Na podlagi drugega, četrtega in petega odstavka 17. člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 39/06 – uradno prečiščeno besedilo, 49/06 – ZMetD, 66/06 – odl. US, 33/07 – ZPNačrt, 57/08 – ZFO-1A, 70/08, 108/09, 108/09 – ZPNačrt-A, 48/12, 57/12, 92/13, 56/15, 102/15, 30/16 in 61/17 – GZ) izdaja Vlada Republike Slovenije
o emisiji snovi v zrak iz srednjih kurilnih naprav, plinskih turbin in nepremičnih motorjev
(1) Ta uredba v skladu z Direktivo (EU) 2015/2193 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o omejevanju emisij nekaterih onesnaževal iz srednje velikih kurilnih naprav v zrak (UL L št. 313 z dne 28. 11. 2015, str. 1) določa pravila za nadzor nad emisijami žveplovega dioksida, dušikovih oksidov in prahu ter pravila za monitoring emisij ogljikovega oksida iz srednjih kurilnih naprav, plinskih turbin in nepremičnih motorjev.
(2) Ta uredba za srednje kurilne naprave, plinske turbine in nepremične motorje določa tudi ukrepe v zvezi z zmanjševanjem emisij snovi v zrak, zahteve za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja in zahteve za vpis v evidenco naprav.
(1) Določbe te uredbe se uporabljajo za srednje kurilne naprave z vhodno toplotno močjo, enako ali večjo od 1 MW in manjšo od 50 MW, ne glede na to, ali je uporabljeno gorivo trdno, tekoče ali plinasto, in ne glede na to, ali gre za pripravo tople vode, pare ali vročega olja, posredno sušenje ali druge postopke obdelave predmetov ali materiala, razen za kurilne naprave:
1. iz predpisa, ki ureja sežigalnice odpadkov in naprave za sosežig odpadkov;
2. z vhodno toplotno močjo, večjo od 15 MW, ki se z upoštevanjem agregacijskega pravila iz predpisa, ki ureja mejne vrednosti emisije snovi v zrak iz velikih kurilnih naprav, štejejo za velike kurilne naprave;
3. na kmetijah s skupno vhodno toplotno močjo, ki je enaka ali manjša od 5 MW, ki kot gorivo uporabljajo izključno nepredelan perutninski gnoj iz točke a 9. člena Uredbe (ES) št. 1069/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2009 o določitvi zdravstvenih pravil za živalske stranske proizvode in pridobljene proizvode, ki niso namenjeni prehrani ljudi, ter razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1774/2002 (Uredba o živalskih stranskih proizvodih) (UL L št. 300 z dne 14. 11. 2009, str. 1);
4. pri katerih se plinasti produkti zgorevanja uporabljajo neposredno v proizvodnem procesu, predvsem pri neposrednem segrevanju, sušenju ali drugih postopkih obdelave predmetov ali materiala;
5. pri katerih se plinasti produkti zgorevanja uporabljajo za neposredno plinsko ogrevanje zaprtih prostorov za izboljšanje delovnih razmer;
6. namenjene naknadnemu zgorevanju zaradi čiščenja odpadnih plinov iz industrijskih procesov s sežiganjem, če ne obratujejo kot samostojne kurilne naprave;
7. za pogon vozil ali plovil;
8. za regeneracijo katalizatorjev iz kreking procesov;
9. za pretvorbo vodikovega sulfida v žveplo;
10. ki se kot reaktorji uporabljajo v kemični industriji;
11. za pridobivanje koksa;
12. ki so rekuperatorji toplote pri plavžih;
13. ki se uporabljajo kot krematoriji za upepelitev pokojnikov v skladu z zakonom, ki ureja pogrebno in pokopališko dejavnost;
14. ki so kotli za predelavo v obratih za proizvodnjo papirne kaše;
15. ki za proizvodnjo energije v rafinerijah mineralnega olja in plina uporabljajo samo trdna, tekoča ali plinasta rafinerijska goriva iz faze destilacije in pretvorbe pri rafiniranju surove nafte, vključno z rafinerijskim gorivnim plinom, sinteznim plinom, rafinerijskimi olji in naftnim koksom, ali rafinerijska goriva skupaj z drugimi gorivi;
16. ki se uporabljajo za raziskovalne ali razvojne dejavnosti, povezane s kurilnimi napravami.
(2) Določbe te uredbe se uporabljajo tudi za plinske turbine in nepremične motorje z vhodno toplotno močjo, manjšo od 50 MW, ne glede na to, ali je uporabljeno gorivo tekoče ali plinasto, in ne glede na to, ali gre za pridobivanje električne energije ali toplote ali za opravljanje mehanskega dela, razen za:
1. nepremične motorje, katerih efektivna moč je manjša ali enaka 560 kW in za katere je izdano potrdilo o tipski odobritvi, iz katerega je razvidno, da so emisije snovi v zrak v skladu z zahtevami predpisa, ki ureja emisije plinastih onesnaževal in delcev iz motorjev z notranjim zgorevanjem, namenjenih za vgradnjo v necestne premične stroje;
2. plinske turbine in motorje, ki se uporabljajo za pogon vozil, plovil ali zrakoplovov;
3. plinske turbine in nepremične motorje za proizvodnjo energije v rafinerijah mineralnega olja in plina, ki uporabljajo samo tekoča ali plinasta rafinerijska goriva iz faze destilacije in pretvorbe pri rafiniranju surove nafte, vključno z rafinerijskim gorivnim plinom, sinteznim plinom in rafinerijskimi olji, ali rafinerijska goriva skupaj z drugimi gorivi;
4. plinske turbine z vhodno toplotno močjo, večjo od 15 MW, in nepremične motorje z vhodno toplotno močjo, večjo od 15 MW, ki se z upoštevanjem agregacijskega pravila iz predpisa, ki ureja mejne vrednosti emisije snovi v zrak iz velikih kurilnih naprav, štejejo za velike kurilne naprave;
5. plinske turbine in nepremične motorje, ki se uporabljajo za raziskovalne ali razvojne dejavnosti, povezane s turbinami in motorji.
(3) Določbe te uredbe se uporabljajo tudi za združevanje več srednjih kurilnih naprav, plinskih turbin in nepremičnih motorjev v eno napravo v skladu z 10. členom te uredbe, če je skupna vhodna toplotna moč te naprave enaka ali večja od 50 MW, razen če tako napravo sestavlja kurilna naprava iz 2. točke prvega odstavka tega člena ali plinska turbina ali motor iz 4. točke prejšnjega odstavka.
(4) Za vprašanja o emisiji snovi v zrak iz srednjih kurilnih naprav, plinskih turbin in nepremičnih motorjev, ki niso urejena s to uredbo, se uporablja predpis, ki ureja emisije snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja.
(5) Za vprašanja glede obratovalnega monitoringa emisije snovi v zrak iz srednjih kurilnih naprav, plinskih turbin in nepremičnih motorjev, ki niso urejena s to uredbo, se uporablja predpis, ki ureja prve meritve in obratovalni monitoring emisije snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja ter pogoje za njegovo izvajanje.
Izrazi, uporabljeni v tej uredbi, imajo naslednji pomen:
1. biomasa so:
– proizvodi iz katerih koli rastlin iz kmetijstva ali gozdarstva, ki se z namenom izkoriščanja vsebovane energije uporabljajo kot gorivo,
– rastlinski odpadki iz kmetijstva in gozdarstva,
– rastlinski odpadki iz živilskopredelovalne industrije, če se pridobljena toplota izkoristi,
– odpadna rastlinska vlakna iz proizvodnje celuloze in iz proizvodnje papirja iz celuloze, če se sosežigajo na kraju proizvodnje in se pridobljena toplota izkoristi,
– odpadna pluta,
– lesni odpadki, razen tistih, ki zaradi obdelave lesa z zaščitnimi sredstvi in premazi lahko vsebujejo halogenirane organske spojine ali težke kovine in so predvsem odpadki pri graditvi ali rušenju objektov;
2. dimni plini so odpadni plini iz srednje kurilne naprave, plinske turbine in nepremičnega motorja, ki so onesnaženi s snovmi v trdnem, tekočem ali plinastem stanju;
3. dimno število je merilo za sajavost dimnih plinov, ki se ugotavlja na podlagi stopnje potemnelosti filtrirnega papirja. Potemnelost filtrirnega papirja se primerja z lestvico desetih polj različne intenzitete počrnelosti od popolnoma bele na prvem polju lestvice do popolnoma črne na desetem polju lestvice, pri čemer se ugotavlja, kateri stopnji v lestvici je počrnelost najbližja. Dimno število se meri pri tekočem in plinastem gorivu;
4. dizelski motor je motor, ki deluje na osnovi Dieslovega cikla in za izgorevanje goriva uporablja kompresijski vžig;
5. dušikovi oksidi (v nadaljnjem besedilu: NOx) sta dušikov oksid in dušikov dioksid, izražena kot dušikov dioksid (NO2);
6. emisija snovi v zrak je izpust snovi iz srednje kurilne naprave v zrak (v nadaljnjem besedilu: emisija snovi);
7. gorivo je katera koli trdna, tekoča ali plinasta gorljiva snov;
8. kurišče je del kurilne naprave, v kateri zgoreva gorivo;
9. motor na dve gorivi je motor, ki uporablja kompresijski vžig in deluje na osnovi Dieslovega cikla pri zgorevanju tekočih goriv ter na osnovi Ottovega cikla pri zgorevanju plinastih goriv;
10. naprava je srednja kurilna naprava, plinska turbina in nepremični motor;
11. naprava s kombinirano kurjavo je naprava, v kateri lahko izmenično zgorevata dve ali več vrst goriva;
12. naprava z mešano kurjavo je naprava, v kateri hkrati zgorevata dve ali več vrst goriva;
13. naravni les je les, ki je obdelan samo mehansko;
14. nepremični motor je motor z notranjim zgorevanjem, ki s tem, da gorivo zgoreva v enem ali več valjih z izmenično delujočimi bati, pretvarja toploto v mehansko delo z vrtenjem gredi (v nadaljnjem besedilu: motor). Motor je lahko plinski motor, dizelski motor ali motor na dve gorivi;
15. nova srednja kurilna naprava, turbina ali motor je srednja kurilna naprava, turbina ali motor, ki ni obstoječa srednja kurilna naprava, turbina ali motor;
16. odvodnik je del naprave, namenjen za nadzorovano izpuščanje odpadnih plinov iz naprave v zrak;
17. obratovalne ure so čas, izražen v urah, ko kurilna naprava obratuje in izpušča v zrak emisije, razen obdobij zagona in zaustavitve;
18. obstoječa srednja kurilna naprava, turbina ali motor je srednja kurilna naprava, turbina ali motor, ki je začel obratovati pred 20. decembrom 2018 ali za katerega je bilo izdano dovoljenje pred 19. decembrom 2017 v skladu s predpisom, ki ureja vrsto dejavnosti in naprav, ki lahko povzročajo onesnaževanje okolja večjega obsega, ali predpisom, ki ureja emisijo snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja, pod pogojem, da je začel obratovati najpozneje 20. decembra 2018;
19. območje degradiranega okolja je del ozemlja Republike Slovenije, določen v predpisu, ki ureja kakovost zunanjega zraka, in ki je v skladu z zakonom, ki ureja varstvo okolja, določeno kot degradirano okolje zaradi onesnaženosti zraka;
20. odpadek je odpadna snov ali predmet v skladu s predpisom, ki ureja odpadke;
21. plinska turbina je rotacijski stroj, ki pretvarja toploto v mehansko delo in je sestavljen predvsem iz kompresorja, gorilnika za zgorevanje goriva in turbine (v nadaljnjem besedilu: turbina). Turbina lahko obratuje v odprtem ciklu, kombiniranem ciklu ali v soproizvodnji, vse z dopolnilnim kurjenjem ali brez;
22. plinski motor je motor, ki deluje na osnovi Ottovega cikla in za izgorevanje goriva uporablja prisilni vžig;
23. plinsko olje je plinsko olje, kot ga določa predpis, ki ureja fizikalno-kemijske lastnosti tekočega goriva;
24. prah so delci katere koli oblike, zgradbe ali gostote, razpršeni v plinasti fazi pri pogojih na točki vzorčenja, ki se lahko po reprezentativnem odvzemu vzorca dimnega plina za analizo zberejo s filtriranjem pri določenih pogojih in ki po sušenju pri določenih pogojih ostanejo pred filtrom ali na filtru;
25. srednja kurilna naprava je tehnična naprava, v kateri goriva oksidirajo z namenom, da se nastala toplota uporabi, kot npr. kondenzacijski, nizkotemperaturni, toplovodni, vročevodni in parni kotli ter generatorji toplega ali vročega zraka (v nadaljnjem besedilu: kurilna naprava);
26. težko kurilno olje je težko kurilno olje, kot ga določa predpis, ki ureja fizikalno-kemijske lastnosti tekočih goriv;
27. vhodna toplotna moč naprave je toplotna moč, izračunana na podlagi kurilne vrednosti goriva in količine goriva, ki pri trajnem pogonu naprave lahko zgori v časovni enoti (v nadaljnjem besedilu: toplotna moč). Kurilna vrednost se opredeli za vsako gorivo posebej;
28. zemeljski plin je naravni plin v obliki metana z največ 20 volumskih odstotkov nečistoč in drugih sestavin.
