Številka:	Up-502/14-20
Datum:	15. 6. 2017

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Zorana Kovača, Kraljevina Belgija, na seji 15. junija 2017

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 79114/2010 z dne 13. 2. 2014 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 79114/2010 z dne 3. 4. 2012 se zavrne.

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je pritožnika spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94 in 23/99 – v nadaljevanju KZ) in kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri sta mu bili določeni kazen eno leto in dva meseca zapora za kaznivo dejanje po prvem odstavku 217. člena KZ ter kazen devet mesecev zapora za kaznivo dejanje po drugem odstavku 240. člena KZ, nato pa mu je bila določena enotna kazen eno leto in deset mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če pritožnik v preizkusni dobi štirih let ne bo storil novega kaznivega dejanja in če bo v roku šestih mesecev po pravnomočnosti sodbe plačal Republiki Sloveniji v adhezijskem postopku prisojenih 5.945,40 EUR. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo pritožnikovih zagovornikov zavrnilo, Vrhovno sodišče pa je zavrnilo zahtevi za varstvo zakonitosti pritožnika in njegovih zagovornikov.

2. Pritožnik uveljavlja, da je izpodbijana sodba obremenjena s kršitvami 22., 23., 28., 29., 35. in 39. člena Ustave ter 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP).

3. Zatrjevana kršitev 23. člena Ustave naj bi bila podana zaradi neutemeljene izločitve zakonite sodnice. Po navedbah pritožnika je bila obravnavana zadeva najprej dodeljena sodnici Biserki Matjan Križaj, ki je predlagala svojo izločitev z utemeljitvijo, da pritožnika pozna, ker gre za družinskega prijatelja. Predsednica Okrajnega sodišča naj bi predlogu za izločitev sodnice ugodila, zadeva pa naj bi nato pripadla sodnici Maji Šuštar. Pritožnik trdi, da sodnice Biserke Matjan Križaj ne pozna in da je o tem obvestil predsednico Okrajnega sodišča in varuha človekovih pravic. Opozarja, da je ta sodnica pred tem brez zadržkov sodila v drugi kazenski zadevi, v kateri je imel pritožnik vlogo oškodovanca. V navedeni zadevi naj bi sodnica celo ugotovila, da pritožnikovo prebivališče ni znano, kar po navedbah pritožnika kaže, da s sodnico nista bila prijatelja. Po oceni pritožnika mu je bilo sojeno na nadvse trhli in nenavadni podlagi, kar je pri njem vzbudilo izjemno velik dvom o poštenosti delovanja sodišča. Ta dvom pa naj bi se mu še okrepil, ko je ugotovil, da naj bi bila sodnica Maja Šuštar dodeljena na upravni oddelek Vrhovnega sodišča, ki naj bi ga vodila vrhovna sodnica Martina Lippai, s katero naj bi bil pritožnik v času njene zaposlitve na Ministrstvu za kmetijstvo zaradi različnih strokovnih pogledov v ne najboljšem osebnem odnosu. Po mnenju pritožnika je podana verjetnost, da je celotna sodna uprava Okrajnega sodišča v Ljubljani vedela, da se je sodnica Biserka Matjan Križaj izločila z lažjo, zato je podal zahtevo za prenos pristojnosti na drugo sodišče, ki pa je bila zavrnjena. Pritožnik trdi, da je pogledal v kazenski vpisnik, iz katerega je bilo razvidno, da se je pripad zadev vpisoval s svinčnikom in da se je zapisano radiralo in spreminjalo, zato niti ni pomembno, kako je bila zadeva dodeljena sodnici Maji Šuštar, temveč je pomembno, zakaj je bila izločena sodnica Biserka Matjan Križaj. Pritožnik opozarja tudi na nenavadno odločitev sodišča, da se zadeva takoj po izločitvi sodnice Biserke Matjan Križaj začne obravnavati prednostno. Navaja, da ga je tožilstvo ves čas postopka ustrahovalo z zahtevami po priporu, sodišče pa o teh zahtevah namenoma ni odločilo dovolj hitro, da bi s tem vzdrževalo pritožnikovo napetost in strah.

4. Pritožnik nadalje trdi, da je sodišče favoriziralo tožilstvo, saj mu je dovolilo priglasiti več kot sto prič, njemu pa praktično nobene, da njegovih argumentov ni upoštevalo, prav tako pa tudi ni prebralo njegovega zagovora, ki ga je podal v zadevi št. I Kpr 325/2003, čeprav se je nanj skliceval, ko je pojasnil, da obtožbe ne razume in da se je že zagovarjal. Poleg tega naj bi sodišče na predlog tožilstva preložilo narok za glavno obravnavo in s tem pritožnika postavilo v neenakopraven položaj. Pritožnik navaja, da mu sodišče ni omogočilo zaslišanja sestavljavcev obremenilnih listin in da sta Višje in Vrhovno sodišče nepravilno presodili, da to zaslišanje ni potrebno, ker da naj bi bila resničnost teh listin dokazana z drugimi, posrednimi dokazi. Pritožnik meni, da posredni dokazi niso dokazi in da mu je bilo onemogočeno izvajati dokaze v svojo korist.

5. Pritožnik trdi tudi, da je več kot verjetno, da so bila k potnim nalogom pripeta dokazila o opravljenih poteh, a so ta dokazila skrivnostno izginila. Po oceni pritožnika je podan utemeljen sum, da jih je nasprotna stranka kazenskega postopka skrila, uničila ali drugače napravila za nedosegljive. Pritožnik navaja, da tožilstvo v spis ni vložilo dveh škatel z dokumentacijo, ki jih je policija zasegla na sedežu Veterinarske uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju VURS). Po trditvah pritožnika je obramba na glavni obravnavi zahtevala, naj se ta dokumentacija pogleda, a se sodišče prve stopnje do tega ni opredelilo, instančni sodišči pa sta ta ugovor pavšalno zavrnili z obrazložitvijo, da je v spisu vsa dokumentacija, kar po mnenju pritožnika ne drži. Pritožnik nakazuje, da je bila v teh škatlah dokumentacija, ki je bila s potnih nalogov odstranjena. Pritožnik je dopolnitvi ustavne pritožbe (ki je bila vložena po izteku roka iz prvega odstavka 52. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) priložil zapisnik o zasegu dokumentacije, ki jo je policija zasegla na VURS. Na zapisnik je pripisal, da večine dokumentov v spisu ni.

