Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena Ustave Republike Slovenije izdajam
o razglasitvi Zakona o ratifikaciji Konvencije med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Kazahstan o izogibanju dvojnega obdavčevanja in preprečevanju davčnih utaj v zvezi z davki od dohodka in premoženja, s protokolom (BKZIDO)
Razglašam Zakon o ratifikaciji Konvencije med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Kazahstan o izogibanju dvojnega obdavčevanja in preprečevanju davčnih utaj v zvezi z davki od dohodka in premoženja, s protokolom (BKZIDO), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 21. junija 2016.
Št. 003-02-5/2016-23
Ljubljana, dne 29. junija 2016
Borut Pahor l.r.
O RATIFIKACIJI KONVENCIJE MED VLADO REPUBLIKE SLOVENIJE IN VLADO REPUBLIKE KAZAHSTAN O IZOGIBANJU DVOJNEGA OBDAVČEVANJA IN PREPREČEVANJU DAVČNIH UTAJ V ZVEZI Z DAVKI OD DOHODKA IN PREMOŽENJA, S PROTOKOLOM (BKZIDO)
Ratificira se Konvencija med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Kazahstan o izogibanju dvojnega obdavčevanja in preprečevanju davčnih utaj v zvezi z davki od dohodka in premoženja, s protokolom, sklenjena v Astani 10. marca 2016.
Konvencija s protokolom se v izvirniku v slovenskem jeziku glasi*:
* Besedilo konvencije s protokolom v kazaškem, ruskem in angleškem jeziku je na vpogled v Sektorju za mednarodno pravo Ministrstva za zunanje zadeve.
med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Kazahstan o izogibanju dvojnega obdavčevanja in preprečevanju davčnih utaj v zvezi z davki od dohodka in premoženja
Vlada Republike Slovenije in Vlada Republike Kazahstan sta se v želji, da bi sklenili konvencijo o izogibanju dvojnega obdavčevanja in preprečevanju davčnih utaj v zvezi z davki od dohodka in premoženja,
sporazumeli:
1. člen
Osebe, za katere se uporablja konvencija
Ta konvencija se uporablja za osebe, ki so rezidenti ene ali obeh držav pogodbenic.
2. člen
Davki, za katere se uporablja konvencija
1. Ta konvencija se uporablja za davke od dohodka in premoženja, ki se uvedejo v imenu države pogodbenice ali njenih političnih enot, osrednjih ali lokalnih oblasti, ne glede na način njihove uvedbe.
2. Za davke od dohodka in premoženja se štejejo vsi davki, uvedeni na celoten dohodek, celotno premoženje ali sestavine dohodka ali premoženja, vključno z davki od dobička iz odtujitve premičnin ali nepremičnin, davki na skupne zneske mezd ali plač, ki jih plačujejo podjetja, ter davki na zvišanje vrednosti kapitala.
3. Obstoječi davki, za katere se uporablja konvencija, so zlasti:
a) v Kazahstanu:
(i) davek od dohodkov pravnih oseb,
(ii) dohodnina,
(iii) davek od premoženja pravnih oseb in posameznikov
(v nadaljevanju: «kazahstanski davek»);
b) v Sloveniji:
(i) davek od dohodkov pravnih oseb,
(ii) dohodnina,
(iii) davek od premoženja
(v nadaljevanju: «slovenski davek»).
4. Konvencija se uporablja tudi za enake ali vsebinsko podobne davke, ki se po dnevu podpisa konvencije uvedejo poleg obstoječih davkov ali namesto njih. Pristojna organa držav pogodbenic drug drugega uradno obvestita o vseh bistvenih spremembah njunih davčnih zakonodaj.
3. člen
1. V tej konvenciji, razen če sobesedilo ne zahteva drugače:
a) izraz «Kazahstan» pomeni Republiko Kazahstan, in kadar se uporablja v geografskem pomenu, ozemlje Kazahstana in tista območja, na katerih Kazahstan izvaja svoje suverene pravice in jurisdikcijo skladno s svojo zakonodajo in mednarodnimi sporazumi, pri katerih je udeleženec;
b) izraz «Slovenija» pomeni Republiko Slovenijo, in kadar se uporablja v geografskem pomenu, ozemlje Slovenije in tista morska območja, na katerih lahko Slovenija izvaja svoje suverene pravice ali jurisdikcijo skladno s svojo notranjo zakonodajo in mednarodnim pravom;
c) izraza «država pogodbenica» in «druga država pogodbenica» pomenita Kazahstan ali Slovenijo, kakor zahteva sobesedilo;
d) izraz «oseba» vključuje posameznika, družbo in katero koli drugo telo, ki združuje več oseb;
e) izraz «družba» pomeni katero koli korporacijo ali kateri koli subjekt, ki se za davčne namene obravnava kot korporacija;
f) izraz «podjetje» se uporablja za kakršno koli poslovanje;
g) izraza «podjetje države pogodbenice» in «podjetje druge države pogodbenice» pomenita podjetje, ki ga upravlja rezident države pogodbenice, in podjetje, ki ga upravlja rezident druge države pogodbenice;
h) izraz «mednarodni promet» pomeni prevoz z ladjo ali zrakoplovom, ki ga opravlja podjetje s sedežem dejanske uprave v državi pogodbenici, razen če se z ladjo ali zrakoplovom ne opravljajo prevozi samo med kraji v drugi državi pogodbenici;
i) izraz «pristojni organ» pomeni:
(i) v Kazahstanu: Ministrstvo za finance ali njegovega pooblaščenega predstavnika;
(ii) v Sloveniji: Ministrstvo za finance ali njegovega pooblaščenega predstavnika;
j) izraz «državljan» pomeni:
(i) posameznika, ki ima državljanstvo države pogodbenice;
(ii) pravno osebo, partnerstvo ali združenje, katerega status izhaja iz veljavne zakonodaje v državi pogodbenici;
k) izraz «poslovanje» vključuje opravljanje poklicnih storitev in drugih samostojnih dejavnosti.
2. Kadar država pogodbenica uporabi konvencijo, ima izraz, ki v njej ni opredeljen, razen če sobesedilo ne zahteva drugače, pomen, ki ga ima takrat po pravu te države pogodbenice za namene davkov, za katere se konvencija uporablja, pri čemer pomen po veljavni davčni zakonodaji te države pogodbenice prevlada nad pomenom izraza po drugi zakonodaji te države pogodbenice.
