Številka:	Up-239/15-17
Datum:	7. 6. 2017

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi družbe INFOHIP, Kranj, d. o. o., Kranj, ki jo zastopa mag. Miha Šipec, odvetnik v Ljubljani, na seji 7. junija 2017

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. III Ips 69/2014 z dne 20. 1. 2015 se zavrne.

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju z zamudno sodbo zavrnilo pritožničin (tožničin) tožbeni zahtevek za povrnitev premoženjske škode proti Republiki Sloveniji v višini 1.605.987,91 EUR z zamudnimi obrestmi. Odločitev temelji na presoji, da pritožnica ni podala ustreznih (sklepčnih, substanciranih) trditev o vzročni zvezi med ugotovljenim protipravnim ravnanjem države – predolgim trajanjem sodnih postopkov – in nastalo škodo. Višje sodišče v Ljubljani je sodbo prve stopnje potrdilo. Navedlo je tri razloge za zavrnitev zahtevka pritožnice: (a) da tožba ni sklepčna glede vzročne zveze med opustitvijo odločanja brez nerazumnega odlašanja o izselitvi 84 najemnikov v stavbi s 198 sobami in škodo v višini vrnitve celotnega bančnega kredita; (b) da niso sklepčne, in ne omogočajo niti delne ugoditve zahtevku, niti pritožničine trditve o višini škode, ker naj ne bi navedla, katere sobe so bile zasedene in katere ne;¹ (c) da zahtevek pritožnice ni utemeljen po teoriji o adekvatni vzročnosti, ker zatrjevana posledica (dolžnost takojšnje vrnitve kredita zaradi razdrtja kreditne pogodbe) ni adekvatna zatrjevanemu vzroku (opustitev odločanja v razumnem roku o tožbenih zahtevkih za izselitev najemnikov iz stavbe pritožnice).²

2. Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijo pritožnice. Tudi Vrhovno sodišče se sklicuje na več ločenih razlogov za tako odločitev, ki pa jim je skupno to, da pripeljejo do zaključka o nesklepčnosti tožbe zaradi neizpolnjenosti pogoja iz 3. točke prvega odstavka 318. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17 – v nadaljevanju ZPP): utemeljenost tožbenega zahtevka mora izhajati iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Vrhovno sodišče poudari, da trditev pritožnice, da ji je zaradi sojenja, ki ni bilo brez nepotrebnega odlašanja, nastala vtoževana škoda, sama po sebi še ne zadostuje za podlago fikciji, da je tožena stranka priznala vzročno zvezo med škodnim ravnanjem in nastalo škodo. Treba naj bi bilo opraviti presojo, ali zatrjevana konkretna dejstva vodijo do pravnega zaključka o obstoju vzročne zveze med protipravnim ravnanjem in škodno posledico. V nadaljevanju Vrhovno sodišče navede: (a) da so tožbene trditve same s seboj v nasprotju glede višine najemnin, ki bi jih bilo mogoče iztržiti za prostore v kupljenem objektu, in da trditve o začetku pritekanja najemnin s 1. 1. 1998 ostajajo na ravni ugibanja; (b) da je v sodni praksi splošno uveljavljena teorija adekvatne vzročnosti, po kateri ni mogoče šteti, da je počasno odločanje sodišča pravno sprejemljiv vzrok nastanka škode v obliki višjih obresti, ki jih je bila pritožnica dolžna plačevati kreditodajalcu; (c) da veljajo glede nesklepčnosti tožbe tudi v tej zadevi razlogi, ki jih je Vrhovno sodišče že navedlo v sodbi in sklepu št. III Ips 9/2013 z dne 26. 4. 2013, torej razlogi, upoštevni za zavrnitev odškodninskega zahtevka zaradi izpadlih najemnin za kupljeni objekt. Vrhovno sodišče namreč vidi med omenjenim zahtevkom in odškodninskim zahtevkom, ker naj zaradi izpadlih najemnin ne bi bilo mogoče odplačevati kredita, očitno povezavo in zaključuje, da če prvi zahtevek ni utemeljen, ne more biti utemeljen niti zahtevek za povrnitev škode, ki je le posledica prve.

3. Pritožnica zatrjuje kršitev 2., 14., 15., 22., 23., 26., 33., 67. in 69. člena Ustave. Navaja, da je predmet izpodbijane sodbe presoja sklepčnosti le dela tožbe, ki jo je 28. 2. 2006 vložila na Okrožno sodišče v Ljubljani. Šlo naj bi za več odškodninskih zahtevkov, ki naj bi izvirali iz (istega) protipravnega ravnanja toženke. Pritožnica pojasnjuje, da je v delu, ki se nanaša na zahtevek iz naslova izgubljenega dobička zaradi izpadlih najemnin, ki je bil zajet v isti tožbi kot zahtevek, o katerem je bilo odločeno z izpodbijano sodbo, s prvo ustavno pritožbo že uspela (odločba Ustavnega sodišča št. Up-695/11 z dne 10. 1. 2013, Uradni list RS, št. 9/13, in OdlUS XX, 13), medtem ko naj bi bila druga ustavna pritožba glede izgubljenega dobička (št. Up-642/13) že sprejeta v obravnavo, vendar naj Ustavno sodišče v času vložitve te ustavne pritožbe o njej še ne bi odločilo.³ Pritožnica se sklicuje na zadevo št. Up-642/13 in meni, da sta zadevi med seboj povezani že zato, ker je v obeh protipravnost ravnanja toženke tudi po mnenju sodišč »nesporna in nedvomna«, sklep o nesklepčnosti pa naj bi Vrhovno sodišče v obeh primerih sprejelo le glede vzročne zveze med protipravnim ravnanjem in škodo. Neuspeh pritožnice naj bi pomenil izgubo na 26. členu Ustave utemeljenega odškodninskega varstva. Pritožnica trdi, da se v odločitvah Vrhovnega sodišča, ki jih je Ustavno sodišče že obravnavalo oziroma jih obravnava, v zadevah št. Up-695/11, št. Up-642/13 in v tej zadevi, zrcali kontinuirano protiustavno negiranje pravice do odškodnine zaradi nedopustnega ravnanja države iz 26. člena Ustave. Po oceni pritožnice je zato Vrhovno sodišče v nasprotju z 22. členom Ustave odločilo na podlagi meril, ki pri sojenju ne bi smela priti v poštev. Predvsem naj bi naklepno iskalo razlage, ki naj bi tožbo pritožnice kazale kot nesklepčno, odklanjalo naj bi ustaljene koncepte, ki bi šli pritožnici v korist, in nasploh naj bi tendenciozno ravnalo v škodo pritožnice.

