Številka:	Up-280/16-108
	Up-350/16-102
	Up-745/16-93
	Up-750/16-94
	U-I-72/16-8
	U-I-160/16-6
Datum:	22. 3. 2017

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavnih pritožbah družb Garnol, d. o. o., Kranj, ki jo zastopa direktor Darko Jakofčič, in Gratel, d. o. o., Kranj, ki jo zastopa Odvetniška družba Čeferin, o. p., d. o. o., Grosuplje, in v postopku za preizkus pobud družbe Gratel, d. o. o., Kranj, ki jo zastopa Odvetniška družba Čeferin, o. p., d. o. o., Grosuplje, na seji 22. marca 2017

1. Sklep Vrhovnega sodišča št. III Ips 75/2016 z dne 11. 8. 2016 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cpg 1756/2015 z dne 4. 3. 2016 se razveljavita in potrdi se sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. St 2340/2014 z dne 22. 6. 2015.

2. Pobudi za začetek postopka za oceno ustavnosti druge in tretje alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena, 1. točke prvega odstavka 213. člena in 128. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 13/14 – uradno prečiščeno besedilo in 10/15 – popr.) ter prvega odstavka 391. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08) se zavržeta.

1. Ustavno sodišče je z odločbo št. Up-653/15 z dne 5. 11. 2015 (Uradni list RS, št. 87/15) razveljavilo sklep, s katerim je Višje sodišče v Ljubljani (v nadaljevanju Višje sodišče) začelo stečajni postopek nad stečajno dolžnico družbo T - 2, d. o. o. – v stečaju, Ljubljana (v nadaljevanju T - 2). Zadevo je vrnilo v odločanje temu sodišču, ki je v ponovljenem postopku sprejelo enako odločitev ter z izpodbijanim sklepom ugodilo pritožbam ločitvenih upnic in začelo stečajni postopek nad T - 2. Ocenilo je, da je podana domneva iz druge alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Tudi sicer naj bi bila T - 2 trajnejše nelikvidna (1. točka prvega odstavka 14. člena ZFPPIPP). Glede obstoja zakonske domneve iz druge alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP je Višje sodišče pojasnilo, da je T - 2 več kot dva meseca zamujala s plačilom zavarovanih terjatev upnic. Ker naj se obveznost plačila zavarovanih terjatev s pravnomočno potrjeno prisilno poravnavo ne bi spremenila niti po višini niti po dospelosti terjatev, naj bi bila T - 2 dolžna te svoje obveznosti izpolniti v rokih, kot so določeni v temeljnem obligacijskem razmerju, iz katerega te terjatve izvirajo. T - 2 naj bi imela možnost poplačati ločitvene upnike iz tekočih prilivov. V primeru podzavarovane terjatve naj bi učinek delitve take terjatve na dva dela nastal šele ob prodaji zastavljenega premoženja in poplačilu terjatve iz tega premoženja. Zato naj bi zavarovana terjatev obstajala v celotni višini kot zavarovana terjatev do trenutka uveljavitve zastavne pravice na premoženju, ki je predmet te pravice. Drugačna razlaga 213. člena ZFPPIPP naj bi pripeljala do neenakopravnega obravnavanja ločitvenih upnikov s podzavarovanimi terjatvami v primerjavi z navadnimi upniki, saj naj prvi ne bi imeli pravice glasovati o prisilni poravnavi in vlagati pravnih sredstev. Zmotno naj bi bilo pritožničino stališče, da je domneva iz druge alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP (ki je bila uveljavljena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, Uradni list RS, št. 47/13 – v nadaljevanju ZFPPIPP-E) osmišljena šele z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 100/13 – v nadaljevanju ZFPPIPP-F). Z uveljavitvijo navedene zakonske domneve naj bi prišlo le do drugačne razdelitve dokaznega bremena med predlagatelji postopka in insolventnim dolžnikom glede dejstva insolventnosti. Nova domneva naj bi vsem upnikom olajšala dokazovanje dolžnikove insolventnosti. Učinkovala naj bi za naprej in naj položaja dolžnice in upnikov ne bi spreminjala za nazaj. Njeno sprejetje naj bi bilo nujno za zaščito interesov upnikov insolventnih dolžnikov, navedena dopolnitev zakona pa naj bi bila v javnem interesu, ki naj bi imel prednost pred interesi dolžnika in njegovih lastnikov. Pritožničini očitki o kršitvah 2., 33., 74. in 155. člena Ustave naj zato ne bi bili utemeljeni.

2. Višje sodišče še ugotavlja, da je T - 2 tudi sicer trajnejše nelikvidna. Pri tem pojasnjuje, da T - 2 in družbeniki niso podali zadostnih trditev, ki bi izkazovale solventnost dolžnice. Mnenje izvedenke naj bi namreč izhajalo iz napačne predpostavke, da dolžnica nima kratkoročnih obveznosti do ločitvenih upnikov, projekcije izkazov denarnih tokov pa naj ne bi odražale spremenjenih pogojev poslovanja v zvezi s poplačilom ločitvenim upnikom s prodajo zastavljenega premoženja v višini, predvideni v spremenjenem Načrtu finančnega prestrukturiranja z dne 26. 4. 2011 (v nadaljevanju sNFP). Zato naj bi bile trditve T - 2 in družbenikov z vidika celostne analize plačilne sposobnosti nesklepčne.

3. Vrhovno sodišče je zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti Vrhovnega državnega tožilstva. Pojasnilo je, da sta v 2. točki drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP predpisani dve izpodbojni domnevi trajnejše nelikvidnosti (prva in druga alineja te določbe). Zato naj bi dolžnik imel dve možnosti: ali izpodbije zakonski domnevi ali pa dokaže, da ni trajnejše nelikviden. Ugotovitev Višjega sodišča v izpodbijanem sklepu o trajnejši nelikvidnosti T - 2 naj bi pomenila, da je podan glavni dejanski stan, od katerega naj bi bila odvisna odločitev o predlogu za začetek stečajnega postopka. Ali je podana tudi domneva obstoja tega dejanskega stanu, naj zato ne bi bilo pomembno. Ker naj bi Vrhovno državno tožilstvo izpodbijalo obstoj domneve, naj glede na navedeno od odgovora na to njegovo vprašanje v tem primeru ne bi bili odvisni pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.¹ Vendar pa je Vrhovno sodišče kljub temu odločilo o tem vprašanju zaradi njegove pomembnosti in pritrdilo razlogom pritožbenega sodišča. Menilo je, da zaradi načela enakega obravnavanja upnikov ni pomembno, ali ima ločitveni upnik svojo terjatev zavarovano v celoti ali deloma, saj naj prisilna poravnava ne bi učinkovala na zavarovani del njihove terjatve. Kolikšen del terjatve je zavarovan in kolikšen ne, naj bi bilo dejansko vprašanje in naj bi ga bilo treba rešiti v vsakem primeru posebej. V postopku prisilne poravnave naj bi bila vrednost zavarovanj znana ves čas postopka, saj naj bi moral dolžnik kot predlagatelj že v poročilu o finančnem položaju in poslovanju v seznamu ločitvenih upnikov navesti ocenjeno vrednost premoženja, ki je predmet ločitvene pravice in ki jo po merilih tržne vrednosti izdela pooblaščeni ocenjevalec vrednosti premoženja (četrta alineja 5. točke prvega odstavka in peti odstavek 142. člena ZFPPIPP). Ločitvena pravica naj bi bila pravica in ne dolžnost ločitvenega upnika. Trditev, da naj bi se ločitveni upnik najprej sam poskusil poplačati z unovčenjem stvari, danih v zavarovanje, naj bi bila v nasprotju s temeljnimi pojmi zavarovanja. Dolžnik naj bi moral tudi po potrditvi prisilne poravnave skrbeti za to, da zapadle obveznosti vsem ločitvenim upnikom plačuje iz vseh svojih sredstev, in to predvideti že v načrtu finančnega prestrukturiranja. Prav tako naj bi bilo zgrešeno stališče iz zahteve za varstvo zakonitosti, da domneva iz druge alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP velja samo, če dolžnik ločitvenim upnikom ne plačuje svojih obveznosti v delu, v katerem niso zavarovane. To naj bi namreč pomenilo, da je taka domneva za primere, kot je obravnavani, predpisana dvakrat enako (v prvi in drugi alineji navedene določbe). Druga alineja navedene določbe naj bi jasno določala, da domneva trajnejše nelikvidnosti velja za zamudo s plačilom obveznosti ločitvenim upnikom, torej tudi tistim, ki imajo podzavarovano terjatev.

4. Prva pritožnica meni, da je odločitev Vrhovnega sodišča očitno napačna oziroma brez razumnih pravnih razlogov (22. člen Ustave). Stališče sodišča, da naj obstoj domneve iz druge alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP ne bi bil pomemben, ker je podan glavni dejanski stan (tj. trajnejša nelikvidnost dolžnice), naj bi bilo arbitrarno in v popolnem nasprotju z dejansko vsebino odločitve Višjega sodišča, ki naj bi začelo stečajni postopek nad T - 2 prav na podlagi navedene določbe ZFPPIPP. Arbitrarna pa naj bi bila tudi razlaga te določbe. Ločitveni upnik naj bi namreč moral poplačilo svoje terjatve skušati doseči iz zastavljenega premoženja za zavarovani del terjatve, v nezavarovanem delu terjatve pa naj bi učinkovala pravnomočno potrjena prisilna poravnava. Ker naj bi šlo pri ločitveni pravici za plačilo iz določenega premoženja dolžnice, naj bi bilo nerazumno stališče sodišča, po katerem mora dolžnik tudi po potrditvi prisilne poravnave skrbeti za to, da zapadle obveznosti vsem ločitvenim upnikom plačuje iz vseh svojih sredstev, in to predvideti v načrtu finančnega prestrukturiranja. To stališče naj bi namreč bilo v nasprotju z naravo ločitvene pravice po ZFPPIPP in s tretjim odstavkom 213. člena ZFPPIPP. Ker je zahtevo za varstvo zakonitosti vložilo Vrhovno državno tožilstvo, pritožnica pa zoper odločitev Višjega sodišča naj ne bi imela (izrednega) pravnega sredstva, naj bi moralo sodišče ugotoviti, da v takem primeru ne velja 391. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ter obravnavati tudi njene ugovore v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti in nanje odgovoriti, česar pa naj ne bi storilo. S tem naj bi pritožnici kršilo pravici iz 22. in 25. člena Ustave.

5. Prva pritožnica očita odločitvi Višjega sodišča kršitev pravic iz drugega odstavka 14. člena, 22., 33. in 74. člena ter kršitev 2. in 155. člena Ustave. To naj se ne bi opredelilo do njenih navedb glede tretje alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP. V nasprotju s 155. členom Ustave naj bi retroaktivno uporabilo drugo in tretjo alinejo 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, ki v času potrditve prisilne poravnave še nista bili uveljavljeni. Z uporabo teh določb ZFPPIPP naj bi za nazaj nedopustno poseglo v pridobljene pravice prve pritožnice kot upnice, ki je v okviru navedene poravnave konvertirala svoje terjatve v poslovne deleže T - 2, saj naj bi upravičeno pričakovala možnosti za ohranitev deležev in pridobivanje dobička. Za nazaj naj bi spreminjalo tudi položaj navadnih upnikov, saj naj bi jim onemogočilo poplačilo njihovih pravnomočno ugotovljenih terjatev, ki naj bi bile varovane tako s 33. kot tudi s 155. členom Ustave. Javnega interesa naj pri tem ne bi ustrezno utemeljilo. S stališčem, da naj bi ločitveni upnik imel možnost svojo terjatev poplačati tudi iz drugega premoženja dolžnice, ne le zavarovanega, naj bi sodišče kršilo drugi odstavek 14. člena Ustave. To stališče naj bi namreč pomenilo poslabšanje položaja tistih (navadnih) upnic, na katere se razteza pravnomočno sklenjena prisilna poravnava, ter privilegiranje ločitvenih upnikov s podzavarovanimi terjatvami. Višje sodišče naj bi tako kot Vrhovno sodišče očitno napačno razlagalo domnevo iz druge alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP zaradi očitno napačne razlage prvega in tretjega odstavka 213. člena ZFPPIPP, saj naj bi s tem izničilo namen prisilne poravnave (tj. ozdravitev in nadaljnje poslovanje dolžnika). Zato naj bi bila tudi razlaga o vplivu prisilne poravnave na poplačilo zavarovane terjatve očitno napačna. Dokler naj ločitveni upnik ne bi uveljavljal poplačila zavarovane terjatve iz zavarovanega premoženja, naj dolžnik ne bi mogel biti v zamudi. Podzavarovani del terjatev pa naj bi upniki imeli možnost prijaviti v postopku prisilne poravnave in se aktivno vključiti v sam postopek, saj naj bi šlo v tem primeru za navadne terjatve. Učinki razdelitve terjatve na dva dela (zavarovani in podzavarovani del) naj bi ex lege nastopili s pravnomočno sklenjeno prisilno poravnavo. Stališče Višjega sodišča, da tretji odstavek 213. člena ZFPPIPP pride v poštev šele v primeru izvršenega poplačila iz zastavljenega premoženja, naj bi bilo v nasprotju tudi z načelom enakosti, saj naj bi bili navadni upniki slabše obravnavani v primerjavi z ločitvenimi upniki s podzavarovano terjatvijo, ki naj bi bili glede na navedena stališča Višjega sodišča v celoti poplačani tudi v podzavarovanem delu. Posledica arbitrarne razlage navedenih določb ZFPPIPP naj bi bila tudi odločitev Višjega sodišča o priznanju aktivne procesne legitimacije predlagateljicam za začetek stečajnega postopka, pri čemer naj sodišče ne bi preverjalo, ali so te sploh ločitvene upnice (eni izmed ločitvenih upnic naj bi namreč bila s sodno odločbo odrečena ločitvena pravica). Tudi sicer naj ločitvene upnice ne bi imele pravnega interesa za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka, saj naj se njihov položaj z uvedbo tega postopka ne bi izboljšal. Že po navedbah Višjega sodišča naj ločitveni upnik plačila zavarovane terjatve ne bi mogel sodno uveljavljati iz tekočih prilivov dolžnice, zato naj ne bi mogel iz tega razloga predlagati niti začetka stečajnega postopka. Zamuda s plačilom terjatve, ki je predpostavka za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka, naj torej ne bi bila zamuda s plačilom zavarovane terjatve. Arbitrarna razlaga druge alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ter prvega in tretjega odstavka 213. člena ZFPPIPP pa naj bi posegla v pritožničina upravičena pričakovanja, varovana s 33. členom, in tudi v pravico iz 74. člena Ustave. Prva pritožnica še navaja, da se Višje sodišče ni opredelilo do nekaterih navedb iz njenega odgovora na pritožbo, ki jih v ustavni pritožbi konkretno navaja. Opredelilo naj se ne bi tudi do navedb upnic v pritožbi. Uporabilo naj bi reformatorična pooblastila in ugotovilo drugačno dejansko stanje kot sodišče prve stopnje ter nanj oprlo svojo odločitev, ne da bi prvi pritožnici omogočilo izjaviti se o teh dejstvih. Prva pritožnica Ustavnemu sodišču predlaga, naj v primeru, če ne bo sledilo njeni utemeljitvi glede prave retroaktivnosti druge (in tretje) alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, iz razlogov, ki jih je navedla glede kršitve 155. člena Ustave, začne postopek za oceno ustavnosti navedenih določb ter ugotovi njihovo neskladnost z načelom zaupanja v pravo.

6. Druga pritožnica sklepu Vrhovnega sodišča očita kršitev 2. člena, drugega odstavka 14. člena, 22., 33., 67., 74., 155. in 158. člena Ustave. Utemeljuje jih smiselno enako kot prva pritožnica v ustavnih pritožbah zoper oba izpodbijana sklepa. Dodatno še navaja, da je sodišče z uporabo druge alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP poseglo v pravnomočno urejena pravna razmerja med upniki in dolžnico, določena s prisilno poravnavo, in kršilo tudi 158. člen Ustave. Razlaga navedene določbe ter 1. točke prvega odstavka in tretjega odstavka 213. člena ZFPPIPP naj bi bila arbitrarna in naj bi posegla v pridobljene pravice stečajne dolžnice in njenih družbenikov do odloženega znižanega in neobrestovanega plačila navadnih terjatev, kršeno pa naj bi bilo tudi načelo enakega obravnavanja upnikov. Pravne učinke pravnomočno potrjene prisilne poravnave naj bi bilo treba upoštevati tudi pri razlagi predpostavk sporne zakonske domneve insolventnosti. Ta domneva naj ne bi veljala za terjatve, na katere prisilna poravnava ne učinkuje. Njena razlaga naj bi bila v neskladju z načelom pravne države, ker naj bi bilo brez prehodnega obdobja poseženo v upravičena pravna pričakovanja, ki jih je imel dolžnik na podlagi pravnomočno potrjene prisilne poravnave. Bila naj bi tudi v nasprotju z dolžnostjo države, da ravna predvidljivo in v skladu z načelom zaupanja v pravo. Neobrazložena in arbitrarna naj bi bila presoja Vrhovnega sodišča v 19. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki naj bi bila v nasprotju s 15., 16. in 17. točko te iste obrazložitve, saj naj bi Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da zavarovana terjatev obstaja v celotni višini kot zavarovana terjatev ne glede na obseg zavarovanja in ne glede na trenutek uveljavitve zastavne pravice na premoženju, ki je predmet tega zavarovanja. Vrhovno sodišče naj bi uporabo tretjega odstavka 213. člena ZFPPIPP očitno vezalo na odločitev ločitvenega upnika o uveljavitvi ločitvene pravice, s čimer naj bi nerazumno razlikovalo med navadnimi in ločitvenimi upniki, katerih terjatev je le delno zavarovana. Zaradi arbitrarne razlage določb ZFPPIPP naj bi bila arbitrarna tudi odločitev Vrhovnega sodišča o priznanju aktivne legitimacije upnikom.

7. Sklepu Višjega sodišča druga pritožnica očita enake kršitve kot sklepu Vrhovnega sodišča, dodatno zatrjuje še kršitvi 25. člena Ustave in 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Pravica iz 25. člena Ustave naj bi ji bila kršena, ker naj ne bi mogla izpodbijati vsebinske odločitve Višjega sodišča. Druga pritožnica meni, da se je Višje sodišče pri siceršnji presoji insolventnosti T - 2 arbitrarno oprlo na podatke v mnenju izvedenke dr. Nadje Zorko in ocenilo, da je T - 2 insolventna, čeprav se v tem ponovljenem pritožbenem postopku na navedeno mnenje ni nihče skliceval. Druga pritožnica naj bi glede solventnosti podala trditveno podlago v odgovoru na pritožbo in predložila mnenje strokovnjaka finančne stroke, na katero se je v odgovoru sklicevala, vendar naj se sodišče do tega ne bi opredelilo. Opredelilo naj se ne bi niti do njenih navedb o zakonski domnevi iz petega odstavka 14. člena ZFPPIPP ter o njenem predlogu za prekinitev postopka in začetek postopka za oceno ustavnosti druge in tretje alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Sodišče naj bi prekoračilo zahtevek upnic, ker naj bi ocenjevalo dolgoročno plačilno nesposobnost T - 2 namesto njene trajnejše nelikvidnosti, saj naj predlagateljice tega ne bi predlagale oziroma naj bi predlog umaknile.

8. Druga pritožnica vlaga tudi pobudi za začetek postopka za oceno ustavnosti določb ZPP in ZFPPIPP, navedenih v 2. točki izreka te odločbe. V prvi pobudi navaja, da je 244. člen ZFPPIPP nedoločen in nejasen, saj naj ne bi urejal materialnopravnih posledic začetka stečajnega postopka v primeru, če Višje sodišče spremeni odločitev o tem, ali se začne stečajni postopek nad dolžnikom. Ustavnemu sodišču predlaga, naj ugotovi protiustavnost prvega odstavka 213. člena, druge in tretje alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ter 128. člena ZFPPIPP in izda interpretativno odločbo. Z drugo pobudo dodatno izpodbija še 391. člen ZPP, ker naj bi posegal v pritožničine pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), do sodnega varstva (23. člen Ustave) in do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave), ker naj bi bila izključno državnemu tožilcu prepuščena presoja o tem, ali bo strankam zagotovljena ustavna pravica do enakosti pred zakonom, saj strankam onemogoča izrekanje o pomembnih vprašanjih.

9. Senat Ustavnega sodišča je s sklepoma št. Up-280/16, Up-350/16 z dne 10. 5. 2016 in št. Up-745/16, Up-750/16 z dne 10. 11. 2016 ustavne pritožbe sprejel v obravnavo. S prvim sklepom je še odločil, da se do končne odločitve Ustavnega sodišča zadrži nadaljnje opravljanje dejanj v stečajnem postopku nad družbo T - 2, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod št. St 2340/2014, razen tistih dejanj, ki se nanašajo na nadaljevanje poslovanja stečajne dolžnice družbe T - 2 in s tem povezanih stroškov stečajnega postopka.

10. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o sprejemu ustavnih pritožb obvestilo Vrhovno sodišče in Višje sodišče. V skladu z drugim odstavkom navedenega člena ZUstS pa je obvestilo upnike T - 2 s pozivoma, ki sta bila objavljena na spletnih straneh za objave v postopkih zaradi insolventnosti, da se izjavijo o ustavnih pritožbah.

11. Na ustavni pritožbi zoper sklep Višjega sodišča je odgovorilo 74 upnikov. Upnice Fora, d. o. o., Kranj, Iskratel, d. o. o., Kranj, Nokia Solutions and Networks, d. o. o., Ljubljana, in Nokia Solutions and Networks OY, Republika Finska, podpirajo izvajanje sNFP iz potrjene prisilne poravnave in se v celoti pridružujejo navedbam pritožnic v ustavnih pritožbah. Upnica Smart Com, d. o. o., Ljubljana, poleg navedenega še dodaja, da Družba za upravljanje terjatev bank, d. d., Ljubljana (v nadaljevanju DUTB), nima več statusa ločitvene upnice, saj naj bi bilo s sodbo Višjega sodišča v Celju št. Ip 72/2016 z dne 31. 3. 2016 pravnomočno ugotovljeno, da DUTB ni pridobila zastavne pravice na premičninah v lasti T - 2, s tem pa tudi ne aktivne legitimacije za izterjavo svoje terjatve mimo pogojev potrjene prisilne poravnave. Enako navajajo tudi upnice in upniki AIMHIGH plus, d. o. o., Ljubljana, Akton, d. o. o., Ljubljana, Alteka, d. o. o., Ljubljana, Anni, d. o. o., Trzin, Aphaia, d. o. o., Združeno kraljestvo, ARIH STATIK, d. o. o., Ljubljana, ASPN, d. o. o., Ljubljana, BILAZ, d. o. o, Nova Gorica, Bitset, d. o. o., Ljubljana, BLUE GEM Gardelin Primož, s. p., Prem, CDE, nove tehnologije, d. o. o., Ljubljana, Copia biro, d. o. o., Ljubljana, DDC, d. o. o., Novo mesto, DETEL GLOBAL, d. o. o., Ljubljana, Drago Rasperger, s. p., Slovenske Konjice, Ebax, d. o. o., Medvode, EKOL, d. o. o., Kranj, EKOREL, d. o. o., Kranj, ELEKTROENERGIJA, d. o. o., Ljubljana, EPISCENTER, d. o. o., Ljubljana, EPPS, d. o. o., Ljubljana, FESTINA LENTE, d. o. o., Trbovlje, FIVIA, d. o. o., Vojnik, FMC, d. o. o., Ljubljana, FMG STORITVE, d. o. o., Ljubljana, HC CENTER, d. o. o., Ljubljana, Hipofiza, d. o. o., Kranj, Httpool, d. o. o., Ljubljana Šentvid, IN NET MEDIA, d. o. o., Ljubljana, IPF, Ljubljana, Jadra kompletne storitve z viličarji Jasmin Žerić, s. p., Ljubljana, Jez, d. o. o., Ljubljana, LCR, d. o. o., Trzin, LOKAINVEST, d. o. o., Kranj, MAGA, d. o. o., Medvode, MBS Photonics, d. o. o., Kamnik, Media Publikum, d. o. o., Črnuče – Ljubljana, METRONET, d. o. o., Ljubljana, Myteam, d. o. o., Celje, NOVATEL, d. o. o., Celje, QUANTUM, d. o. o., Ljubljana, Oglaševanje in marketing, Patrik Jagodic, s. p., Cerklje na Gorenjskem, Panteh, d. o. o., Ljubljana, PINK SI, d. o. o., Ljubljana, Pozitiva plus Tadeja Majcen, s. p., Ljubljana, Propa Aleš Skornšek, s. p., Radomlje, PSE, d. o. o., Škofljica, Radio Ognjišče, d. o. o., Koper, ROBAS, d. o. o., Žirovnica, SEKOTREL, d. o. o., Ljubljana Črnuče, SKMT PROJEKT, d. o. o., Maribor, Socomec Sicon, d. o. o., Ljubljana, Spirit Star Zinka Kosec, s. p., Domžale, STATUS, d. o. o., Metlika, ŠS storitveno podjetje, d. o. o., Ljubljana, Tein, d. o. o., Ljubljana, TELEFAX, d. o. o., Brežice, TELETECH, d. o. o., Maribor, TELOS, d. o. o., Kranj, TILT, d. o. o., Domžale, T-NET, d. o. o., Solkan, TRGOVINA IN POSREDOVANJE MATJAŽ LEŠNIK, s. p., Loče, UTILE, d. o. o., Maribor, VAHTA, d. o. o., Komen, VDESIGN Violeta Hren, s. p., Zidani Most, in VKLOP, d. o. o., Ljubljana Črnuče, ki pri tem še dodajajo, da je zato pomembna ugotovitev, ali so predlagateljice stečaja še vedno ločitvene upnice, in če so, v kolikšnem deležu, saj naj bi bil ta podatek bistven za odločitev sodišča. Ker sodišča tega niso ugotavljala, naj bi upnikom kršila pravici do izjave in do enakega obravnavanja iz 22. člena Ustave.

12. Upnica SI.MOBIL, d. d., Ljubljana (v nadaljevanju SI.MOBIL), navedbe pritožnic iz ustavnih pritožb zoper sklep Višjega sodišča v celoti prereka. Navaja, da T - 2 obveznosti iz sNFP ne bo izpolnila. Pri tem izhaja iz primerjave podatkov o številu naročnikov, stroških in prihodkih ter čistem poslovnem izidu T - 2 v letih 2013 do 2015. Sodišče prve stopnje naj bi z dovoljenjem za nadaljevanje poslovanja T - 2 v stečajnem postopku kršilo načelo omejevanja tveganja iz 228. člena ZFPPIPP kakor tudi načelo zagotavljanja najboljših pogojev za plačilo upnikov iz 47. člena ZFPPIPP. Sodišča naj bi ji s svojimi odločitvami zagotavljala privilegiran položaj v primerjavi z drugimi konkurenčnimi ponudniki primerljivih storitev na trgu, kar naj bi bilo v nasprotju s 66. členom Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (Uradni list RS, št. 36/08 in nasl. – v nadaljevanju ZPOmK-1). Zato naj bi v tem primeru šlo za omejevanje trga z oblastnimi akti in ravnanji v nasprotju z ZPOmK-1 (64. člen in naslednji). S tem naj bi bil kršen 74. člen Ustave, saj naj bi T - 2 s pomočjo oblastnega organa postala primarna udeleženka trga na škodo konkurentov (upnikov), katerih obstoj na trgu je ogrožen zaradi predatorske politike poslovanja T - 2.

13. Upnici DUTB in TCK, družba za upravljanje, d. o. o., Ljubljana (v nadaljevanju TCK), menita, da je treba ustavni pritožbi pritožnic zoper odločitev Višjega sodišča zavreči zaradi neizčrpanja pravnih sredstev. Upnici pri tem kritizirata stališča, sprejeta v odločbi št. Up-653/15, v kateri se je Ustavno sodišče že izreklo o dovoljenosti ustavne pritožbe prve pritožnice kot družbenice T - 2, in pojasnjujeta svoje (nasprotne) poglede. Menita, da pritožnici procesnih možnosti pred rednimi sodišči nista izkoristili in skušata to nadomestiti v postopku z ustavno pritožbo. Sicer pa še menita, da so očitki pritožnic glede uporabe tretje alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP brezpredmetni, ker naj izpodbijana odločitev sodišča ne bi temeljila na tej domnevi. Glede uporabe zakonske domneve iz druge alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP v celoti zavračata očitke pritožnic in se strinjata z obrazložitvijo Višjega sodišča. Pri tem še dodajata, da ne gre za retroaktivno uporabo določbe, pač pa kvečjemu za nepravo retroaktivnost. Pritožnici naj z začetkom stečajnega postopka svojih terjatev do T - 2 ne bi izgubili, pač pa naj bi se spremenil le način njihovega uresničevanja. Izgubili naj bi namreč zgolj pravice, ki izhajajo iz njunega položaja kot družbenic T - 2, pri čemer naj bi za to dobili ustrezno denarno nadomestilo po poplačilu vseh drugih upnikov v stečaju. Upnici se pri pojasnjevanju uporabe tretjega odstavka 213. člena ZFPPIPP in načina poplačila zavarovanih in podzavarovanih terjatev po potrjeni prisilni poravnavi sklicujeta na pravno mnenje dr. Nine Plavšak ter na njegovo dopolnitev. Napačna naj bi bila razlaga prve pritožnice glede prvega odstavka 213. člena in 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, mnenje dr. Mihe Juharta, na katero se sklicuje druga pritožnica, pa naj bi bilo pristransko, ker je bilo izdelano po pritožničinem naročilu. Sicer pa naj T - 2 ne bi ničesar plačala in naj bi bila zato v vsakem primeru v zamudi. Neresnične naj bi bile navedbe pritožnic, da sodišče položaja ločitvenih upnic ni preverjalo, kakor tudi, da je bil že v izvršilnih postopkih ugotovljen neobstoj ločitvenih pravic. Neutemeljene naj bi bile navedbe pritožnic o pomanjkanju pravnega interesa ločitvenih upnic za uvedbo stečajnega postopka ter da se naj sodišče do mnenja dr. Franja Mlinariča in navedb druge pritožnice v zvezi s tem ne bi opredelilo. Sodišče naj tudi ne bi odločalo mimo postavljenih zahtevkov, saj sta prva pritožnica in družbenica Lokainvest, d. o. o., Kranj (v nadaljevanju Lokainvest), v odgovoru na pritožbo zatrjevali trajnejšo likvidnost in dolgoročno plačilno sposobnost T - 2. Upnici zavračata tudi trditve druge pritožnice glede reformatoričnih pooblastil Višjega sodišča in glede pravnomočnosti odločitve tega sodišča o pomenu druge alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP.

