Vsebina Uradnega lista

Na podlagi 16. člena Odloka o ustanovitvi Javnega podjetja Vodovod sistema B d.o.o. (Uradni list RS, št. 83/12) je Svet ustanoviteljic Javnega podjetja Vodovod sistema B d.o.o. na seji dne 20. 2. 2018 sprejel

S TEHNIČNIM PRAVILNIKOM NA JAVNEM VODOVODU SISTEMA B (v nadaljevanju besedila: tehnični pravilnik) se urejajo smernice za projektiranje in gradnjo javnega vodovoda, tehnični normativi za priključevanje na javni vodovod, način zagotavljanja obratovanja, vzdrževanja in nadzora javnega vodovoda, izdaja soglasij za gradnjo vodovoda in za priključitev nanj.

Ta pravilnik je obvezen za vse udeležence in uporabnike pri planiranju, projektiranju, gradnji, komunalnem opremljanju, v upravnem postopku in uporabi, na JAVNEM VODOVODU SISTEMA B. Poleg tega tehničnega pravilnika je potrebno upoštevati še republiške in občinske predpise, ki urejajo področje oskrbe s pitno vodo, predpise s področja graditve objektov in urejanja prostora ter navodila proizvajalcev uporabljene opreme.

Tehnični pravilnik velja za celotno območje, ki ga VODOVOD SISTEMA B oskrbuje s pitno vodo.

Posamezni izrazi, uporabljeni v tem tehničnem pravilniku, imajo naslednji pomen:

– javna površina je površina grajenega javnega dobra lokalnega ali državnega pomena, katere uporaba je pod enakimi pogoji namenjena vsem;

– javni vodovod je vodovod, ki je kot občinska gospodarska javna infrastruktura namenjen izvajanju javne službe; del javnega vodovoda je tudi zunanje hidrantno omrežje za gašenje požarov, ki je neločljivo hidravlično povezano z javnim vodovodom;

– lastna oskrba s pitno vodo je oskrba stavb in gradbenih inženirskih objektov s pitno vodo na območjih, kjer občina javne službe ne zagotavlja in se pri odvzemu vode iz podzemnih ali površinskih voda izvaja na podlagi vodnega dovoljenja, izdanega v skladu s predpisi, ki urejajo vode;

– območje javnega vodovoda je območje, ki vključuje območja poselitve, obstoječa in predvidena poselitvena območja ali njihove dele ter posamezne stavbe ali gradbene inženirske objekte, za katere občina zagotavlja izvajanje javne službe ali je v občinskih predpisih zanje predvideno izvajanje javne službe iz enega javnega vodovoda;

– obračunski vodomer je naprava za merjenje porabe pitne vode iz javnega vodovoda, ki je nameščen pred odjemnim mestom in je osnova za obračun izvedenih storitev javne službe;

– obstoječa stavba je stavba, zgrajena v skladu s predpisi, ki urejajo graditev;

– pitna voda je pitna voda v skladu s predpisom, ki ureja pitno vodo;

– priprava pitne vode je obdelava vode s postopki, ki zagotavljajo skladnost in zdravstveno ustreznost pitne vode v skladu s predpisom, ki ureja pitno vodo;

– upravljavec javnega vodovoda je pravna oseba, ki jo v skladu s predpisi, ki urejajo javno službo, občina določi ali izbere za izvajalca javne službe;

– zajetje za pitno vodo je objekt, ki je namenjen neposrednemu odvzemu vode iz vodnega telesa za oskrbo s pitno vodo;

– zunanje hidrantno omrežje za gašenje požarov je zunanje hidrantno omrežje v skladu s predpisom, ki ureja tehnične normative za hidrantno omrežje za gašenje požarov; hidranti na javnem vodovodu, ki so namenjeni izključno obratovanju vodovoda, niso del zunanjega hidrantnega omrežja za gašenje požarov;

– sekundarni vodovod je omrežje cevovodov ter z njimi povezani tehnološki objekti, kot so objekti za dvigovanje ali zmanjševanje tlaka v omrežju in za obdelavo vode na sekundarnem vodovodu, ki je namenjeno za neposredno priključevanje stavb na posameznem poselitvenem območju;

– primarni vodovod je omrežje cevovodov ter z njimi povezani tehnološki objekti, kot so objekti za obdelavo vode, vodohrani in črpališča, ki so namenjeni dobavi pitne vode med posameznimi naselji v občini;

– transportni vodovod je omrežje cevovodov ter z njimi povezani tehnološki objekti, kot so objekti za obdelavo vode, vodohrani in črpališča in je namenjen za transport vode od zajetij pitne vode do posameznih občin in med občinami;

– gradbeni inženirski objekti in oprema sekundarnega, primarnega in transportnega vodovoda so občinska gospodarska javna infrastruktura;

– priključki stavb niso objekti oziroma oprema javne infrastrukture.

Voda iz javnega vodovoda mora biti na vodomernem mestu skladna z zahtevami kakovosti za pitno vodo, določenimi z veljavnimi predpisi. Kvaliteta pitne vode za preskrbo prebivalstva, nadzor kvalitete, način izvajanja nadzora in drugi pogoji glede kvalitete vode morajo ustrezati določilom veljavnih zakonov in pravilnikov.

Voda za protipožarne namene in za tehnološke potrebe je lahko slabše kvalitete od predpisane za pitno vodo, če se transportira po ločenih vodovodnih sistemih.

Obstoječa poraba vode je maksimalna dnevna poraba vode vseh obstoječih porabnikov (gospodinjstva, javne ustanove, industrija, kmetijstvo ...), ki so že priključeni na javni vodovodni sistem.

Predvidena poraba vode je pričakovana poraba glede na spremembe strukture porabnikov, gostote prebivalstva, razvoja turizma, rabe prostora na oskrbovanem območju za obdobje od 30 do 50 let. Za načrtovanje se uporablja norma porabe v gospodinjstvu, ki znaša 100 litrov/osebo/dan.

Poraba za kmetijstvo in industrijo je odvisna od predvidenih tehnoloških procesov. Za že priključene porabnike so podatki o trenutni porabi na razpolago pri upravljavcu javnega vodovoda.

Zagotavljanje požarnega varstva (zagotavljanje vode iz javnega vodovoda za gašenje požarov) se izvaja samo na območjih, kjer tehnične karakteristike obstoječega vodovodnega sistema zagotavljajo kriterije veljavnih predpisov s področja varstva pred požarom. Ta območja določi upravljavec javnega vodovoda.

Največja dnevna poraba vode se določi s koeficientom letnega nihanja vode 1,5,s katerim pomnožimo srednjo dnevno porabe vode in izraža razmerje med porabo vode kritičnega dne in srednjo dnevno porabo.

Nihanje dnevne porabe se izračuna s koeficientom neenakomerne dnevne porabe, ki je razmerje med največjo, oziroma najmanjšo urno porabo vode (Qmax, Qmin) in povprečno urno porabo vode med dnevom (Qsr). Koeficient neenakomerne dnevne porabe je odvisen od porabnikov in znaša:

Qmax = 1,50 x Qsr

Qmin = 0,50 x Qsr

Javni vodovodi morajo biti projektirani in izvedeni tako, da so pretočne hitrosti pri srednji porabi vode med 0,8 m/s in 1,4 m/s. Primerno območje je še med 0,5 m/s in 2,0 m/s.

Ne glede na vrsto cevi maksimalna hitrost za sesalne cevovode ne sme biti večja od 0,8 m/s.

V območju sistemskih vododelnic v omrežju ali na mestih, kjer so minimalne hitrosti v cevovodu manjše od 0,6 m/s, zaradi česar obstaja možnost poslabšanja kvalitete vode, je potrebno vgraditi objekte in naprave za izpiranje cevovoda.

Obratovalni tlak v omrežju je odvisen od hidravličnega stanja in porabe vode in je na mestu obračunskega vodomera pri pretoku nič lahko najmanj 1,5 bar. V izrednih razmerah je minimalni tlak lahko tudi manjši (požar ali večja okvara).

Minimalna globina vodovodnega cevovoda od temena cevi do nivoja urejenega terena znaša:

Cevovod	Minimalna globina
Transportni cevovod	1,40 m
Primarni cevovod	1,20 m
Sekundarni cevovod	1,20 m
Priključni cevovod	1,00 m

Pri križanju javnega vodovoda z drugimi podzemnimi napeljavami, javni vodovod načeloma poteka horizontalno (brez vertikalnih lomov). Križanja javnega vodovoda s komunalnimi vodi morajo potekati pravokotno, izjemoma je lahko kot prečkanja osi javnega vodovoda in osi druge podzemne instalacije med 45^°in 90^°. Kot križanja ne sme biti manjši od 45°.

V izjemnih primerih se lahko teme cevi spusti do globine 1,0 m pod drugo podzemno napeljavo, vendar ne globlje kot 3,0 m pod koto dokončno urejenega nivoja terena ali pa dvigne nad njo, vendar največ do višine 1,2 m pod koto dokončno urejenega nivoja terena.

V vsakem primeru spremembe smeri javnega vodovoda v vertikalni smeri je potrebno ugotoviti možnost nastanka zračnih čepov ali usedanja sedimentov ter predvideti in izvesti ustrezno odzračevanje oziroma čiščenje vodovoda.

Vertikalni odmiki med javnimi vodovodi in drugimi podzemnimi napeljavami (komunalnimi vodi), merjeno od medsebojno najbližjih sten javnega vodovoda in drugih komunalnih napeljav, ne morejo biti manjši od odmikov, navedenih v nadaljevanju. V primeru, da se vodi nahajajo v zaščitnih ceveh, se upoštevajo svetli odmiki med zaščitnimi cevmi. Praviloma mora javni vodovod potekati nad ostalimi komunalnimi vodi.

Vertikalni svetli odmiki podzemnih napeljav (komunalnih vodov) od vodovodne cevi morajo znašati:

Podzemna napeljava	Vertikalni odmik
Fekalna in mešana kanalizacija	≥ 0,5 m
Meteorna kanalizacija	≥ 0,5 m
Plinovodi, elektrovodi, kabli javne razsvetljave, telekom. kabli	≥ 0,5 m
Toplovod (z ustrezno toplotno izolacijo)	≥ 0,5 m

Če predpisanih vertikalnih odmikov ni mogoče doseči, je treba s posebnimi ukrepi preprečiti direktni stik in preprečiti prenose sil, temperature, tokov …

Pri križanju komunalnih vodov morajo biti posamezni vodi ustrezno označeni.

Pri gradnji komunalnih vodov pod vodovodnim cevovodom, je cevovod potrebno zaščititi pred posedanjem in zlomom.

Horizontalni odmiki trajno grajenih objektov od javnega vodovoda morajo znašati:

Javni vodovod	Horizontalni odmik
transportni cevovod	≥ 5,0 m
transportni cevovod (pod pogojem, da segajo temelji objekta 0,5 m pod niveleto cevovoda)	≥ 3,0 m
primarni in sekundarni cevovod	≥ 3,0 m
priključni cevovod	≥ 1,0 m

Horizontalni svetli odmiki ostalih javnih objektov (komunalnih vodov) in drevoredov od oboda vodovodne cevi morajo praviloma znašati:

Javni objekt	Globina kom. voda v odvisnosti do vodovoda	Horizontalni odmik
fekalna in mešana kanalizacija	Manjša ali enaka	≥ 3,0 m
meteorna kanalizacija	Manjša ali enaka	≥ 1,5 m
plinovodi, elektrovodi, kabli javne razsvetljave, telekom. kabli	Manjša ali enaka	≥ 1,0 m
toplovod	Manjša ali enaka	≥ 1,0 m
fekalna in mešana kanalizacija	Večja	≥ 1,5 m
meteorna kanalizacija	Večja	≥ 1,0 m
plinovodi, elektrovodi, kabli javne razsvetljave, telekom. kabli	Večja	≥ 1,0 m
toplovod	Večja	≥ 1,0 m
drevoredi	–	≥ 5,0 m

Horizontalni svetli odmik vodovodnega cevovoda od greznic in drugih deponij z zdravju škodljivimi agresivnimi in nevarnimi snovmi mora znašati najmanj 10,0 m.

Horizontalni odmiki so lahko v skladu s soglasjem upravljavca javnega vodovoda, izjemoma (v posebnih primerih) tudi drugačni.

Poleg pogojev, določenih v prejšnjih točkah, je potrebno izpolniti še naslednje zahteve:

– prečkanje železnice mora biti izvedeno v zaščitni cevi;

– ustji zaščitne cevi morata biti izven območja železniške trase;

– izvedena mora biti ustrezna zaščita pred blodečimi tokovi in predvidene ustrezne meritve.

Pri podzemnem prečkanju vodotoka se cevi polagajo v primerno izkopane jarke v dnu vodotoka. Način izkopa, polaganje javnega vodovoda in zasip so odvisni od vrste vodotoka (širina, velikost pretoka ...) in oblike ter vrste terena brežin (strm, položen, raščen teren, plazovit ...).

S primerno izbranim načinom polaganja javnega vodovoda (vodenim vrtanjem in uvlačenjem cevovoda; s potiskanjem; s polaganjem celotnega vodovoda, ki je sestavljen na bregu; s pomočjo pontona ali samostojno plavajočega vodovoda) je možno izvajati podzemno prečkanje praktično za vse velikosti javnih vodovodov ter za velike razdalje (100 m in več), odvisno od razpoložljive opreme, ki je potrebna za tovrstno delo.

Vsako podzemno prečkanje vodotoka je treba načrtovati posebej. Pri tem je treba upoštevati navodila proizvajalcev cevi, izkušnje podjetij, ki ta dela opravljajo in zahteve soglasodajalcev.

Pri križanju javnega vodovoda s prometno potjo, mora biti javni vodovod glede na prometno obtežbo in zaradi možnosti popravila, v zaščitni cevi. Prečkanje je potrebno izvesti pravokotno in v soglasju z danimi zahtevami soglasodajalcev.

Javni vodovodi so praviloma vkopani in potekajo pod cono zmrzovanja, praviloma v globinah, definiranih v 12. členu tega pravilnika. V primeru, da cevovod ni vkopan ali ni možno zagotoviti ustrezne globine, se mora izvesti ustrezna toplotna zaščita vodovoda.

Javni vodovodi morajo biti zgrajeni po navodilih proizvajalcev cevi tako, da imajo zadostno trdnost za prenašanje statičnih in dinamičnih obremenitev. Trasa cevovoda naj poteka tako, da je v primeru okvare možen izkop s strojem z izkopnim orodjem in omogoča varno delo delavcev.

Vodovodne cevi se zaščitijo z zaščitno cevjo tam, kjer je potrebno prestreči mehanske obremenitve, doseči toplotno zaščito in omogočiti vzdrževanje.

Za zaščito cevovodov v povoznih površinah se uporabljajo jeklene cevi, cevi iz nodularne litine ali obbetonirane PE in PVC cevi. Dolžina in presek zaščitne cevi sta odvisna od velikosti cevovoda, vrste cevi (materiala) in možnosti izvleka. Trasa cevovoda mora biti pred vstopom in izstopom iz zaščitne cevi izvedena tako, da je možen izvlek cevi.

Izvedba mora biti takšna, da omogoča potisk ali izvlek prazne vodovodne cevi (uporaba tipskih distančnikov, drsnikov-sani, uporaba sidrnih spojev na ceveh). Zaščitne cevi se morajo zaključiti z gumi-manšetami.

Zaščita pred morebitnim onesnaženjem se doseže:

– z zadostnimi odmiki vodovoda od možnih virov onesnaženja;

– z uporabo cevi z dodatnim zaščitnim slojem;

– z vgradnjo vodovoda v zaščitno cev.

Na območjih, kjer obstaja možnost oziroma nevarnost onesnaženja in so kot zaščita predvidene zaščitne cevi, se morajo zaščitne cevi preizkusiti glede vodotesnosti.

Nazivne mere elementov cevovoda morajo biti izražene z nazivnim premerom DN, in sicer:

– DN / ID, kar pomeni nazivni premer glede na notranji premer;

– DN / OD (Ø), ki pomeni nazivni premer glede na zunanji premer.

Dimenzije zunanjih razvodov, ki se uporabljajo v javnih vodovodnih sistemih:

– DN / ID: 80, 100, 125, 150, 200, 250, 300, 350, 400, 450, 500, 600;

– DN / OD (Ø): 32, 40, 50, 63, 75, 90, 110, 125.

Cevi morajo biti ravne v okviru toleranc, podanih v standardu za cevi razen, če se dobavljajo v kolutih. Kadar se dobavljajo v kolutih, mora biti v standardu naveden minimalni radij koluta. Kot med čelno ploskvijo in vzdolžno osjo cevi, fazonskih kosov in armatur mora znašati 90°. Loki naj imajo prednostne kote: 11,25°, 22,5°, 30°, 45°, 90°.

Materiali, iz katerih so izdelani cevovodi, vključno s tesnili, ki so predvideni za oskrbo z vodo, morajo biti primerni za ta namen. V stiku z vodo ne smejo vplivati na kakovost vode, kar mora biti potrjeno z ustreznimi dokazili.

Za nove javne vodovode in za obnovo obstoječih javnih vodovodov se smejo uporabljati cevovodi izdelani iz:

Cevi morajo biti izdelane po standardu EN545:2010, klase »C«, po specifikaciji spodaj, razstavljivi sidrni spoj z objemko in zatiči oziroma varovalno objemko, ali enakovredno. Spoj mora omogočati možnost 100 % sidranja tudi v primeru rezanja cevi, brez dodatnega varjenja in vizualno kontrolo vgrajenih sidrnih elementov po sami montaži. Notranja zaščita – cementna obloga ustrezna, za pitno vodo. Dolžina cevi 6 m, cev kalibrirana na najmanj ¾ dolžine cevi. Zunanja zaščita Zn 200g/m² ali boljša + zaključni sloj.

CEV NL DN 80 C 64	CEV NL DN 250 C 50
CEV NL DN 100 C 64	CEV NL DN 300 C 40
CEV NL DN 150 C 64	CEV NL DN 400 C 40
CEV NL DN 200 C 50	CEV NL DN 500 C 30

Cevi morajo biti izdelane po standardu EN545:2010, klase »C«, po specifikaciji spodaj, TYTON spoj ali enakovredno. Notranja zaščita – cementna obloga, ustrezna za pitno vodo. Dolžina cevi 6 m, cev kalibrirana na najmanj ¾ dolžine cevi. Zunanja zaščita Zn 200 g/m² ali boljša + zaključni sloj.

CEV NL DN 80 C 64	CEV NL DN 250 C 50
CEV NL DN 100 C 64	CEV NL DN 300 C 40
CEV NL DN 150 C 64	CEV NL DN 400 C 40
CEV NL DN 200 C 50	CEV NL DN 500 C 30

Cevi morajo biti izdelane iz materiala PE100 RC z integriranim zaščitnim slojem, ki je neločljivo spojen z osnovno cevjo, SDR11, PN16. Odgovarjati moraju tipu 2, po klasifikaciji PAS 1075, ki so primerne za zasip brez peščene posteljice – z izkopanim materialom. 10 % zunanjega sloja stene cevi je v barvi medija. Certifikat DIN_CERTCO ali enakovredno.

Cevi morajo biti izdelane iz materiala PE100 RC SDR 11, PN16, z dodanim aluminijastim slojem, ter zunanjim zaščitnim slojem iz PP, ki omogoča tudi polaganje cevi brez izkopa (za uvlačenje, vrtanje) v barvi medija. Ustrezen certifikat evropske akreditirane institucije.

Za prehode cevovoda skozi stene objektov se uporabljajo debelostenske cevi in prirobnice iz nerjavečega materiala, kvalitete za prehrambeno industrijo.

V vodovodni sistem se lahko vgrajujejo samo tiste armature, spojni kosi in oprema, ki so izdelani in preizkušeni po ustreznih standardih in imajo za to ustrezno dokazilo, ter za katere proizvajalec zagotavlja najmanj 10 letno garancijo.

V izjemnih primerih, ko zaradi terenskih pogojev ni mogoče vgraditi standardnega elementa, se lahko izdela po meri. Pri izbiri materiala in konstrukcijske oblike, je potrebno upoštevati obratovalne pogoje, zaščito proti koroziji in inkrustraciji ter higiensko neoporečnost.

Praviloma se vse armature na cevovodih vgrajujejo v zemljo brez jaškov na lahko dostopnih mestih, kar omogoča stalno in hitro regulacijo, kontrolo, vzdrževanje in potrebno zamenjavo.

Pri načrtovanju je potrebno izbrati tak sistem in način izvedbe spajanja cevi, armatur in opreme, ki bo zagotavljal najmanj sestavnih delov ter omogočal ekonomično montažo (bajonetni spoj, spajanje brez vijačenja …).

Vsi prirobnični fazonski elementi (T, FFK, Q, N, E, F …), morajo biti iz nodularne litine in imeti vrtljive (proste) prirobnice. Izjemoma se lahko uporabljajo LTŽ fazonski kosi s fiksno prirobnico samo po predhodnem soglasju upravljavca.

Za spajanje prirobničnih fazonskih elementov se uporabljajo vijaki in matice iz nerjavnega jekla:

– vijaki kvalitete A2;

– matice kvalitete A4.

Za tesnenje prirobničnih fazonskih elementov se uporabljajo medprirobnična ploščata tesnila, ojačana s togim kovinskim vložkom. Izjemoma se lahko uporabljajo medprirobnična ploščata tesnila brez ojačitve, samo po predhodnem soglasju upravljavca.

Za zaporne armature se za vse dimenzije uporabljajo zasuni z mehkim tesnjenjem (EV) iz nodularne litine, notranje in zunanje prašno barvani. Omogočati morajo pritrditev vgradne garniture brez dodatnega fiksiranja z zatičem (bajonet ali navoj).

Pri vgradnji v zemljo se uporabi pripadajoča teleskopska vgradna garnitura – spajanje brez dodatnega fiksiranja z vtičem (bajonet ali navoj). Pod cestno kapo se namesti nosilna podložna plošča iz umetnega materiala, ki ustreza tipu vgradne garniture, ter cestna kapa-velika (Ø 135). Ohišje kape in pokrov sta iz duktilne litine, bitumensko zaščitena, pokrov je še dodatno protikorozijsko epoxi prašno zaščiten. Naleganje pokrova je konusno s podaljšanim zobom, kar povečuje stabilnost in preprečuje hrupnost. Pokrov je v celoti odstranljiv. Kapo je možno prilagajati glede na teren s pripadajočimi distančnimi obroči.

Pogon regulacijskih armatur je lahko ročen ali motorni, v primeru motorne regulacije, mora biti zagotovljena tudi možnost ročne regulacije.

Vsi lomi in odcepi na cevovodih (DN ≥ 50), morajo biti izvedeni s sidrnimi spoji in obbetonirani. Velikost betonskega bloka je odvisna od osne sile in je določena v projektu. Sidrna dolžina cevovoda ne sme biti manjša od 12 m.

Na mestih javnega vodovoda, kjer se lahko med obratovanjem nabira zrak, je potrebno namestiti zračnike. Zračniki služijo tudi za odzračevanje pri polnjenju in dovod zraka pri praznjenju javnega vodovoda. Praviloma se izvedejo kot podzemni zračniki DN 80 z vgradno garnituro iz nerjavečega materiala s pripadajočo cestno kapo in drenažnim elementom, ter zagotavljajo nadgradnjo varovanja proti poplavitvi zračnika.

Cevovodi morajo biti v najnižjih točkah in na zaključkih cevi, opremljeni z izpusti. Izvedejo se kot izpiralne garniture DN 50 (na cevovodih DN ≤ 75) in kot podzemni hidranti DN 80 (na cevovodih DN ≥ 80) s prostim pretokom po celotnem prerezu, brez požarne funkcije.

Ograje, vrata, stopnice, obešala in drugi ključavničarski izdelki, morajo biti izvedeni iz nerjavečega materiala.

Praviloma se vse zaporne armature vgradijo z zasutjem v terenu brez jaška.

Razdalja med zapornimi armaturami ne sme biti večja od:

– 1000 m na transpornih vodih;

– 500 m na primarnih in sekundarnih vodih.

Zaporne armature morajo biti obvezno vgrajene:

– na odcepu vodovoda primarnega in sekundarnega cevovoda v vseh smereh;

– na priključku za hidrant;

– na priključku za zračnik;

– na priključku blatnika, oziroma izpusta;

– pred in za čistilnim kosom;

– pred in za vodomerom;

– pred in za reducirnim ventilom;

– neposredno na vodovod, tako da je omogočeno zapiranje posameznih vodov ali delov vodovodnega sistema.

Cestne kape morajo biti podložene s podložnimi ploščami in obbetonirane.

Vodovodne armature (zasuni, zračniki, blatniki, izpusti, sifoni pri prečkanju vodotokov) in podzemni hidranti, ki so vgrajeni na vodovodnem omrežju, morajo biti označeni z označevalnimi tablicami.

Označevalne tablice morajo biti nameščene na vidnem mestu, v neposredni bližini vgrajene armature, praviloma na samostojnem drogu, ki je namenjen samo za namestitev označevalne tablice za javni vodovod. Drog se izvede iz pocinkane cevi 2«, neto višine 2,00 m, zaključno PVC kapo in betonskim temeljem. V primeru, ko ni možnosti za postavitev droga, se tablica namesti na drugo ustrezno mesto (ograja, stena …).

Na označevalnih tablicah so, poleg koordinat oddaljenosti armature ali podzemnega hidranta od označevalne tablice, navedeni še podatki o vrsti armature in o velikosti vodovoda. Eno polje je namenjeno vpisu podatkov o napravi, ki služi za register katastra ali za šifriranje armatur v vodovodnem sistemu.

Za označevanje vodovodnih armatur in podzemnih hidrantov se uporabljajo označevalne tablice po standardu, ki določa mere, obliko, vsebino in izvedbo označevalne tablice.

Vodovodni cevovod se označi tako, da se 30 cm nad njim položi ustrezen trak z napisom »VODOVOD«, za označitev poteka cevovoda.

Lastnik (investitor) mora za vse obstoječe in novo izgrajene objekte zagotoviti izdelavo geodetskega načrta izvedenega stanja, ki ga izvede pooblaščeni izdelovalec (geodet) in prenos geodetskega načrta v okolje operativnega katastra vodovoda, ki ga izvede upravljavec vodovoda. Vsi obstoječi in novozgrajeni vodovodni priključki morajo biti tahimetrično posneti. Kataster komunalnih vodov se vodi v obliki digitalnega katastra z GIS orodji.

Predaja geodetskega načrta (po topografskem ključu) upravljavcu vodovodnega sistema mora biti izvedena v ustrezni digitalni in pisni obliki.

Za obstoječe javne vodovode, ki niso posneti in vneseni v kataster komunalnih naprav, mora lastnik (investitor) izpolniti zahteve iz predhodnega člena.

Vodomerno mesto je označeno s kartico pred vodomerom, ki jo izdela upravljavec vodovoda.

Za potrebe obratovanja vodovodnega sistema se na vodovodno omrežje vgrajujejo jaški, za nameščanje armatur, ki služijo za zapiranje, odzračenje, izpiranje, regulacijo, merjenje, nadzor itd. Glede na navedeno delimo jaške na:

– jaške za vodovodne armature, ki služijo za zapiranje, regulacijo, zračenje, čiščenje, zniževanje tlaka, ostalo (armaturni jaški);

– jaške za povišanje tlaka v omrežju (prečrpalni jaški);

– jaške za nameščanje kontrolnih in merilnih naprav (kontrolni in merilni jaški);

– jaške za nameščanje vodomerov (vodomerni jaški);

– jaški za odvzem vode s cisternami (polnilnice).

Velikost jaška določa njegova namembnost, montažni odmik vseh prirobnic od stene in možnost vstopa. Razdalja med zadnjo prirobnico in steno jaška mora biti na vseh straneh najmanj 20 cm.

Vstopna odprtina na jašku mora biti praviloma izven prometnih površin. Iz krovne plošče se na vstopnem mestu izvede vstopni podaljšek tlorisne dimenzije 100 x 100 cm, ki mora izven povoznih površin segati 15 cm nad okoliški teren. Najmanjša vstopna odprtina je standardnih dimenzij 60 x 60 cm. Odprtina je odvisna od velikosti elementov, ki so vgrajeni v jašku in mora omogočati njihovo vgradnjo in zamenjavo brez njenega povečanja.

Na mestu vstopne odprtine je vgrajena vstopna lestev iz nerjavečega materiala. Vstopna odprtina mora biti zamaknjena glede na steno jaška in vstopnega podaljška tako, da je vstopna lestev ne prekriva, oziroma ta ne sega v njo. Nad vstopno odprtino se mora izvesti fiksno ali snemljivo (natično) vstopno držalo, neto višine 100 cm, iz nerjavečega materiala, ki se po uporabi obesi v sam jašek. Jaški morajo biti opremljeni s pokrovi, ki ustrezajo pričakovani nosilnosti na mestu objekta. Na povoznih površinah se uporabijo pokrovi iz nodularne litine z napisom VODOVOD. Prečrpalnih jaškov ni dovoljeno locirati oziroma izvesti v povoznih površinah. Na nepovoznih površinah se vgradijo pokrovi iz nerjavečega materiala, ki so opremljeni s tečaji, verigo za preprečitev prevračanja, natičnim držalom za fiksiranje v odprtem položaju, ključavnico in termoizolacijo. Pokrov mora biti izveden in vgrajen tako, da onemogoča vdor meteorne vode v jašek.

Za demontažo armatur nad DN 250 mora biti ustrezna demontažna odprtina s pokrovom ali demontažen strop iz armiranobetonskih plošč, ki ima vgrajena najmanj dva elementa za dviganje.

Nad ploščo jaška mora biti najmanj 30 cm nasutja.

Izvedba jaška mora biti vodotesna.

Vsak jašek mora imeti praviloma urejeno odvodnjavanje s talnim sifonom za odtok vode, ki se nabere v jašku. Jaški z vgrajenimi zračniki, reducirnimi in varnostnimi ventili, ter prečrpalni jaški morajo imeti obvezno izvedeno stalno odvodnjavanje iz jaška.

Jašek mora imeti pod vstopno odprtino na dnu izdelano poglobitev, ki služi za črpanje, oziroma odvajanje vode iz jaška. Minimalna velikost poglobitve znaša 40 x 40 x 20 cm in je izdelana tako, da ne ogroža statike trdnosti temeljev jaška. Na dnu jaška se izvede naklonski beton s 5 % padcem proti poglobitvi.

Prehodi skozi steno jaška se morajo izvesti z nerjavečimi fazonskimi kosi.

Jaški v terenu z visoko podtalnico morajo biti zavarovani pred delovanjem vzgona.

Dimenzije in lokacije jaškov se določijo s projektom, ki mora poleg drugih pogojev upoštevati še naslednja določila:

– višina jaška merjena od dna do spodnje strani stropne konstrukcije mora biti najmanj 1,80 m, pri čemer je rob najvišjega dela spojnega kosa ali armature najmanj 100 cm pod stropom, spodnji rob pa najmanj 50 cm nad dnom jaška;

– širina jaška mora biti takšna, da je razdalja med zunanjim robom vgrajenih armatur in steno jaška na strani vstopne odprtine najmanj 120 cm ter 50 cm na nasprotni strani vstopne odprtine;

– dolžina jaška je seštevek dolžin vseh v jašek vgrajenih armatur, povečana za najmanj 40 cm;

– jaški so praviloma pravokotne oblike, le v izjemnih primerih se lahko uporabijo tipski jaški drugačnega tlorisa.

Pri jaških morajo biti izpolnjene naslednje zahteve:

– imeti morajo vgrajene zračnike za prezračevanje;

– v jaških se mora predvideti mesto za redni odvzem vzorcev in kontrolo kakovosti vode;

– v prečrpališčih morajo biti tla armaturnega dela jaška obdelana s ploščicami odpornimi proti zdrsu in obrabi, stene pa obdelane v keramiki.

Prečrpališča morajo biti minimalnih tlorisnih dimenzij, nujnih za vgradnjo potrebne opreme. Prečrpališča na primarnih in transportnih cevovodih morajo biti nadzemne ali delno vkopane nadzemne izvedbe. Prečrpališča na sekundarnih cevovodih so lahko tudi podzemne izvedbe.

Objekt mora zadostiti arhitektonsko-urbanističnim pogojem glede vklopa v prostor. Urejen mora biti odvod padavinske vode. Pri podzemnem objektu črpalnih postaj veljajo enake zahteve, kot so opisane v poglavju Jaški. Pri podzemni izvedbi črpalnih postaj je potrebno predvideti minimalno vstopno odprtino za vstop, transport in montažo opreme, zagotoviti je treba vnos agregata, gravitacijski odvod vode iz jaška na prosto ali v odvodni kanal, gretje in naravno prezračevanje prostora. Če ni možno zagotoviti gravitacijskega odtoka, podzemna izvedba črpališča ni dovoljena.

Predvideni črpalni sklop mora biti sestavljen iz ustreznega števila enakih frekvenčno krmiljenih črpalk.

V prečrpališčih na primarnih in transportnih cevovodih morajo biti najmanj tri, v prečrpališčih na sekundarnih cevovodih najmanj dve črpalki. Črpalni agregati so kompaktne izvedbe, s kovinskim podstavkom, opremljeni z osnovno armaturo in tlačnimi senzorji. Predvideti je potrebno zaporno in varovalno opremo črpalk, zaporno armaturo na dotoku in iztoku, varovalno opremo za preprečitev hidravličnih udarov, opremo za preprosto montažo in izgradnjo delov opreme, opremo za preprečevanje vibracij, opremo za preprečitev visokih tlakov in podtlaka (suhi tek) ter opremo za merjenje parametrov. Vsako prečrpališče mora biti opremljeno z merilnikom pretoka ustrezne dimenzije. Zahteva se uporaba kvalitetnih črpalk v nerjavni izvedbi. Prečrpališča se praviloma izvedejo z direktno vezavo na napajalni cevovod (booster). Kadar to ni možno, se prečrpališča izvedejo z vezavo preko posode s prosto gladino (razbremenilnik), katere prostornina je odvisna od kapacitete prečrpališča in ne sme biti manjša od 1 m³. Črpalke morajo biti frekvenčno krmiljene na izhodni tlak v prečrpališču. Za vsako črpališče se mora izračunati nevarnost hidravličnih udarov in kavitacije ter temu primerno v projektu predvideti rešitev.

Armature in cevi naj bodo razporejene tako, da so izgube tlaka minimalne, omogočajo pa ločeno izločitev in demontažo črpalk.

Za potrebe sanitarne službe mora biti predvideno ustrezno mesto za odvzem vzorcev vode, ki je locirano pred in za črpalnim agregatom.

V objektu se mora predvideti vgradnja elektroopreme za pogon naprav, razsvetljavo, ogrevanje in prezračevanje, opreme za nadzor delovanja in telemetrični prenos podatkov v nadzorni center upravljavca.

Na osnovi znanih podatkov obstoječe in predvidene porabe je potrebno:

– hidravlično dimenzionirati črpalke in opremo;

– hidravlično dimenzionirati delovne in maksimalne parametre;

– izdelati diagram karakteristik črpalk v samostojnem in skupnem delovanju;

– določiti zaščitno opremo na osnovi maksimalnih parametrov;

– izdelati navodila za predvideno delovanje (minimalni in maksimalni pretoki, tlaki, razbremenitev maksimalnih tlakov, varnostni parametri agregata ...

Po končanih montažnih delih je potrebno na instalacijah v črpalni postaji izvesti tlačni preizkus. Definirati je potrebno čas trajanja preizkusa, zapisnik in kriterij uspešnosti.

Po končanih montažnih delih in uspešno opravljenem tlačnem preizkusu, se opravi poskusni zagon naprav pod predvidenimi pogoji delovanja v sistemu. Pri poskusnem zagonu se simulirajo vsi pogoji delovanja in ekstremi (zaustavitve, maksimalne obremenitve ipd.) ter pri tem kontrolirajo projektirani parametri delovanja naprav z dejanskimi.

Pri vodohranu morajo biti izpolnjene naslednje zahteve:

– funkcija, oblika, prostornina in način gradnje, ki zagotavlja 100 % nepropustnost vodnih celic;

– način dostopa do vodohrana z vozili za vzdrževanje, zavarovanje dostopa pred nepoklicanimi;

– dovod električne energije mora biti izveden v skladu z veljavnimi predpisi za vlažne in mokre prostore;

– naravno prezračevanje vodohrana;

– toplotna in hidro izolacija;

– način osvetlitve notranjosti objekta;

– način obratovanja vodohrana oziroma črpališča, avtomatska regulacija gladine, prenos podatkov o gladini vode do črpališča oziroma nadzornega mesta;

– način varovanja prelivanja vode (regulacijski ventil – električni ali s plovcem ipd.);

– preprečena mora biti kondenzacija na stenah vodnih, vstopnih in armaturnih celic;

– zračniki morajo biti projektirani oziroma izvedeni tako, da je onemogočen vnos škodljivih substanc v vodne celice in izdelani iz nerjavečega materiala;

– zračniki in odprtine v vodnih celicah se ne smejo nameščati tlorisno nad gladino vode, temveč stransko skozi stene objekta;

– vhodna vrata iz ALU ali nerjavečih materialov, toplotno izolirana;

– odpiranje vhodnih vrat navzven;

– pred vhodom predpražnik z urejenim odvodnjavanjem;

– vse odprtine (razen vrat) morajo biti zaprte z mrežico iz nerjavečega materiala;

– vodne celice in armaturna celica morajo biti ločeni s PVC ali aluminijastimi okni in snemljivimi proti-mrčesnimi mrežami;

– vstopne lestve in ostali kovinski deli (rešetke, ograje, pritrdilni material ipd.) v vodohranu morajo biti iz nerjavečega materiala, kvalitete za prehrambeno industrijo;

– vodne celice morajo biti vodotesne, kar dokazuje preizkus vodotesnosti;

– vodne celice morajo biti obdelane z zaščitnim ometom na cementni osnovi, stropovi v vodnih celicah obdelani z ometom v kapniški strukturi, uporabijo se lahko materiali, ki izpolnjujejo sanitarno higienske pogoje za pitno vodo;

– vtočni in iztočni cevovod mora biti opremljen s pipo za zajemanje vzorcev vode na dostopnem mestu;

– armaturne in regulacijske naprave se izvedejo v ločenem prostoru (armaturni celici);

– je izvedena dezinfekcija pitne vode;

– na dotočnem cevovodu se mora predvideti dvosmerni merilnik pretoka;

– izveden gravitacijski odtok na prosto za varnostni preliv, praznjenje vodnih celic, drenažo armaturne celice;

– v vodohranu mora biti vgrajena vsa oprema v skladu s predpisi o varstvu pri delu;

– tla armaturnega dela (armaturna celica) morajo biti obdelana s ploščicami odpornimi proti zdrsu in obrabi, stene pa obdelane v keramiki.

Prostornino vodohrana je treba določiti na osnovi:

– izračuna fluktuirajoče porabe vode v kritičnem dnevu leta (v primeru pomankanja podatkov je možna ocenitev 2/3 dnevne porabe v kritičnem dnevu);

– dodatka za motnje v obratovanju – 20 % porabe kritične dnevne porabe;

– požarne rezerve.

Kjer požarna rezerva predstavlja več kot 50 % potrebne prostornine vodohrana, se mora požarna varnost iz sanitarnih razlogov zagotavljati na drugačen način.

Vsi talni vodohrani morajo imeti dve ločeni vodni celici. Vse naprave morajo omogočati samostojno obratovanje posamezne vodne celice v polni funkcionalnosti.

Vodooskrbni objekti (prečrpališča, vodohrani, razbremenilniki, zajetja ipd.) morajo biti zaščiteni tako, da ni možen pristop ali kakršnokoli škodljivo delovanje nepooblaščenih oseb ali živali.

Vse naprave in objekti na omrežju (jaški, zaporne armature, zračniki ...) se varujejo tehnično.

Tehnično se vodooskrbni objekti varujejo tako, da je možen nadzor vstopa na varovano območje.

Zaščita (varovanje) objektov se izvaja:

– z vgradnjo rešetk na vratih in oknih objekta;

– z zaščitno ograjo;

– z alarmnimi napravami in ostalimi načini tehničnega varovanja;

– z ustrezno zaščito zračnikov itd.

Objekti izvedeni z namenom raziskave, meritve in izkoriščanja podtalnice so:

– raziskovalne vrtine;

– piezometri;

– vodnjaki in vrtine.

Pri posegih v vode z namenom izkoriščanja podtalnice za druge namene (ogrevanje, namakanje …) se ne sme spremeniti nivo gladine ali smer površinskih ali podzemnih voda ali naravno kroženje vode in vodnatost tako, da bi bilo ogroženo karkoli od navedenega:

– izdatnost vodnega vira;

– preskrba s pitno vodo;

– naravne danosti za obstoj rastlinstva in živalstva v vodi, na vodnih in z njimi povezanih zemljiščih;

– odtočne razmere;

– prostorska in časovna razporeditev voda;

– kakovost in količina podzemnih voda.

Deli javnih vodovodov se morajo transportirati in skladiščiti tako, da se ne poškodujejo in ne pridejo v stik s škodljivimi snovmi. Odprtine cevi, spojnih elementov in armatur morajo biti zaprte. Deli javnih vodovodov ne smejo biti onesnaženi z zemljo, blatom, odpadno vodo ali škodljivimi snovmi. Če se temu ni mogoče izogniti, jih je treba pred vgradnjo očistiti.

Tlačni preizkus cevovoda se opravi na vsakem novozgrajenem ali obnovljenem javnem vodovodu, s čimer se ugotovi tesnost oziroma pravilnost izvedbe cevi, spojev, fazonskih in ostalih elementov cevovodov, kot tudi temeljenja (sidranja).

Za vse novogradnje je obvezna izvedba tlačnega preizkusa, ki jo izvede certificiran laboratorij. Poročilo o tlačnem preizkusu morata potrditi nadzorni organ in pooblaščen predstavnik upravljavca. Potrjeno poročilo o tlačnem preizkusu je obvezen sestavni del investicijsko tehnične dokumentacije.

Tlačni preizkus je potrebno izvesti v dveh fazah:

1. tlačni preizkus samega cevovoda brez naprav (izpusti, hidranti, zračniki) in priključkov;

2. tlačni preizkus cevovoda vključno z napravami in priključki.

Po zaključku gradnje novih objektov in cevovodov in obnovitvah daljših odsekov cevovodov je potrebno javne vodovode in priključke dezinficirati.

Dezinfekcijo izvaja pooblaščen izvajalec. Po opravljeni dezinfekciji se izvede vzorčenje za mikrobiološko in fizikalno- kemično analizo v primernem časovnem presledku.

O uspešno opravljeni dezinfekciji se izda potrdilo. Na osnovi tega potrdila se sme javni vodovod vključiti v obratovanje.

V primeru, ko se pri izvajanju vzdrževalnih in manjših obnovitvenih del že z izpiranjem s pitno vodo dosežejo uspešni rezultati, dezinfekcija s sredstvom za dezinfekcijo ni potrebna.

Izpiranje s pitno vodo je uspešno, kadar:

– se na mestu vzorčenja pojavi sled rezidualnega klora;

– pade motnost vode pod 1,0 NTU;

– so izvidi rednih preiskav pitne vode na obravnavanem območju skladni s Pravilnikom o zdravstveni ustreznosti pitne vode.

PRESKRBA Z ELEKTRIČNO ENERGIJO

V skladu s pogoji elektrodistributerja je potrebno izvesti ustrezno zaščito pred previsoko napetostjo dotika. V primeru uporabe tokovnega zaščitnega stikala je potrebno dograditi napravo za ponovni avtomatski vklop. Za večje zahtevnejše objekte (določi naročnik) je potrebno predvideti dvokrožno napajanje.

POMOŽNI GENERATORJI

Za pomembnejše objekte je potrebno predvideti pomožno napajanje.

MOBILNI ALI PRENOSNI POMOŽNI GENERATORJI

Oprema v elektro omarah mora biti prilagojena (ustrezno preklopno stikalo, vtikač …) za priklop mobilnega generatorja.

PREKINITEV PRESKRBE Z ELEKTRIČNO ENERGIJO, SAMODEJNI PONOVNI ZAGON

Vsa oprema, ki deluje v ročnem režimu ali samodejnem avtomatskem režimu in je pred izpadom električne energije delovala, se mora po normalizaciji razmer samodejno ponovno vključiti. Ponovni zagon posameznih delov mora biti v fazah, ki zagotavljajo, da maksimalne zahteve po električni energiji ne presežejo zmogljivosti sistema.

Krmilni tokokrogi morajo biti načrtovani tako, da bo možen ročni (lokalni) ali avtomatski (daljinski) vklop in izklop posameznega pogona. Vsak elektromotorni pogon se mora napajati preko ustreznega kontaktorja, mehkega zagona ali frekvenčnega regulatorja.

Frekvenčni pretvorniki in mehki zagoni se naj predvidijo za elektromotorne pogone – črpalke. Obvezna je uporaba ustreznih EMC filtrom proti motnjam v lokalno delovanje in v mrežo.

Merilni tokokrogi (nivo, tlak …) se naj napajajo preko ustreznega ON line UPS-a. Glede same izvedbe je, zaradi unifikacije opreme potrebno, upoštevati izvedbo na obstoječih objektih.

Glede same izvedbe posameznih razdelilcev je, zaradi unifikacije opreme, potrebno upoštevati že izveden sistem krmiljenja na obstoječih objektih.

Vsi elementi lokalne avtomatike (varovalke, kontaktorji, frekvenčni regulatorji, mehki zagoni, releji, stikala, prikazovalniki, PLC in telemetrični del) naj bodo vgrajeni v eno omaro. Interne povezave iz FRM na FRM z vmesnimi omaricami in na to posebej še telemetrične omare, niso dopustne. V omari predvideti najmanj 30 % prostega prostora za dodatne dograditve.

Vsi razvodni kabli tehnologije, moči in luči morajo biti ustreznega tipa, izvodi na priključnih mestih se mehansko zaščitijo z gibljivimi PVC cevmi, oziroma z PVC kinetami. Kabli tehnologije in kabli meritev oziroma regulacije morajo biti položeni v predpisanih odmikih in posebnih ceveh.

Kabli frekvenčnih regulatorjev in mehkih zagonov morajo biti oklopljeni (tip Lapp NYCY-J ali podobno).

Predvideti kontrolo vstopa v objekte (brezkontaktna elektronska ključavnica). Ključavnica se naj uporablja z brezkontaktnimi čip karticami, upravljanje s karticami bi naj bilo izvedeno nivojsko glede na dodeljena pooblastila, ki jih določi upravljavec. Parametrizacija se mora izvajati iz centra. Predvideti ustrezno prenapetostno zaščito za napajalne vode, komunikacijske vode, telefonske linije, tokovne zanke, modeme …

Komunikacije med objekti naj potekajo po optičnem kablu, telefonski liniji, GPRS modemu ali wifi komunikacijah, kjer pa radijska povezava že obstaja, jo je potrebno vključiti v sistem prenosa.

Napajalna napetost je 230 V iz ON line UPS naprave, merilniki morajo imeti izhodne signale (4–20 mA, 0–10 V) za zvezne meritve in potencialno proste kontakte za digitalne signale.

Merilniki pretokov morajo imeti izhod trenutnega pretoka in kumulativnega pretoka. Merilni instrumenti morajo imeti na dovodni strani prenapetostne zaščite 230 V, na izhodnem analognem signalu pa zaščitne prenapetostne odvodnike neposredno pred vhodom v krmilnik.

V objekte vgraditi analizatorje parametrov električne energije. Podatki (cos φ, delovna moč, jalova moč …) se preko vodila RS485 prenašajo v krmilnik, od tu pa v center vodenja za prikaz in nadaljnjo obdelavo.

TELEMETRIJSKE ZAHTEVE – TRC

Pri projektiranju in izvedbi telemetrijskega sistema vodovodnega sistema (črpališča, vodohrani, prečrpališča, priprava vode), je potrebno upoštevati tehnične standarde in smernice, ki se že uporabljajo v obstoječem telemetričnem sistemu upravaljavca.

Oprema telemetrije mora biti v celoti kompatibilna z obstoječim telemetrijskim sistemom, zaradi sinergijskih učinkov kot so vzdrževanje, minimizacija stroškov ...

Za pristop k izvedbi algoritmov je predhodno potrebno izdelati ustrezne OQ tabele s funkcijskimi podatki o I/O točkah. Med izvedbo pa uporabljati IQ tabele.

PRENOS PODATKOV

Podatki iz lokalnih objektov (vodohrani, črpališča, priprave vod …) v nadzorni center ali med njimi, se naj posredujejo preko optičnega kabla, telefonskih linij, GPRS modemov ali Wi-fi komunikacijah, kjer pa radijska povezava že obstaja, jo je potrebno vključiti v sistem prenosa.

KRMILNIK

Programabilni krmilniki PLC morajo biti opremljeni z vhodnimi/izhodnimi moduli, vmesniki, LCD displejem, napajanjem ... RAM spomini morajo biti zaščiteni z ustreznimi baterijami, ki zagotavljajo vsaj štiriindvajseturno hranjenje vseh podatkov v primeru prekinitve napajanja.

Baterije morajo biti opremljene s signalno svetilko, ki opozarja, da je baterija izpod min nivoja („Battery low“). LED prikazovalniki ali LCD prikazovalniki, ki prikazujejo status vhod/izhod, morajo biti nameščeni tako, da so upravljalcu ali vzdrževalcu dobro vidni. Opis vseh vhodov in izhodov na PLC opremi, mora biti stalno pritrjena na PLC-ju ali na vratih omarice.

Na krmilnik se vodijo signali:

– Stanja motorskih odklopnikov (delovanje, napaka, izpad) delovanje el.motornega pogona (potrditev iz kontaktorja, ali naprave za mehki zagon ali FRM regulatorja);

– Stanja pomožnih relejev pogojev delovanja, stanja krmilnih stikal (ročno, izklop, avtomatsko);

– Stanja odklopnega stikala vgrajenega v močnostni tokokrog pri elektromotornem pogonu (servisno stikalo);

– Vsa stanja frekvenčnih regulatorjev z BUS vodili napr. CAN Modbus;

– Merilni signali iz merilnikov vgrajenih na objektih s tokovnimi zankami 4…20 mA…

LOKALNI OBJEKTI

Funkcionalnost TRC sistema v DISLOCIRANIH OBJEKTIH mora zagotavljati:

– Zanesljivo delovanje lokalne avtomatike ob implementaciji že obstoječih algoritmov, ki se naj smiselno uporabijo tudi na novih objektih;

– Dogodkovno javljanje iz dislociranih objektov v center (»unsolicited mesaging«);

– Direktne povezave med lokalnimi objekti brez posredovanja centra;

– Možnost sprememb lokalne programske opreme iz centra;

– Obvezno je lokalno logiranje (shranjevanje s časovno značko) vseh podatkov (v primeru izpada komunikacije s centrom …);

– Arhiviranje logiranih in trenutnih podatkov v sodobni procesni bazi (»data with time stamp«);

– Na lokalnih PLC-jih naj bo dana možnost hitrih analognih meritev in določanja min in max vrednosti v poljubnem časovnem intervalu;

– Možnost pošiljanj SMS alarmnih stanj direktno z dislociranih objektov in centra k vsaj štirim skupinam po 4 telefonske številke v centru;

– Varovanje objektov (lokalov) in kontrola vstopa z identifikacijo – CHIP kartice;

– Povezave po optičnem kablu, telefonski liniji, GSM/GPRS modemu ali WI-FI komunikacijah, kjer pa radijska povezava že obstaja, jo je potrebno vključiti v sistem prenosa. Dana naj bo možnost kombinacija izbire vrste prenosa.

CENTER VODENJA

Funkcionalnost TRC sistema v CENTRU mora zagotavljati:

– SCADA – sistem razširljiv v vse smeri s celovito podporo za ODBC zajemanje, urnik in prikaz historiranih podatkov, objektno grafiko s podporo za ActiveX objekte in dokumente ter možnostjo dela v plasteh,“Secure Containment”, VisiconX, VBA komandni jezik, auto-failover opcijo, “Message Handler” paket. Uporabiti že obstoječe SCAD-a sisteme iFIX in iHistorian;

– Računalniško podporo s terminalskim strežnikom z več dostopi hkrati (število določi naročnik naknadno), min. št. je 5 sočasnih dostopov in možnostjo oddaljenega dostopa do podatkov preko interneta;

– Funkcionalnost dvojnega – redundandnega centra in uporaba SAN diskovnih polj;

– Za varovanje podatkov se uporablja RAID 5 podatkovno polje;

– Podporo za različne komunikacijske medije (optika, GSM/GPRS, radio, klicna linija, fiksna žična povezava);

– Komunikacijski protokol za povezavo dislociranih objektov s centrom, ki temelji na svetovnih komunikacijskih standardih in podpira:

– Ciklično klicanje naprav (»polling«);

– Samodejno javljanje naprav (»unsolicited mesaging«);

– Forsirano klicanje iz centra (»urged calling from center – »polled report by exception«);

– Prenos podatkov opremljenih s časovno značko (»data with time stamp«).

– Komunikacijski protokol mora imeti možnost za delo z več skupinami komunikacijskih gonilnikov, kar pomeni možnost mešane uporabe komunikacijskih poti; serijska, ethernet …;

– Sistem komunikacij naj omogoča mrežno delovanje sistema, ki je neodvisno od delovanja centra, ker nudi večjo varnost od zvezdastega – v sistemu zvezde vse sloni na centru;

– Center naj služi za:

– Pregled in upravljanje sistema;

– Nastavitve in sprememb podatkov na lokalih;

– Arhiviranje in pregled podatkov;

– Tudi javljanje alarmnih stanj z SMS, mail …

– Več nivojsko delo na SCAD-i selektivno z gesli;

– Možnost, da operaterji na SCAD-i delajo več nivojsko, selektivno s prijavo preko gesla. Operater se naj registrira skupaj s potrebnimi atributi (user, datum, čas); Privzeti režim obratovanja ob zagonu uporabniškega programa v centru vodenja je daljinski nadzor, kar pomeni, da obratuje sistem po trenutno vpisanih parametrih – lokalno avtomatsko; Drugi režim obratovanja centra vodenja je – ročno daljinsko upravljanje; V tem režimu zamenja operater avtomatsko funkcijo lokalnega avtomata in z manipulacijami direktno upravlja z izhodi lokalnega krmilnika;

– Selektivno pošiljanje alarmnih SMS sporočil večim skupinam vzdrževalcev (vsaj 4). Vsaka skupina naj ima možnost pošiljanja min. na 4 telefonske številke in nastavitev časovnega zamika med njimi z možnostjo potrditve sprejema SMS-a;

– Omogočiti pošiljanje e-mailov na podlagi alarmov …

Dezinfekcija pitne vode je postopek, s katerim uničujemo bolezenske mikroorganizme. Z dezinfekcijo pitne vode preprečujemo širjenje nalezljivih bolezni, ki jih povzročajo mikroorganizmi, ki se prenašajo s pitno vodo in je nujen postopek v pripravi pitne vode. Uporabita se plinski klor in Na-hipoklorit.

DEZINFEKCIJA V VODOHRANIH VOLUMNA ≤ 75 m³ z Na-hipokloritom

Dezinfekcija pitne vode se izvaja z Na-hipokloritom, na osnovi meritve prostega klora.

Voda, ki gre v distribucijo se preko obtočne črpalke dovaja do analizatorja prostega klora (cca 0,7 l/min) z vgrajenim indikatorjem pretoka vode, skozi merilno celico ali sondo, ki preko interne regulacije krmili dozirno črpalko z dezinfekcijskim sredstvom.

Obtočna voda s klorom se preko difuzorja dovaja v vodohran – v bližino sesalnega koša. Pred sesalnim košem, se tako ustvarja ''oblak'' klorirane vode, s predvideno dozo prostega klora.

Sistem mora omogočati napajanje vodohranov z dvema vodnima celicama. Po doziranju Na-hipoklorita, se vod razcepi na dve veji, ločeni z ventiloma, tako da je možen poseg v eno celico, ko druga obratuje. Sistem mora zagotavljati konstantno dozo prostega klora v pitni vodi.

Potrebna oprema: analizator z regulatorjem, dozirna črpalka, obtočna črpalka, razvod d32 mm, lovilna posoda, ADR posoda z Na-hipokloritom, elektro omara z varovalnimi in krmilnimi elementi. Oprema mora omogočati spremljanje parametrov preko SCADE v nadzornem centru.

DEZINFEKCIJA V VODOHRANIH VOLUMNA ˂ 400 m³ z Na-hipokloritom

Dezinfekcija pitne vode se izvaja z Na-hipokloritom, na osnovi meritve pretoka vode in merjenja prostega klora.

Voda, ki gre v distribucijo se preko obtočne črpalke dovaja do analizatorja prostega klora (cca 0,7 l/min) z vgrajenim indikatorjem pretoka vode, skozi merilno celico ali sondo.

Na distribucijski vod se poleg obtočne črpalke vgradi tudi merilnik pretoka s tokovnim 4–20 mA, ali impulzom izhodom (1–5 l/impulz).

Na samostojno CPU-centralno procesno enoto dezinfekcije se vodijo signali iz analizatorja, merilnika pretoka, dozirne črpalke, sesalne sonde – nivo Na-hipoklorita (REZERVA – PRAZNO). V primeru da NI porabe vode – pretoka, se dozirna črpalka izključi, meritev prostega klora pa še vedno poteka. CPU mora omogočati spreminjanje parametrov (alarmi, limiti), izpis alarmov, pregled zgodovine in prenos podatkov preko SCADE v nadzorni center.

Obtočna voda s klorom se dovaja preko difuzorja, v vodohran – v bližino sesalnega koša. Pred sesalnim košem, se tako ustvarja ''oblak'' klorirane vode, s predvideno dozo prostega klora.

Sistem mora omogočati napajanje vodohranov z dvema vodnima celicama. Po doziranju Na-hipoklorita, se vod razcepi na dve veji, ločeni z ventiloma, tako da je možen poseg v eno celico, ko druga obratuje. Sistem mora zagotavljati konstantno dozo prostega klora v pitni vodi in izključiti delovanje dozirne črpalke, ko ni pretoka (ali pa je minimalen), da doziranje hitro reagira glede na pretok.

Potrebna oprema: analizator, dozirna črpalka, CPU – centralna procesna enota, obtočna črpalka, merilnik pretoka, razvod Ø32 mm, lovilna posoda, ADR posoda z Na-hipokloritom, elektro omara z varovalnimi in krmilnimi elementi.

DEZINFEKCIJA V VODOHRANIH VOLUMNA ≥ 400 m³ s PLINSKIM KLOROM

Dezinfekcija pitne vode se izvaja s plinskim klorom, na osnovi meritve pretoka vode in merjenja prostega klora.

Celotni sistem krmili samostojna CPU-centralno procesna enota dezinfekcije, ki napaja in prejema podatke iz ostalih enot (analizator klora, merilnik pretoka, vakuumski regulator, motorni ventil, sonda za detekcijo klora, zaporni sistem, črpalka za povišanje tlaka).

Voda, ki gre v distribucijo se preko obtočne črpalke dovaja do analizatorja prostega klora (cca 0,7 l/min), z vgrajenim indikatorjem pretoka vode, skozi merilno celico ali sondo.

Predvidena oprema za doziranje plinskega klora, mora delovati na principu vakuuma, tako da je vsa klorna instalacija, od vakuumskega regulatorja pa do mesta uvajanja – ejektorja, v podtlaku. V primeru poškodbe cevi, se regulator pod vzmetjo zapre in tako se onemogoči izhajanje plinskega klora v okolico. Črpalka za pogon ejektorja se določi na osnovi pretoka in tlaka vode v omrežju. Dozirna količina plinskega klora se regulira z elektromotornim ventilom.

V klorni postaji so jeklenke z utekočinjenim klorom. Število se določi na podlagi porabe – pretoka vode. JEKLENKE KLORA JE POTREBNO ENKRAT LETNO DOSTAVITI V POLNILNICO zaradi pregleda, zato je potrebno izbrati jeklenke ustrezne velikosti.

Jeklenke morajo biti pritrjene – varovane pred padcem, s stenskim nosilcem. V klorni postaji sta na stenskem nosilcu – adapterju z grelcem, vgrajena dva vakuumska regulatorja in preklopnik. Vakuumski regulator ima vgrajen izhod PRAZNO. Ko je ena stran prazna se avtomatsko preko vakuumskega preklopnika, priključi polna jeklenka, tako da ni obratovanja brez klora.

Zaradi varnosti se v prostor z jeklenkami, vgradi detektor klora v zraku in zaporni sistem. V primeru izhajanja plinskega klora v prostor, detektor klora zazna izpust in aktivira zaporni sistem, ki prepreči nadaljnjo nekontrolirano izhajanje plinskega klora v prostor. CPU vse podatke pošilja v nadzorni center preko telemetrije. Za pošiljanje podatkov se uporabi analogne izhode, digitalne izhode, Modbus RTU in Modbus TCP/IP. Za prejemanje podatkov uporabi analogne vhode, digitalne vhode, Modbus RTU in Modbus TCP/IP.

Vhodni in izhodni parametri, ki se pošiljajo preko telemetrije v nadzorni center: prazna jeklenka klora, količina prostega klora v vodi, izpust klora, delovanje oziroma napaka sistema, nastavitev želene vrednosti klora v vodi.

Zaporni sistem mora zagotavljati varno zaprtje ventilov na jeklenkah klora v primeru uhajanja klora brez vstopa v prostor z jeklenkami. Ventili se zaprejo avtomatsko preko detektorja klora ali pa se ročno aktivirajo z varnostno tipko, ki je nameščena zunaj prostora, kjer se skladišči klor. Ponovno aktiviranje sistema se mora izvesti ročno (odpreti ventile in nastaviti nadzorno ploščo v stanje pripravljenosti). Sistem za pogon mora biti opremljen z rezervno baterijo v primeru izpada električne energije.

Kapaciteta opreme se določi na podlagi pretoka in tlaka v omrežju.

DEZINFEKCIJA NA CEVOVODU z Na-hipokloritom

Vgrajeni analizator meri prosti klor in ga preko dozirne črpalke, po potrebi dodaja v statično mešalo.

Dimenzije statičnega mešala se določijo na podlagi preseka in hitrosti vode v glavnem cevodu. Analizator z vgrajenim regulatorjem, krmili dozirno črpalko. Črpalka ima vgrajen koračni motor, ki skrbi za kontinuirano doziranje – brez impulzov.

Potrebna oprema: analizator z regulatorjem, dozirna črpalka, statično mešalo, lovilna posoda, ADR posoda z Na-hipokloritom, elektro omara z varovalnimi in krmilnimi elementi. Oprema mora omogočati spremljanje parametrov preko SCADE v nadzornem centru.

DEZINFEKCIJA NA CEVOVODU s PLINSKIM KLOROM

Dezinfekcija pitne vode se izvaja s plinskim klorom, na osnovi meritve pretoka vode in merjenja prostega klora.

Celotni sistem krmili samostojna CPU-centralno procesna enota dezinfekcije, ki napaja in prejema podatke iz ostalih enot (analizator klora, merilnik pretoka, vakuumski regulator, motorni ventil, sonda za detekcijo klora, zaporni sistem, črpalka za povišanje tlaka).

Voda, ki gre v distribucijo, se preko obtočne črpalke dovaja do analizatorja prostega klora (cca 0,7 l/min) z vgrajenim indikatorjem pretoka vode, skozi merilno celico ali sondo.

Predvidena oprema za doziranje plinskega klora, mora delovati na principu vakuuma, tako da je vsa klorna instalacija, od vakuumskega regulatorja pa do mesta uvajanja – ejektorja, v podtlaku. V primeru poškodbe cevi, se regulator pod vzmetjo zapre in tako onemogoči izhajanje plinskega klora v okolico. Črpalka za pogon ejektorja se določi na osnovi pretoka in tlaka vode v omrežju. Dozirna količina plinskega klora se regulira z elektromotornim ventilom.

V klorni postaji so jeklenke z utekočinjenim klorom. Število se določi na podlagi porabe – pretoka vode. JEKLENKE KLORA JE POTREBNO ENKRAT LETNO DOSTAVITI V POLNILNICO zaradi pregleda, zato je potrebno izbrati jeklenke ustrezne velikosti.

Jeklenke morajo biti pritrjene – varovane pred padcem, s stenskim nosilcem. V klorni postaji sta na stenskem nosilcu – adapterju z grelcem, vgrajena dva vakuumska regulatorja in preklopnik. Vakuumski regulator ima vgrajen izhod PRAZNO. Ko je ena stran prazna se avtomatsko preko vakuumskega preklopnika, priključi polna jeklenka, tako da ni obratovanja brez klora.

Zaradi varnosti se v prostor z jeklenkami, vgradi detektor klora v zraku in zaporni sistem. V primeru izhajanja plinskega klora v prostor, detektor klora zazna izpust in aktivira zaporni sistem, ki prepreči nadaljnjo nekontrolirano izhajanje plinskega klora v prostor.

CPU vse podatke pošilja v nadzorni center preko telemetrije. Za pošiljanje podatkov se uporabi analogne izhode, digitalne izhode, Modbus RTU in Modbus TCP/IP. Za prejemanje podatkov uporabi analogne vhode, digitalne vhode, Modbus RTU in Modbus TCP/IP.

Vhodni in izhodni parametri, ki se pošiljajo preko telemetrije v nadzorni center: prazna jeklenka klora, količina prostega klora v vodi, izpust klora, delovanje oziroma napaka sistema, nastavitev željene vrednosti klora v vodi.

Zaporni sistem mora zagotavljati varno zaprtje ventilov na jeklenkah klora v primeru uhajanja klora brez vstopa v prostor z jeklenkami. Ventili se zaprejo avtomatsko preko detektorja klora ali pa se ročno aktivirajo z varnostno tipko, ki je nameščena zunaj prostora, kjer se skladišči klor. Ponovno aktiviranje sistema, se mora izvesti ročno (odpreti ventile in nastaviti nadzorno ploščo v stanje pripravljenosti). Sistem za pogon mora biti opremljen z rezervno baterijo v primeru izpada električne energije.

Kapaciteta opreme se določi na podlagi pretoka in tlaka v omrežju.

V kolikor obstajajo tehnične možnosti, lahko ob izpolnjevanju sanitarnih pogojev, vodovodni sistem napaja naprave, ki služijo za gašenje požarov. Te naprave so hidranti in hidrantna omrežja.

Hidrante vgrajujemo na sekundarnem omrežju oziroma izjemoma na primarnem omrežju na način, ki ga določajo predpisi o požarni varnosti. Minimalni premer cevovoda, na katerega se priključuje hidrant, je DN 100. Hidranti so lahko podzemni ali nadzemni DN 80.

Iz vodovodnega sistema se lahko glede na tehnične možnosti zagotavlja voda za gašenje enega požara, s pretokom do 10 l/s, v času trajanja 2 ur, oziroma skupnega volumna do 72 m³.

Hidranti morajo zagotavljati praznjenje v zaprtem položaju (pripadajoči drenažni element in gramozni tampon za praznjenje hidranta kot varovanje proti zamrznitvi).

Glava podzemnega hidranta sme biti maksimalno 30 cm pod niveleto pripadajoče cestne kape.

Omrežja, ki služijo za napajanje hidrantov, so lahko javna ali interna.

Javna so sekundarni cevovodi z vgrajeni hidranti in potekajo po javnem zemljišču ali zemljišču v zasebni lasti ter jih vzdržuje upravljavec z namenom zaščite večje strnjene skupine hiš.

Interno hidrantno omrežje je del interne instalacije uporabnika, ki se mora obvezno nahajati, oziroma priključiti za obračunskim vodomerom in ga vzdržuje uporabnik.

Na območjih, kjer ni tehničnih možnosti za priključevanje hidrantov in hidrantnih omrežij na javni vodovod, se mora požarna varnost zagotavljati na druge načine.

Hidranti na javnem vodovodnem omrežju so namenjeni izključno požarni varnosti ter morajo biti ves čas dostopni in v brezhibnem stanju.

Odvzem vode iz hidrantov je dovoljen samo v primerih, ko se voda uporabi za gašenje požarov in za odpravo posledic drugih elementarnih nezgod. Ostali odvzemi pitne vode iz javnih hidrantov brez izdanega soglasja upravljavca javnega vodovoda so prepovedani.

Polnjenje gasilskih cistern je poleg primerov iz prejšnjega odstavka dovoljeno tudi na polnilnicah (jaških za odvzem vode s cisternami).

Vsaka stavba oziroma gradbeni inženirski objekt ima praviloma le en priključek na javni vodovod. Vodovodni priključek je spojna cev med javnim vodovodom in obračunskim vodomerom, vključno s priključnim ventilom in je del objekta, ki je v lasti uporabnika. Namenjen je odvzemu vode iz vodovodnega sistema za končno porabo.

Meja med vodovodnim priključkom in interno instalacijo je obračunski vodomer.

Vodovodni priključki se po namenu delijo na:

– stalne priključke, namenjene stalni dobavi vode za potrebe gospodinjstev in industrije;

– začasne priključke za potrebe gradbišč;

– provizorične priključke, ki so namenjeni obstoječim odjemalcem vode v času vzdrževalnih del na javnem vodovodnem omrežju.

Sestavni deli vodovodnega priključka:

priključno mesto na javni vodovod s pripadajočimi zapornimi in spojnimi elementi, vgradno garnituro in cestno kapo	vzdržuje upravljavec javnega vodovoda
priključni cevovod z vsem pripadajočim materialom v dolžini največ 50 m
zaporna armatura (ventil) pred vodomerom
lovilec nesnage (čistilni kos) in montažno-demontažni kos (MDK)
obračunski vodomer
nepovratni ventil	interna vodovodna napeljava
zaporna armatura z izpustom za vodomerom	interna vodovodna napeljava

Oprema merilnega mesta mora biti iz trajno nerjavečega materiala.

Izvedba priključka na cevovod dimenzije DN ≥ 200 praviloma ni dovoljena. Izjemoma se priključitev dovoli pod pogoji, ki jih določi upravljavec.

Objekt je potrebno priključiti na javno vodovodno omrežje, s samostojnim priključkom. Merno mesto in vodomer se izvede na parceli (zemljišče na kateri se bo gradilo, oziroma dovozna cesta), neposredno za parcelno mejo v vodomernem jašku. Na že zgrajeni priključek (pred obračunskim vodomerom) ni dovoljeno priključiti dodatnih uporabnikov.

Na celotni trasi priključne cevi mora biti 30 cm nad temenom vodovodne ali zaščitne cevi obvezno vgrajen opozorilni trak z napisom POZOR VODOVOD.

Na javni vodovod ni dovoljeno priključevanje zasebnega vodovoda. Stavbe, oziroma gradbenega inženirskega objekta, ni dovoljeno oskrbovati s pitno vodo hkrati iz javnega vodovoda in lastnega vodnega vira ali druge javne oskrbe z vodo.

Priključna cev mora biti vgrajena v zaščitni cevi na naslednjih mestih:

– pod urejenimi površinami, razen pod zelenicami;

– pod povoznimi površinami;

– ob objektih in napravah, ki lahko negativno vplivajo na priključno vodovodno cev;

– v primerih, ko je dostop zaradi drugih pogojev otežkočen ali onemogočen.

