Na podlagi sedmega odstavka 73.a člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS, št. 23/05 – uradno prečiščeno besedilo, 15/08 – ZPacP, 23/08, 58/08 – ZZdrS-E, 77/08 – ZDZdr, 40/12 – ZUJF, 14/13 in 88/16 – ZdZPZD) in 12.a člena Zakona o zdravniški službi (Uradni list RS, št. 72/06 – uradno prečiščeno besedilo, 15/08 – ZPacP, 58/08, 107/10 – ZPPKZ, 40/12 – ZUJF in 88/16 – ZdZPZD) izdaja ministrica za zdravje
o minimalnih pogojih usposobljenosti in pridobljenih pravic za poklice zdravnik, zdravnik specialist, zdravnik splošne medicine, doktor dentalne medicine, doktor dentalne medicine specialist, diplomirana medicinska sestra, diplomirana babica in magister farmacije
Ta pravilnik določa minimalne pogoje usposobljenosti in pridobljenih pravic iz Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2005/36/ES z dne 7. septembra 2005 o priznavanju poklicnih kvalifikacij (UL L št. 255 z dne 30. 9. 2005, str. 22), zadnjič spremenjene z Delegiranim sklepom Komisije (EU) 2016/790 z dne 13. januarja 2016 o spremembi Priloge V k Direktivi 2005/36/ES Evropskega parlamenta in Sveta glede dokazil o formalnih kvalifikacijah in nazivov programov usposabljanja (UL L št. 134 z dne 24. 5. 2016, str. 135), (v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2005/36/ES).
(vsebina izobraževanje zdravnikov)
(1) Izobraževanje zdravnikov obsega skupno najmanj pet let študija in vsaj 5.500 ur teoretičnega in praktičnega usposabljanja na univerzi ali pod nadzorom univerze, in je lahko dodatno izražen tudi z enakovrednimi kreditnimi točkami ECTS.
(2) Za sprejem v izobraževanje iz prejšnjega odstavka se zahteva javna listina o zaključku srednješolskega izobraževanja, ki omogoča vpis na Medicinsko fakulteto Univerze v Ljubljani ali Univerze v Mariboru.
(3) Izobraževanje zdravnikov mora zagotoviti pridobitev naslednjih znanj in veščin:
– poznavanje ved, na katerih temelji medicina, in dobro razumevanje znanstvenih metod, vključno z načeli merjenja bioloških funkcij, vrednotenjem znanstveno potrjenih dejstev in analizo podatkov,
– zadostno razumevanje strukture, funkcij in obnašanja zdravih in bolnih oseb, odnosa med zdravstvenim stanjem človeka ter njegovim fizičnim in družbenim okoljem,
– poznavanje klinične stroke in praks, ki dajejo jasno sliko o duševnih in telesnih boleznih, o medicini z vidika preventive, diagnostike, terapije in razmnoževanju človeka,
– klinične izkušnje v bolnišnicah pod nadzorom.
(specializacija zdravnikov)
(1) Specializacije zdravnikov, ki so navedene v točki 5.1.3 Priloge V Direktive 2005/36/ES, ne smejo biti krajše od minimalnega obdobja trajanja usposabljanja, ki je za posamezno specializacijo določeno v točki 5.1.3 Priloge V Direktive 2005/36/ES.
(2) Za odobritev specializacije, potek ter zaključek specializacije se uporabljajo predpisi, ki določajo vrste, vsebine in potek specializacij zdravnikov.
(posebno usposabljanje iz splošne medicine)
(1) Ne glede na določbe zakona, ki ureja zdravniško službo, mora zdravnik za pridobitev dokazila o formalnih kvalifikacijah iz točke 5.1.4 Priloge V Direktive 2005/36/ES zaključiti posebno usposabljanje iz splošne medicine, ki je do 1. januarja 2006 trajalo najmanj dve leti, po 1. januarju 2006 pa najmanj tri leta.
(2) Za sprejem v posebno usposabljanje iz splošne medicine se zahteva zaključeno izobraževanje iz 2. člena tega pravilnika.
(3) V okviru posebnega usposabljanja iz splošne medicine zdravnik najmanj šest mesecev opravlja delo v pooblaščeni bolnišnici ali najmanj šest mesecev opravlja delo v pooblaščeni ambulanti splošne oziroma družinske medicine ali zdravstvenem domu.
(4) Posebno usposabljanje iz splošne medicine poteka v okviru polnega delovnega časa. Zdravnik ima ves čas posebnega usposabljanja iz splošne medicine določenega mentorja. V času usposabljanja se zdravnik vključuje v opravljanje vseh dejavnosti, kjer kroži.
(vsebina izobraževanja doktorjev dentalne medicine)
(1) Izobraževanje doktorjev dentalne medicine obsega skupno najmanj pet let rednega teoretičnega in praktičnega študija, ki vsebuje vsaj 5.000 ur in zajema učne predmete iz tretjega odstavka tega člena. Študij se lahko dodatno izrazi z enakovrednimi kreditnimi točkami ECTS.
(2) Za sprejem v izobraževanje iz prejšnjega odstavka se zahteva javna listina o zaključku srednješolskega izobraževanja, ki omogoča vpis na Medicinsko fakulteto Univerze v Ljubljani.
(3) V izobraževalni program za doktorje dentalne medicine morajo biti vključeni najmanj naslednji učni predmeti:
A. Osnovni predmeti:
– Kemija,
– Fizika,
– Biologija.
B. Medicinsko-biološki predmeti in splošnomedicinski predmeti:
– Anatomija,
– Embriologija,
– Histologija s citologijo,
– Fiziologija,
– Biokemija (ali fiziološka kemija),
– Patološka anatomija,
– Splošna patologija,
– Farmakologija,
– Mikrobiologija,
– Higiena,
– Preventivna medicina in epidemiologija,
– Radiologija,
– Fizioterapija,
– Splošna kirurgija,
– Splošna medicina s pediatrijo,
– Otorinolaringologija,
– Dermatovenerologija,
– Splošna psihologija – psihopatologija – nevropatologija,
– Anesteziologija.
