Številka:	U-I-12/15-13
Datum:	28. 9. 2016

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Vrhovnega sodišča, na seji 28. septembra 2016

1. Četrti odstavek 399. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13 in 87/14) se razveljavi, kolikor izključuje pritožbo zoper sklep Vrhovnega sodišča o odreditvi pripora po četrtem odstavku 394. člena v zvezi z drugim odstavkom 398. člena Zakona o kazenskem postopku.

2. O pritožbi zoper sklep, s katerim Vrhovno sodišče odredi pripor na podlagi določb iz prejšnje točke, odloča senat Vrhovnega sodišča v sestavi petih sodnikov. Zoper odločitev o pritožbi ni dovoljena zahteva za varstvo zakonitosti.

3. Vrhovno sodišče odloči o zahtevah za varstvo zakonitosti, vloženih pred izdajo te odločbe, zoper sklep, izdan na podlagi določb iz 1. točke tega izreka, po določbah Zakona o kazenskem postopku in prejšnji točki tega izreka. O morebitni kršitvi človekovih pravic pri odreditvi pripora, če ta v času odločanja Vrhovnega sodišča ne traja več, izda ugotovitveno odločbo.

1. Vrhovno sodišče (v nadaljevanju: predlagatelj) vlaga zahtevo za oceno ustavnosti četrtega odstavka 399. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), kolikor izključuje pritožbo zoper sklep Vrhovnega sodišča o odreditvi pripora po četrtem odstavku 394. člena v zvezi z drugim odstavkom 398. člena ZKP, ker naj bi bil v neskladju z drugim odstavkom 20. člena Ustave ter s 25. členom Ustave.

2. Predlagatelj zatrjuje, da odloča o pritožbi zoper sodbo sodišča druge stopnje v skladu s 398. členom ZKP, ki naj bi urejal zgolj nekatera vprašanja, glede drugih vprašanj postopka pa naj bi se skliceval na določbe, ki veljajo za postopek na drugi stopnji (drugi odstavek 398. člena ZKP). Pri tem se po predlagateljevem mnenju smiselno uporabljajo vse določbe, ki se nanašajo na pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje (366. do 397. člen ZKP). Zakon po zatrjevanju predlagatelja izključuje le uporabo 379. do 382. člena ZKP, ki urejajo obravnavo pred sodiščem druge stopnje, v preostalem pa naj bi bil postopek na tretji stopnji enak postopku na drugi stopnji. Med določbami, ki naj bi jih predlagatelj uporabil pri svojem odločanju o pritožbi zoper sodbo sodišča druge stopnje, naj bi bile tudi določbe, ki se nanašajo na odreditev oziroma odpravo pripora ter preizkus pripornih razlogov. V skladu s trenutno ureditvijo ZKP naj bi tako sodišče druge stopnje preizkusilo priporne razloge, ko sodbo sodišča prve stopnje (delno) razveljavi (sedmi odstavek 392. člena ZKP) ali spremeni (tretji odstavek 394. člena ZKP); lahko pa naj bi tudi odredilo pripor s smiselno uporabo določb o odreditvi pripora po razglasitvi sodbe do njene pravnomočnosti (361. člen ZKP), ko sodbo sodišča prve stopnje spremeni ali potrdi (četrti odstavek 394. člena ZKP). Zoper sklep o odreditvi pripora, ki ga izda sodišče druge stopnje, naj bi bilo dovoljeno vložiti pritožbo na podlagi prvega odstavka 399. člena ZKP. O taki pritožbi naj bi odločalo Vrhovno sodišče v senatu treh sodnikov.

3. Te določbe naj bi se uporabljale tudi v postopku na tretji stopnji. Ko naj bi Vrhovno sodišče odločalo o pritožbi zoper sodbo druge stopnje, naj bi zoper obtoženca lahko odredilo pripor, če bi bili za to podani pogoji iz četrtega odstavka 394. člena ZKP. V tem primeru pa naj zoper tak sklep ne bi bilo mogoče vložiti pritožbe, saj naj bi četrti odstavek 399. člena ZKP določal, da zoper sklep Vrhovnega sodišča ni pritožbe, ZKP pa naj ne bi določal izjeme, niti naj ne bi predvideval pritožbenega organa. Po zatrjevanju predlagatelja ustavno skladna razlaga zakona, po kateri bi bila pritožba v takem primeru izjemoma dopustna, ni mogoča. Zoper sklep Vrhovnega sodišča o odreditvi pripora v pritožbenem postopku zoper odločbo sodišča druge stopnje naj bi bilo namreč dopustno vložiti zgolj izredno pravno sredstvo – zahtevo za varstvo zakonitosti (četrti odstavek 420. člena ZKP).

