Številka:	Up-495/16-15
	Up-540/16-14
Datum:	18. 7. 2016

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavnih pritožbah dr. Milka Noviča, Ljubljana, ki ga zastopa Jože Hribernik, odvetnik v Ljubljani, na seji 18. julija 2016

1. S sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 53384/2014 z dne 15. 4. 2016 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I Ks 53384/2014 z dne 8. 4. 2106 je bila pritožniku kršena pravica iz 22. člena Ustave v zvezi s prvim odstavkom 19. člena Ustave.

2. Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 53384/2014 z dne 14. 6. 2016 in sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I Ks 53384/2014 z dne 7. 6. 2016 se razveljavita in zadeva se vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

3. Okrožno sodišče v Ljubljani mora o priporu zoper pritožnika odločiti najkasneje v 24 urah po vročitvi te odločbe.

4. Do vročitve odločitve sodišča iz prejšnje točke izreka ostane pritožnik v priporu.

1. Zoper pritožnika teče pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja umora po 1. in 4. točki 116. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15 in 38/16 – KZ-1). Obtožnica zoper pritožnika je pravnomočna, kazenski postopek je v fazi glavne obravnave. Pritožnik vlaga dve ustavni pritožbi, vpisani s št. Up-495/16 in št. Up-540/16. Z njima izpodbija pravnomočne sklepe, s katerimi so sodišča ugotovila, da je zoper pritožnika še vedno podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13 in 87/14 – v nadaljevanju ZKP).¹ Sodišča stališča o obstoju ponovitvene nevarnosti opirajo na razlago izvedenskega mnenja izvedenca klinične psihologije dr. Emila Benedika in na oceno o izpovedbi priče Aleša Farkaša ter drugih, v postopku zaslišanih prič.

2. Okrožno sodišče v Ljubljani je v sklepu z dne 8. 4. 2016 štelo, da se okoliščine, ki bi negirale oziroma zmanjševale obstoj pripornega razloga, vse od odreditve pripora pri pritožniku niso prav v ničemer spremenile.² Med objektivnimi okoliščinami je izpostavilo težo očitanega kaznivega dejanja, način storitve ter okoliščine, v katerih je bilo izvršeno očitano kaznivo dejanje, in pojasnilo, da je pritožnik utemeljeno sumljiv storitve enega najtežjih kaznivih dejanj, uvrščenih v kategorijo kaznivih dejanj zoper življenje in telo, za katerega je predpisana kazen najmanj 15 let zapora.³ Med subjektivnimi okoliščinami je sodišče izpostavilo ugotovitve iz mnenja izvedenca klinične psihologije dr. Emila Benedika. Ob upoštevanju tega mnenja je navedlo, da so pri pritožniku navzoča tudi agresivna in maščevalna občutja, pri čemer naj bi se pritožnik težje prilagajal in predeloval čustveno obremenjujoče situacije in konflikte, še posebej tiste, ki zadevajo njegovo lastno vrednost in veljavo. Izvedenec naj bi po oceni sodišča dopuščal tudi možnost pritožnikovega impulzivnega reagiranja na napetosti, ker naj se ne bi sprijaznil z odpovedjo službe, kar naj bi ga še vedno močno vznemirjalo. Z žrtvijo naj bi bil v več sodnih sporih. Iz izpovedb prič naj bi izhajalo, da je bil konfliktna oseba in naj bi besedno že grozil z ubojem, med drugimi tudi pokojnemu Jamniku ter drugim zaposlenim na Kemijskem inštitutu. Predhodna ravnanja pritožnika naj bi po oceni sodišča upravičevala bojazen, da bi na prostosti nesoglasja in zamere do drugih zaposlenih na inštitutu reševal na podoben način kot z dejanjem, katerega je obtožen. Iz zbranega dokaznega gradiva naj bi izhajalo, da je šlo za načrtovano in dobro pripravljeno ter zahrbtno ravnanje. Navedene objektivne in subjektivne okoliščine po oceni sodišča kažejo na nevarnosti, da bi pritožnik v primeru odprave pripora in izpustitve na prostost ponavljal oziroma nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj, zato naj bi bila pri pritožniku podana resna, intenzivna in konkretna ponovitvena nevarnost.⁴ Zoper navedeni sklep se je pritožnik pritožil. Višje sodišče je s sklepom z dne 15. 4. 2016 pritožbo njegovih zagovornikov zavrnilo in pojasnilo, da se strinja s presojo, ki jo je glede obstoja razloga ponovitvene nevarnosti opravilo prvostopenjsko sodišče. Ob tem je tudi sámo opravilo presojo o obstoju tega razloga in navedlo, da imajo zaključki prvostopenjskega sodišča realno podlago v spisovnem gradivu, to je ugotovitvah izvedenca klinične psihologije. Menilo je, da izostanek duševne motnje ne pomeni, da agresivnost in maščevalnost, ki ju je pri pritožniku ugotovil izvedenec, ne bi mogli imeti za posledico, da bi kaznivo dejanje ponovil. To naj ne bi pomenilo, da pritožnik svoje tovrstne impulze obvlada do te mere, da ni podana realna nevarnost ponovitve kaznivega dejanja. Ponovitvena nevarnost naj bi po oceni Višjega sodišča izhajala iz okoliščine, da je podan utemeljen sum, da je pritožnik zaradi maščevanja izvršil to kaznivo dejanje, da naj bi bila ob upoštevanju njegove agresivnosti podana nevarnost, da bi zaradi istovrstnih motivov ponovil kaznivo dejanje proti drugim zaposlenim na Kemijskem inštitutu, do katerih goji zamere. To naj bi izhajalo iz tega, da je pritožnik sodni spor sprožil tudi zoper Kemijski inštitut, torej naj bi zaradi prenehanja zaposlitve gojil zamere tudi do drugih zaposlenih na tem inštitutu. Do te ocene pride Višje sodišče na podlagi tega, da naj bi pritožnik govoril o nekakšnem »seznamu za fentanje«, kar naj bi navsezadnje izhajalo tudi iz izpovedbe priče Aleša Farkaša. Višje sodišče šteje za neupoštevno za obstoj ponovitvene nevarnosti okoliščino, da pritožnik pred izvršitvijo tega kaznivega dejanja ni bil nasilen ali agresiven.⁵