6. Pritožnik nadalje uveljavlja, da je sodišče do konca glavne obravnave dejansko izvajalo preiskavo in da je tožilstvo iz naroka v narok razširjalo in spreminjalo obtožbo, tako da do zadnjega dne ni bilo jasno, kaj se pritožniku očita in kateri dokazi ga obremenjujejo, s čimer naj bi mu bila odvzeta možnost obrambe. Opozarja, da je bil sprva obtožen, da je predložil 373 lažnih potnih nalogov, po spremembi obtožbe pa le še 60, pri čemer podlaga za ta izbor ni bila pojasnjena. Meni, da so mu bile s tem kršene pravice iz 22. in 29. člena Ustave – ker ni razumel podlage za izbor potnih nalogov, se o njih ni mogel izjaviti. Navaja, da je spremenjeno obtožnico prejel 22. 2. 2011 in nemudoma obvestil sodišče, da se želi o spremembi izjaviti. Navaja, da je količina očitanih dejanj zelo pomembna, saj je lažje izbrskati podatke za zgolj nekaj deset zadev kot pa za nekaj sto. Predvideval je, da mu bo sodišče dovolilo, da se o spremembi obtožbe izjavi na enem od nadaljnjih narokov, ki so bili razpisani do aprila 2011, vendar je sodišče postopek zaključilo in 25. 2. 2011 v pritožnikovi nenavzočnosti izreklo sodbo. Pritožnik trdi, da je bil prihod na sodišče zanj organizacijsko zelo zahteven, s čimer je sodišče seznanil.

7. Sodišče naj ne bi pojasnilo, kako je pritožnik sploh preslepil odredbodajalca. V dokaznem gradivu naj ne bi bilo nobenega indica, kje se je pojavil sum storitve kaznivega dejanja, s čimer naj bi bilo pritožniku onemogočeno preveriti, ali se je preiskava začela na zakonit in ustaven način. Podano naj bi bilo neskladje med potnimi nalogi, v katere se je vpogledalo v kazenskem postopku, in obtožnim predlogom. Pritožniku naj bi bil omogočen vpogled v spis le v pisarni sodnice Maje Šuštar na Vrhovnem sodišču, kar naj bi bilo v nasprotju z 29. členom Ustave, saj naj mu ne bi bila dana možnost redno in učinkovito pregledovati zelo obsežnega spisa. Sodnica Maja Šuštar bi se morala izločiti, ker se je seznanila z nezakonito pridobljenimi dokazi, in sicer dohodninskimi napovedmi, ki so bile pridobljene brez odredbe sodišča oziroma zgolj po navodilu tožilstva. Pritožnik naj bi bil obsojen za dejanje, ki ni določeno kot kaznivo dejanje, in sicer za ponareditev ali uničenje poslovnih listin po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ, čeprav se mu ne očita, da bi na potnih nalogih karkoli spremenil ali dodal, in čeprav potni nalog ni poslovna listina v smislu navedenega člena.

8. Pritožnik še navaja, da mu tožilstvo ni dokazalo, da službenih poti ni opravil, saj ni predložilo nobenega dokaza o tem, da v kritičnih obdobjih ni bil na službeni poti. Dejstvo, da se pritožnik ni udeležil sestanka, kot si ga je zamislilo tožilstvo, naj še ne bi pomenilo, da ni opravil službene poti. V sodbi naj bi se mu očitalo, da je preslepil odredbodajalca, tj. Gorazda Urbanijo, čeprav je slednji izpovedal, da ga pritožnik ni preslepil in da sta nekatere službene poti opravila celo skupaj. Tajnica naj svoje pisave na potnih nalogih ne bi prepoznala. Ministrstvo naj od pritožnika nikdar ne bi terjalo kakršnegakoli dolga, niti naj ne bi oškodovanja prijavilo Državnemu pravobranilstvu. Pritožnik trdi, da je podpisal primopredajni zapisnik z Ministrstvom za kmetijstvo, v katerem je bilo ugotovljeno, da nima službenih bremen. Pritožnik navaja še številne druge očitke, s katerimi utemeljuje, da sodišče dejanskega stanja ni ugotovilo pravilno.

9. Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-502/14 z dne 22. 11. 2016 ustavno pritožbo zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani in sodbo Vrhovnega sodišča sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena ZUstS je o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Vrhovno sodišče v Ljubljani. Ustavno sodišče je vpogledalo v spis Okrajnega sodišča v Ljubljani št. V K 79114/2010.