C. Predmeti, ki so neposredno povezani z zobozdravstvom:
– Stomatološka protetika,
– Zobozdravstveni materiali in oprema,
– Konzervativno zobozdravstvo,
– Preventivno zobozdravstvo,
– Anesteziologija in sedacija,
– Posebna kirurgija,
– Posebna patologija,
– Klinična praksa,
– Pedodontija,
– Ortodontija,
– Parodontologija,
– Zobozdravstvena radiologija,
– Dentalna okluzija in delovanje čeljusti,
– Organiziranost stroke, poklicna etika in zakonodaja, s področja sociale in zdravstva,
– Socialni vidiki zobozdravstvene prakse.
(4) Izobraževanje doktorjev dentalne medicine mora zagotoviti pridobitev naslednjih znanj in veščin:
– poznavanje ved, na katerih temelji zobozdravstvo, in dobro razumevanje znanstvenih metod, vključno z načeli o merjenju bioloških funkcij, presojo znanstveno dokazanih dejstev in analizo podatkov,
– poznavanje organizma, fiziologije in obnašanja zdravih in bolnih oseb, vpliva naravnega in družbenega okolja na zdravstveno stanje človeka, če ti dejavniki vplivajo na zobozdravstvo,
– poznavanje zgradbe in delovanja zdravega in bolnega zobovja, ustne votline, čeljusti in s tem povezanih tkiv ter njihove povezanosti s splošnim zdravstvenim stanjem in fizično in socialno dobrobit pacienta,
– poznavanje kliničnih panog in metod, ki doktorju dentalne medicine dajejo razumljivo sliko o nepravilnostih, poškodbah in boleznih zobovja, ustne votline, čeljusti in s tem povezanih tkiv ter poznavanje preventivnega, diagnostičnega in terapevtskega zobozdravstva,
– klinične izkušnje pod nadzorom.
(5) Poleg zahtev iz prejšnjega odstavka mora izobraževanje doktorjev dentalne medicine zagotoviti tudi strokovna znanja, potrebna za izvajanje vseh dejavnosti, ki vključujejo preventivo, diagnostiko in zdravljenje nepravilnosti in bolezni zobovja, ustne votline, čeljusti in s tem povezanih tkiv.
(specializacija doktorjev dentalne medicine)
(1) Specializacije doktorjev dentalne medicine, ki so navedene v točki 5.3.3 Priloge V Direktive 2005/36/ES, ne smejo biti krajši od treh let.
(2) Za odobritev specializacije se zahteva zaključeno izobraževanje iz prejšnjega člena ali dokazila o pridobljenih pravicah iz 10. do 15. člena in 18. do 21. člena tega pravilnika.
(3) Za potek in zaključek specializacije se uporabljajo predpisi, ki določajo vrste, vsebine in potek specializacij zdravnikov.
(vsebina izobraževanja magistrov farmacije)
(1) Izobraževanje magistrov farmacije obsega skupno najmanj pet let študija, ki zajema učne predmete iz tretjega odstavka tega člena, in najmanj štiri leta teoretičnega in praktičnega izobraževanja oziroma usposabljanja ter najmanj šestmesečno praktično usposabljanje v lekarni ali v bolnišnici pod vodstvom farmacevtskega oddelka bolnišnice. Študij se lahko dodatno izrazi z enakovrednimi kreditnimi točkami ECTS.
(2) Za sprejem v izobraževanje iz prejšnjega odstavka se zahteva javna listina o zaključku srednješolskega izobraževanja, ki omogoča vpis na Fakulteto za farmacijo Univerze v Ljubljani.
(3) V izobraževalni program za magistra farmacije morajo biti vključeni najmanj naslednji učni predmeti:
– Biologija rastlin in živali,
– Fizika,
– Splošna in anorganska kemija,
– Organska kemija,
– Analizna kemija,
– Farmacevtska kemija z analizo zdravil,
– Splošna in uporabna biokemija (medicinska),
– Anatomija in fiziologija; medicinska terminologija,
– Mikrobiologija,
– Farmakologija in farmakoterapija,
– Farmacevtska tehnologija,
– Toksikologija,
– Farmakognozija,
– Zakonodaja, s področja sociale in zdravstva, in, kjer je to primerno, poklicna etika.
(4) Izobraževanje magistrov farmacije mora zagotoviti pridobitev naslednjih znanj in veščin:
– znanje o zdravilih in snoveh, ki se uporabljajo za proizvodnjo zdravil,
– znanje o farmacevtski tehnologiji ter fizikalnem, kemijskem, biološkem in mikrobiološkem preskušanju zdravil,
– znanje o presnovi in učinkih zdravil ter delovanju strupenih snovi in uporabi zdravil,
– znanje za vrednotenje znanstvenih podatkov v zvezi z zdravili, ki omogoča zagotavljanje vrednotenja podatkov,
– znanje o zakonskih in drugih zahtevah, povezanih s farmacevtsko prakso.
(5) Magister farmacije, ki izpolnjuje vse pogoje iz tega člena, lahko pod pogoji, ki jih določa zakon, ki ureja lekarniško dejavnost, opravlja naslednje dejavnosti:
– priprava farmacevtskih oblik zdravil,
– izdelava in preskušanje zdravil,
– preskušanje zdravil v laboratoriju za preskušanje zdravil,
– skladiščenje, hramba in distribucija zdravil v prodaji na debelo,
– dobava, priprava, preskušanje, skladiščenje, distribucija in izdajanje varnih in učinkovitih zdravil zahtevane kakovosti v lekarnah,
– priprava, preskušanje, skladiščenje in izdajanje varnih in učinkovitih zdravil zahtevane kakovosti v bolnišnicah,
– zagotavljanje informacij in svetovanja o zdravilih ter njihovi pravilni uporabi,
– poročanje pristojnim organom o neželenih učinkih farmacevtskih izdelkov,
– osebno spremljanje pacientov v primerih samozdravljenja,
– prispevanje k lokalnim ali nacionalnim kampanjam za javno zdravje.