4. člen
1. V tej konvenciji izraz «rezident države pogodbenice» pomeni osebo, ki mora po zakonodaji te države pogodbenice plačevati davke zaradi svojega stalnega prebivališča, prebivališča, sedeža uprave, kraja registracije ali katerega koli drugega podobnega merila, in vključuje tudi to državo pogodbenico in katero koli njeno politično enoto, osrednjo ali lokalno oblast. Ta izraz pa ne vključuje osebe, ki mora plačevati davke v tej državi pogodbenici samo v zvezi z dohodki iz virov v tej državi pogodbenici ali od premoženja v njej.
2. Kadar je zaradi določb prvega odstavka posameznik rezident obeh držav pogodbenic, se njegov status določi tako:
a) šteje se samo za rezidenta države pogodbenice, v kateri ima na voljo stalni dom; če ima stalni dom na voljo v obeh državah pogodbenicah, se šteje samo za rezidenta države pogodbenice, s katero ima tesnejše osebne in ekonomske stike (središče življenjskih interesov);
b) če ni mogoče opredeliti države pogodbenice, v kateri ima središče življenjskih interesov, ali če nima v nobeni od obeh držav pogodbenic na voljo stalnega doma, se šteje samo za rezidenta države pogodbenice, v kateri ima običajno bivališče;
c) če ima običajno bivališče v obeh državah pogodbenicah ali v nobeni od njiju, se šteje samo za rezidenta države pogodbenice, katere državljan je;
d) če njegovega statusa ni mogoče določiti v skladu z določbami prejšnjih pododstavkov, pristojna organa držav pogodbenic vprašanje rešita s skupnim dogovorom.
3. Kadar je zaradi določb prvega odstavka oseba, ki ni posameznik, rezident obeh držav pogodbenic, se šteje samo za rezidenta države pogodbenice, v kateri je njen sedež dejanske uprave.
5. člen
1. V tej konvenciji izraz «stalna poslovna enota» pomeni stalno mesto poslovanja, prek katerega v celoti ali delno potekajo posli podjetja.
2. Izraz «stalna poslovna enota» vključuje zlasti:
a) sedež uprave,
b) podružnico,
c) pisarno,
d) tovarno,
e) delavnico in
f) rudnik, kop, nahajališče nafte ali plina, kamnolom, postavitev, konstrukcijo (vključno z vrtalno ploščadjo ali ladjo) ali kateri koli drug kraj pridobivanja ali izkoriščanja naravnih virov, pa tudi s tem povezane storitve nadzora.
3. Gradbišče, projekt gradnje, montaže ali postavitve je stalna poslovna enota samo, če traja več kot dvanajst mesecev.
4. Ne glede na prejšnje določbe tega člena se šteje, da izraz «stalna poslovna enota» ne vključuje:
a) uporabe prostorov samo za skladiščenje, razstavljanje ali dostavo dobrin ali blaga, ki pripada podjetju;
b) vzdrževanja zaloge dobrin ali blaga, ki pripada podjetju, samo za skladiščenje, razstavljanje ali dostavo;
c) vzdrževanja zaloge dobrin ali blaga, ki pripada podjetju, samo za predelavo, ki jo opravi drugo podjetje;
d) vzdrževanja stalnega mesta poslovanja samo za nakup dobrin ali blaga za podjetje ali zbiranje informacij za podjetje;
e) vzdrževanja stalnega mesta poslovanja samo za opravljanje kakršne koli druge pripravljalne ali pomožne dejavnosti za podjetje;
f) vzdrževanja stalnega mesta poslovanja samo za kakršno koli kombinacijo dejavnosti, omenjenih v pododstavkih od a do e, če je celotna dejavnost stalnega mesta poslovanja, ki je posledica te kombinacije, pripravljalna ali pomožna.
5. Ne glede na določbe prvega in drugega odstavka se, kadar oseba, ki ni zastopnik z neodvisnim statusom, za katerega se uporablja šesti odstavek, deluje v imenu podjetja ter ima in običajno uporablja v državi pogodbenici pooblastilo za sklepanje pogodb v imenu podjetja, za to podjetje šteje, da ima stalno poslovno enoto v tej državi pogodbenici v zvezi z dejavnostmi, ki jih ta oseba prevzame za podjetje, razen če dejavnosti te osebe niso omejene na tiste iz četrtega odstavka, zaradi katerih se to stalno mesto poslovanja po določbah tega odstavka ne bi štelo za stalno poslovno enoto, če bi se opravljale prek stalnega mesta poslovanja.
6. Ne šteje se, da ima podjetje stalno poslovno enoto v državi pogodbenici samo zato, ker posluje v tej državi pogodbenici prek posrednika, splošnega komisionarja ali katerega koli drugega zastopnika z neodvisnim statusom, če te osebe delujejo v okviru svojega rednega poslovanja. Kadar pa so dejavnosti takega zastopnika v celoti ali skoraj v celoti namenjene temu podjetju ter se med podjetjem in zastopnikom v njunih komercialnih ali finančnih odnosih vzpostavijo ali določijo pogoji, drugačni od tistih, ki bi se vzpostavili med neodvisnimi podjetji, se ta ne šteje za zastopnika z neodvisnim statusom v smislu tega odstavka.
7. Dejstvo, da družba, ki je rezident države pogodbenice, nadzoruje družbo ali je pod nadzorom družbe, ki je rezident druge države pogodbenice, ali posluje v tej drugi državi pogodbenici (prek stalne poslovne enote ali drugače), še ne pomeni, da je ena od družb stalna poslovna enota druge.
6. člen
1. Dohodek rezidenta države pogodbenice iz nepremičnin (vključno z dohodkom iz kmetijstva ali gozdarstva), ki so v drugi državi pogodbenici, se lahko obdavči v tej drugi državi pogodbenici.
2. Izraz «nepremičnine» pomeni enako kakor po pravu države pogodbenice, v kateri so te nepremičnine. Izraz vedno vključuje premoženje, ki je sestavni del nepremičnin, živino in opremo, ki se uporablja v kmetijstvu in gozdarstvu, pravice, za katere se uporabljajo določbe splošnega prava v zvezi z zemljiško lastnino, užitek na nepremičninah in pravice do spremenljivih ali stalnih plačil kot nadomestilo za izkoriščanje ali pravico do izkoriščanja nahajališč rude, virov in drugega naravnega bogastva; ladje in zrakoplovi se ne štejejo za nepremičnine.
3. Določbe prvega odstavka se uporabljajo za dohodek, ki se ustvari z neposredno uporabo, dajanjem v najem ali katero koli drugo obliko uporabe nepremičnine.
4. Določbe prvega in tretjega odstavka se uporabljajo tudi za dohodek iz nepremičnin podjetja.
7. člen
1. Dobiček podjetja države pogodbenice se obdavči samo v tej državi pogodbenici, razen če podjetje ne posluje v drugi državi pogodbenici prek stalne poslovne enote v njej. Če podjetje posluje, kakor je omenjeno, se lahko dobiček podjetja obdavči v drugi državi pogodbenici, vendar samo toliko dobička, kolikor se pripiše:
a) tej stalni poslovni enoti,
b) prodaji dobrin ali blaga v tej drugi državi pogodbenici, ki so enake ali podobne vrste, kot se prodajajo prek te stalne poslovne enote, ali
c) drugim poslovnim dejavnostim, ki se opravljajo v tej drugi državi pogodbenici in so enake ali podobne vrste, kot se opravljajo prek te stalne poslovne enote.
2. Kadar podjetje države pogodbenice posluje v drugi državi pogodbenici prek stalne poslovne enote v njej, se ob upoštevanju določb tretjega odstavka v vsaki državi pogodbenici tej stalni poslovni enoti pripiše dobiček, za katerega bi se lahko pričakovalo, da bi ga imela, če bi bila različno in ločeno podjetje, ki opravlja enake ali podobne dejavnosti pod enakimi ali podobnimi pogoji ter povsem neodvisno posluje s podjetjem, katerega stalna poslovna enota je.
3. Pri ugotavljanju dobička stalne poslovne enote je dovoljeno odšteti stroške, ki nastanejo za namene stalne poslovne enote, vključno s poslovodnimi in splošnimi upravnimi stroški, ki so nastali v državi pogodbenici, v kateri je stalna poslovna enota, ali drugje.
4. Če se v državi pogodbenici dobiček, ki se pripiše stalni poslovni enoti, običajno ugotavlja na podlagi porazdelitve vsega dobička podjetja na njegove dele, nič v drugem odstavku tej državi pogodbenici ne preprečuje ugotavljati obdavčljivega dobička s tako običajno porazdelitvijo; sprejeta metoda porazdelitve pa mora biti taka, da je rezultat v skladu z načeli tega člena.
5. Stalni poslovni enoti se ne pripiše dobiček samo zato, ker nakupuje dobrine ali blago za podjetje.
6. Za namene prejšnjih odstavkov se dobiček, ki se pripiše stalni poslovni enoti, vsako leto ugotavlja po enaki metodi, razen če ni upravičenega in zadostnega razloga za nasprotno.
7. Kadar dobiček vključuje dohodkovne postavke, ki so posebej obravnavane v drugih členih te konvencije, določbe tega člena ne vplivajo na določbe tistih členov.
8. člen
Ladijski in zračni prevoz
1. Dobiček iz opravljanja ladijskih ali zračnih prevozov v mednarodnem prometu se obdavči samo v državi pogodbenici, v kateri je sedež dejanske uprave podjetja.
2. Če je sedež dejanske uprave ladjarskega podjetja na ladji, se šteje, da je v državi pogodbenici, v kateri je matično pristanišče ladje, ali če ni takega matičnega pristanišča, v državi pogodbenici, katere rezident je ladijski prevoznik.
3. Določbe prvega odstavka se uporabljajo tudi za dobiček iz udeležbe v interesnem združenju, mešanem podjetju ali mednarodni prevozni agenciji.
9. člen
1. Kadar:
a) je podjetje države pogodbenice neposredno ali posredno udeleženo pri upravljanju, nadzoru ali v kapitalu podjetja druge države pogodbenice ali
b) so iste osebe neposredno ali posredno udeležene pri upravljanju, nadzoru ali v kapitalu podjetja države pogodbenice in podjetja druge države pogodbenice
in se v obeh primerih med podjetjema v njunih komercialnih ali finančnih odnosih vzpostavijo in določijo pogoji, drugačni od tistih, ki bi se vzpostavili med neodvisnimi podjetji, se lahko kakršen koli dobiček, ki bi prirasel enemu od podjetij, če takih pogojev ne bi bilo, vendar prav zaradi takih pogojev ni prirasel, vključi v dobiček tega podjetja in ustrezno obdavči.
2. Kadar država pogodbenica v dobiček podjetja te države pogodbenice vključuje – in ustrezno obdavči – dobiček, za katerega je bilo že obdavčeno podjetje druge države pogodbenice v tej drugi državi pogodbenici, in je tako vključeni dobiček dobiček, ki bi prirasel podjetju prve omenjene države pogodbenice, če bi bili pogoji, ki se vzpostavijo med podjetjema, taki, kakor če bi jih vzpostavili neodvisni podjetji, ta druga država pogodbenica ustrezno prilagodi znesek davka, ki se v tej državi pogodbenici obračuna od tega dobička, če meni, da je prilagoditev upravičena. Pri določanju take prilagoditve je treba upoštevati druge določbe te konvencije, pristojna organa držav pogodbenic pa se po potrebi med seboj posvetujeta.
10. člen
1. Dividende, ki jih družba, ki je rezident države pogodbenice, plača rezidentu druge države pogodbenice, se lahko obdavčijo v tej drugi državi pogodbenici.
2. Take dividende pa se lahko obdavčijo tudi v državi pogodbenici, katere rezident je družba, ki dividende plačuje, in v skladu z zakonodajo te države pogodbenice, če pa je upravičeni lastnik dividend rezident druge države pogodbenice, tako obračunani davek ne sme presegati:
a) 5 odstotkov bruto zneska dividend, če je upravičeni lastnik družba (razen osebne družbe), ki ima v neposredni lasti najmanj 25 odstotkov kapitala družbe, ki plačuje dividende;
b) 15 odstotkov bruto zneska dividend v vseh drugih primerih.
Ta odstavek ne vpliva na obdavčenje družbe v zvezi z dobičkom, iz katerega se izplačajo dividende.
3. Izraz «dividende», kakor je uporabljen v tem členu, pomeni dohodek iz delnic, ustanoviteljskih delnic ali drugih pravic do udeležbe pri dobičku, ki niso terjatve, in tudi dohodek iz drugih korporacijskih pravic, ki se davčno obravnava enako kot dohodek iz delnic po zakonodaji države pogodbenice, katere rezident je družba, ki dividende deli.
4. Določbe prvega in drugega odstavka se ne uporabljajo, če upravičeni lastnik dividend, ki je rezident države pogodbenice, posluje prek stalne poslovne enote v drugi državi pogodbenici, katere rezident je družba, ki dividende plačuje, in je delež, v zvezi s katerim se dividende plačajo, dejansko povezan s tako stalno poslovno enoto. V tem primeru se uporabljajo določbe 7. člena.
5. Kadar dobiček ali dohodek družbe, ki je rezident države pogodbenice, izhaja iz druge države pogodbenice, ta druga država pogodbenica ne sme uvesti nobenega davka na dividende, ki jih plača družba, razen če se te dividende plačajo rezidentu te druge države pogodbenice ali če je delež, v zvezi s katerim se take dividende plačajo, dejansko povezan s stalno poslovno enoto v tej drugi državi pogodbenici, niti ne sme uvesti davka od nerazdeljenega dobička družbe na nerazdeljeni dobiček družbe, tudi če so plačane dividende ali nerazdeljeni dobiček v celoti ali delno sestavljeni iz dobička ali dohodka, ki nastane v tej drugi državi pogodbenici.
6. Nič v tej konvenciji se ne razlaga, kot da preprečuje državi pogodbenici uvedbo posebnega davka od dobička družbe, ki se pripiše stalni poslovni enoti v tej državi pogodbenici, poleg davka, ki bi se zaračunal od dobička družbe, ki je rezident te države pogodbenice, če noben tako obračunani dodatni davek ne presega petih odstotkov zneska takega dobička, ki v preteklih davčnih letih ni bil obdavčen s takim dodatnim davkom. Za namen tega odstavka se dobiček ugotovi potem ko so bili odšteti vsi davki, razen dodatnega davka iz tega odstavka, uvedeni v državi pogodbenici, v kateri je stalna poslovna enota.
11. člen
1. Obresti, ki nastanejo v državi pogodbenici in se plačajo rezidentu druge države pogodbenice, se lahko obdavčijo v tej drugi državi pogodbenici.
2. Take obresti pa se lahko obdavčijo tudi v državi pogodbenici, v kateri nastanejo, in sicer v skladu z zakonodajo te države pogodbenice, če pa je upravičeni lastnik obresti rezident druge države pogodbenice, tako obračunani davek ne sme presegati desetih odstotkov bruto zneska obresti.
3. Ne glede na določbe drugega odstavka so obresti, ki nastanejo v državi pogodbenici, oproščene davka v tej državi pogodbenici, če:
a) je plačnik obresti vlada te države pogodbenice ali njena politična enota, osrednja ali lokalna oblast ali centralna banka;
b) se obresti plačajo vladi druge države pogodbenice ali njeni politični enoti, osrednji ali lokalni oblasti ali centralni banki;
c) so obresti v upravičeni lasti rezidenta te druge države pogodbenice glede terjatev, za katere je dala poroštva, jih zavarovala ali posredno financirala vlada te druge države pogodbenice, njena politična enota, osrednja ali lokalna oblast ali centralna banka te druge države pogodbenice ali katera koli institucija v popolni lasti te vlade.
4. Izraz «obresti», kakor je uporabljen v tem členu, pomeni dohodek iz vseh vrst terjatev ne glede na to, ali so zavarovane s hipoteko, in ne glede na to, ali dajejo pravico do udeležbe pri dolžnikovem dobičku, zlasti dohodek iz vladnih ali državnih vrednostnih papirjev ter dohodek iz obveznic ali zadolžnic, vključno s premijami in nagradami od takih vrednostnih papirjev, obveznic ali zadolžnic.
5. Določbe prvega, drugega in tretjega odstavka se ne uporabljajo, če upravičeni lastnik obresti, ki je rezident države pogodbenice, posluje v drugi državi pogodbenici, v kateri obresti nastanejo, prek stalne poslovne enote v njej in je terjatev, v zvezi s katero se obresti plačajo, dejansko povezana s tako stalno poslovno enoto. V tem primeru se uporabljajo določbe 7. člena.
6. Šteje se, da obresti nastanejo v državi pogodbenici, kadar je plačnik rezident te države pogodbenice. Kadar pa ima oseba, ki izplačuje obresti, ne glede na to, ali je rezident države pogodbenice, v državi pogodbenici stalno poslovno enoto, v zvezi s katero je nastala zadolženost, za katero se plačajo obresti, ter take obresti krije stalna poslovna enota, se šteje, da take obresti nastanejo v državi pogodbenici, v kateri je stalna poslovna enota.
7. Kadar zaradi posebnega odnosa med plačnikom in upravičenim lastnikom ali med njima in drugo osebo znesek obresti glede na terjatve, za katere se plačajo, presega znesek, za katerega bi se sporazumela plačnik in upravičeni lastnik, če takega odnosa ne bi bilo, se določbe tega člena uporabljajo samo za nazadnje omenjeni znesek. V tem primeru se presežni del plačil še naprej obdavčuje v skladu z zakonodajo vsake države pogodbenice, pri čemer je treba upoštevati druge določbe te konvencije.
12. člen
Licenčnine in avtorski honorarji
1. Licenčnine in avtorski honorarji, ki nastanejo v državi pogodbenici in se plačajo rezidentu druge države pogodbenice, se lahko obdavčijo v tej drugi državi pogodbenici.
2. Take licenčnine in avtorski honorarji pa se lahko obdavčijo tudi v državi pogodbenici, v kateri nastanejo, in v skladu z zakonodajo te države pogodbenice, če pa je upravičeni lastnik licenčnin in avtorskih honorarjev rezident druge države pogodbenice, tako obračunani davek ne sme presegati desetih odstotkov bruto zneska licenčnin in avtorskih honorarjev.
3. Izraz «licenčnine in avtorski honorarji», kakor je uporabljen v tem členu, pomeni vse vrste plačil, prejetih kot povračilo za uporabo ali pravico do uporabe kakršnih koli avtorskih pravic za literarno, umetniško ali znanstveno delo, vključno s programsko opremo, kinematografskimi filmi, katerega koli patenta, blagovne znamke, vzorca ali modela, načrta, tajne formule ali postopka ali za informacije o industrijskih, komercialnih ali znanstvenih izkušnjah, in plačila za uporabo ali pravico do uporabe industrijske, komercialne ali znanstvene opreme.
4. Določbe prvega in drugega odstavka se ne uporabljajo, če upravičeni lastnik licenčnin in avtorskih honorarjev, ki je rezident države pogodbenice, posluje v drugi državi pogodbenici, v kateri licenčnine in avtorski honorarji nastanejo, prek stalne poslovne enote v njej in je pravica ali premoženje, v zvezi s katerim se licenčnine in avtorski honorarji plačajo, dejansko povezano s tako stalno poslovno enoto. V tem primeru se uporabljajo določbe 7. člena.
5. Šteje se, da licenčnine in avtorski honorarji nastanejo v državi pogodbenici, kadar je plačnik rezident te države pogodbenice. Kadar pa ima oseba, ki plačuje licenčnine in avtorske honorarje, ne glede na to, ali je rezident države pogodbenice, v državi pogodbenici stalno poslovno enoto, v zvezi s katero je nastala obveznost za plačilo licenčnin in avtorskih honorarjev, ter take licenčnine in avtorske honorarje krije taka stalna poslovna enota, se šteje, da so take licenčnine in avtorski honorarji nastali v državi pogodbenici, v kateri je stalna poslovna enota.
6. Kadar zaradi posebnega odnosa med plačnikom in upravičenim lastnikom ali med njima in drugo osebo znesek licenčnin in avtorskih honorarjev glede na uporabo, pravico ali informacijo, za katero se plačujejo, presega znesek, za katerega bi se sporazumela plačnik in upravičeni lastnik, če takega odnosa ne bi bilo, se določbe tega člena uporabljajo samo za nazadnje omenjeni znesek. V tem primeru se presežni del izplačil še naprej obdavčuje v skladu z zakonodajo vsake države pogodbenice, pri čemer je treba upoštevati druge določbe te konvencije.
13. člen
1. Dobiček, ki ga rezident države pogodbenice doseže z odtujitvijo nepremičnin, ki so navedene v 6. členu in so v drugi državi pogodbenici, se lahko obdavči v tej drugi državi pogodbenici.
2. Dobiček iz odtujitve premičnin, ki so del poslovnega premoženja stalne poslovne enote, ki jo ima podjetje države pogodbenice v drugi državi pogodbenici, vključno z dobičkom iz odtujitve take stalne poslovne enote (same ali s celotnim podjetjem), se lahko obdavči v tej drugi državi pogodbenici.
3. Dobiček iz odtujitve ladij ali zrakoplovov, s katerimi se opravljajo prevozi v mednarodnem prometu, ali premičnin, ki se nanašajo na opravljanje prevozov s takimi ladjami ali zrakoplovi, se obdavči samo v državi pogodbenici, v kateri je sedež dejanske uprave podjetja.
4. Dobiček, ki ga rezident države pogodbenice doseže z odtujitvijo delnic ali primerljivih deležev v kapitalu družbe, katerih več kot 50 odstotkov vrednosti izhaja neposredno ali posredno iz nepremičnin, ki so v drugi državi pogodbenici, se lahko obdavči v tej drugi državi pogodbenici.
5. Dobiček iz odtujitve premoženja, ki ni navedeno v prvem, drugem, tretjem in četrtem odstavku, se obdavči samo v državi pogodbenici, katere rezident je oseba, ki odtuji premoženje.
14. člen
1. Ob upoštevanju določb 15., 17. in 18. člena se plače, mezde in drugi podobni prejemki, ki jih dobi rezident države pogodbenice iz zaposlitve, obdavčijo samo v tej državi pogodbenici, razen če se zaposlitev ne izvaja v drugi državi pogodbenici. Če se zaposlitev izvaja tako, se lahko tako dobljeni prejemki obdavčijo v tej drugi državi pogodbenici.
2. Ne glede na določbe prvega odstavka se prejemek, ki ga dobi rezident države pogodbenice iz zaposlitve, ki se izvaja v drugi državi pogodbenici, obdavči samo v prvi omenjeni državi pogodbenici, če:
a) je prejemnik navzoč v drugi državi pogodbenici v obdobju ali obdobjih, ki skupno ne presegajo 183 dni v katerem koli dvanajstmesečnem obdobju, ki se začne ali konča v posameznem davčnem letu, in
b) prejemek plača delodajalec, ki ni rezident druge države pogodbenice, ali se plača v njegovem imenu ter
c) prejemka ne krije stalna poslovna enota, ki jo ima delodajalec v drugi državi pogodbenici.
3. Ne glede na prejšnje določbe tega člena se lahko prejemek, ki izhaja iz zaposlitve na ladji ali zrakoplovu, s katerim se opravljajo prevozi v mednarodnem prometu, obdavči v državi pogodbenici, v kateri je sedež dejanske uprave podjetja.
15. člen
Prejemki direktorjev in druga podobna plačila, ki jih dobi rezident države pogodbenice kot član upravnega odbora ali podobnega organa družbe, ki je rezident druge države pogodbenice, se lahko obdavčijo v tej drugi državi pogodbenici.
16. člen
1. Ne glede na določbe 7. in 14. člena se lahko dohodek, ki ga dobi rezident države pogodbenice kot nastopajoči izvajalec kakor je gledališki, filmski, radijski ali televizijski umetnik ali glasbenik, ali kot športnik iz takih osebnih dejavnosti, ki jih opravlja v drugi državi pogodbenici, obdavči v tej drugi državi pogodbenici.
2. Kadar dohodek iz osebnih dejavnosti, ki jih opravlja nastopajoči izvajalec ali športnik kot tak, ne priraste nastopajočemu izvajalcu ali športniku, temveč drugi osebi, se ta dohodek kljub določbam 7. in 14. člena lahko obdavči v državi pogodbenici, v kateri je nastopil izvajalec ali športnik.
3. Določbe prvega in drugega odstavka se ne uporabljajo za dohodek iz dejavnosti, ki jih umetniki ali športniki opravljajo v državi pogodbenici, če se gostovanje v tej državi pogodbenici v celoti ali pretežno krije iz javnih sredstev ene ali obeh držav pogodbenic ali njunih političnih enot, osrednjih ali lokalnih oblasti. V tem primeru se dohodek obdavči samo v državi pogodbenici, katere rezident je umetnik ali športnik.
17. člen
Ob upoštevanju določb drugega odstavka 18. člena se pokojnine in drugi podobni prejemki, ki se izplačujejo rezidentu države pogodbenice za preteklo zaposlitev, obdavčijo samo v tej državi pogodbenici.
18. člen
1. a) Plače, mezde in drugi podobni prejemki, ki jih država pogodbenica ali njena politična enota ali lokalna oblast plačuje posamezniku za storitve, ki jih opravi za to državo pogodbenico ali enoto, osrednjo ali lokalno oblast, se obdavčijo samo v tej državi pogodbenici.
b) Take plače, mezde in drugi podobni prejemki pa se obdavčijo samo v drugi državi pogodbenici, če se storitve opravljajo v tej državi pogodbenici in je posameznik rezident te države pogodbenice, ki:
(i) je državljan te države pogodbenice; ali
(ii) ni postal rezident te države pogodbenice samo zaradi opravljanja storitev.
2. a) Ne glede na določbe prvega odstavka se pokojnine in drugi podobni prejemki, ki jih plačuje država pogodbenica ali njena politična enota, osrednja ali lokalna oblast ali ki se plačujejo iz njihovih skladov posamezniku za storitve, opravljene za to državo pogodbenico ali enoto, osrednjo ali lokalno oblast, obdavčijo samo v tej državi pogodbenici.
b) Take pokojnine in drugi podobni prejemki pa se obdavčijo samo v drugi državi pogodbenici, če je posameznik rezident in državljan te države pogodbenice.
3. Za plače, mezde, pokojnine in druge podobne prejemke za storitve, opravljene v zvezi s poslovanjem države pogodbenice ali njene politične enote, osrednje ali lokalne oblasti, se uporabljajo določbe 14., 15., 16. in 17. člena.
19. člen
1. Plačila, ki jih za svoje vzdrževanje, izobraževanje ali usposabljanje prejme študent ali oseba na praksi, ki je ali je bila tik pred obiskom države pogodbenice rezident druge države pogodbenice in je v prvi omenjeni državi pogodbenici navzoča samo zaradi svojega izobraževanja ali usposabljanja, se ne obdavčijo v tej državi pogodbenici, če taka plačila izhajajo iz virov zunaj te države pogodbenice.
2. Pri nagradah, štipendijah in drugih podobnih prejemkih ter prejemkih iz zaposlitve, ki niso zajeti v prvem odstavku, je študent ali oseba na praksi iz prvega odstavka upravičena tudi do enakih davčnih oprostitev, olajšav ali odbitkov med takim izobraževanjem ali usposabljanjem kakor rezidenti države pogodbenice, v kateri je na obisku.
20. člen
1. Deli dohodka rezidenta države pogodbenice, ki nastanejo kjer koli in niso obravnavani v prejšnjih členih te konvencije, se obdavčijo samo v tej državi pogodbenici.
2. Določba prvega odstavka se ne uporablja za dohodek, ki ni dohodek iz nepremičnin, kakor so opredeljene v drugem odstavku 6. člena, če prejemnik takega dohodka, ki je rezident države pogodbenice, posluje v drugi državi pogodbenici prek stalne poslovne enote v njej in je pravica ali premoženje, v zvezi s katerim se plača dohodek, dejansko povezano s tako stalno poslovno enoto. V tem primeru se uporabljajo določbe 7. člena.
21. člen
1. Premoženje v obliki nepremičnin iz 6. člena, ki je v lasti rezidenta države pogodbenice in je v drugi državi pogodbenici, se lahko obdavči v tej drugi državi pogodbenici.
2. Premoženje v obliki premičnin, ki so del poslovnega premoženja stalne poslovne enote, ki jo ima podjetje države pogodbenice v drugi državi pogodbenici, se lahko obdavči v tej drugi državi pogodbenici.
3. Premoženje v obliki ladij in zrakoplovov, s katerimi se opravljajo prevozi v mednarodnem prometu, in premičnin v zvezi z opravljanjem prevozov s takimi ladjami in zrakoplovi se obdavči samo v državi pogodbenici, v kateri je sedež dejanske uprave podjetja.
4. Vse drugo premoženje rezidenta države pogodbenice se obdavči samo v tej državi pogodbenici.
22. člen
Odprava dvojnega obdavčevanja
1. Kadar rezident države pogodbenice doseže dohodek ali ima v lasti premoženje, ki se v skladu z določbami te konvencije lahko obdavči v drugi državi pogodbenici, prva omenjena država pogodbenica dovoli:
a) kot odbitek od davka od dohodka tega rezidenta znesek, ki je enak davku od dohodka, plačanemu v tej drugi državi pogodbenici,
b) kot odbitek od davka od premoženja tega rezidenta znesek, ki je enak davku od premoženja, plačanemu v tej drugi državi pogodbenici.
Tak odbitek pa v nobenem primeru ne sme presegati tistega dela pred odbitkom izračunanega davka od dohodka ali premoženja, ki se nanaša, odvisno od primera, na dohodek ali premoženje, ki se lahko obdavči v tej drugi državi pogodbenici.
2. Kadar je v skladu s katero koli določbo konvencije dohodek, ki ga doseže rezident države pogodbenice, ali premoženje, ki ga ima v lasti, oproščeno davka v tej državi pogodbenici, lahko ta država pogodbenica pri izračunu davka od preostalega dohodka ali premoženja tega rezidenta kljub temu upošteva oproščeni dohodek ali premoženje.
23. člen
1. Državljani države pogodbenice ne smejo biti v drugi državi pogodbenici zavezani kakršnemu koli obdavčevanju ali kakršni koli zahtevi v zvezi s tem, ki je drugačna ali bolj obremenjujoča, kakor so ali so lahko obdavčevanje in s tem povezane zahteve za državljane te druge države pogodbenice v enakih okoliščinah, še zlasti glede rezidentstva. Ta določba se ne glede na določbe 1. člena uporablja tudi za osebe, ki niso rezidenti ene ali obeh držav pogodbenic.
2. Osebe brez državljanstva, ki so rezidenti države pogodbenice, ne smejo biti v nobeni državi pogodbenici zavezane kakršnemu koli obdavčevanju ali kakršni koli zahtevi v zvezi s tem, ki je drugačna ali bolj obremenjujoča, kot so ali so lahko obdavčevanje in s tem povezane zahteve za državljane te države pogodbenice v enakih okoliščinah, še zlasti glede rezidentstva.
3. Obdavčevanje stalne poslovne enote, ki jo ima podjetje države pogodbenice v drugi državi pogodbenici, v tej drugi državi pogodbenici ne sme biti manj ugodno, kakor je obdavčevanje podjetij te druge države pogodbenice, ki opravljajo enake dejavnosti. Ta določba se ne razlaga kot zavezujoča za državo pogodbenico, da prizna rezidentom druge države pogodbenice kakršne koli osebne olajšave, druge olajšave in znižanja za davčne namene zaradi osebnega stanja ali družinskih obveznosti, ki jih priznava svojim rezidentom.
4. Razen kadar se uporabljajo določbe prvega odstavka 9. člena, sedmega odstavka 11. člena ali šestega odstavka 12. člena, se obresti, licenčnine in avtorski honorarji ter druga izplačila, ki jih plača podjetje države pogodbenice rezidentu druge države pogodbenice, pri ugotavljanju obdavčljivega dobička takega podjetja odbijejo pod enakimi pogoji, kakor če bi bili plačani rezidentu prve omenjene države pogodbenice. Podobno se tudi kakršni koli dolgovi podjetja države pogodbenice rezidentu druge države pogodbenice pri ugotavljanju obdavčljivega premoženja takega podjetja odbijejo pod enakimi pogoji, kakor če bi bili pogodbeno dogovorjeni z rezidentom prve omenjene države pogodbenice.
5. Podjetja države pogodbenice, katerih kapital je v celoti ali delno, neposredno ali posredno v lasti ali pod nadzorom enega ali več rezidentov druge države pogodbenice, ne smejo biti v prvi omenjeni državi pogodbenici zavezana kakršnemu koli obdavčevanju ali kakršni koli zahtevi v zvezi s tem, ki je drugačna ali bolj obremenjujoča, kot so ali so lahko obdavčevanje in s tem povezane zahteve do podobnih podjetij prve omenjene države pogodbenice.