II. OKOLJEVARSTVENO DOVOLJENJE IN EVIDENCA NAPRAV
(okoljevarstveno dovoljenje)
(1) Upravljavec mora za obratovanje naprave pridobiti okoljevarstveno dovoljenje, če je naprava:
– tudi naprava iz predpisa, ki ureja emisije snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja, za katero je treba pridobiti okoljevarstveno dovoljenje;
– del dejavnosti, ki lahko povzroča onesnaževanje okolja večjega obsega iz predpisa, ki ureja vrsto dejavnosti in naprav, ki lahko povzročajo onesnaževanje okolja večjega obsega.
(2) Upravljavec mora za obratovanje naprave pridobiti okoljevarstveno dovoljenje tudi, če želi uveljavljati odstopanja od mejnih vrednosti emisij oziroma obratovalnega monitoringa iz tretjega odstavka 14. člena, 23., 24. in 25. člena te uredbe.
(3) Če mora upravljavec pridobiti okoljevarstveno dovoljenje v skladu s predpisoma iz prvega odstavka tega člena, se zahteve te uredbe upoštevajo pri izdaji okoljevarstvenega dovoljenja. Za vprašanja glede pogojev za obratovanje, vloge, vsebine dovoljenja, obsega obratovalnega monitoringa, ki niso posebej urejena s to uredbo, se uporabljajo zahteve predpisov iz prvega odstavka tega člena.
(4) Če naprava pridobi okoljevarstveno dovoljenje v skladu s tem členom, se ne vpiše v evidenco naprav iz 6. člena te uredbe oziroma se po uradni dolžnosti iz nje izbriše.
(5) V javni evidenci upravljavcev, ki imajo okoljevarstveno dovoljenje, ki jo vodi ministrstvo, pristojno za okolje (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo), se posebej prikažejo okoljevarstvena dovoljenja za naprave po tej uredbi.
(vsebina in vloga za okoljevarstveno dovoljenje)
(1) Vloga za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja iz prejšnjega člena vsebuje tudi:
– opis naprave, vključno s toplotno močjo naprave;
– podatek o vrsti naprave (kurilna naprava, turbina, motor na dve gorivi, dizelski motor, plinski motor);
– podatek o vrsti goriva (trdna biomasa, drugo trdno gorivo, plinsko olje, drugo tekoče gorivo razen plinskega olja, zemeljski plin, drugo plinasto gorivo razen zemeljskega plina);
– podatek o deležu vrste goriva iz prejšnje alineje, ki se ali se bo povprečno uporabljala v daljšem obdobju za kurilne naprave s kombinirano kurjavo in kurilne naprave z mešano kurjavo;
– podatek o sektorju dejavnosti naprave ali industrijskega kompleksa, kjer se ta naprava uporablja, kot je določen s šifro NACE v skladu z Uredbo (ES) št. 1893/2006 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 20. decembra 2006 o uvedbi statistične klasifikacije gospodarskih dejavnosti NACE Revizija 2 in o spremembi Uredbe Sveta (EGS) št. 3037/90 kakor tudi nekaterih uredb ES o posebnih statističnih področjih (UL L št. 393 z dne 30. 12. 2006, str. 1; v nadaljnjem besedilu: Uredba 1893/2006);
– podatek o pričakovanem številu obratovalnih ur naprave na leto in povprečni obremenitvi naprave.
(2) Vlogi iz prejšnjega odstavka je treba priložiti:
– izjavo upravljavca, da naprava, ki obratuje občasno, ne bo obratovala več ur, kot je določeno v 25. členu te uredbe;
– opis tehničnih in gradbenih gabaritov s pripadajočimi stroški, ki omogočajo ministrstvu oceno stroškov ob namestitvi novih naprav iz prvega odstavka 10. člena te uredbe glede izpusta dimnih plinov skozi skupni odvodnik;
– podatek o datumu začetka obratovanja naprave, ali če natančen datum začetka obratovanja ni znan, dokazilu, da je naprava začela obratovati pred 20. decembrom 2018.
(3) Primer obrazca vloge za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja objavi ministrstvo v elektronski obliki na svojih spletnih straneh. Vloga za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja se vloži pisno.
(4) Okoljevarstveno dovoljenje zaradi emisij iz naprav po tej uredbi vsebuje podatke iz prvega odstavka tega člena in naslednje podatke:
– datum začetka obratovanja naprave;
– določitev mejnih vrednosti emisij;
– določitev posebnih zahtev po tej uredbi;
– določitev ukrepov za zmanjševanje emisij snovi po tej uredbi;
– obveznosti upravljavca v zvezi z izvajanjem monitoringa in poročanjem ministrstvu o njem.
(1) Če upravljavcu kurilne naprave, turbine s toplotno močjo, enako ali večjo od 1 MW, in motorja s toplotno močjo, enako ali večjo od 1 MW, ni treba pridobiti okoljevarstvenega dovoljenja iz 4. člena te uredbe, se naprava vpiše v evidenco naprav.
(2) Ministrstvo vpiše napravo iz prejšnjega odstavka v evidenco naprav na podlagi prijave upravljavca za vpis v evidenco naprav.
(3) Prijava za vpis v evidenco naprav vsebuje vse podatke in opise iz petega odstavka tega člena. Potrdilo o vpisu v evidenco naprav se pridobi iz te spletne aplikacije.
(4) Prijava za vpis v evidenco naprav se izpolni v spletni aplikaciji ministrstva, ki je dostopna na spletnem naslovu http://www.arso.gov.si/zrak/.
(5) V evidenci naprav ministrstvo vodi podatke o:
– firmi oziroma imenu in sedežu upravljavca naprave ter o kraju naprave;
– toplotni moči naprave;
– vrsti naprave (kurilna naprava, turbina, motor na dve gorivi, dizelski motor, plinski motor);
– vrsti goriva (trdna biomasa, drugo trdno gorivo, plinsko olje, drugo tekoče gorivo razen plinskega olja, zemeljski plin, drugo plinasto gorivo razen zemeljskega plina);
– deležu vrste goriva iz prejšnje alineje, ki se ali se bo povprečno uporabljala v daljšem obdobju za kurilne naprave s kombinirano kurjavo in kurilne naprave z mešano kurjavo;
– datumu začetka obratovanja naprave, ali če natančen datum začetka obratovanja ni znan, dokazilu, da je naprava začela obratovati pred 20. decembrom 2018;
– sektorju dejavnosti naprave ali industrijskega kompleksa, kjer se ta naprava uporablja, kot je določen s šifro NACE v skladu z Uredbo 1893/2006;
– pričakovanem številu obratovalnih ur naprave na leto in povprečni obremenitvi naprave.
(sprememba in izbris iz evidence naprav)
(1) Upravljavec ministrstvu prijavi spremembo podatkov iz petega odstavka 6. člena te uredbe in namero prenehanja obratovanja naprave iz prvega odstavka 6. člena te uredbe pred izvedeno spremembo ali prenehanjem obratovanja naprave.
(2) Ministrstvo podatke o spremembah iz prejšnjega odstavka vpiše v evidenco naprav v skladu s prejšnjim členom.
(3) Ministrstvo izbriše napravo iz evidence naprav, če upravljavec prijavi namero prenehanja obratovanja naprave ali za napravo pridobi okoljevarstveno dovoljenje iz 4. člena te uredbe.
(1) Ministrstvo zbere in prikaže na svoji spletni strani skupaj tudi podatke o napravah iz 5. člena te uredbe iz evidence okoljevarstvenih dovoljenj in podatke o napravah iz 6. člena te uredbe iz evidence naprav, kot so določeni v petem odstavku 6. člena te uredbe.
(2) Ministrstvo posodobi prikaz na spletni strani iz prejšnjega odstavka v 30 dneh od dneva izdaje okoljevarstvenega dovoljenja iz 5. člena te uredbe ter dneva prijave iz 6. in 7. člena te uredbe.
(1) V napravah se kot gorivo lahko uporabljajo lesni ostanki, ki nastajajo pri obdelavi in predelavi lesa ter proizvodnji pohištva, kot so barvan ali lakiran les, iverne in vlaknene plošče ter drugi lepljeni izdelki (v nadaljnjem besedilu: lesni ostanki), in ostanki rastlinskega izvora iz proizvodnje in obdelave celuloze, papirja in kartona ter proizvodnje živil in pijač (v nadaljnjem besedilu: rastlinski ostanki), če vsebnost katere koli nevarne snovi v teh ostankih ne presega mejne vrednosti onesnaževala za več kot 25 % in so pri tem vsebnosti drugih onesnaževal znotraj predpisanih mejnih vrednosti za biomasne ostanke iz priloge, ki je sestavni del te uredbe.
(2) Upravljavec, ki daje na trg lesne ostanke in rastlinske ostanke ali jih uporablja kot gorivo na mestu nastanka, mora zagotoviti izvajanje meritev nevarnih snovi v teh ostankih.
(3) Meritev nevarnih snovi v lesnih ostankih in rastlinskih ostankih se mora opraviti:
– pred prvo uporabo ali dajanjem na trg in
– v 30 dneh od uvedbe novega ali spremembe obstoječega tehnološkega procesa proizvodnje lesnih izdelkov, ki vključuje nove vhodne lesne materiale, predhodno že obdelane s kemičnimi sredstvi, ali drugačne sestavine lepil, premazov in drugih kemičnih sredstev za pripravo ali zaščito lesa, ki se uporabljajo pri obdelavi lesa in proizvodnji pohištva, ali
– v 30 dneh od uvedbe novega ali spremembe obstoječega tehnološkega procesa proizvodnje in obdelave celuloze, papirja in kartona ter proizvodnje živil in pijač, posledica česar je drugačna kemična sestava rastlinskih ostankov.
(4) Meritve nevarnih snovi iz prejšnjega odstavka lahko izvaja le pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, ki je za to akreditiran po standardu SIST EN ISO/IEC 17025 za določanje onesnaževal iz priloge te uredbe.
(5) Upravljavec iz drugega odstavka tega člena mora poročilo o rezultatih opravljenih meritev nevarnih snovi iz prejšnjega odstavka hraniti najmanj pet let in ministrstvu ali pristojnemu inšpektorju na zahtevo omogočiti vpogled vanje.
(6) Ne glede na določbi prvega in drugega odstavka tega člena ni treba izvajati meritev:
– nevarnih snovi v lesnih ostankih in rastlinskih ostankih, ki izvirajo izključno iz mehanske obdelave,
– pentaklorfenola v rastlinskih ostankih iz proizvodnje živil in pijač.
(7) Če vsebnost nevarnih snovi v lesnih ostankih in rastlinskih ostankih preseže mejne vrednosti, ki so določene prvem odstavku tega člena, se ti ostanki štejejo za odpadke in mora biti za njihovo uporabo pridobljeno okoljevarstveno dovoljenje v skladu s predpisom, ki ureja odpadke.
(združevanje več naprav v eno napravo)
(1) Ob namestitvi dveh ali več kurilnih naprav ali turbin s toplotno močjo, enako ali večjo od 1 MW, ali motorjev s toplotno močjo, enako ali večjo od 1 MW, ki niso določene v 2. točki prvega odstavka 2. člena in 5. točki drugega odstavka 2. člena te uredbe, se kombinacija teh naprav šteje kot ena naprava, pri čemer se njihove toplotne moči seštejejo za namen določitve skupne toplotne moči naprave, če se dimni plini teh naprav izpuščajo skozi skupni odvodnik ali po oceni ministrstva tak odvod dimnih plinov ne bi povečal cene siceršnje namestitve posamičnih odvodnikov za več kot 100 %.
(2) Za kombinacijo naprav iz prejšnjega odstavka se za vse naprave upošteva mejna vrednost emisije, kot je določena za skupno toplotno moč naprave. Če kombinacija naprav iz prejšnjega odstavka preseže skupno toplotno moč 50 MW, se za vse naprave upošteva mejna vrednost emisije, kot je določena glede na uporabljeno gorivo in vrsto naprave s toplotno močjo 50 MW.
IV. MEJNE VREDNOSTI EMISIJE SNOVI
(uporaba mejnih vrednosti emisije snovi)
(1) Mejne vrednosti emisij so izražene kot masa snovi na prostornino dimnih plinov pri temperaturi 273,15 K in tlaku 101,3 kPa ter po korekciji za vsebnost vodnih hlapov v mg/m3 pri vsebnosti kisika v dimnih plinih, izraženo v volumskih odstotkih, ki znaša:
– 6 % za kurilne naprave na trdna goriva,
– 3 % za kurilne naprave na tekoča in plinasta goriva,
– 15 % za turbine in motorje.
(2) Pri uporabi goriv v napravah, za katere ni treba pridobiti okoljevarstvenega dovoljenja v skladu s predpisom, ki ureja emisije snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja, se zanje ne uporabljajo mejne vrednosti za:
– anorganske delce,
– anorganske snovi v plinastem stanju,
– organske snovi,
– rakotvorne snovi,
– vlakna,
– mutagene snovi,
– dioksine in furane.
(3) Ne glede na določbo četrtega odstavka 2. člena te uredbe in prejšnji odstavek se mejna vrednost emisij za organske snovi določa samo za:
– celotni organski ogljik iz 13. in 29. člena te uredbe,
– formaldehid iz 18., 19. in 35. člena te uredbe.
(naprave z mešano in kombinirano kurjavo)
(1) Za napravo z mešano kurjavo se izračuna mejna vrednost emisije na naslednji način:
– uporabi se mejna vrednost emisij, ki veljajo za posamezno vrsto goriva glede na toplotno moč naprave;
– za vsako gorivo posebej se izračuna utežena mejna vrednost emisij kot zmnožek mejne vrednosti emisij iz prejšnje alineje in deleža toplotne moči, ki jo pri zgorevanju prispeva posamezno gorivo;
– seštejejo se utežene mejne vrednosti emisij iz prejšnje alineje.
(2) Za kurilno napravo s kombinirano kurjavo veljajo mejne vrednosti emisije snovi za tisto gorivo, ki trenutno zgoreva. Pri preklopu obratovanja kurišča s trdnega goriva na plinasto ali tekoče veljajo še štiri ure po preklopu mejne vrednosti za trdno gorivo.
(mejne vrednosti emisije snovi za kurilne naprave na trdno gorivo)
(1) Za obstoječe kurilne naprave, ki uporabljajo trdno gorivo, je mejna vrednost za:
1. prah:
– 22 mg/m3 pri uporabi premoga, briketov in koksa iz premoga,
– 30 mg/m3 pri uporabi goriva, ki ni premog, briketi in koks iz premoga;
2. CO:
– 160 mg/m3 pri uporabi premoga, briketov in koksa iz premoga,
– 225 mg/m3 pri uporabi goriva, ki ni premog, briketi in koks iz premoga;
3. NOx:
– 375 mg/m3 pri uporabi naravnega lesa, lesnih ostankov, briketov in peletov iz naravnega lesa,
– 325 mg/m3 za kurilne naprave s kuriščem z zgorevanjem v lebdeči plasti pri uporabi premoga, briketov in koksa iz premoga,
– 450 mg/m3 za kurilne naprave s kuriščem z zgorevanjem v lebdeči plasti pri uporabi goriva, ki ni naravni les, lesni ostanki, briketi in peleti iz naravnega lesa ali premog, briketi in koks iz premoga,
– 430 mg/m3 za kurilne naprave, ki nimajo kurišča z zgorevanjem v lebdeči plasti, pri uporabi premoga, briketov in koksa iz premoga, s toplotno močjo, enako ali večjo od 10 MW,
– 600 mg/m3 za kurilne naprave, ki nimajo kurišča z zgorevanjem v lebdeči plasti, pri uporabi goriva, ki ni premog, briketi in koks iz premoga ali naravni les, lesni ostanki, briketi in peleti iz naravnega lesa, s toplotno močjo, enako ali večjo od 10 MW,
– 540 mg/m3 za kurilne naprave, ki nimajo kurišča z zgorevanjem v lebdeči plasti, pri uporabi premoga, briketov in koksa iz premoga, s toplotno močjo, manjšo od 10 MW,
– 575 mg/m3 za kurilne naprave, ki nimajo kurišča z zgorevanjem v lebdeči plasti, pri uporabi goriva, ki ni premog, briketi in koks iz premoga ali naravni les, lesni ostanki, briketi in peleti iz naravnega lesa, s toplotno močjo, manjšo od 10 MW;
4. žveplov dioksid (v nadaljnjem besedilu: SO2):
– 270 mg/m3 za kurilne naprave s kuriščem z zgorevanjem v lebdeči plasti, razen če te mejne vrednosti ni mogoče doseči z ekonomsko upravičenimi ukrepi, pri čemer pa mejni emisijski faktor, izražen kot razmerje med maso žvepla v dimnih plinih in maso žvepla v gorivu, ne sme presegati 25 %,
– 1400 mg/m3 pri uporabi črnega premoga,
– 1500 mg/m3 pri uporabi goriva, ki ni črni premog;
5. didušikov oksid 160 mg/m3 za kurilne naprave s kuriščem z zgorevanjem v lebdeči plasti pri uporabi premoga;
6. celotni organski ogljik 15 mg/m3 pri uporabi naravnega lesa, lesnih ostankov, rastlinskih ostankov, briketov in peletov iz naravnega lesa.
(2) Za nove kurilne naprave, ki uporabljajo trdno gorivo, je mejna vrednost za:
1. prah:
– 50 mg/m3 za kurilne naprave s toplotno močjo, enako ali manjšo od 5 MW,
– 30 mg/m3 za kurilne naprave s toplotno močjo, večjo od 5 MW in enako ali manjšo od 20 MW,
– 20 mg/m3 za kurilne naprave s toplotno močjo, večjo od 20 MW;
2. CO:
– 160 mg/m3 pri uporabi premoga, briketov in koksa iz premoga,
– 225 mg/m3 pri uporabi goriva, ki ni premog, briketi in koks iz premoga;
3. NOx:
– 500 mg/m3 za kurilne naprave s toplotno močjo, enako ali manjšo od 5 MW,
– 300 mg/m3 za kurilne naprave s toplotno močjo, večjo od 5 MW;
4. SO2:
– 200 mg/m3 pri uporabi biomase, vendar ne za kurilne naprave, v katerih se uporablja izključno lesna biomasa,
– 400 mg/m3 pri uporabi izključno lesne biomase in goriv, ki niso biomasa;
5. celotni organski ogljik 15 mg/m3 pri uporabi naravnega lesa, lesnih ostankov, rastlinskih ostankov, briketov in peletov iz naravnega lesa.
(mejne vrednosti emisije snovi za kurilne naprave na tekoče gorivo)
(1) Za obstoječe kurilne naprave, ki uporabljajo tekoče gorivo, je mejna vrednost za:
1. prah:
– 60 mg/m3 pri uporabi rastlinskih ostankov iz proizvodnje in obdelave celuloze,
– 50 mg/m3 pri uporabi goriv, ki niso rastlinski ostanki iz proizvodnje in obdelave celuloze, plinsko olje, metanol, etanol, neobdelano rastlinsko olje in metilester iz rastlinskega olja;
2. dimno število 1 pri uporabi plinskega olja, metanola, etanola, neobdelanega rastlinskega olja in metilestra iz rastlinskega olja;
3. CO:
– 96 mg/m3 pri uporabi rastlinskih ostankov iz proizvodnje in obdelave celuloze,
– 80 mg/m3 pri uporabi goriv, ki niso rastlinski ostanki iz proizvodnje in obdelave celuloze;
4. NOx:
– 180 mg/m3 pri uporabi plinskega olja v kurilnih napravah z najvišjo temperaturo vode v kotlu do 110 °C in nadtlakom do 0,05 MPa,
– 200 mg/m3 pri uporabi plinskega olja v kurilnih napravah z najvišjo temperaturo vode v kotlu od 110 do 210 °C in nadtlakom od 0,05 do 1,8 MPa,
– 250 mg/m3 pri uporabi plinskega olja v kurilnih napravah z najvišjo temperaturo vode v kotlu nad 210 °C in nadtlakom nad 1,8 MPa,
– 420 mg/m3 pri uporabi rastlinskih ostankov iz proizvodnje in obdelave celuloze,
– 350 mg/m3 pri uporabi goriv, ki niso rastlinski ostanki iz proizvodnje in obdelave celuloze, ali če v kotlu medij za prenos toplote ni voda;
5. SO2:
– 850 mg/m3 pri uporabi tekočega goriva, ki ni težko kurilno olje ali rastlinski ostanki iz proizvodnje in obdelave celuloze,
– 1020 mg/m3 pri uporabi rastlinskih ostankov iz proizvodnje in obdelave celuloze,
– 1300 mg/m3 pri uporabi težkega kurilnega olja.
