Številka:	U-I-5/16-9
Datum:	19. 1. 2017

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Okrožnega sodišča v Novem mestu, na seji 19. januarja 2017

Razveljavi se tretji odstavek 406. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08) v zvezi s tretjim odstavkom 396. člena Zakona o pravdnem postopku, kolikor se nanašata na objektivni rok za vložitev predloga za obnovo pravnomočno končanega pravdnega postopka o ugotovitvi očetovstva iz razloga po 10. točki 394. člena Zakona o pravdnem postopku v primerih, ko je bil z veljavno privolitvijo za oba, (domnevnega) očeta in otroka, opravljen test DNK, ki potrjuje ali zanika biološko vez med njima, predlog za obnovo postopka pa se opira na ta test DNK.

1. Predlagatelj vlaga zahtevo za oceno ustavnosti tretjega odstavka 396. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da je navedena določba, kolikor se nanaša tudi na obnove pravdnih postopkov v zadevah ugotavljanja očetovstva zaradi razloga po 10. točki 394. člena ZPP, v neskladju s 14. in 35. členom Ustave ter z 8. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Predlagatelj se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-251/14 z dne 21. 10. 2015 (Uradni list RS, št. 82/15), pri čemer dodaja, da za očete na podlagi pravnomočne ugotovitvene sodbe ne more veljati bistveno strožja ureditev kot za očete na podlagi zakonske domneve. Očetje na podlagi sodbe naj bi mogli po poteku petih let od pravnomočnosti sodbe ugotoviti nova dejstva oziroma pridobiti nove dokaze, ki kažejo na neobstoj naravnega očetovstva. V takem primeru naj bi petletni objektivni rok za obnovo postopka pomenil težak poseg v pravico domnevnega očeta doseči, da preneha obstajati pravno razmerje med njim in otrokom. Predlagatelj trdi, da za strožjo obravnavo oseb, katerih očetovstvo je bilo ugotovljeno s sodbo, ni stvarno utemeljenega razloga, ki bi prestal preizkus z vidika človekove pravice do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave). Predlagatelj se sklicuje tudi na sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevah Paulik proti Slovaški z dne 10. 10. 2006 in Ostace proti Romuniji z dne 25. 2. 2014. Opozarja na podobnost dejanskega stanja v pravdi, katero je prekinil zaradi vložitve zahteve za oceno ustavnosti, z dejanskim stanjem iz navedenih primerov, o katerih je odločilo ESČP.

2. Državni zbor ni odgovoril na zahtevo.

3. Predlagatelj izpodbija tretji odstavek 396. člena ZPP, ki se glasi:

»Če preteče pet let od dneva, ko je postala odločba pravnomočna, se obnova postopka ne more več predlagati, razen če se zahteva obnova iz razloga, ki je naveden v 2. in 4. točki 394. člena tega zakona.«

4. Tretji odstavek 396. člena ZPP določa objektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka, po izteku katerega se obnova ne dovoli (sodišče predlog zavrže kot prepozen), čeprav je stranka šele po izteku objektivnega roka izvedela za okoliščine, ki tvorijo obnovitveni razlog.¹ Po izpodbijani določbi navedeni objektivni rok ne velja za predloge za obnovo postopka zaradi razlogov iz 2. in 4. točke 394. člena ZPP.² To pomeni, da zanje velja le subjektivni rok (2. in 3. točka prvega odstavka 396. člena ZPP). Predlagatelj ne zatrjuje obstoja protiustavne pravne praznine. Tretji odstavek 396. člena ZPP s pomočjo sklepanja po nasprotnem razlogovanju (argumentum a contrario) razlaga tako, da vsebuje pravno pravilo, po katerem se za vse predloge za obnovo postopka zaradi razloga po 10. točki 394. člena ZPP³ uporablja objektivni rok petih let od dneva, ko je postala sodna odločba pravnomočna. To, z razlago iz izpodbijane določbe ZPP izluščeno pravno pravilo predlagatelj ocenjuje za protiustavno v obsegu, v katerem velja tudi za pravnomočno zaključene pravdne postopke v zadevah ugotovitve očetovstva.⁴ Predlagatelj torej izpodbija tretji odstavek 396. člena ZPP, kolikor se nanaša na predloge za obnovo pravnomočno končanih pravdnih postopkov za ugotovitev očetovstva zaradi razloga po 10. točki 394. člena ZPP (pridobitev novih dejstev in/ali novih dokazov). Protiustavno naj bi bilo, da za te predloge za obnovo velja – poleg subjektivnega – tudi petletni objektivni rok od dneva, ko je postala sodna odločba pravnomočna.