(vsebina izobraževanja diplomiranih medicinskih sester)
(1) Izobraževanje diplomiranih medicinskih sester obsega skupno najmanj tri leta študija, ki obsega vsaj 4.600 ur teoretičnega in kliničnega usposabljanja, pri čemer trajanje teoretičnega usposabljanja predstavlja vsaj tretjino, trajanje kliničnega usposabljanja pa vsaj polovico minimalnega trajanja usposabljanja. Študij mora zajemati učne predmete iz tretjega odstavka tega člena. Študij se lahko dodatno izrazi z enakovrednimi kreditnimi točkami ECTS.
(2) Za sprejem v izobraževanje iz prejšnjega odstavka se zahteva:
– zaključeno dvanajstletno splošno izobraževanje, potrjeno z diplomo, potrdilom ali drugim dokazilom, ki ga izdajo pristojni organi ali telesa v državi članici Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: EU), ali s potrdilom o opravljenem izpitu enakovredne ravni, ki omogoča sprejem na univerzo ali visokošolske ustanove s priznano enakovredno ravnjo ali
– vsaj desetletno splošno izobraževanje, potrjeno z diplomo, potrdilom ali drugim dokazilom, ki ga izdajo pristojni organi ali telesa v državi članici EU, ali s potrdilom o opravljenem izpitu enakovredne ravni, ki omogoča sprejem v poklicno šolo ali v program poklicnega usposabljanja za medicinske sestre.
(3) V izobraževalni program za diplomirane medicinske sestre morajo biti vključeni najmanj naslednji učni predmeti in naslednji deli:
A. Teoretični pouk
a. Bolniška nega:
– Narava in etika poklica,
– Splošna načela zdravja in bolniške nege,
– Načela bolniške nege v odnosu do:
– splošne in specialistične medicine,
– splošne in specialistične kirurgije,
– varstva otroka in pediatrije,
– duševnega zdravja in psihiatrije,
– skrbi za ostarele in geriatrijo.
b. Osnovne vede:
– Anatomija in fiziologija,
– Patologija,
– Bakteriologija, virologija in parazitologija,
– Biofizika, biokemija in radiologija,
– Dietetika,
– Higiena:
– Farmakologija.
c. Družbene vede:
– Sociologija,
– Psihologija,
– Načela upravljanja,
– Načela poučevanja,
– Socialna in zdravstvena zakonodaja,
– Pravni vidiki nege.
B. Klinični pouk
– Zdravstvena nega v odnosu do:
– splošne in specialistične medicine,
– splošne in specialistične kirurgije,
– varstva otroka in pediatrije,
– duševnega zdravja in psihiatrije,
– skrbi za ostarele in geriatrije,
Eden ali več teh predmetov se lahko poučuje kot del drugih disciplin ali v povezavi z njimi.
(4) Teoretično izobraževanje je tisti del izobraževanja, med katerim študenti pridobijo poklicno znanje, veščine in kompetence, ki se zahtevajo v sedmem in osmem odstavku tega člena. Usposabljanje izvajajo učitelji zdravstvene nege in druge pristojne osebe na univerzah in v visokošolskih zavodih s priznano enakovredno ravnjo.
(5) Klinično usposabljanje je tisti del usposabljanja diplomiranih medicinskih sester, pri katerem se študenti, v skupini in v neposrednem stiku s pacientom in/ali skupnostjo, učijo organizirati, pripravljati in dajati zdravila ter oceniti, kakšna celovita zdravstvena nega je potrebna, na podlagi pridobljenega znanja, veščin in kompetenc. Študent se nauči ne le delati v skupini, temveč tudi voditi skupino in organizirati celovito zdravstveno nego, vključno z zdravstvenim izobraževanjem posameznikov in manjših skupin v zdravstvenih zavodih ali skupnosti.
(6) Klinično usposabljanje poteka v bolnišnicah, drugih učnih zavodih in v skupnosti pod nadzorom učiteljev zdravstvene nege ter v sodelovanju in s pomočjo drugih usposobljenih diplomiranih medicinskih sester. V učnem procesu lahko sodeluje tudi drugi zdravstveni delavci in zdravstveni sodelavci.
(7) Študenti sodelujejo v dejavnostih zadevnega oddelka, pri čemer se naučijo prevzemati odgovornosti v zdravstveni negi.
(8) Izobraževanje diplomiranih medicinskih sester mora zagotoviti pridobitev naslednjih znanj in veščin:
– celovito poznavanje ved, na katerih temelji splošna zdravstvena nega, vključno z zadostnim razumevanjem strukture, fizioloških funkcij in vedenja zdravih in bolnih oseb, odnosa med zdravstvenim stanjem človeka ter njegovim fizičnim in socialnim okoljem,
– poznavanje narave in etike poklica ter splošnih načel zdravja in zdravstvene nege,
– klinične izkušnje v zdravstveni negi,
– sposobnost za sodelovanje pri praktičnem usposabljanju z drugimi zdravstvenimi delavci in zdravstvenimi sodelavci,
– izkušnje pri delu z zdravstvenimi delavci in zdravstvenimi sodelavci.