6. Določbe tega člena se ne glede na določbe 2. člena uporabljajo za davke vseh vrst in opisov.
24. člen
Postopek skupnega dogovora
1. Kadar oseba meni, da imajo ali bodo imela dejanja ene ali obeh držav pogodbenic zanjo za posledico obdavčenje, ki ni v skladu z določbami te konvencije, lahko ne glede na pravna sredstva, ki ji jih omogoča domače pravo teh držav pogodbenic, predloži zadevo pristojnemu organu države pogodbenice, katere rezident je, ali, če se njen primer nanaša na prvi odstavek 23. člena, tiste države pogodbenice, katere državljan je. Zadeva mora biti predložena v treh letih od prvega uradnega obvestila o dejanju, ki je imelo za posledico obdavčenje, ki ni v skladu z določbami konvencije.
2. Če se pristojnemu organu zdi pritožba upravičena in če sam ne najde zadovoljive rešitve, si prizadeva rešiti primer s skupnim dogovorom s pristojnim organom druge države pogodbenice, da bi se izognili obdavčenju, ki ni v skladu s konvencijo. Vsak dosežen dogovor se izvaja ne glede na roke v domačem pravu držav pogodbenic.
3. Pristojna organa držav pogodbenic si prizadevata s skupnim dogovorom rešiti kakršne koli težave ali dvome, ki nastanejo pri razlagi ali uporabi konvencije. Prav tako se lahko posvetujeta o odpravi dvojnega obdavčevanja v primerih, ki jih konvencija ne predvideva.
4. Da bi pristojna organa držav pogodbenic dosegla dogovor v skladu s prejšnjimi odstavki, se lahko dogovarjata neposredno, vključno v skupni komisiji, ki jo sestavljata sama ali njuni predstavniki.
25. člen
1. Pristojna organa držav pogodbenic si izmenjavata informacije, ki so predvidoma pomembne za izvajanje določb te konvencije ali za izvajanje ali uveljavljanje domače zakonodaje glede davkov vseh vrst in opisov, ki se uvedejo v imenu držav pogodbenic ali njunih političnih enot, osrednjih ali lokalnih oblasti, če obdavčevanje na njeni podlagi ni v nasprotju s konvencijo. Izmenjava informacij ni omejena s 1. in 2. členom.
2. Vsaka informacija, ki jo država pogodbenica prejme po prvem odstavku, se obravnava kot tajnost enako kakor informacije, pridobljene po domači zakonodaji te države pogodbenice, in se razkrije samo osebam ali organom (vključno s sodišči in upravnimi organi), udeleženim pri odmeri ali pobiranju davkov, izterjavi ali pregonu ali pri odločanju o pritožbah glede davkov iz prvega odstavka ali pri nadzoru nad omenjenim. Te osebe ali organi uporabljajo informacije samo v te namene. Informacije lahko razkrijejo v javnih sodnih postopkih ali sodnih odločbah.
3. Določbe prvega in drugega odstavka se v nobenem primeru ne razlagajo, kakor da nalagajo državi pogodbenici obveznost, da:
a) izvaja upravne ukrepe, ki niso v skladu z zakonodajo in upravno prakso te ali druge države pogodbenice;
b) predloži informacije, ki jih ni mogoče dobiti na podlagi zakonodaje ali po običajni upravni poti te ali druge države pogodbenice;
c) predloži informacije, ki bi razkrile kakršno koli trgovinsko, poslovno, industrijsko, komercialno ali poklicno skrivnost ali trgovinski postopek, ali informacije, katerih razkritje bi bilo v nasprotju z javnim redom.
4. Če država pogodbenica zahteva informacije v skladu s tem členom, druga država pogodbenica sprejme ukrepe za pridobitev zahtevanih informacij, tudi če jih ta druga država pogodbenica morda ne potrebuje za svoje davčne namene. Za obveznost iz prejšnjega stavka veljajo omejitve iz tretjega odstavka, toda v nobenem primeru se take omejitve ne razlagajo tako, kakor da država pogodbenica lahko zavrne predložitev informacij samo zato, ker sama zanje nima interesa.
5. V nobenem primeru se določbe tretjega odstavka ne razlagajo tako, kakor da država pogodbenica lahko zavrne predložitev informacij samo zato, ker jih hrani banka, druga finančna institucija, pooblaščenec ali oseba, ki deluje kot zastopnik ali fiduciar, ali zato, ker so povezane z lastniškimi deleži v neki osebi.
26. člen
Pomoč pri pobiranju davkov
1. Državi pogodbenici si pomagata pri pobiranju davčnih terjatev. Taka pomoč ni omejena s 1. in 2. členom. Pristojna organa držav pogodbenic lahko s skupnim dogovorom uredita način uporabe tega člena.
2. Izraz «davčna terjatev», kakor je uporabljen v tem členu, pomeni dolgovani znesek v zvezi z davki vseh vrst in opisov, ki se uvedejo v imenu držav pogodbenic ali njunih političnih enot, osrednjih ali lokalnih oblasti, če tako obdavčevanje ni v nasprotju s to konvencijo ali katerim koli drugim dokumentom, ki sta ga podpisali državi pogodbenici, vključno z obrestmi, upravnimi kaznimi in stroški pobiranja ali zavarovanja v zvezi s tem zneskom.
3. Kadar je davčno terjatev države pogodbenice mogoče uveljaviti po zakonodaji te države pogodbenice, dolžnik pa takrat po zakonodaji te države pogodbenice pobiranja ne more preprečiti, to davčno terjatev na zaprosilo pristojnega organa te države pogodbenice sprejme za namene pobiranja pristojni organ druge države pogodbenice. To davčno terjatev pobere ta druga država pogodbenica v skladu z določbami svoje zakonodaje, ki se uporablja pri uveljavljanju in pobiranju njenih davkov, kakor da bi šlo za davčno terjatev te druge države pogodbenice.
4. Kadar je davčna terjatev države pogodbenice taka, da ta država pogodbenica po svoji zakonodaji lahko izvede ukrepe zavarovanja za zagotovitev njenega pobiranja, to davčno terjatev na zaprosilo pristojnega organa te države pogodbenice sprejme zaradi izvedbe ukrepov zavarovanja pristojni organ druge države pogodbenice. Ta druga država pogodbenica izvede ukrepe zavarovanja te davčne terjatve v skladu z določbami svoje zakonodaje, kakor če bi bila to njena davčna terjatev, tudi, če med izvajanjem teh ukrepov te davčne terjatve ni mogoče uveljaviti v prvi omenjeni državi pogodbenici ali če ima dolžnik pravico pobiranje preprečiti.