5. Predlagatelj je zahtevi za oceno ustavnosti zakona med drugim priložil pravnomočni sklep o prekinitvi postopka odločanja o toženčevem predlogu za obnovo pravdnega postopka za ugotovitev očetovstva, ki je bil pravnomočno končan s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu iz leta 1966, s katero je bilo ugodeno otrokovemu zahtevku, naj se ugotovi, da je toženec »naravni oče nedoletnega tožnika«. Toženec je predlog za obnovo postopka za ugotovitev očetovstva utemeljil s priložitvijo novega dokaza, mnenja Inštituta za sodno medicino Medicinske fakultete v Ljubljani z dne 22. 9. 2015, iz katerega izhaja 99,999984-odstotna verjetnost, da toženec ni tožnikov biološki oče. Toženec in tožnik sta soglasno opravila ustrezne medicinske preiskave. Tožnik ni odgovoril na predlog za obnovo postopka. Predlagatelj je prekinil odločanje o predlogu za obnovo zaradi vložitve zahteve za oceno ustavnosti tretjega odstavka 396. člena ZPP. V sklepu o prekinitvi je poudaril, da mu navedena določba narekuje zavrženje prepoznega toženčevega predloga za obnovo, ki je bil sicer vložen znotraj subjektivnega roka iz 6. točke prvega odstavka 396. člena ZPP, vendar je objektivni rok za obnovo postopka že zdavnaj potekel.

6. Sodišče lahko prekine postopek, ki ga vodi, in začne postopek ocene ustavnosti zakona pred Ustavnim sodiščem le, če oceni, da je protiustavna zakonska določba, ki bi jo moralo uporabiti pri odločanju.⁵ Oceno ustavnosti zakonske določbe lahko zahteva le v obsegu oziroma delu, ki bo pri sodnem odločanju uporabljen. Predlagatelj je zadostil tem pogojem, zato je pravovarstvena potreba za odločanje Ustavnega sodišča iz 156. člena Ustave izkazana. Obenem pa je Ustavno sodišče upoštevalo, da se tretji odstavek 396. člena ZPP uporablja tudi glede predlogov za obnovo pravnomočno končanih pravd o ugotovitvi očetovstva. Stranka namreč pridobi nova dejstva in/ali dokaze zato, ker tretji odstavek 406. člena ZPP določa, da veljajo za postopek v zakonskih sporih ter v sporih iz razmerij med starši in otroki druge določbe ZPP, če v 27. poglavju ZPP ni posebnih določb.⁶ Ustavno sodišče je zato štelo, da sta izpodbijani obe določbi, in je nato vsebinsko odločalo o ustavnosti obeh upoštevnih določb ZPP v medsebojni zvezi: tretjega odstavka 406. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 396. člena ZPP v delu, v katerem se nanašata na predloge za obnovo pravnomočno končanih pravdnih postopkov za ugotovitev očetovstva zaradi razloga po 10. točki 394. člena ZPP, ki – ker mora predlagatelj sporni določbi uporabiti le v tem delu – so bili vloženi na podlagi pridobitve rezultatov testa deoksiribonukleinske kisline (v nadaljevanju DNK), ki je bil opravljen konsenzualno, na podlagi pravno veljavne privolitve, učinkujoče tako za (domnevnega) očeta kot za otroka.

7. Čeprav se v konkretnem »sprožilnem primeru«, iz katerega izvira zahteva za oceno ustavnosti, odloča o predlogu za obnovo postopka, ki ga je vložila oseba, za katero je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je oče tožnika, in ki je bila v konkretnem pravdnem postopku tožena stranka, je Ustavno sodišče zahtevo obravnavalo z vidika (ob upoštevanju) ustavnopravnih argumentov, ki veljajo za vse subjekte, ki so po veljavni zakonodaji lahko stranke pravdnega postopka za ugotovitev očetovstva, saj bi vsi ti subjekti lahko vložili predlog za obnovo pravnomočno končanega postopka ne glede na to, ali so v njem nastopali kot tožniki ali kot toženci, in ne glede na to, ali so v njem uspeli,⁷in ne glede na to, ali se je postopek končal z ugoditvijo zahtevku na ugotovitev očetovstva ali z njegovo zavrnitvijo.⁸ Tak pristop je ustavnopravno nujen že zaradi zagotovitve enakosti pri uživanju človekovih pravic ne glede na osebne okoliščine, kot sta npr. spol in družinski status (prvi odstavek 14. člena Ustave).