(9) Diplomirana medicinska sestra, ki izpolnjuje vse pogoje iz tega člena, pridobi naslednje kompetence:
– sposobnost samostojno ugotoviti, kakšna zdravstvena nega je potrebna ter načrtovati, organizirati in izvajati zdravstveno nego pri pacientu,
– sposobnost učinkovitega sodelovanja z drugimi akterji, zdravstvenimi delavci in zdravstvenimi sodelavci, vključno s sodelovanjem pri praktičnem usposabljanju zdravstvenega osebja,
– sposobnost usposabljanja posameznikov, družin in skupin za zdrav način življenja in samopomoč,
– sposobnost samostojno začeti takojšnje ukrepe za ohranjanje življenja ter izvajati ukrepe v kriznih razmerah in v primeru nesreč,
– sposobnost samostojno svetovati, voditi in podpirati osebe, ki potrebujejo nego, in njihove bližnje,
– sposobnost samostojno zagotavljati kakovost zdravstvene nege in jo ocenjevati,
– sposobnost celovite profesionalne komunikacije in sodelovanja z drugimi zdravstvenimi delavci in zdravstvenimi sodelavci,
– sposobnost oceniti kakovost zdravstvene nege zaradi izboljšanja svoje poklicne prakse.
(vsebina izobraževanja diplomiranih babic)
(1) Izobraževanje diplomiranih babic obsega skupno najmanj:
– posebno usposabljanje s polno časovno obveznostjo za diplomirane babice, ki obsega vsaj tri leta teoretičnega in praktičnega študija ter vključuje vsaj učne predmete in dele iz tretjega odstavka tega člena, ali
– posebno usposabljanje s polno časovno obveznostjo za diplomirane babice, ki traja 18 mesecev in vključuje vsaj učne predmete in dele iz tretjega odstavka tega člena, ki ni v skladu z enakovrednim usposabljanjem diplomiranih medicinskih sester.
(2) Za sprejem v izobraževanje iz prejšnjega odstavka se zahteva:
– zaključeno dvanajstletno splošno izobraževanje ali potrdilo o opravljenem preizkusu enakovredne ravni, ki omogoča sprejem v babiško šolo za posebno usposabljanje iz prve alineje prejšnjega odstavka, ali
– dokazilo o formalnih kvalifikacijah za diplomirano medicinsko sestro iz točke 5.2.2 Priloge V Direktive 2005/36/ES za posebno usposabljanje iz druge alineje prejšnjega odstavka.
(3) V izobraževalni program za diplomirane babice morajo biti vključeni najmanj naslednji učni predmeti in naslednji deli:
A. Teoretični in tehnični pouk
a. Splošni predmeti:
– Osnove anatomije in fiziologije,
– Osnove patologije,
– Osnove bakteriologije, virologije in parazitologije,
– Osnove biofizike, biokemije in radiologije,
– Pediatrija s posebnim poudarkom na novorojenčkih,
– Higiena, zdravstvena vzgoja, preventivna medicina, zgodnje diagnosticiranje bolezni,
– Prehrana in dietetika s posebnim poudarkom na ženskah, novorojenčkih in majhnih otrocih,
– Osnove sociologije in družbeno medicinska vprašanja,
– Osnove farmakologije,
– Psihologija,
– Načela in metode poučevanja,
– Zdravstvena in socialna zakonodaja ter organizacija varstva,
– Poklicna etika in delovna zakonodaja,
– Spolna vzgoja in načrtovanje družine,
– Pravno varstvo matere in dojenčka,
b. Učni predmeti, značilni za babiško dejavnost:
– Anatomija in fiziologija,
– Embriologija in razvoj zarodka,
– Nosečnost, porod in zdravstveno stanje porodnice po porodu,
– Ginekološka in porodniška patologija,
– Priprava na porod in starševstvo, vključno s fiziološkimi vidiki,
– Priprava na porod (vključno s poznavanjem in uporabo tehnične opreme v porodništvu),
– Analgezija, anestezija in oživljanje,
– Psihologija in patologija novorojenčka,
– Nega in nadzor novorojenčka,
– Psihološki in socialni dejavniki.
B. Praktično in klinično usposabljanje mora obsegati:
– svetovanje nosečnicam, vključno z vsaj 100 predporodnimi pregledi,
– nadzor in nego vsaj 40 nosečnic,
– študentkino izvedbo vsaj 40 porodov; če te številke ni mogoče doseči zaradi pomanjkanja nosečnic, jo je mogoče znižati na najmanj 30, vendar pod pogojem, da študentka asistira ob vsaj 20 nadaljnjih porodih,
– asistenco pri vsaj enem ali dveh porodih v medenični vstavi. Kjer to ni mogoče zaradi pomanjkanja porodov v medenični vstavi, se praksa lahko izvede v simuliranem položaju,
– izkušnje z epiziotomijo in uvajanje v šivanje ran. Uvajanje vsebuje teoretični pouk in praktično usposabljanje. Praksa šivanja vključuje šivanje rane po epiziotomiji in enostavnih perinealnih raztrganinah, kadar je to nujno potrebno, gre lahko za simulirani položaj,
– nadzor in nego 40 žensk v rizični nosečnosti, s porodnimi popadki ali v poporodnem obdobju,
– nadzor in zdravstveno nego (vključno s pregledom) vsaj 100 poporodnih žensk in zdravih novorojenčkov,
– opazovanje in zdravstveno nego novorojenčkov, ki zahtevajo posebno nego, vključno z nedonošenčki, prenošenimi novorojenčki, novorojenčki s premajhno telesno težo in bolnimi novorojenčki,
– zdravstveno nego patoloških primerov v ginekologiji in porodništvu.
– uvajanje v zdravstveno nego v medicini in kirurgiji, ki vsebuje teoretični pouk in klinično usposabljanje.
(4) Teoretični in tehnični pouk je uravnoteženo in usklajeno s kliničnim usposabljanjem tako, da se lahko pridobi znanje in izkušnje iz prejšnjega odstavka.
(5) Klinično usposabljanje je nadzorovano usposabljanje, ki poteka z delom na oddelkih bolnišnic ali drugih učnih zavodih. Kot del tega usposabljanja študentke sodelujejo v dejavnostih teh oddelkov, če te dejavnosti prispevajo k njihovemu usposabljanju.
