| | |
| Številka: | Up-320/14-32 |
| | U-I-5/17-11 |
| Datum: | 14. 9. 2017 |
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. B., C., in v postopku za oceno ustavnosti, začetem s sklepom Ustavnega sodišča, na seji 14. septembra 2017
1. Četrti odstavek 367. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13 in 87/14) je v neskladju z Ustavo.
2. Državni zbor mora protiustavnost, ugotovljeno v prejšnji točki izreka, odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.
3. Do odprave ugotovljene protiustavnosti se uporablja četrti odstavek 367. člena Zakona o kazenskem postopku.
4. Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru št. II Kp 25625/2010 z dne 14. 11. 2013 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. II K 25625/2010 z dne 10. 6. 2013 se zavrne.
5. Pritožnica sama nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.
1. Pritožnica je imela v kazenskem postopku položaj oškodovanke. Okrožno sodišče v Mariboru je obdolženca iz tega kazenskega postopka oprostilo kaznivih dejanj nasilja v družini po prvem in tretjem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju KZ-1/12 in posilstva po četrtem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 170. člena KZ-1/12. Pritožnica je zoper oprostilno sodbo vložila pritožbo, ki jo je Okrožno sodišče kot nedovoljeno zavrglo na podlagi drugega odstavka 375. člena v zvezi s 390. členom Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker naj pritožnica kot oškodovanka v skladu s četrtim odstavkom 367. člena ZKP ne bi bila upravičena vložiti pritožbo zoper oprostilno sodbo sodišča prve stopnje, hkrati pa naj ne bi imela pravnega interesa za izpodbijanje odločitve o stroških, ker naj bi tudi v tej zvezi izpodbijala zgolj odločitev o obdolženčevi krivdi. Pritožnica je zoper sklep Okrožnega sodišča o zavrženju pritožbe vložila pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Mariboru na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno, ker naj oškodovanka v postopku ne bi nastopala v vlogi oškodovanke kot tožilke, zato naj bi bila njena pritožba zoper krivdorek nedovoljena, prvostopenjsko sodišče pa naj bi pravilno zavrglo njeno pritožbo.
2. Pritožnica z ustavno pritožbo izpodbija sklepa Okrožnega in Višjega sodišča. Zatrjuje kršitev pravic iz 14., 15., 22., 23. in 25. člena Ustave. Navaja, da je Okrožno sodišče kršilo pravice iz 22. člena Ustave, ker ji v postopku ni bilo omogočeno enako varstvo pravic, dolžnosti in pravnih interesov, kot ji pripada po zakonu. Okrožno sodišče naj se v obrazložitvi sodbe ne bi opredelilo do zatrjevanih dejstev, poleg tega naj ne bi izvedlo upoštevnih dokazov. Pritožnica še navaja, da se ni mogla opredeliti do dokazov, ki naj bi jih obdolženec predložil na naroku 11. 10. 2012 in na kasnejših narokih, ko pritožnica ni bila navzoča. Zatrjuje, da ni smela biti navzoča na obravnavah in da jo je predsednik senata kljub protestu njenega odvetnika brez obrazložitve poslal iz sodne dvorane, tudi v primeru zaslišanja prič oziroma pisanja zapisnika glavne obravnave. Poleg tega naj pritožnica ne bi bila navzoča na glavni obravnavi, ker naj bi rodila. Tako naj bi bila zadnjič navzoča na glavni obravnavi 11. 10. 2012, na kasnejših narokih pa ne več. Ker naj bi obdolženec prav na teh narokih predložil nove dokaze, naj bi sodišče kršilo četrti odstavek 289. člena ZKP, kršeni pa naj bi bili tudi prvi, drugi in tretji odstavek 59. člena ter prvi odstavek 296. člena in 342. člen ZKP. Pritožnica meni, da bi morala imeti možnost, da se opredeli do novih dokazov in do izpovedi obtoženca na naroku 13. 11. 2012 ter do navedb njegovega zagovornika na naroku 21. 2. 2013. S tem naj bi imela možnost dokazati, da so dokazi, ki jih je naknadno predložil obdolženec, lažni.
3. Pritožnica zatrjuje kršitev 25. člena Ustave, ker naj kot oškodovanka v skladu s četrtim odstavkom 367. člena ZKP ne bi imela pravice do pritožbe, ampak naj bi jo imelo zgolj državno tožilstvo, ki pa naj ne bi zastopalo njenih interesov. Prav tako naj ne bi imela pravice do pritožbe zoper sklepe, sprejete na glavni obravnavi, ker naj bi jih bilo mogoče izpodbijati zgolj s pritožbo zoper sodbo. Pritožnica meni, da ima pravico in pravni interes, da kot oškodovanka brani svoje osebno dostojanstvo in interese, tudi z vložitvijo pritožbe zoper sodbo. Ker naj bi bil v skladu z ZKP državni tožilec upravičeni tožilec za kazniva dejanja, katerih žrtev naj bi bila, kot oškodovanka pa naj po ZKP ne bi imela pravice do pritožbe, pritožnica meni, da bi tudi v vlogi oškodovanke morala imeti to pravico.
4. Pritožnice naj ne bi nihče poučil, da ima pravico prevzeti kazenski pregon, da bi imela na tej podlagi pravico do pritožbe, prav tako ne o njenih drugih pravicah po ZKP. S tem naj bi sodišče kršilo 14. člen ZKP. Do kršitve 15. člena ZKP pa naj bi prišlo, ker bi si sodišče moralo prizadevati, da se postopek izvede brez zavlačevanja in zlorab pravic udeležencev. Pritožnica zatrjuje, da bi za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 191. člena KZ-1 moralo biti stvarno pristojno okrajno in ne okrožno sodišče. Izpodbija tudi verodostojnost dokazov obrambe, ugotovljeno dejansko stanje in dokazno presojo sodišča, ustavni pritožbi pa prilaga nove dokaze, ki naj bi izpodbijali obdolženčev zagovor in dokazovali njegovo krivdo.
5. Ustavno sodišče je s sklepom št. U-I-95/14, Up-320/14, U-I-5/17 z dne 12. 1. 2017 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo z namenom, da presodi, ali je bila z izpodbijanimi sklepi, izdanimi v postopku pritožbe zoper oprostilno kazensko sodbo, kršena pritožničina pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Ustavno sodišče je zavrglo pobudo št. U-I-95/14, hkrati pa je na podlagi drugega odstavka 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) začelo postopek za oceno ustavnosti četrtega odstavka 367. člena ZKP.
6. Ustavno sodišče je v skladu s prvim odstavkom 56. člena ZUstS o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo pritožnico in Višje sodišče v Mariboru ter sklep o sprejemu ustavne pritožbe in začetku postopka za oceno ustavnosti skupaj z ustavno pritožbo vročilo Državnemu zboru. Državni zbor odgovora ni podal. Mnenje je poslala Vlada, ki je poudarila pomen oškodovanca v kazenskem postopku. Zaradi implementacije Direktive 2012/29/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj ter o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2001/220/PNZ (UL L 315, 14. 11. 2012 – v nadaljevanju Direktiva 2012/29/EU) naj bi Vlada v Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju Predlog ZKP-N) predvidela več sprememb, ki naj bi občutno izboljšale položaj oškodovanca. Vlada meni, da ima oškodovanec pravni interes za uspeh kazenskega postopka in za obsodilno sodbo, a le v okviru njegovega premoženjskopravnega zahtevka, ker naj bi bilo sodišče v civilnem postopku (v nadaljevanju civilno sodišče) v skladu z Zakonom o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17 – v nadaljevanju ZPP) vezano na pravnomočno obsodilno sodbo iz kazenskega postopka glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca, če tožbeni zahtevek temelji na istem dejanskem stanju kot obsodilna sodba v kazenskem postopku. Obstoječa ureditev ZKP naj bi oškodovancu v zadostni meri omogočala uveljavljanje tega pravnega interesa v takem obsegu, ki naj ne bi nesorazmerno posegal niti v oškodovančev pravni položaj niti v glavni namen kazenskega postopka – tj. kaznovanje storilca kaznivega dejanja in učinkovitost kazenskega postopka.
7. Uvedba pritožbe oškodovanca zoper zavrnilno in oprostilno sodbo naj bi pomenila nesorazmeren poseg v temeljni namen kazenskega postopka. Zgolj ureditev, ki bi možnost iztožitve odškodnine v celoti vezala samo na obstoj pravnomočne obsodilne kazenske sodbe, naj bi z vidika 25. člena Ustave zahtevala, naj se za oškodovanca predvidi možnost pritožbe zoper zavrnilno in oprostilno sodbo. Veljavna ureditev, ki take vezanosti ne pozna, naj bi zmanjšala oškodovančev pravni interes za pritožbo, zlasti ob upoštevanju rešitev v Predlogu ZKP-N, ki naj bi s t. i. mehkimi ukrepi (soft law) oškodovancu omogočale doseganje obsodilne sodbe in udejanjanje njegovega premoženjskopravnega interesa. Poleg tega naj bi imel oškodovanec na voljo vsa pravna sredstva v pravdnem postopku, zato naj z nedopustnostjo pritožbe zoper zavrnilno in oprostilno kazensko sodbo ne bi bil onemogočen pri uveljavljanju civilnopravnega interesa.
8. Vlada je v svojem mnenju tudi poudarila razliko med namenom kazenskega postopka ter cilji, ki jih v tem postopku zasleduje oškodovanec. Primarni interes oškodovanca v kazenskem postopku naj bi bil civilnopravne narave. V primeru oprostilne sodbe naj bi državni tožilec storil vse, kar naj bi bilo potrebno za doseganje obsodilne sodbe. Če sodnik kljub temu ni prišel do zaključka, da je obdolženec kriv kaznivega dejanja, naj očitno ne bi šlo za primer, v katerem naj bi bila oškodovančeva intervencija nujna. Sodišče naj bi namreč sprejelo odločitev, na katero naj bi oškodovanec lahko vplival v okviru širokega spektra svojih procesnih pravic. Prav vplivanje na odločitev sodišča z izvrševanjem procesnih pravic naj bi bilo tisto, do česar naj bi bil oškodovanec upravičen. Ohraniti naj bi bilo treba obstoječo strogo ločitev vloge državnega tožilca, ki zasleduje javni cilj kaznovanja storilca in s tem vse namene kaznovanja, od interesa oškodovanca, ki naj bi bil premoženjske narave, kljub temu da naj bi oba subjekta zasledovala pregon storilca kaznivega dejanja. Javnopravni interes, ki naj bi ga zasledoval državni tožilec, naj bi bil tudi z ustavnega vidika močnejši od zasebnopravnega interesa oškodovanca. Posledično naj bi bilo tudi primerno, da bi bil oškodovančev interes manj zavarovan. To naj bi bilo po oceni Vlade lahko ogroženo z razveljavitvijo četrtega odstavka 367. člena ZKP. Vlada v zvezi s tem tudi izpostavlja, da je ustavnopravna pristojnost za pregon storilcev za kazniva dejanja, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, po prvem odstavku 135. člena Ustave in v skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo podeljena le državnim tožilcem. Opozarja tudi na morebitne nepredvidljive posledice ureditve, po kateri bi imel oškodovanec pravico do pritožbe zoper sodbo (inflacija vzporednih pregonov in sistemskih neskladnosti, nejasnosti glede razmejitve pristojnosti, negotovost pravnega položaja obdolženca), in na pravna vprašanja, ki bi postala upoštevna v takem primeru (ali lahko oškodovanec s pritožbo izpodbija obsodilno sodbo, ali bi bilo treba oškodovancu v postopku omogočiti, da vpliva na procesna dejanja, ki vplivajo na obsodilno sodbo, kaj bi se zgodilo, če bi s pritožbo uspel le oškodovanec in ali bi s tem prevzel kazenski pregon, itd.).
9. Po mnenju Vlade ni ključno ustavnopravno vprašanje, ali mora imeti oškodovanec pravico do pritožbe zoper zavrnilno in oprostilno sodbo, temveč ali je oškodovancu glede na siceršnje možnosti, ki naj bi jih imel v kazenskem in pravdnem postopku, omogočeno, da bi v zadostni meri pripomogel k iztožitvi odškodnine. Glede na to, da naj bi bil ključen interes oškodovanca premoženjski, naj bi imel zakonodajalec večje polje proste presoje pri tem, kakšni postopkovni ukrepi naj bi bili v kazenskem postopku na voljo oškodovancu, tudi z vidika 25. člena Ustave. Izključitev možnosti pritožbe v primeru zavrnilne ali oprostilne sodbe naj bi bila še v prosti presoji zakonodajalca. Po oceni Vlade naj tudi ne bi bilo utemeljeno ex post retroaktivno sklepanje o namenu zakonodajalca glede na kasneje oblikovano prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), kar naj bi lahko sledilo iz razlage sklepa Ustavnega sodišča o sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo. Sodba ESČP v zadevi Perak proti Sloveniji z dne 1. 3. 2016 naj bi bila sicer upoštevna, a le v omejenem obsegu (tj. 41. točka obrazložitve, iz katere naj bi bilo mogoče sklepati, da mora biti oškodovancu zagotovljena temeljna adversarnost v kazenskem postopku, ne pa tudi obrazložitev glede zahteve za varstvo zakonitosti). Tudi iz primerjalnopravnih ureditev oziroma iz različnih mednarodnih instrumentov naj bi izhajalo povečanje vpliva oziroma preverjanja odločitev državnega tožilca glede pregona, ne pa tudi razvoj v smeri širitve pristojnosti oškodovanca na področju kazenskega pregona. Vladi naj tudi ne bi bili poznani primerljivi pravni sistemi v državah kontinentalne Evrope s podobnimi ustavami, ki naj bi določali pravico oškodovanca, da vloži pritožbo zoper oprostilno ali zavrnilno kazensko sodbo.