Ocena skladnosti s 35. členom Ustave

8. Predlagatelj zatrjuje neskladje izpodbijane ureditve s 14. in 35. členom Ustave ter z 8. členom EKČP. Ustavno sodišče se je odločilo, da bo izpodbijano ureditev najprej preizkusilo z vidika človekove osebnostne pravice iz 35. člena Ustave, ki imetnikom te pravice (med drugim) jamči, da lahko izvejo resnična dejstva o (ne)obstoju razmerja biološkega starševstva in da lahko vzpostavijo biološki realnosti ustrezno pravno priznano starševsko razmerje oziroma se uprejo nastanku pravno priznanega starševskega razmerja, ki nima biološke podlage, ali dosežejo njegovo ukinitev.⁹ V okviru splošne osebnostne pravice je posameznik namreč varovan tudi proti uresničitvi tovrstnih prikrajšanj na področju strukturiranja pravno priznanih družinskih razmerij, ki so ključna za svobodni razvoj človeške osebnosti.¹⁰ V tem okviru je Ustavno sodišče presojalo tudi trditve predlagatelja o kršitvah 8. člena EKČP, saj konvencijska pravica do spoštovanja zasebnega življenja na področju, ki ga obravnava ta odločba, ne zagotavlja ničesar več in ničesar drugega kot Ustava.

9. Postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, se lahko na predlog stranke obnovi tudi zato, ker stranka izve za nova dejstva ali najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku (10. točka 394. člena ZPP). Nova dejstva so lahko vsebina obnovitvenega predloga, če so subjektivno nova, kar pomeni, da so obstajala že takrat, ko je tekel prejšnji postopek, pa stranka zanje ni vedela do trenutka, ko jih je še lahko navajala v pravnomočno končanem postopku.¹¹ Zaradi novih dejstev in dokazov se sme dovoliti obnova postopka samo, če stranka teh dejstev brez svoje krivde ni mogla uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo (drugi odstavek 395. člena ZPP).

10. Tako izpodbijani objektivni kot neizpodbijani subjektivni¹² rok za obnovo postopka sta zakonska roka, ki ju ni mogoče podaljšati. Subjektivni rok za predlog za obnovo postopka zaradi razlogov iz 10. točke 394. člena ZPP je trideset dni od dneva, ko je stranka mogla navesti sodišču nova dejstva oziroma nova dokazila (6. točka prvega odstavka 396. člena ZPP).¹³ Po poteku petih let od dneva, ko je postala odločba pravnomočna, se obnova postopka zaradi novih dejstev in dokazov ne more v nobenem primeru več predlagati (tretji odstavek 396. člena ZPP). Postopek s predlogom za obnovo postopka je urejen v členih 397–401 ZPP. S sklepom, s katerim sodišče dovoli obnovo postopka, se razveljavi odločba, ki je bila izdana v prejšnjem postopku, in se lahko začne ponovno obravnavanje glavne stvari.

11. Objektivni petletni prekluzivni rok po pravnomočnosti odločbe, zamuda katerega onemogoči, da bi se predlog za obnovo pravnomočno končanega sodnega postopka za ugotovitev očetovstva zaradi razloga po 10. točki 394. člena ZPP sploh vsebinsko obravnaval, čeprav je bil vložen znotraj subjektivnega roka iz 6. točke prvega odstavka 396. člena ZPP, je nedvomno ovira za uveljavitev strankine osebnostne pravice iz 35. člena Ustave, če je bila prizadeta s sodno odločbo. V preteklih odločitvah Ustavnega sodišča o prekluzivnih rokih na področju statusnih starševskih sporov je zaključek o obstoju podobnih prekluzivnih rokov zadoščal za ugotovitev o posegu v človekovo pravico iz 35. člena Ustave.¹⁴ Čeprav ni nujno, da je ocena ustavnopravne narave prekluzivnega roka za vložitev izrednega pravnega sredstva enaka oceni ustavnopravne narave prekluzivnega roka za vložitev tožbe, Ustavno sodišče ugotavlja, da tretji odstavek 406. člena in tretji odstavek 396. člena ZPP, kolikor veljata tudi za predloge za obnovo pravnomočno končanih pravd za ugotovitev očetovstva zaradi razloga iz 10. točke 394. člena ZPP, vložene na podlagi konsenzualno pridobljenega testa DNK,posegata v človekovo pravico strank navedenih pravd iz 35. člena Ustave. Določbi preprečujeta, da v položaju, ko stranki že razpolagata z dokazom, ki jima v pretekli pravdi ni bil dostopen¹⁵ in ki v znatni meri načenja zaupanje v verodostojnost pravnomočne (ne)ugotovitve očetovstva, dosežeta razveljavitev pravnomočne sodbe in ponovno odločanje o zahtevku na ugotovitev očetovstva. Zato odrekanje možnosti obnove postopka zaradi preteka objektivnega roka na stranke v pravdah za ugotovitev očetovstva v položaju, ko sta stranki sporazumno pridobili dokaz, ki bi, če bi bil uporabljen v pravnomočno končanem postopku, omajal verodostojnost (ne)ugotovitve očetovstva, učinkuje kot poseg v človekovo pravico iz 35. člena Ustave.