(6) Izobraževanje diplomiranih babic mora zagotoviti pridobitev naslednjih znanj in veščin:
– podrobno poznavanje ved, na katerih temeljijo dejavnosti diplomiranih babic, zlasti babištva, porodništva in ginekologije,
– poznavanje poklicne etike in relevantne zakonodaje za opravljanje tega poklica,
– poznavanje osnovne medicine (bioloških funkcij, anatomije in psihologije) in farmakologije porodništva in zdravstvene nege novorojenčka, kakor tudi poznavanje odnosa med zdravstvenim stanjem človeka in njegovim fizičnim in družbenim okoljem ter njegovega vedenja,
– klinične izkušnje v učnih zavodih, ki diplomirani babici omogočajo, da v učnih zavodih samostojno in na lastno odgovornost, v potrebnem obsegu in brez patoloških situacij, vodi nego pred rojstvom, porod in njegove posledice in nadzoruje porod in rojstvo, nego po porodu in oživljanje novorojenčka med čakanjem na zdravnika,
– razumevanje usposabljanja zdravstvenih delavcev in izkušnje pri delu s tem osebjem.
(7) Dokazila o formalnih kvalifikacijah za diplomirano babico, navedena v točki 5.2.2 Priloge V Direktive 2005/36/ES, se avtomatično priznajo, če izpolnjujejo eno od naslednjih meril:
– vsaj triletno usposabljanje diplomiranih babic s polno časovno obveznostjo, ki se lahko dodatno izrazi z enakovrednimi kreditnimi točkami ECTS, ter obsega najmanj 4.600 ur teoretičnega in kliničnega usposabljanja, pri čemer trajanje kliničnega usposabljanje predstavlja najmanj tretjino minimalnega trajanja usposabljanja,
– usposabljanje s polno časovno obveznostjo za diplomirane babice, ki traja vsaj dve leti in vsaj 3.600 ur ter se lahko dodatno izrazi z enakovrednimi kreditnimi točkami ECTS, pod pogojem, da ima oseba dokazila o formalnih kvalifikacijah za diplomirano medicinsko sestro, kot je opredeljeno v točki 5.2.2 Priloge V Direktive 2005/36/ES,
– usposabljanje s polno časovno obveznostjo za diplomirane babice, ki traja vsaj 18 mesecev in ki se lahko dodatno izrazi z enakovrednimi kreditnimi točkami ECTS, in vsaj 3.000 ur, pod pogojem, da ima oseba dokazila o formalnih kvalifikacijah za diplomirano medicinsko sestro, kot je to opredeljeno v točki 5.2.2 Priloge V Direktive 2005/36/ES in eno leto poklicnih izkušenj v poklicu diplomirane babice.
(8) Diplomirana babica, ki izpolnjuje pogoje iz tega člena, lahko opravlja vsaj naslednje dejavnosti:
– informiranje in svetovanje v zvezi z načrtovanjem družine,
– diagnosticiranje nosečnosti in spremljanje normalnega poteka nosečnosti, izvajanje preiskav, potrebnih za spremljanje razvoja normalnega poteka nosečnosti,
– predpisovanje in svetovanje v preiskavah, potrebnih za čimprejšnje diagnosticiranje rizičnih nosečnosti,
– izvajanje programov šole za starše in popolne priprave na porod, vključno s svetovanjem o higieni in prehrani,
– skrb za mater in pomoč med porodom ter spremljanje stanja zarodka v maternici z ustreznimi kliničnimi metodami in tehničnimi sredstvi,
– izvajanje spontanih porodov vključno z epiziotemijo, kadar je potrebna, v nujnih primerih pa tudi porod v medenični vstavi,
– prepoznavanje opozorilnih znakov nepravilnosti pri materi ali otroku, ki zahtevajo napotitev k zdravniku, in pomoč temu zdravniku, kadar je to primerno; izvajanje ustreznih nujnih ukrepov v zdravnikovi odsotnosti, zlasti ročne odstranitve placente, ki ji lahko sledi ročni pregled maternice,
– pregledovanje in negovanje novorojenčka, ukrepanje po lastni presoji v primeru potrebe in izvajanje takojšnjega oživljanja, kadar je to potrebno,
– nega matere in spremljanje njenega napredka v poporodnem obdobju ter dajanje vseh potrebnih nasvetov o negi otroka, da bi lahko svojemu novorojenemu otroku zagotovila optimalen razvoj,
– izvajanje zdravljenja, ki ga predpiše zdravnik,
– priprava potrebnih pisnih poročil.
(9) Ne glede na prejšnji odstavek lahko diplomirana babica dejavnosti iz prejšnjega odstavka izvaja tudi na domu pacienta pod pogoji, ki jih določi minister, pristojen za zdravje.
(usposabljanje pred referenčnim datumom)
Kadar dokazila o formalnih kvalifikacijah ne izpolnjujejo vseh zahtev glede usposobljenosti, se kot zadostno dokazilo priznajo dokazila o formalnih kvalifikacijah, ki jih izdajo države članice EU, če taka dokazila potrjujejo uspešno dokončano usposabljanje, ki se je začelo pred referenčnimi datumi in so jim priložena potrdila pristojnega organa države članice EU, da je zdravnik oziroma zdravnik specialist, diplomirana medicinska sestra, doktor dentalne medicine, doktor dentalne medicine specialist, diplomirana babica ali magister farmacije dejansko in zakonito opravljal zadevne dejavnosti vsaj tri zaporedna leta v petih letih pred izdajo potrdila.
(dokazila, pridobljena v nekdanji Nemški demokratični republiki)
Dokazila o formalnih kvalifikacijah za zdravnika, zdravnika specialista, diplomirano medicinsko sestro, doktorja dentalne medicine, doktorja dentalne medicine specialista, diplomirano babico in magistra farmacije, pridobljena na ozemlju nekdanje Nemške demokratične republike, ki ne izpolnjujejo minimalnih zahtev usposobljenosti iz tega pravilnika, se priznajo kot zadostno dokazilo, če potrjujejo uspešno opravljeno usposabljanje, ki se je začelo pred:
– 3. oktobrom 1990 za zdravnike, diplomirane medicinske sestre, doktorje dentalne medicine z osnovno usposobljenostjo, doktorje dentalne medicine specialiste, diplomirane babice in magistre farmacije, in
– 3. aprilom 1992 za zdravnike specialiste.