10. Iz spisa Okrajnega sodišča v Ljubljani št. V K 79114/2010 in listin, ki jih je pritožnik priložil ustavni pritožbi, je razvidno, da je državno tožilstvo vložilo obtožni predlog zoper pritožnika 6. 3. 2006. Po dveh predodelitvah zadeve, ki jim pritožnik ne nasprotuje, je bila zadeva 1. 2. 2008 dodeljena sodnici Biserki Matjan Križaj. Ta je 10. 3. 2008 predlagala svojo izločitev z obrazložitvijo, da je bil pritožnik v kritičnem obdobju direktor VURS, kjer je še vedno zaposlen njen nekdanji mož, da sta bila pritožnik in njen nekdanji mož dolgoletna družinska prijatelja, ki sta se družila tudi izven delovnega časa, in da zato tudi sama pritožnika osebno pozna že vrsto let. V predlogu je še navedla, da sta pritožnik in njen nekdanji mož še vedno v stiku, čeprav pritožnik sedaj živi v Kraljevini Belgiji. Predsednica Okrajnega sodišča v Ljubljani je njenemu predlogu za izločitev s sklepom z dne 10. 3. 2008 ugodila. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da osebno poznanstvo sodnice z obdolžencem in dolgoletno prijateljstvo sodničinega nekdanjega moža z obdolžencem nedvomno pomeni okoliščino, ki bi lahko pri strankah vzbudila dvom o nepristranskosti sodnice pri vodenju postopka in odločanju. Zadeva je bila nato dodeljena sodnici Maji Šuštar, ki je 16. 9. 2008 začela glavno obravnavo. Na naroku za glavno obravnavo 8. 9. 2010 je pritožnikov zagovornik prosil za kopijo kazenskega vpisnika v delu, ki se nanaša na ta kazenski postopek. Iz zagovornikovega dopisa z dne 15. 9. 2010 izhaja, da se je obramba hotela z vpogledom v vpisnik prepričati o tem, ali so bile pri dodeljevanju zadeve upoštevane določbe Sodnega reda (Uradni list RS, št. 87/16). Pritožnikov zagovornik je 10. 1. 2011 podal predlog za prenos krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče, v katerem je med drugim trdil, da je bila sodnica Biserka Matjan Križaj iz odločanja izločena na podlagi izjave, ki se ne sklada z dejstvi, in da je bila zadeva nato v nasprotju s Sodnim redom dodeljena sodnici Maji Šuštar. Zato naj bi prišlo do kršitve pritožnikove pravice, da mu sodi sodnik, ki je določen po vnaprej znanih pravilih. Predlogu za prenos krajevne pristojnosti je bil priložen dopis predsednice Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 24. 8. 2010, ki je naslovljen na varuha človekovih pravic in iz katerega izhaja, da je sodnica Biserka Matjan Križaj pred tem sodila v zadevi št. III K 274/2003, v kateri je bil pritožnik oškodovanec, in da je 23. 12. 2005 obtožni predlog zavrnila. Sodnica naj bi pojasnila, da se iz odločanja v zadevi št. III K 274/2003 ni izločila, ker naj bi ji bilo na podlagi razgovora z nekdanjim možem znano, da pritožnik v navedeni zadevi nima več interesa za kazenski pregon, in ker je bilo neizogibno, da bo izdana zavrnilna sodba. Zagovornik je dopolnitvi predloga za prenos pristojnosti priložil tudi izjavo pritožnika in njegove žene. Iz izjave pritožnika izhaja, da sodnice Biserke Matjan Križaj ne pozna, da z njenim soprogom ni prijateljeval, niti se z njim ni nikoli pogovarjal o svojih osebnih zadevah in da od leta 2003 z družino živi v tujini, iz izjave pritožnikove žene Nataše Kovač pa izhaja, da ne pozna niti sodnice niti njenega soproga. Višje sodišče v Ljubljani je predlog za prenos pristojnosti s sklepom z dne 25. 1. 2011 zavrnilo z obrazložitvijo, da v postopku predodelitve zadeve ni prišlo do kršitev, medtem ko okoliščina, da je predsednica sodišča ugodila predlogu zakonite sodnice za njeno izločitev, ki po zatrjevanju zagovornika temelji na neresnični izjavi, in okoliščina, da je predsednica sodišča sprejela pojasnilo zakonite sodnice o tem, zakaj ni predlagala svoje izločitve v zadevi št. III K 274/2003, ne kažeta, da na Okrajnem sodišču v Ljubljani pritožniku ne bo zagotovljeno nepristransko in pošteno sojenje. Sodnica Maja Šuštar je 25. 2. 2011 v zadevi izdala obsodilno sodbo.

11. Iz izpodbijane sodbe Višjega sodišča izhaja, da je to sodišče ugotovilo, da je »(vsaj) dvomljiva resničnost okoliščin, navedenih v predlogu zakonite sodnice, ki so bile podlaga za njeno izločitev iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP«, vendar je ocenilo, da obramba ni izkazala, da je to vplivalo oziroma bi moglo vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Po mnenju pritožbenega sodišča obramba namreč ni izkazala, da je predsednica Okrajnega sodišča v času, ko je odločala o predlogu zakonite sodnice za njeno izločitev, vedela, da ta sodnica v drugi zadevi, v kateri je bil pritožnik oškodovanec, ni predlagala svoje izločitve in da v predlogu navedene okoliščine niso resnične. Pritožbeno sodišče je navedlo, da je za presojo, ali je v določeni zadevi sodil zakoniti sodnik, bistveno, ali je bil sodnik izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in sodnim redom, obramba pa ni izkazala, da po izločitvi sodnice Biserke Matjan Križaj zadeva ni bila na ta način dodeljena naslednjemu sodniku. Kot izhaja iz sodbe pritožbenega sodišča, bi obramba to lahko izkazala tako, da bi navedla podatke o številu zadev, ki so prispele na sodišče na dan, ko je kazenska pisarna prejela sklep o izločitvi sodnice, nadalje, kakšen je bil abecedni vrstni red priimkov strank v prispelih zadevah in kateri sodnik je bil tistega dne na vrsti za dodelitev prve zadeve. Če je obramba menila, da bo sodnica Maja Šuštar, ki ji je bila zadeva nato dodeljena, zaradi sodelovanja z vrhovno sodnico Martino Lippai odločala pristransko, bi po mnenju pritožbenega sodišča morala zahtevati njeno izločitev najpozneje do konca glavne obravnave, česar pa ni storila.

12. Vrhovno sodišče je pritrdilo navedenim razlogom pritožbenega sodišča in poudarilo, da je vprašanje, ali je bila sodnica Biserka Matjan Križaj v drugi zadevi izločena ali ne, za obravnavani primer nepomembno, saj se izločitveni razlogi presojajo v vsaki zadevi posebej. Vrhovno sodišče je še navedlo, da je absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13 in 87/14 – v nadaljevanju ZKP) podana, kadar je na glavni obravnavi sodeloval sodnik, ki bi moral biti izločen, pritožnik pa, nasprotno, navaja razloge, zakaj bi morala v zadevi soditi sodnica, ki je bila izločena, kar po oceni Vrhovnega sodišča ne pomeni te kršitve. Zatrjevanje pritožnika, da domnevno nepravilna izločitev kaže na vnaprejšnjo odločitev za obsodilno sodbo, pa po mnenju Vrhovnega sodišča ostaja na ravni pavšalnih trditev, ki niso podprta z navedbami o konkretnih procesnih dejanjih ali odločitvah sodišč med kazenskim postopkom.

13. Ustavno sodišče je stališča Višjega sodišča v Ljubljani in Vrhovnega sodišča preizkusilo z vidika drugega odstavka 23. člena Ustave, ki določa, da lahko sodi le sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom (t. i. zakoniti sodnik).

14. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-209/93 z dne 23. 2. 1995 (Uradni list RS, št. 18/95, in OdlUS IV, 17) pojasnilo, da drugi odstavek 23. člena Ustave preprečuje naknadno izbiro sodnika, ki bo odločal v posamezni zadevi, oziroma določitev kriterijev za njegovo izbiro potem, ko je spor že nastal. Pravila dodeljevanja zadev sodnikom morajo biti znana vnaprej in morajo dodelitev zadeve vezati na naključne lastnosti zadeve, da se s tem prepreči diskrecija kateregakoli organa pri izbiri sodnika, ki bo odločal v posameznem primeru.

15. Navedeni ratio drugega odstavka 23. člena Ustave kaže, da je ta ustavna določba tesno povezana s prvim odstavkom 23. člena Ustave, ki vsakomur zagotavlja, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu odloča nepristransko sodišče. Nepristranskost pomeni, da tisti, ki odloča, ni zainteresiran za izid postopka ter da je odprt za dokaze in predloge obeh strank.¹ V ustavnosodni presoji se je ustalilo stališče, da je nepristranskost sodišča treba ocenjevati ne le po njenih učinkih (npr. po odsotnosti kršitev procesnih pravic ene izmed strank, po vplivu (ne)pristranskosti na odločitev o glavni stvari), temveč tudi po tem, kako lahko nepristranskost razumejo stranke postopka. Za ugotovitev kršitve pravice do nepristranskega sodišča zadostuje že videz pristranskosti oziroma obstoj okoliščin, ki bi pri razumnem človeku vzbudile upravičen (tj. objektivno utemeljen) dvom o sodnikovi nepristranskosti.²

16. Drugi odstavek 23. člena Ustave zagotavlja (videz) nepristranskost(i) z načinom izbire sodnika. Da bi bil odpravljen vsak upravičen dvom o sodnikovi nepristranskosti, namreč ne zadostuje, da pri sodniku niso podane konkretne okoliščine, ki vzbujajo pomisleke o njegovi osebni zainteresiranosti za izid postopka ali enaki dovzetnosti za argumente obeh strank. Sodnik, ki bo odločal v posamezni zadevi, mora biti tudi izbran na način, ki ne vzbuja dvoma o njegovi nepristranskosti, torej na vnaprej določen in objektiven način. Če namreč v pravnem redu objektivna merila za izbiro sodnika za odločanje v konkretni zadevi niso vnaprej določena ali če sicer so določena, a so v konkretnem primeru kršena, obstaja možnost, da na izbiro sodnika – s tem pa posredno na izid postopka – vplivajo interesi, ki niso združljivi s sodnim odločanjem. Že možnost tovrstnih vplivov pa lahko v očeh razumnega človeka vzbuja objektivno utemeljen dvom o sodnikovi nepristranskosti.

17. Pri drugem odstavku 23. člena Ustave gre torej za posebno zahtevo, ki zagotavlja uresničevanje pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave; samo če v posamični zadevi sodi sodnik, ki je bil za to zadevo izbran po vnaprej določenih objektivnih pravilih, so lahko stranke in javnost prepričane, da bo v zadevi odločilo nepristransko sodišče, kot to zahteva prvi odstavek 23. člena Ustave.

18. Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) dodeljevanje zadev sodiščem in sodnikom presoja po merilih videza nepristranskosti sodišča in v nekaterih primerih tudi v povezavi z vprašanjem, ali je sodilo neodvisno in z zakonom ustanovljeno sodišče (prvi odstavek 6. člena EKČP). EKČP sicer, drugače od Ustave, ne vsebuje izrecne zahteve zakonitega sodnika, vendar pa je EKČP v svojih odločitvah že nekajkrat poudarilo, da je dodeljevanje in predodeljevanje zadev sodnikom, ki dopušča subjektiven vpliv ali celo diskrecijo (npr. predsednika sodišča), problematično z vidika prvega odstavka 6. člena EKČP.³ V sodbi v zadevi Miracle Europe Kft. proti Madžarski z dne 12. 1. 2016 (58. točka obrazložitve) je ESČP navedlo, da lahko odsotnost vnaprej določenih pravil za dodeljevanje zadev ogrozi videz nepristranskosti, saj omogoča špekulacije o vplivu politike ali drugih interesov na sodno odločanje. Vnaprej nedoločena pravila za dodelitev ali predodelitev zadev je namreč mogoče zlorabiti za izvrševanje pritiska na sodnike, pa tudi za to, da se politično občutljive zadeve dodeljujejo ali ne dodeljujejo določenemu sodniku. Zato so splošna in objektivna merila dodeljevanja zadev po mnenju ESČP bistvenega pomena za zagotavljanje jasnosti in transparentnosti ter neodvisnosti in nepristranskosti sojenja.⁴

19. Navedeno pa ne pomeni, da mora v zadevi zmeraj soditi tisti sodnik, ki mu je bila zadeva v skladu z vnaprej določenimi pravili dodeljena prvemu.⁵ Tako ni mogoče vztrajati, da v zadevi sodi prvo izbrani zakoniti sodnik, če so podane objektivne okoliščine, ki temu sodniku preprečujejo sojenje (npr. prenehanje funkcije sodnika ali daljša odsotnost). Kadar so pri zakonitem sodniku neodvisno od načina njegove izbire podane kakšne konkretne okoliščine, ki bi pri razumnem človeku lahko vzbudile dvom o njegovi nepristranskosti (npr. sorodstvo s stranko), pa je celo nujno za nepristransko sojenje, da ta sodnik v zadevi ne sodi. Vendar pa morajo biti tudi za te primere vnaprej določena (in v konkretnem primeru spoštovana) tako pravila za določitev drugega zakonitega sodnika kot tudi pravila o tem, v katerih primerih se sploh sme zadeva odvzeti sodniku in dodeliti drugemu. Kot bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju, namreč za nepristransko odločanje ni odločilno zgolj, da je (prvi ali naslednji) sodnik izbran v skladu z vnaprej določenimi objektivnimi pravili, temveč je odločilno tudi, da sodniku, ki je izbran v skladu s temi pravili (neodvisno od načina izbire naslednjega sodnika), zadeva ni arbitrarno odvzeta.

