Številka:	Up-384/15-19
Datum:	18. 7. 2016

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Miloša Perovića, Črna gora, ki ga zastopa Odvetniška družba Čeferin, o. p., d. o. o., Grosuplje, na seji 18. julija 2016

Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 775/2015 z dne 17. 4. 2015 in sklep Okrožnega sodišča v Kranju št. I Ks 775/2015 z dne 1. 4. 2015 se razveljavita, kolikor se z njima dovoljuje predaja Zvezni republiki Nemčiji, in zadeva se vrne Okrožnemu sodišču v Kranju v novo odločanje.

1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kranju je z izpodbijanim sklepom dovolil predajo pritožnika Zvezni republiki Nemčiji na podlagi evropskega naloga za prijetje in predajo (v nadaljevanju: ENPP) zaradi vodenja kazenskega postopka za 26 kaznivih dejanj poklicne goljufije po 263. in 253. členu Kazenskega zakonika Zvezne republike Nemčije (Strafgesetzbuch – v nadaljevanju: StGB) ter 57 kaznivih dejanj pridržanja in poneverbe plač po 266.a členu StGB. Sodišče prve stopnje je dovolilo predajo tudi zaradi 57 kaznivih dejanj utaje davka po 370. členu Davčnega pravilnika (Abgabenordnung), vendar je Višje sodišče ob odločanju o pritožbi v tem delu predajo zavrnilo, ker ni izpolnjen pogoj dvojne kaznivosti. Ker naj bi bil pritožnik v tujini, izpodbijani sklep še ni bil izvršen.

2. Pritožnik zatrjuje, da je opis kaznivih dejanj v ENPP nejasen, zaradi česar naj bi bila podana kršitev pravice do obrambe iz prve alineje 29. člena Ustave ter a. točke tretjega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Stališče sodišč, da poslovna oziroma poklicna goljufija spada med kataloška kazniva dejanja iz drugega odstavka 9. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (Uradni list RS, št. 48/13 in 37/15 – ZSKZDČEU-1), naj bi bilo arbitrarno (kršitev 22. člena Ustave). Z analogno uvrstitvijo poslovne oziroma poklicne goljufije pod pojem goljufije (zunajobravnavni senat) oziroma med kataloška kazniva dejanja (Višje sodišče) naj bi bilo kršeno načelo zakonitosti (28. člen Ustave). V neskladju z zahtevami načela zakonitosti naj bi bilo tudi stališče Višjega sodišča, da je v ENPP kot kataloško kaznivo dejanje označena preslepitev, da sem spada tudi goljufija in da obsega vse vrste goljufij. Zunajobravnavni senat naj bi kršil 22. člen Ustave, ker naj bi brez obrazložitve zavrnil očitek obrambe, da dejanje, kot je opisano v ENPP, očitno ne izpolnjuje zakonskih znakov kaznivega dejanja (poslovne) goljufije. Višje sodišče naj bi v zvezi s tem sprejelo stališče, da je z ravnanjem pritožnika oškodovana socialna blagajna in ne delavci in da zato lahko gre za goljufijo. To stališče naj bi bilo arbitrarno (kršitev 22. člena Ustave), saj naj plačilo socialni blagajni ne bi bilo sámo sebi namen, temveč naj bi služilo zagotovitvi socialnih pravic delavcev. Niti zunajobravnavni senat niti Višje sodišče pa naj se ne bi opredelila do predloga obrambe za postavitev predhodnega vprašanja Sodišču Evropske unije (v nadaljevanju: SEU) glede dopustnosti preverjanja dvojne kaznivosti v primerih, ko opis kaznivega dejanja očitno ne ustreza označenemu kataloškemu kaznivemu dejanju (kršitev 22. člena Ustave). Do očitkov o zastaranju kazenskega pregona za večino kaznivih dejanj pridržanja in poneverbe plač naj se sodišči v določenem delu sploh ne bi opredelili (kršitev 22. člena Ustave). Stališčem, ki sta jih sprejeli, pritožnik očita odstop od ustaljene sodne prakse in arbitrarnost (22. člen Ustave) ter kršitev načel domneve nedolžnosti iz 27. člena in zakonitosti v kazenskem pravu iz 28. člena Ustave. Višje sodišče naj bi s stališčem, da zakon v postopku odločanja o pritožbi zoper sklep o predaji ne predvideva javne pritožbene seje, kršilo pravico do sojenja v navzočnosti iz druge alineje 29. člena Ustave.