(dokazila, pridobljena na Češkoslovaškem)
Dokazila o formalnih kvalifikacijah za zdravnika, zdravnika specialista, diplomirano medicinsko sestro, doktorja dentalne medicine, doktorja dentalne medicine specialista, diplomirano babico in magistra farmacije, ki jih imajo državljani držav članic EU in ki jih je izdala nekdanja Češkoslovaška ali katerih usposabljanje se je začelo pred 1. januarjem 1993 za Češko in Slovaško, se priznajo kot zadostno dokazilo, kadar organi katere koli od obeh navedenih držav članic EU potrdijo, da imajo taka dokazila o formalnih kvalifikacijah na njihovem ozemlju enako pravno veljavnost kot dokazila o formalnih kvalifikacijah, ki jih sami izdajajo. Takemu potrdilu mora biti priloženo še potrdilo, ki ga izdajo isti organi, da so te osebe dejansko in zakonito opravljale zadevne dejavnosti na njihovem ozemlju vsaj tri zaporedna leta v petih letih pred datumom izdaje potrdila.
(dokazila, pridobljena v nekdanji Sovjetski zvezi)
Dokazila o formalnih kvalifikacijah za zdravnika, zdravnika specialista, diplomirano medicinsko sestro, doktorja dentalne medicine, doktorja dentalne medicine specialista, diplomirano babico in magistra farmacije, ki jih imajo državljani držav članic EU in ki jih je izdala nekdanja Sovjetska zveza ali katerih usposabljanje se je začelo pred 20. avgustom 1991 za Estonijo, pred 21. avgustom 1991 za Latvijo pred 11. marcem 1990 za Litvo, se priznajo kot zadostno dokazilo, če organi katere koli od navedenih držav članic EU potrdijo, da imajo taka dokazila na njihovem ozemlju enako pravno veljavnost kot dokazila, ki jih sami izdajajo. Takemu potrdilu mora biti priloženo še potrdilo, ki ga izdajo ti organi, da so te osebe dejansko in zakonito opravljale zadevne dejavnosti na njihovem ozemlju vsaj tri zaporedna leta v petih letih pred datumom izdaje potrdila.
(dokazila, pridobljena v republikah nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije)
Dokazila o formalnih kvalifikacijah za zdravnika, zdravnika specialista, diplomirano medicinsko sestro, doktorja dentalne medicine, doktorja dentalne medicine specialista, diplomirano babico in magistra farmacije, ki jih imajo državljani držav članic EU in ki jih je izdala nekdanja Socialistična federativna republika Jugoslavija ali katerih usposabljanje se je začelo pred 8. oktobrom 1991 za Hrvaško, se priznajo kot zadostno dokazilo, če pristojni organ Hrvaške potrdi, da imajo taka dokazila na njenem ozemlju enako pravno veljavnost kot dokazila, ki jih sami izdajajo. Takemu potrdilu mora biti priloženo še potrdilo, ki ga izdajo isti organi, da so take osebe dejansko in zakonito opravljale take dejavnosti na njihovem ozemlju vsaj tri zaporedna leta v petih letih pred datumom izdaje potrdila.
Državljanom držav članic EU, katerih dokazila o formalnih kvalifikacijah za zdravnika, zdravnika specialista, diplomirano medicinsko sestro, doktorja dentalne medicine, doktorja dentalne medicine specialista, diplomirano babico in magistra farmacije niso v skladu z nazivi države članice EU, iz katerih prihajajo, se kot zadostno dokazilo priznajo dokazila o formalnih kvalifikacijah, ki jih izdajo te države članice EU, če jim je priloženo potrdilo o poklicni kvalifikaciji, ki ga izdajo pristojne oblasti ali organi. V takem potrdilu mora biti navedeno, da dokazilo o formalnih kvalifikacijah potrjuje uspešno opravljena izobraževanje iz 2. do 9. člena tega pravilnika ter da država članica EU to dokazilo obravnava enako kot kvalifikacije, katerih nazivi so navedeni v točkah 5.1.1., 5.1.2, 5.1.3, 5.1.4, 5.2.2, 5.3.2, 5.3.3, 5.4.2, 5.5.2 in 5.6.2 Priloge V Direktive 2005/36/ES.
(pridobljene pravice zdravnikov specialistov)
(1) Dokazila o formalnih kvalifikacijah za zdravnika specialista, ki so bila izdana na podlagi končanega programa specializacije z delno časovno obveznostjo, določenega z zakoni in drugimi predpisi, ki veljajo od 20. junija 1975, in dokazila o formalnih kvalifikacijah za zdravnika specialista, ki potrjujejo usposabljanje, začeto pred 31. decembrom 1983, se priznajo, če jim je priloženo potrdilo, ki ga izdajo pristojni organi države članici EU, v katerem je navedeno, da je imetnik potrdila dejansko in zakonito opravljal ustrezne dejavnosti vsaj tri zaporedna leta v petih letih pred izdajo potrdila.
(2) Če so bila dokazila o formalnih kvalifikacijah za zdravnika specialista podeljena v Španiji pred 1. januarjem 1995 in ne izpolnjujejo vseh minimalnih zahtev usposobljenosti iz 25. člena Direktive 2005/36/ES, se priznajo kot zadostno dokazilo, če jim je priloženo potrdilo pristojnega organa Španije, v katerem je navedeno, da je imetnik potrdila na podlagi posebnih ukrepov v zvezi s priznavanjem, določenih v Kraljevem odloku 1497/99, opravil preizkus posebne strokovne usposobljenosti, da se ugotovi, ali ima ta oseba raven znanja in veščin, primerljivo z ravnjo, ki jo imajo zdravniki z dokazili o kvalifikaciji zdravnika specialista, določenimi za Španijo v točkah 5.1.2 in 5.1.3 Prilogi V Direktive 2005/36/ES.