3. V sklepu z dne 7. 6. 2016 je Okrožno sodišče v Ljubljani ugotovilo, da se okoliščine, zaradi katerih je bil zoper pritožnika odrejen pripor, niso spremenile in da priporni razlog ponovitvene nevarnosti pri pritožniku še vedno obstaja; potrjevale naj bi ga objektivne in subjektivne okoliščine. Navedlo je, da je pritožnik utemeljeno osumljen enega najtežjih kaznivih dejanj, za katerega je predpisana kazen zapora najmanj petnajst let, da naj bi bilo dejanje dobro pripravljeno, žrtev naj bi bila pritožnikov nekdanji nadrejeni, pritožnik pa naj bi dejanje storil iz maščevanja, ker je na Kemijskem inštitutu izgubil službo. Ob upoštevanju izvedenskega mnenja izvedenca klinične psihologije dr. Emila Benedika naj bi bile to okoliščine, ki potrjujejo realno nevarnost, da bi pritožnik na prostosti nesoglasje in zamere do drugih zaposlenih na Kemijskem inštitutu reševal na podoben način, kot naj bi izvršil očitano kaznivo dejanje. Po oceni sodišča iz izvedenskega mnenja izhaja, da so pri pritožniku navzoča agresivna in maščevalna občutja, pri čemer naj bi se tudi težje prilagajal in predeloval čustveno obremenjujoče situacije in konflikte, še posebej tiste, ki zadevajo njegovo lastno vrednost in veljavo. Pritožnik naj bi bil še vedno napet in vznemirjen, ker se ni sprijaznil z odpovedjo službe, zato naj bi izvedenec pri njem dopuščal impulzivno reagiranje. Priče naj bi pritožnika opisovale tudi kot konfliktno osebo, tudi drugim zaposlenim na Inštitutu naj bi besedno grozil z ubojem. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 14. 6. 2016 zavrnilo pritožbo pritožnikovih zagovornikov zoper navedeni sklep. Glede ponovitvene nevarnosti je ocenilo, da se je prvostopenjsko sodišče utemeljeno oprlo na mnenje izvedenca klinične psihologije; pri tem tega mnenja naj ne bi razlagalo v nasprotju z njegovo vsebino. Tudi po oceni Višjega sodišča je izvedenec pri pritožniku ugotovil obstoj agresivnih, maščevalnih občutij, ki jih pritožnik relativno uspešno nadzira, ker da niso povezane s hujšimi duševnimi motnjami v smislu psihoze. Ker naj pritožnik tega zadnjega dela mnenja ne bi upošteval, naj bi bila njegova zatrjevanja, da mnenje zanj ni obremenjujoče, neutemeljena. Izvedenec naj bi ugotovil, da se pritožnik težje prilagaja in predeluje čustveno obremenjujoče situacije in konflikte, še posebej tiste, ki zadevajo njegovo lastno vrednost in veljavo, do drugih naj bi bil v splošnem manj zaupljiv, pogosto naj bi imel tudi občutja prikrajšanosti in nepravičnosti, v nejasnih in stresnih situacijah naj bi bila njegova presoja v omejenem obsegu lahko izraziteje motena v smislu, da drugim napačno pripisuje sovražne namene in se čuti ogroženega. Kot navaja Višje sodišče, se agresivnost pri pritožniku praviloma izraža bolj v posredni, prikriti in besedni obliki; dopušča možnost impulzivnega odreagiranja napetosti, v splošnem pa svoje čustveno izražanje relativno dobro obvladuje. Prav tako naj izvedenec pri pritožniku ne bi zasledil znakov, ki bi kazali na navzočnost duševne motnje v smislu, ki bi mu onemogočala nadzor nad agresivnimi impulzi, pri čemer naj bi izvedenec mislil predvsem na telesna nasilna dejanja, usmerjena proti drugi osebi. Po oceni Višjega sodišča naj bi izvedenec ugotovil, da se pritožnik še vedno ni sprijaznil s prekinitvijo dela v njegovem poklicu in odpovedjo službe, kar naj bi ga še vedno močno vznemirjalo. Ob tej oceni je zato Višje sodišče presodilo, da so pritožnikovi očitki o protispisnosti med vsebino izvedenskega mnenja in tem, kar se v razlogih sklepa navaja o vsebini tega mnenja, neutemeljeni.⁶ Kot neutemeljene je zavrnilo očitke pritožnika, da je neživljenjsko, da bi se nekdo po toliko letih maščeval in bil ponovitveno nevaren. Pojasnilo je, da je izvedenec ugotovil, da obtoženca še vedno močno vznemirja izguba zaposlitve, zato naj bi bilo sklepanje prvostopenjskega sodišča o obstoju ponovitvene nevarnosti pravilno. Pri kaznivih dejanjih, katerih storitev pomeni močno ogrožanje varnosti drugih oseb, kamor spada tudi dejanje, očitano pritožniku, naj bi zadoščala že manjša stopnja verjetnosti njegove ponovitve kot pri tistih, pri katerih varnost ljudi ni tako močno ogrožena. Po oceni Višjega sodišča teža obravnavanega dejanja in pričakovana visoka kazen, ob obstoju objektivnih in subjektivnih okoliščin, nedvomno utemeljujejo presojo, da je pri pritožniku ponovitvena nevarnost realna, konkretna in je za njeno odpravo pripor neogibno potreben omejevalni ukrep, ki naj bi bil glede na njegovo trajanje in pravico pritožnika do osebne svobode tudi sorazmeren ukrep.⁷ Višje sodišče nadalje oceni, da so zaslišane priče pritožnika nedvomno opisale kot konfliktno osebo, ki je grozila tudi drugim v nekdanji službi, kar naj bi se navsezadnje skladalo tudi z mnenjem izvedenca o pritožnikovi posredni, prikriti in besedni obliki agresivnosti, občutkih ogroženosti in maščevalnosti. Pojasnilo je tudi, da se ne strinja z očitkom pritožnika, da je izpovedba Aleša Farkaša brezpredmetna in nevredna pozornosti. Po oceni Višjega sodišča je ta priča dovolj jasno izpovedala, da je pritožnik v razgovoru z njim omenjal besedo »fentanje«, da se pripravlja na odstrel, izpovedal naj bi o »seznamu za fentanje«, zato naj bi bila tudi izpovedba te priče skladna z ugotovitvami izvedenca, da pritožnik še vedno goji zamere do zaposlenih na Kemijskem inštitutu zaradi prenehanja zaposlitve. Po oceni Višjega sodišča zato izpovedba te priče ni nevredna pozornosti.⁸

