Številka:	U-I-206/15-18
Datum:	12. 1. 2017

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Okrožnega sodišča v Kopru, na seji 12. januarja 2017

Členi 432, 433 in 434 Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 109/06 – uradno prečiščeno besedilo) niso bili v neskladju z Ustavo.

1. Predlagatelj izpodbija prehodno ureditev iz 432., 433. in 434. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1), ki je urejala prenehanje Sklada dodatnega pokojninskega zavarovanja – ta se je preoblikoval iz Sklada prostovoljnega zavarovanja za dodaten obseg pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (v nadaljevanju Sklad),¹ ustanovljenega na podlagi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98 – v nadaljevanju ZPIZ) –, ter prenos njegovega premoženja, pravic in obveznosti na Kapitalski sklad – Pokojninskega in invalidskega zavarovanja, d. d., Ljubljana (v nadaljevanju KS), oziroma kasneje na Kapitalsko družbo pokojninskega in invalidskega zavarovanja, d. d., Ljubljana (v nadaljevanju KAD). Predlagatelj pojasnjuje, da sta zavarovanca Sklada KAD in Republiko Slovenijo tožila za plačilo odškodnine, ker naj bi KAD kot univerzalna pravna naslednica in Republika Slovenija kot zakonodajalec povzročila okoliščine, zaradi katerih je prišlo do prenehanja sklenjenih pogodb o zavarovanju za dodaten obseg pravic. Predlagatelj je z delno sodbo in sklepom št. P 673/2010 z dne 27. 11. 2014 zavrnil tožbeni zahtevek tožnikov zoper KAD in zaradi vložitve zahteve za oceno ustavnosti izpodbijane ureditve prekinil postopek zoper Republiko Slovenijo. Zakonodajalec naj bi z ukinitvijo Sklada kršil načelo zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave, pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave in pravico do socialne varnosti iz 50. člena Ustave. Zakonodajalec naj bi v izpodbijani ureditvi sicer določil, da se vse premoženje ukinjenega Sklada prenese na KS, ki naj bi zavarovalni portfelj Sklada prenesel na zavarovalnico s sedežem v Republiki Sloveniji, vendar hkrati ni določil mehanizmov (npr. kontrahirne dolžnosti zavarovalnic), s pomočjo katerih bi bil prenos tudi dejansko izveden. Zaradi te protiustavne pravne praznine naj v praksi zavarovalnice portfelja Sklada ne bi hotele prevzeti, zato naj bi se zavarovancem Sklada bistveno poslabšal pravni položaj. Čeprav je Sklad svojim zavarovancem vrnil vplačane premije, naj bi bilo zavarovancem Sklada poseženo tudi v pravico do zasebne lastnine, ker so s sklenitvijo pogodbe pridobili upravičeno pričakovanje, da bodo dobili dodatno starostno pokojnino, zaradi ukinitve Sklada pa do prenosa zavarovalnih pogodb pod enakimi pogoji na drugo zavarovalnico ni prišlo. Ureditev naj bi bila prav tako v neskladju s pravico do socialne varnosti, ker zakonodajalec ni ustrezno in primerno poskrbel za učinkovito delovanje socialnega zavarovanja za primer starosti.

2. Ustavno sodišče je zahtevo poslalo Državnemu zboru, ki v odgovoru navaja, da spremembe, do katerih je prišlo v položaju zavarovancev – tožnikov v odškodninski tožbi zaradi ukinitve Sklada, niso imele posledic, zaradi katerih bi lahko govorili o kršitvi načela zaupanja v pravo. Tožnika naj bi denar, ki sta ga plačala na podlagi pogodb, sklenjenih s Skladom, že dobila povrnjen. Kar več zahtevata v pravdi, pa ni treba povezovati z vprašanjem ustavne skladnosti izpodbijanih zakonskih določb. Tožnikoma naj bi bile ponujene druge oblike zagotavljanja dodatne pokojnine. Pogodba med tožnikoma in Skladom naj bi temeljila na aktuarskih izračunih, ki pomenijo določeno negotovost. Državni zbor meni, da izpodbijane določbe niso v neskladju s 33. členom Ustave. Zatrjevanje neskladja s 50. členom Ustave naj bi bilo le pavšalno in zato neutemeljeno. Državni zbor Ustavnemu sodišču predlaga, naj zahtevo za oceno ustavnosti zavrne.

