Številka:	Up-454/15-16
Datum:	20. 12. 2017

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. B., C., ki ga zastopa Stanislav Klemenčič, odvetnik na Ptuju, na seji 20. decembra 2017

Sodba Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 211/2014 z dne 21. 4. 2015, sodba in sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 407/2014 z dne 21. 8. 2014 ter sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. XII Ps 3577/2012 z dne 20. 5. 2014 se razveljavijo. Zadeva se vrne Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

1. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju Zavod), Območna enota Maribor, je na podlagi pritožnikove zahteve za priznanje pravice do invalidske pokojnine, upoštevajoč izvedensko mnenje invalidske komisije I. stopnje v Mariboru, z odločbo št. 2 5 5088503 z dne 16. 4. 2009 ugotovil, da je pritožnik invalid III. kategorije invalidnosti od 27. 3. 2008, in posledično odločil, da nima pravice do invalidske pokojnine. Z drugostopenjsko odločbo št. 5088503 z dne 17. 6. 2009 je Zavod zavrnil pritožnikovo pritožbo, pri čemer je upošteval ugotovitve iz izvedenskega mnenja invalidske komisije II. stopnje v Ljubljani z dne 10. 6. 2009, ki je potrdila mnenje prvostopenjske invalidske komisije. Zoper navedeni odločbi Zavoda je pritožnik vložil tožbo za njuno odpravo ter za razvrstitev pritožnika v I. kategorijo invalidnosti in za priznanje pravice do invalidske pokojnine od 27. 3. 2008, podredno pa za razvrstitev pritožnika v II. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravic iz invalidskega zavarovanja. Sodišče prve stopnje je, upoštevajoč ugotovitve iz izvedenskega mnenja, ki ga je po naročilu sodišča izdelala Komisija za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju Komisija MF), razsodilo, da je pri pritožniku podana invalidnost III. kategorije, zaradi česar niso izpolnjeni pogoji za priznanje invalidske pokojnine. Posledično je zavrnilo tako pritožnikov primarni kot tudi podredni tožbeni zahtevek. Višje delovno in socialno sodišče je zavrnilo pritožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo, ker se je strinjalo z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče pa je zaradi ugotovljenih procesnih kršitev pritožnikovi reviziji ugodilo, sodbi obeh nižjih sodišč razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju pridobilo dopolnitev izvedenskega mnenja. Z izpodbijanim sklepom je kot prepoznega zavrglo pritožnikov predlog za izločitev člana izvedenskega organa prof. dr. Vaneta Antoliča, ki je v isti zadevi sodeloval tudi v invalidski komisiji II. stopnje pri Zavodu. Sodišče je upoštevalo, da se je pritožnik s sestavo izvedenskega organa seznanil najkasneje ob prejemu osnovnega izvedenskega mnenja z dne 1. 4. 2011, pri čemer takrat sestavi ni nasprotoval. Izločitev izvedenca je predlagal šele po prejemu dopolnilnega mnenja izvedenskega organa z dne 22. 8. 2013. Po stališču sodišča naj bi bilo pričakovano, da bo dopolnitev osnovnega izvedenskega mnenja izdelal izvedenski organ v isti sestavi, zato je odločilo, da je pritožnik predlog za izločitev člana izvedenskega organa podal prepozno. Sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo v ponovljenem sojenju spremenjeni zahtevek pritožnika za odpravo odločb Zavoda in za razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti s pripadajočimi pravicami. Višje sodišče je z izpodbijanima sodbo in sklepom zavrnilo pritožbo pritožnika ter potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je zavrnilo njegovo revizijo.

3. Pritožnik izpodbijanim sodnim odločitvam očita kršitev človekovih pravic iz 22., 50. in 52. člena Ustave ter iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Meni, da so razlogi za zavrženje zahteve po izločitvi izvedenca nerazumni. Ker je bila izdelava izvedenskega mnenja zaupana instituciji in ne posameznim izvedencem, je po mnenju pritožnika obstajala možnost, da bi lahko dopolnitev izvedenskega mnenja izdelala komisija v drugačni sestavi. Pritožnik opozarja tudi na dolžnost ugotavljanja materialne resnice v socialnih sporih, zaradi katere naj bi sodišče moralo samo ugotavljati neprimerno sestavo izvedenskega organa. Izpodbijanim sodbam očita arbitrarnost v zvezi z razlago pojma "poklic," kot izhaja iz tretjega odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 109/06 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZPIZ-1). Pritožnik meni, da je meritorna odločitev sodišč tudi v nasprotju s Sporazumom o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (Uradni list RS, št. 71/97, MP, št. 21/97 – BHRSSZ). Posledično naj bi bile pritožniku kršene tudi pravica do socialne varnosti iz 50. člena in pravice invalidov iz 52. člena Ustave.

4. Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-454/15 z dne 14. 3. 2017 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Vrhovno sodišče in Zavod.

5. Na podlagi pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave mora biti vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Tako iz ustaljene presoje Ustavnega sodišča kot tudi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) izhaja, da mora biti v postopku pred sodiščem zagotovljena enakopravnost med strankami, udeleženimi v postopku, kar predstavlja enega izmed temeljnih jamstev poštenega postopka (t. i. enakost orožij). V največji mogoči meri se k ustavno zahtevani vzpostavitvi enakosti orožij pripomore s tako ureditvijo, ki zagotavlja, da nima nobena od strank prednosti pred drugo.¹ V postopku pred sodiščem mora vsaka stranka imeti možnost predstaviti svoja stališča, vključno z dokazi, pod pogoji, ki je ne postavljajo v vsebinsko slabši položaj nasproti drugi stranki.² Iz navedene zahteve izhaja pravica do kontradiktornega postopka kot temeljna človekova pravica. Zahteva za "enakost orožij", to je za takšno ureditev in vodenje postopka, ki zagotavlja enakopraven položaj strank, je najpomembnejši izraz pravice do enakega varstva pravic pred sodiščem, kot jo opredeljuje 22. člen Ustave. Iz te ustavne določbe izhaja, da se mora postopek pred sodiščem voditi ob spoštovanju temeljne zahteve po enakopravnosti in procesnem ravnotežju strank.³ To velja tudi za vodenje dokaznega postopka. Ta mora biti voden tako, da nobena stranka nima prednosti pred drugo. Le tako je lahko zagotovljena enakopravnost strank v dokaznem postopku.⁴ Ko gre za dokaz s sodnim izvedencem, je z vidika zahteve po enakopravnosti strank pomembno, da se za izvedenca ne določi oseba, ki ji ne bi bilo mogoče zaupati, da bo mnenje zaradi morebitnih povezav z eno izmed strank ali s predmetom spora izdelala neobremenjeno, nepristransko.

6. Tudi iz ustaljene prakse ESČP izhaja, da lahko pomanjkanje nepristranskosti pri sodno postavljenemu izvedencu v določenih okoliščinah pomeni kršitev načela enakosti orožij kot enega izmed vidikov poštenega postopka.⁵ ESČP v svoji praksi uporablja naslednja merila za presojo nepristranskosti sodno postavljenih izvedencev: 1) narava nalog, zaupanih izvedencu, 2) položaj izvedenca v okviru hierarhije nasprotne stranke in 3) vloga izvedenca v postopku, predvsem pri končni odločitvi.⁶

7. Pritožnik je pri Zavodu zahteval priznanje pravice do invalidske pokojnine. Kadar je za ugotovitev pravic iz zavarovanja, ki jih uveljavljajo zavarovanci v postopku pred Zavodom, potrebno izvedensko mnenje, dajejo izvedenska mnenja o invalidnosti, telesni okvari oziroma drugih zavarovanih primerih izvedenski organi Zavoda.⁷ Po ZPIZ-1 so bili izvedenski organi Zavoda invalidske komisije, zdravniki posamezniki in druge strokovne institucije, ki jih imenuje pristojni organ Zavoda (glej tretji odstavek 261. člena ZPIZ-1). Organizacijo in način delovanja izvedenskih organov določi Zavod s splošnim aktom.⁸ Sodno varstvo zoper odločitve Zavoda o priznanju pravic iz obveznega invalidskega zavarovanja se zagotavlja v socialnem sporu.

