Številka:	Up-615/14-15
	Up-707/14-16
Datum:	27. 10. 2016

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavnih pritožbah Občine Kranjska Gora, ki jo zastopa Odvetniška družba Ošabnik, Klofutar in partnerji, o. p., d. o. o., Kranj, na seji 27. oktobra 2016

Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 172/2014 z dne 6. 2. 2014, sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 572/2014 z dne 16. 4. 2014, sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. VII Pg 326/2008 z dne 25. 9. 2013 in sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II Pg 129/2005 z dne 17. 1. 2014 se razveljavijo. Zadevi se vrneta Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

1. Pritožnica je vložila predloga za izvršbo zoper Republiko Slovenijo, s katerima je na podlagi verodostojne listine zahtevala plačilo kot povračilo stroškov prevoza osnovnošolcev po nevarnih poteh od decembra 2001 do decembra 2002 in od decembra 2002 do decembra 2004. Okrajno sodišče v Ljubljani je izdalo sklepa o izvršbi, ki sta bila nato na podlagi ugovora nasprotne stranke še v okviru izvršilnega postopka razveljavljena v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba. Postopek se je zato nadaljeval v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, ki je sklepa o izvršbi v celoti razveljavilo in tožbi zavrglo. To odločitev je utemeljilo najprej z naravo vtoževane terjatve. Obrazložilo je, da gre pri financiranju prevozov osnovnošolskih otrok za izvrševanje izvirnih pristojnosti lokalne skupnosti, da pa je financiranje prevozov na podlagi drugega odstavka 45. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 64/01 – v nadaljevanju: ZOFVI-A) deloma prevzela država; za zahtevke občine iz naslova prevozov osnovnošolskih otrok je na mestu analogija s financiranjem nalog, ki jih država prenese na občine. Reševanje takih sporov naj bi urejal 25. člen Zakona o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 76/08, 79/09 in 51/10 – v nadaljevanju: ZLS). Zavrženje tožbe je sodišče utemeljilo s stališčema, da ZLS specialno ureja pristojnost drugega organa (tj. arbitraže iz prvega odstavka 25. člena ZLS) in da zato med strankama sploh ne gre za civilno razmerje v smislu 1. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08 – v nadaljevanju: ZPP), za katero bi veljala sodna pristojnost rednega sodišča. Višje sodišče v Ljubljani je zavrnilo pritožbi pritožnice in potrdilo stališči prvostopenjskih sodišč. Vrhovno sodišče je zavrnilo predloga za dopustitev revizije.

2. Pritožnica zatrjuje kršitve 2., 22., 23. in 25. člena Ustave. Ne strinja se s stališčem sodišč, da je za odločanje o konkretnem sporu pristojna arbitraža iz 25. člena ZLS. Zatrjuje, da zakonodajalec za reševanje spora med pritožnico in državo ni predvidel posebne pristojnosti arbitraže, temveč da ima občina na voljo sodno pot, in sicer redno sodno pot. Sodišči naj bi napačno ugotovili obstoj pravne praznine. Zato naj bi bilo stališče sodišč, da v konkretnem primeru ni podana sodna pristojnost, napačno. Pritožnica meni, da primer, ki ga ureja 25. člen ZLS, in obravnavani primer nista v bistvenem podobna. Pritožnica v ustavnih pritožbah tudi podrobno navaja razlike med obema primeroma. Zato naj bi bila uporaba zakonske analogije napačna. Pritožnica zatrjuje, da prvostopenjski sodišči nista zadostno obrazložili uporabe zakonske analogije. Okrožno sodišče v Ljubljani bi moralo po mnenju pritožnice pri uporabi analogije najprej ugotoviti, da ni mogoče najti zakonsko predvidenega pravnega pravila, s katerim bi bilo mogoče razrešiti konkretni primer. V nadaljevanju pa bi bilo sodišče dolžno ugotoviti, ali se obravnavani primer v bistvenem ujema s primerom iz 24. in 25. člena ZLS. Višje sodišče naj ne bi odgovorilo na pritožbene očitke, s katerimi je pritožnica utemeljevala napačno uporabo zakonske analogije. Pritožnica navaja, da ob vložitvi zahtevka ni mogla sklepati, da bi se morala predhodno obrniti na arbitražo, zato naj bi bila uporaba zakonske analogije tudi v nasprotju z načelom pravne države. V pravico do sodnega varstva naj bi sodišči posegli, ker naj bi zaradi napačne uporabe analogije in dolgotrajnega postopka pritožnici odvzeli možnost uveljavljanja njenih zahtevkov, ki naj bi v tem času že zastarali. Zaradi dolgotrajnega sodnega postopka naj bi bilo pritožnici poseženo tudi v pravico do sojenja v razumnem roku.