10. Mnenje Vlade je bilo vročeno pritožnici, ki je v izjavi navedla, da v nasprotju z navedbami Vlade v kazenskem postopku in v postopku z ustavno pritožbo ni ščitila svojega premoženjskega interesa. Zatrjuje, da so ji bile v kazenskem postopku kršene procesne pravice, ki naj bi ji jih zagotavljala Ustava in ZKP. Izpodbijani četrti odstavek 367. člena ZKP naj bi ji onemogočal uveljavljanje teh kršitev s pritožbo. Pritožnica zatrjuje, da imata subsidiarni in zasebni tožilec pravico do pritožbe, oškodovanec pa ne, čeprav naj bi bili vsi trije subjekti v temelju oškodovanci kaznivega dejanja. Izpostavlja tudi stroškovni vidik kazenskega postopka in navaja, da ji pritožba zoper odločitev o stroških ne koristi, ker naj glede na ureditev ZKP z omejeno pravico do pritožbe ne bi mogla vplivati na odmero stroškov. Vlada naj bi v svojem mnenju tudi preveč poudarjala interes oškodovanca doseči obsodilno sodbo. Sama naj takega interesa ne bi imela, predviden ZKP-N pa naj ne bi reševal njenega pravnega položaja.
B. – I.
Ocena ustavnosti četrtega odstavka 367. člena ZKP
11. Četrti odstavek 367. člena ZKP se glasi:
»Oškodovanec sme izpodbijati sodbo samo glede odločbe sodišča o stroških kazenskega postopka; če pa je državni tožilec prevzel pregon od oškodovanca kot tožilca (drugi odstavek 63. člena), se sme oškodovanec pritožiti iz vseh razlogov, iz katerih se sme izpodbijati sodba (370. člen).«
12. V skladu z ZKP ima lahko oškodovanec v kazenskem postopku tri vloge. Lahko je zasebni tožilec, subsidiarni tožilec oziroma oškodovanec kot tožilec ali zgolj oškodovanec. Ustavno sodišče je v obravnavanem primeru presojalo le ustavnopravni položaj oškodovanca, ki ni niti subsidiarni niti zasebni tožilec. Izpodbijano ureditev, v skladu s katero oškodovanec ni upravičena oseba za vložitev pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, razen v primerih iz četrtega odstavka 367. člena ZKP, je presojalo z vidika njene skladnosti s 25. členom Ustave.
13. V skladu z ZKP oškodovanec ni stranka kazenskega postopka.1 ZKP mu v rednem kazenskem postopku med drugim daje naslednje procesne pravice:
– oškodovanec lahko predlaga prenos krajevne pristojnosti sodišča (drugi odstavek 35. člena ZKP);
– pri kaznivih dejanjih, ki se preganjajo na predlog, je oškodovanec upravičen podati predlog za pregon (prvi odstavek 52. člena ZKP);
– oškodovanec je lahko navzoč pri opravi posamičnega preiskovalnega dejanja v predkazenskem postopku in pri preiskovalnih dejanjih v sodni preiskavi, o čemer ga mora preiskovalni sodnik na primeren način obvestiti (drugi odstavek 165.a člena in 178. člen ZKP);
– oškodovanec ima pravico opozoriti med preiskavo na vsa dejstva in predlagati dokaze, ki so pomembni za to, da se ugotovi kaznivo dejanje, izsledi storilec kaznivega dejanja in ugotovi njegov premoženjskopravni zahtevek (prvi odstavek 59. člena in 177. člen ZKP);
– na glavni obravnavi ima oškodovanec pravico predlagati dokaze, postavljati obdolžencu, pričam in izvedencem vprašanja, dajati pripombe in pojasnila glede njihovih izpovedb ter dajati druge izjave in postavljati druge predloge (drugi odstavek 59. člena, prvi odstavek 289. člena, četrti odstavek 329. člena, prvi odstavek 334. člena in tretji odstavek 337. člena ZKP);
– oškodovanec ima pravico pregledati in prepisati spise in si ogledati dokazne predmete, kar se mu sme odreči, dokler ni zaslišan kot priča (tretji odstavek 59. člena ZKP);
– preiskovalni sodnik in predsednik senata morata seznaniti oškodovanca z njegovimi pravicami (četrti odstavek 59. člena ZKP);
– oškodovanec ima pravico do predloga za vrnitev v prejšnje stanje (61. in 61.a člen ZKP);
– oškodovanec ima pravico do pooblaščenca (prvi odstavek 65. člena ZKP);
– oškodovanec, če je navzoč pri preiskovalnem dejanju ali na glavni obravnavi, ima pravico prebrati zapisnik ali zahtevati, naj se mu ta prebere (prvi odstavek 82. člena in 342. člen ZKP);
– potrebni izdatki oškodovanca in njegovega zakonskega zastopnika ter nagrada in potrebni izdatki njegovega pooblaščenca spadajo med stroške kazenskega postopka (8. točka drugega odstavka 92. člena ZKP);
– poravnavanje in postopek pogojno odloženega kazenskega pregona se smeta izvajati le s soglasjem oškodovanca (tretji odstavek 161.a člena in prvi odstavek 162. člena ZKP);
– oškodovanec ima pravico do pritožbe zoper odločitev zunajobravnavnega senata o uvedbi preiskave, če se preiskovalni sodnik ne strinja z zahtevo državnega tožilca za preiskavo (sedmi odstavek 169. člena ZKP);
– oškodovanec ima pravico do pritožbe zoper sklep o ustavitvi sodne preiskave (tretji odstavek 181. člena ZKP);
– če to terjajo koristi varstva osebnega ali družinskega življenja oškodovanca, naloži uradna oseba, ki opravlja preiskovalno dejanje, tistim, ki jih zaslišuje ali so navzoči pri preiskovalnih dejanjih ali pregledujejo preiskovalne spise, da morajo ohraniti v tajnosti posamezna dejstva ali podatke, ki jih pri tem izvejo, in jih opozori, da pomeni izdaja tajnosti kaznivo dejanje (188. člen ZKP);
– oškodovanec se lahko vselej obrne na predsednika sodišča, pred katerim teče postopek, in se pri njem pritoži zaradi zavlačevanja postopka in drugih nepravilnosti med preiskavo (prvi odstavek 191. člena ZKP);
– oškodovanec ima pravico do pritožbe zoper odločitev zunajobravnavnega senata o ugovoru zoper obtožnico iz 277. in 278. člena ZKP (prvi odstavek 283. člena ZKP);
– oškodovanec ima pravico biti navzoč na predobravnavnem naroku (drugi odstavek 285.č člena ZKP) in na glavni obravnavi (prvi odstavek 288. člena ZKP);
– izključitev javnosti od glavne obravnave ne velja za oškodovanca (prvi odstavek 296. člena ZKP);
– če je oškodovanec navzoč na glavni obravnavi, sme obrazložiti svoj premoženjskopravni zahtevek; če pa ni navzoč, prebere njegov predlog predsednik senata (tretji odstavek 321. člena ZKP);
– na glavni obravnavi ima oškodovanec pravico do besede na koncu glavne obravnave (346. člen ZKP) in do odgovora na zagovor obdolženca (tretji odstavek 349. člena ZKP);
– oškodovanec ima (omejeno) pravico do pritožbe (367. člen ZKP);
– na obravnavo pred sodiščem druge stopnje se povabijo tudi oškodovanec, zakoniti zastopniki in pooblaščenci oškodovanca (drugi odstavek 380. člena ZKP);
– o sporazumu, katerega del je dogovor o odstopu od kazenskega pregona za kazniva dejanja, ki niso zajeta s sporazumom o priznanju krivde, se sme državni tožilec z obdolžencem dogovoriti le, če s tem soglaša oškodovanec (tretji odstavek 450.c člena ZKP).2
14. Iz naštetega je razvidno, da je zakonodajalec oškodovancu v kazenskem postopku dodelil veliko pomembnih procesnih pravic, ki so sicer tipične za stranko kazenskega postopka, kot sta na primer pravica do vpogleda v spis in pravica do pritožbe zoper določene sodne odločbe o koncu kazenskega postopka, in mu zagotovil odločilen vpliv na alternative klasičnemu kazenskemu postopku (poravnavanje, pogajanje o priznanju krivde, pogojno odloženi kazenski pregon). V določenih primerih je zakonodajalec celo predvidel, da se šteje, da je oškodovanec s pritožbo prevzel kazenski pregon in s tem postal stranka postopka, če je uspel s pritožbo proti sodnim odločbam o koncu kazenskega postopka, državni tožilec pa pritožbe ni vložil.3 Navedene procesne pravice opredeljujejo položaj oškodovanca v kazenskem postopku. Ustavnemu sodišču se ni treba opredeliti do tega, ali obstaja ustavna zahteva za opredelitev prav takega pravnega položaja oškodovanca. Glede na predstavljeno zakonsko ureditev pa je očitno, da je zakonodajalec njegov pravni položaj v kazenskem postopku močno približal pravnemu položaju stranke.4Drugače kot priči namreč oškodovancu njegove procesne pravice omogočajo aktivno sodelovanje in s tem vpliv na potek postopka. V tem smislu in (pravnem) okviru je oškodovančev položaj tesno povezan s položajem državnega tožilca, hkrati pa mu omogoča uresničitev pravice do učinkovitega uveljavljanja zahtevkov zaradi poseganja v njegove pravice. Tudi teorija oškodovančevemu položaju v kazenskem postopku pripisuje pomen posebnega procesnega subjekta.5
15. Iz dosedanje ustavnosodne presoje izhaja, da oškodovanec v kazenskem postopku uveljavlja in ščiti najprej svoje civilne pravne interese, in sicer s civilnimi zahtevki, izvirajočimi iz kaznivega dejanja.6 Že v kazenskem postopku lahko uveljavlja premoženjskopravni zahtevek (100.–111. člen ZKP; t. i. adhezijski postopek). Če tak zahtevek uveljavlja, bo odločitev sodišča o njegovem zahtevku neposredno odvisna od odločitve v kazenski zadevi. V mejah postavljenih dovoljenih zahtevkov sme sodišče v kazenskem postopku (v nadaljevanju kazensko sodišče) v sodbi, s katero spozna obdolženca za krivega, prisoditi oškodovancu zahtevek v celoti ali deloma (in ga s presežkom napotiti na pravdo) ali pa ga napotiti na pravdo s celotnim zahtevkom. Če izda kazensko sodišče sodbo, s katero se obdolženec oprosti obtožbe ali se z njo obtožba zavrne, ali če s sklepom ustavi kazenski postopek ali zavrže obtožnico, vselej napoti oškodovanca na pravdni postopek.7
16. Oškodovanec sme v okviru premoženjskopravnega zahtevka zahtevati povrnitev škode, vrnitev stvari, razveljavitev pravnega posla.8 V okviru zahtevka za povrnitev škode sme uveljavljati tako povrnitev premoženjske škode, povzročene s kaznivim dejanjem,9 kot tudi pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo.10
17. Oškodovanec lahko svoj civilni zahtevek za povrnitev premoženjske škode ali za pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo uveljavlja tudi v pravdnem postopku.11 V tem primeru lahko kazenska sodba vpliva na pravni položaj oškodovanca v pravdnem postopku. Obstoj kaznivega dejanja je v skladu s 13. členom ZPP predhodno vprašanje v pravdnem postopku, kadar je obstoj kaznivega dejanja nujni pogoj za nastanek določene posledice na civilnopravnem področju oziroma kadar je v pravdnem postopku od vprašanja, ali je bilo zoper oškodovanca izvršeno kaznivo dejanje, odvisna odločitev o oškodovančevem tožbenem zahtevku v pravdnem postopku.12 Prejudicialno pravno razmerje (tj. obstoj kaznivega dejanja) je v takem primeru del podlage tožbenega zahtevka v pravdnem postopku.13 Če je kazensko sodišče že pravnomočno odločilo o obstoju kaznivega dejanja, je civilno sodišče vezano na obsodilno in oprostilno kazensko sodbo.14
18. Civilno sodišče je lahko vezano na odločitev kazenskega sodišča tudi v okviru identičnega dejanskega stanja, ko obstoj kaznivega dejanja sicer ni pogoj za nastanek določene civilnopravne posledice, civilno sodišče pa v pravdnem postopku obravnava isti historični dogodek, kot ga je predhodno že obravnavalo sodišče v kazenskem postopku, ko je ugotavljalo obstoj kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti. V takem primeru je civilno sodišče v skladu s 14. členom ZPP vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, a zgolj glede obstoja kaznivega dejanja (protipravnost, vzročna zveza, prepovedana posledica) in kazenske odgovornosti storilca (tj. ugotovitev, da je bil storilec prišteven in da je ravnal z ustrezno obliko krivde). Tožena stranka v civilni pravdi torej ne more uveljavljati ugovorov glede teh elementov odškodninske odgovornosti.15 Nasprotno pa civilno sodišče ni vezano na oprostilno kazensko sodbo,16 niti na druge ugotovitve kazenskega sodišča, razen če je od njih odvisen obstoj kaznivega dejanja ali pa pomenijo zakonski znak, ki naredi kaznivo dejanje kvalificirano ali privilegirano.17
19. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo in začelo postopek za oceno ustavnosti četrtega odstavka 367. člena ZKP na podlagi spremenjenega stališča, da je oškodovanec upravičena oseba za vložitev ustavne pritožbe. Spremembo stališča je utemeljilo na ustaljeni praksi ESČP, ki varuje pravice oškodovanca v kazenskem postopku v okviru prvega odstavka 6. člena EKČP, če oškodovanec v kazenskem postopku varuje svoje civilne pravice (glej obrazložitev sklepa št. U-I-95/14, Up-320/14, U-I-5/17 z dne 12. 1. 2017). Iz ustaljene prakse ESČP in obrazložitve omenjenega sklepa pa izhaja, da civilnih pravic in zahtevkov v obravnavanem kontekstu ni mogoče razumeti ozko, in sicer zgolj v smislu zahtevka za povrnitev premoženjske škode ali za pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo, torej v smislu premoženjskopravnega zahtevka oškodovanca v kazenskem postopku. Posledično tudi varstva civilnih pravic oškodovanca v kazenskem postopku ni mogoče razlagati tako, da jih oškodovanec v kazenskem postopku varuje zgolj z uveljavljanjem premoženjskopravnega zahtevka. Pri presoji oškodovančevega pravnega interesa v kazenskem postopku je treba upoštevati, da vsi oškodovanci ne sodelujejo v kazenskem postopku z namenom uveljavljati premoženjskopravni zahtevek. V obravnavanem primeru pritožnica, oškodovanka v kazenskem postopku, v tem postopku ni uveljavljala premoženjskopravnega zahtevka. V odgovoru na navedbe Vlade celo navaja, da premoženjskopravnega zahtevka ne bo uveljavljala niti kasneje, želi pa sodelovati v kazenskem postopku za zagotovitev zavarovanja svojega dostojanstva in varnosti.
20. Da ima oškodovanec v kazenskem postopku širši pravni interes kot le varstvo premoženjskopravnega zahtevka, izhaja tudi iz opredelitve oškodovanca. Oškodovanec je v slovenskem kazenskem procesnem pravu opredeljen kot oseba, ki ji je s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena določena osebna ali premoženjska pravica.18 Posamezniku je torej podeljen položaj oškodovanca že s samo izvršitvijo kaznivega dejanja in ne šele z določenim trenutkom znotraj kazenskega postopka. Vsako kaznivo dejanje v Kazenskem zakoniku (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15 in 38/16 – v nadaljevanju KZ-1) je določeno tako, da je iz njegove opredelitve in umestitve znotraj posebnega dela KZ-1 jasna (osrednja) kazenskopravna dobrina, ki jo posamezna inkriminacija varuje.19 Imetnik te varovane kazenskopravne dobrine je oškodovanec, izvršitev kaznivega dejanja pa pomeni bodisi ogrozitev bodisi poškodbo določene njegove dobrine,20 ki je lahko že po ZKP bodisi premoženjska bodisi nepremoženjska pravica, ki vključuje tudi osebnostne pravice.21 Posameznik, kadar je on ali so njegove dobrine predmet kazenskopravnega varstva, postane oškodovanec s samim oškodovanjem oziroma izvršitvijo kaznivega dejanja. V kazenskem postopku mu ZKP daje procesne pravice zato, ker je bil s kaznivim dejanjem oškodovan, četudi ne uveljavlja premoženjskopravnega zahtevka. Navedeno kaže na to, da po ZKP oškodovanec v kazenskem postopku ne varuje zgolj svojih premoženjskih zahtevkov, izvirajočih iz kaznivega dejanja, ampak da si v kazenskem postopku z izvrševanjem katere koli pravice, ki mu jo zagotavlja ZKP, varuje še dodatni interes. Ta je iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju, pravno varovan.
21. Izvršitev kaznivega dejanja zoper oškodovanca lahko pomeni hud poseg v njegovo pravno zavarovano dobrino in v njegovo dostojanstvo. To nedvoumno velja za nekatera kazniva dejanja, kot so ta, ki so bila predmet obtožbe v sprožilnem primeru te ustavnosodne presoje (kaznivo dejanje nasilja v družini in kaznivo dejanje posilstva) in ki pomenijo poseg v dobrino varnosti, telesne in duševne celovitosti ter časti in dobrega imena posameznika.22 Navedene dobrine so temeljne (individualne) pravne dobrine, ki jih ščiti tudi Ustava, zlasti v 34. in 35. členu. Ustavno sodišče se je pri svojem odločanju omejilo prav na presojo individualnih pravnih dobrin in ni presojalo skupnostnih pravnih dobrin (dobrine skupnosti oziroma univerzalne dobrine, kot so na primer javni red in mir, javna varnost, delovanje pravosodja).23
22. V skladu s 34. členom Ustave ima vsakdo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti. Po ustaljeni ustavnosodni presoji je ta določba Ustave povezana tudi z drugimi ustavnimi določbami. Najtesnejša je zveza z določbami o varstvu osebnostnih pravic iz 35. do 38. člena Ustave; prepleta se tudi s prepovedjo diskriminacije in z zapovedjo enakosti (14. člen Ustave) ter z določbami iz 17. in 18. člena ter prvega odstavka 21. člena Ustave (nedotakljivost človekovega življenja, prepoved mučenja, varstvo človekove osebnosti in dostojanstva v kazenskem postopku).24 Človekova pravica do varnosti po stališču Ustavnega sodišča v svojem bistvu pomeni, da nihče ne sme fizično ali psihično protipravno posegati v sfero posameznika, obenem pa je v zvezi s tem državi naložena dolžnost, da si aktivno prizadeva zagotavljati najvišjo mogočo razumno dosegljivo stopnjo varnosti njenih prebivalcev in da tudi sama zagotavlja pravico do osebnega dostojanstva in varnosti.25 V skladu s 35. členom Ustave je zagotovljena nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic. Ta določba zagotavlja nedotakljivost zasebnosti,26 varstvo drugih osebnostnih pravic,27 varstvo telesne in duševne nedotakljivosti28 ter svobodo ravnanja.29
23. Oškodovanec z izvrševanjem procesnih pravic v kazenskem postopku v primeru kaznivih dejanj, kot so bila obravnavana v sprožilnem primeru te presoje, varuje tudi svoje osebno dostojanstvo (34. člen Ustave), v katero je bilo poseženo s kaznivim dejanjem. Oškodovancu so torej z ZKP podeljene procesne pravice ne le zato, da vpliva na uveljavljanje svojega premoženjskega zahtevka, ampak tudi zato, da se v kazenskem postopku v zadostni meri zagotavlja spoštovanje njegovega osebnega dostojanstva kot žrtve kaznivega dejanja.
24. Širši pristop k urejanju položaja oškodovancev v kazenskih postopkih izhaja tudi iz Direktive 2012/29/EU. Ta določa minimalne standarde pravic žrtev v kazenskem postopku, ki jih mora država članica, tudi Republika Slovenija, implementirati v svoj pravni red, pri čemer se ne omejuje na povrnitev škode.30 Direktiva 2012/29/EU sicer določa pravici do vračila premoženja in do odločitve o plačilu odškodnine, naložene storilcu, v okviru kazenskega postopka pa žrtvi zagotavlja povrnitev škode, nastale s kaznivim dejanjem (reparation),31 vendar je na podlagi posameznih pravic, ki jih ureja in iz katerih je mogoče razbrati tudi interese žrtev v kazenskem postopku,32 očitno, da je tudi pristop Direktive 2012/29/EU širši. V skladu s to direktivo -tako pravici ne more biti zares zadoščeno, če žrtve ne morejo ustrezno pojasniti okoliščin kaznivega dejanja ter zagotoviti svojih dokazov na način, ki je razumljiv pristojnim organom. Enako pomembno je zagotoviti, da se žrtve spoštljivo obravnavajo, ter jim omogočiti uveljavljanje njihovih pravic.33 Cilj Direktive 2012/29/EU je zagotoviti spoštovanje in upoštevanje najrazličnejših potreb žrtev kaznivih dejanj, ustrezne informacije, podporo in zaščito ter sodelovanje v kazenskem postopku.34 Tako na primer ureja pravico do zagotavljanja informacij,35 ki omogoča, da vse žrtve prejmejo zadostne razumljive informacije in da jim je s tem omogočeno celovito uveljavljanje njihovih pravic ter da se počutijo obravnavane na spoštljiv način,36 s čimer se žrtvi kaznivega dejanja zagotovita tudi dostojanstvo in varnost.37 Slednja je še posebej zagotovljena s 4. poglavjem Direktive 2012/29/EU (zaščita žrtev in priznavanje žrtev s posebnimi potrebami po zaščiti). Pravica do zaslišanja38 pa žrtvi zagotavlja, da pojasni svojo plat zgodbe in prispeva k razjasnitvi dejanskega stanja zadeve39 oziroma k ugotovitvi resnice.
25. Temeljni namen kazenskega postopka je ugotavljanje kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca ter izrek kazenske sankcije v skladu z zakonom40 in ob spoštovanju ustavnih jamstev osumljenca oziroma obdolženca.41 S sodbo kazensko sodišče odloči, da se obtožba zoper obdolženca zavrne, da obdolženec ni oziroma je kriv.42 Glavna meritorna odločitev v kazenskem postopku je torej odločitev o obtožbi zoper obdolženca in s tem o njegovi pravici.43
26. V skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo iz 25. člena Ustave izhaja dolžnost zakonodajalca, da zoper odločbe sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih posameznika, predvidi pritožbo ali drugo pravno sredstvo.44 S tem se zagotavlja načelo instančnosti, katerega bistvena vsebina je v tem, da lahko organ druge stopnje presoja odločitev prvostopenjskega organa z vidika vseh pravnih in dejanskih vprašanj, ki so pomembna za odločitev o pravici, obveznosti ali pravnem interesu.45 Člen 25 Ustave tako jamči posamezniku instančni preizkus odločbe sodišča tudi, če se z njo ne odloča (neposredno) o njegovih pravicah, dolžnostih ali obtožbah zoper njega. Zadostuje, da se odloča o njegovih pravnih interesih.
27. Kot je Ustavno sodišče ugotovilo v 15., 20. in 23. točki obrazložitve te odločbe, oškodovanec v kazenskem postopku z izvrševanjem procesnih pravic ščiti svoj pravni interes. Ker kazensko sodišče s sodbo odloči (tudi) o pravnem interesu oškodovanca, mora biti oškodovancu v mejah njegovega pravnega interesa zagotovljena pravica do pritožbe zoper oprostilno sodbo kazenskega sodišča, ker v prvostopenjskem postopku niso bile spoštovane pravice, ki mu jih zakon daje. Do tega, ali bi morala biti ta v tem obsegu zagotovljena tudi zoper obsodilno sodbo, se Ustavnemu sodišču ni bilo treba opredeliti, ker to presega sprožilni primer te presoje.
28. Pravni interes oškodovanca ni neomejen. Že ZKP oškodovancu ne zagotavlja neomejenih možnosti za varstvo pravnega interesa na prvi stopnji, saj ga oškodovanec lahko varuje le v okviru izvrševanja procesnih pravic, ki mu jih omogoča ZKP. Namen teh procesnih pravic je namreč prav možnost učinkovitega uveljavljanja premoženjskih zahtevkov oziroma oškodovančevega pravnega interesa. Zato ni mogoče zanikati pravnega interesa oškodovanca za spoštovanje procesnih pravic, ki mu jih daje ZKP in ki opredeljujejo njegov posebni procesni položaj. Oškodovanec upravičeno pričakuje, da bodo sodišča vodila kazenski postopek ne le z ozirom na pravice obdolženega, temveč tudi upoštevaje njegove pravice, ki jih ima po ZKP. Čeprav je zatiranje kaznivih dejanj v javnem interesu, javni interes kot tak ne izključuje pomena dolžnosti državnih organov v razmerju do oškodovanca – žrtve kaznivega dejanja; v obravnavanem primeru gre za dolžnost spoštovanja oškodovančevih procesnih pravic. Interes oškodovanca, da se spoštujejo njegove pravice, ki jih ima po ZKP, je zato v tem okviru pravno upošteven. V tem okviru mora biti oškodovančev pravni interes omejen tudi na pritožbeni stopnji in v tem okviru varuje oškodovančevo pravico do pritožbe zoper sodbo tudi 25. člen Ustave.
