| | |
| Številka: | Up-613/16-16 |
| Datum: | 28. 9. 2016 |
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. B., C., in Č. D. E. F., G., ki ju zastopa mag. Matevž Krivic, Medvode, ter H. I., J., ki ga po pooblastilu njegovih zakonitih zastopnikov A. B. in Č. D. E. F. zastopa mag. Matevž Krivic, Medvode, na seji 28. septembra 2016
Sodba Vrhovnega sodišča št. I Up 183/2016 z dne 29. 6. 2016 se razveljavi in zadeva se vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.
1. Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju: MNZ) je na podlagi Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (UL L 180, 29. 6. 2013, str. 31–59 – v nadaljevanju: Dublinska uredba III), s sklepom odločilo, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošenj pritožnikov za mednarodno zaščito, saj bodo predani Republiki K., ki je odgovorna država članica za obravnavanje njihove prošnje za mednarodno zaščito. Upravno sodišče je tožbi ugodilo, sklep MNZ je odpravilo in zadevo vrnilo MNZ v ponovni postopek. MNZ je v ponovljenem postopku izdalo sklep, ki je predmet te ustavne pritožbe. Ponovno je odločilo, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošenj pritožnikov za mednarodno zaščito, saj bodo predani Republiki K., ki je odgovorna država članica za obravnavanje njihove prošnje za mednarodno zaščito. Upravno sodišče je ponovno ugodilo tožbi, odpravilo sklep MNZ in zadevo vrnilo v ponovni postopek MNZ. Pritožbo so vložili pritožniki in MNZ. Vrhovno sodišče je ugodilo pritožbi MNZ in sodbo Upravnega sodišča spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo. Zavrnilo je tudi pritožbo pritožnikov.
2. Pritožniki zatrjujejo kršitev 22. in 35. člena Ustave. Navajajo, da Vrhovno sodišče ni ustrezno odgovorilo na njihove tožbene in pritožbene očitke. Vrhovno sodišče naj bi le navidezno obrazložilo, zakaj Upravno sodišče v postopku ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, in naj ne bi pojasnilo, zakaj samo ni odločalo v sporu polne jurisdikcije. Spremenilo naj bi sodbo Upravnega sodišča in odločilo, da je MNZ sledilo napotkom Upravnega sodišča. To svojo odločitev naj bi obrazložilo s stališči, da je Upravno sodišče napačno uporabilo stališča v sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) v zadevi Tarakhel proti Švici z dne 4. 11. 2014. Pritožniki menijo, da je Vrhovno sodišče navedlo protislovne razloge za spremembo sodbe Upravnega sodišča. Vrhovno sodišče naj pri presoji ne bi upoštevalo vseh zdravstvenih izvidov pritožnice. Upoštevalo naj bi le izvid z dne 4. 12. 2015, ne pa tudi izvidov, ki so jih pritožniki priložili tožbi. Vrhovno sodišče naj ne bi odgovorilo na tožbene in pritožbene očitke o tem, kako je v Republiki K. poskrbljeno za prosilce s psihičnimi težavami. Pritožniki poudarjajo, da so v tožbi in pritožbi predlagali uporabo diskrecijskih klavzul iz 17. člena Dublinske uredbe III. Zatrjujejo, da gre za tako poseben primer, da bi Republika Slovenija tudi zaradi dolgotrajnega postopka določitve odgovorne države morala prevzeti odgovornost za obravnavanje njihovih prošenj za mednarodno zaščito. Predlagajo tudi, naj pristojni organi v njihovem primeru analogno uporabijo drugi odstavek 17. člena Dublinske uredbe III.
3. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-613/16 z dne 1. 9. 2016 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo in odločilo, da se do končne odločitve Ustavnega sodišča zadrži izvršitev sklepa MNZ o predaji pritožnikov Republiki K. O tem je na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju: ZUstS) obvestilo Vrhovno sodišče in MNZ.
4. Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi vpogledalo v spis MNZ št. 2142-123/2015.