3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-384/15 z dne 14. 7. 2015 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju: ZUstS) je Ustavno sodišče o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Višje sodišče v Ljubljani.

4. V postopku odločanja o ustavni pritožbi je Ustavno sodišče vpogledalo v spis Okrožnega sodišča v Kranju št. XVI Kpd 775/2015.

5. Pritožnik je v postopku izdaje izpodbijanih aktov uveljavljal, da je opis dejanja pod e. točko ENPP takšen, da je že na prvi pogled očitno, da ne more izpolnjevati znakov niti kaznivega dejanja goljufije niti poslovne goljufije. Poudarjal je, da bi sodišče v zaprošeni državi kljub dejstvu, da je pravna opredelitev dejanj v pristojnosti odreditvenega organa, moralo preveriti, ali dejanje, kot je opisano v ENPP, v resnici spada v okvir kataloškega kaznivega dejanja. Sodišču je zato predlagal, naj preveri navedeno skladnost in ne dopusti predaje. Glede na to, da se postopek nanaša na uporabo prava Evropske unije, je podredno predlagal prekinitev postopka odločanja o ENPP ter na podlagi 113.a člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08, 96/09, 33/11, 63/13 in 17/15 – v nadaljevanju: ZS) in 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (prečiščena različica, UL C 326, 26. 10. 2012 – v nadaljevanju: PDEU) postavitev predhodnega vprašanja SEU. Med drugim naj bi se postavilo vprašanje: Ali lahko skladno z okvirnim sklepom zaprošena država zavrne predajo na podlagi ENPP, če opis očitno ne ustreza kaznivemu dejanju, za katero se zahteva predaja, oziroma ali lahko v takem primeru zaprošeni organ preverja dvojno kaznivost in posledično pogoje za predajo.¹

6. Pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve, v predmetni zadevi odpira pritožnikov očitek v ustavni pritožbi, da naj se sodišči ne bi opredelili do predloga obrambe za postavitev predhodnega vprašanja SEU glede dopustnosti preverjanja dvojne kaznivosti v primerih, ko opis kaznivega dejanja očitno ne ustreza označenemu kataloškemu kaznivemu dejanju.²

7. Najprej je treba preizkusiti, ali gre v obravnavani zadevi postopka predaje po ZSKZDČEU-1 za zadevo, pri kateri se pojavi vprašanje razlage in uporabe prava Evropske unije. Postopek za prijetje in predajo med državami članicami je v okviru področja "Pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah" (naslov V, poglavje 4 PDEU) na ravni Unije urejeno z okvirnim sklepom, ta pa je v slovenski pravni red implementiran z ZSKZDČEU-1.³ Okvirni sklep zavezuje države članice glede rezultata, ki ga je treba doseči, pristojnim nacionalnim organom pa pušča izbiro pri odločanju o obliki in sredstvih za njegovo uresničitev. Cilj uvedbe postopka predaje je predvsem pospešitev in poenostavitev izročanja oziroma predaje. ENPP je prvi od konkretnih ukrepov, ki udejanja načelo medsebojnega priznavanja tujih sodnih odločb, ki naj bi bilo temeljni kamen sodnega sodelovanja, in je utemeljen z načelom medsebojnega zaupanja. ENPP je sodna odločba, ki jo ena od držav članic izda in pošlje (odreditvena država) drugi državi članici (izvršitvena država) z namenom, da se oseba, ki je navedena v nalogu (t. i. zahtevana oseba), prime in preda državi, ki je nalog izdala.⁴ V sodbi v zadevi Pupino, C-105/03, z dne 16. 6. 2005 je SEU okvirnim sklepom priznalo posreden učinek, saj so od te odločitve dalje države članice obvezane, da svojo notranjo zakonodajo razlagajo v skladu z okvirnimi sklepi in drugo zakonodajo Evropske unije.⁵ Nedvomno gre za področje, ki spada tudi v področje urejanja Evropske unije. Navedeno pa pomeni, da morajo sodišča nacionalne predpise razlagati v luči prava Evropske unije in v skladu z njegovim namenom (načelo lojalne razlage).⁶

8. Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-1056/11 z dne 21. 11. 2013 (Uradni list RS, št. 108/13, in OdlUS XX, 18) že sprejelo merila, ki jih morajo sodišča spoštovati v primerih, ko pritožnik predlaga predložitev vprašanja v predhodno odločanje SEU. Navedlo je, da je SEU izključno pristojno za predhodno odločanje o vprašanjih glede razlage pogodb ter veljavnosti in razlage aktov institucij, organov, uradov ali agencij Unije (267. člen PDEU). Ko se nacionalno sodišče v postopku, ki ga vodi, sreča z vprašanjem, katerega rešitev je v izključni pristojnosti SEU, o tem ne sme odločati, razen če je SEU na vprašanje že odgovorilo oziroma so izpolnjeni drugi pogoji za odločanje nacionalnega sodišča (glej sodbo SEU v zadevi C.I.L.F.I.T., 283/81, z dne 6. 10. 1982). Če nacionalno sodišče sprejme stališča, ki niso skladna z navedenim, gre za kršitev pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave.

9. Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-1056/11 navedlo, da prvi odstavek 23. člena Ustave zagotavlja, da v primeru, ko se v sporu zastavi vprašanje razlage prava Evropske unije in/ali veljavnosti sekundarnega prava Evropske unije, nanj odgovori sodišče, ki je v skladu z 267. členom PDEU pristojno odgovoriti. Zato Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo preizkuša le, ali je bilo posamezniku zagotovljeno sodno varstvo pred sodiščem, ustanovljenim v skladu z zakonom, in sicer tako, da je glede na prenos izvrševanja dela suverenih pravic Republike Slovenije na Evropsko unijo (tretji odstavek 3.a člena Ustave) upoštevana tudi delitev pristojnosti med sodišči Republike Slovenije kot članice Evropske unije in SEU (267. člen PDEU).

10. Pomen obrazložitve v postopku, v katerem se zastavi vprašanje uporabe prava Evropske unije, in s tem pomen obrazložitve tudi odločitve o zavrnitvi strankinega predloga za predložitev vprašanja v predhodno odločanje SEU je Ustavno sodišče ponovno poudarilo v odločbi št. Up-797/14 z dne 12. 3. 2015 (Uradni list RS, št. 22/15). Upoštevajoč stališča iz odločbe št. Up-1056/11 je izpostavilo, da je nujen predpogoj, da lahko Ustavno sodišče presodi, ali je bilo posamezniku zagotovljeno sodno varstvo pred zakonitim sodiščem in ali je bila upoštevana delitev pristojnosti iz 267. člena PDEU, da se sodišče do vprašanj, povezanih s pravom Evropske unije, v zadostni meri opredeli. To vključuje tudi obrazložitev, zakaj se sodišče, kljub strankinemu predlogu za prekinitev postopka in predložitev zadeve v skladu z 267. členom PDEU, z upoštevanjem meril, ki izvirajo iz sodne prakse SEU, za to ni odločilo. Opustitev odgovora na predlog stranke za postavitev predhodnega vprašanja pomeni kršitev pravic iz 22. člena v zvezi s prvim odstavkom 23. člena Ustave. Upoštevati je treba, da že iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da je obrazložena sodna odločba bistveni del poštenega postopka, varovanega s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, in da mora sodišče s sodno odločbo na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev (odločba Ustavnega sodišča št. Up-147/09 z dne 23. 9. 2010, Uradni list RS, št. 83/10).