20. V obravnavani zadevi pritožnik ne problematizira obstoja vnaprejšnjih objektivnih pravil za izbiro ali izključitev sodnika, temveč trdi, da so bila obstoječa pravila o izločitvi sodnika kršena, saj razlogi za izločitev sodnice Biserke Matjan Križaj niso bili podani. Ustavno sodišče se je zato v nadaljevanju presoje omejilo zgolj na vprašanje, ali in v katerih primerih lahko kršitev pravil o izločitvi sodnika pri strankah in v javnosti vzbudi objektivno utemeljeno bojazen, da v zadevi ne bo odločeno nepristransko.

21. Pri presoji tega vprašanja je treba upoštevati, da niso vsi položaji, v katerih je sodnik iz sojenja izključen v nasprotju z vnaprej določenimi pravili, z vidika pravice do nepristranskega sojenja identični. Slovenski pravni red pozna tri temeljne institute, pri katerih pride do izključitve sodnika iz sojenja v konkretni kazenski zadevi: 1. predodelitev zadeve v primeru sodnikove daljše odsotnosti ali preobremenjenosti, o kateri odloči predsednik sodišča sam ali na predlog vodje sodnega oddelka ali sodnika (158. člen Sodnega reda); 2. prenos krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče, o katerem odloči skupno neposredno višje sodišče na predlog sodišča, sodnika, strank ali oškodovanca (34.–35. člen ZKP); in 3. izločitev sodnika, o kateri odloči predsednik sodišča na zahtevo sodnika, ki mu je bila zadeva dodeljena, ali strank (39.–44. člen ZKP).

22. Kadar predsednik sodišča na lastno pobudo ali na predlog vodje sodnega oddelka zadevo v nasprotju s pravili Sodnega reda odvzame sodniku, ki mu je bila zadeva dodeljena, in jo v skladu s pravili dodeli drugemu sodniku ali kadar višje sodišče na predlog sodišča, strank ali oškodovanca brez tehtnih razlogov prenese pristojnost na drugo sodišče, ta okoliščina že sama zase zadostuje za utemeljeno bojazen, da ne bo varovan videz nepristranskosti. To pomeni, da je v takem primeru objektivno podan videz pristranskosti ne glede na to, ali je bil sodnik, ki je v zadevi naposled razsodil, izbran v skladu s pravili 156. oziroma 158. člena Sodnega reda, ki pridejo v poštev v primeru predodelitve ali prenosa pristojnosti. Res je sicer, da ta pravila predsedniku sodišča oziroma sodišču, ki odloči o prenosu pristojnosti, do določene mere onemogočajo, da bi arbitrarno izbral določenega sodnika, ki naj v zadevi odloči (sploh če gre za sodišče z večjim številom sodnikom). Vendar pa nepristranskost ni okrnjena le v primeru, ko je zadeva zaradi nedovoljenih interesov (pre)dodeljena točno določenemu sodišču oziroma sodniku, temveč že, če zaradi teh interesov določenemu sodišču ali sodniku ni dodeljena oziroma mu je odvzeta. Tudi v tem primeru gre namreč za nedovoljeno vplivanje na izid postopka, ki ni združljivo s pravico do nepristranskega sojenja.⁶ V primeru, ko za predodelitev zadeve drugemu sodniku oziroma za prenos pristojnosti na drugo sodišče niso podani vnaprej določeni pogoji, strankam tudi ni treba dokazovati, da je do nepravilne predodelitve zadeve oziroma prenosa pristojnosti prišlo zaradi zasebnih, političnih ali kakšnih drugih nedovoljenih interesov. Še toliko manj je dopustno strankam naložiti breme dokazovanja, da se je predodelitev zadeve drugemu sodniku ali sodišču odrazila v konkretnih dejanjih ali celo kršitvah postopka sodnika, ki mu je bila zadeva naposled dodeljena, ali da so pri tem sodniku podane kakšne druge okoliščine, ki neodvisno od njegove izbire vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti. Že dejstvo, da je do predodelitve zadeve oziroma prenosa pristojnosti prišlo s kršitvijo vnaprej določenih pravil, utegne namreč pri strankah in v javnosti vzbuditi objektivno utemeljena ugibanja, da je bila zadeva prvotnemu sodniku odvzeta zaradi njegovih prepričanj ali stališč, ki jih je sprejel v zadevi ali ki bi lahko bila v zadevi odločilna, zaradi neupoštevanja navodil vodstva sodišča ipd., ter da je bila zadeva nato dodeljena drugemu sodniku istega ali drugega sodišča, za katerega se je pričakovalo, da bo odločil drugače.

23. Kadar pride v postopku do izločitve sodnika (39.–44. člen ZKP), o kateri predsednik sodišča ne odloča sua sponte, temveč zgolj na zahtevo sodnika (40. člen ZKP) ali strank (41. člen ZKP), pa je treba razlikovati naslednja položaja. Če predsednik sodišča ugodi zahtevi za izločitev, ki jo poda zgolj nasprotna stranka (upravičeni tožilec), pa sodnik, čigar izločitev se zahteva, v izjavi, ki jo poda na podlagi tretjega odstavka 42. člena ZKP, svoji izločitvi nasprotuje, kasneje pa se izkaže, da izločitev ni temeljila na zakonskih razlogih ali na resničnih dejstvih, velja enako, kot je bilo navedeno glede neutemeljene predodelitve zadeve po 158. členu Sodnega reda in prenosa krajevne pristojnosti po 34.–35. členu ZKP. Tudi v teh primerih namreč obstaja sicer majhna, a še zmeraj objektivno utemeljena bojazen, da je zahtevo za izločitev nasprotna stranka (ali celo v povezavi z vodstvom sodišča) zlorabila za to, da bi bila zadeva dodeljena drugemu sodniku, za katerega se pričakuje, da bo v zadevi sprejel drugačno odločitev.

