbe 561/2006/ES ali tretjim odstavkom 6. člena AETR, če se ta uporablja na podlagi tretjega odstavka 2. člena Uredbe 561/2006/ES, se kaznuje za prekršek z globo, vendar največ v višini 2.000 eurov:

– 40 eurov za prekoračitev skupnega časa vožnje dveh zaporednih tednov do največ desetih ur,

– 200 eurov za prekoračitev skupnega časa vožnje dveh zaporednih tednov od desetih ur do največ 15 ur,

– 50 eurov za vsako začeto uro prekoračitve skupnega časa vožnje dveh zaporednih tednov, če prekorači skupni čas vožnje dveh zaporednih tednov nad 15 ur do 22 ur 30 minut,

– 60 eurov za vsako začeto uro prekoračitve skupnega časa vožnje dveh zaporednih tednov, če prekorači skupni čas vožnje dveh zaporednih tednov za več kot 22 ur 30 minut.

(1) Pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik oziroma posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, ki ravna v nasprotju s 7. členom Uredbe 561/2006/ES ali 7. členom AETR, če se ta uporablja na podlagi tretjega odstavka 2. člena Uredbe 561/2006/ES, se kaznuje za prekršek z globo, vendar največ v višini 7.500 eurov:

– 200 eurov za prekoračitev neprekinjenega časa vožnje do odmora ali počitka do največ 30 minut,

– 300 eurov za prekoračitev neprekinjenega časa vožnje do odmora ali počitka od 30 minut do največ ene ure 30 minut,

– 180 eurov za vsako začeto uro prekoračitve neprekinjenega časa vožnje do odmora ali počitka, če prekorači neprekinjeni čas vožnje do odmora ali počitka od ene ure 30 minut do 11 ur 30 minut,

– 210 eurov za vsako začeto uro prekoračitve neprekinjenega časa vožnje do odmora ali počitka, če prekorači neprekinjeni čas vožnje do odmora ali počitka za več kot 11 ur 30 minut.

(2) Odgovorna oseba pravne osebe ali samostojnega podjetnika posameznika oziroma posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost, ki ravna v nasprotju s 7. členom Uredbe 561/2006/ES ali 7. členom AETR, če se ta uporablja na podlagi tretjega odstavka 2. člena Uredbe 561/2006/ES, se kaznuje za prekršek z globo, vendar največ v višini 2.000 eurov:

– 40 eurov za prekoračitev neprekinjenega časa vožnje do odmora ali počitka do največ 30 minut,

– 100 eurov za prekoračitev neprekinjenega časa vožnje do odmora ali počitka od 30 minut do največ ene ure 30 minut,

– 60 eurov za vsako začeto uro prekoračitve neprekinjenega časa vožnje do odmora ali počitka, če prekorači neprekinjeni čas vožnje do odmora ali počitka od ene ure 30 minut do 11 ur 30 minut,

– 70 eurov za vsako začeto uro prekoračitve neprekinjenega časa vožnje do odmora ali počitka, če prekorači neprekinjeni čas vožnje do odmora ali počitka za več kot 11 ur 30 minut.

(3) Voznik, ki ravna v nasprotju s 7. členom Uredbe 561/2006/ES ali 7. členom AETR, če se ta uporablja na podlagi tretjega odstavka 2. člena Uredbe 561/2006/ES, se kaznuje za prekršek z globo, vendar največ v višini 2.000 eurov:

– 40 eurov za prekoračitev neprekinjenega časa vožnje do odmora ali počitka do največ 30 minut,

– 100 eurov za prekoračitev neprekinjenega časa vožnje do odmora ali počitka od 30 minut do največ ene ure 30 minut,

– 60 eurov za vsako začeto uro prekoračitve neprekinjenega časa vožnje do odmora ali počitka, če prekorači neprekinjeni čas vožnje do odmora ali počitka od ene ure 30 minut do 11 ur 30 minut,

– 70 eurov za vsako začeto uro prekoračitve neprekinjenega časa vožnje do odmora ali počitka, če prekorači neprekinjeni čas vožnje do odmora ali počitka za več kot 11 ur 30 minut.

(1) Pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik oziroma posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, ki ravna v nasprotju z drugim odstavkom 8. člena Uredbe 561/2006/ES ali 8. členom AETR, če se ta uporablja na podlagi tretjega odstavka 2. člena Uredbe 561/2006/ES, se kaznuje za prekršek z globo, vendar največ v višini 7.500 eurov:

– 200 eurov, če skrajša dnevni čas počitka do največ ene ure,

– 300 eurov, če skrajša dnevni čas počitka od ene ure do največ dveh ur 30 minut,

– 180 eurov za vsako začeto uro skrajšanja, če skrajša dnevni čas počitka od dveh ur 30 minut do največ šestih ur 30 minut,

– 210 eurov za vsako začeto uro skrajšanja, če skrajša dnevni čas počitka za več kot šest ur 30 minut,

– 200 eurov, če skrajša dovoljeni skrajšani ali dovoljeni deljeni dnevni čas počitka do največ ene ure,

– 300 eurov, če skrajša dovoljeni skrajšani ali dovoljeni deljeni dnevni čas počitka od ene ure do dve uri,

– 180 eurov za vsako začeto uro skrajšanja, če skrajša dovoljeni skrajšani ali dovoljeni deljeni dnevni čas počitka od dveh ur do največ štirih ur 30 minut,

– 210 eurov za vsako začeto uro skrajšanja, če skrajša dovoljeni skrajšani ali dovoljeni deljeni dnevni čas počitka za več kot štiri ure 30 minut.

(2) Odgovorna oseba pravne osebe ali samostojnega podjetnika posameznika oziroma posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost, ki ravna v nasprotju z drugim odstavkom 8. člena Uredbe 561/2006/ES ali 8. členom AETR, če se ta uporablja na podlagi tretjega odstavka 2. člena Uredbe 561/2006/ES, se kaznuje za prekršek z globo, vendar največ v višini 2.000 eurov:

– 40 eurov, če skrajša dnevni čas počitka do največ ene ure,

– 100 eurov, če skrajša dnevni čas počitka od ene ure do največ dveh ur 30 minut,

– 60 eurov za vsako začeto uro skrajšanja, če skrajša dnevni čas počitka od dveh ur 30 minut do največ šestih ur 30 minut,

– 70 eurov za vsako začeto uro skrajšanja, če skrajša dnevni čas počitka za več kot šest ur 30 minut,

– 40 eurov, če skrajša dovoljeni skrajšani ali dovoljeni deljeni dnevni čas počitka do največ ene ure,

– 100 eurov, če skrajša dovoljeni skrajšani ali dovoljeni deljeni dnevni čas počitka od ene ure do dveh ur,

– 60 eurov za vsako začeto uro skrajšanja, če skrajša dovoljeni skrajšani ali dovoljeni deljeni dnevni čas počitka od dveh ur do največ štirih ur 30 minut,

– 70 eurov za vsako začeto uro skrajšanja, če skrajša dovoljeni skrajšani ali dovoljeni deljeni dnevni čas počitka za več kot štiri ure 30 minut.

(3) Voznik, ki ravna v nasprotju z drugim odstavkom 8. člena Uredbe 561/2006/ES ali 8. členom AETR, če se ta uporablja na podlagi tretjega odstavka 2. člena Uredbe 561/2006/ES, se kaznuje za prekršek z globo, vendar največ v višini 2.000 eurov: