Na podlagi 13. točke prvega odstavka 157. člena in 2. točke prvega odstavka 501. člena Zakona o zavarovalništvu (Uradni list RS, št. 93/15) Agencija za zavarovalni nadzor izdaja
o uporabi notranjih modelov
Ta sklep predpisuje uporabo notranjih modelov, ki jih v členih od 222 do 247 in 343 do 350 ureja Delegirana uredba Komisije (EU) 2015/35 z dne 10. oktobra 2014 o dopolnitvi Direktive 2009/138/ES Evropskega parlamenta in Sveta o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti zavarovanja in pozavarovanja (Solventnost II) (UL L št. 12 z dne 17. januarja 2015; v nadaljnjem besedilu: Delegirana uredba).
Pojem zavarovalnica se v tem sklepu uporablja za zavarovalnice in pozavarovalnice iz prvega oziroma drugega odstavka 8. člena Zakona o zavarovalništvu (Uradni list RS, št. 93/15; v nadaljnjem besedilu: ZZavar-1).
(postopek pred začetkom uporabe)
(1) Agencija za zavarovalni nadzor pred začetkom postopka o izdaji dovoljenja za uporabo notranjega modela za izračun zahtevanega solventnostnega kapitala iz tretjega odstavka 218. člena ZZavar-1 izvede postopek po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 218. člena ZZavar-1, s katerim odloči, ali so sistem za upravljanje, merjenje, spremljanje, obvladovanje in poročanje o tveganjih zavarovalnice ustrezni za začetek postopka o izdaji dovoljenja za uporabo notranjega modela.
(2) Zavarovalnica, ki namerava uporabljati popolni ali delni notranji model, obvesti Agencijo za zavarovalni nadzor, da je začela s postopkom razvoja notranjega modela. Agencija za zavarovalni nadzor v obdobju od obvestila do vložitve vloge izvede postopek po uradni dolžnosti iz prejšnjega odstavka.
(informacije, predložene v vlogi za uporabo notranjih modelov skupine)
(1) Vlagatelj vloge za uporabo notranjega modela skupine iz 2. točke prvega odstavka 367. člena ZZavar-1 za vsako povezano podjetje, ki predloži vlogo za uporabo notranjega modela skupine za izračun svojega zahtevanega solventnostnega kapitala, vključi informacije iz 2. člena Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2015/460 z dne 19. marca 2015 o določitvi izvedbenih tehničnih standardov v zvezi s postopkom za odobritev notranjega modela v skladu z Direktivo 2009/138/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL L št. 76 z dne 20. marca 2015; v nadaljnjem besedilu: Izvedbena uredba), ki so značilne za vsako posamezno podjetje, razen če so te informacije že vključene v dokumente, ki jih je predložilo udeleženo podjetje.
(2) Vlagatelj iz prejšnjega odstavka za vsako povezano podjetje, vključeno v vlogo za uporabo notranjega modela skupine, pojasni, v kakšnem obsegu razvoj, uporabo ali validacijo sestavnih delov notranjega modela skupine, ki so potrebni za izračun zahtevanega solventnostnega kapitala povezanega podjetja, izvaja drugo povezano podjetje v skupini.
(namen razširitve področja uporabe vloge za uporabo notranjih modelov skupine)
(1) V vlogi za uporabo notranjega modela skupine vlagatelj opiše skupino kot del utemeljitve področja uporabe notranjega modela iz petega odstavka 343. člena oziroma šestega odstavka 347. člena Delegirane uredbe, ali kako namerava skupina v prihodnosti razširiti področje uporabe notranjega modela, da se za namen izračuna zahtevanega solventnostnega kapitala skupine vključi katero koli povezano podjetje, ki spada v okvir nadzora skupine, vendar v sedanji vlogi še ni vključeno v področje uporabe notranjega modela za izračun zahtevanega solventnostnega kapitala skupine.
(2) Vlagatelj v primeru vloge za dovoljenje za izračun konsolidiranega zahtevanega solventnostnega kapitala skupine in zahtevanega solventnostnega kapitala zavarovalnice v skupini na podlagi notranjega modela, ki ga predložijo zavarovalnica in njena povezana podjetja, ali ga skupaj vložijo povezana podjetja zavarovalnega holdinga, kot del utemeljitve področja uporabe notranjega modela opiše tudi, ali oziroma kako namerava v prihodnosti razširiti področje uporabe notranjega modela na povezana podjetja, ki v vlogi niso vključena v izračun zahtevanega solventnostnega kapitala z notranjim modelom skupine.
(tehnične specifikacije v primeru vloge za uporabo notranjih modelov skupine)
V vlogi za uporabo notranjega modela skupine iz 2. točke prvega odstavka 367. člena ZZavar-1 vlagatelj izrecno navede, koliko se lahko tehnične specifikacije notranjega modela skupine razlikujejo pri uporabi notranjega modela za izračun zahtevanega solventnostnega kapitala skupine in izračun zahtevanega solventnostnega kapitala povezanih podjetij, vključno z:
– obravnavo transakcij znotraj skupine za izračun zahtevanega solventnostnega kapitala povezanih podjetij in po potrebi zahtevanega solventnostnega kapitala skupine;
– seznamom parametrov znotraj notranjega modela, ki so lahko določeni različno za različne izračune, izvedene z notranjim modelom skupine, za namene izračuna zahtevanega solventnostnega kapitala skupine in izračuna posamičnega zahtevanega solventnostnega kapitala; in
– opisom tveganj, značilnih za skupino, ki so relevantna le pri izračunu zahtevanega solventnostnega kapitala skupine.