24. Drugače pa velja v primeru, ko predsednik sodišča ugodi neutemeljeni zahtevi za izločitev, ki jo poda sodnik, ki mu je bila zadeva dodeljena, ali zahtevi ene od strank, s katero izločani sodnik soglaša. Očitno je, da sodnik, ki sam predlaga svojo izločitev oziroma soglaša s svojo izločitvijo, ne more imeti namena s tem vplivati na odločitev v zadevi; če bi bil tak sodnik osebno zainteresiran za izid postopka, niti ne bi predlagal svoje izločitve. V tovrstnih primerih bi torej lahko bila nepravilna izločitev sodnika, ki mu je bila zadeva dodeljena v skladu s pravili, posledica nedovoljenega vplivanja na odločitev v zadevi le, če bi na izločitev sodnika vplival nekdo drug. Za tak primer bi na primer šlo, če bi sodnika, ki mu je bila zadeva dodeljena, nekdo prisilil, da poda neutemeljeno zahtevo za svojo izločitev. Izkaže se torej, da je v primeru, ko sodnik sam predlaga svojo izločitev ali z njo soglaša, verjetnost, da je prišlo do nedovoljenega vplivanja na izid postopka, tako neznatna, da zgolj ta okoliščina ne more vzbuditi objektivno utemeljenega dvoma o nepristranskem odločanju. V takem primeru morajo biti podane še dodatne okoliščine, ki kažejo, da je do neutemeljene izločitve prišlo z namenom vplivanja na izid postopka in ne morda zaradi sodnikove zmote o identiteti strank, napačne pravne interpretacije razlogov za izločitev, nepravilne ocene dejstev oziroma zaradi kakega drugega razloga, ki ni v funkcionalni povezavi z izidom postopka.

25. Ob tem je treba ponovno poudariti, da za kršitev pravice do nepristranskega sodnika sicer res zadostuje že dvom o nepristranskosti, a samo, če je ta objektivno utemeljen. Če je glede na ugotovljene okoliščine primera možnost, da v zadevi ne bo odločeno nepristransko, tako majhna, da se v očeh razumnega posameznika kaže kot zanemarljiva, potem o objektivno utemeljeni krnitvi videza nepristranskosti ni mogoče govoriti, posledično pa tudi ne o kršitvi pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Podobno stališče izhaja tudi iz prakse ESČP, ki je v sodbi v zadevi Parlov-Tkalčić proti Hrvaški z dne 22. 12. 2009 (83. točka obrazložitve) zapisalo: »Četudi ima videz določeno težo, ni odločilen sam po sebi. Pogosto je treba pogledati onkraj videza in se osredotočiti na dejansko situacijo […]. Da bi lahko ugotovili, ali so bili pritožnikovi strahovi glede pristranskosti objektivno utemeljeni, je treba videz preveriti glede na objektivna dejstva, na katerih temelji.«

26. V obravnavani zadevi je sodnica Biserka Matjan Križaj sama podala predlog za svojo izločitev. Sodnica je v predlogu navedla, da je bil pritožnik v kritičnem obdobju direktor VURS, kjer je še vedno zaposlen njen nekdanji mož, da sta bila pritožnik in njen nekdanji mož dolgoletna družinska prijatelja, ki sta se družila tudi zunaj delovnega časa, in da zato tudi sama pritožnika osebno pozna že vrsto let. Če so te navedbe resnične, je sodničina izločitev utemeljena, saj gre za okoliščino, ki pri razumnem posamezniku poraja bojazen, da zakonita sodnica v zadevi ne bo odločila nepristransko. Če se sodnica v takem primeru ne bi izločila, bi lahko bila prav iz tega razloga podana kršitev pravice do nepristranskega sojenja. Vendar pa je pritožnik v postopku na prvi stopnji in v postopku s pravnimi sredstvi trdil, da sodničine navedbe, s katerimi je utemeljila svojo izločitev, niso resnične. Pritožbeno sodišče teh trditev ni v celoti zavrnilo, saj je navedlo, da je »(vsaj) dvomljiva resničnost okoliščin, navedenih v predlogu zakonite sodnice, ki so bile podlaga za njeno izločitev«. Iz navedenega izhaja, da pritožbeno sodišče ni bilo prepričano o resničnosti dejstev, ki so bila podlaga za sodničino izločitev, in posledično tudi ne o utemeljenosti njene izločitve. Tudi okoliščina, da je sodnica Biserka Matjan Križaj pred tem sodila v zadevi št. III K 274/2003, v kateri je bil pritožnik oškodovanec, in da je 23. 12. 2005 obtožni predlog zavrnila, kaže v prid pritožnikovi tezi, da razlogi, ki jih je sodnica navedla v predlogu za izločitev, niso bili resnični, saj bi se v nasprotnem primeru sodnica morala izločiti že v zadevi št. III K 274/2003 (pritožbeno sodišče je pravilno pojasnilo, da razlogi, s katerimi je sodnica utemeljila, zakaj v tej zadevi ni predlagala svoje izločitve, niso sprejemljivi). Vendar pa to še ne zadostuje za objektivno utemeljeno bojazen, da je bila sodnica iz sojenja izločena z namenom nedovoljenega vplivanja na izid postopka. Kot je bilo obrazloženo zgoraj, namreč za tak sklep ne bi zadostovala niti zanesljiva ugotovitev, da je bila izločitev, ki jo je izločena sodnica sama predlagala, neutemeljena. Da bi lahko potrdili ali ovrgli objektivno utemeljenost pritožnikove bojazni glede pristranskega sojenja, je treba pretehtati še druge okoliščine primera.

27. Iz sodbe pritožbenega sodišča izhaja, da pritožnik ni izkazal, da je predsednica sodišča v času, ko je odločala o predlogu zakonite sodnice za njeno izločitev, vedela, da vse v predlogu navedene okoliščine niso resnične, oziroma da bi v njihov obstoj lahko podvomila. Tudi Ustavno sodišče v podatkih spisa in trditvah pritožnika v ustavni pritožbi ne najde okoliščin, ki bi kazale na to, da je predsednica sodišča v času odločanja o izločitvi vedela za domnevno neresničnost teh dejstev in da je na podajo sodničinega predloga za izločitev kakorkoli vplivala. Zgolj navedbe pritožnika, da je sodišče po izločitvi sodnice Biserke Matjan Križaj sklenilo zadevo obravnavati prednostno in da je po stališču pritožnika predolgo odločalo o zavrnitvi predlogov tožilstva za odreditev pripora, ne morejo vzbuditi utemeljene bojazni, da je bila izločitev sodnice Biserke Matjan Križaj zlorabljena z namenom vplivanja na izid postopka. Takšne bojazni ne utemeljujejo niti pritožnikove navedbe, da je bila sodnica Maja Šuštar, ki ji je zadeva pripadla po izločitvi sodnice Biserke Matjan Križaj, dodeljena na upravni oddelek Vrhovnega sodišča, ki ga je vodila vrhovna sodnica Martina Lippai, s katero naj bi bil pritožnik v času njene zaposlitve na Ministrstvu za kmetijstvo zaradi različnih strokovnih pogledov v ne najboljšem osebnem odnosu. Če pa je pritožnik menil, da bi ta okoliščina lahko vplivala na nepristransko odločanje sodnice Maje Šuštar, bi moral – kot je to pojasnilo že pritožbeno sodišče – iz tega razloga (pravočasno) zahtevati njeno izločitev, česar ni storil.