11. Zadostnost obrazložitve v postopku, v katerem se zastavi vprašanje uporabe prava Evropske unije, je bistvena ne le zaradi ustavnoprocesnih jamstev, zagotovljenih s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, temveč tudi zato, ker se z opustitvijo ali pomanjkljivostjo obrazložitve zanikajo pogoji, določeni v pravu Evropske unije, pod katerimi je treba vprašanje predložiti v predhodno odločanje SEU. Nepredložitev vprašanja temu sodišču ima za posledico, da o vprašanjih prava Evropske unije odloči sodišče, ki za odgovor nanje ni pristojno. Z opustitvijo obrazložitve ali s pomanjkljivo obrazložitvijo je Ustavnemu sodišču onemogočeno, da opravi preizkus odločitve z vidika prvega odstavka 23. člena Ustave. Obrazložitev sodišča, ki se nanaša na vidike prava Evropske unije, vključno z zavrnitvijo strankinega predloga za predložitev vprašanja SEU, mora torej biti takšna, da omogoča preizkus, ali so bili upoštevani pogoji dolžnosti predložitve iz tretjega odstavka 267. člena PDEU na način, ki je skladen s temi pogoji.⁷ Ti pogoji so namreč odločilni za presojo, katero je tisto sodišče, ki je pristojno razlagati pravo Evropske unije.⁸

12. Pogoje, pod katerimi morajo sodišča držav članic zadevo predložiti SEU, ureja tretji odstavek 267. člena PDEU. Opustitev te dolžnosti mora biti skladna s prakso SEU, izoblikovano glede tretjega odstavka 267. člena PDEU (tretji odstavek 3.a člena Ustave). Po njej morajo sodišča, kadar se pred njimi postavi vprašanje razlage prava Evropske unije, izpolniti svojo dolžnost, da SEU predložijo vprašanje, razen če se ugotovi, 1) da vprašanje ni upoštevno, pri čemer je nacionalno sodišče tisto, ki presodi o upoštevnosti vprašanja,⁹ 2) da je upoštevna določba prava Evropske unije že bila predmet razlage SEU¹⁰ ali 3) da se pravilna uporaba prava Evropske unije ponuja tako očitno, da ne pušča prostora za noben razumen dvom.¹¹ Preden nacionalno sodišče zaključi, da gre za tak primer, mora biti prepričano, da je to enako očitno tudi za sodišča drugih držav članic in SEU. Samo če so izpolnjeni ti pogoji, lahko nacionalno sodišče opusti predložitev vprašanja SEU in o njem odloči na lastno odgovornost.¹² Pri tem mora upoštevati značilnosti prava Evropske unije in posebne težave, ki jih prinaša njegova razlaga, vključno s primerjavo vseh jezikovnih različic besedila, spoštovanjem posebne terminologije prava Evropske unije in umestitvijo razlage v kontekst tega prava.¹³

13. Ob predstavljenih izhodiščih je Ustavno sodišče moralo presoditi, ali obrazložitev sodišč, ki se nanaša na razloge, zaradi katerih sodišči nista sledili predlogu pritožnikovih zagovornikov za predhodno odločanje SEU, dosega zahteve iz 22. člena in prvega odstavka 23. člena Ustave.

14. Zunajobravnavni senat se do predloga za postavitev predhodnega vprašanja ni opredelil. Višje sodišče je v zvezi s to opustitvijo sodišča prve stopnje sprejelo dve stališči. Po prvem stališču je odgovor na ta predlog vsebovan (posredno) v presoji zunajobravnavnega senata, da opis očitanega dejanja v ENPP vsebuje zakonske znake goljufije. Drugo stališče Višjega sodišča temelji na razlagi prvega odstavka 113.a člena ZS. Po tej določbi, če jo beremo skupaj z drugim odstavkom 113.a člena ZS, sodišču, zoper odločitev katerega je dovoljeno pravno sredstvo, predhodnega vprašanja ni potrebno postaviti. Višje sodišče je iz tega pravila izpeljalo, da zunajobravnavni senat zato, ker ni imel dolžnosti postaviti predhodno vprašanje, ni imel dolžnosti obrazložiti, zakaj predlogu ni ugodil. Iz sklepa Višjega sodišča ni razvidno niti, zakaj to sodišče ni ugodilo predlogu za postavitev predhodnega vprašanja, niti, zakaj to sodišče nima dolžnosti navesti razlogov za to svojo odločitev.

