Številka:	U-I-46/15-15
Datum:	25. 4. 2018

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Višjega sodišča v Celju, na seji 25. aprila 2018

1. Tretji odstavek 12. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/08, 97/10 in 63/13) je bil v neskladju z Ustavo, kolikor je določal, naj sodišče zavrže predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse, če vlagatelj niti po pozivu sodišča v skladu s pravili o nepopolnih vlogah ni priložil izpolnjene izjave o premoženjskem stanju na predpisanem obrazcu ali predpisane priloge tudi za družinske člane.

2. Prvi odstavek 21. člena v zvezi s tabelo iz 16. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/08, 97/10, 63/13 in 30/16) se razveljavi v delu, ki določa višino sodnih taks pri vrednosti spornega predmeta nad 500.000 EUR.

3. Odločitev iz 1. točke tega izreka se izvrši na naslednji način:

– sodišče po uradni dolžnosti pridobi podatke o družinskih članih iz obstoječih zbirk podatkov, določenih v zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, četudi gre za podatke, ki so davčna tajnost, če vlagatelj predloga za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse tudi po pozivu sodišča ne priloži izpolnjene izjave o premoženjskem stanju na predpisanem obrazcu ali predpisane priloge za družinske člane, ker družinski člani nočejo sodelovati ali mu nočejo dati podatkov o svojem premoženjskem stanju;

– družinski člani stranke morajo dati sodišču na njegov poziv o svojem premoženjskem stanju podatke, ki se ne vodijo v obstoječih zbirkah podatkov, določenih v zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev.

4. Do drugačne zakonske ureditve se odločitev iz 2. točke tega izreka izvrši tako, da sodišče odmeri sodno takso v višini, predpisani za vrednost spornega predmeta 500.000 EUR, kadar odmerja sodno takso pri vrednosti spornega predmeta nad 500.000 EUR na podlagi prvega odstavka 21. člena v zvezi s tabelo iz 16. člena Zakona o sodnih taksah; če je sodišče že odmerilo sodno takso na podlagi prvega odstavka 21. člena v zvezi s tabelo iz 16. člena Zakona o sodnih taksah, pa vrednost spornega predmeta presega 500.000 EUR in je vložen predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse ali ugovor zoper plačilni nalog, o katerem še ni pravnomočno odločeno, sodišče po uradni dolžnosti izda nov plačilni nalog, upoštevajoč način izvršitve iz te točke izreka.

1. Višje sodišče v Celju vlaga zahtevo za oceno ustavnosti tretjega odstavka 12. člena Zakona o sodnih taksah iz 1. točke izreka te odločbe (v nadaljevanju ZST-1/13) in prvega odstavka 21. člena Zakona o sodnih taksah iz 2. točke izreka te odločbe (v nadaljevanju ZST-1). Predlagatelj je pred vložitvijo zahteve prekinil postopek odločanja o pritožbi prvotožene stranke zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim je zavrnilo predloge prvotožene stranke za oprostitev plačila celotne sodne takse, za odlog plačila delno oproščene sodne takse in za obročno plačilo delno oproščene sodne takse ter ugodilo predlogu za obročno plačilo sodne takse v desetih zaporednih mesečnih obrokih po 9.133,50 EUR za pritožbo zoper sklep in vmesno sodbo. Z istim sklepom je predlagatelj prekinil tudi pritožbeni postopek odločanja o pritožbi drugotožene stranke zoper sklep sodišča prve stopnje o zavrženju predloga za oprostitev plačila celotne sodne takse oziroma podredno za odlog plačila delno oproščene sodne takse oziroma za obročno plačilo delno oproščene sodne takse za pritožbo zoper sklep in vmesno sodbo.