28. Pritožnik torej ne navaja nobene okoliščine, na podlagi katere bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da je bila sodnica Biserka Matjan Križaj v podajo predloga za izločitev prisiljena oziroma da je bila njena izločitev kako drugače zlorabljena z namenom nedovoljenega vplivanja na izid postopka. Poleg tega je treba upoštevati, da navedbe sodnice v predlogu za izločitev tudi za pritožnika niso v celoti sporne. Pritožnik namreč v postopku ni zanikal, da je bil sodelavec sodničinega nekdanjega moža. V pisni izjavi z dne 23. 12. 2010 je pritožnik navedel zgolj, da s sodničinim soprogom ni prijateljeval in se z njim ni nikoli pogovarjal o svojih osebnih zadevah. Določena vez med sodnico in pritožnikom zunaj sodnega postopka je torej obstajala, zato je zelo verjetno, da je sodnica to vez razlagala drugače kakor pritožnik. V takih okoliščinah pa se odgovor na vprašanje (ne)utemeljenosti predloga za izločitev izkaže za neupošteven z vidika njegove funkcionalne povezave z izidom postopka.

29. Glede na to, da je sodnica sama predlagala svojo izločitev in da je določena vez med njo in pritožnikom obstajala ter da, po drugi strani, niso podane okoliščine, ki bi utemeljevale sklepanje, da je bila sodnica v podajo predloga za svojo izločitev prisiljena, ni podana objektivno utemeljena bojazen, da je izločitev sodnice Biserke Matjan Križaj vplivala na nepristransko sojenje.

30. Pritožnik v ustavni pritožbi nakazuje tudi, da po izločitvi sodnice Biserke Matjan Križaj sodnica Maja Šuštar ni bila določena v skladu z vnaprej določenimi pravili Sodnega reda, kar bi že samo zase (tj. ne glede na utemeljenost izločitve sodnice Biserke Matjan Križaj) pomenilo kršitev drugega odstavka 23. člena Ustave, vendar pa pritožnik tega ni izkazal. Po 157. členu Sodnega reda se v primeru, ko je sodnik, ki mu je bila zadeva dodeljena, po prevzemu zadeve izločen, zadeva dodeli sodniku, ki je takrat na vrsti za dodelitev zadeve. To pomeni, da se zadeva šteje kot novo prispela zadeva in se dodeli v skladu s 156. členom Sodnega reda. Pravilnost dodelitve zadeve po izločitvi sodnika je torej zmeraj mogoče naknadno preveriti na način, ki ga je pojasnilo pritožbeno sodišče.

31. Glede na navedeno Ustavno sodišče ugotavlja, da kršitev zahteve o zakonitem sodniku iz drugega odstavka 23. člena Ustave ni podana, s tem pa tudi ne kršitev pravice do nepristranskega sodišča iz prvega odstavka 23. člena Ustave.

32. Z očitki, ki so povzeti v 4. točki obrazložitve te odločbe, pritožnik nakazuje na kršitev 22. in 29. člena Ustave ter 6. člena EKČP, vendar pa je večina očitkov do te mere nekonkretiziranih, da jih Ustavno sodišče – ki na kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin pazi zgolj v okviru trditvene podlage pritožnika – ne more preizkusiti. Pritožnik navaja, da mu sodišče ni omogočilo zaslišanja sestavljavca obremenilnih listin, vendar ne navede, za kakšne listine gre in katere zaključke naj bi sodišče na podlagi teh listin napravilo. Tudi navedbe pritožnika, da je sodišče zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje prič, ki jih je predlagala obramba, so pavšalne. Za presojo, ali je bilo pritožniku zagotovljeno, da izvaja dokaze v svojo korist (tretja alineja 29. člena Ustave), je bistveno, kakšne dokazne predloge je obramba podala, kaj je z njimi želela dokazati in zakaj jih je sodišče zavrnilo, česar pa pritožnik v ustavni pritožbi ne pojasni. Prav tako zgolj dejstvo, da je sodišče ugodilo številnim dokaznim predlogom tožilstva, še ne pomeni, da obrambi niso bile zagotovljene enake procesne možnosti oziroma da je s tem prišlo do kršitve 22. člena Ustave. Tudi za presojo tega vprašanja je namreč odločilna vsebina dokaznih predlogov. Smiselno enako velja glede navedbe pritožnika, da je sodišče na prošnjo tožilstva preložilo narok za glavno obravnavo. Navedbe pritožnika, da sodišče ni upoštevalo njegovih argumentov in da ni prebralo njegovega zagovora, ki ga je podal v preiskavi, pa niso pravilne, saj iz sodbe sodišča prve stopnje (6.–7. stran sodbe) izhaja, da je sodišče pritožnikov zagovor iz preiskave prebralo in ga v sodbi tudi povzelo.

33. V zvezi z navedbami pritožnika, da tožilstvo sodišču ni predložilo vse dokumentacije, ki je bila zasežena na VURS, je pritožbeno sodišče navedlo, da ni izkazano, da se v spisu ne nahaja vsa zasežena dokumentacija, in da je sodišče prve stopnje obrazložilo, zakaj ocenjuje, da je predložena dokumentacija verodostojna (19. točka obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča). Vrhovno sodišče pa je k temu dodalo, da pritožnik v zahtevi za varstvo zakonitosti sploh ne navaja, v zvezi s katerimi službenimi potmi manjka dokumentacija in katera (16. točka obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča). Tudi v ustavni pritožbi pritožnik ne opredeli konkretnih manjkajočih dokumentov. Glede na to, da so zaseženi dokumenti v zapisniku o zasegu (ki ga pritožnik prilaga dopolnitvi ustavne pritožbe) popisani, navedeno pa je tudi število strani vsakega dokumenta, bi pritožnik lahko navedel konkretne dokumente, ki niso bili predloženi in za katere ocenjuje, da so pravno upoštevni oziroma razbremenilni. Pa tega ni storil.