(2) Za nove kurilne naprave, ki uporabljajo tekoče gorivo, je mejna vrednost za:
1. prah:
– 20 mg/m3 za kurilne naprave s toplotno močjo, večjo od 5 MW, pri uporabi goriva, ki ni plinsko olje,
– 50 mg/m3 za kurilne naprave s toplotno močjo, enako ali manjšo od 5 MW, pri uporabi goriva, ki ni plinsko olje;
2. CO:
– 96 mg/m3 pri uporabi rastlinskih ostankov iz proizvodnje in obdelave celuloze,
– 80 mg/m3 pri uporabi goriv, ki niso rastlinski ostanki iz proizvodnje in obdelave celuloze;
3. NOx:
– 200 mg/m3 pri uporabi plinskega olja,
– 300 mg/m3 pri uporabi goriva, ki ni plinsko olje;
4. SO2 350 mg/m3 pri uporabi goriva, ki ni plinsko olje.
(3) Ne glede na mejne vrednosti za SO2 iz prvega in drugega odstavka tega člena in drugega odstavka 30. člena te uredbe je za kurilne naprave pri uporabi težkega kurilnega olja s povišano vsebnostjo žvepla mejna vrednost za SO2 za obdobje do šestih mesecev 1300 mg/m3, če:
– je motena dobava težkega kurilnega olja z nizko vsebnostjo žvepla kot posledica resnega pomanjkanja in
– je za uporabo težkega kurilnega olja s povišano vsebnostjo žvepla pridobljeno dovoljenje v skladu s predpisom, ki ureja fizikalno-kemijske lastnosti tekočih goriv.
(mejne vrednosti emisije snovi za kurilne naprave na plinasto gorivo)
(1) Za obstoječe kurilne naprave, ki uporabljajo plinasto gorivo, je mejna vrednost za:
1. prah:
– 5 mg/m3 za kurilne naprave s toplotno močjo, enako ali večjo od 20 MW, pri uporabi zemeljskega plina, utekočinjenega naftnega plina, rafinerijskega plina, plina iz blata čistilnih naprav in bioplina,
– 10 mg/m3 za kurilne naprave s toplotno močjo, enako ali večjo od 20 MW, pri uporabi goriva, ki ni zemeljski plin, utekočinjeni naftni plin, rafinerijski plin, plin iz blata čistilnih naprav in bioplin;
2. CO 80 mg/m3;
3. NOx:
– 100 mg/m3 pri uporabi zemeljskega plina v kurilnih napravah z najvišjo temperaturo vode v kotlu do 110 °C in nadtlakom do 0,05 MPa,
– 110 mg/m3 pri uporabi zemeljskega plina v kurilnih napravah z najvišjo temperaturo vode v kotlu od 110 do 210 °C in nadtlakom od 0,05 MPa do 1,8 MPa,
– 150 mg/m3 pri uporabi zemeljskega plina olja v kurilnih napravah z najvišjo temperaturo vode v kotlu nad 210 °C in nadtlakom nad 1,8 MPa,
– 200 mg/m3 pri uporabi goriva, ki ni zemeljski plin, ali če v kotlu medij za prenos toplote ni voda;
4. SO2:
– 5 mg/m3 pri uporabi utekočinjenega naftnega plina,
– 10 mg/m3 pri uporabi zemeljskega plina,
– 50 mg/m3 pri uporabi rafinerijskega plina,
– 350 mg/m3 pri uporabi goriva, ki ni utekočinjeni naftni plin, zemeljski plin in rafinerijski plin.
(2) Za nove kurilne naprave, ki uporabljajo plinasto gorivo, je mejna vrednost za:
1. CO 80 mg/m3;
2. NOx:
– 100 mg/m3 pri uporabi zemeljskega plina,
– 200 mg/m3 pri uporabi goriva, ki ni zemeljski plin;
3. SO2:
– 35 mg/m3 pri uporabi goriva, ki ni zemeljski plin, bioplin in nizkokalorični plin iz koksarn ali nizkokalorični plin iz plavžev v železarski in jeklarski industriji,
– 100 mg/m3 pri uporabi bioplina,
– 200 mg/m3 pri uporabi nizkokaloričnega plina iz plavžev v železarski in jeklarski industriji,
– 400 mg/m3 pri uporabi nizkokaloričnega plina iz koksarn v železarski in jeklarski industriji.
(mejne vrednosti emisije snovi za turbine na tekoče gorivo)
(1) Za obstoječe turbine, ki uporabljajo tekoče gorivo, je mejna vrednost za:
1. dimno število pri obratovanju 2, pri zagonu pa 4;
2. CO 100 mg/m3 pri obremenitvi 70 % ali več;
3. NOx 150 mg/m3.
(2) Za nove turbine s toplotno močjo, enako ali večjo od 1 MW, ki uporabljajo tekoče gorivo, je mejna vrednost za:
1. prah:
– 10 mg/m3 za turbine s toplotno močjo, večjo od 5 MW, pri uporabi goriva, ki ni plinsko olje,
– 20 mg/m3 za turbine s toplotno močjo, enako ali manjšo od 5 MW, pri uporabi goriva, ki ni plinsko olje;
2. CO 100 mg/m3 pri obremenitvi nad 70 %;
3. NOx 75 mg/m3 pri obremenitvi nad 70 %;
4. SO2 120 mg/m3 pri uporabi goriva, ki ni plinsko olje.
(mejne vrednosti emisije snovi za turbine na plinasto gorivo)
(1) Za obstoječe turbine, ki uporabljajo plinasto gorivo, je mejna vrednost za:
1. CO:
– 100 mg/m3 pri obremenitvi 70 % ali več,
– 200 mg/m3 za turbine s toplotno močjo do vključno 1 MW pri obremenitvi 70 % ali več pri uporabi bioplina, plina iz blata čistilnih naprav, plina iz naftnih vrtin, plina iz industrijskih procesov, odlagališčnega plina, rudniškega plina in sinteznega plina;
2. NOx:
– 75 mg/m3 pri uporabi zemeljskega plina pri obremenitvi 70 % ali več,
– pri uporabi zemeljskega plina in v primeru izkoristka turbine, večjem od 32 %, pri 288,15 K, 101,3 kPa ob relativni zračni vlagi 60 %, izračunana tako, da se 75 mg/m3 pomnoži s količnikom med izkoristkom turbine in izkoristkom 32 %,
– 150 mg/m3 pri uporabi goriva, ki ni zemeljski plin.
(2) Za nove turbine s toplotno močjo, enako ali večjo od 1 MW, ki uporabljajo plinasto gorivo, je mejna vrednost za:
1. CO:
– 100 mg/m3 pri obremenitvi 70 % ali več,
– 200 mg/m3 za turbine s toplotno močjo do vključno 1 MW pri obremenitvi 70 % ali več pri uporabi bioplina, plina iz blata čistilnih naprav, plina iz naftnih vrtin, plina iz industrijskih procesov, odlagališčnega plina, rudniškega plina in sinteznega plina;
2. NOx:
– 50 mg/m3 pri obremenitvi, večji od 70 %, in uporabi zemeljskega plina,
– 75 mg/m3 pri obremenitvi, večji od 70 %, in uporabi goriva, ki ni zemeljski plin;
3. SO2:
– 15 mg/m3 pri uporabi goriva, ki ni zemeljski plin in bioplin,
– 40 mg/m3 pri uporabi bioplina.
(mejne vrednosti emisije snovi za motorje na tekoče gorivo)
(1) Za obstoječe motorje, ki uporabljajo tekoče gorivo, je mejna vrednost za:
1. prah 8 mg/m3;
2. CO 115 mg/m3;
3. NOx:
– 375 mg/m3 za motorje na kompresijski vžig s toplotno močjo, enako ali manjšo od 3 MW,
– 190 mg/m3 za motorje na kompresijski vžig s toplotno močjo, enako ali večjo od 3 MW,
– 95 mg/m3 za štiritaktne motorje na prisilni vžig,
– 300 mg/m3 za dvotaktne motorje na prisilni vžig;
4. formaldehid 25 mg/m3 pri uporabi odpadnega mineralnega ali jedilnega olja.
(2) Za nove motorje s toplotno močjo, enako ali večjo od 1 MW, ki uporabljajo tekoče gorivo, je mejna vrednost za:
1. prah:
– 10 mg/m3 za motorje s toplotno močjo, večjo od 5 MW, pri uporabi goriva, ki ni plinsko olje,
– 20 mg/m3 za motorje s toplotno močjo, enako ali manjšo od 5 MW, pri uporabi goriva, ki ni plinsko olje;
2. CO 115 mg/m3;
3. NOx:
– 225 mg/m3 za dizelske motorje s toplotno močjo, enako ali manjšo od 20 MW, pri vrtilni hitrosti, enaki ali manjši od 1200 vrt/min, pri uporabi goriva, ki ni plinsko olje, in za motorje na dve gorivi med uporabo tekočega goriva,
– 190 mg/m3 za dizelske motorje s toplotno močjo, večjo od 20 MW, pri vrtilni hitrosti, enaki ali manjši od 1200 vrt/min, pri uporabi goriva, ki ni plinsko olje, in za motorje, ki niso motorji na dve gorivi, med uporabo tekočega goriva;
4. SO2 120 mg/m3 pri uporabi goriva, ki ni plinsko olje.
(mejne vrednosti emisije snovi za motorje na plinasto gorivo)
(1) Za obstoječe motorje, ki uporabljajo plinasto gorivo, je mejna vrednost za:
1. prah 8 mg/m3;
2. CO:
– 115 mg/m3 pri uporabi goriva, ki ni odlagališčni plin, bioplin, plin iz čistilnih naprav in rudniški plin,
– 375 mg/m3 za motorje na prisilni vžig s toplotno močjo, manjšo od 3 MW, pri uporabi bioplina in plina iz čistilnih naprav,
– 245 mg/m3 za motorje na prisilni vžig s toplotno močjo, enako ali večjo od 3 MW, pri uporabi bioplina in plina iz čistilnih naprav,
– 750 mg/m3 za motorje na kompresijski vžig s toplotno močjo, manjšo od 3 MW, pri uporabi bioplina,
– 245 mg/m3 za motorje na kompresijski vžig s toplotno močjo, enako ali večjo od 3 MW, pri uporabi bioplina in plina iz čistilnih naprav,
– 245 mg/m3 pri uporabi odlagališčnega plina in za motorje na prisilni vžig pri uporabi rudniškega plina;
3. NOx:
– 375 mg/m3 za motorje na prisilni vžig s toplotno močjo, manjšo od 3 MW, pri uporabi bioplina in plina iz čistilnih naprav,
– 190 mg/m3 za motorje na prisilni vžig s toplotno močjo, enako ali večjo od 3 MW, pri uporabi bioplina in plina iz čistilnih naprav,
– 190 mg/m3 za motorje na revno zmes in štiritaktne motorje, ki delujejo na osnovi Ottovega cikla, pri uporabi bioplina in plina iz čistilnih naprav,
– 190 mg/m3 za motorje na revno zmes in dizelske motorje pri uporabi goriv, ki niso bioplin in plin iz čistilnih naprav,
– 190 mg/m3 pri uporabi odlagališčnega plina,
– 95 mg/m3 za štiritaktne motorje na prisilni vžig,
– 300 mg/m3 za dvotaktne motorje;
4. formaldehid 25 mg/m3 pri uporabi odlagališčnega plina, biolina in plina iz čistilnih naprav.