8. Teža, ki jo sodišča pripisujejo izvedenskim mnenjem v socialnih sporih, je glede na naravo spora razumljivo velika. V primerih, ko je zdravstveno stanje stranke ključnega pomena, je odločilno mnenje izvedenca medicinske stroke.⁹ V postopku v socialnih sporih se uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, če Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/04 in 10/04 – popr. – v nadaljevanju ZDSS-1) ne določa drugače (19. člen ZDSS-1). Posebnih določb v zvezi z izvedenci ZDSS-1 nima, razen tega, da lahko sodišče izvaja dokaze tudi po uradni dolžnosti (preiskovalno načelo iz prvega odstavka 62. člena ZDSS-1), kar pomeni, da lahko po uradni dolžnosti postavi tudi izvedenca.

9. Na podlagi 243. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17 – v nadaljevanju ZPP) sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Eden najpomembnejših procesnih institutov, ki z zagotavljanjem nepristranskega izvedenstva jamči pravico do enakosti orožij, je izločitev izvedenca, ki ga ZPP ureja v 247. členu. Zakonodajalec je določil, da je izvedenec lahko izločen iz istih razlogov, iz katerih je lahko izločen sodnik ali sodnik porotnik (s to razliko, da se za izvedenca lahko vzame tudi tisti, ki je bil prej zaslišan kot priča). Razlog za izločitev izvedenca je tudi, če je v isti zadevi sodeloval v postopku pred drugim organom (prvi odstavek 247. člena v zvezi s 5. točko prvega odstavka 70. člena ZPP, izključitveni razlog). Na podlagi drugega odstavka 247. člena ZPP mora stranka zahtevati izločitev izvedenca takoj, ko izve, da je podan razlog za izločitev, najpozneje pa do začetka dokazovanja z izvedencem. Če je sodišče pred določitvijo izvedenca dalo stranki možnost, da se izjavi, se mora stranka ob tej priložnosti izjaviti o izločitvi. Če se izvedenec postavi zunaj glavne obravnave, pa stranka ni imela možnosti, da se izjavi, sme stranka zahtevati njegovo izločitev v osmih dneh od prejema sklepa o postavitvi izvedenca. Šesti odstavek 247. člena ZPP določa, da v primeru, če stranke zve za razlog izločitve šele potem, ko je izvedenec že opravil izvedensko delo, in zaradi tega ugovarja zoper izvedensko delo, ravna sodišče, kakor da bi bila izločitev izvedenca zahtevana, preden je izvedenec opravil svoje delo. Prekluzija velja le za stranke, ne za sodišče.¹⁰ Na podlagi četrtega odstavka 244. člena ZPP namreč lahko sodišče vselej določi drugega izvedenca.

10. Z vpogledom v spis zadeve, v kateri je bila zahtevana izločitev izvedenca prof. dr. Vaneta Antoliča, je Ustavno sodišče ugotovilo naslednja, za konkretno ustavnosodno presojo pomembna dejstva. Pritožnik je že tožbi, vloženi po pooblaščenem odvetniku, priložil izvedensko mnenje invalidske komisije II. stopnje, iz katerega izhaja, da je pri njegovi izdelavi sodeloval tudi izvedenec prof. dr. Vane Antolič.Sodišče prve stopnje je po pridobitvi dopolnitve izvedenskega mnenja invalidske komisije II. stopnje, v kateri izvedenec prof. dr. Vane Antolič ni sodeloval, 4. 3. 2011 sprejelo dokazni sklep, da se dopusti dokaz s postavitvijo sodnega izvedenca. Sodišče je izvedensko delo zaupalo Komisiji MF v sestavi, ki jo ustrezno določi Komisija MF sama. Komisija MF je 18. 3. 2011 sodišče obvestila o imenovanju izvedenskega organa, pri čemer je bilo iz sestave razvidno, da bo v njem sodeloval tudi prof. dr. Vane Antolič. Sodišče je 14. 4. 2011 prejelo izvedensko mnenje, pri izdelavi katerega je sodeloval tudi prof. dr. Vane Antolič, in ga poslalo strankama, naj se v 15-dnevnem roku do njega opredelita. Pritožnik je izvedenskemu mnenju zgolj vsebinsko ugovarjal,¹¹ ni pa oporekal sestavi izvedenskega organa. Sodišče prve stopnje je 5. 7. 2011 izdalo zavrnilno sodbo, ki jo je pritožbeno sodišče potrdilo, Vrhovno sodišče pa razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je 27. 6. 2013 sklenilo, da se od prvotnega izvedenskega organa – Komisije MF pridobi dopolnitev izvedenskega mnenja. Komisija MF je 22. 8. 2013 sodišče obvestila o imenovanju komisije za izdelavo izvedenskega mnenja, iz katerega je razvidno, da bo dopolnitev izvedenskega mnenja izdelala komisija v enaki sestavi, torej vključno s prof. dr. Vanetom Antoličem. Dopolnitev izvedenskega mnenja je sodišče prejelo 16. 9. 2013 in jo poslalo strankama v opredelitev. Z vlogo z dne 1. 10. 2013 je pritožnik po pooblaščencu nasprotoval izvedenskemu mnenju po vsebini, zahteval pa je tudi izločitev izvedenca prof. dr. Vaneta Antoliča, ker je sodeloval v isti stvari v predsodnem postopku pri Zavodu v invalidski komisiji II. stopnje.

11. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločitvijo zavrglo pritožnikov predlog za izločitev člana izvedenskega organa prof. dr. Vaneta Antoliča (izpodbijani sklep) in zavrnilo pritožnikove tožbene zahtevke (izpodbijana sodba). Ocenilo je, da je bilo pričakovano, da bo dopolnitev temeljnega izvedenskega mnenja izdelal izvedenski organ v isti sestavi. Na podlagi drugega in šestega odstavka 247. člena ZPP je zato odločilo, da je pritožnikov predlog za izločitev člana izvedenskega organa podan prepozno.

12. Časovna omejitev procesnega upravičenja stranke zahtevati izločitev izvedenca je nujna za zagotovitev učinkovitega sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da se časovna omejitev zahteve za izločitev sodnika v določenih primerih lahko izkaže za prekomerno z vidika pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave.¹² Smiselno enako velja tudi za časovno omejitev zahteve za izločitev izvedenca. Na podlagi tehtanja med pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in pravico do enakopravnosti strank v dokaznem postopku bi Ustavno sodišče lahko ugotavljalo, ali je bila ta omejitev nesorazmerno omejujoča za zagotovitev enakopravnosti strank v dokaznem postopku. Vendar v okoliščinah obravnavanega primera, ko sodišču ni moglo ostati neznano dejstvo sodelovanja imenovanega izvedenca v predsodnem postopku pri Zavodu,¹³ te presoje Ustavnemu sodišču ni bilo treba opraviti.

13. Izvedenec prof. dr. Vane Antolič, član izvedenskega organa, ki je izdal izvedensko mnenje, na katerega je sodišče oprlo izpodbijano odločitev, je torej v isti zadevi sodeloval že v predsodnem postopku kot član invalidske komisije II. stopnje. Invalidske komisije I. in II. stopnje so izvedenski organi Zavoda (261. člen ZPIZ-1), ki je v tej zadevi ena izmed strank spora. Ista oseba je torej v istem postopku najprej (so)delovala kot član izvedenskega organa ene izmed strank v sporu ter nato kot član sodno postavljenega izvedenskega organa. Tak položaj pomeni, da se je v sodnem postopku po odločitvi sodišča izrekala o ustreznosti izpodbijanih strokovnih ugotovitev in ocen oseba, ki je sodelovala pri njihovem oblikovanju v predsodnem postopku. To z vidika zahteve enakopravnosti strank v dokaznem postopku ni sprejemljivo. Ustavno zagotovljeno jamstvo enakopravnosti strank v dokaznem postopku je namreč v bistvenem prizadeto.

14. Ker sodišče odloča, koga bo postavilo za izvedenca, je z vidika zahteve po enakopravni obravnavi strank tudi njemu naložena skrb, da z določitvijo sodnega izvedenca ne omogoči eni izmed strank boljšega položaja v razmerju do druge stranke. Sodišče torej prosto odloča, komu bo zaupalo izdelavo izvedenskega dela, vendar mora pri tem zaradi zagotovitve pravice do enakosti orožij strank skrbno preveriti, ali glede na razpoložljive podatke v spisu pri izbranem izvedencu oziroma strokovni instituciji, ki ji zaupa izvedensko delo, obstajajo okoliščine, ki v bistvenem ogrožajo ustavno jamstvo enakopravnosti strank v dokaznem postopku. Skrbnost, ki se pri tem od sodišča pričakuje, je namenjena vsaj poznavanju podatkov v spisu. Vsakokratna sestava Komisije MF je objavljena na spletu.¹⁴ Sestavljajo jo zgolj štirje člani. Z obvestilom Komisije MF z dne 18. 3. 2011 (torej pred izdelavo izvedenskega mnenja) je bilo sodišče pisno obveščeno o konkretni sestavi tričlanske izvedenske komisije. Z ustavnoskladno uporabo procesne zakonodaje (četrtega odstavka 244. člena ZPP) bi sodišče moglo in moralo preprečiti, da bi pri delu sodno postavljenega izvedenskega organa sodelovala oseba, ki je v postopku sodelovala že kot član izvedenskega organa ene izmed strank. Četrti odstavek 244. člena ZPP, ki omogoča zamenjavo izvedenca po uradni dolžnosti ves čas postopka, bi sodišče za zagotovitev pravice do enakosti orožij strank moglo in moralo uporabiti vsaj ob prejemu prepoznega pritožnikovega predloga za izločitev izvedenca. Ker tega ni storilo, je kršilo pritožnikovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Višje delovno in socialno sodišče ter Vrhovno sodišče kršitve nista odpravili, zato sta tudi sami kršili pravico iz 22. člena Ustave. Ustavno sodišče je zato izpodbijane odločitve razveljavilo in zadevo vrniloDelovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

15. Ker je bilo treba izpodbijane odločitve razveljaviti že zaradi ugotovljene kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, Ustavno sodišče ni presojalo drugih zatrjevanih kršitev človekovih pravic.

16. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Jadranka Sovdat ter sodnice in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Dunja Jadek Pensa, DDr. Klemen Jaklič, dr. Rajko Knez, dr. Etelka Korpič - Horvat, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik in Marko Šorli. Odločbo je sprejelo soglasno.

¹ Prim. z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-599/04 z dne 24. 3. 2005 (Uradni list RS, št. 37/05, in OdlUS XIV, 38), 21. točka obrazložitve.

² Prim. z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-39/95 z dne 16. 1. 1997 (OdlUS VI, 71), 10. točka obrazložitve, in s sodbo ESČP v zadevi Korošec proti Sloveniji z dne 8. 10. 2015, 46. točka obrazložitve.

³ Prim. z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-39/95, 10. točka obrazložitve.

⁴ Prim. s sklepom Ustavnega sodišča št. Up-259/03 z dne 20. 9. 2004 (OdlUS XIII, 94), 4. točka obrazložitve.

⁵ Prim. s sodbami ESČP v zadevah Bönisch proti Avstriji z dne 6. 5. 1985, 31.–35. točka obrazložitve, Brandstetter proti Avstriji z dne 28. 8. 1991, 44. točka obrazložitve, Sara Lind Eggertsdottir proti Islandiji z dne 5. 7. 2007, 47. točka obrazložitve, in Placi proti Italiji z dne 21. 1. 2014, 74. točka obrazložitve.

⁶ Prim. z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-233/15, z dne 19. 10. 2017 (Uradni list RS, št. 63/17), 18. točka obrazložitve.

⁷ Glej prvi odstavek 261. člena ZPIZ-1 oziroma sedaj veljavni prvi odstavek 181. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 96/12 in nasl.– v nadaljevanju ZPIZ-2).

⁸ Glej sedmi odstavek 261. člena ZPIZ-1 oziroma sedmi odstavek 181. člena ZPIZ-2.

⁹ Prim. z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-233/15, 19. točka obrazložitve.

¹⁰ Glej J. Zobec v: L. Ude in A. Galič (red.), Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2006, str. 486. Zobec se pri tem sklicuje na J. Juhart, Civilno procesno pravo FLR Jugoslavije, Univerzitetna založba, Ljubljana 1961, str. 387.

¹¹ Pritožnik je zahteval pisno dopolnitev mnenja oziroma neposredno zaslišanje izvedencev na glavni obravnavi.

¹² Prim. z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-562/14 z dne 2. 3. 2017 (Uradni list RS, št. 14/17), 8. točka obrazložitve.

¹³ Sodelovanje izvedenca v invalidski komisiji Zavoda je bilo razvidno iz dokumentacije, ki je bila priložena tožbi.

¹⁴ Glej http://www.mf.uni-lj.si/media-library/2017/01/d31e6f9a4147322818bfe7b8280aecfd.pdf.