(3) Kvalifikacije zdravnikov specialistov, pridobljene v Italiji in navedene v točkah 5.1.2 in 5.1.3 Priloge V Direktive 2005/36/ES, ki so specialistično usposabljanje začeli po 31. decembru 1983 in pred 1. januarjem 1991, se kljub temu, da zadevno usposabljanje ne izpolnjuje vseh zahtev usposabljanja iz 25. člena Direktive 2005/36/ES priznajo, če je kvalifikaciji priloženo potrdilo, ki ga je izdal pristojni organ Italije, v katerem je navedeno, da je zadevni zdravnik dejansko in zakonito opravljal dejavnosti zdravnika specialista na ustreznem specialističnem področju v Italiji vsaj sedem zaporednih let v obdobju desetih letih pred izdajo potrdila.
(pridobljene pravice zdravnikov splošne medicine)
Državljanu države članice EU, ki opravlja poklic zdravnika splošne medicine v drugi državi EU v okviru nacionalnega sistema socialne varnosti brez dokazila o formalnih kvalifikacijah iz točke 5.1.4 Priloge V 2005/36/ES, se v Republiki Sloveniji prizna pravica do opravljanja poklica zdravnika specialista družinske medicine, če ima to pravico od referenčnega datuma v drugi državi članici EU in če pristojni organ druge države članice EU potrdi, da imetnik potrdila lahko opravlja dejavnosti zdravnika splošne medicine v okviru nacionalnega sistema socialne varnosti na ozemlju te države brez dokazila o formalnih kvalifikacijah iz točke 5.1.4 Priloge V Direktive 2005/36/ES.
(pridobljene pravice doktorjev dentalne medicine v Italiji, Španiji, Avstriji, na Češkem, Slovaškem in v Romuniji)
(1) Za opravljanje poklicnih dejavnosti doktorjev dentalne medicine v okviru kvalifikacij, navedenih v točki 5.3.2 Priloge V 2005/36/ES, se dokazila o formalnih kvalifikacijah za doktorja dentalne medicine, izdana v Italiji, Španiji, Avstriji, na Češkem, Slovaškem in v Romuniji priznava osebam, ki so z medicinskim usposabljanjem začele na ali pred referenčnim datumom, določenim v navedeni prilogi za to državo, če jim je priloženo potrdilo, ki so ga izdali pristojni organi te države članice EU.
(2) Potrdilo iz prejšnjega odstavka mora navajati, da sta izpolnjena naslednja pogoja:
– da so take osebe dejansko, zakonito in kot glavno dejavnost opravljale v tej državi članici EU dejavnosti iz 36. člena Direktive 2005/36/ES najmanj tri zaporedna leta v petih letih pred izdajo tega potrdila,
– da je tem osebam dovoljeno opravljati omenjene dejavnosti pod enakimi pogoji kot imetnikom dokazil o formalnih kvalifikacijah, navedenih za to državo članico EU v točki 5.3.2 Priloge V Direktive 2005/36/ES.
(3) Zahteva po triletnih izkušnjah v praktičnem delu iz prve alineje prejšnjega odstavka se opusti za osebe, ki so uspešno končale vsaj tri leta študija, za katerega pristojni organi v državi članici EU potrdijo, da je enakovreden usposabljanju iz 34. člena Direktive 2005/36/ES.
(4) Ne glede na 12. člen tega pravilnika se dokazila o formalnih kvalifikacijah o zaključenem medicinskem usposabljanju, pridobljena v nekdanji Češkoslovaški, priznavajo enako kot češka in slovaška dokazila o formalnih kvalifikacijah, pod pogoji iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena.
(pridobljene pravice doktorjev dentalne medicine v Italiji)
(1) Dokazila o formalnih kvalifikacijah za doktorja dentalne medicine, podeljena v Italiji osebam, ki so začele z univerzitetnim medicinskim usposabljanjem po 28. januarju 1980 in najpozneje 31. decembra 1984, se priznajo pod pogojem, da jim je priloženo potrdilo, ki so ga izdali pristojni organi Italije, iz katerega izhaja:
– da so te osebe opravile ustrezen preizkus poklicne usposobljenosti, ki ga izvajajo pristojni organi Italije, da bi ugotovili, ali je raven znanja in veščin teh oseb primerljiva z ravnjo, ki jo imajo osebe z dokazili o formalnih kvalifikacijah, navedenih za Italijo v točki 5.3.2 Priloge V Direktive 2005/36/ES,
– da so te osebe dejansko, zakonito in kot glavno dejavnost v Italiji opravljale dejavnosti iz 36. člena Direktive 2005/36/ES najmanj tri zaporedna leta v petih letih pred izdajo tega potrdila,
– da je tem osebam dovoljeno opravljati ali da dejansko, zakonito in kot glavno dejavnost opravljajo dejavnosti iz 36. člena Direktive 2005/36/ES pod enakimi pogoji, kot imetniki dokazil o formalnih kvalifikacijah, navedenih za Italijo v točki 5.3.2 Priloge V Direktive 2005/36/ES.
(2) Zahteva po preizkusu poklicnih sposobnosti iz prve alineje prejšnjega odstavka se opusti za osebe, ki so uspešno končale vsaj tri leta študija, za katerega pristojni organi Italije potrdijo, da je enakovredno usposabljanju iz 34. člena Direktive 2005/36/ES.
(3) Osebe, ki so začele z univerzitetnim medicinskim usposabljanjem po 31. decembru 1984, se obravnavajo pod pogoji iz tega člena, če se je navedeni triletni študij začel pred 31. decembrom 1994.