5. Pritožniki nasprotujejo odločitvi MNZ, da jih Republika Slovenija na podlagi Dublinske uredbe III preda Republiki K. V postopku je bilo ugotovljeno, da je Republika K. v skladu z 12. členom Dublinske uredbe III država, ki je odgovorna za obravnavanje njihovih prošenj za mednarodno zaščito. Pritožniki so v postopku zatrjevali, da njihova predaja ni dopustna, ker Republika K. za njih ni varna država. Zatrjevali so, da v Republiki K. obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, in da jim v Republiki K. ne bi bili zagotovljeni ustrezna nastanitev in zdravstvena oskrba glede na njihove osebne okoliščine (novorojenček ter zdravstveno stanje matere in otroka) ter da bi predaja pritožnikov Republiki K. negativno vplivala na zdravstveno stanje pritožnice in otroka.
6. Države imajo po ustaljenem mednarodnem pravu pravico nadzora nad vstopom tujcev, dovoljenji za njihovo bivanje in izgoni oziroma izročitvami.1 Vendar je suverenost države omejena z dolžnostjo, da država ne sme odstraniti, izgnati ali izročiti posameznika državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen nečloveškemu ravnanju (non-refoulment oziroma načelo nevračanja).
7. Varstvo v primeru odstranitve, izgona ali izročitve je zagotovljeno z 18. členom Ustave. člen 18 Ustave določa, da ne sme biti nihče podvržen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu kaznovanju ali ravnanju. Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da 18. člen Ustave prepoveduje, da bi bila oseba, glede katere obstaja resnična nevarnost, da bo v primeru vrnitve v državo, iz katere je prišla, izpostavljena nečloveškemu ravnanju, izročena tej državi oziroma izgnana vanjo.2 Podobno kot v Ustavi varstvo v primeru odstranitve, izgona ali izročitve zagotavljajo tudi 3. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju: EKČP), prvi odstavek 33. člena Konvencije o statusu beguncev in Protokola o statusu beguncev (Uradni list FLRJ, MP, št. 7/60, Uradni list SFRJ, MP, št. 15/67, Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92 – v nadaljevanju: Ženevska konvencija) ter drugi odstavek 19. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (UL C 202, 7. 6. 2016, str. 389 – v nadaljevanju: Listina).
8. Evropska unija (v nadaljevanju: EU) oblikuje na podlagi prvega odstavka 78. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (prečiščena različica, UL C 202, 7. 6. 2016 – PDEU) skupno politiko o azilu, subsidiarni zaščiti in začasni zaščiti z namenom ponuditi ustrezen status vsem državljanom tretjih držav, ki potrebujejo mednarodno zaščito, in zagotoviti skladnost z načelom nevračanja.3
9. Na tej podlagi je bila sprejeta Dublinska uredba III, ki ureja merila in mehanizme za določitev države članice EU, ki bo odgovorna za vsebinsko obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito (1. člen Dublinske uredbe III). Cilji Dublinske uredbe III so zagotoviti učinkovit dostop do postopka za priznanje mednarodne zaščite, preprečiti prosilcem, da bi vlagali prošnje v več državah članicah EU oziroma izbirali odgovorno državo članico EU, in zagotoviti solidarnost med državami članicami EU.4 V skladu s prvim odstavkom 3. člena Dublinske uredbe III prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki je vložena na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, obravnava ena sama država, ki je za to odgovorna glede na merila, ki so določena v III. poglavju Dublinske uredbe III. Ko so izpolnjeni pogoji, določeni v prvem odstavku 3. člena Dublinske uredbe III, je odgovorna država dolžna prošnjo vsebinsko obravnavati.5
10. Ne glede na prvi odstavek 3. člena Dublinske uredbe III pa je katerikoli državi članici dovoljeno odstopiti od meril odgovornosti in sme obravnavati prošnjo za mednarodno zaščito, ki je bila vložena v njej ali drugi državi članici, tudi če tako obravnavanje ni njena odgovornost glede na zavezujoča merila iz Dublinske uredbe III (17. uvodna izjava). Glede na to sta v 17. členu Dublinske uredbe III urejeni diskrecijski klavzuli, ki omogočata omilitev togih meril, določenih v III. poglavju Dublinske uredbe III, glede na posebne okoliščine vsakega posameznega primera. V 17. členu Dublinske uredbe III sta urejeni dve diskrecijski klavzuli: t. i. klavzula suverenosti6 in t. i. humanitarna klavzula.7 Uporaba diskrecijske klavzule je praviloma pravica posamezne države in ne njena obveznost.8
11. Dublinska uredba III temelji na domnevi, da vse države članice EU spoštujejo mednarodne instrumente varstva človekovih pravic in spoštujejo obveznosti, ki izhajajo iz direktiv.9 Dublinska uredba III temelji na načelu medsebojnega zaupanja, zato vse države članice štejejo za varne tretje države. To pomeni, da je praviloma predaja prosilca drugi državi članici EU brez vsebinske presoje njegove prošnje dopustna.10 Vendar pa meddržavno zaupanje ne sme biti absolutno. Zato mora biti domneva o varnosti vseh držav članic EU izpodbojna.11 Prosilcu mora biti zagotovljena individualna presoja njegovih osebnih okoliščin. Država članica EU ne sme prosilca predati v drugo državo članico EU, če bi pristojni organ ugotovil, da posamezna država članica EU zanj ni varna država.