(2) Za nove motorje s toplotno močjo, enako ali večjo od 1 MW, ki uporabljajo plinasto gorivo, je mejna vrednost za:
1. CO:
– 115 mg/m3 pri uporabi goriva, ki ni odlagališčni plin, bioplin, plin iz čistilnih naprav in rudniški plin,
– 375 mg/m3 za motorje na prisilni vžig s toplotno močjo, manjšo od 3 MW, pri uporabi bioplina in plina iz čistilnih naprav,
– 245 mg/m3 za motorje na prisilni vžig s toplotno močjo, enako ali večjo od 3 MW, pri uporabi bioplina in plina iz čistilnih naprav,
– 750 mg/m3 za motorje na kompresijski vžig s toplotno močjo, manjšo od 3 MW, pri uporabi bioplina,
– 245 mg/m3 za motorje na kompresijski vžig s toplotno močjo, enako ali večjo od 3 MW, pri uporabi bioplina in plina iz čistilnih naprav,
– 245 mg/m3 pri uporabi odlagališčnega plina in za motorje na prisilni vžig pri uporabi rudniškega plina;
2. NOx:
– 95 mg/m3 pri uporabi zemeljskega plina in za motorje, ki niso motorji na dve gorivi, pri uporabi zemeljskega plina,
– 190 mg/m3 za motorje na dve goriv pri uporabi zemeljskega plina ter za druge motorje in goriva;
3. SO2:
– 15 mg/m3 pri uporabi goriva, ki ni zemeljski plin ali bioplin,
– 40 mg/m3 pri uporabi bioplina;
4. formaldehid 25 mg/m3 pri uporabi odlagališčnega plina, biolina in plina iz čistilnih naprav.
V. UKREPI ZA ZMANJŠEVANJE EMISIJ SNOVI
(izpuščanje dimnih plinov)
(1) Upravljavec naprave mora zagotoviti izpuščanje dimnih plinov v okolje samo skozi odvodnik.
(2) Upravljavec kurilne naprave, turbine s toplotno močjo, enako ali večjo od 1 MW, in motorja s toplotno močjo, enako ali večjo od 1 MW, mora zagotoviti, da se pri načrtovanju in izračunu potrebne višine odvodnika upoštevajo določbe predpisa, ki ureja emisijo snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaženja.
(neskladnost naprav z mejnimi vrednostmi emisije snovi)
(1) Upravljavec naprave mora v primeru okvare naprave, ki ima za posledico izpust emisije snovi prek mejnih vrednosti, sprejeti potrebne ukrepe, s katerimi zagotovi, da so emisije snovi v čim krajšem času znotraj mejnih vrednosti.
(2) Upravljavec naprave mora zagotoviti, da sta obdobji zagona in ustavitve naprave čim krajši.
(3) Upravljavec kurilne naprave, turbine s toplotno močjo, enako ali večjo od 1 MW, in motorja s toplotno močjo, enako ali večjo od 1 MW, mora vsako okvaro naprave, ki ima za posledico izpust emisije snovi prek mejnih vrednosti, najpozneje v 48 urah prijaviti inšpektorju, pristojnemu za varstvo okolja.
(neskladnost kurilnih napravah pri uporabi naprav za čiščenje dimnih plinov)
(1) Ne glede na prvi odstavek prejšnjega člena lahko kurilne naprave, ki imajo vgrajene naprave za razžveplanje dimnih plinov, naprave za zmanjševanje emisije prahu, naprave za zmanjševanje anorganskih halogenskih spojin v dimnih plinih ali druge tehnike za zmanjševanje emisij, obratujejo z zmanjšano učinkovitostjo ali brez teh naprav v primeru okvare, motnje ali izpada največ 120 ur letno, od tega največ 24 ur nepretrgoma. Vsa stanja, ko je zaradi zmanjšane učinkovitosti ali izpada teh naprav presežena mejna vrednost emisije, mora upravljavec kurilne naprave evidentirati v obratovalni dnevnik v skladu s predpisom, ki ureja emisijo snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja.
(2) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka mora upravljavec kurilne naprave vsak izpad čistilnih naprav najpozneje v 48 urah prijaviti inšpektorju, pristojnemu za varstvo okolja.
(3) Čas obratovanja iz prvega odstavka tega člena, v katerem je presežena dvakratna mejna vrednost, se upošteva kot čas izpada čistilnih naprav.
VI. OBRATOVALNI MONITORING EMISIJE SNOVI
(obratovalni monitoring emisije snovi)
(1) Upravljavec naprave mora zagotoviti izvajanje prvih meritev in obratovalnega monitoringa emisije snovi, ki imajo s to uredbo določene mejne vrednosti, kot:
– izvedbo prvih meritev emisije snovi na kurilni napravi, turbini s toplotno močjo, enako ali večjo od 1 MW, in motorju s toplotno močjo, enako ali večjo od 1 MW, v štirih mesecih po začetku obratovanja;
– izvedbo občasnih meritev emisije snovi na napravi s toplotno močjo, enako ali manjšo od 20 MW, vsaka tri leta;
– izvedbo občasnih meritev emisije snovi na napravi s toplotno močjo, večjo od 20 MW;
– izvedbo občasnih meritev emisije CO za kurilne naprave ob pogojih iz petega odstavka 24. člena te uredbe enkrat na leto;
– izvedbo občasnih meritev emisije snovi na kurilni napravi s toplotno močjo, enako ali manjšo od 20 MW, turbini s toplotno močjo, enako ali večjo od 1 MW in enako ali manjšo od 20 MW, ter motorju s toplotno močjo, enako ali večjo od 1 MW in enako ali manjšo od 20 MW, iz 25. člena te uredbe znotraj 1500 ur obratovanja, vendar najmanj enkrat vsakih pet let;
– izvedbo občasnih meritev emisije snovi na napravi s toplotno močjo, večjo od 20 MW, iz 25. člena te uredbe znotraj 500 ur obratovanja, vendar najmanj enkrat vsakih pet let.
(2) Ne glede na prejšnji odstavek se prve meritve in obratovalni monitoring emisije CO izvajajo tudi za kurilne naprave, turbine s toplotno močjo, enako ali večjo od 1 MW, ter motorje s toplotno močjo, enako ali večjo od 1 MW, za katere ni predpisana mejna vrednost emisije CO, izmerjena vrednost pa se navede v poročilu o prvih meritvah in obratovalnem monitoringu.
(3) Izvajalec obratovalnega monitoringa mora zagotoviti, da se rezultati prvih meritev in obratovalnega monitoringa emisije snovi zapišejo in obdelajo na način, ki omogoča preverjanje skladnosti koncentracij snovi z mejnimi vrednostmi emisij snovi.
(4) Občasne meritve niso potrebne, če ima naprava vgrajene umerjene merilnike emisije snovi za trajno merjenje, ki delujejo nepretrgoma.
(5) Ne glede na določbe prvega odstavka tega člena za kurilne naprave, ki proizvajajo toploto za tehnološke procese ali posredno sušenje ali druge postopke obdelave predmetov ali materiala ali za proizvodnjo elektrike:
– na plinsko olje s toplotno močjo, manjšo od 5 MW, in
– na zemeljski plin ali utekočinjeni naftni plin s toplotno močjo, manjšo od 10 MW,
ni treba zagotavljati prvih meritev in obratovalnega monitoringa v skladu s prvim in šestim odstavkom tega člena, če upravljavec naprave najmanj enkrat letno zagotovi izvedbo meritve in nastavitev zgorevanja, ki jo izvede serviser, ki ga pooblasti proizvajalec naprave. Upravljavec naprave mora potrdilo o opravljenem servisu naprave in meritvi hraniti najmanj šest let.
(6) Upravljavec mora zagotoviti izvedbo prvih meritev v skladu s prvo alinejo prvega odstavka in petim odstavkom tega člena, če se naprava spreminja, posodablja ali nadgrajuje in to lahko vpliva na emisije snovi. Emisije iz take naprave ne smejo preseči mejnih vrednosti emisij, ki so veljavne v času zaključka spremembe, posodobitve ali nadgradnje te naprave.
(7) Za naprave, ki lahko uporabljajo več goriv, se izvajajo prve meritve in občasne meritve med kurjenjem goriva ali mešanice goriv, pri katerih bo verjetno dosežena najvišja raven emisij, in v obdobju, ki predstavlja običajne obratovalne pogoje.
(izvajanje trajnih meritev za kurilne naprave)
(1) Za kurilno napravo mora upravljavec naprave glede na vrsto goriva in toplotno moč zagotoviti izvajanje trajnih meritev naslednjih količin:
1. kvalitativno spremljanje emisije prahu z merilniki za nadzor nad prepustnostjo filtra v skladu s standardom SIST EN 15859 za kurilne naprave s toplotno močjo, večjo od 5 MW in enako ali manjšo od 25 MW, pri uporabi trdnega goriva;
2. emisije prahu za kurilne naprave s toplotno močjo, večjo od 25 MW, pri uporabi trdnega goriva;
3. emisije prahu za kurilne naprave s toplotno močjo, večjo od 20 MW, pri uporabi tekočega goriva, razen za plinsko olje, metanol, etanol, neobdelano rastlinsko olje ali metilester iz rastlinskega olja;
4. emisije CO za kurilne naprave s toplotno močjo, večjo od 2,5 MW, pri uporabi trdnega goriva;
5. emisije CO za kurilne naprave pri uporabi tekočega goriva, in sicer:
– za plinsko olje, metanol, etanol, neobdelano rastlinsko olje ali metilester iz rastlinskega olja, če je toplotna moč kurilne naprave večja od 20 MW,
– za drugo tekoče gorivo, če je toplotna moč kurilne naprave večja od 10 MW;
6. emisije SO2 za kurilne naprave pri uporabi premoga, briketov in koksa iz premoga, emulgiranega naravnega bitumna in težkega kurilnega olja, če vsebnost žvepla v gorivu presega en odstotek mase goriva.
(2) Upravljavec kurilne naprave, ki ima vgrajeno sekundarno opremo za zmanjšanje emisij iz prvega odstavka 22. člena te uredbe, mora zagotoviti izvajanje trajnih meritev emisije snovi, za katere je vgrajena sekundarna oprema.