4. Pritožnica podaja kronologijo dogajanja in sodnega odločanja o odškodninskih zahtevkih, ki jih je utemeljevala s tezo o protipravno počasnem in neučinkovitem odločanju sodišč o tožbah za izpraznitev in izročitev v posest posameznih sob v objektu Delavski dom v Kranju (v nadaljevanju poslovni objekt). Ponavlja, da je Vrhovno sodišče z izpodbijano sodbo zavrnilo naložitev državi plačila odškodninske terjatve iz naslova višjih zamudnih obresti (v primerjavi z rednimi pogodbenimi obrestmi), do katerih je prišlo zaradi odstopa banke od kreditne pogodbe zaradi pritožničinega neplačevanja obveznosti iz kreditne pogodbe, ki naj bi bilo posledica nezmožnosti pridobivanja najemnin zaradi neizselitve neplačevitih najemnikov. Trdi, da vsekakor ni imela možnosti oddajati v ekonomski najem nobene od sob v objektu, niti tistih nekaj sob, ki so jih najemniki pred pravdami ali med njimi morda sami izpraznili, in da je tako tudi oblikovala odškodninske zahtevke. V pravdi naj bi postavila neprerekano trditev, da najemnikov, ki bi plačevali ekonomske najemnine, ni mogla naseliti v nobeno od 198 sob v poslovnem objektu. Pritožnica meni, da glede na to, da toženka sploh ni vložila odgovora na tožbo, od tod naprej sploh ni dvoma o sklepčnosti njene tožbe.

5. Pritožnica poleg navedenega trdi, da je tako ali tako dejanska podlaga zahtevka, povezanega z bančnim kreditom, drugačna kot pri izpadlih najemninah, in sicer: sobe bi morale biti 1. 1. 1998 prazne, pa zaradi počasnega dela sodišč niso bile; če bi bile, bi lahko pritožnica sobe oddajala na trgu za najemnino v višini 15 ali 20 DEM/m²; s temi prihodki bi v roku odplačevala kredit, banka od kredita ne bi odstopila, pritožnici pa ne bi bilo treba plačevati visokih zamudnih obresti. Pri tem naj ne bi bilo pomembno, tudi če bi res obstajalo nekaj praznih sob, ki bi jih lahko pritožnica oddajala tudi brez sodne intervencije, saj naj domnevni (majhni) prihodki, ki bi iz takega oddajanja lahko nastali, tožnici že v temelju ne bi mogli omogočiti, da redno odplačuje celoten visok kredit in s tem prepreči škodo zaradi odpovedi kreditne pogodbe. Na te revizijske navedbe naj Vrhovno sodišče ne bi odgovorilo.

6. Pritožnica izpostavlja več domnevnih napak oziroma vrzeli v argumentaciji Vrhovnega sodišča o nesklepčnosti zahtevka iz naslova bančnega kredita. Predvsem naj bi bilo kršeno temeljno izhodišče, da se (neizpodbitno) šteje, da toženec, ki ni odgovoril na tožbo, priznava dejanske trditve, na katere tožnik opira zahtevek, posledično pa mora sodišče te dejanske trditve šteti za resnične. Po mnenju pritožnice to velja predvsem za dvom Vrhovnega sodišča o višini ekonomskih najemnin, ki bi jih pritožnica dosegala, če bi ji to (sicer izostalo) dolžno ravnanje toženke omogočalo. Pritožnica pojasnjuje, da ni mogoče enačiti situacije na prostem trgu (najemnina 15 ali 20 DEM/m²) z ravnanjem »starih« najemnikov, ki so odklanjali plačevanje celo zgolj 1 DEM/m².

7. Z očitno napačno odločitvijo o nesklepčnosti odškodninske tožbe naj bi Vrhovno sodišče pritožnici kršilo tudi človekovi pravici iz 26. in 33. člena Ustave. Z razlago naj bi zakonu dalo vsebino, ki je z vidika človekovih pravic nesprejemljiva. Pritožnica se zavzema za stališče, da je Vrhovno sodišče v celoti izničilo njeno odškodninsko terjatev. Meni, da – ker je njena odškodninska terjatev neposredno zavarovana s 26. členom Ustave – že napačna uporaba zakona (v sporu o tej terjatvi) sama po sebi pomeni nedopusten poseg v človekovo pravico (iz 26. člena Ustave). Po njenem mnenju je podanih več okoliščin, ki njen neuspeh v pravdi postavljajo v nenavadno luč (tožba je utemeljena na kršitvi 26. člena Ustave, ugotovljena je protipravnost ravnanja države, država ni odgovorila na tožbo in so vse dejanske trditve tožbe, vključno s trditvami o vzročni zvezi, molče priznane). Parcialno seciranje različnih dejanskih in pravnih vprašanj naj v tej zadevi ne bi smelo zamegliti okoliščine, da pritožnica zasleduje ustavno zajamčeno odškodnino zaradi protipravnega ravnanja države. Zato pritožnica trdi, da je bistvo predmetne zadeve ocenjevanje, vrednotenje in tehtanje »v zadevi inkorporiranih ustavnih vrednot« (predvsem pravice do odškodnine iz 26. člena Ustave).

8. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-239/15 z dne 21. 6. 2016 sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o tem obvestilo Vrhovno sodišče. V skladu z drugim odstavkom navedenega člena ZUstS je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo v odgovor nasprotni stranki, tj. toženki v pravdnem postopku, ki je na ustavno pritožbo odgovorila. Toženka predlaga, naj Ustavno sodišče zavrže ustavno pritožbo, ker pritožnica ni priložila dokazila o svojem pravnem statusu in ker v ustavni pritožbi ni »pravnega naslova za zastopanje«. Toženka opozarja, da je Ustavno sodišče v zadevi št. Up-642/13 že odločilo in da v tej zadevi ni bilo govora o domnevni škodi zaradi razdrtja kreditne pogodbe. Ustavna pritožba se ji zdi neobrazložena. Očitek o kršitvi 33. člena Ustave naj bi ostal v reviziji neizčrpan. Toženka meni, da so drugi očitki iz ustavne pritožbe pavšalni. Izostanek vložitve odgovora na tožbo naj ne bi pomenil priznanja elementov odškodninske odgovornosti, ki pomenijo zgornjo premiso sodniškega silogizma. Toženka navaja, da se je Vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi izreklo o vseh pritožničinih očitkih. Poudarja, da mora imeti tudi pravica do povračila škode iz 26. člena Ustave razumne meje, tako da država odgovarja za kršitve, ki so v neposredni zvezi z izvajanjem oblasti. Odgovornost države naj se ne bi raztezala na pogodbene obveznosti, ki so v pritožničini sferi in na katere država ne more vplivati.

9. Ustavno sodišče je z odgovorom toženke seznanilo pritožnico, ki se je nanj odzvala. Pritožnica meni, da iz odločbe Ustavnega sodišča št. Up-642/13 o »najemniškem delu« odškodninskih zahtevkov (in tudi iz kasnejše sodbe, s katero je Vrhovno sodišče v tem delu zahtevkom ugodilo) logično sledi ugoditev pričujoči ustavni pritožbi. Ta naj bi namreč izpodbijala sodbo Vrhovnega sodišča, katere – vsaj artikulirana in koherentna – izključna vsebina naj bi bilo sklicevanje na protiustavno in razveljavljeno sodbo Vrhovnega sodišča št. III Ips 9/2013. Pritožnica opozarja, da toženka v postopku z ustavno pritožbo ne more nadomeščati odgovora na tožbo, ki ga v pravdi ni vložila. Ne strinja se s stališčem, da odgovornost države na podlagi 26. člena Ustave nikoli ne bi mogla segati v sfero pogodbenih razmerij stranke.

10. Ustavno sodišče se je moralo najprej opredeliti do ugovorov toženke glede pogojev za vsebinsko obravnavo ustavne pritožbe. Obvezne sestavine ustavne pritožbe določa 53. člen ZUstS, ki v šesti alineji prvega odstavka odkazuje tudi na podatke, določene v Poslovniku Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11 – v nadaljevanju Poslovnik). Priloga III Poslovnika (vsebina ustavne pritožbe) tako natančneje ureja in dopolnjuje materijo iz 53. člena ZUstS.⁴ Z navedbo o manjkajočem »pravnem naslovu za zastopanje« ima toženka verjetno v mislih pravilo iz tretje alineje 1. točke priloge III Poslovnika, ki določa, da mora ustavna pritožba vsebovati tudi »naslov stalnega ali začasnega prebivališča ali sedeža pritožnikovega morebitnega zastopnika ali pooblaščenca«. Pritožničina ustavna pritožba ta podatek (na naslovni strani) vsebuje. Sicer pa toženka zmotno (preveč absolutno) razume posledice opustitve navedbe kakšne od obveznih sestavin ustavne pritožbe. Prvi odstavek 55. člena ZUstS namreč predvideva pozivanje pritožnika k dopolnitvi pomanjkljive ustavne pritožbe (s posledico kasnejšega zavrženja ustavne pritožbe, če se pritožnik na poziv ustrezno ne odzove), če sta kumulativno izpolnjena oba pogoja: (a) ustavna pritožba ne vsebuje vseh zahtevanih podatkov ali listin iz 53. člena ZUstS⁵ in (b) zaradi te pomanjkljivosti Ustavno sodišče ustavne pritožbe ne more preizkusiti. Seveda obstajajo take obvezne sestavine ustavne pritožbe (kot npr. navedba izpodbijanega akta in razlogi, s katerimi se utemeljujejo kršitve), katerih odsotnost bo vedno povzročila nezmožnost preizkusa ustavne pritožbe. Opustitev predložitve dokazila o pravnem statusu, če pritožnik ni fizična oseba (tretja alineja 3. točke priloge III Poslovnika), ni taka obvezna sestavina in tudi v konkretnem primeru ne povzroča nezmožnosti vsebinskega odločanja o ustavni pritožbi pritožnice. Pritožnica je družba z omejeno odgovornostjo, ustanovljena po slovenskem pravu, ki – kakor je razvidno iz javno dostopne baze Agencije Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve – v času izdaje te odločbe še obstaja kot pravni subjekt. Pozivanje na predložitev posebnega dokazila o pravnem statusu pritožnice je bilo tako nepotrebno, do drugačnega zaključka pa bi Ustavno sodišče utegnilo priti v primeru ustavnih pritožb, ki jih vlagajo subjekti, katerih sposobnost biti stranka je dvomljiva ali nejasna (npr. združenja ali organizacije, domnevno ustanovljene po tujem pravu, itd.).

11. Pritožnica zatrjuje, da je Vrhovno sodišče z izpodbijano sodbo kršilo večje število določb Ustave. V skladu s prvim odstavkom 50. člena ZUstS Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijanimi sodnimi odločbami kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, ne presoja pa, ali so sodišča pravilno ugotovila dejansko stanje in pravilno uporabila materialno in procesno pravo.

12. Ustavno sodišče je pri zarisu obsega očitkov, na katere mora odgovoriti, in ustavnopravnih vprašanj, do katerih se mora opredeliti, v tej zadevi kot posebej pomembno upoštevalo, da se izpodbijana sodba opira na tri samostojne in med seboj neodvisne razloge, od katerih vsak zase po mnenju Vrhovnega sodišča utemeljuje zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo zaradi povečane obremenitve pritožnice z obrestmi zaradi odpovedi kreditne pogodbe z banko. Gre torej za tri razloge nesklepčnosti odškodninske tožbe. Prvi sklop argumentacije se nahaja v 14. in 15. točki izpodbijane sodbe, kjer Vrhovno sodišče, kljub vezanosti na dejansko gradivo, ki ga je prispevala pritožnica, podvomi o resničnosti navedb pritožnice o višini izpadlih najemnin, ki bi jih (hipotetično) plačevali novi najemniki za sobe v poslovnem objektu, če bi država s sojenjem v razumnem roku omogočila, da se iz objekta deložirajo prejšnji najemniki. Drugi sklop argumentacije je v 17. točki izpodbijane sodbe: tu Vrhovno sodišče dejansko ponovi stališča iz svoje sodbe št. III Ips 9/2013, ki jih je Ustavno sodišče spoznalo za protiustavna v odločbi št. Up-642/13, s katero je navedeno sodbo razveljavilo v delu, ki se nanaša na izgubljeni dobiček. Prvima sklopoma razlogov (14., 15. in 17. točka sodbe Vrhovnega sodišča) je v bistvu skupno to, da – sicer po različnih poteh – zanikata vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem države in premoženjsko škodo zaradi odpovedi kredita zaradi odsotnosti dejstev, ki bi to vzročno zvezo utemeljila.⁶

13. Tretji razlog zavrnitve zahtevka pritožnice je pomembno drugačen. Obrazložen je v 16. točki izpodbijane sodbe, s katero Vrhovno sodišče pritrjuje 13. točki sodbe Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 1367/2013 z dne 9. 1. 2014.⁷ Tudi to je stališče o nesklepčnosti tožbe pritožnice glede elementa vzročne zveze, vendar na podlagi strogo pravnega vrednotenja vprašanja vzročne zveze in ob nedvomnem sprejemanju resničnosti vseh dejstev, ki jih je pritožnica navedla v dokaz obstoja pravno upoštevne vzročno-posledične verige, brez namiga, da so katera dejstva, zaradi katerih bi lahko tožba postala sklepčna, izostala zaradi nepopolnega opisa življenjskega primera.⁸ Vrhovno sodišče s tem stališčem pove, da v okoliščinah, ki jih opisuje pritožnica, doktrina adekvatne vzročnosti izključuje, da bi se ugotovljeno protipravnemu ravnanju države pripisala pravno upoštevna vzročna zveza s škodo, ki jo tvori razlika med obrestmi, natečenimi po dejansko zaračunani stopnji zamudnih obresti, in obrestmi, natečenimi po pogodbeni obrestni stopnji, ki je veljala do odpovedi kreditne pogodbe med pritožnico in banko. Navedeno stališče je treba povezati s 13. točko obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer Vrhovno sodišče ponovi svoj zaključek iz sodbe in sklepa št. III Ips 9/2013, da je treba pri vzročni zvezi ločiti med dejstvi, ki jih pravdna stranka zatrjuje, in pravnim sklepanjem sodišča na njihovi podlagi, da ni mogoče »priznati vzročne zveze« in da mora sodišče kljub temu, da je toženka priznala vsa tožbena dejstva, presoditi, ali ta dejstva vodijo do pravnega zaključka o obstoju vzročne zveze.⁹

14. Ko z ustavno pritožbo izpodbijana sodna odločba sloni na več stališčih, ki so med seboj ločena, neodvisna in (posamično) zadostna za utemeljitev odločitve, za zavrnitev ustavne pritožbe zadošča že, da Ustavno sodišče ugotovi, da vsaj eno stališče prestane ustavnosodni preizkus. Ustavno sodišče je tako ravnalo tudi v obravnavanem primeru, pri čemer se je najprej opredelilo do argumentacije Vrhovnega sodišča o doktrini adekvatne vzročnosti (13. točka obrazložitve te odločbe). Če zavrnitev odškodninskega zahtevka pritožnice iz tega razloga ni ustavno sporna, se Ustavnemu sodišču ni treba opredeljevati do trditev pritožnice o preostalih razlogih.

15. Pritožnica med drugim zatrjuje, da je Vrhovno sodišče izničilo oziroma v temelju zanikalo njeno pravico do povračila škode iz 26. člena Ustave. Ta pravica je kot ustavna pravica zagotovljena tudi pravnim osebam.¹⁰ Pritožnica to tezo utemeljuje z opozarjanjem, da je bil njen zahtevek zavrnjen, čeprav je Vrhovno sodišče sprejelo, da je podana protipravnost kot element odškodninske odgovornosti, z zagovarjanjem stališča, da bi moralo v odškodninskih sporih zaradi protipravnega ravnanja države veljati, da je že vsaka nepravilna odločitev sodišča poseg v pravico iz 26. člena Ustave, kakor tudi z oceno, da je toženka priznala tožbene trditve o vzročni zvezi.

16. Prvi odstavek 26. člena Ustave določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Iz te človekove pravice v prvi vrsti izhaja splošna prepoved izvrševanja oblasti na protipraven način, in sicer ne glede na to, katera veja oblasti je škodo povzročila.¹¹ Smisel pravice do povračila škode je zagotoviti odškodninsko varstvo pred protipravnimi ravnanji državne oblasti. Po prvem odstavku 26. člena Ustave je podlaga te odgovornosti (1) protipravno ravnanje državnega organa ali organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil, pri čemer gre za (2) ravnanje pri izvrševanju oblasti oziroma v zvezi z njenim izvrševanjem, katerega posledica je (3) nastanek škode.

17. V ustavnosodni presoji je ustaljeno stališče, da je odgovornost države za škodo, ki jo s svojim protipravnim ravnanjem povzročijo državni organi, uslužbenci in funkcionarji pri izvrševanju oblasti, specifična oblika odgovornosti, za katero ne zadoščajo klasična pravila civilne odškodninske odgovornosti za drugega, pač pa je treba pri presoji posameznih predpostavk odgovornosti države upoštevati posebnosti, ki izvirajo iz oblastvene narave delovanja njenih organov, ter pri uporabi pravil splošnega obligacijskega prava paziti, da se ta pravila uporabljajo prilagojeno značilnostim javnopravne odškodninske odgovornosti za ravnanja ex iure imperii.¹² Zlasti se lahko te posebnosti kažejo na področju odškodninske predpostavke protipravnosti, za katero 26. člen Ustave prepoveduje, da bi se razlagala neprimerno ozko in togo, npr. tako, da država ne bi odgovarjala za protipravno ravnanje, ki ga ni mogoče pripisati določeni osebi ali določenemu organu, temveč državi oziroma njenemu aparatu kot takemu, kot tudi v primerih, ko ni individualiziranega odnosa med nosilcem oblasti in prizadetim posameznikom.¹³ Nasploh ima pravni standard protipravnosti pri izvrševanju oblastne funkcije drugačno vsebino kot v klasičnih civilnih odškodninskih razmerjih.¹⁴

18. Vrhovno sodišče ni poseglo v stališče sodišča prve stopnje, da je toženka ravnala protipravno. V tem oziru mu ni mogoče očitati, da ni upoštevalo opisanih posebnosti odškodninske odgovornosti države. Po drugi strani Ustavno sodišče ne more sprejeti zelo splošno in skopo predstavljenega očitka pritožnice, ki meni, da iz Ustave izhaja, da bi Vrhovno sodišče moralo ugoditi njenemu zahtevku že zaradi obstoja predpostavke protipravnosti (čeprav je ugotovilo, da v konkretnem primeru manjka predpostavka vzročne zveze). Člen 26 Ustave sam po sebi ne jamči povračila škode subjektu, če ni vzročne zveze med protipravnim ravnanjem države in njegovo škodo. Ti očitki so torej neutemeljeni.¹⁵

19. Ni pravilno niti stališče pritožnice, da v odškodninskih sporih zaradi protipravnega ravnanja države velja, da je že vsaka nepravilna odločitev sodišča poseg v pravico iz 26. člena Ustave. Po ustaljeni ustavnosodni presoji je kršitev pravice iz 26. člena Ustave podana, kadar sodišče opre svojo odločitev na kakšno pravno stališče, ki je z vidika te pravice nesprejemljivo.¹⁶

20. Pritožnica s trditvijo, da bi moralo Vrhovno sodišče šteti, da so bile z opustitvijo toženke, da vloži odgovor na tožbo, priznane tudi vse dejanske trditve o vzročni zvezi in bi posledično moralo Vrhovno sodišče ugotoviti obstoj vzročne zveze kot elementa odškodninske odgovornosti, očita stališčem iz 13. točke izpodbijane sodbe neskladje s pravico iz 26. člena Ustave. Institut zamudne sodbe (pa tudi zavrnilne zamudne sodbe, za katero gre v obravnavanem primeru) po 318. členu ZPP je izraz afirmativne litiskontestacije (absolutne oziroma neovrgljive domneve, da toženec priznava tožnikove trditve, na katere je oprt zahtevek), kar pomeni, da sodišče v zamudnem postopku ne izvaja dokazov in ne preizkuša resničnosti tožnikovih dejanskih navedb.¹⁷ Ne pomeni pa ta institut priznanja pravilnosti tožnikovih pravnih stališč ali celo utemeljenosti tožnikovega zahtevka. Vrhovno sodišče je v izpodbijani sodbi sprejelo, da so resnične vse pritožničine dejanske trditve o vzročni zvezi. Ker pa je ocenilo, da je vzročna zveza v temelju pravno vprašanje, je menilo, da ima kljub resničnosti dejanske podlage tožbe še vedno manevrski prostor oziroma pooblastilo za ta dejstva uporabiti pravo in po lastni materialnopravni presoji ugotoviti, ali je vzročna zveza v pravnem smislu kot predpostavka odškodninske odgovornosti podana ali ne. Navedeno stališče Vrhovnega sodišča, ki dejansko pove, da se problematika vzročne zveze v odškodninskem pravu ne zrcali samo v spraševanju o enostavni »naravni vzročnosti« (ki bi morda še lahko ostala v polju zgolj dejanskega), pač pa ima tudi pomembno in kompleksno pravno komponento, je splošno sprejeto v sodni praksi¹⁸ in doktrini,¹⁹ in ni mogoče šteti, da protiustavno krni učinkovito uveljavljanje pravice do povračila škode zaradi protipravnega ravnanja države. Zato s tem, da Vrhovno sodišče kljub priznanju dejanske podlage tožbe ni sprejelo, da je toženka hkrati »priznala vzročno zvezo« kot element odškodninske odgovornosti, ni ravnalo v neskladju s 26. členom Ustave.²⁰

21. Vrhovno sodišče z navedenimi stališči ni kršilo pravice pritožnice iz 26. člena Ustave.

22. Ustavno sodišče se mora v nadaljevanju opredeliti do očitkov pritožnice, da je Vrhovno sodišče odločilo na podlagi meril, ki pri sojenju ne bi smela priti v poštev, in da je o mejah teorije o adekvatni vzročnosti odločilo »tendenciozno«. Z njimi pritožnica zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, iz katere izhaja tudi zahteva po prepovedi sodniške samovolje. To ustavno procesno jamstvo je kršeno v primeru, ko je sodna odločba že na prvi pogled očitno napačna. Za očitno napačno sodno odločbo gre, če sporne uporabe prava ni mogoče zagovarjati z uveljavljenimi pravnimi pristopi, zaradi česar je utemeljen sklep, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, ampak na podlagi meril, ki pri sojenju ne bi smela priti v poštev – torej samovoljno.²¹

23. Pritožnica svoje teze o očitni napačnosti uporabe doktrine adekvatne vzročnosti v sodbi Vrhovnega sodišča podrobneje ne utemelji. Bistvena za presojo Vrhovnega (in Višjega) sodišča²² je bila ocena sodišč, da je zatrjevana škodna posledica (povečano obrestno breme zaradi odpovedi kreditne pogodbe z banko) preveč oddaljena, nepredvidljiva in posredna v razmerju do protipravnega ravnanja države (zavlačevanje z izpraznitvenimi pravdami proti starim najemnikom). Vrhovno sodišče meni, da počasno odločanje sodišč po teoriji adekvatne vzročnosti ne more biti pravno sprejemljiv vzrok škode pritožnice v luči dejstva, da ta teorija pripisuje poškodovanje tuje dobrine tistemu ravnanju, ki po splošnih življenjskih izkušnjah po rednem teku stvari pripelje do škode.

24. Teorija adekvatne vzročnosti oziroma teorija adekvatnosti je v bistvu teorija pripisljivosti: njen cilj je ugotoviti, ali je določen učinek, za katerega ni sporno, da je posledica storilčevega ravnanja, mogoče tudi v vrednostnem smislu pripisati storilcu.²³ Tu je dobro vidna razlika med dejanskim in pravnim vrednotenjem; Vrhovno sodišče v primeru pritožnice zaradi fikcije priznanja tožbenih dejstev ni smelo podvomiti o tem, da je sodno zavlačevanje z izselitvami najemnikov v »naravnem« oziroma »življenjskem« smislu preko zapletene dejanske verige med seboj povezanih vzrokov pripeljalo do nelikvidnosti pritožnice, njenega neodplačevanja kredita, odpovedi kreditne pogodbe in dejanske končne škode, ki se kaže v relativno večjem bremenu, ki ga pomenijo zamudne obresti banke v primerjavi s prvotno predvidenimi pogodbenimi. O tem tudi ni podvomilo. Naredilo je nekaj drugega. Ocenilo je, da materialno pravo ob tako ugotovljenem dejanskem stanju ne dovoljuje, da bi se kršitvi pravice do sojenja v razumnem roku pripisala relativno oddaljena premoženjska škoda na povsem drugem področju (iz poslovnega razmerja pritožnice z banko).

25. Teorija adekvatne vzročnosti je v sodni praksi razmeroma široko sprejeta. Vrhovno sodišče je v pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 15. 12. 1998 zapisalo, da se ta teorija pogosto uporablja v sodni praksi, in navedlo še: »Po njej je potrebno izmed več okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode, kot pravno upošteven vzrok šteti tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do take posledice. Življenjske izkušnje pokažejo, ali je določeno ravnanje primerno za povzročitev določene posledice, ali je torej posledica normalna, običajna, v skladu z rednim tekom stvari. Kadar pride do posledice zaradi posebnih, specifičnih ali nepričakovanih okoliščin, takrat praviloma ni pravno relevantne vzročne zveze. Praviloma zato, ker tako teorija kot sodna praksa v določenih primerih v skladu s splošnim načelom odškodninskega prava o varstvu oškodovanca dopuščata upoštevanje tudi nekaterih specifičnih okoliščin ali bolj oddaljenih posledic …«²⁴

26. Ustavno sodišče ni pristojno za odločanje o tem, ali je Vrhovno sodišče o vzročni zvezi odločilo zakonito, oziroma o tem, ali je izpodbijana sodba materialnopravno napačna.²⁵ Omejiti se mora na ugotavljanje, ali je izpodbijana sodba res »očitno« (na prvi pogled, v oči bijoče, brez vsake razumne utemeljitve) napačna. V okoliščinah primera pa ni mogoče pritrditi tem očitkom pritožnice. V konkretnem primeru je Vrhovno sodišče zanikalo obstoj pravno upoštevne vzročne zveze med protipravnim ravnanjem države in škodo v položaju, ko je mednju umeščenih več (škodi) bližjih in bolj neposrednih dejavnikov, ki so vplivali na nastanek škode (avtonomna odločitev banke, da bo odpovedala pogodbo; neodplačevanje kredita; odsotnost najemnikov, ki bi mogli ali želeli plačevati »tržne najemnine«; zasedenost objekta z najemniki, ki najemnine niso plačevali, itd.).²⁶ V obravnavanem primeru izključitev predpostavke vzročne zveze po teoriji adekvatne vzročnosti ni očitno napačna. Zato z izpodbijano sodbo pritožnici ni bila kršena pravica iz 22. člena Ustave.

27. Ustavno sodišče pritrjuje toženki, da pritožnica po vsebini ni izčrpala očitkov o kršitvi pravice do zasebne lastnine. Zahteva po izčrpanju vseh pravnih sredstev pred vložitvijo ustavne pritožbe namreč ne pomeni samo formalnega izčrpanja (to je vložitve pravnega sredstva), temveč tudi materialno izčrpanje (to je vsebinsko uveljavljanje kršitev ustavnih pravic že v vloženih pravnih sredstvih). Ker pritožnica domnevne kršitve pravice iz 33. člena Ustave (kot posledice »izničenja« odškodninske terjatve) ni uveljavljala že v reviziji, je ne more prvič uveljavljati šele v ustavni pritožbi. Povsem enako velja za (revizijsko neizčrpane) trditve o kršitvi 2., 14., 15., 23., 67. in 69. člena Ustave, pri čemer teh navedb Ustavno sodišče tudi ob materialnem izčrpanju ne bi bilo dolžno vsebinsko obravnavati, ker so v ustavni pritožbi te domnevne kršitve opisane povsem pavšalno in nekonkretizirano oziroma se niti ne nanašajo neposredno na ustavne pravice (2. člen Ustave).

28. Glede na navedeno je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrnilo.

29. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika v sestavi: predsednica dr. Jadranka Sovdat ter sodnici in sodniki dr. Matej Accetto, DDr. Klemen Jaklič, dr. Rajko Knez, dr. Etelka Korpič - Horvat, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik in Marko Šorli. Sodnica dr. Dunja Jadek Pensa je bila pri odločanju v tej zadevi izločena. Ustavno sodišče je odločbo sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Jaklič, ki je dal odklonilno ločeno mnenje.

¹ Glede na različne zatrjevane višine najemnine za različne vrste sob.

² Višje sodišče je še omenilo, da teorija o varstvenem namenu norme ne pripelje do drugačnega rezultata.

³ Do izdaje te odločbe je Ustavno sodišče že odločilo o navedeni ustavni pritožbi, in sicer tako, da ji je ugodilo (odločba št. Up-642/13 z dne 9. 7. 2015).

⁴ Obrazec ustavne pritožbe na spletni strani Ustavnega sodišča, ki ga omenja toženka, seveda povzema obvezne sestavine ustavne pritožbe, vendar je sam po sebi informativne narave.

⁵ Določba, kot navedeno, odkazuje tudi na podatke in listine iz priloge III Poslovnika.

⁶ Ko Vrhovno sodišče ne verjame pritožnici, da bi izposlovala visoke najemnine, dejansko pove, da šteje, da ni dokazano, da bi ob pravilnem ravnanju države pritožnica imela na voljo dovolj likvidnih sredstev, da bi preprečila odpoved bančnega kredita (kljub temu, da je ustrezna dejstva pritožnica navedla). Ko Vrhovno sodišče odkazuje na sodbo in sklep št. III Ips 9/2013, dejansko pove, da pritožnica v tožbi sploh ni navedla dejstev, s katerimi bi utemeljila, zakaj ni mogla tržiti nezasedenih prostorov, in dejstev, s katerimi bi utemeljila, zakaj po 7. 5. 2003 ni mogla deložirati starih najemnikov (in tržiti tako izpraznjenih prostorov).

⁷ Tudi zaradi ustaljenega razumevanja zadoščenosti ustavnopravnemu jamstvu obrazloženosti sodne odločbe (22. člen Ustave) je mogoče, tedaj ko instančno sodišče pritrdi pravnemu naziranju nižjega sodišča in je zato mogoče že iz sodbe nižjega sodišča (lahko tudi deloma) razbrati razloge za pravno stališče instančnega sodišča, šteti obrazložitvi nižjega in instančnega sodišča za »skupno celoto«.

⁸ V 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe (torej pri »drugi skupini« razlogov zavrnitve zahtevka) oziroma v sodbi in sklepu Vrhovnega sodišča št. III Ips 9/2013 je namreč mogoče zaznati prav tak »namig«, da pritožnica ni podala določenih dejanskih navedb, ki bi jih vsaj potencialno lahko dala. J. Zobec v: L. Ude, A. Galič (red.), Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list Republike Slovenije in GV Založba, Ljubljana 2009, str. 127–128, opisuje razliko med dvema temeljnima vzrokoma nesklepčnosti: življenjski primer je lahko popolno opisan, vendar iz njega ne izhaja zahtevana pravna posledica, lahko pa je opisan pomanjkljivo in je prav ta pomanjkljivost razlog za nesklepčnost. Prve oblike nesklepčnosti ni mogoče odpraviti z dodatnimi navedbami v okviru istega življenjskega primera, pri drugi pa je z dodatnimi navedbami še mogoče doseči sklepčnost.

⁹ Kljub temu, da je sodbo Vrhovnega sodišča št. III Ips 9/2013 Ustavno sodišče v delu razveljavilo, je treba poudariti, da Ustavno sodišče v odločbi št. Up-642/13 tega konkretnega stališča (ki je ustaljeno v sodni praksi in pravni doktrini) ni označilo za protiustavnega.

¹⁰ Primerjaj z 18. točko odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-40/12 z dne 11. 4. 2013 (Uradni list RS, št. 39/13, in OdlUS XX, 5).

¹¹ Prim. J. Zobec, Odškodninska odgovornost sodnika in odgovornost države zanj, Pravni letopis 2013, str. 201.

¹² Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1195/12 z dne 28. 5. 2015, 14. in 19. točka obrazložitve.

¹³ Odločba Ustavnega sodišča št. Up-695/11, 13. točka obrazložitve.

¹⁴ Primerjaj J. Zobec (2013), nav. delo, str. 202.

¹⁵ Ustavnemu sodišču se v tem primeru ni treba opredeljevati do morebitnih primerov, ko bi že 26. člen Ustave utegnil zahtevati (v prid oškodovancu) posebna pravila o vzročni zvezi oziroma o olajšanju njenega dokazovanja s posebnimi domnevami ali na drugačen način.

¹⁶ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-695/11, 8. točka obrazložitve.

¹⁷ J. Zobec (2009), nav. delo, str. 89, 91 in 121.

¹⁸ V pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 15. 12. 1998 je zapisano, da »naravna vzročna zveza med škodnim dejstvom in škodno posledico mora seveda obstajati (razen v primeru, ko pravo samo določi domnevo, da obstaja naravna vzročnost), vendar ni vsak naravni vzrok tudi pravno upošteven«.

¹⁹ D. Jadek Pensa v: M. Juhart, N. Plavšak (red.), Obligacijski zakonik (splošni del) s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 671–672, navaja, da nam naravna vzročnost pogosto ne more dati odgovora na vprašanje, ali je določena škoda v vzročni zvezi z očitanim škodljivim dejstvom. Avtorica v nadaljevanju razpravlja o »pravno relevantni« vzročni zvezi in o različnih teorijah vzročne zveze (adekvatna vzročnost, ratio legis vzročnost itd.).

²⁰ Obenem pri – pogosto zapletenem, težkem in z različnimi metodami utemeljenem – pravnem vrednotenju vprašanja vzročne zveze praviloma (in tudi v obravnavanem primeru) ne gre za podobne primere kot v sodbi Vrhovnega sodišča št. II Ips 703/2007 z dne 18. 9. 2008, ko je Vrhovno sodišče štelo, da je toženec z opustitvijo odgovora na tožbo, v kateri se je nahajala dejanska trditev »da so nepremičnine skupno premoženje pravdnih strank«, dejansko priznal obstoj »prejudicialnega pravnega razmerja, ki ima v sodniškem silogizmu položaj dejanskega stanja«, glede na to, da tožeči stranki nespornih pravnih pojmov in pravnih razmerij ni treba razčlenjevati na posamična pravotvorna dejstva, saj se lahko šteje, da je tožena stranka z njihovim priznanjem priznala vsa dejstva, ki jih sestavljajo (npr. dejstvo, da je bilo konkretno premoženje pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze).

²¹ Glej npr. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-484/14 z dne 3. 12. 2015, 9. točka obrazložitve.

²² Glej 13. točko obrazložitve te odločbe. Ustavno sodišče šteje, da je s potrditvijo drugostopenjske sodbe in z navedbo (v tu presojanem delu) podobnih razlogov za zavrnitev zahtevka Vrhovno sodišče sprejelo tudi obrazložitev Višjega sodišča, kolikor se opira na teorijo adekvatne vzročnosti.

²³ M. Ambrož, Kaznivo dejanje in njegove vrednostne prvine, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti, Ljubljana 2007, str. 65. Ta temeljni opis je v celoti uporaben tudi v kontekstu razprave o pojavljanju te teorije na civilnopravnem področju.

²⁴ Vrhovno sodišče je v sklepu št. II Ips 317/2010 z dne 10. 10. 2013 razložilo, da teorija adekvatne vzročnosti pojasni, ali je sporna posledica taka, da z njo, upoštevaje vse okoliščine primera in normalen tek dogodkov, ni bilo mogoče računati; ali drugače povedano, da se smejo upoštevati le tiste posledice, ki niso čisto zunaj tega, kar se po življenjski izkušnji lahko šteje za morebitno posledico takšnega dogodka. Vzrok tako ni adekvaten, če je po svoji splošni naravi za nastanek škode indiferenten in povzroči škodo samo zaradi izrednih okoliščin. V drugem primeru (sodba in sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 58/2015 z dne 10. 11. 2016) je Vrhovno sodišče pojasnilo, da je neodstranitev kablov in žic na kmetijski površini, ki se jo kosi, adekvaten vzrok nastale škodljive posledice v primeru, ko je žica ob delu z »mulčerjem« odskočila in se pokojnemu tožniku zarila v glavo. Glede na protipravno opustitveno ravnanje (delavci toženke pri menjavi telefonskega droga niso v celoti odstranili odpadlih kablov in žic) je podana pravno upoštevna vzročna zveza po teoriji adekvatne vzročnosti, ki pravi, da je treba med pravno relevantne vzroke za škodo šteti tisto ravnanje (dejanje ali opustitev), ki praviloma ustreza nastanku škode oziroma ki po rednem teku stvari praviloma ali vsaj zelo verjetno privede do škodnega dogodka, oziroma vzroke, ki niso nenormalni in niso čisto onkraj tistega, kar se šteje kot normalno za nastop določene posledice.

²⁵ O vzročnosti in njeni naravi glej npr. B. Furlan, Problem pravne kavzalnosti, Zbornik znanstvenih razprav, izdal Profesorski zbor juridične fakultete, XIV. letnik, Ljubljana 1938, str. 218–221; S. Cigoj, Teorija in judikatura o kavzalnem neksusu, Zbornik znanstvenih razprav, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, XXXIII. letnik, Ljubljana 1968, str. 13–54; S. Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, I. knjiga, Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1984, str. 518–529, in A. Polajnar Pavčnik, Vzročnost kot pravnovrednostni pojem, Zbornik znanstvenih razprav – LIII. letnik, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani in ČZ Uradni list RS, Ljubljana 1993, str. 179–201.

²⁶ D. Jadek Pensa, nav. delo, str. 672, pojasnjuje, da je skupna značilnost odškodninskih primerov, v katerih se izpostavi vprašanje vzročne zveze, da nastala škoda ni le posledica dejanja, ki ga je storil ali za katero naj bi bil odgovoren zatrjevani oškodovalec. Pač pa naj bi šlo za primere, (i) ko je očitano škodljivo dejstvo imelo določeno hujšo posledico, ker je do njega prišlo v določenih ugodnih pogojih, s katerimi zatrjevani oškodovalec ni imel nobene zveze, in (ii) ko med očitanim škodljivim dejstvom in posledico delujejo še dodatni dejavniki, pa naj gre za dejanje oškodovanca ali tretjega, dogodek ali stanje osebe ali stvari.