4. Predlagatelj zatrjuje, da je taka ureditev v neskladju s 25. členom Ustave, ki vsakomur zagotavlja pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Predlagatelj meni, da mora biti v skladu z ustavnosodno presojo to drugo pravno sredstvo učinkovito. Prav tako naj bi bila ureditev v nasprotju z drugim odstavkom 20. člena Ustave, v skladu s katerim naj bi imel priprti proti odločbi o odreditvi pripora pravico do pritožbe, o kateri mora sodišče odločiti v 48 urah. Ustavno sodišče naj bi sicer v odločbi št. Up-273/00 z dne 21. 12. 2000 (Uradni list RS, št. 1/01, in OdlUS IX, 311) omejilo veljavnost omenjene določbe na fazo pred vložitvijo obtožnice, a predlagatelj meni, da zgolj glede trajanja pripora. Zahteva za varstvo zakonitosti po zatrjevanju predlagatelja ne zagotavlja ustavnih jamstev iz drugega odstavka 20. člena in 25. člena Ustave, ker naj ne bi šlo za instančno odločanje in ker naj je ne bi bilo mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa naj bi bilo pri odrejanju pripora ključno za pravilno odločanje, zlasti v okviru ugotavljanja obstoja utemeljenega suma ter pripornih razlogov. Taka ureditev naj bi bistveno posegala v bistvo ustavne pravice do pritožbe, za kar pa naj ne bi bilo upravičenega razloga. Do podobne situacije naj bi prihajalo v primeru odločanja o podaljšanju pripora nad tri mesece (drugi odstavek 20. člena Ustave in drugi odstavek 205. člena ZKP), katerega skladnost z Ustavo je Ustavno sodišče že presojalo v odločbi št. Up-12/93 z dne 4. 7. 1996 (OdlUS V, 181). Ustavno sodišče naj bi odločilo, da taka ureditev ne pomeni kršitve pravice do pravnega sredstva, saj gre za podaljšanje pripora, pristojno sodišče pa je že najmanj dvakrat pred tem presojalo obstoj pogojev za pripor in priprti je že imel pravico do pritožbe in tudi pravico predlagati odpravo pripora. To odločbo predlagatelj navaja kot argument a contrario, saj gre v izpodbijanem primeru za odreditev pripora na prvi stopnji in ne za njegovo podaljšanje.

5. Ustavno sodišče je zahtevo poslalo Državnemu zboru, ki nanjo ni odgovoril. Svoja stališča o navedbah v njej je poslala Vlada. Pojasnila je, da pripravlja Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku – ZKP-N, v katerem naj bi bilo odrejanje pripora ob odločanju o pritožbi zoper sodbo sodišča druge stopnje urejeno na način, ki bo obdolžencu nedvoumno zagotavljal možnost pritožbe. S tem naj bi bili v celoti odpravljeni pomisleki o protiustavnosti ZKP, ki jih navaja Vrhovno sodišče, pri tem pa naj bi bili upoštevani 20., 25. in 127. člen Ustave ter ustrezne določbe Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju: EKČP).

6. Sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno njegove ustavnosti (156. člen Ustave). Da zahteva sodišča zadosti tej procesni predpostavki, se mora nanašati na del zakona oziroma zakonsko določbo, na katero bi moralo sodišče opreti svojo odločitev. Izpodbijana zakonska določba mora biti torej za odločitev sodišča upoštevna.¹ Ustavno sodišče je upravičeno intervenirati le takrat, kadar je ustavnosodna presoja zakona potrebna za zagotovitev ustavnoskladne odločitve v konkretnem sodnem postopku. Zato mora sodišče v zahtevi za presojo ustavnosti utemeljiti, da mora v konkretni zadevi, v kateri sodi, uporabiti (domnevno protiustavno) zakonsko ureditev na način, ki mu preprečuje ustavnoskladno odločitev.²