(politika spreminjanja notranjega modela)
(1) Zavarovalnica v politiki spreminjanja notranjega modela iz 220. člena ZZavar-1 zagotovi, da ta vključuje vse pomembne vire sprememb, ki bi lahko vplivale na njen zahtevani solventnostni kapital, in spremembe:
– sistema upravljanja zavarovalnice;
– skladnosti zavarovalnice z zahtevami za uporabo notranjega modela;
– ustreznosti tehničnih specifikacij notranjega modela in
– profila tveganj zavarovalnice.
(2) Zavarovalnica zagotovi, da politika spreminjanja notranjega modela določa:
– kdaj se sprememba notranjega modela šteje za večjo ali manjšo in kdaj se kombinacija manjših sprememb šteje za večjo spremembo;
– zahteve v zvezi z upravljanjem glede sprememb notranjega modela, vključno z notranjo odobritvijo, notranjo komunikacijo, dokumentacijo in potrjevanjem sprememb.
(3) Zavarovalnica ne šteje vključitve novih elementov, kot je vključitev dodatnih tveganj ali poslovnih enot, za del sprememb notranjega modela v skladu s politiko spreminjanja notranjega modela. Vključitev novih elementov v notranji model je predmet odobritve Agencije za zavarovalni nadzor iz tretjega odstavka 220. člena ZZavar-1 po postopku iz 7. člena Izvedbene uredbe.
(4) Zavarovalnica upošteva posodobitev parametrov notranjega modela kot potencialen vir sprememb notranjega modela.
(opredelitev večje spremembe)
Čeprav je lahko količinski učinek spremembe modela na zahtevani solventnostni kapital ali njegov posamezen sestavni del eden od kazalnikov, ki jih namerava uporabiti pri opredelitvi večjih sprememb, zavarovalnica razvije in uporablja vrsto drugih ključnih kakovostnih in količinskih kazalnikov za opredelitev večje spremembe.
(poročanje o manjših in večjih spremembah kot kombinaciji manjših sprememb)
(1) Zavarovalnica vsako četrtletje ali pogosteje, če je to primerno, poroča Agenciji za zavarovalni nadzor o manjših spremembah notranjega modela. Manjše spremembe notranjega modela zavarovalnica sporoči v strnjenem poročilu, v katerem opiše kakovostne in količinske vplive sprememb ter približne kumulativne kakovostne in količinske učinke sprememb na odobreni notranji model.
(2) Zavarovalnica uporablja najnovejši odobreni notranji model kot referenco za oceno, ali se kombinacija manjših sprememb šteje za večjo spremembo, razen, če Agencija za zavarovalni nadzor določi drugače.
(politika spreminjanja notranjega modela skupine)
(1) V primeru notranjega modela skupine iz 2. točke prvega odstavka 367. člena ZZavar-1 udeleženo podjetje in povezana podjetja, ki predložijo vlogo za uporabo notranjega modela skupine za izračun svojega posamičnega zahtevanega solventnostnega kapitala, oblikujejo skupno politiko spreminjanja notranjega modela.
(2) Udeleženo podjetje in povezana podjetja, ki predložijo vlogo za uporabo notranjega modela skupine za izračun svojega posamičnega zahtevanega solventnostnega kapitala, zagotovijo, da vloga za uporabo notranjega modela skupine za izračun njihovega posamičnega zahtevanega solventnostnega kapitala vključuje politiko spreminjanja notranjega modela, ki vključuje specifikacijo večjih in manjših sprememb za skupino in za vsako povezano podjetje, vključeno v vlogo za uporabo notranjega modela skupine za izračun njihovega posamičnega zahtevanega solventnostnega kapitala.
(3) Udeleženo podjetje in povezana podjetja, ki predložijo vlogo za uporabo notranjega modela skupine za izračun svojega posamičnega zahtevanega solventnostnega kapitala, zagotovijo, da je vsaka sprememba, ki je večja na ravni povezanega podjetja, vključenega v vlogo, razvrščena kot večja sprememba v okviru politike spreminjanja notranjega modela.
(razširitev uporabe in področja uporabe notranjih modelov skupine)
Naslednje razširitve notranjega modela skupine predloži vlagatelj nadzorniku skupine po enakem postopku, kot velja za večje spremembe notranjega modela iz 7. člena Izvedbene uredbe:
– razširitev za izračun zahtevanega solventnostnega kapitala povezanega podjetja, ki je trenutno vključeno v področje uporabe notranjega modela skupine za izračun zahtevanega solventnostnega kapitala skupine, vendar trenutno ne uporablja notranjega modela skupine za izračun svojega zahtevanega solventnostnega kapitala;
– razširitev za vključitev novih elementov na ravni skupine in
– razširitev za vključitev novih elementov na ravni povezanega podjetja, ki trenutno uporablja notranji model skupine za izračun svojega zahtevanega solventnostnega kapitala, vključno z razširitvijo, povezano z elementi, ki se že uporabljajo na ravni skupine ali drugih povezanih podjetij.
(spodbude za izboljšanje kakovosti notranjega modela)
Zavarovalnica zagotovi, da se notranji model v njenem sistemu obvladovanja tveganj in postopkih odločanja uporablja tako, da se spodbuja izboljšanje kakovosti notranjega modela.
(test uporabnosti in spremembe notranjega modela)
(1) V procesu izboljšanja kakovosti notranjega modela, kadar večjo spremembo interno odobri upravni, upravljalni ali nadzorni organ, je zavarovalnica sposobna dokazati skladnost z zahtevami iz 225. člena ZZavar-1 in testa uporabnosti iz 223. do 227. člena Delegirane uredbe ob upoštevanju:
– različnih sestavnih delov testa uporabnosti in
– različnih uporab sistema upravljanja.