Za zaščito se uporabijo ustrezne zaščitne cevi (PE, PVC, LTŽ, jeklo ...). Velikost zaščitne cevi mora biti najmanj dve dimenziji večja od priključne cevi. Zaščitna cev mora biti posneta in vnesena v GIS s potrebnimi atributi. Zaščitno cev se vgrajuje v ravni liniji, samo z minimalnimi vertikalnimi in horizontalnimi radiji. Prostor med notranjo steno zaščitne cevi in zunanjo steno vodovodne cevi mora biti elastično zatesnjen.

Večstanovanjski, prehrambeni (živilska industrija, gostilne …) in javni objekti (šole, vrtci, bolnišnice, domovi za ostarele, zdravstveni domovi idr.) morajo imeti na interni instalaciji za obračunskim vodomerom odcep za razkuževanje in sanitarno kontrolo vode (mesto za vzorčenje) ter ustrezna iztočna mesta za izpiranje.

Na priključku pred glavnim vodomerom ni dovoljeno priključiti nobenega odvzemnega mesta. V kolikor so na priključek vezani tudi interni hidranti, morajo biti le-ti priključeni za njim.

Priključek se praviloma naveže na omrežje v ravni črti pravokotno na ulično steno zgradbe.

V stavbi, ki leži znotraj območja javnega vodovoda, kjer se izvaja javna služba, ni dovoljena lastna oskrba prebivalcev s pitno vodo.

Lastna oskrba s pitno vodo se lahko izvaja na območju poselitve in za posamezne dele stavbe ali gradbene inženirske objekte, kjer javna služba ni zagotovljena.

Priključno mesto na javni vodovod mora biti locirano na javni, prosto dostopni površini.

Priključno mesto na javni vodovod zajema pripadajoči zaporni in spojni element, vgradno garnituro, cestno kapo in označevalno tablico.

Za priključke dimenzije DN ≤ 63 se priključno mesto izvede z navrtalnim oklepom za cevi iz PE ali nodularne litine z integriranim zapornim ventilom, bajonetni priključek zgoraj za vrtljivo koleno (360^o – brez vijačenja), spajanje z vgr. grt. brez dodatnega fiksiranja z vtičem (bajonet ali navoj), vrtljivo koleno (360^o), bajonetni priključek za spajanje z navrtalnim oklepom (brez vijačenja), hitra spojka za spajanje s PE cevjo, notranja in zunanja epoxi zaščita – prašno barvano, pripadajoča teleskopska vgradna garnitura, spajanje brez dodatnega fiksiranja z vtičem (bajonet ali navoj).Pod cestno kapo se namesti nosilna podložna plošča iz umetnega materiala, ki ustreza tipu vgradne garniture ter cestna kapa. Ohišje kape in pokrov sta iz duktilne litine, bitumensko zaščitena, pokrov je še dodatno protikorozijsko epoxi prašno zaščiten. Naleganje pokrova je konusno s podaljšanim zobom, kar povečuje stabilnost in preprečuje hrupnost. Pokrov je v celoti odstranljiv. Kapo je možno prilagajati glede na teren s pripadajočimi distančnimi obroči.

Za priključke dimenzije DN > 63 veljajo določila poglavja – C.07 DIMENZIJE IN MATERIALI.

Dimenzije priključnega cevovoda in vodomera se določi na osnovi projektne dokumentacije. Izračun se izvede na osnovi potrebnega pretoka vode. Ne glede na izračun je najmanjša velikost priključne cevi DN 32 in najmanjša velikost vodomera DN 20.

Dimenzijo in vrsto materiala priključka določi upravljavec glede na predvideno porabo vode po instalacijskem načrtu, ki mora biti sestavni del projektne dokumentacije ali po oceni glede na število stanovanjskih oziroma poslovnih enot.

Vodovodni priključek se praviloma izvede iz PE cevi položene v zaščitni cevi ustreznega profila. Za prehod skozi steno objekta se pri priključnih cevovodih DN ≤ 50 zahteva vgradnja tipskega prehodnega kosa.

Za vse pogoje projektiranja in izvedbe vodovodnih priključkov, ki se nanašajo na vgradnjo cevi, vodovodnih armatur, jaškov, odmikov od drugih objektov in podzemnih komunalnih napeljav in niso posebej navedeni v tem poglavju, se smiselno uporabljajo druga določila tega tehničnega pravilnika.

V kolikor želi porabnik zmanjšati ali povečati dimenzijo priključka ali vodomera, ga upravljavec na podlagi predhodno izdanega soglasja za spremembo priključka, preuredi na stroške uporabnika.

Merilna mesta so namenjena vgraditvi merilnih naprav za dobavo vode porabnikom. Dimenzije in lokacije merilnih mest so določene s soglasjem za priključitev na javno vodovodno omrežje.

Na merilnem mestu se vgrajujejo naslednje vodovodne armature s pripadajočimi spojnimi kosi v smeri dotoka vode:

– zaporni element;

– čistilni kos in MDK (med prvim zapornim ventilom in vodomerom, pri vodomerih DN ≥ 50);

– ravni del pred vodomerom (pri vodomerih DN ≥ 50);

– obračunski vodomer;

– ravni del za vodomerom (pri vodomerih DN ≥ 50);

– nepovratni ventil;

– zaporni element.

Meritev porabe vode za stanovanjski in poslovni del mora biti ločena. Tip obračunskega vodomera odobri in vgradi upravljavec javnega vodovoda na stroške uporabnika priključka.

Na omrežju javnega vodovoda se lahko vgrajujejo vodomeri za hladno vodo, ki so izdelani in umerjeni v skladu z veljavno zakonodajo s področja meroslovja.

Obračunski vodomeri na enem priključnem vodovodu morajo biti vgrajeni v enem merilnem mestu.

Za vodomere dimenzije DN 20 in 25 se uporabljajo tipski vodomerni jaški naslednji karakteristik:

– iz PE materiala, okrogle oblike, min. notranji svetli premer (DN) 600 mm, min. višine 1000 mm;

– z izvrtinama Ø 32 mm in prečnim nosilcem;

– zagotovljena mora biti termična izolacija (cona zmrzovanja) minimalno 75 cm;

– bitumizirani LTŽ pokrov ali pokrov iz umetne mase, z napisom »voda«, »vodomer« ali »vodovod«, z natičnim ključem za odpiranje pokrova;

– gibljiva večslojna ali varjena PP dovodno-odvodna cev, spoj dovodne in odvodne cevi mora biti oddaljen od telesa jaška minimalno 10 cm;

– mora omogočati naknadno vgradnjo regulatorja tlaka (RT), brez posega v obstoječo inštalacijo jaška;

– jašek mora ob naknadni nadgradnji omogočati dvig 5–20 cm s poviškom jaška iz PE materiala;

– vsi pokrovi morajo omogočati možnost zaklepanja.

Uporaba vodomernih jaškov je obvezna za vse objekte, oziroma stalne priključke.

Vodomerni jašek se vgradi na parceli porabnika, neposredno za parcelno mejo, z ustreznim odmikom od trajno grajenih objektov (vendar ne manj kot 1,00 m).

Za vodomerne jaške, v katere se vgrajujejo vodomeri dimenzij DN ≥ 30, veljajo določila iz poglavja Vodovodni jaški.

Kadar izvedba vodomernega jaška ni možna, se izjemoma dovoli vgradnja vodomerov v kletnih prostorih, takoj za vstopom priključne cevi v objekt. Pri tem je vodomerno mesto lahko samo v skupnih prostorih objekta (hidroforne postaje, strojnice, kurilnicah), ni pa ga dovoljeno izvesti v zasebnih in bivalnih prostorih. V primeru spremembe namembnosti teh prostorov v zasebne ali bivalne prostore, je potrebno vodomerno mesto prestaviti v vodomerni jašek izven objekta oziroma na ustrezno mesto v skladu s tem pravilnikom.

V primeru, ko je vodomer v objektu, morajo biti izpolnjene naslednje zahteve:

– vodomer mora biti pritrjen na ustrezen tipski nosilec vodomera;

– prehod cevovoda skozi steno jaška se mora izvesti vodotesno s tipskim fazonskim kosom;

– cevovod od prehoda skozi steno do vodomera mora biti izveden z tipskim prehodnim kosom;

– vodomeri morajo biti vgrajeni na suhem, svetlem, čistem ter lahko in vedno dostopnem mestu s stojno višino najmanj 1,70 m in urejenim odtokom vode v kanalizacijo;

– temperatura na merilnem mestu ne sme biti nižja od +4 °C in ne višja od +30 °C (vodomer mora biti zavarovan pred zmrzovanjem);

– merilno mesto mora imeti izveden odtok, ki omogoča zbiranje in odvajanje kondenzne vode ali vode, iztekle zaradi popravil v merilnem mestu.

Na interni vodovodni napeljavi mora biti nameščen varnostni ventil. Od varnostnega ventila mora biti izveden izpust vode v kanalizacijo. Za preprečevanje prevelikega nihanja tlaka in iztekanja vode iz varnostnega ventila je potrebno na internem vodovodu izvesti pretočno raztezno posodo.

V večstanovanjskih stavbah mora biti za posamezen del stavbe (stanovanjske in poslovne) zagotovljeno merjenje porabe pitne vode z internimi vodomeri (delilniki).

Upravnik stavbe na podlagi odčitkov pripravi delilnik porabe vode z deleži v % za posamezno enoto v objektu. V primeru, da objekt ni opremljen z internimi vodomeri, upravnik pripravi delilnik porabe vode po drugem ključu v skladu z zakonodajo.

Za stavbe, v katerih upravnik po zakonodaji ni obvezen, lahko obveznosti upravnika prevzame eden od solastnikov, če je med njimi o tem dosežen pisni dogovor.

V primeru, da upravnik ni določen, se stroški porabe pitne vode delijo v enakih deležih za vsako posamezno enoto v stavbi.

Če je tlak v omrežju višji od 5,5 bar, se pred obračunskim vodomerom vgradi naprava za znižanje tlaka (reducirni ventil – regulator tlaka), ki je sestavni del priključka. Za vsakim reducirnim ventilom mora uporabnik na interni hišni instalaciji obvezno vgraditi varnostni ventil.

Naprave za gretje vode in druge tovarniške in tehnične naprave, ki rabijo vodo iz javnega vodovodnega omrežja ter delujejo pod višjim tlakom, kot je v omrežju in lahko povzročajo vračanje vode v omrežje, morajo biti izvedene na način, da je povratni tok vode iz interne instalacije v javno vodovodno omrežje onemogočen (ločevalnik pretoka).

Interna instalacija uporabnika, ki pri tehnološkem procesu uporablja snovi, katere lahko ogrozijo sanitarno neoporečnost vode, mora biti izvedena tako, da je povratni tok vode iz interne instalacije v javno vodovodno omrežje onemogočen (ločevalnik pretoka).

V primeru, da tlačne razmere ne zagotavljajo tlakov nad 1,5 bar na mestu obračunskega vodomera pri pretoku nič in kadar pri maksimalni porabi ni zagotovljen tlak najmanj 0,5 bara na najvišjem iztočnem mestu, je potrebno vgraditi napravo za dvig tlaka na delu interne vodovodne instalacije za obračunskim vodomerom.

Naprava za zviševanje tlaka preko proste gladine mora biti izdelana in vgrajena v skladu s projektno dokumentacijo, predpisi in standardi.

Vgradnja naprava za dvig tlaka ob zagonu, obratovanju in ustavitvi ne sme povzročati hidravličnih motenj – sunkov v obstoječem vodovodnem omrežju. Rešitev poda projektant interne vodovodne instalacije v odvisnosti od potrebnih količin vode in obratovalnih pogojev v soglasju z upravljavcem javnega vodovoda.

Naprave za znižanje ali zvišanje tlaka za obračunskim vodomerom so del interne hišne instalacije.

Stroške za vzdrževanje priključkov zagotavlja upravljavec vodovoda in so vključeni v stroške omrežnine.