12. Pomanjkljivosti ali razpad azilnih sistemov lahko ogrozijo nemoteno delovanje sistema, vzpostavljenega na podlagi Dublinske uredbe III. To bi lahko povzročilo nevarnost, da bodo kršene pravice prosilcev, kot jih določajo pravni red EU na področju azila, Listina in druge mednarodne obveznosti v zvezi s človekovimi pravicami in pravicami beguncev (21. uvodna izjava Dublinske uredbe III). Glede na navedeno je v drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe III izrecno urejen primer, ko predaja prosilca odgovorni državi članici ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročili nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine.12
13. Vendar v konkretnem primeru ne gre za tako situacijo. MNZ, Upravno sodišče in Vrhovno sodišče so ugotovili, da v Republiki K. ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega in poniževalnega ravnanja. Pritožniki v ustavni pritožbi tem ugotovitvam tudi ne nasprotujejo.
14. To pa ne pomeni, da lahko prosilci domnevo o varnosti držav članic EU izpodbijajo zgolj takrat, ko bi tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhajalo iz sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem v odgovorni državi članici EU.13 V 32. uvodni izjavi Dublinske uredbe III je izrecno navedeno, da glede obravnavanja oseb, za katere se uporablja ta uredba, države članice zavezujejo njihove obveznosti iz instrumentov mednarodnega prava, vključno z ustrezno sodno prakso ESČP.V drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe III je torej urejena le ena okoliščina, zaradi katere predaja prosilca v drugo državo članico EU ne bi bila dopustna. Države članice EU so dolžne spoštovati tudi druge mednarodne obveznosti. Dolžne so spoštovati zahteve načela nevračanja, ki so določene v prvem odstavku 33. člena Ženevske konvencije in 3. členu EKČP. Države morajo upoštevati, da so vsebinska merila, ki so določena v prvem odstavku 33. člena Ženevske konvencije in 3. členu EKČP, bistveno širša kot merilo, določeno v drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe III.14 Če bi predaja prosilca drugi državi članici EU torej pomenila kršitev načela nevračanja, postane izjemoma uporaba t. i. klavzule suverenosti za državo obvezna.15,16
15. Ob upoštevanju sodne prakse ESČP predaja drugi državi članici EU ni dopustna, kadar so izkazani tehtni razlogi, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo ta oseba izpostavljena mučenju oziroma nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. Iz ustaljene sodne prakse ESČP izhaja, da mora grdo ravnanje doseči neko minimalno stopnjo intenzivnosti.17 Presoja te stopnje je odvisna od posameznih okoliščin primera (trajanje takega ravnanja ter fizični in psihični učinki na posameznika). Okoliščine, ki jih upošteva ESČP, so tudi spol, starost in zdravstveno stanje posameznika.18
16. Praviloma ESČP sicer 3. člen EKČP uporablja v primerih, ko tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja iz namernega ravnanja državnih organov ali drugih, od države neodvisnih organizacij v državi sprejemnici. Vendar si je ESČP zaradi absolutne narave varstva, ki ga zagotavlja 3. člen EKČP, pridržalo zadostno mero prilagodljivosti, da lahko 3. člen EKČP uporabi tudi v drugih primerih. V skladu s tem je sprejelo stališče, da je pritožbo pritožnika dopustno presojati z vidika 3. člena EKČP tudi v primerih, ko odgovornosti za vzroke za nastanek tveganja, da bo posameznik podvržen nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju, ni mogoče neposredno ali posredno pripisati državi sprejemnici ali ko ti vzroki sami po sebi niti ne bi pomenili kršitve zahtev, ki izhajajo iz 3. člena EKČP. Pri presoji pritožbe z vidika 3. člena EKČP ESČP upošteva vse okoliščine konkretne zadeve, torej tudi pritožnikovo osebno situacijo v državi, ki bo predala prosilca drugi državi.19 V tem okviru presodi tudi, ali bi bila že sama odstranitev posameznika v drugo državo v nasprotju z zahtevami, ki izhajajo iz 3. člena EKČP. Pri tem upošteva vse okoliščine, ki so pomembne za presojo, vključno z najnovejšimi informacijami o posameznikovem zdravju.20