7. Predlagatelj izpodbija četrti odstavek 399. člena ZKP, kolikor izključuje pritožbo zoper sklep Vrhovnega sodišča o odreditvi pripora po četrtem odstavku 394. člena v zvezi z drugim odstavkom 398. člena ZKP. Vrhovno sodišče je s sklepom št. XI Ips 20194/2012 z dne 15. 1. 2015 prekinilo postopek odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti, ki sta jo zagovornik in obtoženi vložila zoper sklep o odreditvi pripora, ki ga je odredilo Vrhovno sodišče, ko je odločalo o pritožbi zoper sodbo drugostopnega sodišča. Zagovornik je v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjeval, da Vrhovno sodišče nima zakonske podlage za odreditev pripora, ker zoper sklep Vrhovnega sodišča ni dovoljeno vložiti pritožbe, temveč zgolj zahtevo za varstvo zakonitosti, kar naj bi bilo v nasprotju z 20. in 25. členom Ustave. Vrhovno sodišče je zatem prekinilo postopek odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti in na Ustavno sodišče vložilo zahtevo za presojo ustavnosti te ureditve. V odločitvi o vloženih zahtevah za varstvo zakonitosti bo Vrhovno sodišče moralo uporabiti izpodbijano določbo četrtega odstavka 399. člena ZKP, kolikor se nanaša na pritožbo zoper sklep Vrhovnega sodišča o odreditvi pripora po četrtem odstavku 394. člena v zvezi z drugim odstavkom 398. člena ZKP. Opredeliti se bo moralo do očitkov iz vloženih zahtev za varstvo zakonitosti, da ZKP ne omogoča pritožbe zoper sklep o odreditvi pripora Vrhovnega sodišča. Zato so izpolnjeni pogoji iz 156. člena Ustave za oceno ustavnosti te izpodbijane zakonske določbe.

8. Predlagatelj izpodbija četrti odstavek 399. člena zgolj v delu, ki se nanaša na izključevanje pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča o odreditvi pripora po četrtem odstavku 394. člena v zvezi z drugim odstavkom 398. člena ZKP. Četrti odstavek 399. člena ZKP je splošne narave in se nanaša na vse sklepe Vrhovnega sodišča, torej tudi na tiste, ki v tem primeru niso upoštevni. Zato je Ustavno sodišče izpodbijano določbo presojalo le, kolikor se nanaša na izključevanje pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča o odreditvi pripora po četrtem odstavku 394. člena v zvezi z drugim odstavkom 398. člena ZKP.

9. Četrti odstavek 399. člena ZKP se v izpodbijanem delu glasi:

"Zoper sklep vrhovnega sodišča ni pritožbe."

10. Po prvem odstavku 19. člena Ustave ima vsakdo pravico do osebne svobode. Nikomur se ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon (drugi odstavek 19. člena Ustave). Pri tem že sama Ustava posebej ureja poseg v pravico do osebne svobode, ki ga pomeni pripor. V skladu s prvim odstavkom 20. člena Ustave se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Ob priporu, najkasneje pa v 24 urah po njem, mora biti priprtemu vročena pisna in obrazložena odločba. Proti tej odločbi ima priprti pravico do pritožbe, o kateri mora sodišče odločiti v 48 urah. Pripor sme trajati samo toliko časa, dokler so za to dani zakonski razlogi, vendar največ tri mesece od dneva odvzema prostosti. Vrhovno sodišče sme pripor podaljšati še za nadaljnje tri mesece (drugi odstavek 20. člena Ustave). Če do izteka teh rokov obtožnica ni vložena, se obdolženec izpusti (tretji odstavek 20. člena Ustave).

11. V drugem odstavku 20. člena torej Ustava izrecno daje pravico do pritožbe zoper sodno odločbo o odreditvi pripora kot eno izmed ustavnoprocesnih jamstev, ki morajo biti izpolnjena, da je poseg v pravico do osebne svobode dopusten. Priporniku mora biti pravica do pritožbe proti pisni in obrazloženi odločbi o odreditvi pripora dana v vsakem primeru in ne glede na to, v kateri fazi (pred)kazenskega postopka je odrejen pripor. Sodišče mora o njej odločiti v 48 urah.