2. Predlagatelj opozarja, da je plačilo sodne takse po 8. členu ZST-1 v zvezi s 105.a členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08 – v nadaljevanju ZPP) procesna predpostavka za vsebinsko odločanje o pritožbi. Če sodna taksa za pritožbo v roku iz drugega odstavka 105.a člena ZPP ni plačana in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse, se po tretjem odstavku istega člena šteje, da je pritožba umaknjena, kar pomeni, da pritožbeno sodišče v takem primeru o pritožbi ne bo odločilo vsebinsko. Predlagatelj navaja, da mora stranka k predlogu za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse v skladu z drugim odstavkom 12. člena ZST-1/13 priložiti pisno izjavo o svojem premoženjskem stanju in premoženjskem stanju svojih družinskih članov. Če izjava ni vložena na predpisanem obrazcu ali če obrazcu niso priložene predpisane priloge, sodišče ravna v skladu s pravili o nepopolnih vlogah, kar je bilo uvedeno s prvim odstavkom 8. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 97/10 – v nadaljevanju ZST-1A). Pred uveljavitvijo ZST-1A je v sodni praksi prevladovalo stališče, da predložitev izjave o premoženjskem stanju na obrazcu ni nujni pogoj za vsebinsko odločanje o predlogu, veljalo je namreč stališče, da je pomembna vsebina izjave, ne pa njena oblika. Z ZST-1A naj bi zakonodajalec tako razlago izrecno želel izključiti. Tako naj bi bilo od začetka veljavnosti ZST-1A povsem jasno, da je izjava o premoženjskem stanju vlagatelja in njegovih družinskih članov s predpisanimi prilogami nujni pogoj za odločanje o utemeljenosti predloga za oprostitev plačila sodnih taks. Predlagatelj trdi, da mora sodišče predlog na podlagi tretjega odstavka 12. člena ZST-1/13 v zvezi s petim odstavkom 108. člena ZPP zavreči, če tudi po pozivu sodišča prve stopnje vlagatelj pomanjkljivosti predloga za oprostitev plačila sodne takse ne odpravi. Zatrjuje, da z ustaljenimi metodami razlage zakona ni mogoče priti do drugačne razlage tretjega odstavka 12. člena ZST-1/13, ki bi bila skladna z Ustavo. Pravi, da je navedena ureditev, ki jo je uvedel ZST-1A, stroga, ker vlagatelju onemogoča, da bi svoje premoženjsko stanje izkazoval in dokazoval na drugačen način. Še posebno stroga naj bi bila zahteva po predložitvi izjave o premoženjskem stanju na predpisanem obrazcu tudi za družinske člane predlagatelja taksne oprostitve. Taka ureditev naj bi na eni strani te družinske člane, ki niso neposredno udeleženi v postopku, prisiljevala k privolitvi v poseg v ustavno varovano pravico do zasebnosti iz 35. člena Ustave (katere del naj bi bila tudi pravica ohraniti zasebnost podatkov o svojem premoženjskem stanju) in na drugi strani predlagatelja taksne oprostitve prisiljevala k temu, da od svojih družinskih članov na vsak način poskuša pridobiti izjavo o premoženjskem stanju, ker bo v nasprotnem primeru njegov predlog za taksno oprostitev zavržen. V takem primeru bo posledično stranka morala plačati celotno sodno takso, kar v primeru dejanske nezmožnosti plačila pomeni, da predlagatelj taksne oprostitve ne bo mogel uresničiti pravice do sodnega varstva in pravice do pravnega sredstva. Izpodbijana ureditev naj bi bila problematična zlasti zato, ker se v primeru, ko stranka v izjavi o premoženjskem stanju ne navede upoštevnih podatkov o svojih družinskih članih, predlog za taksno ugodnost zavrže brez upoštevanja razlogov, zaradi katerih stranka predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ni predložila izjave o premoženjskem stanju družinskih članov. Predlagatelj priznava nujnost celovite presoje finančnega in premoženjskega stanja stranke, v okviru katere je treba upoštevati tudi premoženjsko stanje njenih družinskih članov, vendar meni, da je ureditev v izpodbijanem delu protiustavna. Namesto protiustavne ureditve predlaga, naj zakon sodišču da pooblastilo, da po uradni dolžnosti pridobi podatke o premoženjskem stanju družinskih članov stranke, ki zaproša za taksne ugodnosti. Predlagatelj pojasnjuje, da ni mogoče smiselno uporabiti četrtega odstavka 12. člena ZST-1/13 za preverjanje podatkov v izjavi o premoženjskem stanju, ker je navedeno določbo mogoče uporabiti le, če sodišče dvomi o resničnosti navedb v izjavi o premoženjskem stanju, ne pa v primeru, ko družinski člani ne želijo sodelovati v postopku in ne želijo razkriti svojih podatkov. Opozori, da ima odločitev sodišča o zavrženju predloga za taksno ugodnost za posledico, da mora drugotožena stranka za pritožbeni postopek zoper vmesno sodbo plačati sodno takso v celoti, tj. v znesku 91.335 EUR.

3. Ob odločanju o pritožbi prvotožene stranke, ki ji je sodišče prve stopnje odobrilo le obročno plačilo sodne takse v višini 91.335 EUR v desetih mesečnih obrokih, se je predlagatelju postavilo vprašanje ustavnosti prvega odstavka 21. člena ZST-1, ki določa, da v primeru odmere sodne takse po tabeli iz 16. člena ZST-1 vrednost spornega predmeta znaša največ 30.000.000 EUR. Čeprav ima zakonodajalec pri določanju višine sodnih taks široko polje proste presoje, naj tako enormno povečanje najvišjih sodnih taks za vrednosti spornega predmeta nad 500.000 EUR nikakor ne bi bilo na mestu, saj za to ni najti razumnega razloga v spremenjenih družbenih in ekonomskih okoliščinah. Predlagatelj navaja, da znaša najvišja taksa za pravdni postopek pri vrednosti spornega predmeta 30.000.000 EUR na podlagi prvega odstavka 21. člena v zvezi s 16. členom ZST-1 tako za postopek na prvi stopnji kot tudi za pritožbeni postopek 201.225 EUR, medtem ko naj bi najvišja taksa po prej veljavnem Zakonu o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 20/04 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZST) za vsakega izmed omenjenih postopkov znašala 3.284 EUR. Kot navaja predlagatelj, to pomeni, da se je najvišja taksa povečala za 61,27-krat oziroma za 6127 %, medtem ko se najnižja sodna taksa ni bistveno zvišala. Zatrjuje, da tako visoka sodna taksa za pravde, v katerih je vrednost spornega predmeta nad 500.000 EUR, nedvomno negativno vpliva na učinkovito uveljavljanje pravice do sodnega varstva in pravice do pravnega sredstva, saj si bodo tako visoke sodne takse lahko »privoščile« le pravne osebe, ki so v najboljši finančni in premoženjski kondiciji, in le izjemno redki posamezniki. Instituti oprostitve, delne oprostitve, odloga plačila in obročnega plačila sodne takse pri izpodbijanih visokih sodnih taksah naj bi nudili nezadostno varstvo. To naj bi še posebno veljalo takrat, kadar so zavezanci za plačilo sodne takse pravne osebe, ki jim sodišče lahko le delno oprosti plačilo sodne takse oziroma odobri odlog plačila ali obročno plačilo sodne takse, vendar le, kadar je plačilo sodne takse procesna predpostavka. Čeprav razlaga drugega odstavka 11. člena ZST-1 omogoča tudi določitev »simbolne sodne takse«, tak ukrep ni zadosten, saj ta element ob vložitvi tožbe ali pravnega sredstva za stranko ni predvidljiv. Predlagatelj navaja, da je iz Predloga ZST-1 razvidno, da se je predlagatelj zakona glede višine sodnih taks zgledoval po nemški ureditvi sodnih taks, tako da znašajo takse v predlogu zakona 66 % nemških taks. Prav tako naj bi se predlagatelj zakona zgledoval po nemški ureditvi, ki pri nižjih vrednostih predmeta postopka določa precej nižje sodne takse, pri višjih vrednostih predmeta postopka pa precej višje sodne takse, kar naj bi pomenilo pravičnejšo in s tem ustreznejšo ureditev. Zatrjuje, da je zakonodajalec pri določitvi visokih sodnih taks zasledoval ustavno dopusten cilj pravičnejše razdelitve bremena delnega kritja stroškov delovanja sodnega sistema in zato določil pri višjih vrednostih spornega predmeta višje sodne takse, vendar je s takim povišanjem sodnih taks nesorazmerno posegel v pravici iz 23. in 25. člena Ustave.