29. Na podlagi 367. člena ZKP oškodovanec nima pravice do popolne pritožbe zoper sodbo kazenskega sodišča prve stopnje. Sodbo lahko izpodbija samo glede odločbe sodišča o stroških kazenskega postopka.46 Tudi v tem primeru se lahko pritoži le zoper odločitev o stroških, ki so mu bili ali naloženi v plačilo ali mu morajo biti povrnjeni.47 Če je državni tožilec prevzel kazenski pregon (nazaj) od oškodovanca kot tožilca (drugi odstavek 63. člena ZKP), pa se sme oškodovanec pritožiti zoper sodbo sodišča prve stopnje iz vseh razlogov, iz katerih se sme izpodbijati sodba (370. člen ZKP), razen glede odločitve o premoženjskopravnem zahtevku. Samo v tem primeru ima torej oškodovanec pravico do popolne pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, ker je vsaj določen čas v vlogi upravičenega tožilca (tj. subsidiarnega tožilca) vodil kazenski pregon in bil stranka postopka.48 V skladu z ZKP oškodovanec ne sme s pritožbo izpodbijati niti odločitve o svojem premoženjskopravnem zahtevku, tudi če je bilo temu zahtevku le delno ugodeno in je bil v presežku napoten na pravdo ali če sodišče o njegovem premoženjskopravnem zahtevku sploh ni odločilo, kljub temu da je bil ta pravočasno postavljen.49 Če oškodovanec vloži pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zunaj okvirov četrtega odstavka 367. člena ZKP, tako pritožbo kot nedovoljeno (ker jo je vložila neupravičena oseba) zavrže predsednik senata sodišča prve stopnje ali senat višjega sodišča,50 očitkov v njej pa ne presoja vsebinsko.
30. Izpodbijana ureditev oškodovancu (zunaj okvirov četrtega odstavka 367. člena ZKP) ne omogoča pritožbe zoper sodbo kazenskega sodišča prve stopnje, ki pomeni odločitev sodišča o njegovih procesnih pravicah ter v tem okviru o njegovem pravnem interesu v kazenskem postopku. Kot pravnega sredstva zoper sodbo kazenskega sodišča prve stopnje kljub nasprotnemu stališču Vlade tudi ni mogoče šteti pravde, v kateri oškodovanec uveljavlja civilne zahtevke, izvirajoče iz kaznivega dejanja, saj oškodovanec na ta način ne more uveljavljati kršitev svojih procesnih pravic iz kazenskega postopka. Izpodbijana ureditev zato pomeni poseg v oškodovančevo pravico do pritožbe, kot mu jo zagotavlja 25. člen Ustave (glej tudi 28. točko obrazložitve te odločbe).
31. Dopustnost tega posega je treba presoditi z vidika splošnih pogojev, ki jih Ustava določa za omejevanje človekovih pravic. Po ustaljeni ustavnosodni presoji se glede na tretji odstavek 15. člena Ustave človekove pravice in temeljne svoboščine lahko omejijo v primerih, ki jih določa Ustava, oziroma zaradi pravic drugih ali zaradi javne koristi. Omejitev človekove pravice ali temeljne svoboščine je dopustna, če zakonodajalec sledi ustavno dopustnemu cilju in če je omejitev skladna s splošnim načelom sorazmernosti (2. člen Ustave). Oceno, ali gre za prekomeren poseg, opravi sodišče na podlagi t. i. strogega testa sorazmernosti, ki obsega presojo treh vidikov posega: primernosti, nujnosti in sorazmernosti v ožjem pomenu besede.51
32. V skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo torej lahko poseg v človekove pravice temelji le na ustavno dopustnem cilju.52 V zvezi s tem se zastavi vprašanje, kaj je cilj posega v pravico oškodovanca do pritožbe (zoper sodbo kazenskega sodišča prve stopnje). V zakonodajnem gradivu ni mogoče najti dopustnega cilja.53 Kot cilja za poseg v pravico oškodovanca do pritožbe tudi ni mogoče opredeliti domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave in prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari iz 31. člena Ustave. Ko višje sodišče odloča o pritožbi oškodovanca zoper sodbo sodišča prve stopnje, kazenski postopek namreč še ni pravnomočno končan, zato domneva nedolžnosti iz 27. člena Ustave in prepoved ponovnega sojenja o isti stvari iz 31. člena Ustave nista dopustna cilja za poseg v pravico oškodovanca do pritožbe. V skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo in ustaljeno prakso ESČP domneva nedolžnosti iz 27. člena Ustave do trenutka pravnomočne obsodilne sodbe nima absolutnih materialnopravnih učinkov54 ter preraste v neizpodbojno domnevo šele v primerih pravnomočne ustavitve kazenskega postopka, pravnomočne oprostilne in pravnomočne zavrnilne sodbe.55 Tudi prepoved ponovnega sojenja o isti stvari iz 31. člena Ustave začne učinkovati šele ob pravnomočnem koncu kazenskega postopka.56
33. Vlada je kot razlog za poseg v pravico oškodovanca do pritožbe navedla doseganje glavnega namena kazenskega postopka – tj. kaznovanje storilca kaznivega dejanja. Vlada navaja še druge s tem povezane razloge za izključitev pravice oškodovanca do pritožbe zoper sodbo (zagotovitev učinkovitosti kazenskega postopka, preprečitev preobremenjenosti kazenskega postopka z zasebnimi interesi oškodovanca, ne le premoženjskimi, ampak tudi osebnomaščevalnimi), ki jih je mogoče upoštevati kot dele primarnega cilja (tj. doseganje temeljnega namena kazenskega postopka). Temeljni namen kazenskega postopka določa prvi odstavek 1. člena ZKP,57 kot ustavno dopustnega ga je že potrdilo tudi Ustavno sodišče.58 Učinkovit kazenski postopek, seveda ob spoštovanju obdolženčevih ustavnih procesnih jamstev, je torej ustavno dopusten cilj za poseg v oškodovančevo pravico iz 25. člena Ustave.
34. Da bi bil poseg ustavno dopusten, mora biti nujen za dosego cilja. Poseg je nujen, če je zasledovani cilj mogoče doseči le na zakonsko urejeni način in ne obstajata niti možnost dosega cilja brez posega niti blažji način, ki manj poseže v zavarovano ustavno dobrino (ko torej ni na razpolago manj invazivnega, a enako primernega in za dosego cilja učinkovitega ukrepa).
35. Doseganja cilja kazenskega postopka ni mogoče razumeti zgolj tako, da se zagotovi čim hitrejši konec kazenskega postopka, pač pa je cilj zakonita, hitra in ekonomična izvedba kazenskega postopka, ki ob hkratnem spoštovanju ustavnih jamstev subjektov postopka privede do pravilne in zakonite vsebinske odločitve o kazenski odgovornosti obdolženca. Ob takem razumevanju učinkovitega kazenskega postopka ni mogoče šteti, da oškodovančeva aktivnost v kazenskem postopku, tudi v obliki vložitve pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, zmanjšuje učinkovitost postopka, kakor zatrjuje Vlada v svojem mnenju. Aktivno oškodovančevo sodelovanje v kazenskem postopku je za kazenski postopek koristno, saj lahko oškodovanec s predlogi, pobudami in vprašanji, ki temeljijo na dobrem poznavanju večine okoliščin kaznivega dejanja in so pogojeni z njegovim interesom za izid kazenskega postopka, bistveno prispeva k vsestranski razjasnitvi zadeve ter k pravilni in zakoniti odločitvi.59 Da imata oškodovančeva udeležba v kazenskem postopku na splošno in tudi vlaganje pritožb oškodovanca zoper sodne odločbe o koncu kazenskega postopka pozitiven učinek na tek kazenskega postopka, je bilo očitno tudi stališče zakonodajalca, sicer oškodovancu v kazenskem postopku ne bi podelil toliko procesnih pravic, tudi pravice do pritožbe zoper odločitev zunajobravnavnega senata o uvedbi preiskave, če se preiskovalni sodnik ne strinja z zahtevo državnega tožilca za preiskavo (sedmi odstavek 169. člena ZKP), zoper sklep o ustavitvi sodne preiskave (tretji odstavek 181. člena ZKP) in zoper odločitev zunajobravnavnega senata o ugovoru zoper obtožnico iz 277. in 278. člena ZKP (prvi odstavek 283. člena ZKP). V okviru pravice do pritožbe, ki jo ZKP že trenutno omogoča oškodovancu, ta torej lahko izpodbija tudi odločbe sodišča, ki sicer pomenijo konec kazenskega postopka in s katerih pravnomočnostjo nastopi prepoved ponovnega sojenja o isti stvari iz 31. člena ZKP.60 Enako je tudi pri pravici do pritožbe zoper sodno odločbo, s katero je kazenski postopek na prvi stopnji končan. Zato ni mogoče razumno sklepati, da bi prav oškodovančeva pritožba zoper sodbo (drugače od že predvidene pravice do pritožbe zoper odločbe sodišča o koncu kazenskega postopka) znatno zavlačevala kazenski postopek.
36. Oškodovančeva povečana aktivnost v postopku, tudi z vložitvijo pritožbe zoper sodbo, torej praviloma povečuje učinkovitost postopka in je ne zmanjšuje. Ureditev, po kateri oškodovanec s pritožbo zoper sodbo kazenskega sodišča prve stopnje ne sme zahtevati instančne presoje odločitve kazenskega sodišča prve stopnje o tem, ali je bil kazenski postopek zanj pošteno izveden ali ne, zato ne pomeni nujnega ukrepa za doseganje učinkovitosti postopka. Učinkovitost kazenskega postopka bi zmanjševala zgolj tista pritožba oškodovanca zoper sodbo kazenskega sodišča prve stopnje, ki bi jo oškodovanec vložil z namenom zavlačevanja postopka, spodkopavanja avtoritete sodišča ali z namenom zlorabe pravice do pritožbe, oziroma če bi vložil očitno neutemeljeno pritožbo. Tudi v takem primeru pa popolna izključitev pravice oškodovanca do pritožbe zoper odločitev o tem, ali je bil kazenski postopek zanj pošteno izveden ali ne, ni nujen ukrep za zagotovitev učinkovitega kazenskega postopka. Že v obstoječih zakonskih okvirih ima sodišče na voljo mehanizme, s katerimi v okviru procesnega vodstva skrbi za učinkovitost kazenskega postopka, poleg tega pa lahko zakonodajalec, ko ureja pravico oškodovanca do pritožbe zoper sodbo, tudi posebej uredi procesne institute, ki preprečujejo ali sankcionirajo zavlačevanje kazenskega postopka s frivolnimi pritožbami oškodovancev. Zakonodajalec ima torej na voljo blažje ukrepe, s katerimi lahko v enaki meri in enako učinkovito doseže cilj.
37. Ker ukrep ni nujen za doseganje zasledovanega cilja, pomeni izpodbijana zakonska ureditev prekomeren poseg v pravico oškodovanca do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Zato je z njo v neskladju.
38. Oškodovancu mora biti v skladu s 25. členom Ustave dana možnost, da s pritožbo zahteva instančno presojo odločitev kazenskega sodišča prve stopnje o svojih procesnih pravicah, saj oškodovanec z izvrševanjem procesnih pravic varuje svoj pravno varovani interes v kazenskem postopku. Instančno sodišče ima torej dolžnost, da v okviru navedb oškodovanca o kršitvah njegovih procesnih pravic na njegovo zahtevo opravi vsebinsko instančno presojo odločitev o njegovih procesnih pravicah. Učinka pritožbe v skladu s 25. členom Ustave zagotovo ne morejo doseči t. i. mehki ukrepi (soft law), katerih pomen v svojem mnenju poudarja Vlada. Oškodovanec lahko zgolj s pritožbo zoper pravnomočno sodno odločbo o koncu postopka tudi na drugi stopnji kazenskega postopka učinkovito zavaruje in uveljavi procesne pravice, ki mu jih ZKP zagotavlja na prvi stopnji, če so mu te procesne pravice kršene. V nasprotnem primeru so oškodovančeve procesne pravice, namenjene varstvu njegovega pravnega interesa, zgolj formalno, ne pa tudi dejansko učinkovite, saj oškodovanec nima možnosti doseči, da jih kazensko sodišče prve stopnje spoštuje.61 To pa ne pomeni, da mora zakonodajalec oškodovancu zoper sodbo kazenskega sodišča prve stopnje zagotoviti pritožbo v obliki popolnega pravnega sredstva,62 s katero bi lahko oškodovanec zahteval popolno instančno presojo sodbe, vključno odločitve sodišča o krivdi obdolženca in o izrečenih kazenskih sankcijah, iz vseh razlogov po 370. členu ZKP, niti da bi moral zakonodajalec pri ureditvi pravice oškodovanca do pritožbe zoper sodbo kazenskega sodišča prve stopnje zagotoviti kontrolo prvostopenjske sodbe po uradni dolžnosti, kakor jo sicer ZKP določa v 383. členu. Iz 25. člena Ustave izhaja zgolj zahteva, da ima oškodovanec pravico do pritožbe zoper sodbo kazenskega sodišča prve stopnje, s katero lahko uveljavlja instančno kontrolo presoje sodišča prve stopnje o njegovih procesnih pravicah po ZKP. Iz te ustavne zahteve niti ne izhaja, da bi oškodovanec v takem primeru smel prevzeti pooblastila državnega tožilca glede kazenskega pregona ter s tem posegel v ustavno določene pristojnosti tega organa, na kar v svojem mnenju opozarja Vlada.
