Številka:	Up-497/14-15
Datum:	24. 11. 2016

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Boža Pegama, Cerklje ob Krki, ki ga zastopata Nataša Vrečar Zorčič in Igor Zorčič, odvetnika v Brežicah, na seji 24. novembra 2016

1. Sodba Okrajnega sodišča v Brežicah št. ZSV 60/2011 z dne 31. 3. 2014 se razveljavi in zadeva se vrne temu sodišču v novo odločanje.

2. Pritožnik sam nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

1. Pritožnik je bil s plačilnim nalogom Policijske postaje Brežice spoznan za odgovornega storitve prekrškov po četrtem odstavku 65. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 56/08 – uradno prečiščeno besedilo, 58/09 in 36/10 – v nadaljevanju ZVCP-1), po petem odstavku 190. člena ZVCP-1 in po 46. členu Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (Uradni list RS, št. 93/07 – uradno prečiščeno besedilo – ZOZP). Zoper plačilni nalog je pritožnik vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Brežicah z izpodbijano sodbo zavrnilo.

2. Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev 14., 22., 23., 25., 28. in 29. člena Ustave. Med drugim navaja, da je sodišče v postopku z zahtevo za sodno varstvo kršilo njegovo ustavno pravico do izjave. Poudarja, da je že v zahtevi za sodno varstvo trdil, da mu ni znan dejanski stan očitanih prekrškov, saj mu ta na kraju dejanja ni bil predstavljen, prav tako pa tudi ne izhaja iz plačilnega naloga. Kljub temu naj mu sodišče pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo ne bi vročilo opisa dejanskega stanja, ki ga je sodišču predložil prekrškovni organ, poleg tega pa naj bi izvajalo še dodatne dokaze (pogledalo fotografije vozila, opravilo poizvedbe pri upravni enoti, zavarovalnici in policijski postaji ter pridobilo izpis s spleta glede podatkov priklopnika), s katerimi naj pritožnika ne bi seznanilo, in naj mu ne bi omogočilo, da se do njih opredeli. Pritožnik se ob tem sklicuje na stališča, ki jih je Ustavno sodišče sprejelo v odločbi št. Up-319/10, U-I-63/10 z dne 20. 1. 2011 (Uradni list RS, št. 10/11), s katero naj bi bilo odločeno o primerljivi zadevi in ki naj v njegovem primeru ne bi bila upoštevana. Pritožnik opozarja tudi, da je sodišče očitno napačno oziroma arbitrarno presodilo, da glede sankcije za prekršek po četrtem odstavku 65. člena ZVCP-1 kasnejši predpis za storilca ni milejši. Navaja, da je bila za ta prekršek v času storitve prekrška zagrožena globa 160 EUR (četrti odstavek 65. člena ZVCP-1), medtem ko je bila v času odločanja za isti prekršek zagrožena globa 120 EUR (osmi odstavek 74. člena Zakona o pravilih cestnega prometa, Uradni list RS, št. 109/10 in 57/12 – v nadaljevanju ZPrCP). Pritožnik predlaga, naj Ustavno sodišče opravi javno obravnavo.

3. Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-497/14 z dne 27. 6. 2016 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Okrajno sodišče v Brežicah.

4. Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi pridobilo spis Okrajnega sodišča v Brežicah št. ZSV 60/2011 in ga pregledalo.

5. Pritožnik izpodbija sodbo, izdano v zadevi prekrška. Na podlagi četrte alineje drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 55.a člena ZUstS ustavna pritožba v zadevah prekrškov praviloma ni dovoljena. Ustavno sodišče o taki ustavni pritožbi odloča le izjemoma in v posebej utemeljenih primerih, ko gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve (tretji odstavek 55.a člena ZUstS). V zadevi št. Up-424/06 (sklep z dne 22. 10. 2009, OdlUS XVIII, 93) je Ustavno sodišče sprejelo stališče, da ta pogoj ni izpolnjen v primeru, ko stališče Ustavnega sodišča o ustavnopravno pomembnem vprašanju, ki ga odpira ustavna pritožba, že obstaja. Pri izjemnem odločanju po tretjem odstavku 55.a člena ZUstS namreč Ustavno sodišče ne izvaja običajnega nadzora, ali sodišča spoštujejo človekove pravice, temveč oblikuje precedenčne standarde varstva človekovih pravic z namenom razvoja in usmerjanja sodne prakse. Ko Ustavno sodišče v neki zadevi tak standard postavi, ga morajo sodišča upoštevati pri odločanju v vseh nadaljnjih zadevah (tretji odstavek 1. člena ZUstS). Zato s ponovno odločitvijo o istem vprašanju v zadevi z bistveno podobnimi okoliščinami Ustavno sodišče ne more storiti nič več od tega, kar bi morala storiti že sodišča pri izdaji izpodbijanega akta, tj. odločiti ob upoštevanju zakona in Ustave oziroma njene ustavnosodne razlage.¹ To stališče bi narekovalo zaključek, da obravnavana ustavna pritožba ni dovoljena v delu, ki se nanaša na kršitev pritožnikove pravice do seznanitve in izjave s procesnim gradivom v prekrškovnem postopku (22. člen Ustave). Ustavno sodišče se je namreč do tega vprašanja opredelilo že v odločbah št. Up-319/10, U-I-63/10 z dne 20. 1. 2011 (Uradni list RS, št. 10/11) in št. Up-965/11.

6. Vendar pa je Ustavno sodišče v odločbi št. Up-965/11 – v kateri je bilo soočeno s primerom, ko je sodišče v prekrškovnem postopku popolnoma prezrlo predhodno odločitev Ustavnega sodišča in s tem pritožnikove z Ustavo zajamčene pravice – dopolnilo stališče, ki ga je sprejelo v sklepu št. Up-424/06. Ustavno sodišče je navedlo, da v takih primerih ne gre več le za vprašanje kršitve tiste človekove pravice, ki jo sodišče s svojo odločitvijo zagreši. Gre za nadaljnje vprašanje, ali se v takem odločanju sodišča izraža stališče, da človekovih pravic v zadevah prekrškov sploh ni treba spoštovati in da sodišče ni zavezano k ustavnoskladni razlagi zakonskih določb. Ustavno sodišče je tudi v tej zadevi soočeno s tovrstnim primerom.

7. Ustavno sodišče ni sledilo pritožnikovemu predlogu, naj opravi javno obravnavo, ker ta za odločitev o zadevi ni bila potrebna.

Presoja zatrjevane kršitve 22. člena Ustave

8. Ustava v 22. členu vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Bistvena vsebina pravice iz 22. člena Ustave je v tem, da posamezniku zagotavlja možnost, da se udeležuje postopka, v katerem se odloča o njegovi pravici, ter možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločitev o njegovi pravici.² Iz tega ustavnoprocesnega jamstva med drugim izhaja pravica do kontradiktornega postopka oziroma pravica do izjave, na podlagi katere morata biti vsaki stranki zagotovljeni možnost sodelovanja v sodnem postopku in možnost obrambe pred vsemi procesnimi dejanji, ki bi lahko vplivala na njene pravice ali na njen pravni položaj.³ Pravica do izjave, ki temelji na spoštovanju človekove osebnosti in dostojanstva (34. člen Ustave), stranki torej zagotavlja, da jo bo sodišče obravnavalo kot aktivnega udeleženca postopka in ji omogočilo učinkovito obrambo pravic ter s tem možnost, da aktivno vpliva na odločitev v zadevi, ki posega v njene pravice in interese. Tudi po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice je pravica stranke do seznanitve z vsemi dokazi in stališči, ki so sodišču posredovana z namenom, da bi vplivala na odločitev v zadevi, in do opredelitve do njih eden od bistvenih elementov pravice do poštenega postopka iz prvega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP).⁴

9. V odločbi št. Up-319/10, U-I-63/10 je Ustavno sodišče odločilo, da gre za kršitev 22. člena Ustave, če sodišče pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo v prekrškovnem postopku kršitelju ne omogoči, da se seznani z opisom dejanskega stanja in se o njem izjavi. Gre za dokument, ki ga prekrškovni organ na podlagi petega odstavka 57. člena Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 29/11 – uradno prečiščeno besedilo, 21/13, 111/13 in 32/16 – v nadaljevanju ZP-1) sestavi in predloži sodišču potem, ko kršitelj zoper plačilni nalog vloži zahtevo za sodno varstvo. Ustavno sodišče je prav tako odločilo, da gre za kršitev navedenega jamstva, če sodišče kršitelju ne omogoči sodelovanja pri zaslišanju prič (oziroma hkrati za kršitev 29. člena Ustave, če kršitelju ne omogoči soočenja z obremenilnimi pričami). Pri tem je izhajalo iz stališča, da mora biti tudi v prekrškovnem postopku kršitelju zagotovljena pravica do izjave o vsem procesnem gradivu, ki bi utegnilo vplivati na njegov pravni položaj. To stališče je Ustavno sodišče ponovilo v odločbi št. Up-965/11.

10. Pritožnik je bil s plačilnim nalogom spoznan za odgovornega storitve treh cestnoprometnih prekrškov, in sicer zaradi prevoza nepravilno naloženega tovora, uporabe neregistriranega vozila in uporabe nezavarovanega vozila. Pritožnik je v zahtevi za sodno varstvo med drugim uveljavljal, da očitanih prekrškov ni storil. Trdil je, da je bil traktor, ki ga je vozil v času storitve očitanih prekrškov, registriran in zavarovan, medtem ko priklopno vozilo, ki ga je vlekel s traktorjem, ni v njegovi lasti, poleg tega pa se za to priklopno vozilo tudi ne zahtevata registracija in zavarovanje. Prav tako je trdil, da je bil tovor na priklopnem vozilu pravilno naložen, da tovora ni naložil sam in da v kritičnem trenutku ni bil udeležen v cestnem prometu, saj ni vozil po cesti. V zahtevi za sodno varstvo je pritožnik opozoril, da mu na kraju storitve prekrška očitani prekrški niso bili predstavljeni in da tudi iz plačilnega naloga, ki mu je bil vročen na kraju prekrška, ni razvidno, ali se prekrška zaradi vožnje nezavarovanega in neregistriranega vozila nanašata na traktor ali na priklopno vozilo. Pritožnik je sodišču predlagal svoje zaslišanje, poizvedbe pri Upravni enoti Brežice o registraciji traktorja in priklopnega vozila, poizvedbe pri Zavarovalnici Triglav o zavarovanju traktorja in priklopnega vozila, vpogled v prometno dovoljenje, pribavo fotografij traktorja s prikolico, ki jih je napravil prekrškovni organ, in postavitev izvedenca cestnoprometne stroke. Sodišču je prav tako predlagal, naj pozove prekrškovni organ k navedbi dejstev in dokazov, nato pa pritožniku omogoči, da se do njih opredeli.

11. Prekrškovni organ je sodišču skupaj s pritožnikovo zahtevo za sodno varstvo predložil opis dejanskega stanja in fotografije vozila, ki jih je posnel v času storitve prekrška. Sodišče je pred sprejetjem odločitve o zahtevi za sodno varstvo dokazni postopek dopolnilo, tako da je opravilo poizvedbe pri Upravni enoti Brežice o registraciji priklopnega vozila in pri Zavarovalnici Triglav o zavarovanju priklopnega vozila ter na spletu pridobilo podatke o masi in drugih lastnostih tipa priklopnega vozila, ki ga je vozil pritožnik. Iz izpodbijane sodbe, s katero je pritožnikovo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo, je razvidno, da je sodišče svojo presojo o obstoju materialnopravno odločilnih dejstev oprlo na ugotovitve policistov, ki so bile navedene v opisu dejanskega stanja, na fotografije vozila, ki jih je posnel in sodišču predložil prekrškovni organ, in na navedeno dokazno gradivo, ki ga je sodišče pridobilo samo.

12. V spisu ni podatka o tem, da bi sodišče pritožnika v skladu s petim odstavkom 65. člena ZP-1 z navedenim dokaznim gradivom seznanilo in mu omogočilo, da se o njem izjavi. Sodišče pritožniku ni vročilo niti opisa dejanskega stanja (in to kljub temu, da je pritožnik v zahtevi za sodno varstvo izrecno trdil, da ne razume dejanskega stanu prekrška, in je prosil sodišče, naj mu omogoči, da se seznani z obremenilnimi ugotovitvami in dokazi prekrškovnega organa, tako da se bo do njih lahko opredelil) niti dokazov, ki jih je sodišče (na predlog pritožnika) pridobilo samo. Pred sprejetjem odločitve sodišče pritožnika tudi ni zaslišalo.

13. Pritožnik v ustavni pritožbi pravilno opozarja, da iz podatkov spisa ne izhaja, da bi se pritožnik s tem dokaznim gradivom lahko seznanil na drug način oziroma že v hitrem prekrškovnem postopku. Iz plačilnega naloga, ki (poleg podatkov o kršitelju ter kraju in času storitve prekrška) vsebuje zgolj pravno kvalifikacijo prekrškov in navedbo, da je pritožnik prekrške storil kot voznik traktorja s prikolico, namreč ni mogoče razbrati niti, ali se očitana prekrška zaradi vožnje neregistriranega in nezavarovanega vozila nanašata na traktor ali na priklopno vozilo. To je mogoče razbrati šele iz opisa dejanskega stanja, ki ga je prekrškovni organ predložil sodišču po vložitvi zahteve za sodno varstvo zoper plačilni nalog. Tudi okoliščine, ki naj bi predstavljale prekršek zaradi prevoza nepravilno naloženega tovora, so razvidne šele iz opisa dejanskega stanja prekrškovnega organa in fotografij, ki plačilnemu nalogu niso bile priložene. Pritožnik pa pred odločitvijo sodišča o zahtevi za sodno varstvo tudi ni mogel vedeti za vsebino listin, ki jih je sodišče pridobilo samo. Gre torej za (obremenilno) dokazno gradivo, s katerim pritožnik ni bil seznanjen na drug način, zato bi ga s tem gradivom moralo seznaniti sodišče in mu omogočiti, da se do njega opredeli. Ker sodišče tega ni storilo, je pritožniku odvzelo možnost sodelovanja v dokaznem postopku in s tem kršilo njegovo pravico do izjave iz 22. člena Ustave.

14. Pritožnik sodišču očita tudi očitno napačno oziroma arbitrarno uporabo prava, ker prekrška, ki ga je prekrškovni organ opredelil po (v času storitve prekrška veljavnem) četrtem odstavku 65. člena ZVCP-1, ni pravno opredelilo po kasneje veljavnem osmem odstavku 74. člena ZPrCP, ki je za ta prekršek predpisoval za 40 EUR nižjo globo.

15. Skladno s prvim odstavkom 28. člena Ustave nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo, in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo dejanje storjeno. Iz te določbe med drugim izhaja prepoved povratne veljave (t. i. retroaktivnosti) kazenskega zakona,⁵ ki je še dodatno poudarjena v drugem odstavku 28. člena Ustave z zahtevo, da se dejanja, ki so kazniva, ugotavljajo in kazni zanje izrekajo po zakonu, ki je veljal ob storitvi dejanja. Gre za eno temeljnih načel kazenskega prava,⁶ ki naj prepreči uporabo državne kaznovalne represije, ki je posameznik v času ravnanja ni mogel predvideti. Iz drugega odstavka 28. člena Ustave pa izhaja še eno načelo – kadar je kasnejši zakon za storilca milejši, mora sodišče uporabiti kasnejši zakon. To načelo temelji na spoznanju, da v primerih, ko se odnos države do dejanja po njegovi izvršitvi spremeni tako, da novi zakon storilca obravnava mileje ali pa dejanje celo dekriminira, kaznovanje storilca po prejšnjem (torej strožjem) zakonu ne bi bilo smiselno, smotrno in tudi ne etično.⁷ Kaznovanje, ki bi svojo legitimnost črpalo iz negativne vrednostne ocene dejanja, ki je bila kasneje omiljena ali v celoti ovržena, bi pomenilo nesorazmerno uporabo državne represije.