4. Državni zbor na zahtevo ni odgovoril. Svoje mnenje o navedbah v zahtevi je poslala Vlada. Vlada meni, da tretji odstavek 12. člena ZST-1/13 in prvi odstavek 21. člena ZST-1 ne posegata v pravici iz prvega odstavka 23. člena in 25. člena Ustave, temveč da gre pri izpodbijanih določbah za način izvrševanja navedenih ustavno zagotovljenih pravic. Opozarja, da prvi odstavek 23. člena in 25. člen Ustave ne zahtevata, naj država strankam omogoča brezplačno varstvo njihovih pravic v sodnih postopkih. Sklicuje se na stališče Ustavnega sodišča, da pravici iz prvega odstavka 23. člena in 25. člena Ustave zakonodajalcu prepovedujeta postavljanje nepremostljivih stroškovnih ovir za njuno dejansko in učinkovito izvrševanje. Navaja, da je Ustavno sodišče že večkrat ponovilo splošno stališče, da zakonske določbe o oprostitvi plačila sodnih taks, o pogojih za oprostitev in o dokazovanju teh pogojev pomenijo način uresničevanja pravice do sodnega varstva, pa tudi pravice do pravnega sredstva. Vlada pravi, da kot razume zahtevo, sodišče protiustavnost tretjega odstavka 12. člena ZST-1/13 vidi v obveznosti, da je izjavo o premoženjskem stanju, v katerem so navedeni podatki o premoženjskem stanju stranke in njenih družinskih članov, vključno s predpisanimi prilogami, nujno treba vložiti na predpisanem obrazcu, ter v predpostavki, da se šteje izjava za popolno le v primeru, da so navedeni tako podatki stranke kot tudi njenih družinskih članov, s čimer se družinski člani po mnenju sodišča silijo k razkritju svojih osebnih podatkov. Vlada poudarja, da pri obveznosti vložitve izjave o premoženjskem stanju na predpisanem obrazcu ne gre za nerazumno oviro, ki bi prekomerno oteževala dostop do sodnega varstva. Pravi, da v primeru, ko stranka sama ne poda izjave na predpisanem obrazcu, izpodbijani tretji odstavek 12. člena ZST-1/13 določa, da sodišče ravna v skladu s pravili o nepopolnih vlogah. To naj bi pomenilo, da sodišče vlogo zavrže šele, če stranka v postavljenem roku predloga ne dopolni. Sodišče naj bi stranko prav tako seznanilo s posledico zavrženja predloga, če predloga ne dopolni. Zato naj bi imela stranka možnost, da predlog za oprostitev ali odlog plačila ali obročno plačilo sodnih taks dopolni tako, da predloži manjkajočo izjavo o premoženjskem stanju ter se tako izogne posledici zavrženja predloga. Navedbe sodišča glede instituta t. i. exceptio illegalis, ki je bil pred uveljavitvijo ZST-1A uporabljen v sodni praksi, med drugim tudi v zadevi Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 153/2009, na katero se sklicuje predlagatelj, pa po mnenju Vlade glede na dejansko stanje niso upoštevne v konkretni zadevi. Po mnenju Vlade mora sodišče o predlogu za oprostitev ali odlog plačila ali obročno plačilo sodne takse presojati na podlagi vseh upoštevnih podatkov o materialnem stanju stranke in njenih družinskih članov ter ne samo na podlagi opisa stranke, ki je lahko tudi pomanjkljiv. Vlada meni, da bi ureditev, ki jo predlaga predlagatelj, in sicer, da bi se obveznost predložitve izjave o premoženjskem stanju družinskega člana nadomestila z zakonskim pooblastilom, na podlagi katerega bi sodišče po uradni dolžnosti pridobivalo podatke o premoženjskem stanju družinskih članov stranke, pomenila bistveno večji poseg v ustavno varovano pravico do zasebnosti iz 35. člena Ustave. Veljavni način, po katerem se za preverjanje podatkov o premoženjskem stanju družinskega člana zahteva njegova privolitev, je po mnenju Vlade ustrezen in ne posega v nobeno od ustavno zagotovljenih pravic. Glede izpodbijanega prvega odstavka 21. člena ZST-1 se Vlada sklicuje na več stališč iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-112/98 z dne 17. 6. 1998 (Uradni list RS, št. 50/98, in OdlUS VII, 133), zlasti na stališče, da ima zakonodajalec pri določanju višine sodnih taks dokaj široko polje proste presoje. Ker je ZST-1 vzpostavil popolnoma nov sistem določanja sodnih taks, naj bi bile te težko primerljive s sodnimi taksami po prejšnjem zakonu. Zakonodajalec naj bi se pri tem zgledoval po tedaj veljavni nemški ureditvi sodnih taks ter naj bi hkrati upošteval posebnosti slovenskega pravnega sistema in razmerje med slovenskim in nemškim bruto domačim proizvodom na prebivalca. Vlada meni, da so višine sodnih taks po ZST-1 znotraj meja sprejemljivega in da ne odvračajo od sodnega varstva, še posebno ne, ko gre za varstvo socialno ali drugače pomembnih pravic. Po mnenju Vlade višje določene sodne takse pri visokih vrednostih predmeta postopka, ki so bile po prejšnji ureditvi glede na vrednost spornega predmeta pretirano nizke, pri čemer ima zakonodajalec »škarje in platno«, da jih uravnoteži, niso protiustavne. Institut oprostitve, delne oprostitve ter odloga plačila in obročnega plačila sodne takse naj bi zagotavljal zadosten korektiv pri tistih posameznikih in pravnih osebah, ki zaradi trenutnih materialnih razmer ne bi sami zmogli plačati sodnih taks v predpisani višini. Vlada se tudi ne strinja s stališčem predlagatelja, da ZST-1 ne nudi zadostnega varstva za pravne osebe, ker so zanje uporabljive le določbe o delni oprostitvi, odlogu plačila in obročnem plačilu sodnih taks, ne pa tudi o celotni oprostitvi plačila sodne takse, ker naj bi bil rezultat njihovega predloga premalo predvidljiv. Opozarja, da četudi bi imele pravne osebe možnost predlagati polno oprostitev plačila sodnih taks, možnost uspeha njihovega predloga ne bi bila nič bolj predvidljiva. Primernost izpodbijanih sodnih taks po ZST-1 pa Vlada utemeljuje z odločitvijo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Jankauskas proti Litvi z dne 16. 12. 2003, v kateri naj bi to sodišče izrazilo stališče, da ni nesorazmerno, če država v postopkih zaradi povračila premoženjske škode zaradi obrekovanja predpiše obveznost plačila sodne takse v višini 5 % tožbenega zahtevka. Temu številčnemu kriteriju naj bi ZST-1 vsekakor zadostil, saj znaša višina sodnih taks za pravdni postopek pri vrednosti predmeta postopka nad 185.000 EUR 1,62 % te vrednosti, nato pa narašča degresivno in pri vrednosti 30.000.000 EUR znaša 0,67 % ter se pri še višjih vrednostih predmeta postopka zadnje navedeni delež še znižuje.