3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-615/14 z dne 31. 3. 2016 in sklepom št. Up-707/14 z dne 31. 3. 2016 ustavni pritožbi sprejel v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju: ZUstS) je Ustavno sodišče o tem obvestilo Višje sodišče v Ljubljani. Na podlagi drugega odstavka 56. člena ZUstS sta bili ustavni pritožbi poslani nasprotni stranki iz pravdnega postopka, tj. Republiki Sloveniji, ki je nanju odgovorila.

4. Po oceni nasprotne udeleženke naj bi bili ustavni pritožbi neutemeljeni, zato predlaga, naj ju Ustavno sodišče kot neutemeljeni zavrne. Zatrjevane kršitve ustavnih pravic z izpodbijanimi sodbami naj ne bi bile kršene. Redna sodišča naj bi v enakih pravnih položajih zavzela enako pravno stališče, da je za odločanje v sporu med državo in lokalno skupnostjo glede državnega financiranja izvirnih pristojnosti lokalne skupnosti pristojna odločati arbitraža iz 25. člena ZLS (zoper državo naj bi vložilo tožbe 77 občin). Nasprotna udeleženka opozarja, da zato ni prišlo do kršitve izoblikovane sodne prakse, saj so sodišča odločila enako kot v 77 podobnih zadevah. Meni, da ne drži trditev pritožnice, da Višje sodišče v Ljubljani in Okrožno sodišče v Ljubljani nista obrazložili razlogov, zakaj naj bi pravna praznina sploh obstajala. Obe sodišči naj bi na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredelili razloge, na podlagi katerih sta sprejeli svoji odločitvi. V nadaljevanju odgovorov nasprotna udeleženka pojasnjuje, da je financiranje prevoza osnovnošolskih otrok izvirna pristojnost lokalne skupnosti, in se pri tem sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-256/01 z dne 8. 4. 2004 (Uradni list RS, št. 44/04, in OdlUS XIII, 25). Zato naj bi bila lokalna skupnost sredstva za izvajanje nalog prevoza otrok dolžna zagotoviti sama. Obseg sredstev, s katerim posamezna občina lahko zagotovi izvajanje ustavnih in zakonskih nalog, naj bi se štel za primeren obseg sredstev za financiranje lokalnih zadev javnega pomena. Nasprotna udeleženka podrobno obrazloži način financiranja občin in zatrjuje, da je financiranje prevoza osnovnošolskih otrok vključeno v znesek primerne porabe. Po mnenju nasprotne udeleženke obveznost države, da krije sredstva za prevoze učencev osnovne šole po nevarnih poteh, določena v Zakonu o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 16/07 – uradno prečiščeno besedilo, 36/08, 58/09, 64/09 – popr., 65/09 – popr., 20/11, 47/15, 46/16 in 49/16 – popr. – v nadaljevanju: ZOFVI), ne pomeni financiranja nalog iz državne pristojnosti, temveč financiranje nalog lokalne samouprave. Obveznost države po ZOFVI naj bi bila vključena v sistem financiranja občin v skladu z zakonom, ki ureja financiranje občin, in naj ne bi pomenila dodatne obveznosti financiranja države. Šlo naj bi za bistveno enak način zagotavljanja sredstev občin kot v primeru prenesenih nalog iz 24. člena ZLS. To pa naj bi pomenilo, da je o sporu glede financiranja prevozov osnovnošolskih otrok pristojna odločiti arbitraža iz 25. člena ZLS. Nasprotna udeleženka tudi pojasnjuje, koliko sredstev državnega proračuna naj bi dobila pritožnica v letih od 2001 do 2004, kar naj bi pomenilo, da pritožnica ni upravičena do dodatnih sredstev. Nasprotna udeleženka nasprotuje tudi trditvam pritožnice o kršitvi pravice do sojenja v razumnem roku. Navaja, da je imela pritožnica zakonsko določena pravna sredstva v skladu z Zakonom o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Uradni list RS, št. 67/12 – uradno prečiščeno besedilo – ZVPSBNO), če je menila, da sojenje v konkretni zadevi ne poteka v razumnih rokih. Pritožnica naj bi bila že pred zaključkom pravdnih zadev seznanjena s sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. III Ips 15/2012 z dne 17. 12. 2012, zato bi morala vedeti za možnost uveljavljanja zahtevka pred arbitražo, pa kljub temu ni ukrepala v smislu zaščite svojih ustavnih pravic, ki jih uveljavlja s predmetno ustavno pritožbo.

5. Odgovor nasprotne stranke je bil poslan pritožnici, ki nanj ni odgovorila.

6. Ustavna pritožba kot posebno pravno sredstvo za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin upravičencu oziroma nosilcu ustavnih pravic omogoča varstvo pred protiustavnimi posegi države in drugih javnopravnih in zasebnopravnih oseb. Upravičene osebe za vložitev ustavne pritožbe so po ustaljeni ustavnosodni presoji poleg fizičnih oseb tudi pravne osebe. Vendar je varstvo pravic pravnih oseb odvisno od tega, ali se posamezne pravice glede na svojo vsebino in naravo nanje lahko nanašajo. Tako lahko na ustavnopravni ravni govorimo o ustavnem varstvu pravnih oseb, katerega sestavni del so glede na navedeno prilagojene pravice v primerjavi s tistimi, ki jih Ustava zagotavlja fizičnim osebam kot človekove pravice. Zato lahko govorimo o ustavnih pravicah pravnih oseb.¹ Ustavno sodišče je že odločilo, da gre tudi pravnim osebam ustavno varstvo ustavnih procesnih jamstev.² Da so pravne osebe javnega prava, med drugimi tudi občina, nosilke ustavnih procesnih jamstev in so torej upravičene za vložitev ustavne pritožbe, pa je Ustavno sodišče odločilo v odločbi št. Up-373/97 z dne 22. 2. 2001 (Uradni list RS, št. 19/01, in OdlUS X, 108).³

7. Pritožnica, ki je pravna oseba javnega prava, je bila kot stranka udeležena v postopkih, v katerih so bile izdane izpodbijane sodne odločbe. Zato so ji v teh postopkih zagotovljena tudi vsa procesna jamstva ustavnopravne narave, vključno s pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Ker pritožnica v ustavnih pritožbah uveljavlja prav kršitev te ustavne pravice, ji upravičenosti za vložitev ustavnih pritožb ni mogoče odreči.

8. Predmet presoje so odločitve sodišč, s katerimi sta bili zavrženi tožbi pritožnice zoper Republiko Slovenijo za povrnitev stroškov prevozov osnovnošolskih otrok od decembra 2001 do decembra 2004. Pravico do brezplačnega prevoza v šolo je v spornem obdobju od decembra 2001 do decembra 2004 urejal 56. člen Zakona o osnovni šoli (Uradni list RS, št. 23/05 – uradno prečiščeno besedilo – ZOsn).⁴ Zagotavljanje prevozov osnovnošolskih otrok je izvirna pristojnost lokalne skupnosti,⁵ vendar pa ne pomeni izvajanja oblastne funkcije lokalne skupnosti.⁶ Čeprav je bilo zagotavljanje prevozov osnovnošolskih otrok izvirna pristojnost lokalne skupnosti in je ta prevoze praviloma financirala z lastnimi viri,⁷ je zakonodajalec financiranje navedene naloge deloma naložil državi, deloma pa lokalnim skupnostim (81. in 82. člen ZOFVI). V časovnem obdobju, ki je predmet obravnavnih sporov, so delitev financiranja med državo in lokalnimi skupnostmi urejali takrat veljavna 81. in 82. člen ZOFVI⁸ in drugi odstavek 45. člena ZOFVI-A.