(2) Zavarovalnica spremlja in je sposobna dokazati, da je zakasnitev med ugotovitvijo, da je potrebna sprememba notranjega modela in dejansko izvedbo spremembe, primerna. V primeru vloge za večjo spremembo med izvajanjem postopka odobritve zavarovalnica zagotovi, da je uporaba notranjega modela v njenem postopku odločanja ustrezna.
(razumevanje notranjega modela)
(1) Zavarovalnica uporabi različne pristope, da zagotovi, da upravni, upravljalni ali nadzorni organ in druge osebe, ki dejansko vodijo zavarovalnico, pri sprejemanju odločitev razumejo notranji model v skladu z 225. členom Delegirane uredbe.
(2) Agencija za zavarovalni nadzor lahko za oceno razumevanja notranjega modela opravi razgovore z osebami iz upravnega, upravljalnega ali nadzornega organa in osebami, ki dejansko vodijo zavarovalnico.
(3) Agencija za zavarovalni nadzor lahko opravi pregled dokumentacije o zapisnikih sej upravnih, upravljalnih ali nadzornih organov zavarovalnice in drugih oseb, ki dejansko vodijo podjetje, za oceno, kako je zavarovalnica pripravljena na izpolnitev zahtev iz 225. člena ZZavar-1 in testa uporabnosti iz 223. do 227. člena Delegirane uredbe.
(1) Zavarovalnica zagotovi in je sposobna dokazati, da se notranji model uporablja pri odločanju v skladu z 225. členom ZZavar-1 in 226. členom Delegirane uredbe.
(2) Zavarovalnica pri izračunu teoretičnega zahtevanega solventnostnega kapitala za omejeni sklad upošteva 81. člen Delegirane uredbe in v skladu z 223. členom Delegirane uredbe pojasni, kako zagotavlja usklajenost teh rezultatov.
(posebnosti testa uporabnosti za notranje modele skupine)
(1) Udeleženo podjetje in povezana podjetja, ki predložijo vlogo za uporabo notranjega modela skupine v skladu z 2. točko prvega odstavka 367. člena ZZavar-1 za izračun njihovega posamičnega zahtevanega solventnostnega kapitala, sodelujejo in zagotovijo, da je notranji model oblikovan skladno z njihovo dejavnostjo, za kar predložijo dokaze, da upravljanje notranjega modela zagotavlja, da:
– se njihov posamični zahtevani solventnostni kapital izračuna vsaj tako pogosto, kot to zahteva 204. člen ZZavar-1, in kadar je to potrebno v postopku odločanja;
– lahko predlagajo spremembe notranjega modela skupine, zlasti za sestavne dele, ki so zanje pomembni, ali po spremembi njihovega profila tveganj in ob upoštevanju okolja, v katerem delujejo;
– povezana podjetja ustrezno razumejo tiste dele notranjega modela, ki vključujejo tveganja njihovega podjetja.
(2) Zavarovalnice, ki predložijo vlogo za uporabo notranjega modela skupine za izračun svojega zahtevanega solventnostnega kapitala, zagotovijo, da je notranji model v skladu z njihovo dejavnostjo in njihovim sistemom obvladovanja tveganj, vključno z zagotavljanjem rezultatov na ravni skupine in na ravni povezanih podjetij, ki so dovolj podrobni, da zagotavljajo notranjemu modelu skupine dovolj pomembno vlogo v postopkih odločanja.
5. DOLOČITEV PREDPOSTAVK IN STROKOVNA OCENA
(pomembnost pri določanju predpostavk)
Zavarovalnica določi predpostavke, oceni pomembnost vpliva uporabe predpostavk in strokovne ocene glede standardov kakovosti statističnih podatkov iz 226. člena ZZavar-1 oziroma iz 228. do 237. člena Delegirane uredbe ob upoštevanju količinskih in kakovostnih kazalnikov ter okoliščin izjemnih izgub. Zavarovalnica lahko le oceni upoštevane kazalnike.
(1) Zavarovalnica zagotovi, da se pri določitvi vseh predpostavk in zlasti pri uporabi strokovne ocene uporablja potrjen in dokumentiran postopek.
(2) Zavarovalnica zagotovi, da se predpostavke pridobivajo in uporabljajo dosledno skozi čas in v celotni zavarovalnici ter da ustrezajo njihovi predvideni uporabi.
(3) Zavarovalnica odobri predpostavke na vodstvenih ravneh, ki ustrezajo pomembnosti teh predpostavk. Materialno pomembne predpostavke v smislu 222. člena Delegirane uredbe potrdi upravni, upravljalni ali nadzorni organ zavarovalnice.
(komunikacija in negotovost pri določanju predpostavk)
(1) Zavarovalnica zagotovi, da se s postopki, povezanimi s predpostavkami in zlasti z uporabo strokovne ocene pri izbiri teh predpostavk, poskuša zmanjšati tveganje za nesporazum pri komunikaciji med vsemi različnimi zadolžitvami, povezanimi s takimi predpostavkami.
(2) Zavarovalnica vzpostavi formalni in dokumentirani postopek povratnih informacij med ponudniki in uporabniki pomembne strokovne ocene ter pridobljenih predpostavk.
(3) Zavarovalnica razkrije negotovost predpostavk in z njimi povezane razlike v končnih rezultatih.
(dokumentacija določanja predpostavk)
(1) Zavarovalnica dokumentira postopek določanja predpostavk, zlasti uporabo strokovne ocene v skladu z dokumentacijskimi standardi iz 243. do 246. člena Delegirane uredbe tako, da je postopek pregleden.
(2) Zavarovalnica v dokumentacijo vključi pridobljene predpostavke in njihovo pomembnost, sodelujoče strokovnjake, predvideno uporabo ter obdobje veljavnosti.