12. Vrhovno sodišče je na podlagi jezikovne in sistemske razlage izpodbijane ureditve ugotovilo, da ustavnoskladna razlaga četrtega odstavka 399. člena v zvezi s četrtim odstavkom 394. člena in z drugim odstavkom 398. člena ZKP, po kateri bi bila zoper sklep Vrhovnega sodišča o odreditvi pripora dopustna pritožba, ni mogoča. Vrhovno sodišče sicer v primeru, ko odloča kot pritožbeno sodišče, postopa po določbah 394. člena ZKP, ki urejajo postopek odločanja sodišča druge stopnje (drugi odstavek 398. člena ZKP), v teh pa se (v četrtem odstavku) v zvezi z odreditvijo pripora sklicuje na smiselno uporabo četrtega do šestega odstavka 361. člena ZKP, ki (med drugim) pritožbo zoper sklep o odreditvi pripora izrecno urejajo. Vendar je hkrati treba upoštevati, da ZKP v 399. členu ureja na splošno pritožbo zoper sklep kot vrsto sodne odločbe. Pri tem v četrtem odstavku tega člena pritožbo zoper sklep Vrhovnega sodišča izključuje. Zato ni nerazumna razlaga, da je četrti odstavek 399. člena specialna določba, specialna tudi v razmerju do 394. člena ZKP (v zvezi s 361. členom ZKP), ki se po drugem odstavku 398. člena ZKP uporablja, ko Vrhovno sodišče odloča o pritožbi zoper sodbo sodišča druge stopnje.

13. Zaradi izpodbijane določbe torej ni dovoljena pritožba zoper noben sklep Vrhovnega sodišča, torej tudi ne zoper sklep, s katerim Vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče odredi pripor. To pa je v neskladju z drugim odstavkom 20. člena Ustave, ki zahteva, da je zoper vsako odreditev pripora dovoljena pritožba. Zakonska ureditev, ki jo izključuje, je temu prav nasprotna. Zato je v neskladju z navedeno določbo Ustave. Nespoštovanje ustavnih procesnih jamstev, ki so izrecno določena v drugem odstavku 20. člena Ustave, pa hkrati pomeni, da se o posegu v pravico do osebne svobode odloča na protiustaven način. Zaradi tega gre za ureditev, ki je v neskladju tudi s prvim odstavkom 19. člena Ustave.

14. Ustavno sodišče je zaradi ugotovljene protiustavnosti izpodbijano določbo v presojanem delu razveljavilo (1. točka izreka). To pomeni, da v pravnem redu ni več specialne določbe, ki onemogoča smiselno uporabo četrtega odstavka 394. člena ZKP, iz katerega jasno izhaja, da je zoper sklep, s katerim drugostopenjsko sodišče ob odločanju o pritožbi odredi pripor, dovoljena pritožba. Pač pa ob tem nastane praznina, ker ni urejeno, v kakšni sestavi o njej odloča Vrhovno sodišče. Brez posebne ureditve bi bila zoper odločitev Vrhovnega sodišča o pritožbi dovoljena še zahteva za varstvo zakonitosti, kar bi pomenilo pretirano kopičenje pravnih sredstev pred Vrhovnim sodiščem. Zato je Ustavno sodišče na podlagi drugega odstavka 40. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) določilo način izvršitve svoje odločbe. Določilo je, da o pritožbi odloča senat Vrhovnega sodišča v sestavi petih sodnikov in da zoper odločitev o pritožbi ni dovoljena zahteva za varstvo zakonitosti (2. točka izreka). Da bo Vrhovno sodišče lahko spoštovalo pravico do pritožbe tudi pri odločanju o vlogah, ki so bile vložene zaradi protiustavne zakonske ureditve kot zahteve za varstvo zakonitosti, pa je Ustavno sodišče posebej določilo še način izvršitve svoje odločbe prav za navedene primere (3. točka izreka). O njih je treba odločiti kot o pritožbah, pri tem pa upoštevati tudi to, da je treba zaradi poteka časa od vložitve zahteve Vrhovnega sodišča do izdaje te odločbe posebej zavarovati pravico do osebne svobode. Zato se Vrhovnemu sodišču nalaga, naj ob odločanju o pritožbi v primeru ugotovitve morebitnih kršitev človekovih pravic pri odločanju o odreditvi pripora o tem izda ugotovitveno odločbo (3. točka izreka).

15. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 43. člena in drugega odstavka 40. člena ZUstS ter na podlagi tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodnik dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Etelka Korpič - Horvat, Jasna Pogačar in dr. Jadranka Sovdat. Sodnik Jan Zobec je bil pri odločanju v tej zadevi izločen. Ustavno sodišče je odločbo sprejelo soglasno.

¹ Sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-143/13 z dne 2. 10. 2014 in št. U-I-205/13 z dne 18. 9. 2013.

² Sklep Ustavnega sodišča št. U-I-39/15 z dne 19. 11. 2015.