4. Pritožnik zatrjuje kršitve pravic iz drugega odstavka 14. člena v zvezi z 22. členom, 19. in 20. člena, prvega odstavka 23. člena ter 25., 28. in 29. člena Ustave ter 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Predlaga izjemno odločanje o ustavni pritožbi na podlagi drugega odstavka 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS). Pritožnik navaja, da je v priporu že od 22. 12. 2014. Trdi, da so izpodbijani sklepi o tem, da je še vedno podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, že na prvi pogled napačni, samovoljni, arbitrarni, diskriminacijski in da je s tem podana kršitev njegovih pravic iz drugega odstavka 14. člena v zvezi z 22. členom Ustave. Meni, da so izpodbijani sklepi vsebinsko prazni in niso obrazloženi, zaradi česar vzbujajo dvom o nepristranskem in profesionalnem sojenju. Med drugim naj bi to veljalo tudi za oceno o obstoju ponovitvene nevarnosti. V zvezi z njo pritožnik navaja, da so bili med glavno obravnavo izvedeni že vsi predlagani dokazi (priče so bile zaslišane, izvedenec klinične psihologije je bil že zaslišan), razen tujega izvedenskega mnenja s področja balistične in fototehnične stroke. Dejstvo, da dokazni postopek še ni končan, naj ne bi pomenilo ovire pri presoji obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Vendar naj sodišče kljub izvedenim dokazom ne bi opravilo nujne vsebinske presoje obstoja ponovitvene nevarnosti pri pritožniku. Sprejete odločitve naj bi bile pavšalne, brez konkretne vsebinske presoje, po sistemu prepisovanja vsebine prejšnjih ugotovitvenih sklepov. To naj bi pomenilo tudi kršitev načela zakonitosti. Sodišča naj zahtevi po tem, da morajo svojo oceno o obstoju utemeljenega suma in ponovitvene nevarnosti obrazložiti na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, ne bi zadostila. Pritožnik meni, da so sodišča zaradi izostanka t. i. »fresh reexamination of the reasons for detention« kršila 6. člen EKČP. Opozarja na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, in sicer, da mora iz sodnih sklepov izhajati ponovna presoja obstoja pripornih razlogov, ki mora biti jasna, določna in argumentirana. Pritožnik meni, da mora sodišče opraviti vsebinsko presojo obstoja pripornega razloga v danem trenutku odločanja. Nosilni razlog za utemeljevanje ponovitvene nevarnosti naj bi sodišča našla zgolj v izvedenskem mnenju izvedenca klinične psihologije, ki naj bi bilo izdelano že v fazi preiskave, in izpovedbi priče Aleša Farkaša. Sodišča naj bi izvedensko mnenje izvedenca klinične psihologije za pojasnjevanje svoje ocene o obstoju ponovitvene nevarnosti uporabila zgolj parcialno in iz njega citirala samo dele stavkov, ki naj bi, če bi bili citirani v celoti, dobili povsem drugačen pomen. Celotno izvedensko mnenje naj za pritožnika sploh ne bi bilo obremenjujoče. Pritožnik navaja tudi, da mu ni jasno, od kod sodišču podatki, da bi zaslišane priče govorile o grožnjah z ubojem, saj naj tega nobena od zaslišanih prič ne bi povedala.⁹ Pri tem naj bi sodišče kar splošno govorilo o pričah, ne da bi povedalo, za katere priče gre. Držalo naj bi, da je pritožnika več prič opisalo kot zahtevnega in sitnega, da bi več prič izpovedalo, da je grozil z ubojem, pa naj ne bi držalo. Kvazi obremenilna naj bi bila samo izjava priče Aleša Farkaša, ki naj bi izpovedal, da mu je pritožnik v preteklosti med t. i. gostilniško razpravo omenil nekakšen »seznam za fentanje«. Te izjave naj nobena od zaslišanih prič ne bi potrdila, pritožnik pa naj bi jo zanikal. Nobena od zaslišanih prič, ki naj bi bile glede na izpovedbo priče Aleša Farkaša na »seznamu za fentanje«, naj ne bi izpovedala, da se je pritožnika bala. Ob vsem navedenem naj bi bili zato povsem nerazumljivi zaključki sodišč o obstoju ponovitvene nevarnosti. Pritožnik meni, da je bil zaradi tako prazne argumentacije sodišč za svojo obrambo prisiljen sklepati in predvidevati, kdo bi to zoper njega lahko izpovedal. Podlaga za sklepanje, da je podana resna in konkretna nevarnost ponovitve kaznivega dejanja, naj ne bi obstajala. Nasprotna ocena sodišča naj bi bila tendenciozna in arbitrarna. Zato je po oceni pritožnika že na prvi pogled očitno, da sodišča pri ugotavljanju obstoja ponovitvene nevarnosti niso upoštevala objektivnih in subjektivnih okoliščin skupaj, temveč zgolj objektivne, kar naj ne bi bilo dopustno. Presoja sodišč naj bi bila tako le miselna, obstajala naj bi le v glavah sodnikov; v sklepih, v pisni obliki pa naj je ne bi bilo mogoče razbrati.