3. Mnenje je poslala tudi Vlada, ki navaja, da KS ni bil zavarovalnica v smislu 1. člena Zakona o zavarovalništvu (Uradni list RS, št. 99/10 – uradno prečiščeno besedilo, 90/12 in 56/13 – v nadaljevanju ZZavar), zato ni smel opravljati zavarovalnih poslov iz zavarovanja za dodaten obseg pravic, ki jih je prej opravljal Sklad. Če bi te posle lahko opravljal KS sam, zakonodajalec v 434. členu ZPIZ-1 ne bi določil prenosa zavarovalnega portfelja na zavarovalnico s sedežem v Republiki Sloveniji. Nadalje navaja, da je KAD pridobila ponudbe različnih zavarovalnic za produkt "življenjsko zavarovanje za doživljenjsko mesečno rento", ki je po vsebini ustrezal zavarovalnima pogodbama tožnikov. Tožnika ponudb nista bila pripravljena sprejeti, ker so bile pogojene z dodatnimi pogoji. Ker sredstva in višina premije tožnikov niso zadostovala za pridobitev pravic v enakem obsegu, naj bi KAD izrazil pripravljenost, da delno doplača manjkajoča sredstva, česar tožnika nista sprejela. Tožnika naj se ne bi strinjala niti s ponujenim vračilom vplačanih sredstev oziroma s pristopom k pokojninskemu načrtu Kapitalskega vzajemnega pokojninskega sklada v upravljanju KAD. Vlada pojasnjuje, da v Republiki Sloveniji zaradi splošnega načela avtonomije volje strank ne obstaja kontrahirna dolžnost zavarovalnic niti ta ne bi bila primerna, saj morajo zasebni gospodarski subjekti na trgu ravnati gospodarno, če želijo uspešno poslovati. V okviru Sklada zbrana sredstva zavarovancev naj bi bila prenesena na KAD in kasneje v skladu z odločitvijo zavarovancev bodisi nakazana na življenjsko zavarovanje za doživljenjsko mesečno rento pri drugi zavarovalnici bodisi vključena v prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje v okviru vzajemnega pokojninskega sklada KAD bodisi vrnjena zavarovancem. Tožnikoma naj bi bila njuna sredstva vrnjena, zato naj ne bi šlo za poseg v zasebno lastnino. Zakonodajalec naj s sprejetjem izpodbijane ureditve ne bi imel namena, da sklenjene zavarovalne pogodbe za dodaten obseg pravic prenehajo veljati. Ker naj bi tožnika imela možnost, da nadaljujeta varčevanje za pridobitev pravice do dodatne starostne pokojnine, vendar se za to nista odločila, naj jima ne bi bila kršena pravica do socialne varnosti. Vlada meni, da so izpodbijane določbe ZPIZ-1 v skladu z Ustavo.

4. Odgovor Državnega zbora in mnenje Vlade je Ustavno sodišče poslalo predlagatelju. Ta odgovarja, da sta zavarovanca s sklenitvijo zavarovalne pogodbe pridobila upravičeno pričakovanje, ki je temeljilo na veljavni materialnopravni podlagi. V pravdi naj ne bi bilo sporno, da enaka pogodba zavarovancema ni bila zagotovljena. Tožnik naj bi moral doplačati več kot 17.500,00 EUR, tožnica pa več kot 6.000,00 EUR za enako pokojnino, poleg tega naj bi bile višje tudi premije. Od veljavno sklenjene pogodbe naj ne bi bilo mogoče odstopiti, prav to pa naj bi s spornimi prehodnimi določbami storila država. Enostranski poseg zakonodajalca v te pogodbe naj bi zato pomenil poseg v zasebno lastnino. Tak poseg naj bi bil dopusten le, če bi bile izpolnjene temeljne zahteve načela sorazmernosti, vendar naj Vlada ne bi pojasnila legitimnega cilja, ki naj bi ga poseg zasledoval. Država naj se ne bi mogla sklicevati na to, da ni mogla vedeti, da zavarovalnice ne bodo prostovoljno pripravljene prevzeti zavarovanja. Tak položaj naj bi morala predvideti, saj ni določila kontrahirne dolžnosti. Če pa se ji kontrahirna dolžnost ni zdela primerna rešitev, bi morala določiti ustrezno odškodnino za prizadete posameznike.