39. Skladno s prvim odstavkom 48. člena ZUstS Ustavno sodišče sprejme ugotovitveno odločbo, kadar je izpodbijani predpis v neskladju z Ustavo zato, ker določenega vprašanja ne ureja ali ga ureja na način, ki ne omogoča razveljavitve. Četrti odstavek 367. člena ZKP ne daje oškodovancu pravice do pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katero bi bil zagotovljen instančni preizkus njegovih procesnih pravic v prvostopenjskem sojenju, z uresničevanjem katerih oškodovanec varuje svoj pravni interes. Torej gre za položaj iz prvega odstavka 48. člena ZUstS. Zato je Ustavno sodišče ugotovilo, da je četrti odstavek 367. člena ZKP v neskladju z Ustavo (1. točka izreka). Državnemu zboru je določilo običajen rok za odpravo ugotovljene protiustavnosti (2. točka izreka).
40. V skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo učinkuje ugotovitev protiustavnosti zakonske določbe tako, da njena uporaba v sodnih postopkih ne bo v nasprotju z razlogi, ki so Ustavnemu sodišču narekovali ugotovitev njene protiustavnosti. V primeru ustavnosodne presoje predpisa namreč pomenita izrek in obrazložitev odločbe celoto, zato ne veže le izrek, temveč vežejo tudi razlogi (ratio decidendi), vsebovani v obrazložitvi. Sodišča morajo zato, dokler zakonodajalec ne odpravi ugotovljene protiustavnosti, odločati v skladu z razlogi ugotovitvene odločbe.63 Vendar tega ni mogoče doseči tedaj, kadar je kljub temu potrebna ustrezna ureditev, da bi se človekova pravica lahko uresničevala (drugi odstavek 15. člena Ustave). Zato je Ustavno sodišče na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 40. člena ZUstS odločilo, da se ugotovljena protiustavna ureditev uporablja, dokler zakonodajalec ne odpravi njene protiustavnosti (3. točka izreka). Določitev in ureditev pritožbe oškodovanca zoper sodbo kazenskega sodišča prve stopnje je namreč kompleksno vprašanje, ki zaradi zavarovanja pravic obdolženca in učinkovitosti kazenskega postopka terja celovito ureditev pritožbenih razlogov, postopka in odločanja o tem pravnem sredstvu, ki jo mora sprejeti zakonodajalec. Navedeni interesi pretehtajo nad interesom oškodovanca do takojšnje zagotovitve pravice do pritožbe. Te pravice namreč lahko vplivajo na pravni položaj obdolženca v kazenskem postopku. Interesi in pravice oškodovanca morajo biti uravnoteženi s (procesnimi) pravicami obdolženca. V kazenskem postopku so dopustni ukrepi, ki so namenjeni zaščiti oškodovancev in uveljavljanju njihov procesnih pravic, če jih je mogoče uskladiti z ustreznim in učinkovitim uresničevanjem pravic obdolženca do obrambe.64
B. – II.
41. Predmet presoje v okviru te ustavne pritožbe sta le sklepa sodišča, navedena v 4. točki izreka te odločbe, ki sta bila izdana v postopku na podlagi pritožbe pritožnice zoper sodbo okrožnega sodišča.65 Zato očitki pritožnice, ki se nanašajo na sámo pravnomočno oprostilno sodbo, ne morejo biti predmet preizkusa.
42. Pritožnica zatrjuje kršitev 25. člena Ustave, ker kot oškodovanka v skladu z ZKP ni imela pravice do pritožbe. Izpodbijani sodni odločbi temeljita na zakonu, za katerega je Ustavno sodišče ugotovilo, da je v neskladju s pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Zato je prišlo do kršitve pritožničine pravice iz 25. člena Ustave, kolikor v postopku ni mogla s pritožbo uveljavljati morebitnih kršitev procesnih pravic, ki ji jih zagotavlja ZKP. Vendar je Ustavno sodišče v 3. točki izreka te odločbe odločilo, naj se te protiustavne določbe do odprave ugotovljene protiustavnosti uporabljajo še naprej, ker je ocenilo, da je to potrebno zaradi drugih vrednot, ki so ustavno varovane (40. točka obrazložitve te odločbe). Do drugačne zakonske ureditve se mora zato tudi pritožničina pravica do pritožbe iz 25. člena Ustave umakniti navedenim drugim ustavnim vrednotam. Zato Ustavno sodišče v izreku svoje odločbe ni moglo ugotoviti te kršitve. Zgolj ugotovitev bi bila namreč mogoča zaradi spoštovanja obdolženčevih pravic iz 27. in 31. člena Ustave (glej tudi 13. in 14. točko obrazložitve sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-95/14, Up-320/14, U-I-5/17). Glede na navedeno je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrnilo (4. točka izreka).
43. Pritožnica je v ustavni pritožbi uveljavljala povrnitev stroškov v postopku z ustavno pritožbo. Po prvem odstavku 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po prvem odstavku 49. člena ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Ker v obravnavani zadevi ni bilo razloga za drugačno odločitev, je Ustavno sodišče o predlogu za povrnitev stroškov odločilo, kot izhaja iz 5. točke izreka te odločbe.
44. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 48. člena, drugega odstavka 40. člena, prvega odstavka 59. člena ter prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Jadranka Sovdat ter sodnice in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Dunja Jadek Pensa, DDr. Klemen Jaklič, dr. Rajko Knez, dr. Etelka Korpič - Horvat, dr. Špelca Mežnar in Marko Šorli. Odločbo je sprejelo soglasno. Sodnica Jadek Pensa ter sodnik Accetto sta dala pritrdilni ločeni mnenji.
dr. Jadranka Sovdat l.r.
| Številka: | U-I-95/14-19 |
| | Up-320/14-22 |
| | U-I-5/17-3 |
| Datum: | 12. 1. 2017 |
Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus ustavne pritožbe in pobude ter v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. B., C., na seji 12. januarja 2017
1. Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru št. II Kp 25625/2010 z dne 14. 11. 2013 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. II K 25625/2010 z dne 10. 6. 2013 se sprejme v obravnavo.
2. Začne se postopek za oceno ustavnosti četrtega odstavka 367. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/07 – uradno prečiščeno besedilo).
3. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti četrtega odstavka 367. člena Zakona o kazenskem postopku se zavrže.
1. Pritožnica je imela v kazenskem postopku položaj oškodovanke. Okrožno sodišče v Mariboru je obdolženca oprostilo kaznivih dejanj nasilja v družini po prvem in tretjem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju KZ-1) ter posilstva po četrtem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 170. člena KZ-1. Pritožnica je zoper oprostilno sodbo vložila pritožbo, ki jo je Okrožno sodišče kot nedovoljeno zavrglo na podlagi drugega odstavka 375. člena v zvezi s 390. členom Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker naj pritožnica, ki je imela v kazenskem postopku vlogo oškodovanke, v skladu s četrtim odstavkom 367. člena ZKP ne bi bila upravičena vložiti pritožbo zoper oprostilno sodbo sodišča prve stopnje. Pritožnica je zoper sklep Okrožnega sodišča o zavrženju pritožbe vložila pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Mariboru na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno. Pritožnica izpodbija sklepa Okrožnega in Višjega sodišča.
2. Pritožnica zatrjuje kršitev pravic iz 14., 15., 22., 23. in 25. člena Ustave. Navaja, da je Okrožno sodišče kršilo pravice iz 22. člena Ustave, ker ji v postopku ni bilo omogočeno enako varstvo pravic, dolžnosti in pravnih interesov, kot ji pripada po zakonu. Okrožno sodišče naj se v obrazložitvi sodbe ne bi opredelilo do zatrjevanih dejstev, poleg tega naj ne bi izvedlo upoštevnih dokazov. Pritožnica še navaja, da se ni mogla opredeliti do dokazov, ki naj bi jih obdolženec predložil na naroku 11. 10. 2012 in na kasnejših narokih, ko naj pritožnica ne bi bila navzoča. Zatrjuje, da ni smela biti navzoča na obravnavah in da jo je predsednik senata kljub protestu njenega odvetnika brez obrazložitve poslal iz sodne dvorane, tudi v primeru zaslišanja prič oziroma pisanja zapisnika glavne obravnave. Poleg tega naj bi bila pritožnica odsotna z glavne obravnave, ker naj bi rodila. Tako naj bi bila visoko noseča zadnjič navzoča na glavni obravnavi 11. 10. 2012, na kasnejših narokih pa ne več. Ker naj bi obdolženec prav na teh narokih predložil nove dokaze, naj bi sodišče kršilo četrti odstavek 289. člena ZKP, kršeni pa naj bi bili tudi prvi, drugi in tretji odstavek 59. člena ter prvi odstavek 296. člena in 342. člen ZKP. Pritožnica naj bi morala imeti možnost, da se opredeli do teh novih dokazov ter do izpovedi obtoženca na naroku 13. 11. 2012 in njegovega zagovornika na naroku 21. 2. 2013 in da s tem dokaže, da so dokazi, ki jih je naknadno predložil obdolženec, lažni.
3. Pritožnica zatrjuje tudi kršitev 25. člena Ustave, ker naj kot oškodovanka v skladu s četrtim odstavkom 367. člena ZKP ne bi imela pravice do pritožbe, ampak naj bi jo imelo zgolj državno tožilstvo, ki pa naj ne bi zastopalo njenih interesov. Prav tako naj ne bi imela pravice do pritožbe zoper sklepe iz glavne obravnave, ker naj bi jih bilo mogoče izpodbijati zgolj s pritožbo zoper sodbo. Meni, da ima pravico in pravni interes, da kot oškodovanka brani svoje osebno dostojanstvo in interese, tudi z vložitvijo pritožbe zoper sodbo. Ker naj bi bil v skladu z ZKP državni tožilec upravičeni tožilec za kazniva dejanja, katerih žrtev naj bi bila, kot oškodovanka pa naj po ZKP ne bi imela pravice do pritožbe, pritožnica meni, da bi tudi v vlogi oškodovanke morala imeti to pravico.
4. Pritožnice naj ne bi nihče poučil, da ima pravico prevzeti kazenski pregon, da bi imela na tej podlagi pravico do pritožbe, prav tako ne o njenih drugih pravicah po ZKP. S tem naj bi sodišče kršilo 14. člen ZKP. Do kršitve 15. člena ZKP pa naj bi prišlo, ker bi si sodišče moralo prizadevati, da se postopek izvede brez zavlačevanja in zlorab pravic udeležencev. Pritožnica zatrjuje, da bi za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 191. člena KZ-1 moralo biti stvarno pristojno Okrajno in ne Okrožno sodišče. Izpodbija tudi verodostojnost dokazov obrambe, ugotovljeno dejansko stanje in dokazno presojo sodišča, ustavni pritožbi pa prilaga nove dokaze, ki naj bi izpodbijali obdolženčev zagovor in dokazovali njegovo krivdo.
5. Pritožnica vlaga tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti četrtega odstavka 367. člena ZKP, ker naj oškodovancu ne bi omogočal pravice do pritožbe zoper sodbo, če državni tožilec prevzame pregon po uradni dolžnosti. Oškodovanec naj bi imel pravico do pritožbe zoper sodbo samo, če bi nastopal v vlogi upravičenega tožilca. Pobudnica navaja, da bi ZKP moral vsakemu oškodovancu omogočati pritožbo zoper oprostilno sodbo.
B. – I.
6. Po prvem odstavku 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) lahko vsakdo ob pogojih, ki jih določa ZUstS, vloži pri Ustavnem sodišču ustavno pritožbo, če meni, da mu je s posamičnim aktom državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil kršena njegova človekova pravica ali temeljna svoboščina. V skladu s šesto alinejo prvega odstavka 55.b člena ZUstS Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrže, če jo je vložila neupravičena oseba. Po ustavnosodni presoji lahko ustavno pritožbo vloži oseba, na katero se izpodbijani akt državnega organa neposredno nanaša. Ustavno sodišče je v sklepu št. Up-131/98 z dne 15. 2. 2002 sprejelo stališče, da oškodovanec kaznivega dejanja ni upravičena oseba za vložitev ustavne pritožbe zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero se je končal kazenski postopek. Na podlagi tega stališča se je razvila ustaljena ustavnosodna presoja,66 v skladu s katero Ustava oškodovancu ne zagotavlja pravice doseči obsodbe storilca kaznivega dejanja, zato oškodovancu zgolj s pravnomočno odločitvijo o koncu kazenskega postopka ne more biti kršena nobena človekova pravica ali temeljna svoboščina.67 Ustavno sodišče je pri tem stališču izhajalo iz temeljnega namena kazenskega postopka,68 ki je ugotovitev obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca ter, če se oboje v postopku ugotovi, izrek kazenske sankcije. Ne glede na izid kazenskega postopka se v kazenskem postopku tako neposredno ne odloča o pravicah oškodovanca. Glede na navedeno oseba, ki ima v kazenskem postopku položaj oškodovanca, ni aktivno legitimirana69 za vložitev ustavne pritožbe zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je končan kazenski postopek. Glede na ustaljeno ustavnosodno presojo torej navedene osebe niso upravičene vložiti ustavne pritožbe. Če jo vložijo, jo Ustavno sodišče zavrže.70
7. Temeljni namen kazenskega postopka je res ugotavljanje kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca ter izrek kazenske sankcije v skladu z zakonom71 in ob spoštovanju ustavnih jamstev osumljenca oziroma obdolženca. Torej se v kazenskem postopku prvenstveno odloča o obtožbi osumljenca oziroma obdolženca, zato je tudi on tisti subjekt v kazenskem postopku, ki so mu priznana in zagotovljena pravna jamstva na podlagi Ustave, mednarodnih instrumentov in ZKP.72 Toda kazenski postopek lahko vpliva tudi na pravni položaj oškodovanca. Oškodovanec je namreč tisti, kateremu je kakršnakoli njegova osebna ali premoženjska pravica s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena,73 s čimer mu nastanejo različni civilni zahtevki.
8. Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) pravice oškodovancev v kazenskem ali katerem drugem pravnem postopku, v katerem oškodovanec uveljavlja civilni zahtevek, izvirajoč iz kaznivega dejanja, obravnava v okviru 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Ta zagotavlja pravico do poštenega sojenja o posameznikovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnihkoli kazenskih obtožbah zoper njega. Toda ESČP pravic oškodovancev ne obravnava z vidika kazenskopravnih jamstev 6. člena EKČP, ampak z vidika jamstev v postopku odločanja o civilnih pravicah in obveznostih oškodovanca. ESČP zato vsakič presodi, ali je mogoče konkretni postopek, v katerem naj bi bile oškodovancu kršene pravice, razumeti kot postopek civilnopravne narave74 (tj. kot postopek odločanja o oškodovančevih civilnih pravicah)75 oziroma, ali zadeva glede na predmet odločanja (tj. ratione materiae)sodi v prvi odstavek 6. člena EKČP, ki zagotavlja pošteno sojenje v postopku odločanja o civilnih pravicah in obveznostih. V preteklosti je ESČP v zvezi s tem uporabljalo formalni kriterij; na odločitev o tem, ali konkretna pritožba oškodovanca sodi v okvir 6. člena EKČP, je vplivala vrsta postopka, katerega je oškodovanec izbral za varstvo pravic, oziroma opredelitev posamezne pravice ali dolžnosti po nacionalni zakonodaji. Samo če je pritožba oškodovanca izvirala iz civilnega postopka, je po presoji ESČP zadeva sodila pod varstvo prvega odstavka 6. člena EKČP.76
9. ESČP je odstopilo od formalnega kriterija in razvilo ustaljeno prakso vsebinske presoje, ali so nacionalni organi v konkretnem primeru v (kazenskem ali katerem koli drugem) postopku odločali o civilnih pravicah oškodovanca.77 Na tej podlagi EKČP oškodovanec ne more sprožiti zasebnega kazenskega pregona (niti v obliki actio popularis), doseči obsodbe tretjih oseb zaradi izvršenega kaznivega dejanja ali maščevanja. Da bi pravica oškodovanca sodila v okvir odločanja o civilnih pravicah po prvem odstavku 6. člena EKČP, mora biti neločljivo povezana z izvrševanjem pravice oškodovane osebe, da sproži pravdni postopek po domačem pravu, četudi samo zaradi simboličnega zadoščenja ali zaradi zavarovanja civilne pravice.78 Namen ESČP je torej zaščita oškodovančevih civilnih in ne kazenskopravnih interesov. Vendar je po presoji ESČP 6. člen EKČP upošteven za zaščito pravic oškodovanca celo takrat, ko oškodovanec zahtevka za finančno odškodnino (še) ni uveljavljal, razen če se je pravici do povrnitve škode izrecno in jasno odpovedal.79 ESČP ne šteje za olajševalno okoliščino niti dejstva, da ima oškodovanec po nacionalni ureditvi poleg kazenskega postopka možnost uveljavljati civilni zahtevek še v civilnem postopku, še posebno če je civilni postopek močno odvisen od kazenskega z vidika dokazov in je treba z izvedbo civilnega postopka počakati do konca kazenskega postopka.80 Ključni kriterij za civilnopravno naravo določenega postopka torej je, da je izid postopka lahko odločilen za obravnavano civilno pravico.81
10. ESČP je v posameznih primerih razsodilo, da gre za odločilen vpliv kazenskega postopka na oškodovančevo civilno pravico, ko je bil oškodovanec udeleženec kazenskega postopka v vlogi civilne stranke, da bi zavaroval svoje civilne interese.82 V sodbi v zadevi Perez proti Franciji je tako ugotovilo, da je oškodovanec že s sámo pridobitvijo statusa civilne stranke pokazal, da ima interes ne zgolj za obsodilno sodbo, ampak tudi za povrnitev škode.83 Podobno je v zadevi Helmers proti Švedski razsodilo, da gre za odločanje o oškodovančevih civilnih pravicah, če je oškodovanec podal predlog za zasebni kazenski pregon s ciljem povrnitve škode oziroma če sta izid pritožnikovega zasebnega pregona in njegov odškodninski zahtevek odvisna od odločitve o kazenski odgovornosti obdolženca.84 ESČP je o tem odločalo tudi v zadevi Perak proti Sloveniji, v kateri je pritožnik vložil zasebno kazensko tožbo zaradi žaljive obdolžitve, hkrati pa je vložil tudi predlog za prisoditev odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki izhaja iz izvršitve tega kaznivega dejanja. Pritožnik je bil s kazenskim pregonom neuspešen, s premoženjskopravnim zahtevkom pa napoten na pravdo. ESČP je ugotovilo, da so glavne značilnosti te zadeve podobne zadevi Helmers proti Švedski v tem, da je pritožnik začel zasebni kazenski pregon zaradi žaljive obdolžitve, hkrati pa sprožil odškodninski zahtevek, pri čemer so domača sodišča oboje zavrnila. Zato so domača sodišča, ne glede na (ne)utemeljenost pritožnikovega odškodninskega zahtevka in ne glede na to, ali je pritožnik imel možnost naknadno sprožiti ločeni pravdni postopek ali ne, v kazenskem postopku odločala o tem, ali je bila s tožbami obtoženca oškodovana pritožnikova civilna pravica, tj. njegovo dobro ime, torej je bil tudi v tem primeru izid kazenske tožbe pritožnika odločilen za njegovo pravico do dobrega imena, pritožnikova pritožba pa je spadala v ratione materiae pristojnost 6. člena EKČP.85
11. Oškodovancu morajo biti torej s pravnim redom zagotovljena temeljna procesna jamstva, ki mu omogočajo uveljavljanje civilnih zahtevkov, izvirajočih iz kaznivega dejanja, ne glede na to, v katerem postopku uveljavlja te zahtevke. Na to kažejo tudi obveznosti iz mednarodnih instrumentov, ki jih je prevzela Republika Slovenija.86 Smisel teh temeljnih procesnih jamstev oškodovancev pa ni le njihova formalna zagotovitev, ampak predvsem to, da lahko oškodovanec z njihovim izvrševanjem učinkovito uveljavlja in varuje svoje pravne interese v obliki civilnih zahtevkov, ki izvirajo iz izvršenega kaznivega dejanja. Ker je glede na ustaljeno presojo ESČP in glede na slovensko ureditev vpliv kazenskega postopka na odločanje o civilnih zahtevkih oškodovanca lahko odločilen, morajo biti oškodovancu te temeljne procesne pravice zagotovljene že v kazenskem postopku in ne zgolj v postopku (ločenega) odločanja o civilnem zahtevku. Nasprotno stališče bi namreč oškodovancu de facto odvzelo možnost učinkovitega uveljavljanja civilnega zahtevka. To je predvidel že zakonodajalec, zato je oškodovancu že z zakonom podelil določene procesne pravice, ki mu omogočajo uveljavljanje in zaščito civilnih interesov, izvirajočih iz kaznivega dejanja, v kazenskem postopku.87 Pri razlagi teh pravic je treba upoštevati njihov namen. Zakonodajalec namreč ni podelil oškodovancu teh pravic z namenom doseči obsodbo storilca kaznivega dejanja. Te pravice oškodovanec nima. Oškodovancu so te pravice podeljene z namenom učinkovitega uveljavljanja civilnih zahtevkov, ki so mu nastali z izvršitvijo kaznivega dejanja. Oškodovanec je torej nosilec določenih procesnih pravic v kazenskem postopku zato, da lahko že v njem vpliva na uveljavljanje svojega civilnega zahtevka bodisi v kazenskem postopku bodisi ločeno v pravdi. Tako stališče zastopa tudi ustaljena praksa ESČP, ki ščiti pravice oškodovancev v kazenskem postopku na podlagi 6. člena EKČP le takrat, kadar šteje, da je imel kazenski postopek odločilen vpliv na uveljavljanje njihovih civilnih pravic, pri čemer izrecno zanika obstoj samostojne pravice do zasebnega kazenskega pregona ali do obsodbe storilca na podlagi 6. člena EKČP.
12. Iz navedenih razlogov morajo biti oškodovančeva temeljna procesna jamstva deležna pravnega varstva, vključno na ustavni ravni. Zato Ustavno sodišče spreminja svoje stališče iz sklepa št. Up-131/98, da oškodovanec ni upravičena oseba za vložitev ustavne pritožbe zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil kazenski postopek končan. Ustavno sodišče šteje, da je oškodovanec upravičena oseba za vložitev ustavne pritožbe zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek. S tem oškodovancu omogoča dostop do Ustavnega sodišča in ob izpolnjenosti drugih procesnih predpostavk, ki jih določa ZUstS, do vsebinske presoje ustavne pritožbe. Sprememba stališča pomeni, da ima oškodovanec pravico z ustavno pritožbo pred Ustavnim sodiščem uveljavljati ustavno varstvo temeljnih procesnih jamstev v kazenskem postopku, ki mu jih za uveljavljanje civilnopravnih zahtevkov zagotavljajo Ustava, mednarodni instrumenti in ZKP. Le tako je mogoče zagotoviti učinkovitost teh njegovih pravic.
13. V skladu s 27. členom Ustave je zagotovljena domneva nedolžnosti. Po ustaljeni ustavnosodni presoji domneva nedolžnosti v primerih pravnomočne ustavitve kazenskega postopka, pravnomočne oprostilne in pravnomočne zavrnilne sodbe preraste v neizpodbojno domnevo ter učinkuje absolutno.88 Domneva nedolžnosti je tudi po stališču ESČP kršena, če odločitev sodišča izraža stališče, da je obdolženi kriv, ne da bi bila njegova krivda predhodno dokazana v skladu z zakonom. Do tega lahko pride celo brez formalne ugotovitve, saj zadostuje obstoj razloga, ki napeljuje na to, da sodišče obdolženega šteje za krivega.89 Po presoji ESČP so pomisleki o krivdi po pravnomočni oprostilni sodbi nedopustni. Tako je na primer ESČP ugotovilo kršitev domneve nedolžnosti iz drugega odstavka 6. člena EKČP v sodbi v zadevi Sekanina proti Avstriji,90 ko je sodišče kljub oprostilni sodbi zavrnilo pritožnikov zahtevek za odškodnino zaradi neutemeljenega odvzema prostosti, ker je štelo, da sum še vedno obstaja, saj naj bi te navedbe povzročale dvom o pritožnikovi nedolžnosti kot tudi o zakonitosti postopka pred sodiščem prve stopnje.
14. Po 31. členu Ustave91 nihče ne sme biti ponovno obsojen ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen, ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen ali obsojen. V skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo ima ta ustavna pravica dva bistvena vidika. Eden je v tem, da posameznik ne more biti ponovno obsojen za kaznivo dejanje, za katero je bil že obsojen s pravnomočno sodbo sodišča. Drugi je v tem, da na podlagi te pravice domneva nedolžnosti, ki po 27. členu Ustave velja v kazenskem postopku za vsakogar, dokler ni njegova krivda ugotovljena s pravnomočno sodbo, preraste v primerih pravnomočne ustavitve kazenskega postopka, pravnomočne oprostilne in pravnomočne zavrnilne sodbe v neizpodbojno domnevo. Ta učinkuje absolutno, ker celo v primeru pravnomočne oprostilne sodbe zaradi nedokazanosti dejanja zoper posameznika, tudi če bi se kasneje našli novi dokazi,92 ni mogoče izvesti ponovnega sojenja v škodo obsojenega oziroma oproščenega.93 Na podlagi navedenega bo Ustavno sodišče, če bo ugotovilo, da so bile v kazenskem postopku oškodovancu kršene njegove ustavno zavarovane temeljne procesne garancije, lahko izdalo le ugotovitveno odločbo. V samo pravnomočno oprostilno sodbo oziroma pravnomočno ustavljen postopek pa ne bo moglo poseči. Vendar je treba oškodovancu kaznivega dejanja pravico do preverjanja, ali so bila v kazenskem postopku spoštovana njegova procesna jamstva, zagotoviti, čeprav na drugi strani obstaja ustavna ovira (31. člen Ustave), ki zahteva omejitev teh njegovih pravic v postopku z ustavno pritožbo.
B. – II.
15. Glede na to, da je Ustavno sodišče spremenilo svoje stališče iz sklepa št. Up-131/98, je pritožnica, ki je imela v kazenskem postopku položaj oškodovanke, ustavno pritožbo vložila kot upravičena oseba. V obravnavanem primeru so zato izpolnjene procesne predpostavke za vsebinski preizkus ustavne pritožbe. Predmet presoje v okviru te ustavne pritožbe sta le sklepa sodišča, navedena v izreku, ki sta bila izdana v postopku na podlagi pritožbe pritožnice zoper sodbo Okrožnega sodišča. Z njima je sodišče odločilo le o tem, ali je bila pritožnica upravičena vložiti pritožbo zoper oprostilno sodbo.