Stroške za obnovo priključkov:

– do spoja pred prehodom skozi zunanjo steno ali temelj objekta (v primeru, ko je vodomer v objektu);

– do vodomera (v primeru, ko je vodomer v vodomernem jašku);

Vodovodni priključek se mora obnoviti:

– če njegovo stanje kaže na dotrajanost;

– če njegovo stanje ogroža varnost oskrbe z vodo;

– če je zgrajen iz zdravstveno neustreznih materialov;

– če se obnavlja javni vodovod ali druga gospodarska infrastruktura.

Stroške za ureditev, vzdrževanje in obnovo interne vodovodne instalacije zagotavljajo lastniki objektov.

Ureditev interne vodovodne instalacije in merilnih mest v skladu s tem pravilnikom se mora izvesti v roku pet let od pričetka njegove veljavnosti.

Interna vodovodna instalacija se mora obnoviti:

– če njeno stanje kaže na dotrajanost;

– če njeno stanje ogroža varnost oskrbe z vodo;

– če je zgrajena iz zdravstveno neustreznih materialov.

Javni vodovod se prenese upravljavcu v uporabo in upravljanje s Pogodbo o poslovnem najemu gospodarske javne infrastrukture za izvajanje gospodarske javne službe.

Prevzem novih objektov se izvede z zapisnikom, z naslednjimi obveznimi prilogami in podatki:

– projektna dokumentacija (PGD, PZI, PID, geodetski načrt izvedenega objekta);

– gradbeno in uporabno dovoljenje;

– investicijska vrednost objekta po končnem obračunu;

– letna amortizacija objekta.

Pri obstoječih objektih, kjer dokumentacija ne obstaja, se dodatno izdela zapisnik o pregledu obstoječega objekta, v katerem se opredelijo ugotovljene pomanjkljivosti, ter roki in potrebni ukrepi za njihovo odpravo.

Stroške za odpravo pomanjkljivosti nosi lastnik objekta.

Za tekoče vzdrževanje se štejejo vzdrževalna dela, ki se praviloma pojavljajo vsako leto in se ponavljajo v bolj ali manj enakomernih časovnih presledkih (npr. barvanje, mazanje, čiščenje, redno letno zamenjevanje delov ipd.)

Za občasno (intervencijsko) vzdrževanje se štejejo vzdrževalna dela, ki se pojavljajo občasno, če taka dela po računovodskih predpisih, ki veljajo za izvajalca, ne predstavljajo povečanja koristnosti ali podaljšanja dobe koristnosti opredmetenih osnovnih sredstev. Za občasno vzdrževanje se štejejo tista dela, ki se po računovodskih predpisih izkazujejo kot strošek in ne kot vlaganja v povečanje vrednosti osnovnih sredstev.

Vsi predvideni posegi ali gradnje, ki se izvajajo in vplivajo na obstoječe ali predvideno obratovanje vodovodnega sistema, morajo biti projektno obdelani v skladu z veljavnimi predpisi, zakonodajo in s tem tehničnim pravilnikom. Vsi ti projekti morajo biti upravljavcu javnega vodovodnega sistema predloženi v pregled in soglasje. Upravljavec ima pravico nepopolno dokumentacijo zavrniti in zahtevati njeno dopolnitev skladno z določbami tega tehničnega pravilnika.

Za vse gradnje in rekonstrukcije vodovoda (cevovodi, objekti in naprave), se mora pridobiti ustrezno soglasje upravljavca.

Upravljavec izvaja upravljavski nadzor, skladno z izdanimi pogoji in soglasji, določili tega tehničnega pravilnika in ostalimi predpisi in standardi, ki veljajo za področje vodooskrbe. Sredstva za izvajanje upravljavskega nadzora morajo zagotoviti investitor in morajo biti vključena v izvedbo projekta.

Fizičnim in pravnim osebam oziroma uporabnikom javnega vodovoda in drugim nepooblaščenim osebam, ni dovoljeno posegati v javni vodovod. Na trasi javnega vodovoda in v njegovem varovalnem pasu se ne sme graditi, postavljati objektov, nasipati materiala in izvajati ostalih aktivnosti, ki bi lahko povzročile poškodbe na cevovodu ali ovirale njegovo delovanja in vzdrževanje.

Za vse gradnje in rekonstrukcije vodovoda (cevovodi, objekti in naprave), se mora izvesti prenos izvedenega stanja v Zbirni kataster gospodarske javne infrastrukture na GURS.

Prenos izvede upravljavec vodovoda po predaji vse potrebne dokumentacije in podatkov. Stroški za prenos izvedenega stanja v Zbirni kataster javne infrastrukture morajo biti vključeni v izvedbo projekta.

Vsa soglasja za gradnjo in priključevanje na javni vodovod izdaja upravljavec vodovoda.

Projektni pogoji so dokument, s katerim se določa:

– pogoje, ki jih projektant in investitor morata upoštevati pri načrtovanju predvidenega inženirskega objekta;

– pogoje, ki morajo biti izpolnjeni pri delih v območju obstoječih vodovodnih objektov in naprav;

– pogoje za priključitev že obstoječih stavb na javno vodovodno omrežje.

Postopek za izdajo projektnih pogojev se prične z oddajo izpolnjene vloge za izdajo projektnih pogojev.

Brez izpolnitve projektnih pogojev ni mogoče pridobiti soglasja upravljavca vodovoda. Postopek za izdajo soglasja se prične z oddajo izpolnjene vloge za izdajo soglasja. Upravljavec lahko izda soglasje brez projektnih pogojev, v kolikor oceni, da niso potrebni.

Soglasje se izda, ko so izpolnjeni projektni pogoji in ugotovljena skladnost projektnih rešitev s tem pravilnikom. K vlogi za izdajo soglasja je potrebno priložiti projektno dokumentacijo (PGD) in projektne pogoje upravljavca.

Upravljavec lahko izda soglasje brez projektnih pogojev, v kolikor oceni, da niso potrebni.

K vlogi za izdajo soglasja za novogradnje je potrebno priložiti projektno dokumentacijo (PGD) in projektne pogoje upravljavca. Upravljavec lahko izda soglasje brez projektnih pogojev, v kolikor oceni, da niso potrebni.

Za obstoječe objekte se soglasje za priključitev izda na podlagi popolne vloge uporabnika.

Soglasje za priključitev je možno izdati samo na območju, kjer je izvedeno javno vodovodno omrežje, ki je predano upravljavcu v upravljanje. Izjemoma se soglasje za priključitev lahko izda ob predložitvi izjave občine, da bo manjkajoči cevovod izvedla v roku enega leta.

Soglasje za začasni vodovodni priključek se izda samo v primeru gradbišč.

K vlogi za izdajo soglasja za začasni priključek je potrebno priložiti veljavno gradbeno dovoljenje, situacijski načrt z vrisanim objektom in razločno vidnimi parcelnimi številkami, soglasje za prekop, oziroma koriščenje cestišč in služnosti na zemljiščih, preko katerih poteka priključek.

Vloga se poda na pripravljenem obrazcu, v katerem se navede na kaj se sprememba nanaša (selitev vodomera v vodomerni jašek, sprememba DN vodomera …).

V primeru, spremembe DN vodomera, na katerega so vezani interni hidranti uporabnika, ja potrebno k vlogi priložiti ustrezno požarno študijo.

Soglasje za odvzem pitne vode iz hidranta je možno izdati samo v primeru, če je uporabnik občina ali izvajalec občinske javne službe.

K vlogi za izdajo soglasja je potrebno priložiti potrdilo upravnih organov o dovoljenju javne prireditve ali utemeljitev za upravičenost rabe vode za potrebe izvajanja javne službe ter situacijski načrt z vrisanim mestom rabe.

Smernice k prostorskim izvedbenim aktom, ureditvenim in lokacijskim načrtom vsebujejo načelna stališča in pogoje upravljavca k predvidenim trasam komunalnih vodov, odmike od obstoječih vodovodnih objektov in naprav za oskrbo z vodo, izpolnjevanje pogojev varovanja vodnih virov glede na vrsto vodovarstvenega pasu, potrebne in razpoložljive kapacitete vode, tlačne razmere, potrebno zaščito cevovodov, odmike, križanja, požarno varstvo, ki ga zagotavlja javni vodovod ter drugo.

V slučaju novih potreb, ki presegajo obstoječe zmožnosti vodooskrbnih objektov in naprav, upravljavec predpiše pogoje za njihovo dosego.

Pozitivno mnenje se izda, ko so izpolnjene oziroma upoštevane smernice in ugotovljena skladnost projektnih rešitev s tem pravilnikom.

K vlogi za izdajo mnenja je potrebno priložiti dokumentacijo (celotni izvedbeni akt) vključno s predhodno izdanimi smernicami.

Po izdanem soglasju za priključitev investitor poda VLOGO ZA IZVEDBO VODOVODNEGA PRIKLJUČKA in sklene z upravljavcem POGODBO O DOBAVI VODE.

K vlogi je potrebno priložiti:

– soglasje za priključitev;

– pravnomočno gradbeno dovoljenje;

– dokazilo o plačilu obveznosti v skladu z občinskimi predpisi (komunalni prispevek …), iz katerega mora biti razvidno, kdo je investitor (plačnik) gradbenih in montažnih del, ter v kakšnem obsegu;

– dokazilo o služnostni pravici (v korist investitorja) za izgradnjo in vzdrževanje vodovodnega priključka na vseh zemljiščih, ki niso last investitorja v koridorju 3,00 m;

– dovoljenje za poseg v javno površino.

Vsa montažna dela pri izvedbi priključka, vodomernega jaška, zakoličbo in vnosom izvedenega stanja v operativni kataster vodovoda, lahko izvede samo upravljavec vodovoda ali njegov pogodbeni podizvajalec.

Gradbena dela se morajo izvesti v skladu z izdanim dovoljenjem za poseg v javne površine.

Začasni priključek za objekt v gradnji se izvede kot stalni vodovodni priključek. Voda iz začasnega priključka se lahko uporablja samo za potrebe gradnje. Po odjavi gradbišča se začasni priključek spremeni v stalnega.

Ukinitev vodovodnega priključka je za objekte, ki spadajo v kategorijo stanovanjskih stavb in gradbeno inženirskih objektov, za katere šteje javna služba oskrba s pitno vodo, možna:

– v primeru odstranitve stavbe ali inženirskega objekta (lastnik objekta mora k vlogi za ukinitev priključka predložiti dovoljenje za rušitev objekta);

– v primeru, da je stavba v naravi ruševina na podlagi mnenja pristojnega organa občine;

– v posebnih primerih na podlagi mnenja pristojnega organa občine.

Vodovodni priključek se ukine na podlagi izdanega soglasja za ukinitev priključka. Začasna ukinitev oziroma odjava priključka ni možna.

Ukinitev vodovodnega priključka obsega demontažo vodomera in odstranitev spoja priključne cevi na javnem vodovodu (vodovodna armatura, vgradna garnitura, cestna kapa …) ali skupinskem priključku.

Ukinitev priključka izvede upravljavec vodovoda na osnovi zahtevka uporabnika na njegove stroške, s čimer prenehajo obveznosti in pravice iz naslova javne vodooskrbe na predmetni lokaciji.

Upravljavec javnega vodovoda lahko uporabniku javne službe prekine oskrbo s pitno vodo, če uporabnik s svojim ravnanjem ogroža nemoteno in varno oskrbo s pitno vodo drugih uporabnikov javne službe.

Za ogrožanje nemotene in varne oskrbe s pitno vodo drugih uporabnikov javne službe se šteje:

– če ne plačuje storitev javne službe;

– če se s pitno vodo oskrbuje hkrati iz lastnega vodnega vira;

– če nepooblaščeno posega v javni vodovod ali vodovodni priključek;

– če ima neustrezno izvedeno interno instalacijo;

– če ne dovoli pregleda interne vodovodne instalacije;

– če ne dovoli pregleda in popisa obračunskega vodomera;

– če ne dovoli popravila ali obnove priključka.

Ta tehnični pravilnik začne veljati z dnem objave v Uradnem listu Republike Slovenije.

Uradni list RS, št. 14/2018 z dne 2. 3. 2018

609. Tehnični pravilnik na Vodovodu sistema B, stran 2214.