5. Z mnenjem Vlade je Ustavno sodišče seznanilo predlagatelja, ki nanj ni odgovoril.

6. Predmet izpodbijanja v tej zadevi je napotitev iz tretjega odstavka 12. člena ZST-1/13, po katerem v primeru, da stranka predlogu za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse ni priložila tudi izjave o premoženjskem stanju svojih družinskih članov na predpisanem obrazcu ali če obrazcu ni priložila predpisane priloge, sodišče ravna v skladu s pravili o nepopolnih vlogah. Izpodbijani tretji odstavek 12. člena ZST-1/13 je bil s 6. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 30/16 – v nadaljevanju ZST-1C) skupaj z drugimi določbami tega člena v celoti nadomeščen z novim 12. členom, ki ne predvideva več, da je treba predlogu za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse predložiti izjavo o premoženjskem stanju za stranke in njene družinske člane.

7. Če je predpis med postopkom pred Ustavnim sodiščem v izpodbijanem delu prenehal veljati ali je bil spremenjen ali dopolnjen, Ustavno sodišče odloči o njegovi ustavnosti oziroma zakonitosti, če predlagatelj ali pobudnik izkaže, da niso bile odpravljene posledice protiustavnosti oziroma nezakonitosti (drugi odstavek 47. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS). V obravnavanem primeru je zahtevo za oceno ustavnosti zakona vložilo Višje sodišče v Celju. Glede na to, da predlagatelj vlaga zahtevo v zvezi z odprtim sodnim postopkom, v katerem mora glede na prehodno določbo 26. člena ZST-1C¹ izpodbijano ureditev uporabiti pri odločanju o pritožbi zoper odločitev o predlogu za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse, so izpolnjeni pogoji iz 47. člena ZUstS za oceno njene ustavnosti.

8. To pomeni, da je predmet presoje izpodbijani del tretjega odstavka 12. člena ZST-1/13, ki je veljal pred uveljavitvijo spremembe ZST-1C.

9. Predlagatelj izpodbija tudi prvi odstavek 21. člena ZST-1, ki določa, da znaša vrednost predmeta postopka največ 30 milijonov EUR, če se sodna taksa odmerja po tabeli iz 16. člena tega zakona.² Predlagatelja ne moti, da se najvišja sodna taksa, kadar se ta odmerja od vrednosti spornega predmeta, odmerja od maksimalne vrednosti spornega predmeta 30 milijonov EUR. Predlagatelj tako dejansko ne izpodbija prvega odstavka 21. člena ZST-1, temveč prvi odstavek 21. člena ZST-1 v zvezi s tabelo iz 16. člena ZST-1 v tistem delu, ki določa višino sodnih taks v primeru vrednosti spornega predmeta nad 500.000 EUR. Izpodbijani prvi odstavek 21. člena v zvezi s 16. členom ZST-1 z ZST-1C ni bil spremenjen, kar pomeni, da v tem delu Ustavno sodišče presoja veljavno ureditev.