(3) Zavarovalnica v dokumentacijo vključi utemeljitev mnenja, vključno s podlago uporabljenih informacij, ki je dovolj podrobna, da zagotavlja preglednost predpostavk, postopka in meril za izbiro predpostavk oziroma neupoštevanje drugih možnosti.
(4) Zavarovalnica zagotovi, da uporabniki pomembnih predpostavk dobijo jasne in celovite pisne informacije o navedenih predpostavkah.
(preverjanje ustreznosti določanja predpostavk)
(1) Zavarovalnica zagotovi preverjanje ustreznosti postopka za izbiro predpostavk in uporabo strokovne ocene v skladu s standardi validacije iz 241. in 242. člena Delegirane uredbe.
(2) Zavarovalnica zagotovi dokumentiranje postopka, orodij za preverjanje ustreznosti predpostavk in uporabe strokovne ocene.
(3) Zavarovalnica spremlja spremembe pomembnih predpostavk zaradi novih informacij ter analizira in pojasni navedene spremembe ter odstopanja uresničitve pomembnih predpostavk.
(4) Kadar je izvedljivo in ustrezno, zavarovalnica uporablja orodja za preverjanje ustreznosti, kot je testiranje izjemnih situacij ali testiranje občutljivosti.
(5) Zavarovalnica pregleda izbrane predpostavke opirajoč se na neodvisna notranja ali zunanja strokovna mnenja.
(6) Zavarovalnica je sposobna zaznati pojav okoliščin, v katerih bi se predpostavke štele za napačne.
(koraki preverjanja skladnosti)
(1) Zavarovalnica zagotavlja skladnost med metodami, uporabljenimi za izračun napovedi v obliki verjetnostne porazdelitve, in metodami, ki se uporabljajo pri vrednotenju sredstev in obveznosti, vrednotenih v skladu s 174. členom ZZavar-1, kot to določa drugi odstavek 226. člena ZZavar-1 oziroma 228. do 237. člen Delegirane uredbe.
(2) Zavarovalnica preverja skladnost v naslednjih korakih izračuna napovedi v obliki verjetnostne porazdelitve, če so ti pomembni za del obravnavanega modela:
– skladnost prehoda od vrednotenja sredstev in obveznosti, vrednotenih v skladu s 174. členom ZZavar-1, do notranjega modela za namen izračuna zahtevanega solventnostnega kapitala;
– skladnost vrednotenja sredstev in obveznosti v notranjem modelu na datum vrednotenja z vrednotenjem sredstev in obveznosti, vrednotenih v skladu s 174. členom ZZavar-1;
– skladnost projekcije dejavnikov tveganja in njihovega vpliva na napovedane denarne vrednosti s predpostavkami za navedene dejavnike tveganja, uporabljene za vrednotenje sredstev in obveznosti, vrednotenih v skladu s 174. členom ZZavar-1;
– skladnost ponovnega vrednotenja sredstev in obveznosti na koncu obdobja z vrednotenjem sredstev in obveznosti, vrednotenih v skladu s 174. členom ZZavar-1.
Zavarovalnica pri oceni skladnosti upošteva vsaj naslednje vidike:
– skladnost aktuarskih in statističnih tehnik, uporabljenih pri vrednotenju sredstev in obveznosti, vrednotenih v skladu s 174. členom ZZavar-1, ter izračuna napovedi v obliki verjetnostne porazdelitve;
– skladnost podatkov in parametrov, ki se uporabijo kot vhodni podatki za zadevne izračune;
– skladnost predpostavk, na katerih temeljijo zadevni izračuni, zlasti predpostavk o pogodbenih upravičenjih (pogodbenih možnostih oziroma opcijah) in finančnih garancijah, vključenih v zavarovalne pogodbe, prihodnjih ukrepih upravljanja in pričakovanih prihodnjih diskrecijskih upravičenjih.
(1) Zavarovalnica izvaja redno presojo skladnosti na količinski podlagi, kadar koli je to mogoče in sorazmerno.
(2) Zavarovalnica pri presoji skladnosti:
– opredeli in dokumentira vse odklone med izračunom napovedi v obliki verjetnostne porazdelitve ter vrednotenjem sredstev in obveznosti, vrednotenih v skladu s 174. členom ZZavar-1;
– oceni vpliv odklonov posamično in v kombinaciji;
– utemelji, da odkloni ne povzročijo neskladnosti med izračunom napovedi v obliki verjetnostne porazdelitve ter vrednotenjem sredstev in obveznosti, vrednotenih v skladu s 174. členom ZZavar-1.
7. NAPOVED V OBLIKI VERJETNOSTNE PORAZDELITVE
(poznavanje profila tveganj)
(1) Zavarovalnica za zagotovitev izčrpnosti niza napovedanih dogodkov v obliki verjetnostne porazdelitve, na katerih temelji notranji model, vzpostavi postopke za vzdrževanje zadostnega poznavanja svojega trenutnega profila tveganj za izpolnjevanje zahtev iz četrtega odstavka 226. člena ZZavar-1 oziroma 233. člena Delegirane uredbe.
(2) Zavarovalnica vzdržuje poznavanje dejavnikov tveganja in drugih dejavnikov, ki pojasnjujejo vedenje spremenljivk, na katerih temelji napoved v obliki verjetnostne porazdelitve tako, da so lahko v napovedi v obliki verjetnostne porazdelitve upoštevane vse ustrezne značilnosti njenega profila tveganj.
(napovedi v obliki verjetnostne porazdelitve)
(1) Zavarovalnica pri ocenjevanju ustreznosti, veljavnosti in relevantnosti aktuarskih in statističnih tehnik iz 229. člena Delegirane uredbe, uporabljenih za izračun napovedi v obliki verjetnostne porazdelitve, kot pomembno merilo upošteva zmožnost tehnik za obdelavo znanja o profilu tveganj.