(3) Za skladnost emisije snovi z mejnimi vrednostmi za kurilne naprave, na katerih se izvajajo trajne meritve, morajo biti pri vrednotenju rezultatov meritev za obratovalne ure v koledarskem letu izpolnjeni naslednji pogoji:
– nobena validirana mesečna povprečna vrednost ne presega mejnih vrednosti emisij,
– nobena validirana dnevna povprečna vrednost ne presega 110 % mejnih vrednosti emisij,
– pri kurilnih napravah, ki uporabljajo samo premog, nobena validirana dnevna povprečna vrednost ne presega 150 % mejnih vrednosti emisij in
– 95 % vseh validiranih polurnih povprečnih vrednosti v letu ne presega 200 odstotkov mejnih vrednosti emisij.
(4) Validirane povprečne vrednosti iz prejšnjega odstavka se določijo iz veljavnih povprečnih polurnih vrednosti tako, da se od njih odšteje vrednost področja zaupanja v skladu s predpisom, ki ureja prve meritve in obratovalni monitoring emisije snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja ter pogoje za njegovo izvajanje. Validirane dnevne in mesečne povprečne vrednosti se določijo kot povprečje validiranih polurnih povprečnih vrednosti, pri čemer se ne upoštevajo vrednosti, izmerjene ob zagonu in ustavitvi, ter izmerjene vrednosti pri uporabi težkega kurilnega olja iz tretjega odstavka 14. člena te uredbe.
(5) Pri izvajanju trajnih meritev emisije CO ni treba zagotavljati kalibracije in rednega letnega preizkušanja merilne opreme v skladu s standardom SIST EN 14181 za kurilne naprave s toplotno močjo, večjo od 2,5 MW in enako ali manjšo od 20 MW, pri uporabi trdnega goriva, ki niso odpadki.
(občasno obratovanje naprav)
(1) Ne glede na določbe 23. člena in 24. člena te uredbe se trajne meritve ne izvajajo na napravah, ki obratujejo manj kot 500 obratovalnih ur na leto v tekočem povprečju petih let.
(2) Ne glede na mejne vrednosti iz prvega in drugega odstavka 13. člena ter drugega in tretjega odstavka 29. člena te uredbe se pri prvih in občasnih meritvah za kurilne naprave na trdna goriva, ki obratujejo manj kot 500 obratovalnih ur na leto v tekočem povprečju petih let, meri samo emisija prahu, pri čemer se uporabi mejna vrednost:
– 200 mg/m3 za obstoječe kurilne naprave,
– 100 mg/m3 za nove kurilne naprave.
(3) Upravljavec naprave iz prvega odstavka tega člena mora vsako leto do 31. marca predložiti ministrstvu poročilo o obratovanju naprav za preteklo leto, iz katerega je razvidno, da obratovalni čas v preteklem letu ni presegal omejitve števila obratovalnih ur.
VII. OBVEZNOSTI UPRAVLJAVCA
(podatki o obratovanju naprav)
(1) Upravljavec naprave hrani najmanj šest let naslednje podatke o:
– meritvah iz 23. in 24. člena te uredbe;
– vrstah in količini goriva, uporabljenega v napravi;
– obratovalnih urah iz tretjega odstavka prejšnjega člena;
– okvarah, motnjah in sprejetih ukrepih iz prvega odstavka 21. člena in prvega odstavka 22. člena te uredbe.
(2) Upravljavec mora ministrstvu na zahtevo omogočiti vpogled v podatke iz prejšnjega odstavka.
Nadzor nad izvajanjem te uredbe opravlja inšpekcija, pristojna za varstvo okolja, razen nad določbo 9. člena, kolikor se nanaša na dajanje na trg, ki ga opravlja tudi inšpekcija, pristojna za trg.
(prekrški upravljavca kurilne naprave)
(1) Z globo od 10.000 do 50.000 eurov se za prekršek kaznuje upravljavec naprave, ki je vpisan v evidenco naprav iz 6. člena te uredbe in je pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, če ne zagotovi:
– izvajanja meritve nevarnih snovi v ostankih iz biomase iz drugega in tretjega odstavka 9. člena te uredbe;
– obratovanja naprave znotraj mejnih vrednosti iz 13. do 19. člena, drugega odstavka 25. člena, 29. do 36. člena in 38. člena te uredbe;
– izvajanja obratovalnega monitoringa emisij iz 23., 24. in 37. člena te uredbe.
(2) Z globo od 4.000 do 40.000 eurov se za prekršek kaznuje upravljavec naprave, ki je pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, če:
– ne prijavi naprave v evidenco naprav v skladu s 6. členom ter prvim, drugim in četrtim odstavkom 40. člena te uredbe;
– ne prijavi spremembe podatkov v evidenco naprav iz prvega odstavka 7. člena te uredbe;
– dimnih plinov ne izpušča v skladu z 20. členom te uredbe;
– uporablja napravo v okvari brez sprejetja in izvajanja ukrepov iz prvega odstavka 21. člena te uredbe;
– ne prijavi neskladnosti naprave inšpektorju, pristojnemu za okolje, v skladu s tretjim odstavkom 21. člena ali drugim odstavkom 22. člena te uredbe;
– ne hrani rezultatov meritev v skladu s petim odstavkom 9. člena ali petim odstavkom 23. člena ali prvim odstavkom 26. člena te uredbe.
(3) Z globo od 1.200 do 4.000 eurov se za prekršek iz prvega in drugega odstavka tega člena kaznuje tudi odgovorna oseba pravne osebe ali odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika.
(4) Z globo od 1.200 do 4.000 eurov se za prekršek iz prvega in drugega odstavka tega člena kaznuje tudi upravljavec naprave, ki je fizična oseba.
X. PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
(prilagoditev obstoječe kurilne naprave na trdno gorivo)
(1) Upravljavec obstoječe kurilne naprave na trdno gorivo mora prilagoditi njeno obratovanje v zvezi z mejnimi vrednostmi emisij snovi iz drugega odstavka tega člena:
– do dopolnjenih 27 let od leta izdelave obstoječe kurilne naprave ali
– najpozneje do 1. januarja 2030 za obstoječo kurilno napravo s toplotno močjo, ki je enaka ali manjša od 5 MW, kar je prej, in
– najpozneje do 1. januarja 2025 za obstoječo kurilno napravo s toplotno močjo, ki je večja od 5 MW, kar je prej.
(2) Mejne vrednosti za obstoječo kurilno napravo so po rokih iz prejšnjega odstavka za:
1. prah:
– 50 mg/m3 za kurilne naprave s toplotno močjo, enako ali manjšo od 20 MW,
– 30 mg/m3 za kurilne naprave s toplotno močjo, večjo od 20 MW;
2. CO:
– 160 mg/m3 pri uporabi premoga, briketov in koksa iz premoga,
– 225 mg/m3 pri uporabi goriva, ki ni premog, briketi in koks iz premoga;
3. NOx 650 mg/m3;
4. SO2:
– 200 mg/m3 pri uporabi biomase, vendar ne za kurilne naprave, v katerih se uporablja slama ali izključno lesna biomasa,
– 300 mg/m3 pri uporabi slame,
– 1100 mg/m3 pri uporabi izključno lesne biomase in goriva, ki ni biomasa, v kurilnih napravah s toplotno močjo, enako ali manjšo od 20 MW,
– 400 mg/m3 pri uporabi izključno lesne biomase in goriva, ki ni biomasa, v kurilnih napravah s toplotno močjo, večjo od 20 MW;
5. celotni organski ogljik 15 mg/m3 pri uporabi naravnega lesa, lesnih ostankov, rastlinskih ostankov, briketov in peletov iz naravnega lesa.
(3) Do prilagoditve obstoječe kurilne naprave, ki je bila zgrajena ali dana v obratovanje do 31. decembra 2011 ali za katero je bilo do 31. decembra 2011 pridobljeno okoljevarstveno soglasje ali gradbeno dovoljenje, se ne glede na določbo prvega odstavka 13. člena te uredbe uporablja mejna vrednost do roka iz prvega odstavka tega člena za:
1. prah:
– 160 mg/m3 za kurilne naprave s toplotno močjo, manjšo od 5 MW, pri uporabi premoga, briketov in koksa iz premoga,
– 225 mg/m3 za kurilne naprave s toplotno močjo, enako ali večjo od 5 MW, pri uporabi goriva, ki ni premog, briketi in koks iz premoga,
– 55 mg/m3 za kurilne naprave s toplotno močjo, manjšo od 5 MW, pri uporabi premoga, briketov in koksa iz premoga,
– 75 mg/m3 za kurilne naprave s toplotno močjo, enako ali večjo od 5 MW, pri uporabi goriva, ki ni premog, briketi in koks iz premoga;
2. CO:
– 325 mg/m3 pri uporabi premoga, briketov in koksa iz premoga,
– 450 mg/m3 pri uporabi goriva, ki ni premog, briketi in koks iz premoga;
3. NOx:
– 700 mg/m3 pri uporabi premoga, briketov in koksa iz premoga,
– 975 mg/m3 pri uporabi goriva, ki ni premog, briketi in koks iz premoga;
4. SO2:
– 1820 mg/m3 pri uporabi premoga, briketov in koksa iz premoga,
– 2550 mg/m3 pri uporabi goriva, ki ni premog, briketi in koks iz premoga;
5. didušikov oksid 160 mg/m3 za kurilne naprave s kuriščem z zgorevanjem v lebdeči plasti pri uporabi premoga;
6. celotni organski ogljik 75 mg/m3 pri uporabi naravnega lesa, lesnih ostankov, rastlinskih ostankov, briketov in peletov iz naravnega lesa.
(4) Ne glede na 1. in 2. točko prejšnjega odstavka se za rekonstruirano obstoječo kurilno napravo, ki je bila izdelana pred letom 1995, pri uporabi naravnega lesa, lesnih ostankov, rastlinskih ostankov, briketov in peletov iz naravnega lesa ne glede na toplotno moč uporabi mejna vrednost za:
– prah 225 mg/m3,
– CO 1500 mg/m3.
(prilagoditev obstoječe kurilne naprave na tekoče gorivo)
(1) Upravljavec obstoječe kurilne naprave na tekoče gorivo mora prilagoditi njeno obratovanje v zvezi z mejnimi vrednostmi emisij snovi iz drugega odstavka tega člena:
– do dopolnjenih 27 let od leta izdelave obstoječe kurilne naprave ali
– najpozneje do 1. januarja 2030 za obstoječo kurilno napravo s toplotno močjo, ki je enaka ali manjša od 5 MW, kar je prej, in
– najpozneje do 1. januarja 2025 za obstoječo kurilno napravo s toplotno močjo, ki je večja od 5 MW, kar je prej.