9. Izpodbijani odločitvi temeljita na stališču, da je v prvem odstavku 25. člena ZLS specialno urejena pristojnost arbitraže⁹ – organa za reševanje sporov med državo in lokalno skupnostjo glede višine sredstev pri državnem financiranju izvirnih nalog lokalne skupnosti (relativna sodna nepristojnost), zato razmerje med pritožnico in nasprotno stranko ni civilnopravno razmerje v smislu 1. člena ZPP, za katero bi veljala sodna pristojnost rednega sodišča.¹⁰ Na podlagi drugega odstavka 18. člena ZPP se je sodišče v obeh zadevah izreklo za nepristojno in je tožbi zavrglo.¹¹ Presoja sodišč izhaja iz razlage 25. člena ZLS,¹² po kateri lahko občina v primeru nesoglasij z državo glede višine sredstev sproži spor pred arbitražo (prvi odstavek 25. člena ZLS), a če spora ni mogoče rešiti na tak način, o njem odloči meritorno Vrhovno sodišče v upravnem sporu (tretji odstavek 25. člena ZLS).

10. Pritožnica v obeh zadevah izpodbija stališče prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča, da reševanje spora ne spada v sodno pristojnost. Ne strinja se s stališčem, da je za odločanje o sporu pristojna arbitraža iz 25. člena ZLS. Sodiščema očita kršitev pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Glede na takšne navedbe je moralo Ustavno sodišče presoditi, ali izpodbijani sklepi temeljijo na stališčih, ki niso sprejemljivi z vidika pravice do sodnega varstva.

11. Pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave je pravica vsakogar, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Pravica do sodnega varstva zagotavlja pravico od sodišča zahtevati meritorno, vsebinsko odločitev v sporu. Na ta način se nosilcu zagotavljata dostop do sodišča in pravna pot za uveljavitev in obrambo njegovih pravic, interesov in pravnih koristi.

12. Iz zahteve po meritorni sodni odločbi izhaja, da odločitev sodišča o zavrženju tožbe zaradi nepristojnosti lahko pomeni kršitev pravice izprvega odstavka 23. člena Ustave. Tega vprašanja Ustavno sodišče ne presoja z vidika pravilne uporabe zakonskega prava, temveč preizkusi le, ali je sodišče zakonskim določbam z razlago dalo takšen omejujoč pomen, kakršnega niti zakon ne bi smel določiti (Schumannova formula).¹³ Sodišča zakonskih določb ne smejo v konkretnih postopkih razlagati tako, da bi bilo okrnjeno bistvo pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave. To velja tudi za razlago zakonskih določb o pristojnosti za odločanje o posamezni vrsti spora. V tem obsegu uživa varstvo te pravice kot ustavne pravice tudi pravna oseba javnega prava.

13. Sodišči sta pritožnici, kot je bilo že obrazloženo, odrekli sodno varstvo pred sodiščem na podlagi razlage 25. člena ZLS, po kateri lahko občina v primeru nesoglasij z državo glede višine sredstev sproži spor pred arbitražo (prvi odstavek 25. člena ZLS), a če spora ni mogoče rešiti na tak način, o njem odloči meritorno Vrhovno sodišče v upravnem sporu (tretji odstavek 25. člena ZLS). Sodišči sta s tako razlago na eni strani očitno sprejeli možnost, da arbitraža spora, ki ji je predložen, ne razreši, in na drugi strani opredelili dolžnost Vrhovnega sodišča, da tovrstni spor vsebinsko reši v upravnem sporu. To, da sodišči dopuščata možnost, da arbitraža spora, ki ji je predložen, ne razreši, pomeni, da sodišči v opredelitvi vloge arbitraže v 25. členu ZLS nista zaznali njene dolžnosti, da spor razreši vselej vsebinsko in za vpleteni stranki zavezujoče. To, da sodišči razlagata 25. člen ZLS na način, da mora Vrhovno sodišče avtoritativno in vsebinsko razrešiti spor, pa pomeni, da je Vrhovno sodišče v upravnem sporu pristojno za razrešitev spora. Iz sprejete razlage 25. člena ZLS sledi, da je smisel arbitraže zagotoviti zgolj možnost razrešitve nesoglasij brez posredovanja sodišča.