(pridobljene pravice doktorjev dentalne medicine v Španiji)
Dokazila o formalnih kvalifikacijah za doktorja dentalne medicine, podeljena v Španiji osebam, ki so začele univerzitetno medicinsko usposabljanje med 1. januarjem 1986 in 31. decembrom 1997, se priznajo pod pogojem, da jim je priloženo potrdilo, ki so ga izdali pristojni organi Španije, iz katerega izhaja:
– da so te osebe uspešno zaključile vsaj tri leta študija, za katerega španski pristojni organi potrdijo, da je enakovreden usposabljanju iz 34. člena Direktive 2005/36/ES,
– da so te osebe dejansko, zakonito in kot glavno dejavnost v Španiji opravljale dejavnosti iz 36. člena Direktive 2005/36/ES najmanj tri zaporedna leta v petih letih pred izdajo tega potrdila,
– da je tem osebam dovoljeno opravljati ali dejansko, zakonito in kot glavno dejavnost opravlja dejavnosti iz 36. člena Direktive 2005/36/ES pod enakimi pogoji kot imetniki dokazil o formalnih kvalifikacijah, navedenih za Španijo v točki 5.3.2 Priloge V Direktive 2005/36/ES.
(pridobljene pravice doktorjev dentalne medicine na podlagi usposabljanja, začetega 18. januarja 2016 ali pred tem datumom)
Priznajo se dokazila o formalnih kvalifikacijah za doktorja dentalne medicine pod pogoji iz 10. člena tega pravilnika, če je prosilec začel usposabljanje 18. januarja 2016 ali pred tem datumom.
(pridobljene pravice diplomiranih medicinskih sester na Poljskem)
Priznajo se dokazila o formalnih kvalifikacijah iz zdravstvene nege, ki so:
– izdana medicinskim sestram na Poljskem, ki so dokončale usposabljanje pred 1. majem 2004 in ne izpolnjujejo minimalnih zahtev usposobljenosti iz 8. člen pravilnika in
– potrjena z diplomo „diplomirani“, pridobljeno na podlagi posebnega dopolnilnega programa iz 11. člena Zakona z dne 20. aprila 2004 o spremembi Zakona o poklicih medicinske sestre in babice in o nekaterih drugih pravnih aktih (Uradni list Republike Poljske iz leta 2004, št. 92, pos. 885 in iz leta 2007, št. 176, pos. 1237), ter Uredbe ministra za zdravje z dne 11. maja 2004 o podrobnih pogojih izvajanja študija za medicinske sestre in babice, ki imajo spričevalo o končani srednji šoli (končni izpit – matura) ter so diplomanti medicinskega liceja in poklicnih zdravstvenih šol za poklic medicinske sestre in babice (Uradni list Republike Poljske iz leta 2004, št. 110, pos. 1170 in iz leta 2010 št. 65, pos. 420), ali 2. točke 52.3 člena Zakona z dne 15. julija 2011 o poklicih medicinske sestre in babice (Uradni list Republike Poljske iz leta 2011, št. 174, pos. 1039) in Uredbe ministra za zdravje z dne 14. junija 2012 o podrobnih pogojih izvajanja visokošolskih programov za medicinske sestre in babice, ki imajo spričevalo o končani srednji šoli (končni izpit matura) ter so dijakinje srednje zdravstvene šole ali posrednješolskega programa za poklic medicinske sestre in babice (Uradni list Republike Poljske iz leta 2012, pos. 770), z namenom, da se preveri, ali je njihova raven znanja in kompetenc primerljiva z znanjem in kompetencami diplomiranih medicinskih sester s kvalifikacijami, ki so za Poljsko opredeljene v točki 5.2.2 Priloge V Direktive 2005/36/ES.
(pridobljene pravice diplomiranih medicinskih sester v Romuniji)
Državljanom držav članic EU, ki so se usposobili kot medicinske sestre v Romuniji in ne izpolnjujejo minimalnih zahtev usposobljenosti iz 8. člena tega pravilnika, se kot zadosten dokaz priznajo naslednja dokazila o formalnih kvalifikacijah za medicinske sestre, če so jim priložena potrdila o tem, da so ti državljani države članice EU dejansko in zakonito opravljali dejavnosti diplomirane medicinske sestre v Romuniji, vključno s polnim izpolnjevanjem obveznosti načrtovanja, organizacije in izvajanja zdravstvene nege pacientov, vsaj tri zaporedna leta v petih letih pred datumom izdaje potrdila:
– Certificat de competențe profesionale de asistent medical generalist za posrednješolsko izobrazbo, pridobljeno na šoli școală postliceală, ki potrjuje usposabljanje, ki se je začelo pred 1. januarjem 2007,
– Diplomă de absolvire de asistent medical generalist za krajši visokošolski študij, ki potrjuje usposabljanje, ki se je začelo pred 1. oktobrom 2003,
– Diplomă de licență de asistent medical generalist za daljši visokošolski študij, ki potrjuje usposabljanje, ki se je začelo pred 1. oktobrom 2003.
Z dnem uveljavitve tega pravilnika se prenehata uporabljati Seznam dokazil kvalifikacij za zdravnika oziroma zdravnico, zdravnika specialista oziroma zdravnico specialistko, zdravnika specialista družinske medicine oziroma zdravnico specialistko družinske medicine, doktorja dentalne medicine oziroma doktorico dentalne medicine in doktorja dentalne medicine specialista oziroma doktorico dentalne medicine specialistko (Uradni list RS, št. 16/07 in 80/13) in Seznam dokazil kvalifikacij za magistra farmacije oziroma magistro farmacije, diplomirano medicinsko sestro oziroma diplomiranega zdravstvenika in diplomirano babico oziroma diplomiranega babičarja (Uradni list RS, št. 16/07 in 80/13).
Ta pravilnik začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Št. 0070-76/2016
Ljubljana, dne 16. januarja 2017
EVA 2016-2711-0050
Milojka Kolar Celarc l.r.