10. Predlagateljeva zahteva izvira iz pritožbenega postopka odločanja o predlogu za oprostitev ali odlog plačila ali obročno plačilo sodne takse za pritožbo zoper vmesno sodbo in sklep. Predlagatelj je skladno s 156. členom Ustave upravičen zahtevati presojo ustavnosti tretjega odstavka 12. člena ZST-1/13, saj bi moral navedeno določbo uporabiti pri odločanju o pritožbi drugotožene stranke, ki je fizična oseba, zoper odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju predloga za oprostitev plačila celotne sodne takse oziroma podredno za odlog plačila delno oproščene sodne takse oziroma za obročno plačilo delno oproščene sodne takse za pritožbo zoper sklep in vmesno sodbo. Prav tako je predlagatelj na podlagi 156. člena Ustave upravičen zahtevati tudi presojo prvega odstavka 21. člena v zvezi s tabelo iz 16. člena ZST-1 v tistem delu, ki določa višino sodnih taks v primeru vrednosti spornega predmeta nad 500.000 EUR, saj ju mora uporabiti pri odločanju o pritožbi prvotožene stranke, ki je pravna oseba, zoper odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila celotne sodne takse, za odlog plačila delno oproščene sodne takse in za obročno plačilo delno oproščene sodne takse ter o ugoditvi predlogu prvotožene stranke za obročno plačilo sodne takse v desetih zaporednih mesečnih obrokih po 9.133,50 EUR za plačilo sodne takse za pritožbo zoper sklep in vmesno sodbo.

Ocena ustavnosti tretjega odstavka 12. člena ZST-1/13

11. Predlagatelj zatrjuje, da je protiustavna zahteva, po kateri je treba predlogu za oprostitev ali odlog plačila ali obročno plačilo sodne takse poleg izjave o premoženjskem stanju stranke na predpisanem obrazcu predložiti tudi izpolnjeno izjavo o premoženjskem stanju njenih družinskih članov skupaj s prilogami, četudi ti ne želijo sodelovati ali ne želijo razkriti svojih podatkov, ter da se predlog stranke, ki mu izjava o premoženjskem stanju njenih družinskih članov na predpisanem obrazcu skupaj s prilogami tudi po pozivu ni predložena, zavrže. Izpodbijana ureditev naj bi imela za posledico, da bo stranka morala plačati celotno sodno takso, kar pa v primeru dejanske nezmožnosti plačila celotne sodne takse pomeni, da ne bo mogla uresničiti pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave in pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.

12. Do uporabe izpodbijanega tretjega odstavka 12. člena ZST-1/13 je v konkretnem primeru prišlo v pritožbenem postopku. Vendar lahko do uporabe izpodbijane določbe pride tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje in v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, zato je Ustavno sodišče presojo izpodbijanih določb opravilo tako z vidika pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave kot z vidika pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.

13. Iz pravice do sodnega varstva ne izhaja, da bi morala država zagotoviti brezplačno sodno varstvo (odločba št. U-I-112/98, 6. točka obrazložitve), iz pravice do pravnega sredstva pa ne izhaja, da bi morala država zagotoviti brezplačno vlaganje pritožb in drugih pravnih sredstev zoper odločitve sodišč (odločba št. U-I-213/03 z dne 12. 1. 2006, Uradni list RS, št. 13/06, in OdlUS XV, 2, 29. točka obrazložitve). Država torej lahko dostop do sodišč in vlaganje pravnih sredstev zoper njihove odločitve pogojuje s plačilom sodnih taks, podlago za to ima v 146. členu Ustave.³ Namen sodne takse je, da stranke delno krijejo stroške, ki nastanejo z delom sodišč, torej plačilo konkretne storitve, praviloma v zasebnem interesu.⁴ Na omenjena stališča se je Ustavno sodišče sklicevalo v odločbi št. U-I-191/14 z dne 12. 2. 2015 (Uradni list RS, št. 19/15, 10. točka obrazložitve) in delno v odločbi št. U-I-85/14 z dne 10. 7. 2014 (Uradni list RS, št. 58/14, 7. točka obrazložitve).

14. ESČP obveznosti plačila sodne takse ne pojmuje kot tako omejitev izvrševanja pravice do dostopa do sodišča iz prvega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP), ki bi bila sama po sebi (per se) nedopustna.⁵ Po stališču ESČP pravica do dostopa do sodišča ni absolutna pravica in je lahko predmet omejitev, saj sama narava te pravice zahteva, naj država natančneje uredi način njenega izvrševanja.⁶ Prvi odstavek 6. člena EKČP daje državi določeno polje proste presoje.⁷Vendar te omejitve pravice do dostopa do sodišča ne smejo prizadeti na tak način ali v tem obsegu, da bi posegle v samo njeno bistvo.⁸Poseg v pravico do dostopa do sodišča je skladen s prvim odstavkom 6. člena EKČP le, če zasleduje ustavno dopusten cilj in če obstaja razumna mera sorazmernosti med uporabljenimi sredstvi in zasledovanim ciljem.⁹