15. Pritožnikovi zagovorniki so zunajobravnavnemu senatu Okrožnega sodišča v Kranju predlagali, naj zastavi SEU predhodno vprašanje, ali lahko nacionalno sodišče zavrne predajo na podlagi ENPP oziroma preverja dvojno kaznivost, če je pravna kvalifikacija očitno napačna, torej da je opis kaznivega dejanja na prvi pogled takšen, da ne izpolnjuje zakonskih znakov katere koli goljufije. Ustavno sodišče je že v odločbi št. Up-797/14 poudarilo, da je nujen predpogoj, da lahko Ustavno sodišče presodi, ali je bilo posamezniku zagotovljeno sodno varstvo pred zakonitim sodiščem in ali je bila upoštevana delitev pristojnosti iz 267. člena PDEU, da se sodišče do vprašanj, povezanih s pravom Evropske unije, v zadostni meri opredeli. To vključuje tudi obrazložitev, zakaj se sodišče, kljub strankinemu predlogu za prekinitev postopka in predložitev vprašanja v skladu z 267. členom PDEU, z upoštevanjem meril, ki izvirajo iz prakse SEU, za to ni odločilo. V obravnavanem primeru se zunajobravnavni senat do takega pritožnikovega predloga ni opredelil. Višje sodišče se je strinjalo s pritožnikom, da se zunajobravnavni senat ni opredelil do njegovega predloga, hkrati pa je menilo, da se je do tega predloga posredno opredelilo s sklepanjem, da opis dejanja v ENPP vsebuje vse zakonske znake goljufije, saj naj bi s tem ocenil, da pritožnikovi pomisleki niso utemeljeni. Višje sodišče, kot je bilo že obrazloženo, ni podalo niti razlogov za nepostavitev vprašanja, niti razlogov, zakaj nima dolžnosti, da v skladu z zahtevami iz 22. člena Ustave obrazloži svojo odločitev.

16. Vsako sodišče, pred katerim se zastavi vprašanje uporabe prava Evropske unije, se mora do vprašanj razlage prava Evropske unije in/ali veljavnosti sekundarnega prava Evropske unije v zadostni meri opredeliti, kar vključuje opredelitev do strankinega predloga za predložitev vprašanja SEU v predhodno odločanje. V neskladju s to zahtevo je razlaga prvega odstavka 113.a člena ZS, po kateri sodišče, ki nima dolžnosti postaviti predhodno vprašanje, že zato nima dolžnosti pojasniti, zakaj ni sledilo predlogu stranke za postavitev predhodnega vprašanja. Iz narave stvari izhaja, da mora obrazložitev omogočiti preizkus z vidika pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave in s tem preizkus spoštovanja ali zanikanja pogojev predložitve predhodnega vprašanja SEU v skladu z 267. členom PDEU.

17. Te zahteve so v postopku pred sodiščem, zoper odločitev katerega po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva, le še bolj izražene zaradi dolžnosti, ki jih temu sodišču nalaga tretji odstavek 267. člena PDEU.¹⁴ Ker v postopku odločanja o predaji zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena, je Višje sodišče tisto sodišče države članice, zoper katerega po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva. Iz tretjega odstavka 3.a člena Ustave izhaja zahteva, da morajo vsi državni organi pri izvrševanju svojih pristojnosti pravo Evropske unije uporabljati v skladu s pravno ureditvijo Evropske unije.¹⁵ Za Višje sodišče v postopku odločanja o predaji torej velja dolžnost predložitve vprašanja SEU v skladu s pogoji iz tretjega odstavka 267. člena PDEU in sodno prakso, ki jo je glede te določbe to izoblikovalo.¹⁶

18. Ker se niti sodišče prve stopnje niti sodišče druge stopnje v obravnavanem primeru nista opredelili do pritožnikovega predloga za postavitev predhodnega vprašanja, skladno tem zahtevam, sta kršili 22. člen v zvezi s prvim odstavkom 23. člena Ustave. Ustavno sodišče zaradi odsotnosti razlogov tako niti ne more preveriti, ali je prišlo do kršitve prvega odstavka 23. člena Ustave. Zato je izpodbijana sklepa razveljavilo že zaradi kršitve 22. člena Ustave in zadevo vrnilo Okrožnemu sodišču v Kranju v novo odločanje, ki naj upošteva stališča Ustavnega sodišča iz te odločbe. Pri tem se bo v skladu z zahtevami 22. člena Ustave moralo opredeliti do predloga za postavitev predhodnega vprašanja in na ta način tudi do pomena razlage prava Evropske unije za odločitev v obravnavanem primeru.