12. Človekove pravice je mogoče omejiti le v primerih, ki jih izrecno določa Ustava, ali zaradi varstva pravic drugih (tretji odstavek 15. člena Ustave). Če je zakonodajalec sledil ustavno dopustnemu cilju in če je omejitev skladna z načeli pravne države (2. člen Ustave), in sicer s tistim izmed teh načel, ki prepoveduje prekomerne posege države (splošno načelo sorazmernosti), je po ustaljeni ustavnosodni presoji omejitev človekove pravice dopustna.¹⁶ Državni zbor sicer ni odgovoril na zahtevo. Vendar je z razlago mogoče iz tretjega odstavka 396. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 406. člena ZPP brez večjih težav razbrati cilj presojanega posega. Zadevni določbi postavljata nepodaljšljivo časovno mejo za vložitev izrednega pravnega sredstva proti pravnomočni sodbi. Kot taki sta po naravi stvari namenjeni uveljavitvi vrednote spoštovanja načela pravnomočnosti (158. člen in prvi odstavek 23. člena Ustave), obenem pa je cilj in učinek izpodbijane zakonske ureditve v presojanem delu tudi zagotovitev trajnosti in nespremenljivosti starševskih razmerij po poteku določenega časa. Vse to so ustavno dopustni cilji za omejitev osebnostne pravice iz 35. člena Ustave stranke, ki je pred petimi leti ali še prej pravnomočno vodila pravdo za ugotovitev očetovstva. Ker poseg v pravico iz 35. člena Ustave osebe, ki meni, da so bila v pravnomočno končanem sodnem postopku brez njene krivde napačno oziroma nepopolno ugotovljena dejstva v zvezi z obstojem razmerja biološkega očetovstva, sledi ustavno dopustnemu cilju, je treba oceniti še, ali je izpodbijana ureditev v skladu s splošnim načelom sorazmernosti, to je, ali je izpodbijani ukrep primeren in nujen za doseganje navedenega cilja ter sorazmeren v ožjem pomenu tega pojma. Pri ocenjevanju ožje sorazmernosti mora Ustavno sodišče izhajati iz vrednot, ki si medsebojno nasprotujejo, nato mora pretehtati njihovo relativno težo pri ugotavljanju očetovstva.

13. Ustavnemu sodišču se ni bilo treba spustiti v presojo, ali je obravnavani ukrep zakonodajalca nujen in primeren za zagotovitev zasledovanega cilja, ker je ocenilo, da ne prestane preizkusa sorazmernosti v ožjem pomenu besede. Teža koristi izpodbijane ureditve ne prevlada nad težo okrnitve človekove pravice iz 35. člena Ustave.

14. Trajnost in stabilnost ugotovljenih statusnih razmerij ter varstvo interesov njihovih udeležencev (zlasti pa otrok) sta vrednoti s pomembno ustavnopravno težo. Kljub temu, kot je Ustavno sodišče poudarilo v 14. točki odločbe št. U-I-251/14, je dosedanja ustavnosodna presoja objektivnih prekluzivnih rokov za vložitev tožb, ki merijo v ustanovitev ali ukinitev starševskih pravnih razmerij, glede obstoja ožje sorazmernosti enotna in nedvoumna.¹⁷ Ustavno sodišče je doslej že štiri roke (ki so »objektivni« v smislu, da njihov začetek, tek in zaključek niso odvisni od subjektivnih, prav z rokom prizadetemu posamezniku lastnih okoliščin, zlasti od njegove vednosti ali nevednosti o razlogih za tožbo oziroma od obstoja morebitnih dejstev, okoliščin in stanj, ki potencialnemu tožniku drugače preprečujejo ali otežujejo sodno braniti njegove interese) razveljavilo kot neskladne s 35. členom Ustave, pri čemer ni razlikovalo med roki, ki so uskladitev biološkega in pravnega starševstva preprečevali otroku, in roki, ki so to preprečevali očetu. Iz ustavnosodne presoje torej jasno izhaja, da so protiustavni prekluzivni roki, ki tečejo od objektivno določenega trenutka v času in se lahko tudi iztečejo v času, ko imetnik človekove pravice iz 35. člena Ustave brez lastne krivde ne ve za okoliščine, ki kažejo na (ne)obstoj določene biološke starševske vezi, oziroma iz drugih razlogov brez lastne krivde ne more sodno zavarovati svoje osebnostne pravice. Tudi izpodbijani rok za vložitev predloga za obnovo pravnomočno končanega postopka za ugotovitev očetovstva zaradi razloga po 10. točki 394. člena ZPP na podlagi predložitve konsenzualnega testa DNK je tak objektivni prekluzivni rok. Po drugi strani pa ne gre za rok za vložitev tožbe na ugotovitev očetovstva, pač pa za rok za vložitev izrednega pravnega sredstva. Ko gre za objektivni prekluzivni rok za vložitev izrednega pravnega sredstva, je teža posega v človekovo pravico iz 35. člena Ustave relativno manjša, vendar je treba upoštevati, da v tu obravnavanem položaju predlog za obnovo postopka temelji na sporazumno pridobljenem testu DNK. Stranki pravnomočno zaključenega postopka sta se namreč sporazumno podvrgli testu DNK, zavedajoč se možnosti, da izid testa v znatni meri lahko omaje verodostojnost pravnomočne (ne)ugotovitve očetovstva. Ko pa sta tak dokaz pridobili, objektivni prekluzivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka učinkuje na način, da popolnoma izključi možnost predložitve tako pridobljenega dokaza v presojo sodišču, pa tudi (pravno) uskladitev statusnega razmerja z na novo pridobljenim dokazom.V zvezi z vplivom presojanega posega na erga omnes učinke pravnomočne sodbe v sporu o ugotavljanju očetovstva Ustavno sodišče ugotavlja, da so ti učinki onkraj dometa človekove pravice iz 35. člena Ustave, saj so ustavno usidrani v načelu pravne varnosti iz 2. člena Ustave.