17. Iz navedenega izhaja, da morajo pristojni organi in sodišča v primeru, ko prosilec zatrjuje, da odgovorna država članica EU zanj ni varna država, presojati vse okoliščine,21 ki so pomembne z vidika spoštovanja načela nevračanja. To pomeni, da morajo pristojni organi in sodišča upoštevati tudi zdravstveno stanje prosilca. Pri tem morajo upoštevati tudi prosilčevo osebno situacijo v Republiki Sloveniji. Presoditi morajo, ali bi lahko bila že sama predaja prosilca v nasprotju z zahtevami, ki izhajajo iz načela nevračanja.22
18. Pritožniki med drugim zatrjujejo, da se Vrhovno sodišče ni opredelilo do navedb in dokazov, bistvenih za odločitev, saj ni upoštevalo vseh zdravstvenih izvidov pritožnice o njenem fizičnem in psihičnem stanju. Iz te obrazložitve že izhaja, da je zdravstveno stanje prosilca okoliščina, ki je lahko bistvena pri odločitvi o predaji prosilca drugi državi članici EU.
19. Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da je obrazložena sodna odločba bistven del poštenega sodnega postopka. Z njo mora sodišče na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev.23 Obrazložitev sodne odločbe je samostojna in avtonomna prvina pravice do poštenega sojenja, ki ga – v okviru pravice do enakega varstva pravic – zagotavlja 22. člen Ustave. Ima izvirno vrednost, ki je v zagotavljanju uvida v razloge za odločitev samega po sebi, in to predvsem stranki, ki v postopku odločanja o svoji pravici, obveznosti oziroma pravnem interesu ni bila uspešna. Za zagotovitev človekove pravice do poštenega sojenja in za zagotovitev zaupanja v sodstvo je velikega pomena, da stranka, še posebej, če v postopku ni bila uspešna, lahko spozna, kakšni so bili razlogi za odločitev, nanašajočo se na njeno pravico, obveznost oziroma pravni interes.24 Ustrezna obrazložitev je hkrati tudi pogoj za preizkus razumnosti sprejete odločitve.25
20. Zahteva po obrazloženosti sodnih odločb instančnih sodišč je praviloma nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti sodnih odločb, vendar le, kadar instančno sodišče pritrdi pravnemu naziranju nižjih sodišč in je zato mogoče že iz sodb nižjih sodišč razbrati razloge za sprejeto pravno stališče. V primerih, kot je obravnavani, v katerem je Vrhovno sodišče spremenilo odločitev Upravnega sodišča in v pritožbenem postopku samo odločilo o tožbi, pa vsebina obveznosti do obrazložitve ne more biti bistveno ožja od obveznosti sodišča prve stopnje. Iz sodbe instančnega sodišča mora biti zato v takih primerih razvidno, ali je sodišče pri odločanju upoštevalo vse bistvene navedbe pritožnika v postopku. Ustavno sodišče je že večkrat sprejelo stališče, da mora Vrhovno sodišče v upravnem sporu, v primeru, ko samo odloči o tožbi, v obrazložitvi sodbe odgovoriti ne samo na pritožbene navedbe, temveč tudi na vse upoštevne tožbene očitke.26
21. Pritožniki so v tožbi navedli, da bi ponovna selitev pritožnice lahko neugodno vplivala na njeno zdravstveno stanje, da bi lahko negativno vplivala na potek depresije in da obstaja nevarnost heteroagresivnega in avtoagresivnega vedenja. Tožbi so priložili zdravstvena mnenja in izvide, s katerimi so dokazovali svoje trditve. Vrhovno sodišče je zdravstveno stanje pritožnice in otroka upoštevalo pri presoji stanja v Republiki K. Presojalo je, ali bo pritožnikom zagotovljena ustrezna zdravstvena oskrba v Republiki K. Vrhovno sodišče pa ni niti zavrnilo niti ovrednotilo tožbenih očitkov in dokaznih predlogov, s katerimi so pritožniki utemeljevali nedopustnost same predaje drugi državi. Vrhovno sodišče torej ni presodilo, ali bi že sama predaja pritožnikov lahko pomenila kršitev 3. člena EKČP oziroma 18. člena Ustave, oziroma ni obrazložilo, zakaj zgoraj navedene tožbene navedbe ne bi mogle vplivati na odločitev.