16. Ustavno sodišče meni, da ustavna pritožba odpira pomembno ustavnopravno vprašanje: ali je v skladu s 25. členom Ustave, ki vsakomur zagotavlja pravico do pravnega sredstva zoper odločbe državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, da oškodovanec kaznivega dejanja ni upravičena oseba za vložitev pritožbe zoper oprostilno sodbo v kazenskem postopku. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo zato sprejelo v obravnavo (1. točka izreka). V nadaljevanju postopka bo presodilo, ali so bile z izpodbijanima sklepoma sodišč kršene človekove pravice oziroma temeljne svoboščine, kot to zatrjuje pritožnica.
B. – III.
17. V postopku odločanja o ustavni pritožbi se je Ustavnemu sodišču zastavilo vprašanje ustavnosti četrtega odstavka 367. člena ZKP, ki določa: »Oškodovanec sme izpodbijati sodbo samo glede odločbe sodišča o stroških kazenskega postopka; če pa je državni tožilec prevzel pregon od oškodovanca kot tožilca (drugi odstavek 63. člena), se sme oškodovanec pritožiti iz vseh razlogov, iz katerih se sme izpodbijati sodba (370. člen).«
18. Na podlagi drugega odstavka 161. člena Ustave in drugega odstavka 59. člena ZUstS lahko Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo oceni ustavnost predpisa ali splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil, na katerem temelji izpodbijana odločitev. Ker je odločitev o ustavni pritožbi odvisna od odločitve o ustavnosti četrtega odstavka 367. člena ZKP, je Ustavno sodišče začelo postopek za oceno njegove ustavnosti (2. točka izreka). Odločilo bo, ali je ta določba ZKP v skladu s 25. členom Ustave.
B. – IV.
19. Pobudnica vlaga tudi pobudo za presojo četrtega odstavka 367. člena ZKP. Svoj pravni interes je v pobudi utemeljila s tem, da ji v kazenskem postopku ni bilo omogočeno vložiti popolno pritožbo zoper oprostilno sodbo, ki jo je sodišče prve stopnje izdalo zoper obdolženca za kazniva dejanja, s katerimi naj bi bila pritožnica oškodovana.
20. V skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo se v primerih, ko izpodbijani predpis ne učinkuje neposredno, pobuda vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt hkrati z ustavno pritožbo. Predpostavka za vložitev ustavne pritožbe in pobude v takšnih primerih je tudi pogoj izčrpanosti takšnih pravnih sredstev po vsebini, kar pomeni, da mora pobudnik trditve o domnevni protiustavnosti ureditve, na podlagi katere temelji odločitev v njegovem primeru, uveljavljati že v postopku pred pristojnimi sodišči.94
21. Pobudnica v vloženih pravnih sredstvih, tj. v pritožbi zoper sodbo in v pritožbi zoper sklep o zavrženju pritožbe, ni zatrjevala, da je četrti odstavek 367. člena ZKP v nasprotju s 25. členom Ustave, saj je bila nasprotno zmotno prepričana, da ima kot oškodovanka po ZKP pravico do pritožbe zoper sodbo iz vseh razlogov oziroma da lahko vloži pritožbo zoper oprostilno sodbo kot subsidiarna tožilka. Pobudnica tako ni izpolnila pogoja, da bi trditve o domnevni protiustavnosti ureditve četrtega odstavka 367. člena ZKP, na podlagi katere temelji odločitev v njenem primeru, uveljavljala že v postopku pred pristojnima sodiščema. Upoštevaje pogoj predhodne izčrpanosti pravnih sredstev v postopku pred pristojnimi sodišči pobudnica torej ni izkazala pravnega interesa, zato je Ustavno sodišče zavrglo pobudo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUstS (3. točka izreka).
22. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi druge alineje drugega odstavka 55.b člena, drugega odstavka 59. člena in tretjega odstavka 25. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Jadranka Sovdat ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Etelka Korpič - Horvat, dr. Špelca Mežnar, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, Marko Šorli in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.
dr. Jadranka Sovdat l.r.
Predsednica
1 Z. Dežman, A. Erbežnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 386; Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 137. Iz ustaljene prakse ESČP o pozitivnih dolžnostih države in o pravicah oškodovancev v kazenskem postopku ne izhaja, da bi moral imeti oškodovanec pravico do zasebnega kazenskega pregona ali da bi moral imeti položaj stranke v kazenskem postopku, niti tega ne zahteva Direktiva 2012/29/EU. Ta od držav članic ne zahteva, naj ima žrtev položaj stranke v kazenskem postopku, saj šteje, da se vloga žrtve v sistemu kazenskega postopka in to, ali žrtev lahko dejavno sodeluje v kazenskem postopku, v državah članicah razlikuje. Položaj stranke je po Direktivi 2012/29/EU eno od meril, ki določajo žrtvin položaj v kazenskem postopku, države članice pa lahko same opredelijo in morajo same opredeliti, ali in v kolikšni meri je to merilo upoštevno za določitev obsega pravic žrtev. Države članice imajo tako možnost, da same določijo, ali ima žrtev položaj stranke v kazenskem postopku. Glej 20. točko uvodne izjave Direktive 2012/29/EU. Glej tudi sodbo ESČP v zadevi Perez proti Franciji z dne 12. 2. 2004, 70. točka obrazložitve.
2 Procesne pravice oškodovancu zagotavljajo tudi mednarodni instrumenti, vključno s Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Upoštevajoč ustaljeno prakso ESČP o pravicah oškodovanca v kazenskem postopku, ima oškodovanec v kazenskem postopku, kadar ESČP ugotovi, da oškodovanec v njem varuje svoje civilne pravice, tiste pravice, ki mu jih zagotavlja prvi odstavek 6. člena EKČP. Tudi Evropska unija je v Direktivi 2012/29/EU uredila številne pravice žrtev kaznivih dejanj, med katerimi so tudi procesne pravice žrtev v kazenskem postopku.
3 Osmi odstavek 169. člena, četrti odstavek 181. člena in drugi odstavek 283. člena ZKP.
4 De facto močan procesni položaj oškodovanca po ZKP je mogoče primerjati s pravnim položajem oškodovanca v vlogi dodatnega tožilca (Nebenkläger) poleg državnega tožilca po nemški ureditvi. Glej člene 395 do 402 nemškega Zakona o kazenskem postopku (Strafprozessordnung), v skladu s katerimi lahko oškodovanec kot dodatni tožilec sodeluje v kazenskem postopku zaradi kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost ter nekaterih kaznivih dejanj, ki pomenijo napad na oškodovančevo telesno in duševno celovitost (razžalitve, telesne poškodbe, odvzem prostosti, poskus umora ali uboja). Kot dodatni tožilec lahko oškodovanec v omejenem obsegu vlaga tudi pravna sredstva zoper kazenske sodbe.
5 Š. Horvat, nav. delo, str. 137.
6 Sklep Ustavnega sodišča št. Up-131/98 z dne 15. 2. 2002, 8. točka obrazložitve.
7 Drugi in tretji odstavek 105. člena ZKP.
8 Ureja drugi odstavek 100. člena ZKP.
9 Členi 164–177 Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju OZ).
10 Pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo je urejena v 179.–185. členu OZ.
11 Glej 76. člen KZ-1 ter 101. člen in prvi odstavek 130. člena ZKP, Š. Horvat, nav. delo, str. 233, in sklep Ustavnega sodišča št. Up-131/98, 8. točka obrazložitve.
12 A. Galič, Predhodno vprašanje in identična dejanska stanja v razmerju med kazenskim in pravdnim postopkom, Pravni letopis, 2016, str. 121. Zakonodaja s področja civilnega prava ureja primere, za katere je upoštevno (predhodno) vprašanje s področja kazenskega prava: 181. člen (kršitev dostojanstva) in 353. člen (odškodninska terjatev za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem) OZ ter 42. (razdedinjenje) in 126. člen (dedna nevrednost) Zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76 in 23/78, ter Uradni list RS, št. 67/01 in 63/16 – ZD). Glej tudi L. Ude, N. Betetto, A. Galič, V. Rijavec, D. Wedam-Lukić, J. Zobec, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2010, str. 127.
13 A. Galič, nav. delo, str. 131.
14 Prav tam, str. 132. Glede zavrnilne kazenske sodbe v teoriji ni soglasja. Dolgo časa je veljalo, da civilno sodišče ni vezano na zavrnilno kazensko sodbo, novejša sodna praksa in teorija pa se pri zavrnilni sodbi zavzemata za razlikovanje, po katerem je sodišče vezano na zavrnilno kazensko sodbo, ki je bila izdana zato, ker škodno dejanje ni kaznivo dejanje, ter na sklep o zavrženju obtožnega akta in na sklep o ustavitvi postopka, ki sta bila izdana zato, ker škodno dejanje ni kaznivo dejanje. Na druge odločbe kazenskega sodišča pravdno sodišče ni vezano. Ob upoštevanju v nadaljevanju navedenih omejitev sme zato pravdno sodišče obstoj kaznivega dejanja ugotavljati kot predhodno vprašanje. Glej L. Ude, Civilno procesno pravo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2002, str. 93; sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 196/2011 z dne 5. 4. 2012; A. Galič, nav. delo.
15 A. Galič, nav. delo, str. 122–126.
16 L. Ude, nav. delo, str. 93 in 94.
17 A. Galič, nav. delo, str. 126.
18 Točka 6 144. člena ZKP. V skladu z 9. točko uvodne izjave Direktive 2012/29/EU je kaznivo dejanje nedopustno dejanje proti družbi in obenem kršitev individualnih pravic žrtev.
19 L. Bavcon in drugi, Kazensko pravo, splošni del, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2014, str. 205.
20 Glej prav tam.
21 O osebnostnih pravicah kot (nepremoženjskih) civilnih pravicah glej D. Jadek Pensa v: N. Plavšak, M. Juhart, D. Jadek Pensa, V. Kranjc, P. Grilc, A. Polajnar – Pavčnik, M. Dolenc, M. Pavčnik, Obligacijski zakonik s komentarjem, 5. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 778.
22 Tako v sodbi Vrhovnega sodišča št. I Ips 194/2009 z dne 30. 9. 2009.
23 L. Bavcon in drugi, nav. delo, str. 205.
24 Odločbi Ustavnega sodišča št. Up-1082/12 z dne 29. 5. 2014 (Uradni list RS, št. 43/14, in OdlUS XX, 35), 9. točka obrazložitve, in št. U-I-109/10 z dne 26. 9. 2011 (Uradni list RS, št. 78/11, in OdlUS XIX, 26), 6.–19. točka obrazložitve.
25 Prav tam.
26 Odločba Ustavnega sodišča št. Up-32/94 z dne 13. 4. 1995 (OdlUS IV, 38), 12. točka obrazložitve.
27 Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-226/95 z dne 8. 7. 1999 (Uradni list RS, št. 60/99, in OdlUS VIII, 174), 10. točka obrazložitve.
28 Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-127/01 z dne 12. 2. 2004 (Uradni list RS, št. 25/04, in OdlUS XIII, 10), 16. točka obrazložitve.
29 Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-137/93 z dne 2. 6. 1994 (Uradni list RS, št. 42/94, in OdlUS III, 62).
30 T. Weigend, Die Strafe für das Opfer? - Zur Renaissance des Genugtuungsgedankens im Straf- und Strafverfahrensrecht, Die Rechtswissenschaft – Zeitschrift für rechtswissenschaftliche Forschung, 1 (2010), str. 41; H. Fuchs, Die strafprozessuale Stellung des Verbrechensopfers und die Durchsetzung seiner Ersatzeinsprüche, GA für den 13 ÖJT, (1997), str. 87.
31 Člena 15 in 16 Direktive 2012/29/EU.
32 Predlog Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj, COM(2011) 275 konč., 2011/0129 (COD), Bruselj, 18. 5. 2011 (v nadaljevanju Predlog direktive).
33 Točka 34 uvodne izjave Direktive 2012/29/EU.
34 Člen 1 Direktive 2012/29/EU.
35 Členi 3–7 Direktive 2012/29/EU.
36 Predlog direktive.
37 T. Weigend, nav. delo, str. 40; J. Herrmann, Die Entwicklung des Opferschutzes im deutschen Strafrecht und Strafprozessrecht – Eine unendliche Geschichte, Zeitschrift für Internationale Strafrechtsdogmatik, 3 (2010), str. 237.
38 Člen 10 Direktive 2012/29/EU.
39 T. Weigend, nav. delo, str. 57.
40 Prvi odstavek 1. člena ZKP.
41 Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Uradni list RS, št. 25/96, in OdlUS V, 40), 21.–23. točka obrazložitve.
42 Prvi odstavek 356. člena ZKP; sklep Ustavnega sodišča št. U-I-95/14, Up-320/14, U-I-5/17, 7. točka obrazložitve.
43 Primerjaj sklepa Ustavnega sodišča št. Up-285/97 z dne 10. 5. 2001 (Uradni list RS, št. 52/01, in OdlUS X, 115), 8. točka obrazložitve, in št. Up-168/98 z dne 10. 5. 2001 (Uradni list RS, št. 52/01, in OdlUS X, 116), 8. točka obrazložitve.