34. Glede zatrjevane kršitve pravice do obrambe zaradi spreminjanja obtožbe Ustavno sodišče ugotavlja, da je bil obtožni predlog spremenjen trikrat. Pritožnik kršitev pravice do obrambe izrecno uveljavlja zgolj v zvezi s spremembo obtožbe z dne 4. 11. 2010, s katero so bila iz obtožbe izpuščena številna iterativna izvršitvena ravnanja. Iz sodbe sodišča prve stopnje (str. 104) in sodbe pritožbenega sodišča (13. točka obrazložitve) izhaja, da je bila pritožniku ta sprememba obtožbe vročena 28. 12. 2010, kar je potrjeno tudi z vročilnico v spisu (pod list. št. 4417), pritožnik pa bi se o njej lahko izjavil na narokih za glavno obravnavo 10. 1., 7. 2., 21. 2. in 22. 2. 2011, na katere je bil pravilno vabljen, a nanje ni pristopil, svojega izostanka pa tudi ni opravičil. Pritožnikov zagovornik je na naroku 7. 2. 2011 le pojasnil, da je pritožnik zamenjal službo in da njegov delodajalec ni navdušen nad njegovimi izostanki iz službe, na naroku 21. 2. 2011 pa je zagovornik pritožnika navedel, da je pritožnik ponovno zamenjal službo. Glede na te okoliščine (ki tudi niso bile potrjene z dokazili) je bila odločitev sodišča, da narok opravi v pritožnikovi nenavzočnosti, v skladu z 22. in 29. členom Ustave. Pritožnik je imel možnost udeležiti se glavne obravnave, pa se je tej pravici odpovedal. Sicer pa je pritožbeno sodišče, ki mu je pritrdilo tudi Vrhovno sodišče (15. točka obrazložitve sodbe), pojasnilo, da je bil s spremembo obtožbe z dne 4. 11. 2010 obtožni akt le »skrčen« in torej ni šlo za tako spremembo obtožbe, o kateri bi se obtoženec moral opredeliti. Sprememba obtožbe, s katero ni dodan noben nov očitek in s katero tudi ni izpuščen kak očitek, brez katerega očitano kaznivo dejanje ne bi bilo več podano, ne more imeti vpliva na obdolženčevo obrambo. Kolikor pa pritožnik s tem očitkom nakazuje, da je bilo pred zožitvijo obtožbe očitanih izvršitvenih ravnanj preveč, da bi se lahko učinkovito branil, bi moral uveljavljati in izkazati, da mu že pred spremembo obtožbe (oziroma ne glede nanjo) ni bilo zagotovljeno dovolj časa in možnosti za pripravo obrambe, česar pritožnik ne uveljavlja.

35. Očitkov, ki so povzeti v 7. točki obrazložitve te odločbe, pritožnik oziroma njegovi zagovorniki niso uveljavljali v zahtevah za varstvo zakonitosti, zato glede teh očitkov ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 51. člena ZUstS. Pogoj izčrpanja vseh pravnih sredstev namreč ne pomeni le formalnega izčrpanja (tj. vložitve pravnega sredstva), temveč tudi materialno (tj. vsebinsko uveljavljanje kršitev človekovih pravic v predhodnih pravnih sredstvih).

36. Z očitki, ki so povzeti v 8. točki obrazložitve te odločbe, in z vsemi drugimi uveljavljanimi očitki, ki jih Ustavno sodišče v tej odločbi ne povzema, pritožnik uveljavlja nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, ki ga z ustavno pritožbo ni dovoljeno uveljavljati. Po prvem odstavku 50. člena ZUstS se sme ustavna pritožba vložiti zgolj zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ne pa zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja same po sebi.

37. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Jadranka Sovdat ter sodnici in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Dunja Jadek Pensa, DDr. Klemen Jaklič, dr. Rajko Knez, dr. Etelka Korpič - Horvat in dr. Marijan Pavčnik. Sodnik Marko Šorli je bil pri odločanju o tej zadevi izločen. Ustavno sodišče je odločbo sprejelo s šestimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Jaklič, ki je dal odklonilno ločeno mnenje.

¹ Tako že odločba Ustavnega sodišča št. U-I-92/96 z dne 21. 3. 2002 (Uradni list RS, št. 32/02, in OdlUS XI, 45), 16. točka obrazložitve, in številne kasnejše.

² Glej odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-149/99 z dne 3. 4. 2003 (Uradni list RS, št. 44/03, in OdlUS XII, 25), 7. točka obrazložitve, št. Up-346/04 z dne 11. 10. 2006 (Uradni list RS, št. 112/06), 6. točka obrazložitve, št. Up-799/13 z dne 22. 1. 2015 (Uradni list RS, št. 9/15), 9. in 10. točka obrazložitve, št. Up-185/14, U-I-51/16 z dne 28. 9. 2016 (Uradni list RS, št. 65/16), 10. točka obrazložitve.

³ Glej A. Galič v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za državne in evropske študije, Ljubljana 2011, str. 385.

⁴ Glej tudi sodbi ESČP v zadevah Bochan proti Ukrajini z dne 3. 5. 2007 in Moiseyev proti Rusiji z dne 9. 10. 2008.

⁵ Temeljna pravila za dodeljevanje zadev sodnikom so določena v 15. členu Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08, 96/09, 33/11, 75/12, 63/13 in 17/15 – ZS) in v 156. členu Sodnega reda.

⁶ Glej sodbo ESČP v zadevi Miracle Europe Kft. proti Madžarski, v kateri je ESČP presojalo situacijo, ko je predsednik nacionalnega sodnega urada zaradi zatrjevane preobremenjenosti pristojnega sodišča (zgolj) pritožnikov primer brez vnaprej določenih pravil prenesel na drugo sodišče. Po oceni ESČP je tak prenos pristojnosti ustvaril dvom o neodvisnosti in nepristranskosti sodišča, poleg tega pa je bil v nasprotju s predvidljivostjo in jasnostjo, ki se zahteva, da bi bilo mogoče govoriti o sodišču, ustanovljenem z zakonom. ESČP se pri tem ni oziralo na argument vlade, da je bil sodnik sodišča, na katerega je bila pristojnost prenesena, izbran po vnaprej določenem vrstnem redu.