(2) Mejne vrednosti za obstoječo kurilno napravo so po rokih iz prejšnjega odstavka za:
1. prah:
– 30 mg/m3 za kurilne naprave s toplotno močjo, večjo od 5 MW, pri uporabi goriva, ki ni plinsko olje,
– 50 mg/m3 za kurilne naprave s toplotno močjo, enako ali manjšo od 5 MW, pri uporabi goriva, ki ni plinsko olje;
2. NOx:
– 200 mg/m3 pri uporabi plinskega olja,
– 650 mg/m3 pri uporabi tekočega goriva, ki ni plinsko olje;
3. SO2:
– 350 mg/m3 za kurilne naprave s toplotno močjo, večjo od 5 MW, pri uporabi goriva, ki ni plinsko olje,
– 650 mg/m3 za kurilne naprave s toplotno močjo, enako ali manjšo od 5 MW, pri uporabi goriva, ki ni plinsko olje.
(3) Do prilagoditve obstoječe kurilne naprave, ki je bila zgrajena ali dana v obratovanje do 31. decembra 2011 ali za katero je bilo do 31. decembra 2011 pridobljeno okoljevarstveno soglasje ali gradbeno dovoljenje, se ne glede na določbo prvega odstavka 14. člena te uredbe uporablja mejna vrednost do rokov iz prvega odstavka tega člena za:
1. prah:
– 50 mg/m3 pri uporabi goriv, ki niso rastlinski ostanki iz proizvodnje in obdelave celuloze, plinsko olje, metanol, etanol, neobdelano rastlinsko olje in metilester iz rastlinskega olja,
– 60 mg/m3 pri uporabi rastlinskih ostankov iz proizvodnje in obdelave celuloze;
2. dimno število 1 pri uporabi plinskega olja, metanola, etanola, neobdelanega rastlinskega olja in metilestra iz rastlinskega olja;
3. CO:
– 205 mg/m3 pri uporabi rastlinskih ostankov iz proizvodnje in obdelave celuloze,
– 170 mg/m3 pri uporabi goriv, ki niso rastlinski ostanki iz proizvodnje in obdelave celuloze;
4. NOx:
– 250 mg/m3 pri uporabi plinskega olja,
– 350 mg/m3 pri uporabi težkega kurilnega olja;
5. SO2:
– 1700 mg/m3 pri uporabi rastlinskih ostankov iz proizvodnje in obdelave celuloze,
– 2040 mg/m3 pri uporabi goriv, ki niso rastlinski ostanki iz proizvodnje in obdelave celuloze.
(4) Ne glede na 4. točko prvega odstavka 14. člena te uredbe in prvo alinejo 4. točke prejšnjega odstavka se mejna vrednost za NOx pri uporabi plinskega olja v obstoječih kurilnih napravah, v katerem vsebnost dušika presega 0,09 masnega odstotka, do rokov iz prvega odstavka tega člena izračuna na naslednji način:
mejna vrednost NOx = – 830 • x2 + 1700 • x + 200
pri čemer je x vsebnost dušika, izražena v masnih odstotkih.
(5) Mejna vrednost za NOx se pri uporabi plinskega olja v obstoječih kurilnih napravah, v katerem vsebnost dušika presega vrednost 140 mg/kg, do rokov iz prvega odstavka tega člena upošteva na način, da se v dimnih plinih izmerjena koncentracija NOx preračuna na referenčno vsebnost dušika po metodi iz standarda SIST EN 267 (dodatek b).
(6) Ne glede na prvo in tretjo alinejo prvega odstavka in 3. točko drugega odstavka tega člena je po prilagoditvi obstoječe kurilne naprave s toplotno močjo, večjo od 5 MW in enako ali manjšo od 20 MW, mejna vrednost za SO2 do 1. januarja 2030 pri uporabi težkega kurilnega olja 850 mg/m3.
(obratovanje obstoječe kurilne naprave s toplotno močjo do 5 MW pri uporabi tekočega goriva)
(1) Ne glede na določbi prvega odstavka 14. člena in tretjega odstavka prejšnjega člena se za obstoječo kurilno napravo, ki ni naprava iz petega odstavka 23. člena te uredbe, s toplotno močjo, manjšo od 5 MW, pri uporabi tekočega goriva uporablja mejna vrednost do rokov iz prvega odstavka prejšnjega člena za:
1. dimno število 1;
2. CO 150 mg/kWh;
3. NOx:
– 185 mg/kWh za kurilno napravo, ki ni kurilna naprava iz naslednje alineje;
– 250 mg/m3 za kurilno napravo s kombiniranim kuriščem na plinasto gorivo pri uporabi rezervnega tekočega goriva manj kot 300 obratovalnih ur na leto v tekočem povprečju treh let;
4. toplotno izgubo z dimnimi plini največ dve odstotni točki več od toplotnih izgub pri vgrajenem atmosferskem gorilniku oziroma največ eno odstotno točko več od toplotnih izgub pri drugih gorilnikih, pri čemer je največja vrednost toplotnih izgub 6 %. Toplotna izguba se izračuna na način, določen v predpisu, ki ureja emisijo snovi v zrak iz malih in srednjih kurilnih naprav.
(2) Za obstoječe kurilne naprave iz prejšnjega odstavka se do rokov iz prvega odstavka prejšnjega člena:
– ne uporabljajo določbe petega odstavka 2. člena, prvega in tretjega odstavka 10. člena, 21. člena, 22. člena ter prve in tretje alineje prvega odstavka 23. člena te uredbe;
– uporablja za vprašanja glede obratovalnega monitoringa emisije snovi v zrak, ki niso urejena s to uredbo, predpis, ki ureja oskrbo malih kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov pri opravljanju javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih plinov in zračnikov.
(3) Upravljavec obstoječe kurilne naprave, ki ni naprava iz petega odstavka 23. člena te uredbe, s toplotno močjo, manjšo od 5 MW, na tekoče gorivo mora v koledarskem letu 2030 prvič zagotoviti izvedbo občasnih meritev emisije snovi v skladu s predpisom, ki ureja prve meritve in obratovalni monitoring emisije snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja ter pogoje za njegovo izvajanje.
(prilagoditev obstoječe kurilne naprave na plinasto gorivo)
(1) Upravljavec obstoječe kurilne naprave na plinasto gorivo mora prilagoditi njeno obratovanje v zvezi z mejnimi vrednostmi emisij snovi iz drugega odstavka tega člena:
– do dopolnjenih 27 let od leta izdelave obstoječe kurilne naprave ali
– najpozneje do 1. januarja 2030 za obstoječo kurilno napravo s toplotno močjo, ki je enaka ali manjša od 5 MW, kar je prej, in
– najpozneje do 1. januarja 2025 za obstoječo kurilno napravo s toplotno močjo, ki je večja od 5 MW, kar je prej.
(2) Mejne vrednosti za obstoječo kurilno napravo so po rokih iz prejšnjega odstavka za:
1. CO 80 mg/m3;
2. NOx:
– 250 mg/m3 za kurilne naprave s toplotno močjo, enako ali manjšo od 5 MW,
– 250 mg/m3 za kurilne naprave s toplotno močjo, večjo od 5 MW, pri uporabi goriva, ki ni zemeljski plin,
– 200 mg/m3 za kurilne naprave s toplotno močjo, večjo od 5 MW, pri uporabi zemeljskega plina;
3. SO2:
– 35 mg/m3 za kurilne naprave s toplotno močjo, večjo od 5 MW, pri uporabi goriva, ki ni zemeljski plin, bioplin in nizkokalorični plin iz koksarn ali nizkokalorični plin iz plavžev v železarski in jeklarski industriji,
– 170 mg/m3 za kurilne naprave s toplotno močjo, večjo od 5 MW, pri uporabi bioplina,
– 200 mg/m3 za kurilne naprave s toplotno močjo, enako ali manjšo od 5 MW, pri uporabi goriva, ki ni zemeljski plin in nizkokalorični plin iz koksarn v železarski in jeklarski industriji,
– 200 mg/m3 za kurilne naprave s toplotno močjo, večjo od 5 MW, pri uporabi nizkokaloričnega plina iz plavžev v železarski in jeklarski industriji,
– 400 mg/m3 uporabi nizkokaloričnega plina iz koksarn v železarski in jeklarski industriji.
(3) Do prilagoditve obstoječe kurilne naprave, ki je bila zgrajena ali dana v obratovanje do 31. decembra 2011 ali za katero je bilo do 31. decembra 2011 pridobljeno okoljevarstveno soglasje ali gradbeno dovoljenje, se ne glede na določbo prvega odstavka 15. člena te uredbe uporablja mejna vrednost do rokov iz prvega odstavka tega člena za:
1. prah:
– 5 mg/m3 za kurilne naprave s toplotno močjo, enako ali večjo od 20 MW, pri uporabi zemeljskega plina, utekočinjenega naftnega plina,
– 10 mg/m3 za kurilne naprave s toplotno močjo, enako ali večjo od 20 MW, pri uporabi goriva, ki ni zemeljski plin, utekočinjen naftni plin, rafinerijski plin, plini iz blata čistilnih naprav in bioplin;
2. CO 100 mg/m3;
3. NOx 200 mg/m3;
4. SO2:
– 35 mg/m3 pri uporabi zemeljskega plina ali utekočinjenega naftnega plina,
– 350 mg/m3 pri uporabi goriva, ki ni zemeljski plin in utekočinjeni naftni plin.
(obratovanje obstoječe kurilne naprave s toplotno močjo do 10 MW pri uporabi plinastega goriva)
(1) Ne glede na določbi prvega odstavka 15. člena in tretjega odstavka prejšnjega člena se za obstoječo kurilno napravo, ki ni naprava iz petega odstavka 23. člena, s toplotno močjo, manjšo od 10 MW, pri uporabi plinastega goriva uporablja mejna vrednost do rokov iz prvega odstavka prejšnjega člena za:
1. CO 100 mg/kWh;
2. NOx 120 mg/kWh;
3. toplotno izgubo z dimnimi plini največ dve odstotni točki več od toplotnih izgub pri vgrajenem atmosferskem gorilniku oziroma največ eno odstotno točko več od toplotnih izgub pri drugih gorilnikih, pri čemer je največja vrednost toplotnih izgub 6 %. Toplotna izguba se izračuna na način, določen v predpisu, ki ureja emisijo snovi v zrak iz malih in srednjih kurilnih naprav.
(2) Za obstoječe kurilne naprave iz prejšnjega odstavka se do rokov iz prvega odstavka prejšnjega člena:
– ne uporabljajo določbe petega odstavka 2. člena, prvega in tretjega odstavka 10. člena, 21. člena, 22. člena ter prve in tretje alineje prvega odstavka 23. člena te uredbe,
– uporablja za vprašanja glede obratovalnega monitoringa emisije snovi v zrak, ki niso urejena s to uredbo, predpis, ki ureja oskrbo malih kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov pri opravljanju javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih plinov in zračnikov.
(3) Upravljavec obstoječe kurilne naprave, ki ni naprava iz petega odstavka 23. člena, s toplotno močjo, manjšo od 10 MW, na plinasto gorivo mora v koledarskem letu 2030 prvič zagotoviti izvedbo občasnih meritev emisije snovi v skladu s predpisom, ki ureja prve meritve in obratovalni monitoring emisije snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja ter pogoje za njegovo izvajanje.