44 Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-272/97 z dne 23. 11. 2000 (Uradni list RS, št. 115/2000, in OdlUS IX, 276), 14. točka obrazložitve.
45 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-219/03 z dne 1. 12. 2005 (Uradni list RS, št. 118/05, in OdlUS XIV, 88), 28. točka obrazložitve.
46 Glej zlasti 8. točko drugega odstavka 92. člena, četrti odstavek 96. člena ter prvi, drugi in tretji odstavek 97. člena ZKP.
47 Š. Horvat, nav. delo, str. 773. Prim. prav tam, str. 772 in 773.
48 Prim. prav tam, str. 772 in 773.
49 Prav tam, str. 773.
50 Drugi odstavek 375. člena in prvi odstavek 388. člena v zvezi s 390. členom ZKP.
51 Glej 25. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003 (Uradni list RS, št. 108/03, in OdlUS XII, 86).
52 Prav tam.
53 Predlog zakona o kazenskem postopku, EPA 287, Poročevalec DZ, št. 22/93.
54 Odločba Ustavnega sodišča št. Up-604/02, Up-610/02 z dne 6. 3. 2003 (Uradni list RS, št. 30/03, in OdlUS XII, 53), 20. točka obrazložitve.
55 Sklep Ustavnega sodišča št. U-I-92/97 z dne 8. 5. 1997 (Uradni list RS, št. 29/97, in OdlUS VI, 60), 31. točka obrazložitve. Sodba ESČP v zadevi Sekanina proti Avstriji z dne 25. 8. 1993, 30. točka obrazložitve.
56 Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-3871/07, U-I-80/09 z dne 1. 10. 2009 (Uradni list RS, št. 88/09, in OdlUS XVIII, 42), 18. točka obrazložitve.
57 Prvi odstavek 1. člena ZKP se glasi: »Ta zakon določa pravila, ki naj zagotovijo, da se nihče, ki je nedolžen, ne obsodi, storilcu kaznivega dejanja pa izreče kazenska sankcija ob pogojih, ki jih določa kazenski zakon in na podlagi zakonitega postopka.«
58 Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-18/93, 22. in 23. točka obrazložitve.
59 A. Jelenc–Puklavec: Oškodovanec v kazenskem postopku, v: Pravosodni bilten, 1987, št. 4/5, str. 1 in 2. Tudi Ustavno sodišče je že presojalo odškodninsko odgovornost države do oškodovanca kaznivega dejanja kot posledico opustitve dolžnosti učinkovite izvedbe (pred)kazenskega postopka, in sicer v odločbi št. Up-1082/12.
60 Sklep zunajobravnavnega senata o zavrnitvi predloga za uvedbo preiskave ne vzpostavlja prepovedi ne bis in idem, kolikor je v skladu s 408. in 409. členom ZKP mogoča neprava obnova kazenskega postopka (Š. Horvat, nav. delo, str. 393). Sklep o ustavitvi sodne preiskave (prvi odstavek 181. člena ZKP) je res iudicata, na katero je vezana prepoved ne bis in idem (Š. Horvat, nav. delo, str. 393 in 418). Sklep zunajobravnavnega senata o ugovoru zoper obtožnico po 1.–3. točki prvega odstavka 277. člena ZKP pomeni pravnomočen zaključek kazenskega postopka in prepoved ne bis in idem, sklep po drugem odstavku 277. člena ZKP pa te prepovedi ne vzpostavlja, kolikor je mogoča neprava obnova po prvem odstavku 408. člena ZKP (Š. Horvat, nav. delo, str. 617 in 618).
61 Tudi druge primerjane ureditve poznajo vsaj omejeno pravico oškodovanca do pritožbe zoper sodbo kazenskega sodišča prve stopnje. V Avstriji lahko oškodovanec zoper oprostilno sodbo vloži redno pravno sredstvo (t. i. Nichtigkeitsbeschwerde), če sodišče na glavni obravnavi ni odločilo o predlogu, ki ga je podal, ali pri odločitvi o njegovem predlogu ni upoštevalo oziroma ni pravilno uporabilo postopkovnih določb ali načel, ki izhajajo iz določb ustavne ravni, zlasti iz 6. člena EKČP, ali jih je treba upoštevati zaradi zagotovitve poštenega sojenja v kazenskem postopku (drugi odstavek 282. člena Zakona o kazenskem postopku, Strafprozessordnung, v nadaljevanju StPO/A). Oškodovanec lahko to pravno sredstvo uveljavlja, če je bil zaradi oprostilne sodbe napoten na pravdo in bo imela zavrnitev obravnave njegovega predloga na glavni obravnavi negativen vpliv na uveljavljanje njegovega civilnopravnega zahtevka. Če sodišče izda obsodilno sodbo, lahko oškodovanec z rednim pravnim sredstvom (t. i. Berufung) izpodbija odločitev sodišča, da ga napoti na pravdo, če zatrjuje, da bi sodišče o njegovem civilnopravnem zahtevku moralo odločiti v okviru kazenskega postopka (4. točka prvega odstavka 281. člena StPO/A). V francoskem kazenskem postopku ima pravico do pritožbe samo tisti oškodovanec, ki je vložil t. i. civilno tožbo v kazenskem postopku (action civile), s čimer je pridobil status civilne stranke kazenskega postopka (partie civile). Civilna stranka lahko vloži pritožbo glede odškodninskega zahtevka, glede pristojnosti prvostopenjskega sodišča ali glede zavrženja njene ovadbe (sodba kazenskega senata kasacijskega sodišča z dne 26. 6. 1975, Bulletin des arrets de la chambre criminelle de la Cour de casstion št. 167, in z dne 10. 5. 1994, Bulletin des arrets de la chambre criminelle de la Cour de casstion št. 177, in sodba kazenskega senata kasacijskega sodišča št. 79-94121 z dne 17. 3. 1981). V Nemčiji pa lahko oškodovanec vloži pritožbo zoper odločitev, s katero sodišče odkloni odločanje o njegovem premoženjskopravnem zahtevku, če je zahtevek vložil pred začetkom glavne obravnave in če v kazenskem postopku še ni bila sprejeta končna odločitev (406.a člen Strafprozessordnung).
62 Popolna pravna sredstva so tista, s katerimi se sodna odločba lahko izpodbija v celoti, iz vseh razlogov (drugače od nepopolnih, s katerimi se lahko sodna odločba izpodbija le iz določenih razlogov). Z. Dežman in A. Erbežnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV Založba, Ljubljana 2003.
63 Odločba Ustavnega sodišča št. Up-2597/07 z dne 4. 10. 2007 (Uradni list RS, št. 94/07, in OdlUS XVI, 108), 6. točka obrazložitve.
64 Sodba ESČP v zadevi Y. proti Sloveniji z dne 28. 5. 2015, 103. in 104. točka obrazložitve. ESČP v vsakem posameznem primeru presoja, ali je nacionalnim organom uspelo doseči pravično ravnotežje med nasprotujočimi si interesi obrambe, zlasti med pravico obdolženca, da lahko pozove in navzkrižno zasliši priče, določeno v točki d) tretjega odstavka 6. člena EKČP, in pravico žrtve po 8. členu EKČP.
65 Pritožnica je v pritožbi zoper oprostilno sodbo Okrožnega sodišča med drugim zatrjevala tudi kršitve svojih procesnih pravic v postopku; sodišči naj bi zavrgli oziroma zavrnili pritožbi, ne da bi vsebinsko odgovorili na pritožbene očitke v zvezi z zatrjevanimi kršitvami njenih procesnih pravic, ki jih ima kot oškodovanka v kazenskem postopku.
66 Tako je Ustavno sodišče odločilo na primer še v sklepih št. Up-446/13 z dne 30. 3. 2015 in št. Up-676/05 z dne 25. 10. 2006.
67 Sklep Ustavnega sodišča št. Up-131/98, 8. točka obrazložitve.
68 Iz tega namena kazenskega postopka je izhajalo tudi, ko je odločalo o ustavnih pritožbah oškodovancev, ki so imeli v kazenskem postopku položaj stranke postopka. Tako je sprejelo stališče, da niti oškodovanec kot tožilec (sklep št. Up-285/97 z dne 10. 5. 2001, Uradni list RS, št. 52/01, in OdlUS X, 115) niti zasebni tožilec (sklep št. Up-168/98 z dne 10. 5. 2001, Uradni list RS, št. 52/01, in OdlUS X, 116) nista aktivno legitimirana za vložitev ustavne pritožbe.
69 Sklep št. Up-131/98, 10. točka obrazložitve.
70 Prav tam, 11. točka obrazložitve.
71 V skladu s prvim odstavkom 1. člena ZKP ta zakon določa pravila, ki naj zagotovijo, da se nihče, ki je nedolžen, ne obsodi, storilcu kaznivega dejanja pa izreče kazenska sankcija ob pogojih, ki jih določa kazenski zakon in na podlagi zakonitega postopka.
72 Tako Ustavno sodišče že v sklepu št. Up-168/98, 7. točka obrazložitve.
73 Šesta alineja 144. člena ZKP.
74 Sodba ESČP v zadevi Gorou proti Grčiji (št. 2) z dne 20. 3. 2009, 24. točka obrazložitve.
75 Sodbi ESČP v zadevah Helmers proti Švedski z dne 29. 10. 1991, 29. točka obrazložitve, in Perez proti Franciji z dne 12. 2. 2004, 57. točka obrazložitve.
76 Sklep Komisije v zadevi X. proti Zvezni republiki Nemčiji z dne 4. 10. 1976.
77 Sodbe ESČP v zadevah Helmers proti Švedski, 29. točka obrazložitve; Perez proti Franciji, 47.–57. točka obrazložitve, in Gorou proti Grčiji, 24.–26. točka obrazložitve. Za pregled prakse ESČP o civilni naravi postopka z vidika oškodovanca glej sodbo v zadevi Perez proti Franciji, 47.–56. točka obrazložitve.
78 Sodbe ESČP v zadevah Gorou proti Grčiji, 24.–26. točke obrazložitve, Perez proti Franciji, 70. točka obrazložitve, in Perak proti Sloveniji z dne 1. 3. 2016, 32. in 33. točka obrazložitve.
79 Sodbi ESČP v zadevah Perez proti Franciji, 70. točka obrazložitve, in Perak proti Sloveniji, 33. točka obrazložitve.
80 Sodbi ESČP v zadevah Perez proti Franciji, 66. točka obrazložitve, in Perak proti Sloveniji, 34. točka obrazložitve.
81 Sodba ESČP v zadevi Perez proti Franciji, 70. točka obrazložitve.
82 Prav tam, 57.–75. točka obrazložitve.
83 Prav tam, 64. točka obrazložitve.
84 Sodba ESČP v zadevi Helmers proti Švedski, 29. in 30. točka obrazložitve.
85 Sodba ESČP v zadevi Perak proti Sloveniji, 34. in 35. točka obrazložitve.
86 Za subsidiarne in zasebne tožilce je Ustavno sodišče že v sklepih št. Up-285/97 (9. točka obrazložitve) in št. Up-168/98 (9. točka obrazložitve) odločilo, da splošno stališče o neupravičenosti teh oseb za vložitev ustavne pritožbe ne pomeni, da subsidiarni tožilec ne uživa temeljnih procesnih jamstev v kazenskem postopku, le, da jih ni mogoče uveljavljati z ustavno pritožbo pred Ustavnim sodiščem.
87 Oškodovanec ima tako na primer pravico opozoriti med preiskavo na vsa dejstva in predlagati dokaze, ki so pomembni za to, da se ugotovi kaznivo dejanje, izsledi storilec kaznivega dejanja in ugotovi njegov premoženjskopravni zahtevek, predlagati dokaze, postavljati obdolžencu, pričam in izvedencem vprašanja, dajati pripombe in pojasnila glede njihovih izpovedb ter dajati druge izjave in postavljati druge predloge na glavni obravnavi (prvi in drugi odstavek 59. člena ZKP); pravico pregledati in prepisati spise in si ogledati dokazne predmete (tretji odstavek 59. člena ZKP); pravico do subsidiarnega kazenskega pregona (60. člen ZKP) in pravico do pooblaščenca (prvi odstavek 65. člena ZKP).
88 Sklep Ustavnega sodišča št. U-I-92/97 z dne 8. 5. 1997 (Uradni list RS, št. 29/97, in OdlUS VI, 60).
89 Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-94/13 z dne 2. 10. 2014 (Uradni list RS, št. 74/14, in OdlUS XX, 28).
90 Sodba v zadevi Sekanina proti Avstriji z dne 25. 8. 1993, 30. točka obrazložitve.
91 Prepoved ponovnega sojenja v isti stvari (ne bis in idem) je določena tudi v 4. členu Protokola št. 7 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – Protokol št. 7).
92 Sklep Ustavnega sodišča št. U-I-92/97. Glej tudi odločbo št. Up-46/99 z dne 18. 12. 2002 (Uradni list RS, št. 5/03, in OdlUS XI, 290).
93 Prav tam.
94 Sklep Ustavnega sodišča št. U-I-330/05, U-I-331/05, U-I-337/05 z dne 18. 10. 2007 (Uradni list RS, št. 101/07, in OdlUS XVI, 79), 5. točka obrazložitve.