14. Čeprav sta sodišči šteli, da je arbitraža pristojna za odločitev o sporu, nista predpostavili, da ima arbitraža dolžnost, da v primeru spora med lokalno skupnostjo in državo sprejme vsebinsko in za stranki zavezujočo odločitev, temveč sta predpostavili, da ima tako dolžnost – pristojnost – Vrhovno sodišče, ki odloči v upravnem sporu. Glede na to se le na prvi pogled zdi, da je za presojo v obravnavani zadevi odločilen odgovor na vprašanje, ali bi bila v neskladju s pravico do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave) pravna norma, ki bi določala, da se sme sodišče splošne pristojnosti izreči za nepristojno in zavreči tožbo v primeru, ko je predvidena le možnost (ne dolžnost), da spor reši ad hoc ustanovljeno telo. Ključen je namreč odgovor na vprašanje, ali bi bila v neskladju s pravico do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave) pravna norma, ki bi določala, da se sme sodišče splošne pristojnosti izreči za nepristojno in zavreči tožbo, ko gre za zadevo, za katero je pristojno drugo sodišče.

15. O tem vprašanju je Ustavno sodišče že večkrat odločalo.¹⁴ Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da zavrženje tožbe zaradi nepristojnosti sodišča splošne pristojnosti namesto odstopa tožbe pristojnemu sodišču pomeni kršitev pravice do sodnega varstva, ker zavrženje tožbe v takem primeru posamezniku ne zagotavlja učinkovitega uresničevanja pravice do sodnega varstva. To pomeni, da v takem primeru sodišče tožbe ne sme zavreči, temveč se mora izreči za nepristojno ter zadevo po pravnomočnosti sklepa odstopiti v reševanje pristojnemu sodišču (prvi odstavek 23. člena ZPP).¹⁵

16. Ker so sodišča zavrgla tožbo kljub temu, da utemeljujejo, da je podana pristojnost Vrhovnega sodišča v upravnem sporu, je podana kršitev (ustavne) pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Ustavno sodišče je izpodbijane sklepe razveljavilo in zadevi vrnilo Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje. Okrožno sodišče v Ljubljani svojih odločitev ne bo smelo opreti na stališče, za katero je Ustavno sodišče ugotovilo, da je v neskladju z Ustavo.

17. Ker je Ustavno sodišče razveljavilo izpodbijane sklepe zaradi kršitve prvega odstavka 23. člena Ustave, pritožničinih navedb o kršitvah drugih ustavnih pravic ni presojalo.

18. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Etelka Korpič - Horvat, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

¹ Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-40/12 z dne 11. 4. 2013 (Uradni list RS, št. 39/13, in OdlUS XX, 5).

² Primerjaj s sklepom Ustavnega sodišča št. Up-199/98 z dne 25. 3. 1999.

³ Vendar v primerih, ko je občina v postopku v položaju oblastvenega organa, glede na naravo človekovih pravic ne more biti upravičena oseba za vložitev ustavne pritožbe (primerjaj s sklepom Ustavnega sodišča št. Up-590/12, Up-687/12 z dne 4. 12. 2012, Uradni list RS, št. 97/12).

⁴ Člen 56 ZOsn je bil z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o osnovni šoli (Uradni list RS, št. 102/07 – ZOsn-F) spremenjen. V obravnavanem obdobju je določal:
"Učenec ima pravico do brezplačnega prevoza, če je njegovo prebivališče oddaljeno več kot štiri kilometre od osnovne šole.
Učenec ima pravico do brezplačnega prevoza ne glede na oddaljenost njegovega prebivališča od osnovne šole v prvem razredu, v ostalih razredih pa, če pristojni organ za preventivo v cestnem prometu ugotovi, da je ogrožena varnost učenca na poti v šolo.
Učenec, ki obiskuje osnovno šolo zunaj šolskega okoliša, v katerem prebiva, ima pravico do povračila stroškov prevoza v višini, ki bi mu pripadala, če bi obiskoval osnovno šolo v šolskem okolišu, v katerem prebiva.
O načinu prevoza se osnovna šola dogovori s starši in lokalno skupnostjo. Otroci s posebnimi potrebami iz prvega odstavka 12. člena tega zakona imajo pravico do brezplačnega prevoza ne glede na oddaljenost njihovega prebivališča od osnovne šole, če je tako določeno v odločbi o usmeritvi.
Če učencu ni mogoče zagotoviti prevoza, ima pravico do brezplačne oskrbe v kraju izobraževanja in pravico do brezplačnega prevoza domov ob pouka prostih dnevih.
Osnovna šola mora učencem, ki morajo čakati na organiziran prevoz, zagotoviti varstvo."