5. Pritožnik nadalje meni, da Višje sodišče njegovih pritožbenih očitkov v zvezi z izvedenskim mnenjem dr. Emila Benedika sploh ni prebralo, ampak jih je zgolj prepisalo. Že ves čas naj bi opozarjal, da izvedensko mnenje z dne 17. 2. 2015 zanj ni obremenilno, če se bere kot celota. Kot nesprejemljivo zato ocenjuje stališče sodišča, ki naj bi obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti utemeljevalo na podlagi neustrezne razlage izvedenskega mnenja. Izvedenec naj po oceni pritožnika ne bi zaznal duševne motnje kot tudi ne znakov, ki bi kazali na navzočnost duševne motnje, ki bi pritožniku onemogočala nadzor nad agresivnimi impulzi. Agresivnost pritožnika naj bi izvedenec zaznal le v posredni, prikriti in besedni obliki. Ker naj v tem primeru ne bi bila izpolnjena ena od zahtev iz sodne prakse, da mora biti za obstoj razloga ponovitvene nevarnosti podana tudi subjektivna okoliščina, naj bi bilo ohranjanje pripora zoper pritožnika protiustavno in zato kršen 20. člen Ustave ter s tem kršena pravica pritožnika do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave.

6. Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-495/16, Up-540/16 z dne 13. 7. 2016 ustavni pritožbi sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena ZUstS je o sprejemu ustavnih pritožb obvestilo Višje sodišče v Ljubljani in Okrožno sodišče v Ljubljani. Ustavno sodišče je obe ustavni pritožbi obravnavalo skupaj.