14. Na ustavni pritožbi zoper sklep Vrhovnega sodišča je odgovorilo 70 upnikov. Upnik Iskratel, d. o. o., Kranj, navaja, da podpira finančno prestrukturiranje T - 2 in prisilno poravnavo, ki naj bi ponujala večje možnosti poplačila kot stečajni postopek. Upniki DSC, d. o. o., Ljubljana Črnuče, Nokia Solutions and Networks, d. o. o., Ljubljana, Nokia Solutions and Networks OY, Republika Finska, in Smart Com, d. o. o., Ljubljana, se pridružujejo navedbam pritožnic v ustavnih pritožbah in predlagajo, naj Ustavno sodišče odločitvi sodišč razveljavi in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Upniki AB SAT, d. o. o., Francoska republika, A KODA PLUS, d. o. o., Ljubljana, ALPING, d. o. o., Kranj, Akton, d. o. o., Ljubljana, ANNI, d. o. o., Trzin, Aphia Limited, Združeno kraljestvo, ARIH STATIK, d. o. o., Ljubljana, ASPN, d. o. o., Kranj, Autor, d. o. o., Republika Hrvaška, BILAZ, d. o. o., Nova Gorica, BLUE GEM, Primož Gardelin, s. p., Prem, CDE, nove tehnologije, d. o. o., Ljubljana, COMPAREX, d. o. o., Ljubljana, Čistilni servis Milka Kovačević, s. p., Ljubljana, DARS, d. d., Ljubljana, DDC, d. o. o., Novo mesto, DSC, d. o. o., Ljubljana Črnuče, D. S. U., d. o. o., Ljubljana, EKO ekoinženiring, d. o. o., Ravne na Koroškem, EKOL, d. o. o., Kranj, EKOREL, d. o. o., Kranj, ELEKTROENERGIJA, d. o. o., Ljubljana, ENERGO PLUS, d. o. o., Ljubljana, EPISCENTER, d. o. o., Ljubljana, FESTINA LENTE, d. o. o., Trbovlje, FMC, d. o. o., Ljubljana, Heva, d. o. o., Celje, Hipofiza, d. o. o., Kranj, Igor Franca, s. p., Koper, IN NET MEDIA, d. o. o., Ljubljana, JADRA kompletne storitve z viličarji Jasmin Žerić, s. p., Ljubljana, Jez, d. o. o., Ljubljana, LESNINA MTF, d. o. o., Ljubljana, LOKAINVEST, d. o. o., Kranj, MBS Photonics, d. o. o., Kamnik, MLADINSKA KNJIGA TRGOVINA, d. o. o., Ljubljana, Myteam, d. o. o., Celje, Oglaševanje in marketing Patrik Jagodic, s. p., Cerklje na Gorenjskem, PAM, d. o. o., Novo mesto, Projekt IP, d. o. o., Koper, Propa Aleš Skorenšek, s. p., Radomlje, Prostovoljno gasilsko društvo Predoslje, Kranj, PSE, d. o. o., Škofljica, QUICKTIME, d. o. o., Ljubljana, Radio Ognjišče, d. o. o., Koper, Robas, d. o. o., Žirovnica, SETCCE, d. o. o., Ljubljana, Showtec Media, LTD, Združeno kraljestvo, SIBIT, d. o. o., Ljubljana Šentvid, SOCOMEC SICON, d. o. o., Ljubljana, Spirit Star Zinka Kosec, s. p., Domžale, Status, d. o. o., Metlika, TEIN, d. o. o., Ljubljana, TELEFAX, d. o. o., Brežice, TELETECH, d. o. o., Maribor, TELOS, d. o. o., Kranj, TIMTRADE, d. o. o., Ljubljana Šentvid, T-NET, d. o. o., Solkan, Trgovina in posredovanje Matjaž Lešnik, s. p., Loče, Tvoj Heker Adrijano Kotnik, s. p., Zagorje ob Savi, UNISTAR LC, d. o. o., Ljubljana, Vahta, d. o. o., Komen, VKLOP, d. o. o., Ljubljana Črnuče, Vzdrževanje telefonije Grošelj Miha, s. p., Ljubljana, in Žutem, d. o. o., Ljubljana, se prav tako pridružujejo navedbam pritožnic v njunih ustavnih pritožbah ter predlagajo razveljavitev izpodbijanih odločitev in potrditev odločitve sodišča prve stopnje. Menijo, da bi se moralo Vrhovno sodišče opredeliti do navedb o pomanjkanju aktivne legitimacije predlagateljic za začetek stečajnega postopka nad T - 2. Ločitvena pravica, opredeljena v 19. členu ZFPPIPP, naj bi bila pravica upnika do poplačila terjatve iz točno določenega premoženja dolžnika. V obravnavanem primeru pa naj bi šlo tudi za podzavarovane terjatve in naj bi zato v nezavarovanem delu nanje učinkovala pravnomočno potrjena prisilna poravnava. Stališče Vrhovnega sodišča, da je pri dolžniku podan glavni dejanski stan, naj bi bilo arbitrarno. SI.MOBIL je v odgovoru na ustavni pritožbi zoper sklep Vrhovnega sodišča podal podobne navedbe kot v odgovoru zoper odločitev Višjega sodišča.

15. Pritožnici sta bili seznanjeni z izjavami upnikov in sta odgovorili na odgovore upnic DUTB, TCK in SI.MOBIL. Ne strinjata se z njihovimi stališči in ponovno pojasnjujeta svoja stališča o njuni legitimaciji za vložitev ustavne pritožbe, legitimaciji ločitvenih upnic za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka, reformatoričnih pooblastilih Višjega sodišča, učinkovanja prisilne poravnave na zavarovane in podzavarovane terjatve, retroaktivnosti ter glede solventnosti T - 2. Prva pritožnica še navaja, da je odgovor SI.MOBILA na ustavni pritožbi zoper odločitev Vrhovnega sodišča zgolj pamfletistično polemiziranje o tržnem položaju stečajnega dolžnika. Splošno znano dejstvo naj bi bilo, da je lastnica upnice interesent za nakup T - 2. Zato naj bi upnica v odgovoru tudi navedla, da je nujno treba v stečajnem postopku čim prej podati predlog za prodajo T - 2 kot celote.

16. Ustavno sodišče je tudi tokrat (tako kot v zadevi št. Up-653/15) upoštevalo odgovore pravnih in fizičnih oseb, ki so odgovorile na ustavne pritožbe in zatrjevale, da so upnice T - 2, ne da bi se spuščalo v vprašanje, ali imajo terjatve do stečajne dolžnice in ali je njihov zatrjevani pravni položaj sploh utemeljen.

17. Upnici DUTB in TCK menita, da je treba ustavni pritožbi zoper sklep Višjega sodišča zavreči, ker pritožnici nista izčrpali vseh pravnih sredstev pred rednimi sodišči, saj bi po njunem mnenju lahko sodelovali v predhodnem postopku odločanja o začetku stečajnega postopka na podlagi 3. točke 55. člena ZFPPIPP. Ustavno sodišče se je o tem opredelilo že v odločbi št. Up-653/15 in pojasnilo, da je ustavna pritožba prve pritožnice kot družbenice T - 2 dovoljena (glej 13. točko obrazložitve). Enako velja tudi glede druge pritožnice, ki je prav tako družbenica T - 2. V citirani odločbi je Ustavno sodišče še pojasnilo, da ima družbenik stečajne dolžnice položaj stranke v postopku odločanja o začetku stečajnega postopka na drugi stopnji na podlagi drugega odstavka 242. člena ZFPPIPP (glej 16. točko obrazložitve). Presodilo je, da je bila prvi pritožnici kršena pravica do izjave iz 22. člena Ustave, ker se o pritožbi upnikov zoper sklep sodišča o zavrnitvi predloga za začetek stečajnega postopka nad T - 2 ni mogla izreči, saj ji ni bila vročena (glej 18. točko obrazložitve). Zato je odločitev Višjega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo v postopek, da odpravi navedeno procesno pomanjkljivost. Pritožnicama je bila v ponovljenem postopku pritožba upnikov poslana v odgovor in sta nanjo odgovorili. S tem sta izčrpali vsa pravna sredstva pred rednimi sodišči. Zato očitek upnic o neizčrpanju pravnih sredstev ne drži. Ustavni pritožbi pritožnic zoper odločitev Višjega sodišča sta tako dovoljeni.

b) Presoja očitkov o kršitvah človekovih pravic in temeljnih svoboščin z vidika 22. člena Ustave

18. Z izpodbijanim sklepom Višjega sodišča se je nad T - 2 začel stečajni postopek že tretjič.² Ta odločitev temelji na dveh razlogih. Sodišče je namreč presodilo, da obstaja zakonska domneva iz druge alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP in da je T - 2 tudi sicer trajnejše nelikvidna (1. točka prvega odstavka 14. člena ZFPPIPP). Zato je v ponovljenem postopku ugodilo pritožbi upnic in nad T - 2 znova začelo stečajni postopek. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, so predlog za začetek stečajnega postopka nad T - 2 vložile ločitvene upnice, ki so imele svoje terjatve zavarovane z neposestnimi zastavnimi pravicami na opremi, optičnem omrežju in licencah ter s hipotekami na nepremičninah T - 2. Zastavne pravice na tem premoženju so bile ustanovljene na podlagi sporazumov o zavarovanju terjatev v notarski obliki. Višje sodišče je že drugič ocenilo, da obstaja zakonska domneva iz druge alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Ta naj bi prišla v poštev v primerih, ko je bila nad dolžnico pravnomočno potrjena prisilna poravnava, terjatve ločitvenih upnikov, ki so predlagatelji stečajnega postopka, pa so nastale pred začetkom prisilne poravnave, pri čemer naj bi dolžnik več kot dva meseca zamujal z njihovim poplačilom. Pri tem naj bi se upoštevala zapadlost iz temeljnega obligacijskopravnega razmerja glede na to, da pravnomočno sklenjena prisilna poravnava na zavarovane terjatve ne učinkuje.³ Višje sodišče je nadalje presodilo, da je T - 2 tudi sicer trajnejše nelikvidna (insolventna), kar je tudi eden izmed razlogov za začetek stečajnega postopka (glej 1. točko prvega odstavka 14. člena ZFPPIPP). Z zahtevo za varstvo zakonitosti je Vrhovno državno tožilstvo ta sklep sodišča izpodbijalo zgolj v delu, ki se nanaša na zakonsko domnevo iz druge alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP), ne pa tudi v delu, ki se nanaša na trajnejšo nelikvidnost iz 1. točke prvega odstavka 14. člena ZFPPIPP, čeprav je vsak zase lahko razlog za uvedbo stečajnega postopka. Vrhovno sodišče se je glede na prvi odstavek 391. člena ZPP omejilo zgolj na preizkus kršitev, ki so bile uveljavljanje z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pojasnilo je, da je ta zahteva neutemeljena že zato, ker naj bi bil z ugotovitvijo obstoja trajnejše nelikvidnosti podan glavni dejanski stan, od katerega je odvisna odločitev o predlogu za začetek stečajnega postopka. Zato naj ne bi bilo pomembno, ali je podana tudi domneva obstoja tega dejanskega stanu iz druge alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Kljub temu pa je zaradi pomembnosti vprašanja, ki ga zahteva za varstvo zakonitosti izpostavlja v zvezi s to določbo, o njem odločilo. Pri tem je sprejelo podobna stališča kot pred njim Višje sodišče.