15. Za obravnavani primer je bistveno, da tako pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave¹⁰ kot tudi pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave¹¹ zakonodajalcu prepovedujeta postavljanje nepremostljivih stroškovnih ovir za njuno dejansko in učinkovito izvrševanje. Odsev te prepovedi je ustavnopravna dolžnost zakonodajalca, da v primeru, če naloži obveznost plačila sodne takse, obenem predvidi institut oprostitve plačila sodnih taks oziroma drugih ustreznih taksnih olajšav za tiste, ki plačila ne zmorejo brez resnih, nesorazmernih žrtev.¹² Ta institut je v funkciji učinkovitega izvrševanja pravic do sodnega varstva in do pravnega sredstva. Da bi zakonodajalec izpolnil ustavno in konvencijsko zahtevo po zagotovitvi dejanskih in učinkovitih pravic do sodnega varstva in do pravnega sredstva, je v ZST-1 uzakonil institut oprostitve plačila sodne takse in uredil pogoje za uveljavitev te pravice. Ustavno sodišče mora najprej presoditi, ali pomeni izpodbijana ureditev zgolj z zakonom predpisan način uresničevanja človekovih pravic do sodnega varstva in do pravnega sredstva, ki je nujen zaradi same narave obeh pravic (drugi odstavek 15. člena Ustave), ali pomeni poseg v ti pravici (tretji odstavek 15. člena Ustave). Prvi je v skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo ustavnoskladen, če ni nerazumen, medtem ko je poseg v človekovo pravico ustavno dopusten le, če poleg testa iz tretjega odstavka 15. člena Ustave prestane še t. i. strogi test sorazmernosti (2. člen Ustave).

16. Že v zgodnejših odločitvah je Ustavno sodišče sprejelo splošno stališče, da zakonske določbe o oprostitvi plačila sodnih taks, o pogojih za oprostitev in o dokazovanju teh pogojev pomenijo način uresničevanja pravice do sodnega varstva, ker narava stvari terja zakonsko ureditev.¹³ To velja tudi glede pravice do pravnega sredstva, saj je zaradi narave te pravice prav tako nujno predpisati pogoje, pod katerimi sme sodišče pritožnika oprostiti sodne takse za pritožbo, in postopek odločanja o oprostitvi oziroma drugih olajšavah te taksne obveznosti.¹⁴ To, da pravica zaradi svoje narave terja zakonsko ureditev načina uresničevanja, samo zase ne izključuje, da posamezna ureditev načina uresničevanja pravice ne pomeni posega v to pravico. Ustavno sodišče je že poudarilo, da so lahko omejitve svobodnega ravnanja strank pri opravljanju procesnih dejanj v nekaterih primerih način uresničevanja pravice, v drugih primerih pa poseg vanjo, ter vzpostavilo merila za razmejevanje med primeri, ko gre za omejitev pravice (poseg vanjo), in primeri, ko gre za določitev načina njenega izvrševanja.¹⁵ Tudi v obravnavanem primeru je zato Ustavno sodišče analiziralo učinek izpodbijane ureditve.

17. Drugi odstavek 12. člena ZST-1/13 zahteva, najstranka predlogu za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse priloži izjavo o svojem premoženjskem stanju in premoženjskem stanju svojih družinskih članov. Podrobnejšo vsebino izjave o premoženjskem stanju, obliko obrazca, na katerem je treba izpolniti izjavo, in priloge, ki jih je treba priložiti obrazcu, na podlagi drugega stavka tretjega odstavka 12. člena ZST-1/13 predpiše minister, pristojen za pravosodje.¹⁶ Če izjava ni vložena na predpisanem obrazcu ali če obrazcu niso priložene predpisane priloge, sodišče ravna v skladu s pravili o nepopolnih vlogah (primerjaj zadnji stavek tretjega odstavka 12. člena ZST-1/13). Iz navedenega nedvomno izhaja, da mora biti izjava o premoženjskem stanju stranke in njenih družinskih članov predložena na predpisanem obrazcu ter da morajo biti priložene predpisane priloge. Izjava o premoženjskem stanju je formalna predpostavka za odločanje o predlogu stranke za oprostitev ali odlog plačila ali obročno plačilo sodnih taks. Če stranka ne predloži izjave o premoženjskem stanju, gre za formalno pomanjkljivo vlogo, kar pomeni, da taka vloga ne vsebuje vsega, kar bi morala, da bi jo sodišče lahko obravnavalo. Kadar stranka predlogu ne priloži izpolnjene izjave o premoženjskem stanju na predpisanem obrazcu, izpodbijana določba sodišče napotuje, naj ravna v skladu s pravili o nepopolnih vlogah, kar pomeni, da jo, ko gre za pravdni postopek, napotuje na 108. člen ZPP. V primeru, da stranka predlogu za oprostitev ali odlog plačila ali obročno plačilo sodne takse ni priložila izjave o svojem premoženjskem stanju in premoženjskem stanju svojih družinskih članov ali je ni priložila na predpisanem obrazcu, sodišče zahteva, naj vlogo popravi ali dopolni (tretji odstavek 12. člena ZST-1/13 v zvezi s prvim odstavkom 108. člena ZPP), hkrati pa sodišče stranki določi rok za popravo ali dopolnitev vloge (tretji odstavek 12. člena ZST-1 v zvezi s tretjim odstavkom 108. člena ZPP). Na podlagi šestega odstavka 108. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 12. člena ZST-1 mora sodišče v zahtevi za dopolnitev ali popravo predloga stranko opozoriti na posledico, če ne bo ravnala v skladu z zahtevo sodišča. To pomeni, da sodišče stranko v pozivu izrecno opozori na to, da bo njen predlog zavržen, če ga ne bo v roku dopolnila oziroma popravila v skladu s pozivom. Šele v primeru, da stranka predloga za oprostitev ali odlog plačila ali obročno plačilo sodne takse ne popravi ali dopolni tako, da je primeren za obravnavo, sodišče predlog zavrže (peti odstavek 108. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 12. člena ZST-1/13). Stranka ima torej možnost, da formalno pomanjkljivost predloga za oprostitev ali odlog plačila ali obročno plačilo sodnih taks odpravi s tem, da ga dopolni ali popravi tako, da predloži izpolnjen obrazec izjave o premoženjskem stanju tudi za svoje družinske člane ter se tako izogne posledici zavrženja predloga.