(2) Zavarovalnica izbere tehnike, s katerimi pripravi napoved v obliki verjetnostne porazdelitve, ki upošteva vse ustrezne značilnosti njenega profila tveganj iz točke (e) 229. člena Delegirane uredbe in podpira odločanje iz 226. člena Delegirane uredbe.
(3) Zavarovalnica v skladu s točko (g) 229. člena Delegirane uredbe in kot del te metodološke ocene upošteva zanesljivost neugodnih kvantilov, ocenjenih na podlagi napovedi v obliki verjetnostne porazdelitve.
(ocena izčrpnosti niza dogodkov napovedi v obliki verjetnostne porazdelitve)
Agencija za zavarovalni nadzor pri oblikovanju mnenja glede izčrpnosti napovedi v obliki verjetnostne porazdelitve upošteva vsaj:
– profil tveganj zavarovalnice in koliko se ta odraža v napovedi v obliki verjetnostne porazdelitve;
– trenutni napredek na področju aktuarskih ved in splošno sprejeto tržno prakso v skladu s točko (a) 229. člena Delegirane uredbe;
– v zvezi z izčrpnostjo niza dogodkov napovedi v obliki verjetnostne porazdelitve vse ukrepe, ki jih sprejme zavarovalnica za zagotovitev skladnosti z vsakim preskusom notranjega modela, ter standarde iz 225. do 231. člena ZZavar-1;
– za določeno obravnavano tveganje, kako izbrane tehnike in napoved v obliki verjetnostne porazdelitve, ki jo pridobi zavarovalnica, vplivajo na druga tveganja s področja uporabe notranjega modela, kar zadeva izčrpnost niza dogodkov napovedi v obliki verjetnostne porazdelitve v skladu z 232. členom Delegirane uredbe;
– naravo, obseg in zahtevnost obravnavanega tveganja, na način, ki je sorazmeren glede na naravo, obseg in zahtevnost tveganj, ki so del poslov zavarovalnice.
(izboljšanje izčrpnosti niza napovedanih dogodkov v obliki verjetnostne porazdelitve)
(1) Zavarovalnica zagotovi, da prizadevanje za izboljšanje izčrpnosti niza napovedanih dogodkov v obliki verjetnostne porazdelitve ne zmanjša zanesljivosti ocene neugodnih kvantilov, ki izhajajo iz napovedi v obliki verjetnostne porazdelitve.
(2) Zavarovalnica prepreči, da bi se izčrpnost niza napovedanih dogodkov v obliki verjetnostne porazdelitve neutemeljeno zmanjšala oziroma spremenila na podlagi, ki ne temelji na poznavanju profila tveganj, kot je določen v 25. členu tega sklepa.
(3) Zavarovalnica zagotovi, da je metodologija za spremembo izčrpnosti niza napovedanih dogodkov v obliki verjetnostne porazdelitve v skladu s standardi kakovosti za statistične podatke glede metod, predpostavk in podatkov, kot to določajo 229. do 231. člen Delegirane uredbe.
8. KALIBRACIJA – PRIBLIŽNE VREDNOSTI
(razumevanje približnih vrednosti v okoliščinah izjemnih izgub)
(1) Zavarovalnica utemelji stabilnost rezultata ter približnih vrednosti skozi čas in v okoliščinah izjemnih izgub v skladu z njenim profilom tveganj, kadar uporablja približne vrednosti namesto neposredne referenčne mere tveganja v skladu z 227. členom ZZavar-1 oziroma 238. členom Delegirane uredbe.
(2) Kadar zavarovalnica uporabi analitične formule za prilagoditev svojega zahtevanega kapitala z notranje mere tveganja na referenčno mero, dokaže, da so predpostavke, na katerih temeljijo formule, realistične in veljajo tudi v okoliščinah izjemnih izgub.
(uporaba drugih spremenljivk, na katerih temelji izračun)
Če zavarovalnica za izračun zahtevanega solventnostnega kapitala uporablja spremenljivke, ki se razlikuje od osnovnih lastnih virov sredstev, dokaže:
– da bo lahko uskladila razliko med osnovnimi lastnimi viri sredstev in spremenljivko, na kateri temelji izračun zahtevanega solvenstnostnega kapitala, na datum vrednotenja;
– da razume razliko med osnovnimi lastnimi viri sredstev in spremenljivko, na kateri temelji izračun zahtevanega solventnostnega kapitala, v vseh okoliščinah v obdobju enega leta po datumu vrednotenja, vključno z zadnjim dnem tega obdobja, zlasti v okoliščinah izjemnih izgub glede na profil tveganj zavarovalnice.
(ukrepi upravljanja v primeru uporabe časovnega obdobja, daljšega od enega leta)
Če zavarovalnica v svojem notranjem modelu izbere časovno obdobje, ki je daljše od enega leta, upošteva ukrepe upravljanja v okviru izračuna zahtevanega solventnostnega kapitala in zagotovi, da taki ukrepi upravljanja učinkujejo na bilanco stanja za namen solventnosti v vsakem trenutku v času enega leta po datumu vrednotenja.
9. PRIPIS DOBIČKA IN IZGUBE
(opredelitev dobička in izgube)
(1) Zavarovalnica obravnava dobiček in izgubo iz 228. člena ZZavar-1 oziroma 240. člena Delegirane uredbe kot spremembe v zadevnem obdobju v okviru:
– osnovnih lastnih virov sredstev ali
– drugih zneskov, ki se uporabijo v notranjem modelu za določitev sprememb osnovnih lastnih virov sredstev, kot je dejanska sprememba virov ekonomskega kapitala.