5. Ne glede na določbe tretjega in četrtega odstavka v državi pogodbenici za terjatev, ki jo je ta država pogodbenica sprejela za namene tretjega in četrtega odstavka, ne veljajo roki ali prednostna obravnava, ki se uporabljajo za davčno terjatev po zakonodaji te države pogodbenice samo zaradi njene značilnosti. Poleg tega davčna terjatev, ki jo je sprejela država pogodbenica za namene tretjega in četrtega odstavka, v tej državi pogodbenici ne bo prednostno obravnavana po zakonodaji druge države pogodbenice.
6. Obstoj, veljavnost ali višina davčne terjatve države pogodbenice ne bo predmet postopkov pred sodišči ali upravnimi organi druge države pogodbenice.
7. Če kadar koli po zaprosilu države pogodbenice v skladu s tretjim in četrtim odstavkom ter preden druga država pogodbenica pobere in nakaže davčno terjatev prvi omenjeni državi pogodbenici, ta davčna terjatev ni več:
a) davčna terjatev prve omenjene države pogodbenice pri zaprosilu po tretjem odstavku, ki jo je mogoče uveljaviti po njeni zakonodaji in dolžnik po zakonodaji te države pogodbenice pobiranja takrat ne more preprečiti, ali
b) davčna terjatev prve omenjene države pogodbenice pri zaprosilu po četrtem odstavku, za katero ta država pogodbenica po svoji zakonodaji lahko izvede ukrepe zavarovanja za zagotovitev njenega pobiranja,
pristojni organ prve omenjene države pogodbenice o tem takoj uradno obvesti pristojni organ druge države pogodbenice in glede na izbiro druge države pogodbenice prva omenjena država pogodbenica začasno ali trajno umakne svoje zaprosilo.
8. V nobenem primeru se določbe tega člena ne razlagajo, kakor da nalagajo državi pogodbenici obveznost, da:
a) izvaja upravne ukrepe, ki niso v skladu z zakonodajo in upravno prakso te ali druge države pogodbenice;
b) izvaja ukrepe, ki bi bili v nasprotju z javnim redom;
c) zagotovi pomoč, če druga država pogodbenica ni izvedla vseh razumnih ukrepov za pobiranje ali zavarovanje, ki jih ima na voljo po svoji zakonodaji ali upravni praksi, odvisno od primera;
d) zagotovi pomoč, kadar je upravno breme te države pogodbenice nedvomno nesorazmerno s koristjo, ki bi jo imela druga država pogodbenica.
27. člen
Člani diplomatskih predstavništev in konzulatov
Nič v tej konvenciji ne vpliva na davčne ugodnosti članov diplomatskih predstavništev ali konzulatov po splošnih pravilih mednarodnega prava ali določbah posebnih sporazumov.
28. člen
1. Ta konvencija se ratificira. Državi pogodbenici se po diplomatski poti pisno obvestita, da so končani postopki, ki se po njeni zakonodaji zahtevajo za začetek veljavnosti te konvencije. Konvencija začne veljati z dnem prejema zadnjega uradnega obvestila.
2. Ta konvencija se uporablja:
a) v zvezi z davki, odtegnjenimi pri viru, za dohodek, dosežen 1. januarja ali po njem v koledarskem letu po letu, v katerem začne veljati konvencija;
b) v zvezi z drugimi davki od dohodka in davki od premoženja za davke, obračunane za katero koli davčno leto, ki se začne 1. januarja ali po njem v koledarskem letu po letu, v katerem začne veljati konvencija.
29. člen
Ta konvencija se lahko spremeni s soglasjem držav pogodbenic s sklenitvijo ločenih protokolov, ki so sestavni del te konvencije.
30. člen
Ta konvencija velja, dokler je država pogodbenica ne odpove. Vsaka država pogodbenica lahko odpove konvencijo po diplomatski poti s pisnim obvestilom o odpovedi najmanj šest mesecev pred koncem katerega koli koledarskega leta po petih letih od dneva začetka veljavnosti konvencije. V tem primeru se konvencija preneha uporabljati:
a) v zvezi z davki, odtegnjenimi pri viru, za dohodek, dosežen 1. januarja ali po njem v koledarskem letu po letu, v katerem je dano obvestilo o odpovedi;
b) v zvezi z drugimi davki od dohodka in davki od premoženja za davke, obračunane za katero koli davčno leto, ki se začne 1. januarja ali po njem v koledarskem letu po letu, v katerem je dano obvestilo o odpovedi.
V dokaz navedenega sta podpisana, ki sta ju za to pravilno pooblastili njuni vladi, podpisala to konvencijo.
Sestavljeno v dveh izvirnikih v Astani 10. marca 2016 v slovenskem, kazaškem, ruskem in angleškem jeziku, pri čemer so vsa besedila enako verodostojna. Pri razlikah med besedili prevlada angleško besedilo.
Za Vlado Republike Slovenije Primož Šeligo l.r. | Za Vlado Republike Kazahstan Bahit Sultanov l.r. |
med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Kazahstan o izogibanju dvojnega obdavčevanja in preprečevanju davčnih utaj v zvezi z davki od dohodka in premoženja
Ob podpisu konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja in preprečevanju davčnih utaj v zvezi z davki od dohodka in premoženja, ki je bila danes podpisana med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Kazahstan, sta se podpisana, ki sta bila za to pravilno pooblaščena, sporazumela o tej določbi, ki je sestavni del konvencije:
V zvezi s 7. členom:
Kadar informacije, ki jih ima na voljo ali jih lahko pridobi pristojni organ države pogodbenice, ne zadoščajo za ugotovitev dobička stalne poslovne enote, se dobiček lahko izračuna v skladu z davčno zakonodajo te države pogodbenice pod pogojem, če je dobiček ugotovljen v skladu z načeli tega člena.
V dokaz navedenega sta podpisana, ki sta ju za to pravilno pooblastili njuni vladi, podpisala ta protokol.
Sestavljeno v dveh izvirnikih v Astani 10. marca 2016 v slovenskem, kazaškem, ruskem in angleškem jeziku, pri čemer so vsa besedila enako verodostojna. Pri razlikah med besedili prevlada angleško besedilo.
Za Vlado Republike Slovenije Primož Šeligo l.r. | Za Vlado Republike Kazahstan Bahit Sultanov l.r. |
Za izvajanje konvencije s protokolom skrbi ministrstvo, pristojno za finance.
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije – Mednarodne pogodbe.
Št. 432-01/16-33/10
Ljubljana, dne 21. junija 2016
EPA 1276-VII
dr. Milan Brglez l.r.