18. Res je, da 8. člen ZST-1 določa, da je plačilo sodne takse procesna predpostavka za izvedbo postopka ali opravo dejanja, če to določa ustrezni procesni zakon. Taka procesna norma je med drugim vsebovana v 105.a členu ZPP,¹⁷ ki določa, da se vloga oziroma pravno sredstvo šteje za umaknjeno, če stranka sodne takse za vlogo ali pravno sredstvo ne plača v roku iz naloga za plačilo takse in niso izpolnjeni pogoji za oprostitev ali odlog plačila ali obročno plačilo sodnih taks.¹⁸ Navedeno pomeni, da zaradi zavrženja predloga za oprostitev ali odlog plačila ali obročno plačilo sodne takse, ker stranka tudi po pozivu sodišča predloga ni dopolnila ali popravila tako, da bi priložila izpolnjen obrazec izjave o (svojem premoženjskem stanju) in premoženjskem stanju družinskih članov, lahko pride do tega, da se šteje strankina vloga ali pravno sredstvo za umaknjeno, če stranka sodne takse za vlogo ali pravno sredstvo ne plača v roku iz naloga za plačilo. To ima za posledico, da sodišče strankine vloge ali pravnega sredstva ne bo vsebinsko obravnavalo. Zato izpodbijana ureditev iz tretjega odstavka 12. člena ZST-1/13 zaradi učinka na samo vsebino pravice do sodnega varstva ali pravico do pravnega sredstva ali na njeno ustavno varovano jedro pomeni poseg v pravico oziroma njeno omejitev.

19. Človekove pravice je dopustno omejiti le v primerih, ki jih izrecno določa Ustava, ter zaradi varstva pravic drugih in javne koristi (tretji odstavek 15. člena Ustave). Po ustaljeni ustavnosodni presoji¹⁹ je omejitev človekove pravice ali temeljne svoboščine dopustna, če zakonodajalec sledi ustavno dopustnemu cilju in je omejitev skladna s splošnim načelom sorazmernosti (2. člen Ustave).

20. Obveznost predložitve izjave o premoženjskem stanju stranke in njenih družinskih članov na predpisanem obrazcu je bila uvedena z ZST-1A. Z ZST-1A je bila tudi določena posledica, da sodišče ravna v skladu s pravili o nepopolnih vlogah v primeru, če izjava ni vložena na predpisanem obrazcu ali če obrazcu niso priložene predpisane priloge (primerjaj zadnji stavek tretjega odstavka 12. člena ZST-1/13). Cilj izpodbijane ureditve v zakonodajnem gradivu, to je v Predlogu ZST-1A, ni izrecno naveden, prav tako ne izhaja iz mnenja Vlade, posredno pa izhaja iz zakonodajnega gradiva in samih zakonskih določb. Cilj izpodbijane ureditve je, da se s predložitvijo izjave o premoženjskem stanju tudi za družinske člane stranke sodišču zagotovi celovit vpogled v premoženjsko stanje stranke, kar, kot je obrazloženo v nadaljevanju, vključuje tudi premoženjsko stanje njenih družinskih članov. To sodišču omogoča odločitev o upravičenosti stranke do oprostitve ali odloga plačila ali obročnega plačila sodne takse, vse to z namenom, da se z oprostitvijo in odlogom plačila ter obročnim plačilom sodne takse socialno šibkim posameznikom zagotovi dejanski dostop do sodišča in uveljavljanja pravnih sredstev. Gre za ustavno dopusten cilj zakonodajnega urejanja.

21. Ustavno sodišče pri presoji primernosti ukrepa ocenjuje, ali je zasledovani cilj s presojano ureditvijo sploh mogoče doseči. Zato je najprej treba odgovoriti na vprašanje, ali ureditev, po kateri mora stranka predložiti izjavo o premoženjskem stanju na predpisanem obrazcu tudi za družinske člane, sodišču zagotavlja celovit vpogled v premoženjsko stanje stranke. Pri tem je najprej bistveno, da je po zakonodajalčevem stališču za opredelitev upoštevnega premoženjskega stanja stranke ključno vprašanje njenega preživljanja. To nadalje pomeni, da za presojo premoženjskega stanja stranke niso pomembni le njeni prihodki in premoženje, temveč tudi materialni položaj njenih družinskih članov, kar izhaja iz prvega, drugega, tretjega in petega odstavka 11. člena ZST-1/13 (predlagatelj mora, kot je bilo že rečeno, uporabiti zakonsko ureditev, ki je veljala pred uveljavitvijo ZST-1C). Opozoriti velja, da Ustava²⁰ in zakonodaja obveznost preživljanja, ki temelji na načelu družinske solidarnosti, omejujeta na ozek krog družinskih članov. Dolžnost preživljanja obstaja po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/04 – uradno prečiščeno besedilo – ZZZDR) med zakonci, med zunajzakonskimi partnerji ter med starši in otroki. Ustavno sodišče pojasnjuje, da je prvi odstavek 11. člena v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 11. člena ZST-1/13 prvič presojalo v odločbi št. U-I-85/14²¹ in kasneje prvi odstavek 11. člena ZST-1/13 ponovno v odločbi št. U-I-191/14²² ter obakrat ugotovilo njegovo neskladje z Ustavo. Ker je bila protiustavnost odpravljena šele z ZST-1C (presoja pa se v tem delu nanaša na ureditev, ki je veljala pred ZST-1C), je treba v tem primeru upoštevati način izvršitve iz obeh navedenih odločb (glej opombi 21 in 22), še zlasti je upošteven način izvršitve iz odločbe št. U-I-191/14. Način izvršitve iz navedene odločbe veže upravičenost stranke do polne oprostitve plačila sodne takse na ugotovitev, da bi bila tudi z delnim plačilom sodne takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo osebe, ki jih je dolžna preživljati. Tudi drugi in tretji odstavek 11. člena ZST-1/13 vežeta upravičenost do delne oprostitve plačila sodne takse oziroma upravičenost do odložitve plačila sodnih taks ali obročnega plačila sodne takse na pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev, s katerimi se stranka preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. Iz prvega, drugega in tretjega odstavka 11. člena ZST-1/13 tako izhaja, da spadajo v krog družinskih članov, za katere je treba podati izjavo o premoženjskem stanju, tisti družinski člani, ki jih mora stranka preživljati, in tisti družinski člani, ki morajo preživljati stranko. »Sredstva, s katerimi se stranka preživlja sama« (primerjaj prvi, drugi in tretji odstavek 11. člena ZST-1/13), namreč niso nujno le njena sredstva (njeni dohodki oziroma premoženje), temveč lahko tudi sredstva družinskega člana, ki jo mora preživljati. Taka ureditev torej upošteva možnost položaja, ko je stranka, ki je podala predlog za taksno ugodnost, sama preživninski zavezanec ali preživninski upravičenec. Za ugotovitev celovitega premoženjskega stanja stranke (ki je fizična oseba), kar vključuje tudi premoženjsko stanje oseb, ki jih mora stranka preživljati, in oseb, ki morajo preživljati stranko (te zakonske ureditve predlagatelj ne izpodbija), je obveznost predložitve izjave o premoženjskem stanju za družinske člane primeren ukrep.