15. Tretji odstavek 406. člena in tretji odstavek 395. člena ZPP varujeta tudi načelo pravnomočnosti v pravnem redu. Ustavno sodišče se mora zato opredeliti do vprašanja, ali zakonodajalčeva težnja, da se po poteku določenega časa za vedno prepreči ponovno »odpiranje« pravnomočno zaključenih pravd, pretehta nad upravičenim interesom osebe, ki je pred petimi leti in več vodila pravnomočno končano pravdo o očetovstvu, v kateri brez lastne krivde ni mogla navesti vseh pomembnih dejstev oziroma predložiti pomembnih dokazov, da s pomočjo novih dejstev in dokazov (predložitve rezultata testa DNK) obnovi pravdni postopek in vendarle doseže uskladitev biološkega in pravnega starševstva, kar ji v temelju zagotavlja 35. člen Ustave.

16. Izredna pravna sredstva so po svoji naravi namenjena poseganju v pravnomočne sodne odločbe (njihovi spremembi, odpravi, razveljavitvi), kar narekuje posebno previdnost (zadržanost, restriktivnost) tako pri njihovem urejanju v predpisih kakor tudi pri presoji izpolnjenosti pogojev za njihovo vsebinsko presojo oziroma pogojev za njihov uspeh v posameznih primerih.¹⁸ Pravnomočnost ima v pravnem redu znatno ustavnopravno težo, saj je dvojno ustavno varovana: z načelom pravnomočnosti iz 158. člena Ustave¹⁹ in s človekovo pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave – zahteva po spoštovanju pravnomočnosti je njen sestavni del. Ustavno sodišče je že navedlo, da 158. člen Ustave zagotavlja nespremenljivost pravnih razmerij, urejenih s posamičnimi upravnimi ali sodnimi akti.²⁰ Pobudnici, ki je menila, da iz Ustave izhaja zahteva po obnovitvenem razlogu napačne uporabe materialnega prava v upravnem postopku, je pojasnilo, da je v sistemu pravnih vrednot pravnomočnost nad zakonitostjo, saj je temelj pravne varnosti.²¹

17. Ustava ne zahteva vseh izrednih pravnih sredstev, ki so na voljo v pravnem redu. Kadar jih zakonodaja zagotavlja, pa Ustava dovoljuje ali celo zapoveduje njihovo omejujočo razlago. Vendar je v določenih primerih ustavna zahteva, naj zaradi varstva človekovih pravic obstajajo dovolj široke in dostopne možnosti poseganja v pravnomočne sodne odločbe z določenimi izrednimi pravnimi sredstvi.²² V obravnavanem primeru negativne učinke morebitne odsotnostiobjektivnega roka za predlaganje obnove postopka v sporih za ugotovitev očetovstva zaradi razloga novih dejstev in dokazov na pravno varnost manjša obstoj subjektivnega roka za vložitev predloga za obnovo postopka iz 6. točke prvega odstavka in iz drugega odstavka 396. člena ZPP (trideset dni od dneva, ko je stranka mogla navesti sodišču nova dejstva oziroma nova dokazila, pri čemer ta rok ne more začeti teči pred pravnomočnostjo prvostopenjske odločbe oziroma pred vročitvijo pravnomočne odločbe Višjega sodišča). Odsotnost objektivnega roka sama po sebi torej ne more pomeniti povsem neomejene in težko obvladljive širitve možnosti poseganja v pravnomočne sodbe.