22. S tem, ko se Vrhovno sodišče ni opredelilo do okoliščin, ki so pomembne z vidika spoštovanja načela nevračanja, je po presoji Ustavnega sodišča kršilo pravico pritožnikov do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ker izpodbijana sodba ne vsebuje ocene sodišča glede teh okoliščin, Ustavno sodišče niti ne more presoditi, ali bi bil lahko kršen 18. člen Ustave. Ustavno sodišče je izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.
23. Ker je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo že zaradi kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), drugih zatrjevanih kršitev človekovih pravic ni presojalo.
24. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodnika dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Etelka Korpič - Horvat, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.
dr. Jadranka Sovdat l.r.
1 Sodbi ESČP v zadevah Vilvarajah in drugi proti Združenemu kraljestvu z dne 30. 10. 1991, 102. točka, in Chahal proti Združenemu kraljestvu z dne 15. 11. 1996, 73. točka.
2 Glej odločbe Ustavnega sodišča št. Up-78/00 z dne 29. 6. 2000 (Uradni list RS, št. 66/2000, in OdlUS IX, 295), št. U-I-238/06 z dne 7. 12. 2006 (Uradni list RS, št. 134/06, in OdlUS XV, 83), št. Up-763/09 z dne 17. 9. 2009 (Uradni list RS, št. 80/09) in št. U-I-155/11 z dne 18. 12. 2013 (Uradni list RS, št. 114/13, in OdlUS XX, 12).
3 Ta politika mora biti v skladu z Ženevsko konvencijo in drugimi ustreznimi pogodbami. Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju: SEU) je sprejelo stališče, da skupni evropski azilni sistem temelji na popolni in splošni uporabi Ženevske konvencije in zagotovitvi, da nihče ne bo poslan nazaj na območje, kjer je bil preganjan (sodba SEU v združenih zadevah N. S. proti Secretary of State for the Home Department ter M. E. in drugi proti Refugee Applictions Commissioner, Minister for Justice, Equality and Law Reform, C-411/10 in C-493/10, z dne 21. 12. 2011, 75. točka).
4 Povzeto po K. Hailbronner in D. Thym, EU Immigration and Asylum law, A Commentary, Second edition, Verlag C. H. Beck, München 2016, str. 1486–1488. Primerjaj tudi s 5., 7., 13., 14., 22. in 32. uvodno izjavo Dublinske uredbe III.
5 Prosilcu je tako zagotovljeno jamstvo učinkovitega dostopa do postopka za priznanje mednarodne zaščite v državi članici EU, ki je glede na merila in mehanizme Dublinske uredbe III odgovorna za obravnavo prošnje. S tem se preprečuje nastanek t. i. kroženja beguncev (refugees in orbit), torej tega, da se prosilci za mednarodno zaščito iz ene države odstranijo v drugo, ne da bi bila njihova prošnja obravnavana in bi bila tako njihova pravica do mednarodne zaščite praktično razvrednotena. (Glej K. Hailbronner in D. Thym, nav. delo, str. 1486, in H. Battjes, European Asylum Law and International Law, Martinus Nijhoff Publishers, Leiden/Boston 2006, str. 388. Primerjaj tudi z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-21/11 z dne 10. 10. 2012 (Uradni list RS, št. 84/12, in OdlUS XIX, 43)).
6 Prvi odstavek 17. člena Dublinske uredbe III določa: "Z odstopanjem od člena 3(1) se lahko vsaka država članica odloči, da obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo v njej vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, tudi če tako obravnavanje ni njena odgovornost glede na merila iz te uredbe.