19. Odločitev Vrhovnega sodišča se glede na vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti ukvarja torej z vprašanji, ki se nanašajo na uporabo druge alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP oziroma zakonske domneve insolventnosti, s katero se je pri odločanju ukvarjalo tudi Višje sodišče, ki je svojo odločitev poleg navedenega oprlo še na ugotovitev o obstoju trajnejše nelikvidnosti iz 1. točke prvega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Z ustavnopravnega vidika so pri tem pomembni očitki pritožnic o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave. Sodišči naj bi namreč navedeno določbo očitno napačno uporabili. Do te kršitve pa naj bi prišlo zaradi očitno napačne razlage prvega in tretjega odstavka 213. člena ZFPPIPP. Posledično naj bi bila očitno napačna tudi stališča sodišč o zamudi s plačilom zavarovanih terjatev in s tem o aktivni legitimaciji predlagateljic (ločitvenih upnic) za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka.⁴

20. Pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave prepoveduje sodniško samovoljo oziroma arbitrarnost. To ustavno procesno jamstvo je po ustaljeni ustavnosodni presoji kršeno, kadar je sodna odločba že na prvi pogled očitno napačna oziroma kadar ni oprta na razumne pravne argumente, zaradi česar je utemeljeno sklepanje, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev, torej samovoljno (tako npr. v odločbah št. Up-572/06 z dne 8. 11. 2007, Uradni list RS, št. 107/07, in OdlUS XVI, 112, in št. Up-1381/08 z dne 23. 9. 2009, Uradni list RS, št. 80/09).

21. Druga alineja 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP je bila uvedena z ZFPPIPP-E, ki je bil uveljavljen 15. 6. 2013 (torej več kot leto dni po pravnomočno potrjeni prisilni poravnavi nad T - 2 – prim. opombo 3). Ta določa, da je dolžnik, nad katerim je bila pravnomočno potrjena prisilna poravnava, trajnejše nelikviden, če za več kot dva meseca zamuja s plačilom svojih obveznosti do ločitvenih upnikov, ki so nastale pred začetkom postopka prisilne poravnave ali poenostavljene prisilne poravnave. Sodišči sta presodili, da je dejanski stan te domneve v obravnavanem primeru izpolnjen, saj gre za zavarovane terjatve, ki so nastale pred začetkom postopka prisilne poravnave, ki jih T - 2 ni plačala, zamuda pa naj bi trajala več kot dva meseca od zapadlosti terjatev. Ker naj prisilna poravnava glede na 1. točko prvega odstavka 213. člena ZFPPIPP na zavarovane terjatve ne bi imela učinka, naj bi zanje veljala dospelost, kot izhaja iz temeljnega obligacijskopravnega razmerja. Sodišči sta še menili, da je T - 2 po pravnomočno sklenjeni prisilni poravnavi imela možnost te terjatve poplačevati iz tekočih prilivov. Po mnenju Vrhovnega sodišča naj bi moralo biti tako poplačevanje predvideno celo v sNFP.

22. Prisilna poravnava nad T - 2 je bila uvedena na podlagi zakonske domneve insolventnosti iz 2. točke tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP (glej sNFP, str. 12). S sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru št. St 29/2011 z dne 28. 11. 2011 o potrditvi prisilne poravnave je bilo med drugim odločeno, da se terjatve navadnim upnikom izplačajo v višini 44 odstotkov terjatev v devetih letih od pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave. Ta rok se izteče v začetku leta 2021. V postopku prisilne poravnave so bile poleg obveznosti do navadnih upnikov upoštevane tudi vse obveznosti do ločitvenih upnic (glej sNFP, npr. str. 14, 38 in 39), saj morajo upniki imeti pred sabo razkrito celotno finančno stanje dolžnika, ko se odločajo o prisilni poravnavi.

23. V času sklepanja prisilne poravnave nad T - 2 je veljalo, da ta učinkuje na vse navadne terjatve upnikov, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave, ne glede na to, ali so jih upniki v tem postopku prijavili (prim. prvi odstavek 212. člena ZFPPIPP).⁵ Možnost (prostovoljnega) prestrukturiranja zavarovanih terjatev in glasovalno pravico je uveljavil šele poznejši ZFPPIPP-E v dodanih petem in šestem odstavku 200. člena ZFPPIPP, dodatno pa je bilo to nato urejeno z ZFPPIPP-F (glej drugi odstavek 145. člena in 185.a člen ZFPPIPP), ki je uveljavil tudi možnost prisilnega prestrukturiranja teh terjatev (glej 221.n člen ZFPPIPP). Do tedaj pa je veljalo splošno pravilo iz 1. točke prvega odstavka 213. člena ZFPPIPP, da potrjena prisilna poravnava na zavarovane terjatve ne učinkuje, kar pomeni, da se njihova dospelost in višina ne spremenita.⁶ Glede na navedeno zavarovane terjatve ločitvenih upnic, predlagateljic stečajnega postopka, v obravnavanem primeru niti niso mogle biti predmet pravnomočno potrjene prisilne poravnave, in to tudi dejansko niso bile. Zato dolžnica ne more biti v zamudi zaradi neizpolnitve obveznosti do njih iz te poravnave. Iz 2. točke citirane določbe namreč jasno izhaja, da ta ureja zakonske domneve insolventnosti, katerih obstoj je vezan na zamudo dolžnika pri izvajanju ukrepov iz pravnomočno potrjene prisilne poravnave.⁷ Da gre pri drugi alineji navedene določbe za zamudo pri plačilu zavarovanih terjatev, ki so bile predmet prestrukturiranja, izhaja tudi iz tretje alineje navedene določbe, ki uveljavlja zakonsko domnevo insolventnosti poleg prvih dveh primerov (prva in druga alineja) še v primerih, ko dolžnik zamuja »z izvedbo drugih ukrepov finančnega prestrukturiranja, določenih v načrtu finančnega prestrukturiranja«.⁸ Da ta domneva lahko velja le za take primere in ne za vse primere zavarovanih terjatev (torej tudi za tiste, na katere prisilna poravnava ne učinkuje), kot izhaja iz obrazložitev sodišč, je očitno tudi zato, ker bi se sicer brez razumnega in stvarnega razloga v neenak položaj postavljali ločitveni upniki, ki imajo zavarovane terjatve do dolžnikov, nad katerimi je bila pravnomočno potrjena prisilna poravnava, ki na navedene terjatve ne učinkuje, v primerjavi z ločitvenimi upniki, ki imajo prav take terjatve do dolžnikov, nad katerimi pa se prisilna poravnava sploh ni vodila (drugi odstavek 14. člena Ustave). Njihov položaj je enak, vendar pa bi prvi upniki imeli boljše možnosti za vlaganje predloga za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom od drugih upnikov, saj sporna zakonska domneva močno olajšuje izkazovanje insolventnosti dolžnika, ki pa je slednji upniki ne bi mogli uporabiti, ker v njihovem primeru do sklenitve prisilne poravnave nad njihovim dolžnikom ni prišlo. Stališče sodišč, da je T - 2 po drugi alineji 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP v zamudi s plačilom zavarovanih terjatev (ki naj bi bila zamuda iz temeljnega obligacijskopravnega razmerja) ter da zato obstaja domneva insolventnosti po tej določbi, je arbitrarno, saj ta obravnavanega primera ne zajema.⁹

24. Tudi sicer je stališče sodišč o zamudi T - 2 s plačilom zavarovanih terjatev predlagateljic stečajnega postopka in možnosti njihovega poplačila iz tekočih prilivov dolžnika arbitrarno. Verjetno izkazana več kot dvomesečna zamuda s plačilom terjatev je eden od pogojev za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka v obeh primerih, tako pri zakonski domnevi insolventnosti iz druge alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP kot tudi pri uveljavljanju razloga iz 1. točke prvega odstavka 14. člena ZFPPIPP (trajnejša nelikvidnost). Če ta ni izpolnjen, upnik predloga za začetek stečajnega postopka ne more vložiti (torej nima aktivne legitimacije). Sodišči sta sprejeli stališče, da T - 2 več kot dva meseca zamuja s plačilom teh terjatev glede na to, da te niso bile predmet prisilne poravnave, ki zato nanje ne učinkuje. Zamuda naj bi se zato presojala po temeljnem obligacijskopravnem razmerju. T - 2 naj bi po mnenju sodišč kljub pravnomočno potrjeni prisilni poravnavi imela možnost te terjatve poplačevati iz tekočih prilivov. Vrhovno sodišče je celo menilo, da bi take vrste poplačilo moralo biti predvideno s sNFP. Sodišči sta sicer s temi stališči utemeljevali obstoj zakonske domneve iz druge alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Vendar pa je v tem primeru to tudi zamuda iz druge alineje 3. točke 231. člena ZFPPIPP, ki jo mora ločitveni upnik med drugim verjetno izkazati ob vložitvi predloga za stečajni postopek zaradi insolventnosti po prvem odstavku 14. člena ZFPPIPP (trajnejša nelikvidnost in dolgoročna plačilna nesposobnost). Višjemu sodišču zato te okoliščine pri ugotavljanju obstoja trajnejše nelikvidnosti ni bilo treba posebej ugotavljati. Glede na to je ustavnosodna presoja stališč sodišč o več kot dvomesečni zamudi z vidika 22. člena Ustave pomembna tudi za odločitev Višjega sodišča v delu, ki se nanaša na ugotavljanje trajnejše nelikvidnosti kot drugega razloga za začetek stečajnega postopka nad T - 2, ki ni bil predmet zahteve za varstvo zakonitosti in zato tudi ne predmet presoje Vrhovnega sodišča.

25. Po ZFPPIPP gre pri zavarovanih terjatvah za terjatve, ki so zavarovane z ločitveno pravico (tretji odstavek 20. člena ZFPPIPP). Ločitvena pravica v insolvenčnih postopkih je v prvem odstavku 19. člena ZFPPIPP opredeljena kot pravica upnika do plačila njegove terjatve iz določenega premoženja insolventnega dolžnika pred plačilom terjatev drugih upnikov tega dolžnika iz tega premoženja. To pomeni, da se zavarovana terjatev ločitvenega upnika poplača prednostno iz premoženja, na katerem ločitvena pravica obstaja, in ne iz kateregakoli drugega premoženja dolžnika.¹⁰ To jasno izhaja tudi iz tretjega odstavka 213. člena ZFPPIPP, ki določa, da za tisti del terjatve, ki ni poplačan iz vrednosti premoženja, s katerim je terjatev zavarovana, učinkuje prisilna poravnava.¹¹ To pomeni, da se v tem delu terjatev poplača pod pogoji prisilne poravnave tako kot druge navadne terjatve (prim. tudi peti odstavek 20. člena ZFPPIPP).¹² Upnik glede na navedeno nima pravice zahtevati oziroma sodno uveljavljati poplačila svoje terjatve iz drugega premoženja dolžnika, torej tudi ne iz njegovih tekočih prilivov na transakcijski račun.¹³ Pritožnici navajata, da je bilo v sNFP predvideno, da bo T - 2 poplačala zavarovane terjatve iz kupnine za premoženje, na katerem imajo upniki ločitveno pravico. Prodaja tega premoženja je bila v sNFP predvidena leta 2014 (glej str. 38), ki pa je T - 2 brez sodelovanja upnic niti ne bi mogla izvesti.¹⁴ Poleg tega so ločitvene upnice za poplačilo svojih terjatev že leto prej vložile predlog za izvršbo na podlagi izvršilnih notarskih zapisov in uveljavljale pravico do poplačila terjatev iz vrednosti zastavljenega premoženja in tudi zato T - 2 terjatev ni mogla poplačati s prodajo tega premoženja.¹⁵ Glede na vse navedeno v tem primeru o zamudi ni mogoče govoriti.