18. Poleg navedenega se presojana omejitev možnosti uveljavitve osebnostne pravice iz 35. člena Ustave kaže za stranke pravnomočno končanih postopkov za ugotovitev očetovstva kot posebej velika, vsaj v tistih primerih, ko pravnomočna sodba o (ne)ugotovitvi očetovstva izvira iz časa, ko analiza DNK še ni bila dosegljiva, sporna odločitev pa zato temelji na dokaznih sredstvih, ki se v primerjavi z analizo DNK kažejo kot bolj šibka in dvomljiva (izpovedi prič, antropološka analiza, test krvnih skupin itd.). Omejitev je velika zato, ker danes obstaja dokazno sredstvo, ki lahko dvome o očetovstvu razjasni zanesljivo, hitro in brez prevelikih stroškov, uporabo tega sredstva pa stranki, ki ni kriva, da se nanj ni mogla sklicevati pred pravnomočnostjo sodbe o očetovstvu, preprečuje izpodbijani prekluzivni objektivni rok za obnovo postopka. Dodatno težo presojanega posega veča tudi dejstvo, da gre za položaj, ko stranki nista nasprotovali temu, da se podvržeta preiskavi, katere rezultat je zanesljivo dokazno sredstvo (glej 14. točko obrazložitve te odločbe). Pri tem je treba poudariti, da Ustavno sodišče s temi stališči ne priznava dodatne teže pravilnosti ugotavljanja dejanskega stanja kot taki. Predlog za obnovo pravdnega postopka jev okoliščinah tega primera pomemben kot edino preostalo orodje za uveljavitev človekove pravice iz 35. člena Ustave, ki je dejanski predmet ustavnopravnega tehtanja.

19. Ustavno sodišče je pri odločanju upoštevalo tudi judikaturo ESČP, ki je ugotovilo kršitev človekove pravice pritožnikov iz 8. člena EKČP, ker so jim domača sodišča zaprla pot obnove pravnomočno končanih pravdnih postopkov o ugotovitvi ali izpodbijanju očetovstva²³ oziroma v domačem pravnem sistemu sploh ni bilo pravnega mehanizma, s katerim bi bilo mogoče izpodbiti več kot trideset let staro pravnomočno sodbo o ugotovitvi očetovstva.²⁴ ESČP je v citiranih sodbah priznalo prednost človekovi pravici iz 8. člena EKČP pred vrednotama trajnosti družinskih razmerij in pravne varnosti s pravnomočnostjo v primerih, ko je predlagatelj postopka obnove že razpolagal z izvensodno (v soglasju z domnevnim otrokom) pridobljenim testom DNK in tudi ni bilo videti, da bi se katera od prizadetih oseb upirala uskladitvi pravnega starševstva z biološko realnostjo.

20. Izpodbijana dela tretjega odstavka 406. člena in tretjega odstavka 396. člena ZPP, ki izključujeta dopustnost predlogov za obnovo postopka, vloženih po preteku roka petih let od pravnomočnosti sodbe o (ne)ugotovitvi očetovstva zaradi razloga iz 10. točke 394. člena ZPP, ki se opirajo na sporazumno pridobljene rezultate testaDNK, nesorazmerno omejujeta človekovo pravico strank navedenih pravd iz 35. člena Ustave, ki jimjamči, da lahko dosežejo odločanje sodišča o statusnih vprašanjih, ki se tičejo ugotavljanja očetovstva. Presojana ureditev je v neskladju s 35. členom Ustave in jo je Ustavno sodišče razveljavilo, ne da bi se mu bilo treba opredeliti do drugih očitkov predlagatelja. To pomeni, da je po učinkovanju te odločbe Ustavnega sodišča dopustno v primerih, ko je bil z veljavno privolitvijo za oba, (domnevnega) očeta in otroka, opravljen test DNK, ki potrjuje ali zanika biološko vez med njima, s sklicevanjem na navedeni test DNK predlagati obnovo pravnomočno končanega pravdnega postopka o ugotovitvi očetovstva zaradi razloga iz 10. točke 394. člena ZPP, ne da bi bila vložitev tega predloga omejena z objektivnim rokom.

21. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 43. člena ZUstS ter druge alineje drugega odstavka v zvezi s petim odstavkom 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednica dr. Jadranka Sovdat ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Etelka Korpič - Horvat, dr. Špelca Mežnar, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, Marko Šorli in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

¹ L. Ude v: L. Ude, A. Galič (red.), Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list Republike Slovenije in GV Založba, Ljubljana 2009, str. 595–597.