5. V postopku odločanja o zahtevi predlagatelja je Ustavno sodišče vpogledalo v spis št. P 673/2010, v katerem je predlagatelj prekinil postopek.

6. Izpodbijana prehodna ureditev ZPIZ-1 je prenehala veljati z uveljavitvijo Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 96/12, 39/13, 44/14 in 102/15 – v nadaljevanju ZPIZ-2) 1. 1. 2013 (prvi odstavek 429. člena ZPIZ-2). Če zakon v času vložitve zahteve ne velja več, Ustavno sodišče odloči o njegovi ustavnosti le, če niso bile odpravljene posledice njegove protiustavnosti (prvi odstavek 47. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS). Predlagatelj navaja, da odločitev Ustavnega sodišča o zatrjevani protiustavnosti pri urejanju učinkovitega prenosa zavarovalnega portfelja Sklada na drugo zavarovalnico potrebuje pri sojenju o odprtem odškodninskem sporu med zavarovancema Sklada in Republiko Slovenijo. Odškodninska odgovornost naj bi temeljila na protipravnem ravnanju zakonodajalca. Glede na to je pravovarstvena potreba iz prvega odstavka 47. člena ZUstS izkazana.

7. V skladu s 156. členom Ustave mora sodišče prekiniti postopek in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem, če pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven.² To ustavno pooblastilo sodiščem je treba razlagati skupaj s 125. členom Ustave, po katerem so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije vezani ne samo na zakon, temveč tudi na Ustavo. Vezanost sodnika na Ustavo najprej zahteva, da sodnik pri sprejemanju konkretnih odločitev zakone razlaga tako, da je njihova uporaba v okoliščinah konkretnega primera skladna z Ustavo.³

8. Izpodbijana prehodna ureditev ZPIZ-1 se je nanašala na celotni zavarovalni portfelj Sklada in je združevala zavarovalne pogodbe v posamezni zavarovalni skupini ali zavarovalni vrsti,⁴ ki so jih osebe, ki so bile vključene v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje po ZPIZ, lahko sklepale s Skladom. Katere zavarovalne pogodbe so zavarovanci lahko sklepali s Skladom, je na podlagi zakonskega pooblastila iz petega odstavka 25. člena ZPIZ določal splošni akt Sklada. Na tej podlagi je Skupščina Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje sprejela Pravilnik o prostovoljni vključitvi v zavarovanje za dodaten obseg pravic (Uradni list RS, št. 11/95 in 70/95 – v nadaljevanju Pravilnik).⁵ V skladu s prvim odstavkom 25. člena ZPIZ in prvim odstavkom 8. člena Pravilnika so bile predmet izpodbijane ureditve lahko pogodbe o prostovoljnem zavarovanju za dodatno starostno pokojnino, dodatno invalidsko pokojnino, dodatno družinsko pokojnino in dodatno invalidnino.⁶ Iz podatkov spisa zadeve, v kateri je sodišče prekinilo postopek, izhaja, da sta tožnika s Skladom sklenila zavarovanje za dodatno starostno pokojnino. Zato je Ustavno sodišče štelo, da predlagatelj za potrebe konkretnega sodnega postopka potrebuje odločitev Ustavnega sodišča le glede ustavnosti urejanja prenosa zavarovanj za dodatno starostno pokojnino, in je presojo opravilo samo v tem delu.

9. Izpodbijani 432. člen ZPIZ-1, ki je urejal prenehanje sklada dodatnega pokojninskega zavarovanja, je določal:

"Z dnem uveljavitve tega zakona preneha sklad dodatnega pokojninskega zavarovanja, ustanovljen na podlagi zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92, 5/94, 7/96, in 54/98)."