19. Ker je Ustavno sodišče izpodbijana sklepa razveljavilo zaradi kršitve pravice iz 22. člena v zvezi s prvim odstavkom 23. člena Ustave, ni presojalo drugih zatrjevanih kršitev.

20. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in druge alineje tretjega odstavka v zvezi s petim odstavkom 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodnik dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Etelka Korpič - Horvat, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

¹ Navedbe pritožnikovih zagovornikov v 6. do 11. točki na 4. do 6. strani pritožbe z dne 2. 4. 2015 zoper sklep zunajobravnavnega senata.

² Odprava preverjanja dvojne kaznivosti za kazniva dejanja, našteta v drugem odstavku 2. člena Okvirnega sklepa Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami (UL L 190, 18. 7. 2002), zadnjič spremenjenega z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009 o spremembi okvirnih sklepov Sveta 2002/584/PNZ, 2005/214/PNZ, 2006/783/PNZ, 2008/909/PNZ in 2008/947/PNZ zaradi krepitve procesnih pravic oseb ter spodbujanja uporabe načela vzajemnega priznavanja odločb, izdanih na sojenju v odsotnosti zadevne osebe (UL L 81, 27. 3. 2009 – v nadaljevanju: Okvirni sklep o ENPP) (torej kataloška kazniva dejanja), velja tako v teoriji kot tudi praksi za izrazito sporno. Da gre za področje polno dvomov, pomislekov in razprav, izhaja iz opozoril številnih teoretikov in (tudi različne) prakse posameznih držav članic. Na to se veže primarno vprašanje, ali sme sodišče izvršitvene države preverjati (vsaj temeljno smiselnost ali pravilnost) pravne kvalifikacije v primerih, ko odreditvena država na vnaprej predpisanem obrazcu označi, da gre za eno od kataloških kaznivih dejanj. Glej npr. E. van Sliedregt v: N. Keijzer in E. van Sliedregt (ur.), The European Arrest Warrant in Practice, T. M. C. Asser Press, Haag 2009, str. 51–70; K. Šugman Stubbs in P. Gorkič v: Nico Keijzer in Elies van Sliedregt (ur.), nav. delo, str. 245–264, zlasti str. 249–257; N. Keijzer v: R. Blekxtoon in W. van Ballegooij (ur.), Handbook on the European Arrest Warrant, T. M. C. Asser Press, Haag 2005, str. 137–163; K. G. Šugman, Evropski nalog za prijetje, Pravna praksa, št. 14 (2004), str. 22–25; K. G. Šugman, Kazensko pravo Evropske unije, Pravna praksa, št. 25 (2005), str. 20 in nasl.; K. Šugman, Obseg sodne kontrole ENPP, Pravna praksa, št. 20 (2008), str. V–VIII; K. Šugman Stubbs, P. Gorkič, Evropski naloga za prijetje in predajo, teoretični in praktični vidiki, GV Založba, Ljubljana 2010, str. 91–94.

³ Okvirni sklep o ENPP je bil sprejet na podlagi a. in b. točke 31. člena ter b. točke drugega odstavka 34. člena (pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah) Pogodbe o Evropski uniji (UL C 340, 10. 11. 1997). Prenos Okvirnega sklepa o ENPP je bil najprej izveden s sprejetjem Zakona o evropskem nalogu za prijetje in predajo (Uradni list RS, št. 37/04 – ZENPP). Sodelovanje v kazenskih zadevah med pristojnimi organi Republike Slovenije in drugimi državami članicami Evropske unije ureja veljavni ZSKZDČEU-1, le subsidiarno se uporablja Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13 in 87/14 – ZKP). V 2. točki četrtega odstavka 2. člena ZSKZDČEU-1 izrecno določa, da vsebine ureja v skladu z (med drugim) Okvirnim sklepom o ENPP.

⁴ Glej K. G.-Šugman, nav. delo 2004, str. 22. O umestitvi instituta v zgodovinski kontekst razvoja kazenskega prava Evropske unije glej K. G.Šugman, nav. delo 2005, str. 20 in nasl.