Država članica, ki se odloči, da bo prošnjo za mednarodno zaščito obravnavala v skladu s tem odstavkom, postane odgovorna država članica in prevzame obveznosti v zvezi s to odgovornostjo. Kadar je ustrezno, odgovorna država članica prek elektronskega komunikacijskega omrežja 'DubliNet', vzpostavljenega v skladu s členom 18 Uredbe (ES) št. 1560/2003, obvesti predhodno odgovorno državo članico, državo članico, ki vodi postopek določanja odgovorne države članice, ali tisto, ki je bila zaprošena, da sprejme ali ponovno sprejme prosilca.
Država članica, ki postane odgovorna v skladu s tem odstavkom, to dejstvo takoj navede v sistemu Eurodac v skladu z Uredbo (EU) št. 603/2013 s tem, da doda datum, ko je bila sprejeta odločitev o obravnavanju prošnje."
7 Drugi odstavek Dublinske uredbe III določa: "Država članica, v kateri je podana prošnja za mednarodno zaščito in ki opravlja postopek določanja odgovorne države članice, ali odgovorna država članica lahko kadar koli pred sprejetjem prve vsebinske odločitve od druge države članice zahteva, da sprejme prosilca, da se zagotovi združitev katerih koli sorodnikov iz humanitarnih razlogov, zlasti na podlagi družinskih ali kulturnih vidikov, tudi kadar ta druga država članica ni odgovorna po merilih iz členov 8 do 11 in 16. Te osebe morajo pisno izraziti strinjanje s tem.
Zahtevek za sprejem vsebuje vse gradivo v posesti države članice, ki daje zahtevo, ki državi članici, na katero je zahteva naslovljena, omogoča oceno položaja.
Država članica, na katero je zahteva naslovljena, preveri vse potrebno za preučitev navedenih humanitarnih razlogov in državi članici, ki daje zahtevo, v dveh mesecih od datuma prejema zahteve odgovori prek elektronskega komunikacijskega omrežja 'DubliNet', vzpostavljenega v skladu s členom 18 Uredbe (ES) št. 1560/2003. V primeru zavrnitve se v odgovoru navedejo razlogi zanjo.
Kadar država članica, na katero je bila zahteva naslovljena, zahtevo sprejme, se odgovornost za obravnavanje prošnje prenese nanjo."
8 Glej K. Hailbronner in D. Thym, nav. delo, str. 1533–1534.
9 Odstranitev, izgon ali izročitev prosilca, ki zatrjuje, da potrebuje zaščito, tretji državi brez vsebinske presoje njegove prošnje pomeni kršitev načela nevračanja. Zato sme država tako ravnati samo izjemoma, če je prepričana, da je tretja država varna (koncept varne tretje države). Varnost tretje države lahko država oceni v vsakem konkretnem primeru ali pa na splošno. Pri splošnem pristopu ocena varnosti tretje države temelji na načelu medsebojnega zaupanja (inter-state trust, mutual confidence). Ob izpolnitvi določenih pogojev lahko druga država utemeljeno zaupa, da tretja država nudi učinkovito zaščito pred kršitvijo načela nevračanja (glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-155/11).
10 Glej 3. uvodno izjavo Dublinske uredbe III in sodbo SEU v združenih zadevah N. S. proti Secretary of State for the Home Department ter M. E. in drugi proti Refugee Applictions Commissioner, Minister for Justice, Equality and Law Reform.
11 Glej sodbo ESČP v zadevi M. S. S. proti Belgiji in Grčiji z dne 21. 1. 2011 in sodbo SEU v zadevi N. S. proti Secretary of State for the Home Department ter M. E. in drugi proti Refugee Applictions Commissioner, Minister for Justice, Equality and Law Reform.
12 Vsebinska in dokazna merila za presojo pogojev, določenih v drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe III, je z upoštevanjem sodne prakse ESČP in SEU povzel generalni pravobranilec Niil Jääskinen v sklepnih predlogih v zadevi Zvezna republika Nemčija proti Kavehu Puidu, C-4/11, z dne 18. 4. 2013, 61. točka.
13 Glej sodbo ESČP v zadevi Tarakhel proti Švici, 104. točka, in sodbo SEU v zadevi Mehrdad Ghezelbash proti Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie, C-63/15, z dne 7. 6. 2016, 51. do 54. točka.