Pripis dobička in izgube izključuje gibanja, povezana s povečanjem dodatnih lastnih virov sredstev, s poplačilom ali odkupom teh lastnih virov sredstev in z razvrstitvijo lastnih virov sredstev med tri razrede iz 4.9.2. poglavja ZZavar-1.
(2) Če zavarovalnica v svojem notranjem modelu uporablja spremenljivko, ki ni osnovni lastni vir sredstev, uporablja to spremenljivko z vidika dobička in izgube.
(3) Zavarovalnica s pripisom dobička in izgube opredeli, kako so spremembe dejavnikov tveganja povezane z gibanjem spremenljivke, na kateri temelji napoved v obliki verjetnostne porazdelitve.
(politika in poročilo o validiranju)
(1) Zavarovalnica vzpostavi, izvaja in vzdržuje pisno politiko validiranja v skladu s standardi preverjanja ustreznosti iz 229. člena ZZavar-1 oziroma 241. in 242. člena Delegirane uredbe, ki določa vsaj:
– postopke in metode, ki se uporabijo za validiranje notranjega modela, ter njihove namene;
– pogostost rednega validiranja za vsak del notranjega modela in okoliščine, ki privedejo do dodatnega validiranja;
– osebe, ki so odgovorne za posamezno validiranje;
– postopek, po katerem se ravna v primeru, če se med postopkom validiranja modela ugotovijo težave v zvezi z zanesljivostjo notranjega modela, in postopek sprejemanja odločitev za odpravo navedenih težav.
(2) Zavarovalnica v poročilu o validiranju dokumentira rezultate validiranja ter ugotovitve in posledice, ki izhajajo iz analize validiranja.
(3) Zavarovalnica v validiranje vključi sklicevanje na sklope podatkov o validiranju iz 43. člena tega sklepa in podpise glavnih udeležencev v tem postopku.
(obseg in namen postopka validiranja)
(1) Zavarovalnica določi namen validiranja za vsak del notranjega modela.
(2) Zavarovalnica v obseg validiranja vključi kakovostne in količinske vidike notranjega modela.
(3) Zavarovalnica pri določitvi obsega validiranja poleg preverjanja ustreznosti različnih delov notranjega modela upošteva tudi njegovo validiranje v celoti, zlasti pa izračunane napovedi v obliki verjetnostne porazdelitve, da se zagotovi raven predpisanega kapitala, ki ni pomembno napačna.
(pomembnost pri validiranju)
(1) Zavarovalnica obravnava pomembnost dela notranjega modela, katerega ustreznost se preverja, če pomembnost uporablja pri določitvi intenzivnosti dejavnosti validiranja.
(2) Zavarovalnica pri določanju ustreznega postopka validiranja ne obravnava pomembnosti delov notranjega modela le posamično, ampak tudi v kombinaciji.
(3) Zavarovalnica upošteva teste občutljivosti pri določanju pomembnosti v okviru validacije.
(kakovost postopka validiranja)
(1) Zavarovalnica navede vse znane omejitve veljavnega postopka validiranja.
(2) Če obstajajo omejitve v zvezi z validiranjem delov, ki so vključeni v postopek validiranja, se zavarovalnica zaveda teh omejitev in jih dokumentira.
(3) Zavarovalnica zagotovi, da so v oceni kakovosti postopka validiranja izrecno navedene okoliščine, v katerih je validiranje neučinkovito.
(upravljanje postopka validiranja)
(1) Zavarovalnica vzpostavi ustrezno upravljanje v zvezi s sporočanjem rezultatov validiranja, ki ga izvede, in notranjim poročanjem o teh rezultatih.
(2) Zavarovalnica oblikuje splošno mnenje na podlagi ugotovitev postopka validiranja in o njem obvesti zaposlene.
(3) Zavarovalnica določi merila glede pogostnosti poročanja o rezultatih validiranja.
(4) Zavarovalnica opredeli pogostnost poročanja o rezultatih validiranja tako, da ohrani neodvisnost postopka validiranja od razvoja in delovanja notranjega modela.
(vloge v postopku validiranja)
(1) Zavarovalnica zagotovi, da funkcija upravljanja tveganj uresničuje svojo splošno odgovornost iz 144. člena ZZavar-1 in točke (a) drugega odstavka 269. člena Delegirane uredbe, vključno z odgovornostjo za zagotovitev izvajanja različnih nalog v postopku validiranja, če pri izvajanju posebnih nalog v postopku validiranja poleg funkcije upravljanja tveganj sodelujejo tudi druge osebe.
(2) Zavarovalnica formalno pojasni vlogo posameznih oseb ali organizacijske enote v opredeljenem postopku validiranja.
(neodvisnost postopka validiranja)
(1) Zavarovalnica dokaže, da njena funkcija upravljanja tveganj za zagotovitev nepristranskega izpodbijanja notranjega modela zagotavlja, da se postopek validiranja izvede neodvisno od razvoja in delovanja modela. Funkcija upravljanja tveganj zagotovi, da so naloge validiranja vzpostavljene in dokončane tako, da se ustvari in ohrani neodvisnost postopka validiranja iz drugega odstavka 241. člena Delegirane uredbe.
(2) Zavarovalnica določi osebe ali organizacijske enote, ki sodelujejo pri nalogah, povezanih s postopkom validiranja, ob upoštevanju narave, obsega in zahtevnosti tveganj, s katerimi se srečuje, nalog in znanja vključenih oseb ter načina zagotavljanja neodvisnosti postopka validiranja.
(posebnosti validiranja notranjih modelov skupine)
(1) Udeleženo podjetje in povezana podjetja, vključena v uporabo notranjega modela skupine za izračun njihovega zahtevanega solventnostnega kapitala iz 2. točke prvega odstavka 367. člena ZZavar-1, določijo enotno politiko validiranja, da sta zajeta postopek validiranja na ravni skupine in na posamični ravni.