26. Iz navedenega izhaja, da sta sodišči povsem zanemarili namen in pomen pravnomočno potrjene prisilne poravnave (prim. 136. člen ZFPPIPP), na kar sta pritožnici s svojimi očitki o arbitrarnih stališčih sodišč o zamudi in aktivni legitimaciji ločitvenih upnic za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka smiselno opozarjali. Prisilna poravnava je pravni posel, sklenjen v postopku zaradi insolventnosti, ki se vodi z namenom insolventnemu dolžniku omogočiti, da izvede ukrepe prestrukturiranja in z njimi odpravi vzroke insolventnosti ter znova postane kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben.¹⁶Izvede se torej nad dolžnikom, ki je plačilno nesposoben in pri katerem obstaja možnost, da se iz tega stanja izvije s pomočjo ustreznega finančnega prestrukturiranja ter nadaljuje s svojim poslovanjem. S tem se morajo strinjati njegovi upniki, ki o prisilni poravnavi glasujejo, če svoje terjatve prijavijo in če so te predmet prestrukturiranja.Pravnomočno potrjena prisilna poravnava je izvršilni naslov za prisilno izterjavo terjatev, ugotovljenih v postopku prisilne poravnave (glej tretji odstavek 215. člena ZFPPIPP).¹⁷ Pri njenem sklepanju gre lahko za znatna vlaganja, s tem pa tudi za tveganja upnikov, kar se je zgodilo tudi v obravnavanem primeru. Eden od ukrepov finančnega prestrukturiranja pravnomočno potrjene prisilne poravnave v obravnavanem primeru, ki je pomembno pripomogel k njeni sklenitvi, je bila namreč tudi sprememba osnovnega kapitala.¹⁸ Iz obrazložitev sodišč izhaja, da lahko vsak ločitveni upnik, ki ima zavarovano terjatev, glede na sporno zakonsko domnevo vloži predlog za začetek stečajnega postopka kadarkoli po pravnomočno potrjeni prisilni poravnavi, če je dolžnik v več kot dvomesečni zamudi s plačilom, upoštevajoč pri tem temeljno obligacijskopravno razmerje, ker prisilna poravnava na zavarovano terjatev nima učinka. Dolžnik je glede na temeljno obligacijskopravno razmerje običajno v zamudi s plačilom zavarovanih terjatev že ob uvedbi prisilne poravnave, še toliko bolj pa ob sami sklenitvi te poravnave. Zato je taka zamuda v primeru obstoja ločitvenih upnikov vedno navzoča. Glede na navedeno stališče sodišč to pomeni, da je po potrjeni prisilni poravnavi vedno navzoča tudi grožnja uspešne vložitve predloga za začetek stečajnega postopka katerega od ločitvenih upnikov, čeprav se sicer finančni ukrepi prestrukturiranja izvajajo skladno s pravnomočno sklenjeno prisilno poravnavo. Dolžnica je namreč ob sklenitvi prisilne poravnave insolventna, saj mora ta predpostavka biti izpolnjena, da se postopek prisilne poravnave sploh uvede in da nato pride do njene sklenitve.¹⁹Navedeno stališče sodišč zato pomeni izvotlitev instituta pravnomočno potrjene prisilne poravnave in njenih učinkov. Prisilna poravnava je v takem primeru namreč nesmiselna, saj lahko ločitveni upniki glede na stališče sodišč njeno izvajanje kadarkoli ustavijo s predlogom za začetek stečajnega postopka, čeprav se ukrepi izvršujejo v skladu s to poravnavo. Zato upniki ob takem stališču sodišč v postopku prisilne poravnave že od samega začetka nimajo zagotovila, da bo prisilna poravnava izvedena, četudi bo pravnomočno potrjena. Na nesmiselnost spornega stališča sodišč kaže tudi 152. člen ZFPPIPP, ki ne dovoljuje hkratnega vodenja postopka prisilne poravnave in stečajnega postopka, saj se ta postopka izključujeta (njuna namena sta diametralno nasprotna). Navedena določba daje prednost postopku prisilne poravnave. Če se postopek prisilne poravnave konča z njeno pravnomočno potrditvijo, se upnikov predlog za začetek stečajnega postopka zavrže (po potrditvi prisilne poravnave torej ni mogoče še odločanje o začetku stečajnega postopka; sedmi odstavek 152. člena ZFPPIPP).²⁰Zato pa imajo upnice možnost kot stranke sodelovati v postopku prisilne poravnave in uveljavljati pravna sredstva, med katerimi je tudi ugovor zoper vodenje prisilne poravnave (172. člen ZFPPIPP), če menijo, da ni pogojev za njeno sklenitev oziroma da so izpolnjeni pogoji za začetek stečajnega postopka. Kdo je lahko stranka v (predhodnem in) glavnem postopku insolvenčnega postopka, določata 55. in 56. člen ZFPPIPP. V glavnem postopku prisilne poravnave lahko torej sodeluje vsak upnik, ki v tem postopku uveljavlja terjatev do insolventnega dolžnika (glej 1. točko 56. člena ZFPPIPP), kakšne pogoje mora izpolnjevati za pridobitev procesne legitimacije in s tem za upravičenje opravljati procesna dejanja v glavnem postopku zaradi insolventnosti, pa določa 57. člen ZFPPIPP. Navedene določbe ločitvenih upnic ne izvzemajo in veljajo tako za postopek prisilne poravnave kot tudi za stečajni postopek. Za pridobitev statusa stranke v insolvenčnem postopku je pomembno le, da upniki v tem postopku prijavijo svoje terjatve. V obravnavanem primeru so ločitvene upnice torej imele možnost sodelovati kot stranka v postopku prisilne poravnave, glede na tretji odstavek 200. člena ZFPPIPP pa jim njihove zavarovane terjatve niso omogočale le glasovati o prisilni poravnavi.²¹ V obravnavanem primeru pa bi lahko ločitvene upnice pridobile celo to možnost. Iz navedb pritožnic kot tudi nasprotnih udeležencev v postopku prisilne poravnave (tj. upnikov) namreč izhaja, da je bilo že v postopku prisilne poravnave znano, da zavarovane terjatve ne bodo v celoti poplačane iz vrednosti zastavljenega premoženja (podzavarovane terjatve).²² Zato bi lahko nezavarovani del terjatev, ki je presegal to vrednost, prijavile v postopku prisilne poravnave kot navadne terjatve, kar bi jim omogočilo glasovanje o prisilni poravnavi, vendar te možnosti niso izkoristile.²³

27. Iz navedenega izhaja, da sta sodišči pri sprejemanju stališča o več kot dvomesečni zamudi s plačilom zavarovanih terjatev ločitvenim upnicam očitno napačno uporabili določbe ZFPPIPP. Ker na tem stališču temelji tudi ugotovitev sodišč o obstoju aktivne legitimacije ločitvenih upnic za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka, je posledično očitno napačna tudi ta ocena sodišč.

c) Presoja očitkov o kršitvah človekovih pravic in temeljnih svoboščin z vidika 33. člena Ustave

28. Zaradi arbitrarnih odločitev sodišč je bila posledično kršena tudi pravica pritožnic do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Pritožnici zatrjujeta, da jima je bilo zaradi očitno napačne uporabe določb ZFPPIPP in sporne zakonske domneve poseženo v pridobljene pravice, ki jima gredo na podlagi imetništva poslovnih deležev v T - 2, pridobljenih v okviru potrjene prisilne poravnave. Prva pritožnica je konvertirala svoje terjatve v osnovni kapital družbe, druga pritožnica pa je poslovni delež vplačala. Na podlagi tega sta izvrševali premoženjske in upravljavske pravice, ki jima gredo iz tega naslova in ki so varovane s 33. členom Ustave.²⁴ Z začetkom stečajnega postopka pa ni prišlo do odvzema teh pravic za nazaj, pač pa za naprej.²⁵ Torej ne gre za poseg v pridobljene pravice, pač pa za upravičena pričakovanja.²⁶ Pritožnici sta namreč upravičeno pričakovali, da bosta te pravice lahko izvrševali vsaj v času izvajanja finančnih ukrepov na podlagi pravnomočno potrjene prisilne poravnave oziroma toliko časa, dokler se bodo finančni ukrepi izvajali skladno s to poravnavo. Ta pričakovanja so prav tako varovana s 33. členom Ustave.²⁷ Drugi pritožnici pa je bilo z začetkom stečajnega postopka nad T - 2 poseženo še v njeno pridobljeno pravico, saj je v postopku prisilne poravnave prijavila terjatve, ki so ji bile priznane. Pravnomočni sklep o potrditvi prisilne poravnave pomeni namreč izvršilni naslov za prisilno izterjavo v postopku priznanih terjatev (glej tretji odstavek 215. člena ZFPPIPP). Možnost za njihovo poplačilo je po sNFP do leta 2021 v višini 44 odstotkov. Vendar pa izpodbijani odločitvi sodišč o začetku stečajnega postopka nad T - 2 posegata v to njeno pravico do poplačila. Druga pritožnica do tega poplačila terjatve spričo začetka stečajnega postopka nad T - 2 ne bo mogla priti, saj bo morala terjatev, ki je bila sicer priznana v postopku prisilne poravnave, v stečajnem postopku prijaviti in bo poplačana pod pogoji stečajnega postopka, torej pod drugačnimi pogoji, kot jih določa pravnomočni sklep o potrditvi prisilne poravnave. Tudi zato je drugi pritožnici z odločitvama sodišč kršena pravica iz 33. člena Ustave, saj varstvo pravice iz 33. člena Ustave zajema tudi terjatve.²⁸

29. Izpodbijani odločitvi torej kršita 22. in 33. člen Ustave. Ker ju je Ustavno sodišče razveljavilo že zaradi navedenih kršitev (1. točka izreka), se z drugimi očitki pritožnikov ni ukvarjalo.