14 Glej K. Hailbronner in D. Thym, nav. delo, str. 1535.
15 Glej prav tam, str. 1534–1536.
16 Uporaba diskrecijskih klavzul je lahko obvezna tudi zaradi spoštovanja drugih človekovih pravic, predvsem pravice do družinskega življenja (8. člen EKČP). T. i. humanitarna klavzula je namenjena reševanju primerov, ko je treba spoštovati pravico do združitve družine, t. i. klavzula suverenosti pa je namenjena reševanju primerov, ko je treba spoštovati pravico do ohranjanja enotnosti družine (glej prav tam, str. 1536–1538).
17 Glej sodbe ESČP v zadevah Soering proti Združenemu kraljestvu z dne 7. 7. 1989, 90. in 91. točka, Vilvarajah in drugi proti Združenemu kraljestvu, 34. točka, Saadi proti Italiji z dne 28. 2. 2008, 152. točka, in M. S. S. proti Belgiji in Grčiji, 365. točka.
18 Glej sodbi ESČP v zadevah Kudla proti Poljski z dne 26. 10. 2000, 91. točka, in M. S. S. proti Belgiji in Grčiji, 219. točka.
19 Glej sodbi ESČP v zadevah D. proti Združenemu kraljestvu z dne 2. 5. 1997, 49. točka, in Bensaid proti Združenemu kraljestvu z dne 6. 2. 2001, 34. in 35. točka.
20 Glej sodbe ESČP v zadevah Ahmed proti Avstriji z dne 17. 12. 1996, 43. točka, D. proti Združenemu kraljestvu, 50. točka, in Bensaid proti Združenemu kraljestvu, 35. točka.
21 Ureditev Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 22/16 – v nadaljevanju: ZMZ-1) temelji na načelu, po katerem je dolžan prošnjo za mednarodno zaščito utemeljiti prosilec (21. člen ZMZ-1). To pomeni, da je pristojni organ dolžan preveriti tiste razloge za izpodbojnost domneve varnosti države članice EU, ki jih posameznik v postopku zatrjuje. Obseg ugotavljanja upoštevnih dejstev in informacij je torej v prvi vrsti odvisen od navedb in izjav prosilca glede subjektivne ogroženosti. Vendar mora pristojni organ tudi sam zbrati vse potrebne podatke in ni vezan samo na navedbe ali predložene dokaze prosilca (glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-292/09, Up-1427/09 z dne 20. 10. 2011, Uradni list RS, št. 98/11, in OdlUS XIX, 27, 18. točka obrazložitve).
22 ESČP je v več zadevah sprejelo vsebinska merila, ki zavezujejo države pri predaji resno bolnih oseb. Glej sodbe v zadevah D. proti Združenemu kraljestvu, Bensaid proti Združenemu kraljestvu, N. proti Združenemu kraljestvu z dne 27. 5. 2008 in A. S. proti Švici z dne 30. 6. 2015. Merila, ki jih mora država upoštevati pri predaji oseb, pri katerih obstaja samomorilsko nagnjenje, je ESČP sprejelo v sklepih v zadevah Dragan in drugi proti Nemčiji z dne 7. 10. 2004, Karim proti Švedski z dne 4. 7. 2006 in Kochieva in drugi proti Švedski z dne 30. 4. 2013.
23 Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-147/09 z dne 23. 9. 2010 (Uradni list RS, št. 83/10).
24 Primerjaj s sklepom Ustavnega sodišča št. U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10 z dne 12. 5. 2011 (Uradni list RS, št. 43/11, in OdlUS XIX, 22).
25 Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1381/08 z dne 23. 9. 2009 (Uradni list RS, št. 80/09).
26 Glej odločbe Ustavnega sodišča št. Up-771/06 z dne 15. 6. 2006 (Uradni list RS, št. 66/06, in OdlUS XV, 89), št. Up-2195/06 z dne 11. 9. 2007 (Uradni list RS, št. 85/07, in OdlUS XVI, 104), št. Up-2963/08 z dne 5. 3. 2009 (Uradni list RS, št. 22/09), št. Up-958/09, U-I-199/09 z dne 15. 4. 2010 (Uradni list RS, št. 37/10), št. Up-1067/11 z dne 19. 1. 2012 (Uradni list RS, št. 9/12), št. Up-897/11 z dne 19. 1. 2012 (Uradni list RS, št. 9/12) in št. Up-162/14 z dne 29. 5. 2014 (Uradni list RS, št. 43/14).