² Torej zaradi razloga, ker kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, in zaradi razloga, ker se je postopka udeleževal kot tožnik ali toženec nekdo, ki ne more biti pravdna stranka, ali ker stranke, ki je pravna oseba, ni zastopal tisti, ki jo je po zakonu upravičen zastopati, ali ker pravdno nesposobne stranke ni zastopal zakoniti zastopnik oziroma zakoniti zastopnik ni imel potrebnega dovoljenja za pravdo ali za posamezna pravdna dejanja ali ker stranke ni zastopal pooblaščenec v skladu z ZPP ali ker pooblaščenec stranke ni imel pooblastila, razen če je bila pravda oziroma če so bila posamezna pravdna dejanja pozneje odobrena.

³ Stranka izve za nova dejstva ali najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku.

⁴ Iz zahteve je treba sklepati, da se nanaša na očetovske ugotovitvene pravde, v katerih se je vprašanje očetovstva dejansko vsebinsko obravnavalo in je bilo rešeno s pravnomočno ugoditvijo zahtevku ali s pravnomočno zavrnitvijo zahtevka, da se ugotovi, da je nekdo oče otroka (ne pa na pravnomočne sklepe o zavrženju tožbe v očetovskih ugotovitvenih pravdah in na podobne zgolj formalne odločitve). Ko torej Ustavno sodišče v tej odločbi govori o pravnomočno končanih postopkih za ugotovitev očetovstva, ima v mislih prav take primere meritorno končanih postopkov, ne glede na to, kdo je v njih nastopal kot tožnik.

⁵ Glej 156. člen Ustave in prvi odstavek 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS).

⁶ V 27. poglavju ZPP ni posebne določbe, ki bi urejala roke za vložitev predloga za obnovo.

⁷ Ni namreč mogoče izključiti dejanskega interesa (ki se mora nato odražati v priznanju ustreznega pravnega interesa za obnovo postopka) osebe, ki je bila v očetovski pravdi uspešna z zahtevkom ali obrambo, da si po pridobitvi rezultatov testa DNK premisli in začne zastopati drugačno stališče glede (ne)obstoja starševskega razmerja.

⁸ V postopku za ugotovitev očetovstva so lahko stranke: moški, ki je v tem postopku tožen na ugotovitev očetovstva s sodno odločbo (87. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Uradni list RS, št. 69/04 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZZZDR), moški, ki mu je mati odrekla soglasje k priznanju očetovstva in zato toži na ugotovitev, da je on otrokov oče (drugi odstavek 90. člena ZZZDR), mati, otrok, ki ga prvi odstavek 92. člena ZZZDR pooblašča za vložitev tožbe za ugotovitev očetovstva, prav tako pa v postopku za sodno ugotovitev očetovstva po tožbi moškega, ki trdi, da je oče, nastopa kot tožena stranka (mati in otrok sta nujna in enotna sospornika – sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. IV Cp 724/2009 z dne 13. 5. 2009), dediči domnevnega očeta, saj se lahko tožba za ugotovitev očetovstva vloži tudi po njegovi smrti (drugi odstavek 92. člena ZZZDR).

⁹ Glej odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-328/05 z dne 18. 10. 2007 (Uradni list RS, št. 101/07, in OdlUS XVI, 78), št. U-I-85/10 z dne 13. 10. 2011 (Uradni list RS, št. 90/11), št. U-I-30/12 z dne 18. 10. 2012 (Uradni list RS, št. 84/12) in št. U-I-251/14.

¹⁰ S tožbo na ugotovitev očetovstva lahko po naravi stvari toži ali je tožen le moški, ki ne velja za otrokovega očeta že na podlagi izpodbojne domneve iz 86. člena ZZZDR (»Za očeta otroka, rojenega v zakonski zvezi ali v dobi tristo dni po prenehanju zakonske zveze, velja mož otrokove matere.«).

¹¹ V postopku v sporih iz razmerij med starši in otroki (torej tudi v sporih o ugotovitvi očetovstva) lahko stranke navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze do konca glavne obravnave ne glede na 286. člen ZPP in v pritožbi ne glede na 337. člen ZPP (414. člen ZPP).

¹² Ta je urejen v prvem odstavku 396. člena ZPP.

¹³ Če bi ta rok začel teči, preden bi odločba postala pravnomočna, se šteje ta rok od pravnomočnosti odločbe, kadar zoper njo ni bilo vloženo pravno sredstvo, sicer pa od vročitve pravnomočne odločbe višjega sodišča (drugi odstavek 396. člena ZPP).

¹⁴ Glej odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-328/05, 11. točka obrazložitve; št. U-I-85/10, 6. točka obrazložitve; št. U-I-30/12, 8. točka obrazložitve; št. U-I-251/14, 11. točka obrazložitve.