30. Ustavno sodišče se je na predlog pritožnic odločilo, da bo na podlagi prvega odstavka 60. člena ZUstS samo odločilo o pravicah pritožnikov glede na okoliščine primera.²⁹ V obravnavanem primeru gre za hude posledice, ki so pritožnicama zaradi izpodbijanih odločitev sodišč, s katerima so bile kršene človekove pravice, že nastale, saj jima je z začetkom stečajnega postopka izvrševanje premoženjskih in upravljavskih pravic, varovanih s 33. členom Ustave, povsem onemogočeno (glej opombi 24 in 25). Te njune pravice so namreč neločljivo povezane z obstojem družbe, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost zaradi pridobivanja dobička (prim. 3. člen ZGD-1). Z objavo sklepa o začetku stečajnega postopka pa za stečajnega dolžnika nastopijo pravne posledice začetka stečajnega postopka, katerega cilj je njegovo prenehanje, čim boljše unovčenje njegovega premoženja in s tem čim boljše poplačilo upnikov.V obravnavanem primeru te posledice trajajo že skoraj dve leti in pol, tj. od 16. 9. 2014, ko je sodišče prve stopnje prvič izdalo sklep o začetku stečajnega postopka. Z izpodbijanim sklepom Višjega sodišča se je namreč nad T - 2 začel stečajni postopek že tretjič, pred Ustavnim sodiščem pa se zadeva obravnava že drugič. Zaradi nastopa omenjenih pravnih posledic začetka stečajnega postopka T - 2 že od takrat ne more poslovati v okvirih, ki sicer veljajo za poslovanje pravnih oseb, ker je podvržen omejitvam iz ZFPPIPP, ki veljajo za stečajni postopek.³⁰ Na podlagi drugega odstavka 244. člena ZFPPIPP v primeru, ko je sklep o začetku stečajnega postopka na podlagi pritožbe razveljavljen, v ponovnem postopku pa sodišče znova izda sklep o začetku stečajnega postopka, namreč velja, da so nastale pravne posledice začetka stečajnega postopka z dnem, ko je bil objavljen oklic o začetku stečajnega postopka na podlagi prvega sklepa o začetku stečajnega postopka. Ker je poslovanje T - 2 zaradi navedenega precej ohromljeno in je izvrševanje pravic pritožnikov (premoženjskih in upravljavskih) onemogočeno, je zato z vsakim dnem bolj ogrožen njen obstoj, prenehanje T - 2 pa bi pomenilo tudi trajno izgubo navedenih pravic pritožnikov.³¹ To pa še toliko bolj spričo dejstva pravnomočno potrjene prisilne poravnave, ki je bila pred uvedbo stečajnega postopka v fazi izvajanja. Uporaba prvega odstavka 60. člena ZUstS je glede na naravo pravic, ki so predmet odločanja v tem primeru, potrebna torej tudi zaradi posledic, ki bi zaradi čakanja na novo odločitev nastale za pritožnika.

31. Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes (prvi odstavek 24. člena ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj.

32. Druga pritožnica je vložila pobudi za začetek postopka za oceno ustavnosti v 2. točki izreka navedene določbe ZPP ter nekaterih določb ZFPPIPP. Njen pravni interes za odločitev o pobudah je temeljil na ustavnih pritožbah, ki jima je Ustavno sodišče ugodilo in izpodbijane sodbe zaradi ugotovljene kršitve 22. in 33. člena Ustave razveljavilo. Morebitna ugoditev pobudam zato ne bi privedla do izboljšanja pravnega položaja druge pritožnice. To pomeni, da druga pritožnica ne izkazuje pravnega interesa za začetek postopka za oceno ustavnosti izpodbijanih določb. Ustavno sodišče je zato pobudi zavrglo (2. točka izreka).³²

33. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi tretjega odstavka 25. člena, prvega odstavka 59. člena in prvega odstavka 60. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Jadranka Sovdat ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Etelka Korpič - Horvat, dr. Špelca Mežnar, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, Marko Šorli in Jan Zobec. Sodnica dr. Dunja Jadek Pensa je bila pri odločanju o zadevi izločena. Ustavno sodišče je odločbo sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasovala sodnica Sovdat.

¹ Vrhovno državno tožilstvo je v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevalo zmotno uporabo druge alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP v zvezi z 19., 20., 46., 212., 213. in 214. členom ZFPPIPP.

² Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom št. St 2340/2014 z dne 16. 9. 2014 ugodilo predlogu upnic in začelo stečajni postopek nad T - 2. Ta sklep je bil nato s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. Cst 485/2014 z dne 29. 10. 2014 razveljavljen in zadeva je bila vrnjena sodišču prve stopnje v novo odločanje. To sodišče je nato navedeni predlog upnic s sklepom z dne 22. 6. 2015 zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je to odločitev s sklepom št. Cst 456/2015 z dne 5. 8. 2015 spremenilo, predlogu ugodilo in začelo stečajni postopek nad T - 2. Ta sklep je bil nato razveljavljen z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-653/15 in zadeva je bila vrnjena Višjemu sodišču v novo odločanje, ki je odpravilo procesno pomanjkljivost in z izpodbijanim sklepom znova začelo stečajni postopek nad dolžnico.

³ Nad T - 2 je bila prisilna poravnava pravnomočno potrjena s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. Cst 22/2012 z dne 16. 2. 2012.

⁴ Pritožnici uveljavljata tudi očitek o arbitrarni uporabi tretje alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, vendar pa je ta očitek neutemeljen, saj sodišči navedene določbe nista uporabili.

⁵ Navadne terjatve so terjatve, ki niso zavarovane z ločitveno pravico (nezavarovane terjatve). Njihova prijava je pomembna zaradi pridobitve statusa stranke v postopku in glasovalne pravice o sprejetju prisilne poravnave (glej 200. člen ZFPPIPP). Sodno se uveljavljajo skladno z vsebino pravnomočno potrjene prisilne poravnave, tj. v višini in po poteku rokov, določenih v tej poravnavi, če terjatev takrat ni plačana (prim. prvi in drugi odstavek 214. člena ZFPPIPP).

⁶ Zato ločitveni upniki niso imeli glasovalne pravice, razen izjeme, določene v 1. točki tretjega odstavka 200. člena ZFPPIPP, ki določa, da upnik nima pravice glasovati o prisilni poravnavi glede zavarovane terjatve, razen če je to terjatev prenesel na insolventnega dolžnika v postopku spremembe osnovnega kapitala zaradi finančnega prestrukturiranja v skladu s posebnimi določbami ZFPPIPP, ki to spremembo urejajo.

⁷ Točka 2 drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP določa, da je dolžnik, nad katerim je tekel postopek prisilne poravnave ali poenostavljen postopek prisilne poravnave, ki je bil končan s pravnomočno potrditvijo prisilne poravnave ali poenostavljene prisilne poravnave, trajneje nelikviden (če se ne dokaže drugače), če za več kot dva meseca zamuja:
– s plačilom svojih obveznosti na podlagi potrjene prisilne poravnave ali poenostavljene prisilne poravnave ali
– s plačilom svojih obveznosti do ločitvenih upnikov, ki so nastale pred začetkom postopka prisilne poravnave ali poenostavljene prisilne poravnave, ali
– z izvedbo drugih ukrepov finančnega prestrukturiranja, določenih v načrtu finančnega prestrukturiranja.

⁸ Tretja alineja 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP zajema torej še druge ukrepe finančnega prestrukturiranja poleg ukrepov finančnega prestrukturiranja iz prve in druge alineje te določbe. Na nelogičnost stališča sodišča o uporabi sporne določbe v obravnavanem primeru pa kaže tudi peti odstavek 14. člena ZFPPIPP, kljub temu da je bil uveden šele z ZFPPIPP-F, torej po pravnomočno potrjeni prisilni poravnavi. Ta določba uvaja namreč novo zakonsko domnevo o pravnomočno potrjeni prisilni poravnavi, ki šteje, da s pravnomočnostjo sklepa o potrditvi prisilne poravnave preneha položaj insolventnosti dolžnika, razen če se ne dokaže drugače. To pomeni, da se ta domneva o solventnosti dolžnika lahko izpodbije le zaradi obstoja katere od zakonskih domnev iz 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Nesmiselno bi namreč bilo, da bi se ob komaj pravnomočno potrjeni prisilni poravnavi ponovno ugotavljala insolventnost iz enakih ali celo istih razlogov, saj bi sicer to pomenilo, da institut prisilne poravnave nima nobene teže oziroma je brez pomena.

⁹ Glede na to, da sporna zakonska domneva v obravnavanem primeru sploh ne pride v poštev, obravnava očitka o njeni nedopustni retroaktivni uporabi, ki ga pritožnici prav tako uveljavljata, ni smiselna.

¹⁰ Taka je tudi ureditev v primeru stečajnega postopka. Tudi začetek tega postopka na terjatev, zavarovano z ločitveno pravico, ne vpliva, ne vpliva pa niti na ločitveno pravico (prvi odstavek 279. člena ZFPPIPP). Zavarovane terjatve ni mogoče poplačati iz drugega premoženja stečajnega dolžnika, pač pa le iz premoženja, ki je predmet ločitvene pravice (304. člen ZFPPIPP). Kupnina iz unovčenega premoženja tvori posebno stečajno maso (225. člen ZFPPIPP).

¹¹ Glej tudi N. Plavšak, Položaj in pravne možnosti ločitvenih upnikov v postopku prisilne poravnave, Podjetje in delo, št. 6–7 (2013), str. 1213. Kot navaja avtorica v navedenem članku, ne sme motiti, da je v tej določbi izrecno urejen samo položaj, pri katerem je bila ločitvena pravica že uveljavljena, saj navedeno izhaja že iz izraza »zavarovana terjatev«, kot ga opredeljuje ZFPPIPP (prim. tretji odstavek 20. člena v zvezi z 19. členom ZFPPIPP).

¹² Peti odstavek 20. člena ZFPPIPP določa, da se kot nezavarovana terjatev obravnava tudi tisti del zneska zavarovane terjatve ločitvenega upnika, za katerega znesek terjatve presega vrednost premoženja, ki je predmet ločitvene pravice. To velja tudi za stečajni postopek. Če unovčeno premoženje (posebna stečajna masa) ne zadošča za poplačilo zavarovanih terjatev, se preostali neplačani del terjatev poplača kot navadne terjatve iz splošne razdelitvene mase (sedmi odstavek 371. člena ZFPPIPP).