7. V postopku odločanja o ustavnih pritožbah je Ustavno sodišče vpogledalo v spis Okrožnega sodišča v Ljubljani št. IV K 53384/2014.

8. Veljavnost pripornih sklepov, ki ju pritožnik izpodbija z ustavno pritožbo št. Up-495/16 (navedenih v 1. točki izreka te odločbe), je v času odločanja o pritožnikovi ustavni pritožbi potekla. Ustavno sodišče praviloma šteje, da v primeru, ko izpodbijani akt v času odločanja ne velja več, ni izkazan pravni interes za odločanje Ustavnega sodišča. Zgolj ugotovitev kršitve človekove pravice – ne da bi bil izpodbijani posamični akt razveljavljen ali odpravljen (prvi odstavek 59. člena ZUstS) – namreč praviloma ne spreminja pritožnikovega pravnega položaja. Vendar pa Ustavno sodišče odloča drugače, kadar gre za zadeve, v katerih je predmet ustavne pritožbe sodno odločanje o omejitvi osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave.¹⁰ Učinkovito varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin v teh primerih zahteva, naj ima prizadeti možnost ustavnopravnega varstva tudi v primeru, ko izpodbijani sklep ni več veljaven. Zato je Ustavno sodišče opravilo vsebinsko presojo zatrjevanih očitkov kršitev človekovih pravic tudi zoper ta sklepa.

9. Pritožnik je v postopku izdaje izpodbijanih sklepov ves čas uveljavljal, da je obrazložitev obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti pavšalna, brez konkretne vsebine. Tudi ko se sodišča sklicujejo na izvedensko mnenje izvedenca klinične psihologije dr. Emila Benedika, naj bi to storila zgolj parcialno, s citiranjem delov stavkov, ki naj bi ob upoštevanju konteksta celotnega izvedenskega mnenja dobili povsem drugačen pomen. Pritožnik je ves čas opozarjal tudi na oceno sodišč, po kateri naj bi iz izpovedi prič izhajalo, da je konfliktna oseba, ki je besedno že grozila z ubojem, med drugim tudi pokojni žrtvi in drugim zaposlenim na Kemijskem inštitutu, čeprav naj bi to iz izpovedb prič, ki so bile že zaslišane, ne izhajalo. Katere priče naj bi to povedale, naj izpodbijani sklepi ne bi navedli, zato naj bi bilo ugibanje o tem prepuščeno pritožniku. Take trditve pritožnika pomenijo zatrjevanje kršitve njegove pravice iz 22. člena Ustave.

10. Po drugem odstavku 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Po prvem odstavku 20. člena Ustave se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Navedena določba Ustave torej zahteva tri pogoje, pod katerimi je mogoče odrediti pripor: (1) utemeljen sum, (2) odločbo sodišča in (3) neogibno potrebnost za potek kazenskega postopka ali varnost ljudi. Ustava sicer ni izrecno določila, da mora presoja sodišča tako ob odločanju o odreditvi kot ob odločanju o podaljšanju pripora temeljiti na vseh ustavno in zakonsko opredeljenih pogojih. Vendar je jasno, da je to nujno zaradi zadostitve ustavno določeni izjemnosti poseganja v osebno svobodo posameznika. Da morajo sodišča tako ob odreditvi kot ob vsakem odločanju o podaljšanju pripora presojati, ali so izpolnjeni ustavni pogoji za poseg v pravico do osebne svobode, izhaja tudi iz ustaljene ustavnosodne presoje.¹¹

11. Po stališču Ustavnega sodišča mora sodišče vselej, ko odloča o priporu zaradi ponovitvene nevarnosti, (1) ugotoviti in navesti tiste konkretne okoliščine, iz katerih je mogoče napraviti na življenjskih izkušnjah utemeljen sklep, da obstaja realna nevarnost, da bo obdolženec ponovil določeno specifično kaznivo dejanje, (2) ugotoviti in obrazložiti, da obstaja nevarnost ponavljanja takšnega dejanja, ki pomeni ogrožanje varnosti ljudi, in (3) ob uporabi načela sorazmernosti pretehtati, ali je v konkretnem primeru varnost ljudi zaradi nevarnosti ponovitve določenega kaznivega dejanja ogrožena do te mere, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode.¹² Glede presoje obstoja nevarnosti ponavljanja kaznivega dejanja je Ustavno sodišče sprejelo stališče,¹³ da okoliščine storitve in teža očitanega kaznivega dejanja same po sebi ne utemeljujejo sklepa o ponovitveni nevarnosti. Pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti je mogoče odrediti šele, ko tudi osebnost obdolženca, okolje in razmere, v katerih živi, ter njegovo dosedanje življenje omogočajo zanesljiv konkretiziran sklep o obstoju realne nevarnosti ponovitve nekega specifičnega kaznivega dejanja pred izrekom sodbe.

12. Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da je obrazložena sodna odločba bistven del poštenega sodnega postopka. Z njo mora sodišče na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev.¹⁴ Obrazložitev sodne odločbe je samostojna in avtonomna prvina pravice do poštenega sojenja, ki ga – v okviru pravice do enakega varstva pravic – zagotavlja 22. člen Ustave. Ima izvirno vrednost, ki je v zagotavljanju uvida v razloge za odločitev samega po sebi. Za zagotovitev človekove pravice do poštenega sojenja in za zagotovitev zaupanja v sodstvo je velikega pomena, da stranka, še posebej, če v postopku ni bila uspešna, lahko spozna, kakšni so bili razlogi za odločitev, nanašajočo se na njeno pravico, obveznost oziroma obtožbo proti njej.¹⁵ Če njenemu pravnemu sredstvu ni ugodeno, mora biti iz obrazložitve sodišča razvidno, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo; tako stranka ne ostane v dvomu, ali jih ni sodišče enostavno prezrlo.¹⁶ Ustrezna obrazložitev je hkrati tudi pogoj za preizkus razumnosti sprejete odločitve.¹⁷

13. Zadostnost obrazložitve v postopku, v katerem se preverja obstoj pogojev za pripor, je bistvena ne le zaradi ustavnoprocesnih jamstev, zagotovljenih s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, temveč tudi zato, da ima posameznik uvid v konkretne razloge, ki po oceni sodišča utemeljujejo poseg v njegovo pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave. Konkretne okoliščine so namreč odločilne za presojo, ali je pripor, ki pomeni hud poseg v eno najvišje varovanih človekovih pravic, sploh dopusten.

14. Ob predstavljenih izhodiščih in trditvah pritožnika je Ustavno sodišče zato moralo presoditi, ali je obrazložitev sodišč, ki se nanaša na obstoj ponovitvene nevarnosti, zlasti okoliščin subjektivne narave, dosegla zahteve iz 22. člena Ustave. Prav tako je moralo presoditi, ali je pritožnik na svoje pritožbene očitke, ki so bili za odločitev o posegu v njegovo pravico do osebne svobode pomembni, dobil odgovor v skladu z zahtevami iz 22. člena Ustave.

15. Iz obrazložitve izpodbijanih sklepov ni razvidno, ali so sodišča, ki so preverjala, ali je po preteku dveh mesecev od zadnjega sklepa o priporu še podan razlog za pripor pritožnika, in sicer razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, presojo opravila tako, kot zahteva prvi odstavek 20. člena Ustave. Obrazložitve, ki so jih podala, so v svojem bistvu navidezne. Kot takšne ne zadostijo kriterijem, ki izhajajo iz 22. člena Ustave in zavezujejo sodišče, ko utemeljuje obstoj subjektivnih okoliščin, ki omogočajo sklep o ponovitveni nevarnosti. To velja tako za presojo sodišč v delu, v katerem subjektivno okoliščino pri pritožniku utemeljujejo z oceno izvedenskega mnenja, kot tudi v delu, ki se nanaša na izpovedbe prič.