(prilagoditev obstoječih turbin)
(1) Upravljavec obstoječe turbine s toplotno močjo, enako ali večjo od 1 MW, mora prilagoditi njeno obratovanje v zvezi z mejnimi vrednostmi emisij snovi iz drugega odstavka tega člena:
– do dopolnjenih 27 let od leta izdelave turbine ali
– najpozneje do 1. januarja 2030 za obstoječo turbino s toplotno močjo, ki je enaka ali manjša od 5 MW, kar je prej, in
– najpozneje do 1. januarja 2025 za obstoječo turbino s toplotno močjo, ki je večja od 5 MW, kar je prej.
(2) Mejne vrednosti za obstoječo turbino so po rokih iz prejšnjega odstavka za:
1. prah:
– 10 mg/m3 za turbine s toplotno močjo, večjo od 20 MW, pri uporabi tekočega goriva, ki ni plinsko olje,
– 20 mg/m3 za turbine s toplotno, manjšo od 20 MW, pri uporabi tekočega goriva, ki ni plinsko olje;
2. CO 100 mg/m3 pri obremenitvi nad 70 %;
3. NOx:
– 200 mg/m3 pri obremenitvi nad 70 % ter uporabi tekočega goriva in plinastega goriva, ki ni zemeljski plin,
– 150 mg/m3 pri obremenitvi nad 70 % in uporabi zemeljskega plina;
4. SO2:
– 120 mg/m3 pri uporabi tekočega goriva, ki ni plinsko olje,
– 15 mg/m3 pri uporabi plinastega goriva, ki ni zemeljski plin, bioplin in nizkokalorični plin iz koksarn ali nizkokalorični plin iz plavžev v železarski in jeklarski industriji,
– 60 mg/m3 pri uporabi bioplina,
– 65 mg/m3 pri uporabi nizkokaloričnega plina iz plavžev v železarski in jeklarski industriji,
– 130 mg/m3 pri uporabi nizkokaloričnega plina iz koksarn v železarski in jeklarski industriji.
(prilagoditev obstoječih motorjev)
(1) Upravljavec obstoječega motorja s toplotno močjo, enako ali večjo od 1 MW, mora prilagoditi njegovo obratovanje v zvezi z mejnimi vrednostmi emisij snovi iz drugega odstavka tega člena:
– do dopolnjenih 27 let od leta izdelave motorja ali
– najpozneje do 1. januarja 2030 za obstoječi motor s toplotno močjo, ki je enaka ali manjša od 5 MW, kar je prej, in
– najpozneje do 1. januarja 2025 za obstoječi motor s toplotno močjo, ki je večja od 5 MW, kar je prej.
(2) Mejne vrednosti za obstoječi motor so po rokih iz prejšnjega odstavka za:
1. CO:
– 115 mg/m3 pri uporabi tekočega goriva in plinastega goriva, ki ni odlagališčni plin, bioplin, plin iz čistilnih naprav in rudniški plin,
– 375 mg/m3 za motorje na prisilni vžig s toplotno močjo, manjšo od 3 MW, pri uporabi bioplina in plina iz čistilnih naprav,
– 245 mg/m3 za motorje na prisilni vžig s toplotno močjo, enako ali večjo od 3 MW, pri uporabi bioplina in plina iz čistilnih naprav,
– 750 mg/m3 za motorje na kompresijski vžig s toplotno močjo, manjšo od 3 MW, pri uporabi bioplina,
– 245 mg/m3 za motorje na kompresijski vžig s toplotno močjo, enako ali večjo od 3 MW, pri uporabi bioplina in plina iz čistilnih naprav,
– 245 mg/m3 pri uporabi odlagališčnega plina in za motorje na prisilni vžig pri uporabi rudniškega plina;
2. NOx:
– 190 mg/m3 za motorje, ki niso dizelski motorji, ki so se začeli izdelovati pred 18. majem 2006, motorji na dve gorivi med uporabo tekočega goriva in motorji s toplotno močjo, enako ali manjšo od 5 MW, pri uporabi plinskega olja,
– 190 mg/m3 za motorje, ki niso dizelski motorji, ki so se začeli izdelovati pred 18. majem 2006, motorji na dve gorivi med uporabo tekočega goriva in motorji s toplotno močjo, enako ali manjšo od 20 MW, pri uporabi tekočega goriva, ki ni plinsko olje,
– 1850 mg/m3 za dizelske motorje, ki so se začeli izdelovati pred 18. majem 2006, in motorje na dve gorivi pri uporabi tekočega goriva,
– 250 mg/m3 za motorje s toplotno močjo, enako ali manjšo od 5 MW, pri uporabi tekočega goriva,
– 225 mg/m3 za motorje s toplotno močjo, enako ali manjšo od 20 MW, pri uporabi tekočega goriva, ki ni plinsko olje,
– 190 mg/m3 za motorje, ki niso motorji na dve gorivi, med uporabo plinastega goriva,
– 380 mg/m3 za motorje na dve gorivi med uporabo plinastega goriva;
3. SO2:
– 120 mg/m3 pri uporabi tekočega goriva, ki ni plinsko olje,
– 15 mg/m3 pri uporabi plinastega goriva, ki ni zemeljski plin, bioplin in nizkokalorični plin iz koksarn ali nizkokalorični plin iz plavžev v železarski in jeklarski industriji,
– 60 mg/m3 pri uporabi bioplina,
– 65 mg/m3 pri uporabi nizkokaloričnega plina iz plavžev v železarski in jeklarski industriji,
– 130 mg/m3 pri uporabi nizkokaloričnega plina iz koksarn v železarski in jeklarski industriji;
4. formaldehid 25 mg/m3 pri uporabi odpadnega mineralnega in jedilnega olja, odlagališčnega plina, biolina in plina iz čistilnih naprav.
(3) Ne glede na določbo prvega odstavka 19. člena te uredbe se za obstoječe motorje, ki uporabljajo odlagališčni plin, bioplin in plin iz čistilnih naprav ter so bili dani v obratovanje do 15. maja 2010, uporablja mejna vrednost do rokov iz prvega odstavka tega člena za:
1. prah 50 mg/m3;
2. CO:
– 245 mg/m3 pri uporabi odlagališčnega plina,
– 565 mg/m3 za motorje s toplotno močjo, enako ali večjo od 3 MW, pri uporabi bioplina in plina iz čistilnih naprav,
– 940 mg/m3 za motorje s toplotno močjo, manjšo od 3 MW, pri uporabi bioplina in plina iz čistilnih naprav;
3. NOx:
– 375 mg/m3 za motorje s toplotno močjo, enako ali večjo od 3 MW,
– 750 mg/m3 za motorje s toplotno močjo, manjšo od 3 MW.
(mejne vrednosti za nove naprave)
Mejne vrednosti iz drugega odstavka 13. člena, drugega odstavka 14. člena, drugega odstavka 15. člena, drugega odstavka 16. člena, drugega odstavka 17. člena, drugega odstavka 18. člena in drugega odstavka 19. člena te uredbe se za nove naprave začnejo uporabljati 20. decembra 2018.
(združevanje obstoječih naprav)
Upravljavci obstoječih naprav iz 10. člena te uredbe morajo prilagoditi emisije snovi v zrak iz teh naprav mejnim vrednostim glede na skupno moč naprav do rokov iz drugega, tretjega in četrtega odstavka 40. člena te uredbe.
(začetek izvajanja meritev emisije snovi)
(1) Upravljavec kurilne naprave s toplotno močjo do 25 MW na trdno gorivo, ki niso odpadki, ki je začela obratovati pred 21. marcem 2013, mora zagotoviti izvajanje trajnih meritev CO do rokov iz prvega odstavka 29. člena te uredbe.
(2) Upravljavec obstoječe kurilne naprave, ki uporablja odlagališčni plin, mora zagotoviti izvajanje meritev do 1. julija 2018.
(območje degradiranega okolja)
Če je naprava vpisana v evidenco iz 6. člena te uredbe in leži na območju degradiranega okolja, mora upravljavec ne glede na prehodne roke iz prvega odstavka 29. člena, prvega odstavka 30. člena, prvega odstavka 31. člena, prvega odstavka 32. člena in prvega odstavka 33. člena te uredbe prilagoditi obratovanje naprave mejnim vrednostim iz drugega odstavka 29. člena, drugega odstavka 30. člena, drugega odstavka 31. člena, drugega odstavka 32. člena in drugega odstavka 33. člena te uredbe za tisto onesnaževalo, zaradi katerega je območje določeno kot degradirano okolje, v roku iz načrta za kakovost zraka.
(vpis v evidenco naprav in pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja)
(1) Upravljavci novih naprav morajo za obratovanje naprave pridobiti okoljevarstveno dovoljenje v skladu s 4. členom ali napravo vpisati v evidenco v skladu s 6. členom te uredbe pred začetkom obratovanja naprave.
(2) Upravljavci obstoječih naprav, ki bodo začele obratovati po uveljavitvi te uredbe, morajo za obratovanje naprave pridobiti okoljevarstveno dovoljenje v skladu s 4. členom ali napravo vpisati v evidenco v skladu s 6. členom te uredbe pred začetkom obratovanja.
(3) Ministrstvo za obstoječe naprave, ki so obratovale na dan uveljavitve te uredbe in imajo pravnomočno okoljevarstveno dovoljenje, po uradni dolžnosti okoljevarstveno dovoljenje preveri in uskladi z določbami te uredbe v treh letih po uveljavitvi te uredbe.
(4) Upravljavci obstoječih naprav, ki so obratovale na dan uveljavitve te uredbe in niso naprave iz prejšnjega odstavka, morajo prijaviti napravo v evidenco naprav iz 6. člena te uredbe:
– od 1. oktobra 2018 do 31. januarja 2020 za obstoječe naprave s toplotno močjo od 1 MW do manjšo ali enako 2 MW;
– od 1. februarja 2020 do 31. januarja 2021 za obstoječe naprave s toplotno močjo, večjo od 2 MW do manjšo ali enako 5 MW;
– od 1. februarja 2021 do 31. januarja 2022 za obstoječe naprave s toplotno močjo, večjo od 5 MW.
(5) Upravljavci obstoječih naprav, ki so obratovale na dan uveljavitve te uredbe, ki želijo uveljavljati odstopanja od mejnih vrednosti oziroma obratovalnega monitoringa iz drugega odstavka 4. člena te uredbe, morajo vložiti vlogo za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja iz 4. člena te uredbe v rokih iz prejšnjega odstavka.
(1) Določbe 1. do 8. člena, 12. do 19. člena, 22., 23. člena, 28. do 32. člena in 35. člena Uredbe o emisiji snovi v zrak iz malih in srednjih kurilnih naprav (Uradni list RS, št. 24/13, 2/15 in 50/16) se prenehajo uporabljati za srednje kurilne naprave po tej uredbi z dnem uveljavitve te uredbe.
(2) Z dnem uveljavitve te uredbe preneha veljati Uredba o emisiji snovi v zrak iz nepremičnih plinskih turbin z vhodno toplotno močjo manj kot 50 MW in nepremičnih motorjev z notranjim zgorevanjem (Uradni list RS, št. 34/07, 81/07 in 38/10).
Ta uredba začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Št. 00719-20/2018
Ljubljana, dne 14. marca 2018
EVA 2017-2550-0001
Vlada Republike Slovenije
dr. Miroslav Cerar l.r.