⁵ Glej odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-215/96 z dne 25. 11. 1999 (Uradni list RS, št. 101/99, in OdlUS VIII, 265) in št. U-I-256/01.

⁶ To stališče je sprejelo tudi Vrhovno sodišče v sklepu št. I Upr 2/2007 z dne 17. 12. 2007, ko je odločalo o sporu o pristojnosti v zadevi, ki je predmet ustavne pritožbe št. Up-615/14.

⁷ Primerjaj z 52. členom ZLS in Zakonom o financiranju občin (Uradni list RS, št. 123/06, 57/08 in 36/11 – ZFO-1). V spornem obdobju je financiranje občin urejal Zakon o financiranju občin (Uradni list RS, št. 80/94 in 56/98 – ZFO).

⁸ Člena 81 in 82 ZOFVI sta bila v obravnavanem obdobju od decembra 2001 do decembra 2004 spremenjena z Zakonom o dopolnitvi Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 34/03 – ZOFVI-C).

⁹ Iz obrazložitve sodišč in pravne podlage za zavrženje tožbe (drugi odstavek 18. člena ZPP) izhaja, da sodišči "arbitraže" iz 25. člena ZLS nista šteli za arbitražo, ki jo ureja Zakon o arbitraži (Uradni list RS, št. 45/08 – v nadaljevanju: ZArbit), saj bi v takem primeru tožbo zavrgli na podlagi prvega odstavka 11. člena ZArbit. To pomeni, da ne gre za primer, ko bi stranki prenesli pristojnost za odločanje v določenem sporu z državnega sodišča na arbitražo. Pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave namreč ne izključuje dogovora strank, da preneseta pristojnost za odločanje v določenem sporu z državnega sodišča na arbitražo. Veljaven arbitražni dogovor izključi pristojnost sodišča (primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-331/03 z dne 4. 11. 2004, Uradni list RS, št. 123/04).

¹⁰ Iz 1. člena ZPP izhaja, da redna sodišča izjemoma ne obravnavajo sporov iz premoženjskih razmerij pravnih oseb, če je za posamezno vrsto sporov v posebnem zakonu določena pristojnost drugega organa.

¹¹ Drugi odstavek 18. člena ZPP določa: "Če sodišče med postopkom ugotovi, da za odločitev o sporu ni pristojno sodišče, temveč kakšen drug organ, se izreče za nepristojno, razveljavi opravljena pravdna dejanja in zavrže tožbo."

¹² Člen 25 ZLS določa:
"Občina lahko sproži spor pred arbitražo glede višine sredstev iz prejšnjega člena.
Arbitražo sestavlja enako število predstavnikov občine in vlade.
Če spora ni mogoče razrešiti na način iz prejšnjega odstavka, odloči Vrhovno sodišče v upravnem sporu meritorno.
Za postopek pred arbitražo veljajo splošni procesni predpisi."

¹³ Primerjaj z A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 468, in z odločbami Ustavnega sodišča št. Up-85/03 z dne 17. 12. 2003 (Uradni list RS, št. 133/03, in OdlUS XII, 115), št. Up-699/12 z dne 17. 1. 2013 (Uradni list RS, št. 20/13) in št. Up-79/06 z dne 12. 6. 2008 (Uradni list RS, št. 68/08, in OdlUS XVII, 75).

¹⁴ Glej odločbe Ustavnega sodišča št. Up-547/04 z dne 3. 3. 2005 (Uradni list RS, št. 29/05, in OdlUS XIV, 35), št. Up-661/04 z dne 12. 1. 2006 (Uradni list RS, št. 9/06) in št. Up-1321/06 z dne 22. 5. 2008 (Uradni list RS, št. 59/08, in OdlUS XVII, 36).

¹⁵ Na tem mestu je treba opozoriti, da je bil v zadevi, ki je predmet ustavne pritožbe št. Up-615/14,sprožen spor o pristojnosti med sodiščem splošne pristojnosti in upravnim sodiščem, o katerem je odločalo Vrhovno sodišče (sklep Vrhovnega sodišča št. I Upr 2/2007 z dne 17. 2. 2007). Vrhovno sodišče je odločilo, da je za odločanje pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani. To odločitev je (med drugim) utemeljilo s stališčem, da gre za premoženjski spor.