¹³ Podobno ureditev je poznal že Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93, 39/97 in 52/99 – v nadaljevanju ZPPSL). Dolžnik privilegiranim upnikom iz drugega odstavka 60. člena ZPPSL, med katerimi so bili tudi ločitveni upniki, namreč niti ni mogel ponuditi drugačnega poplačila oziroma poplačila v drugem premoženju dolžnika (glej N. Plavšak v: N. Plavšak (red.), Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2000, str. 237).

¹⁴ To izhaja tudi iz mnenja N. Plavšak, ki sta ga odgovoru na ustavni pritožbi zoper odločitev sodišča druge stopnje predložili DUTB in TCK (izdelan po naročilu DUTB), v katerem avtorica navaja, da dolžnik sam brez sodelovanja upnika ne more zastavljene stvari uspešno prodati.

¹⁵ Iz predloga za izvršbo, ki sta ga odgovoru na ustavni pritožbi priložila DUTB in TCK, izhaja, da je bil predlog za izvršbo pri sodišču prve stopnje vložen 16. 1. 2013. T - 2 je v izvršilnem in pozneje v pravdnem postopku vlagala pravna sredstva in delno uspela. Kot izhaja iz izjav drugih upnic in obeh pritožnic, se je namreč v teh postopkih pri eni od ločitvenih upnic izkazalo, da njena ločitvena pravica ne obstaja. Iz 4. točke obrazložitve sodišča druge stopnje pa izhaja, da so ločitvene upnice že 21. 5. 2014 vložile predlog za začetek stečajnega postopka nad T - 2.

¹⁶ N. Plavšak. Pravne kombinacije v postopku prisilne poravnave, Šola insolvenčnega prava 2015 (Portorož), str. 2; prim. tudi 136. člen ZFPPIPP.

¹⁷ Prisilna poravnava je sklenjena, če zanjo glasujejo upniki, katerih skupni ponderirani zneski terjatev so najmanj enaki šestim desetinam zneska osnove iz tretjega odstavka 201. člena ZFPPIPP (205. člen v zvezi s prvim in drugim odstavkom 201. člena ZFPPIPP).

¹⁸ To izhaja že iz sklepov o potrditvi prisilne poravnave št. St 29/2011 z dne 28. 11. 2011 in št. Cst 22/2012 z dne 16. 2. 2012. Prva pritožnica navaja, da je druga pritožnica vplačala 304.500 EUR (1,68-odstotni delež), Lokainvest 42.000 EUR (0,23-odstotni delež), sama pa naj bi konvertirala svoje terjatve v višini 17.733.974,03 EUR v poslovni delež dolžnice (98,06-odstotni delež). Ta udeležba v T - 2 je razvidna iz podatkov na spletni strani AJPES. Po navedbah prve pritožnice pa naj bi vse tri upnice podale izjavo o podrejenosti terjatev (glede na tretji odstavek 214. člena ZFPPIPP te terjatve s pravnomočnostjo sklepa o potrditvi prisilne poravnave prenehajo).

¹⁹ Zavarovane terjatve običajno predstavljajo pomemben delež dolžnikovih obveznosti. Običajno so to obveznosti iz kreditnih pogodb, kjer gre za visoke zneske. Zato lahko znatno prispevajo k ugotovljeni insolventnosti dolžnika v postopku prisilne poravnave. Prisilna poravnava se uvede ravno zaradi insolventnosti dolžnika in se tudi izglasuje zato, ker je dolžnik insolventen, saj se sicer lahko vloži ugovor proti vodenju postopka prisilne poravnave (172. člen ZFPPIPP). Ukrepi finančnega prestrukturiranja, ki so bili v okviru te prisilne poravnave sprejeti, služijo odpravi te insolventnosti. V primeru T - 2 se bodo v ta namen nekateri ukrepi iz prisilne poravnave izvajali do leta 2021. Gre torej za proces, ki traja.

²⁰ Ni smiselno, da se drug insolvenčni postopek uvaja iz enakega ali podobnega razloga, ki je narekoval sklenitev prisilne poravnave, ta pa je pravnomočno potrjena in se izvaja. To izhaja tudi iz petega odstavka 14. člena ZFPPIPP, ki je bil sicer uveden po pravnomočno potrjeni prisilni poravnavi nad T - 2 z ZFPPIPP-F in ki uvaja zakonsko domnevo o solventnosti dolžnika z dnem izdaje sklepa o pravnomočno potrjeni prisilni poravnavi, če se ne dokaže drugače (če torej ne obstaja katera od zakonskih domnev iz 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, ki pomenijo več kot dvomesečno zamudo pri izvajanju ukrepov iz pravnomočno potrjene prisilne poravnave; glej tudi opombo 8).

²¹ V obravnavanem primeru sta svoje zavarovane terjatve v postopku prisilne poravnave prijavili le dve ločitveni upnici.

²² Že Vrhovno sodišče je pojasnilo, da gre pri tem, kolikšen je zavarovani in kolikšen nezavarovani del terjatve, za dejansko vprašanje, kar pomeni, da mora biti vrednost zavarovanj znana ves čas postopka prisilne poravnave, saj jo mora dolžnik kot predlagatelj navesti že v poročilu o finančnem položaju in poslovanju, ki je sestavni del predloga za začetek navedenega postopka (2. točka prvega odstavka 141. člena ZFPPIPP), ter v seznamu ločitvenih upnikov navesti ocenjeno vrednost premoženja, ki je predmet ločitvene pravice in ki jo izdela pooblaščeni ocenjevalec vrednosti premoženja. Tako je bilo tudi v obravnavanem primeru.

²³ Res je šele ZFPPIPP-F dodal novi četrti odstavek 201. člena, ki je izrecno uredil izračun deleža glasovalnih pravic glede nezavarovanega dela zavarovane terjatve, vendar pa se je v sodni praksi to izvajalo že pred tem, če je ločitveni upnik take terjatve v postopku prisilne poravnave prijavil (prim. sklepe Višjega sodišča v Ljubljani št. Cst 48/2013 z dne 20. 2. 2013, št. Cst 151/2013 z dne 25. 4. 2013 in št. Cst 259/2013 z dne 16. 7. 2013).

²⁴ Premoženjske pravice so zlasti pravice do poslovnega deleža, sodelovanja pri dobičku, in dela likvidacijske mase ter do drugih premoženjskih ugodnosti (npr. možnost zadovoljevanja posebnih potreb posameznika ali več družbenikov prek poslovanja družbe – prim. prvi odstavek 493. člena ZGD-1); upravljavske pravice pa so pravice družbenikov, na skupščini družbe odločati o vprašanjih, določenih v 505. členu ZGD-1 (prim. Š. Ivanjko v: Š. Ivanjko, M. Kocbek, S. Prelič, Korporacijsko pravo, Pravni položaj gospodarskih subjektov (druga, dopolnjena izdaja), GV Založba in Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Ljubljana 2009, str. 915, 919 in 928).

²⁵ Odvzeta jima ni bila le pravica do likvidacijske mase po poplačilu vseh terjatev v stečajnem postopku (prim. drugi odstavek 373. člena ZFPPIPP).

²⁶ V takem primeru mora upnik izkazati, da obstaja njegov konkretni, na veljavnem pravu temelječi zahtevek za pridobitev določenega premoženja. Tak zahtevek mora imeti zadostno podlago v nacionalnem pravu ter mora biti bolj konkretiziran od golega upanja (glej odločbo št. U-I-117/07 z dne 20. 4. 2007, Uradni list RS, št. 58/2007, in OdlUS XVI, 64, 32. točka obrazložitve). V obravnavanem primeru imajo ta pričakovanja dovolj trdno oporo v določbah Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 65/09 – uradno prečiščeno besedilo, 33/11, 91/11, 32/12, 57/12, 82/13 in 55/15 – v nadaljevanju ZGD-1).

²⁷ Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da glede na to, da Ustava varuje vse pravice, ki pomenijo uresničevanje človekove svobode na premoženjskem področju, uživajo tudi upravljavske in premoženjske pravice, ki izhajajo iz kapitalskega vložka (delnic) delničarja v delniški družbi, ustavnopravno varstvo na podlagi 33. člena Ustave (primerjaj odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-199/02 z dne 21. 10. 2004, Uradni list RS, št. 124/04 in OdlUS XIII, 65; št. U-I-66/08 z dne 11. 12. 2008, Uradni list RS, št. 121/08, in OdlUS XVII, 73; in št. U-I-165/08, Up-1772/08, Up-379/09 z dne 1. 10. 2009, Uradni list RS, št. 83/09, in OdlUS XVIII, 40). Nič drugače ne more veljati za poslovni delež družbenika v družbi z omejeno odgovornostjo.

²⁸ Ustavni pojem lastnine je širši od civilnega pojma lastninske pravice (glej npr. odločbo št. U-I-267/06 z dne 15. 3. 2007, Uradni list RS, št. 29/07, in OdlUS XVI, 20, 24. točka obrazložitve). Primerjaj tudi G. Virant in L. Šturm v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 342.

²⁹ Če Ustavno sodišče razveljavi izpodbijane odločitve sodišč, lahko na podlagi prvega odstavka 60. člena ZUstS samo odloči o sporni pravici, če ima v spisu za to dovolj podatkov in če je to nujno zaradi odprave posledic, ki so na podlagi razveljavljenega akta že nastale, ali če to terja narava ustavne pravice oziroma svoboščine.

³⁰ Sicer je sodišče prve stopnje s sklepom št. St 2340/2014 z dne 13. 4. 2016 na predlog upraviteljice dovolilo nadaljevanje poslovanja T - 2, vendar pa s tem pravne posledice začetka stečajnega postopka niso bile odpravljene. Kot izhaja iz navedenega sklepa sodišča, je cilj nadaljevanja poslovanja še vedno skladen z namenom stečajnega postopka, ki je prenehanje dolžnika, pri tem pa doseči čim boljšo prodajo dolžnika kot poslovne celote ter povečanje stečajne mase, s tem pa čim boljše poplačilo upnikov.

³¹ Razen pravice do likvidacijske mase po poplačilu vseh terjatev v stečajnem postopku.

³² Prva pritožnica je Ustavnemu sodišču predlagala, naj v primeru, če ne bo sledilo njeni utemeljitvi ustavne pritožbe, da gre pri drugi in tretji alineji 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP za pravo retroaktivnost, ki je v neskladju s 155. členom Ustave, začne postopek za oceno ustavnosti teh določb in ugotovi njuno neskladnost z Ustavo. Gre za podrejeno pobudo. Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da Ustavno sodišče podrejenih pobud ne obravnava, saj ZUstS to ne omogoča (glej npr. sklep št. Up-810/12 z dne 20. 1. 2015). Zato o njej Ustavno sodišče ni odločalo.