(2) Udeleženo podjetje in povezana podjetja oblikujejo postopek validiranja notranjega modela v okviru izračuna konsolidiranega zahtevanega solventnostnega kapitala skupine in zahtevanega solventnostnega kapitala povezanih podjetij, vključenih v vlogo za uporabo notranjega modela skupine. Udeleženo podjetje in povezana podjetja ta vidik izrecno vključijo v politiko validiranja notranjega modela skupine.
(1) Zavarovalnica razmisli o uporabi še drugih orodij za kakovostno ali količinsko validiranje, poleg tistih iz 242. člena Delegirane uredbe.
(2) Zavarovalnica razume orodja za validiranje, ki jih uporablja, in izbere ustrezen sklop orodij, da zagotovi zanesljiv postopek validiranja. Pri izbiri orodij upošteva vsaj naslednje značilnosti:
– značilnosti in omejitve orodij za validiranje;
– naravo orodja za validiranje: orodja za validiranje so lahko kakovostna, količinska ali kombinacija obojega;
– potrebno znanje: obseg znanja, ki ga morajo imeti osebe, ki izvajajo validacijo;
– potrebne informacije: morebitne omejitve količine ali vrste informacij, ki so na voljo za zunanje validiranje v primerjavi z notranjim;
– faze validiranja: orodja za validiranje, ki vključujejo vse ključne predpostavke, sprejete v različnih fazah razvoja in uporabe notranjega modela.
(3) Zavarovalnica v poročilu o validiranju dokumentira, kateri deli notranjega modela se validirajo s posameznimi orodji in zakaj so ta ustrezna za določen namen, pri čemer opiše vsaj:
– pomembnost dela modela, ki se validira;
– raven, na kateri se orodje uporablja, od posameznih tveganj, modeliranih sklopov, portfelja, poslovne enote in skupnih rezultatov;
– namen posameznega validiranja;
– pričakovani rezultat validiranja.
(testi izjemnih situacij in analiza scenarijev)
(1) Zavarovalnica med validiranjem notranjega modela uporablja teste izjemnih situacij in analizo scenarijev.
(2) Zavarovalnica zagotovi, da testi izjemnih situacij in analiza scenarijev, ki jih uporablja, vključujejo ustrezna tveganja ter da se spremljajo skozi čas.
(sklopi podatkov za validiranje)
Zavarovalnica zagotovi, da ji izbrani podatki in strokovna ocena, ki se uporabijo v postopku validiranja, dejansko omogočajo validiranje notranjega modela v različnih okoliščinah, ki so se pojavile v preteklosti ali se lahko pojavijo v prihodnosti.
(postopek nadzora dokumentacije)
Zavarovalnica za zagotavljanje stalne dokumentacije, ki je v skladu z 230. členom ZZavar-1 oziroma s tretjim odstavkom 243. členom Delegirane uredbe, vzpostavi vsaj:
– učinkovit postopek nadzora nad dokumentacijo o notranjem modelu;
– postopek za nadzor različic notranjega modela;
– sistem navajanja dokumentacije o notranjem modelu, ki je del dokumentacije iz točke (a) 244. člena Delegirane uredbe.
(dokumentacija o metodologijah)
(1) Zavarovalnica pripravi dokumentacijo, ki dokazuje podrobno razumevanje metodologij in tehnik, uporabljenih v notranjem modelu. Dokumentacija vključuje vsaj:
– predpostavke, na katerih temelji notranji model;
– uporabnost teh predpostavk glede na profil tveganja zavarovalnice;
– vse pomanjkljivosti metodologije ali tehnik, uporabljenih v notranjem modelu.
(2) Zavarovalnica pri dokumentiranju teorije, predpostavk ter matematičnih in empiričnih podlag, na katerih temelji katera koli metodologija, uporabljena v notranjem modelu v skladu z 230. členom ZZavar-1, vključi, če so na razpolago, glavne korake razvoja metodologije ter vse druge metodologije, ki jih je zavarovalnica preučila, vendar jih nato ni uporabila.
(okoliščine, v katerih notranji model ne deluje uspešno)
Zavarovalnica v dokumentacijo vključi splošen povzetek pomembnih pomanjkljivosti notranjega modela, združen v enem dokumentu, ki vsebuje vsaj vidike iz 245. člena Delegirane uredbe.
(ustreznost dokumentacije za naslovnike)
Zavarovalnica si prizadeva, da ima dokumentacijo o notranjem modelu, sestavljeno iz več ravni, sorazmerno različnim uporabnikom in ciljnim skupinam uporabnikov.
(navodila za uporabo ali opisi postopka)
Zavarovalnica v okviru dokumentacije notranjega modela umesti navodila za uporabo ali opise postopka za delovanje notranjega modela, ki je dovolj podroben, da omogoča neodvisni, dobro obveščeni tretji osebi uporabo in zagon notranjega modela.
(dokumentacija o rezultatih modela)
Zavarovalnica v okviru dokumentacije notranjega modela shrani njegove rezultate, ki so pomembni za izpolnjevanje zahtev iz 225. člena ZZavar-1.
(dokumentacija programske opreme in platforma za modeliranje)
(1) Zavarovalnica v svoji dokumentaciji zagotovi informacije o programski opremi, platformi za modeliranje in sistemih strojne opreme, uporabljenih v notranjem modelu.
(2) Zavarovalnica v dokumentaciji zagotovi dovolj informacij, da lahko oceni in utemelji uporabo programske opreme, platforme za modeliranje in sistemov strojne opreme ter omogoči Agenciji za zavarovalni nadzor oceno njihove ustreznosti.