16. Sodišča nevarnost ponovitve kaznivega dejanja na podlagi obstoja subjektivne okoliščine, zaradi katere menijo, da je podan razlog ponovitvene nevarnosti, najprej utemeljujejo z oceno mnenja izvedenca klinične psihologije dr. Emila Benedika. Izvid in mnenje izvedenca sta eden od dokazov, ki sodišču pomaga pri ugotavljanju obstoja subjektivnih okoliščin, upoštevnih za sklepanje o obstoju ponovitvene nevarnosti. Dokazi so predmet proste presoje, ki jo opravi sodišče. V obravnavanem položaju je bilo to izvedensko mnenje kliničnega psihologa. Sodišča bi ga morala ovrednotiti kot celoto, na kar je pritožnik ves čas postopka opozarjal. Šele na podlagi tako opravljenega celostnega vrednotenja bi bilo mogoče izluščiti konkretno presojo, ali je mogoče sklepati na obstoj ustrezne subjektivne okoliščine pri pritožniku. Tega sodišči, ki sta odločali na prvi stopnji, nista naredili, prav tako tudi ne sodišči v pritožbenem postopku. Očitke pritožnikovih zagovornikov o parcialnosti in iztrganosti delov izvedenskega mnenja, na katere so se sodišča oprla, izpodbijani sklepi zavrnejo, ne da bi konkretno odgovorili na njihove navedbe. Pritožbeni sodišči jih zavrneta zgolj s splošno obrazložitvijo. Pritožnik pa je v svojih ugovorih izpostavil jasno kritiko te parcialnosti in opiranja ocen sodišč le na določene izseke izvedenskega mnenja ter postavil jasno zahtevo po tem, da sodišča mnenje ovrednotijo kot celoto. Zgolj pavšalen, splošen odgovor, ki ravni konkretnosti argumenta ne dosega, ampak le ponavlja posamezne iztrgane dele izvedenskega mnenja, pomeni navidezno obrazložitev. Pritožnika pa prikrajša za odgovor na izrecne pritožbene navedbe. Tudi sklicevanje Višjega sodišča v Ljubljani v sklepu z dne 14. 6. 2016 na to, da je pritožnik tisti, ki zadnjega dela citiranega stavka iz mnenja izvedenca ne upošteva, h konkretnosti obrazložitve ne doda nobene teže. Sodišče je tisto, ki mora odgovoriti z argumenti, zakaj pritožnikovega videnja ne sprejema. Vendar tega sodišča niso storila. Presoja, ki bi morala biti konkretizirana, ostaja zgolj na ravni splošnosti, ki se omejuje na iztrgane dele izvedenskega mnenja kliničnega psihologa in hkrati ne odgovori, zakaj pritožnik nima prav, ko opozarja, da iz celotnega mnenja izhaja drugačna ocena izvedenca. Tako sploh ni mogoče oceniti, ali so razlogi sodišča, s katerimi utemeljujejo dopustnost posega v osebno svobodo na tej podlagi, razumni. Zato zgolj na podlagi tega tudi ni mogoče govoriti, da je mnenje za pritožnika obremenjujoče. K temu je treba dodati tudi utemeljeno izrecno opozorilo pritožnika, da je bilo izvedensko mnenje izdelano že na začetku sodne preiskave. Izvedenec je bil sicer na glavni obravnavi zaslišan, vendar je odgovarjal na vprašanja v zvezi z izvedenskim mnenjem, izdelanem v času preiskave. Med tem je sedaj pritožnik v priporu že osemnajst mesecev. Prav to, da mora sodišče ob vsakem podaljšanju pripora ponovno preveriti obstoj vseh ustavnih pogojev za dopustnost posega v pravico do osebne svobode, narekuje osvežitev dokazne podlage, ki je temelj tovrstnega sklepanja o obstoju subjektivne okoliščine. Tudi tega sodišča niso opravila.

17. Sodišča obstoj nevarnosti, na katero sklepajo iz obstoja subjektivne okoliščine, zaradi katere menijo, da je podan razlog ponovitvene nevarnosti, utemeljujejo tudi z oceno izpovedb prič. Te naj bi pritožnika opisovale kot konfliktno osebo, ki naj bi grozila tudi drugim osebam, zaposlenim v nekdanji službi. Takšna ocena naj bi bila skladna z izvedenskim mnenjem. Tudi za ta del sklepanja velja v temelju enako, kot je Ustavno sodišče navedlo v prejšnji točki obrazložitve te odločbe. Sodišča izrecno konkretizirajo le del izpovedbe priče Aleša Farkaša in povzamejo njegovo izpovedbo v delu, ki se nanaša na »seznam za fentanje«. Sodišča bi morala odgovoriti, zakaj njihove ocene ne more ovreči pritožnikov ugovor, po katerem je ta priča izrecno izpovedala, da je šlo za navedbe v t. i. gostilniškem pogovoru, v katerem naj bi pritožnik in priča kričala drug na drugega, priča pa naj teh navedb ne bi jemala resno. Kot je mogoče razbrati iz izpodbijanih sklepov, so bile med dokaznim postopkom na glavni obravnavi zaslišane številne priče, med drugim tudi tiste, ki naj bi bile na omenjenem seznamu. Sodišča so bila z njihovimi izpovedbami seznanjena. Pa vendar so se zadovoljila le s splošno utemeljitvijo, da naj bi grožnje izhajale iz izpovedb zaslišanih prič. Kot za vsak drug dokaz v kazenskem postopku tudi za izpovedbo vsake priče velja, da je njeno upoštevanje predmet proste dokazne ocene sodišča. V tem okviru bi morala sodišča ovrednotiti vsako posamezno izpovedbo zaslišane priče, kolikor je ta pomembna za presojo, na kar je med drugim pritožnik opozarjal v pritožbah. Pri utemeljevanju obstoja nevarnosti ponovitve očitanega kaznivega dejanja bi morala sodišča konkretno navesti, kaj točno je določena priča izpovedala in zakaj na podlagi ocene njene izpovedbe štejejo, da ta utemeljuje obstoj subjektivne okoliščine, ki je upoštevna pri ugotavljanju obstoja pripornega razloga. Tega nista storili prvostopenjski sodišči, niti sodišči v pritožbenem postopku. Pritožbene očitke pritožnika v tej smeri sta pritožbeni sodišči zavrnili zgolj s splošno obrazložitvijo, brez navedbe konkretno imenovanih prič in brez vsebinske ocene njihovih konkretnih izpovedb. To pomeni, da je obrazložitev izpodbijanih sklepov tudi v tem delu navidezna in ravni, zahtevane z 22. členom Ustave, ne dosega.