10. Izpodbijani 433. člen ZPIZ-1, ki je urejal prenos premoženja na kapitalski sklad, je določal:

"(1) Z dnem prenehanja sklada dodatnega pokojninskega zavarovanja se prenese na kapitalski sklad celotno premoženje sklada dodatnega pokojninskega zavarovanja.

(2) Ne glede na določbo prve alinee prvega odstavka 511. člena zakona o gospodarskih družbah se zavodu, kot edinemu ustanovitelju sklada dodatnega pokojninskega zavarovanja, ne zagotovijo delnice kapitalskega sklada."

11. Izpodbijani 434. člen ZPIZ-1, ki je urejal prenos pravic in obveznosti na kapitalski sklad, je določal:

"(1) Z dnem prenehanja sklada dodatnega pokojninskega zavarovanja se prenesejo na kapitalski sklad vse pravice in obveznosti sklada dodatnega pokojninskega zavarovanja.

(2) Kapitalski sklad mora najkasneje v roku šestih mesecev od uveljavitve tega zakona opraviti prenos zavarovalnega portfelja sklada dodatnega pokojninskega zavarovanja na zavarovalnico, s sedežem v Republiki Sloveniji.

(3) Za prenos portfelja iz prejšnjega odstavka se uporablja določba zakona o zavarovalnicah o prenosu zavarovalnih pogodb.

(4) Ne glede na določbo drugega odstavka tega člena lahko kapitalski sklad, če oblikuje vzajemni pokojninski sklad po tem zakonu, zavarovancu dodatnega pokojninskega zavarovanja iz prvega odstavka tega člena ponudi, da sredstva v višini odkupne vrednosti zavarovalne police vplača kot premijo dodatnega pokojninskega zavarovanja po tem zakonu in pristopi k pokojninskemu načrtu, po katerem dodatno pokojninsko zavarovanje izvaja vzajemni pokojninski sklad.

(5) V primeru iz prejšnjega odstavka rok iz drugega odstavka tega člena ne teče od dneva, ko kapitalski sklad pri pristojnih organih vloži zahteve za izdajo dovoljenj, potrebnih za oblikovanje vzajemnega pokojninskega sklada, do dneva vročitve odločb."

12. Sklad je z dnem uveljavitve ZPIZ-1 torej prenehal veljati, celotno njegovo premoženje ter vse njegove pravice in obveznosti pa so se prenesli na novoustanovljeni KS.⁷ To pomeni, da je KS postal univerzalni pravni naslednik Sklada, ki je moral najkasneje v roku šestih mesecev od uveljavitve ZPIZ-1 opraviti prenos zavarovalnega portfelja Sklada na zavarovalnico, s sedežem v Republiki Sloveniji. Poleg tega je lahko KS, če je oblikoval vzajemni pokojninski sklad po ZPIZ-1, zavarovancu Sklada ponudil, da sredstva v višini odkupne vrednosti zavarovalne police vplača kot premijo dodatnega pokojninskega zavarovanja po ZPIZ-1 in pristopi k pokojninskemu načrtu, po katerem dodatno pokojninsko zavarovanje izvaja vzajemni pokojninski sklad. Pravno podlago za oblikovanje in upravljanje odprtega vzajemnega pokojninskega sklada s strani KS je zagotavljal tretji odstavek 443. člena ZPIZ-1, ki je pomenil izjemo od splošnega pravila, po katerem je bilo upravljanje vzajemnega pokojninskega sklada dovoljeno le zavarovalnici ali banki, ki je imela ustrezno dovoljenje (prvi odstavek 315. člena ZPIZ-1).

13. Predlagatelj zatrjuje, da izpodbijana ureditev vsebuje protiustavno pravno praznino pri urejanju učinkovitega prenosa zavarovanj za pridobitev dodatne starostne pokojnine, zato ji med drugim očita neskladje z načelom varstva zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave.