12. ZUNANJI MODELI IN PODATKI
(1) Zavarovalnica je ob upoštevanju narave podatkov, pridobljenih od tretjih oseb (v nadaljnjem besedilu: zunanji podatki), sposobna dokazati ustrezno raven razumevanja posebnosti zunanjih podatkov, uporabljenih v notranjem modelu, vključno z vsemi pomembnimi preoblikovanji, sezonskimi vplivi in vsemi drugimi predelavami, povezanimi z zunanjimi podatki.
(2) Zavarovalnica vsaj:
– razume značilnosti in omejitve ali druge posebnosti zunanjih podatkov;
– razvija postopke za odkrivanje morebitnih manjkajočih zunanjih podatkov in drugih omejitev;
– razume aproksimacije in obdelavo manjkajočih ali nezanesljivih zunanjih podatkov;
– razvija postopke za pravočasno izvajanje preverjanja skladnosti, vključno s primerjavami z drugimi ustreznimi viri, če so podatki v razumni meri na voljo.
(razumevanje zunanjega modela)
(1) Zavarovalnica je sposobna dokazati, da vse osebe, vključene v uporabo modela, pridobljenega od tretjih oseb (v nadaljnjem besedilu: zunanji model), dovolj podrobno razumejo posamezne dele zunanjega modela, ki so zanje pomembni, vključno s predpostavkami ter tehničnimi in operativnimi vidiki.
(2) Zavarovalnica posebno pozornost nameni vidikom zunanjega modela, ki so pomembnejši za njen profil tveganj.
(pregled izbire zunanjega modela in podatkov)
(1) Zavarovalnica redno pregleduje svojo utemeljitev za izbiro določenega zunanjega modela ali sklopa zunanjih podatkov.
(2) Zavarovalnica ni preveč odvisna od enega ponudnika zunanjega modela ali sklopa zunanjih podatkov, in ima uvedene načrte za ublažitev morebitnih napak ponudnika.
(3) Zavarovalnica nameni pozornost vsem posodobitvam zunanjega modela ali podatkov, ki ji omogočajo boljšo oceno njenih tveganj.
(vključitev zunanjih modelov v okvir notranjega modela)
Zavarovalnica je sposobna dokazati ustreznost pristopa vključitve zunanjega modela v okvir notranjega modela, vključno s tehnikami, podatki, parametri in predpostavkami, ki jih izbere zavarovalnica, ter rezultati zunanjega modela.
(validacija zunanjih modelov in podatkov)
(1) Zavarovalnica izvaja validiranje zunanjega modela, ki je pomemben za njen profil tveganj, ter postopke za vključitev zunanjega modela in podatkov v svoje postopke in svoj notranji model.
(2) Zavarovalnica oceni ustreznost izbire možnosti, ki jih nudi zunanji model.
(3) Zavarovalnica v okviru validiranja upošteva ustrezne informacije, zlasti analizo, ki jo opravi ponudnik ali druga oseba, pri čemer bi morala zavarovalnica hkrati zagotoviti vsaj:
– da ni ogrožena neodvisnost postopka validiranja;
– da je v skladu s postopkom validiranja, ki ga določi zavarovalnica, in je določen v politiki validiranja;
– da se upoštevajo vse implicitne in eksplicitne pristranskosti analize, ki jo opravi ponudnik ali druga oseba.
(dokumentacija zunanjih modelov in podatkov)
(1) Zavarovalnica zagotovi, da pri dokumentiranju zunanjih modelov in zunanjih podatkov izpolnjuje dokumentacijske standarde iz 243. do 246. člena Delegirane uredbe.
(2) Zavarovalnica pripravi dokumentacijo vsaj o:
– vidikih zunanjega modela in zunanjih podatkih, ki so pomembni za njen profil tveganj;
– vključitvi zunanjega modela ali zunanjih podatkov v svoje postopke in svoj notranji model;
– vključitvi podatkov, zlasti vhodnih podatkov, za zunanji model ali rezultatov zunanjega modela v svoje postopke in svoj notranji model;
– zunanjih podatkih, uporabljenih v notranjem modelu, ter njihovih virih in uporabi.
(3) Zavarovalnica zagotovi, da njena sposobnost za izpolnjevanje dokumentacijskih standardov iz 243. do 246. člena Delegirane uredbe ni ogrožena, če na dokumentiranje vpliva dokumentacija, ki jo pripravijo zunanji ponudniki.
(odgovornost do zunanjih modelov in podatkov)
Zavarovalnica je odgovorna za izpolnjevanje svojih obveznosti, povezanih z notranjim modelom, in za vlogo zunanjih modelov iz 231. člena ZZavar-1 v okviru delovanja notranjega modela ali zunanjih podatkov v notranjem modelu.
(vloga ponudnikov storitev pri uporabi zunanjih modelov in podatkov)
(1) Zavarovalnica, ki se odloči, da ne bo neposredno uporabljala zunanjega modela, sklene pogodbo z zunanjimi izvajalci.
(2) Podobno sklene pogodbo z zunanjimi izvajalci tudi zavarovalnica, kadar pooblasti ponudnika storitve za izvajanje nekaterih nalog, povezanih z zunanjimi podatki.
(3) Zavarovalnica pri sklenitvi pogodbe z zunanjimi izvajalci upošteva zahteve iz petega odstavka 171. člena ZZavar-1 in 274. člena Delegirane uredbe.
Ta sklep začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Št. 00701-26/2016-6
Ljubljana, dne 20. junija 2016
EVA 2016-1611-0072
Predsednik strokovnega sveta
Agencije za zavarovalni nadzor
Sergej Simoniti l.r.