⁵ V tej sodbi se je SEU izrecno opredelilo do učinkov okvirnih sklepov. Poudarilo je, da zavezujoč učinek okvirnih sklepov (v smislu rezultata, ki ga je treba doseči) organom držav članic in zlasti nacionalnim sodiščem nalaga obveznost, da svoje notranje pravo razlagajo na način, ki je skladen z okvirnimi sklepi. Na vsebino okvirnih sklepov se tako lahko sklicujejo tudi posamezniki pred nacionalnimi sodišči. SEU je opozorilo, da je obveznost nacionalnih sodišč (tj. da pri razlagi ustreznih določb notranjega prava upoštevajo tudi vsebino okvirnih sklepov) omejena s splošnimi pravnimi načeli, zlasti načeloma pravne varnosti in prepovedi veljave pravnih aktov za nazaj. Načelo skladnosti razlage tudi ne more postati podlaga za razlago nacionalnega prava contra legem. Zahteva pa, da – če je to mogoče – nacionalno sodišče upošteva celoto notranjepravnih pravil in tako oceni, v kakšni meri jih je mogoče uporabiti na način, ki bi učinkoval v skladu z vsebino okvirnega sklepa (prim. točke 34, 38, 44 in 47 obrazložitve sodbe). Glej tudi K. Šugman Stubbs, Analiza nekaterih novosti na področju kazenskega prava po Lizbonski pogodbi, Podjetje in delo, št. 6–7 (2010), str. 1027.

⁶ Glej npr. odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-321/02 z dne 27. 5. 2004 (Uradni list RS, št. 62/04, in OdlUS XIII, 42), št. Up-2012/08 z dne 5. 3. 2009 (Uradni list RS, št. 22/09, in OdlUS XVIII, 65) in št. Up-105/13 z dne 23. 1. 2014 (Uradni list RS, št. 14/14, in OdlUS XX, 31). Prim. tudi K. Šugman Stubbs, P. Gorkič, nav. delo, str. 40–47.

⁷ Prim. tudi odločbe nemškega Zveznega ustavnega sodišča št. 1 BvR 1036/99 z dne 9. 1. 2001, št. 2 BvR 264/06 z dne 14. 7. 2006, št. 1 BvR 2722/06 z dne 20. 2. 2008 in št. 1 BvR 230/09 z dne 25. 2. 2010.

⁸ Glej 13. in 14. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. Up-1056/11.

⁹ Glej zlasti sodbi SEU v zadevi C.I.L.F.I.T., 10. točka, in v zadevi Mecanarte – Metalúrgica da Lagoa Ld.a proti Chefe do Serviço da Conferência Final da Alfândega do Porto, C-348/89, z dne 27. 6. 1991, 47. točka.

¹⁰ Sodbi SEU v združenih zadevah Da Costa en Shaake NV in drugi proti Netherlands Inland Revenue Administration, 28–30/62, z dne 27. 3. 1963, in v zadevi C.I.L.F.I.T., 14. točka.

¹¹ Glej sodbi SEU v zadevi C.I.L.F.I.T., 21. točka in v zadevi Intermodal Transports BV proti Staatssecretaris van Financiën, C-495/03, z dne 15. 9. 2005, 33. točka.

¹² Sodba SEU v zadevi C.I.L.F.I.T., 16. točka.

¹³ Prav tam, 18. do 20. točka. Primerjaj odločbi Ustavnega sodišča št. Up-1056/11, 12. točka in št. Up-797/14, 13. točka.

¹⁴ Ustavno sodišče je že v odločbi št. Up-1056/11 poudarilo, da sta tako pojem "sodišče" kot "pravno sredstvo" pojma prava Evropske unije, in glede na razlago, ki jima jo daje SEU, tudi izpostavilo, koga zavezuje predložitvena dolžnost.

¹⁵ Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-155/11 z dne 18. 12. 2013 (Uradni list RS, št. 114/13, in OdlUS XX, 12), 13. točka obrazložitve.

¹⁶ Takšno zahtevo izrecno postavlja tudi drugi odstavek 113.a člena ZS.