18. Glede na vse navedeno so sodišča z izpodbijanimi sklepi kršila pravico pritožnika iz 22. člena Ustave v zvezi s prvim odstavkom 19. člena Ustave. Zaradi te kršitve ni mogoče preveriti, ali so sodišča o posegu v pritožnikovo pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave odločila v skladu z ustavnimi pogoji.

19. Ker izpodbijana sklepa Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 53384/2014 z dne 15. 4. 2016 in Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I Ks 53384/2014 z dne 8. 4. 2106 ne veljata več, je Ustavno sodišče zgolj ugotovilo kršitev navedene človekove pravice (1. točka izreka). Sklepa, na podlagi katerih je pritožnik še vedno v priporu, pa je prav iz teh razlogov razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (2. točka izreka). V novem odločanju bo moralo sodišče ravnati v skladu s stališči iz te odločbe.

20. Z razveljavitvijo izpodbijanih sklepov je odpadla pravna podlaga za pripor pritožnika. O obstoju ustavno dopustnih razlogov za poseg v pritožnikovo pravico do osebne svobode bo moralo v kratkem času odločiti pristojno prvostopenjsko sodišče. Ustavno sodišče je tako odločilo na podlagi drugega odstavka 40. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS ob smiselni uporabi drugega odstavka 20. člena Ustave, po katerem mora biti priprtemu najkasneje v 24 urah vročena pisna, obrazložena odločba (3. točka izreka). Dokler pritožniku ni vročena ustrezna sodna odločba, izdana na tej podlagi, pritožnik ostaja v priporu na podlagi odločitve Ustavnega sodišča (4. točka izreka). Tako je bilo treba odločiti, ker zaradi kršitve 22. člena Ustave sploh ni bilo mogoče presoditi ustavne dopustnosti posega v pritožnikovo osebno svobodo. To bo moralo opraviti, v skladu s stališči iz te odločbe, pristojno sodišče.

21. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 47. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena, prvega odstavka 59. člena in drugega odstavka 40. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka v zvezi s petim odstavkom 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodnik dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Etelka Korpič - Horvat, Jasna Pogačar in dr. Jadranka Sovdat. Sodnik Jan Zobec je bil pri odločanju v teh zadevah izločen. Odločbo je sprejelo s petimi glasovi proti enemu. Proti je glasovala sodnica Korpič - Horvat.

¹ Sodišča so na podlagi drugega odstavka 207. člena ZKP preverjala, ali so po preteku dveh mesecev od zadnjega sklepa o priporu še podani razlogi za pripor.

² Glej 6. točko na 3. strani sklepa z dne 8. 4. 2016.

³ Glej 7. točko na 3. stani sklepa z dne 8. 4. 2016.

⁴ Tako 8. in 9. točka na 3. in 4. strani sklepa z dne 8. 4. 2016.

⁵ Glej 8. in 9. točko obrazložitve na 3., 4. in 5. strani sklepa z dne 15. 4. 2016.

⁶ Glej 7. točko na 3. in 4. strani obrazložitve sklepa z dne 14. 6. 2016.

⁷ Glej 8. točko na 4. strani obrazložitve sklepa z dne 14. 6. 2016.

⁸ Glej 9. in 10. točko na 4. in 5. strani obrazložitve sklepa z dne 14. 6. 2016.

⁹ Med preiskavo naj bi bilo zaslišanih 48 prič, med glavno obravnavo naj bi bilo ponovno zaslišanih 30 prič, vendar naj nobena od njih ne bi izpovedala, da jim je pritožnik na kakršenkoli način grozil oziroma bil zoper njih agresiven.

¹⁰ V zvezi s tem glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-50/09, Up-260/09 z dne 18. 3. 2010 (Uradni list RS, št. 29/10, in OdlUS XIX, 2).

¹¹ Prim. npr. 9. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. Up-164/95 z dne 7. 12. 1995 (OdlUS IV, 138).

¹² Prim. odločbe Ustavnega sodišča št. Up-74/95, št. Up-75/95 in št. Up-57/95, vse z dne 7. 7. 1995 (OdlUS IV, 131, 132 in 133).

¹³ Prim. odločbi Ustavnega sodišča št. Up-123/95 z dne 6. 10. 1995 (OdlUS IV, 135) in št. Up-127/95 z dne 6. 10. 1995.

¹⁴ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-147/09 z dne 23. 9. 2010 (Uradni list RS, št. 83/10).

¹⁵ Prim. sklep Ustavnega sodišča št. U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10 z dne 12. 5. 2011 (Uradni list RS, št. 43/11, in OdlUS XIX, 22).

¹⁶ Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-373/97 z dne 22. 2. 2001 (Uradni list RS, št. 19/01, in OdlUS X, 108).

¹⁷ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1381/08 z dne 23. 9. 2009 (Uradni list RS, št. 80/09).