14. Ustava v 2. členu določa, da je Republika Slovenija pravna in socialna država. Pravna država mora spoštovati načelo varstva zaupanja v pravo, pravno varnost in druga načela pravne države. Načelo varstva zaupanja v pravo zahteva, da so posamezne odločitve, ki so zakonite in sprejete brez vnaprejšnjih pridržkov ter po svoji naravi niso prehodnega značaja, stabilne. Pravo lahko uveljavlja svojo funkcijo urejanja družbenega življenja, če je v čim večji meri stalno in trajno. Tako pravo kot tudi celotno ravnanje vseh državnih organov morata biti predvidljivi, ker to zahteva pravna varnost.⁸ Zato načelo varstva zaupanja v pravo posamezniku zagotavlja, da mu država pravnega položaja ne bo arbitrarno poslabšala, to je poslabšala brez razloga, utemeljenega v prevladujočem javnem interesu.⁹ Poslabšanje posameznikovega pravnega položaja torej pomeni conditio sine qua non, da je sploh mogoče govoriti o neskladju z načelom zaupanja v pravo.¹⁰

15. Iz besedila izpodbijanih določb ZPIZ-1 izhaja, da zakonodajalec ni imel namena prekiniti zavarovanja za dodatno starostno pokojnino. Navedeno izhaja tudi iz mnenja Vlade.

16. Izpodbijana ureditev je KS zavezovala, da po ukinitvi Sklada zavarovalne pogodbe Sklada ohrani v veljavi, tako da zavarovalni portfelj Sklada prenese na zavarovalnico v skladu z določbami zakona o zavarovalnicah, ki so urejale prenos zavarovalnih pogodb (drugi in tretji odstavek 434. člena ZPIZ-1). Vendar pa ZPIZ-1 zavarovalnic ni zavezal, da od Sklada prevzamejo zavarovalne pogodbe, ki so bile sklenjene z zavarovanci Sklada pod enakimi pogoji, kot so bile sklenjene s Skladom.

17. Ne glede na dolžnost prenosa zavarovalnega portfelja iz drugega odstavka 434. člena ZPIZ-1 je izpodbijana ureditev KS omogočala, da sam oblikuje vzajemni pokojninski sklad po določbah ZPIZ-1 in zavarovancu Sklada ponudi, da sredstva v višini odkupne vrednosti zavarovalne police vplača kot premijo dodatnega pokojninskega zavarovanja in pristopi k pokojninskemu načrtu (četrti odstavek 434. člena ZPIZ-1). Navedeno določbo je v skladu z namensko razlago zakona treba razumeti tako, da je bil KS zavezan – ne pa zgolj upravičen –, da v primeru neizvedenega prenosa zavarovalnega portfelja na zavarovalnico oblikuje vzajemni pokojninski sklad.¹¹ KS je lahko oblikoval in upravljal vzajemni pokojninski sklad na podlagi tretjega odstavka 443. člena ZPIZ-1. Vzajemni pokojninski sklad je bil glede na prvi odstavek 306. člena ZPIZ-1 izvajalec pokojninskega načrta, slednji pa je glede na 295. člen ZPIZ-1 določal pogoje za pridobitev pravic iz prostovoljnega dodatnega zavarovanja, vrsto in obseg teh pravic ter postopek za njihovo uveljavitev. Glede na prvi odstavek 298. člena ZPIZ-1 je zavarovanec pri prostovoljnih pokojninskih zavarovanjih po pokojninskem načrtu prevzemal naložbeno tveganje z zajamčenim donosom na vplačano čisto premijo prostovoljnega dodatnega zavarovanja in je pridobil pravico do dodatne starostne pokojnine.¹² Za zajamčeni donos je glede na tretji odstavek 298. člena ZPIZ-1 jamčil upravljavec pokojninskega sklada, v tem primeru KS. V tem pogledu se je prostovoljno pokojninsko zavarovanje po pokojninskem načrtu razlikovalo od ukinjenega prostovoljnega pokojninskega zavarovanja, kjer so zavarovanci Sklada praviloma sicer plačevali nižje zavarovalne premije, vendar pa so v zameno v celoti prevzemali naložbeno tveganje, brez zajamčenega izplačila.¹³ Poleg večje pravne varnosti so zavarovanci pri novem prostovoljnem pokojninskem zavarovanju po pokojninskem načrtu pridobili tudi davčne olajšave (prvi odstavek 292. člena ZPIZ-1).