16. Že iz odločbe Ustavnega sodišča št. Up-332/98 z dne 18. 4. 2002 (Uradni list RS, št. 39/02, in OdlUS XI, 117) izhaja, da prepoved retroaktivne uporabe materialnih predpisov velja tudi na področju prekrškovnega prava, ki prav tako spada na področje kaznovalnega prava. Enako velja za načelo uporabe kasnejšega milejšega predpisa. Prekrškovni organi in sodišča, ki odločajo o prekrških, morajo ves čas postopka paziti na to, ali se je materialni predpis, ki določa prekršek in sankcijo zanj, po storitvi dejanja spremenil. Če ugotovijo, da je prišlo do spremembe predpisa, morajo s primerjavo določb predpisa, ki je veljal v času storitve dejanja, in določb kasnejših predpisov presoditi, kateri predpis je za storilca milejši, nato pa uporabiti milejši predpis. Če sodišče tega ustavno zapovedanega načela sploh ne upošteva, že s tem krši drugi odstavek 28. člena Ustave.

17. V tem primeru je sodišče obstoj kasnejšega milejšega zakona sicer preizkusilo po uradni dolžnosti in ugotovilo, da je namesto ZVCP-1 dne 1. 7. 2011 začel veljati ZPrCP (Uradni list RS, št. 109/10), ki je za prekršek, ki je bil pred tem določen v četrtem odstavku 65. člena ZVCP-1, v osmem odstavku 74. člena določal globo v isti višini, tj. 160 EUR. Vendar pa je sodišče spregledalo, da se je zatem ZPrCP z novelo ZPrCP-A (Uradni list RS, št. 57/12, v veljavnosti od 28. 7. 2012) ponovno spremenil, tako da je v času odločanja sodišča za ta prekršek določal globo 120 EUR. Ker tako sodišče milejših določb ZPrCP, ki so veljale v času odločanja sodišča, ni upoštevalo, je že s tem kršilo drugi odstavek 28. člena Ustave.

18. Glede na ugotovljeni kršitvi 22. člena in drugega odstavka 28. člena Ustave je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču (1. točka izreka te odločbe). Pri ponovnem odločanju bo moralo sodišče pritožniku omogočiti, da se seznani z vsem gradivom, ki bi lahko vplivalo na odločitev sodišča, in da se o tem gradivu izjavi. Prav tako bo moralo spoštovati zahtevo, ki mu jo nalaga drugi odstavek 28. člena Ustave.

19. Pritožnik priglaša stroške postopka z ustavno pritožbo. V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače (prvi odstavek 34. člena ZUstS, ki se po prvem odstavku 49. člena ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo). Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebni razlogi, ki jih pritožnik ne navaja. Ustavno sodišče je zato odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

20. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Jadranka Sovdat ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Etelka Korpič - Horvat, dr. Špelca Mežnar, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, Marko Šorli in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

¹ Prim. 5. točko odločbe Ustavnega sodišča št. Up-965/11 z dne 9. 5. 2013 (Uradni list RS, št. 47/13, in OdlUS XX, 15).

² Prim. npr. odločbi Ustavnega sodišča št. Up-741/06 z dne 18. 6. 2009 (Uradni list RS, št. 57/09), 5. točka obrazložitve, ter št. Up-500/15 z dne 20. 7. 2015 (Uradni list RS, 55/15), 7. točka obrazložitve.

³ Prim. sklepa Ustavnega sodišča št. Up-184/98 z dne 2. 2. 1999 (OdlUS VIII, 134), 3. točka obrazložitve, in št. Up-216/99 z dne 19. 12. 2000 (OdlUS IX, 315), 3. točka obrazložitve.

⁴ Glej npr. sodbo ESČP v zadevi Nideröst-Huber proti Švici z dne 18. 2. 1997.

⁵ Glej 10. točko odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-335/02 z dne 24. 3. 2005 (Uradni list RS, št. 37/05, in OdlUS XIV, 16).

⁶ Glej 14. točko odločbe Ustavnega sodišča št. Up-203/97 z dne 16. 3. 2000 (OdlUS IX, 133).

⁷ Prim. L. Bavcon in drugi, Kazensko pravo, splošni del, 6. izdaja, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2013, str. 114–115.