¹⁵ To je metoda ugotavljanja očetovstva z analizo DNK. Po presoji Vrhovnega sodišča je danes splošno znano, da je ta metoda ugotavljanja očetovstva tako zanesljiva, da je ne more ovreči noben drug dokaz (sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 429/2006 z dne 13. 7. 2006). Analiza DNK za potrebe sodnih postopkov je novejša pridobitev (v sodnih odločbah se sklicevanje na teste DNK v sporih o očetovstvu začne pogosteje pojavljati šele v devetdesetih letih prejšnjega stoletja – glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 32/1995 z dne 6. 7. 1995). V zvezi z morebitnim dvomom, ali gre pri naknadno pridobljeni analizi DNK sploh za dokaz, ki je že obstajal v času prvega sojenja, je to sicer vprašanje, ki ga bodo morala ob upoštevanju ustavnoskladne razlage zakonskih pravil v posameznih primerih reševati sodišča, ki bodo odločala o predlogih za obnovo (predlagatelj očitno nima tovrstnih pomislekov do dopustnosti priložitve poročila o rezultatih analize DNK predlogu za obnovo). Ustavno sodišče s tem v zvezi opozarja na oceno ESČP, podano v sodbi v zadevi Ostace proti Romuniji, po kateri je romunsko sodišče, ki je zavrnilo predlog za revizijo (révision) postopka ugotovitve očetovstva iz leta 1981, ker da izvensodno pridobljen test DNK ni »dokument, ki je obstajal v času sodbe iz leta 1981 in za katerega stranka ni vedela«, pritožniku kršilo človekovo pravico do spoštovanja zasebnega življenja.

¹⁶ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003 (Uradni list RS, št. 108/03, in OdlUS XII, 86), 25. točka obrazložitve.

¹⁷ Glej tudi druge odločbe Ustavnega sodišča, navedene v opombi št. 9 te odločbe.

¹⁸ Ustavno sodišče je v sklepu št. Up-121/00 z dne 18. 9. 2001 odločilo v zvezi z izrednim pravnim sredstvom obnove postopka, da je pravica do izvedbe dokazov bolj omejena kot v postopku pred pravnomočnostjo. V sklepu št. Up-2380/07 z dne 19. 3. 2009 (Uradni list RS, št. 28/09, in OdlUS XVIII, 89), 5. točka obrazložitve, je Ustavno sodišče sprejelo stališče, da je obnova postopka izredno pravno sredstvo in pomeni poseg v pravnomočnost in da je zato razumljivo, da je treba določbe, ki omogočajo širjenje časovne meje za vložitev predloga za obnovo postopka, razlagati omejevalno.

¹⁹ »Institut pravnomočnosti, katerega pomen poudarja tudi Ustava (158. člen), v imenu pravne varnosti na eni strani izključuje nadaljnje razpravljanje o spornem razmerju (izključuje nadaljnja pravna sredstva), na drugi strani pa pomeni vezanost strank in sodišča na vsebino sodne odločbe. Pravna varnost namreč terja, da vsaka odločba doseže pravno stanje, v katerem je ni več mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti. V pravnomočne sodne odločbe je z izrednimi pravnimi sredstvi mogoče posegati le v primerih in po postopkih, določenih z zakonom …« (sklep Ustavnega sodišča št. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Uradni list RS, št. 62/08, in OdlUS XVII, 96, 4. točka obrazložitve).

²⁰ Odločba Ustavnega sodišča št. Up-457/09 z dne 28. 9. 2011 (Uradni list RS, št. 86/11, in OdlUS XIX, 31), 10. točka obrazložitve.

²¹ Sklep Ustavnega sodišča št. U-I-63/03 z dne 9. 9. 2004, 7. točka obrazložitve.

²² Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-232/14 z dne 19. 11. 2015 (Uradni list RS, št. 92/15), 18. točka obrazložitve: »Z ureditvijo roka za obnovo postopka v 2. točki prvega odstavka 396. člena ZPP je zakonodajalec izpolnil ustavno zahtevo po predhodni seznanitvi stranke z vsebino odločbe, zoper katero zakon omogoča vložitev pravnega sredstva … Z njo je stranki, ki ji je bila s tem, ko ji ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, kršena pravica do izjave iz 22. člena Ustave, omogočil, da zaradi kršitve te človekove pravice predlaga obnovo postopka v določenem roku potem, ko se seznani z vsebino sodne odločbe.«

²³ Sodbi ESČP v zadevah Tavli proti Turčiji z dne 9. 11. 2006 in Ostace proti Romuniji.

²⁴ Sodba ESČP v zadevi Paulik proti Slovaški.