18. Na podlagi navedenega je treba ugotoviti, da je zakonodajalec z izpodbijano ureditvijo vzpostavil vse potrebne mehanizme, ki so omogočali učinkovito nadaljevanje prostovoljnega pokojninskega zavarovanja za pridobitev dodatne starostne pokojnine. KS je namreč imel pravno podlago, da je zavarovalne pogodbe zavarovancev Sklada prenesel na zavarovalnico (drugi odstavek 434. člena ZPIZ-1) oziroma da je z zavarovanci Sklada sklenil nove pogodbe, s katerimi se je prostovoljno pokojninsko zavarovanje nadaljevalo ob večji pravni varnosti zavarovancev (četrti odstavek 434. člena ZPIZ-1). Zato izpodbijana ureditev zavarovancem Sklada ni poslabšala pravnega položaja. Ali je KS oziroma kasneje KAD te zakonsko naložene obveznosti tudi dejansko izpolnil in ali sta zavarovanca Sklada iz prekinjenega postopka zakonsko ponujene možnosti tudi dejansko izkoristila, pa ni stvar ocene ustavnosti presoje zakona.¹⁴

19. Glede na navedeno izpodbijana prehodna ureditev v 432., 433. in 434. členu ZPIZ-1 ni bila v neskladju z načelom zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave. Iz enakih razlogov izpodbijana ureditev tudi ni bila v neskladju s pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave.

20. Državljani imajo na podlagi prvega odstavka 50. člena Ustave pod pogoji, določenimi z zakonom, pravico do socialne varnosti, vključno s pravico do pokojnine. Ureditev pravice do socialne varnosti je Ustava prepustila zakonu. Zakonski pridržek iz prvega odstavka 50. člena Ustave pomeni, da ima zakonodajalec široko pooblastilo, da po lastni presoji sprejme ukrepe, za katere meni, da bodo zagotavljali socialno varnost. Prosto izbiro ukrepov za zagotavljanje pravice do socialne varnosti pa na ustavni ravni omejuje drugi odstavek 50. člena Ustave, po katerem mora država urediti določena obvezna socialna zavarovanja in skrbeti za njihovo delovanje.¹⁵ V okvir ustavno varovane pravice do pokojnine spada le obvezno pokojninsko zavarovanje, ne pa tudi prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje, ki ga je izvajal z izpodbijanimi prehodnimi določbami ZPIZ-1 ukinjeni Sklad. Izpodbijana prehodna ureditev ZPIZ-1 zato ni mogla biti v neskladju s pravico do socialne varnosti iz 50. člena Ustave.

21. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 47. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Jadranka Sovdat ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Etelka Korpič - Horvat, dr. Špelca Mežnar, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, Marko Šorli in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

¹ Glej prehodno določbo 451. člena ZPIZ-1, ki je določala: "Sklad prostovoljnega zavarovanja za dodaten obseg pravic se preoblikuje v sklad dodatnega pokojninskega zavarovanja Republike Slovenije."

² Vsebinsko enako določbo vsebuje prvi odstavek 23. člena ZUstS. Zakon dopolnjuje Ustavo v tem, da jasneje določa, da sodišče začne postopek pred Ustavnim sodiščem z zahtevo za oceno ustavnosti, pri čemer lahko izpodbija tudi le del zakona.

³ Glej sklep Ustavnega sodišča št. U-I-238/12 z dne 23. 1. 2014 (Uradni list RS, št. 10/14), 7. točka obrazložitve.

⁴ Glej prvi odstavek 80. člena ZZavar. Glede na drugi, tretji in četrti odstavek 2. člena ZZavar se zavarovanja v posamezne zavarovalne vrste razvrščajo glede na glavne nevarnosti, ki jih krijejo (npr. nezgodno zavarovanje, zdravstveno zavarovanje, življenjsko zavarovanje), zavarovalne vrste pa se nadalje združujejo v zavarovalno skupino premoženjskih zavarovanj in zavarovalno skupino življenjskih zavarovanj.

⁵ Pravilnik je določal pravice in obveznosti iz prostovoljne vključitve v zavarovanje za dodaten obseg pravic, pogoje za sklenitev tega zavarovanja, pogoje za pridobitev, uživanje in izgubo pravic ter način njihovega uveljavljanja, kakor tudi medsebojna razmerja med sklenitelji oziroma zavarovanci in Skladom (1. člen Pravilnika). Na podlagi Pravilnika je Zavod oblikoval Pogoje prostovoljnega zavarovanja za dodaten obseg pravic, ki so v upoštevnem delu vsebovali enake določbe kot sam Pravilnik.

⁶ Glej tudi J. Kuhelj, Uvodna pojasnila k Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (druga spremenjena in dopolnjena izdaja), Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 1996, str. 37.

⁷ KS je Republika Slovenija ustanovila kot pravno osebo v statusni obliki delniške družbe za upravljanje sredstev, pridobljenih v postopku lastninskega preoblikovanja podjetij, in razpolaganje z njimi, za upravljanje Prvega pokojninskega sklada, za upravljanje sklada obveznega dodatnega zavarovanja in za upravljanje vzajemnih pokojninskih skladov (243. in 244. člen ZPIZ-1).

⁸ Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-89/99 z dne 10. 6. 1999 (Uradni list RS, št. 59/99, in OdlUS VIII, 147), 7. točka obrazložitve.

⁹ Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-208/99 z dne 19. 1. 2001 (Uradni list RS, št. 12/01, in OdlUS X, 11), 26. točka obrazložitve, ter odločbo št. U-I-123/92 z dne 18. 11. 1993 (Uradni list RS, št. 67/93, in OdlUS II, 109).

¹⁰ Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-220/14, U-I-161/14, U-I-21/15, U-I-30/15, U-I-59/15 z dne 12. 11. 2015 (Uradni list RS, št. 92/15), 32. točka obrazložitve.

¹¹ V skladu s prvim odstavkom 307. člena ZPIZ-1 je bil vzajemni pokojninski sklad premoženje, ki je bilo financirano s sredstvi, zbranimi z vplačilom premij prostovoljnega dodatnega zavarovanja oziroma ustvarjenimi z upravljanjem teh sredstev, in je namenjeno kritju obveznosti do zavarovancev prostovoljnega dodatnega zavarovanja.

¹² Pravica do dodatne starostne pokojnine je bila opredeljena v 362. členu ZPIZ-1. Glej tudi N. Belopavlovič in drugi, Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2000, str. 1241.

¹³ Sklad je dodatne pravice določal z aktuarskim računom, pri čemer je upošteval plačane premije, stroške poslovanja, revalorizacijo, obrestno mero Sklada in ustrezni del morebitnega dobička (prvi odstavek 47. člena Pravilnika oziroma prvi odstavek 37. člena Pogojev prostovoljnega zavarovanja za dodaten obseg pravic). Na podlagi Pravilnika so bila zavarovancem zajamčena izplačila le pri zavarovanju za dodatno invalidsko pokojnino ali za dodatno invalidnino, ki je zavarovancu ob izpolnitvi pogojev pripadala v pogodbenem znesku z upoštevanjem revalorizacije (glej drugi odstavek 47. člena Pravilnika oziroma drugi odstavek 37. člena Pogojev prostovoljnega zavarovanja za dodaten obseg pravic). Glej N. Belopavlovič in drugi, nav. delo, str. 1234.

¹⁴ Iz podatkov spisa iz prekinjenega postopka sicer izhaja, da je KS zavarovancema Sklada ponudil, da pristopita k pokojninskemu načrtu Kapitalskega vzajemnega pokojninskega sklada Kapitalske družbe, vendar sta ponujeno možnost odklonila. Glej dopis Kapitalske družbe zavarovancema Sklada z dne 5. 12. 2000 in odgovor zavarovancev Sklada na poslani dopis z dne 8. 1. 2001.

¹⁵ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-II-1/11 z dne 10. 3. 2011 (Uradni list RS, št. 20/11).