22. V nadaljevanju je treba oceniti, ali je izpodbijana ureditev tudi nujna. Pri tem je treba upoštevati, da pri oceni nujnosti nekega ukrepa Ustavno sodišče presoja, ali je ukrep nujen, da bi se želeni cilj dosegel tako uspešno in v tisti meri, kot to ta ukrep omogoča; drugače rečeno, drugo sredstvo (ki blažje posega ali sploh ne posega v človekove pravice) lahko spodkoplje nujnost ostrejšega sredstva le, če ni v nobenem pogledu manj učinkovito od njega.²³ Izjava o premoženjskem stanju (tako za stranko kot tudi) za družinske člane v skladu s prvim stavkom tretjega odstavka 12. člena ZST-1 vsebuje zlasti podatke (stranke in njenih) družinskih članov o premoženju, prihrankih in dohodkih (dohodkih in prejemkih, ki so vir dohodnine, dediščine, darila in podobno) v Republiki Sloveniji in v tujini. Izjava o premoženjskem stanju se podaja pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo (primerjaj drugi odstavek 12. člena ZST-1/13), s čimer se poudarja odgovornost (stranke in njenih) družinskih članov, da so v izjavi navedeni podatki resnični, točni in popolni. Zakonodajalec je z obveznostjo stranke, da predloži izjavo o premoženjskem stanju na predpisanem obrazcu tudi za družinske člane, sicer omogočil celovito ugotavljanje njenega premoženjskega stanja in s tem zanesljivo presojo o njeni (ne)upravičenosti do taksne ugodnosti. Vendar ni mogoče prezreti, da je s tem stranko, ki je zavezanec za plačilo sodne takse in je podala predlog za oprostitev ali odlog plačila ali obročno plačilo sodne takse, postavil v položaj, v katerem je usoda tega predloga (lahko) povsem odvisna od pripravljenosti tretjih oseb – njenih družinskih članov – na prostovoljno sodelovanje. Zakonodajalec namreč hkrati ni določil tudi obveznosti družinskih članov, da v postopku taksne ugodnosti sodelujejo in da morajo v njem stranki ali sodišču predložiti podatke o svojem premoženjskem stanju. Ta izhaja iz obveznosti preživljanja ali obveznosti, da jih je stranka dolžna preživljati.Ali bo do vsebinskepresoje strankine upravičenosti do taksne olajšave sploh prišlo, je odvisno od sodelovanja oziroma voljnih ravnanj tretjih oseb, katerih stranka ne more opraviti namesto njih, prav tako pa zahtevi, ki izhaja iz izpodbijane določbe, ne more zadostiti na kakšen drug način. Izpolnitev te obveznosti – formalne predpostavke – je torej za stranko v posameznih primerih lahko nesorazmerno otežena ali celo onemogočena.

23. Bistveno je, da bi zakonodajalec cilj zagotovitve celovitega vpogleda v premoženjsko stanje stranke lahko dosegel tudi tako, da bi sodišču, ki odloča o predlogu za taksno olajšavo, dal zakonsko pooblastilo za opravo poizvedb o premoženju, prihrankih in dohodkih za družinske člane iz obstoječih zbirk podatkov. Za tiste podatke o premoženjskem stanju družinskih članov, za katere se ne vodijo podatki v obstoječih zbirkah podatkov (podatki iz tujine), pa bi lahko zakonodajalec prvenstveno določil obveznost družinskega člana, da te podatke predloži sodišču (ali stranki), s čimer bi dosegel, da usoda strankinega predloga za taksno ugodnost ne bi bila odvisna zgolj od prostovoljne pripravljenosti družinskega člana na sodelovanje. Cilj izpodbijane zakonske obveznosti je tako mogoče doseči z ureditvijo, ki ne bi bila v nobenem pogledu manj učinkovita od izpodbijane, kvečjemu bolj, hkrati pa bi manj posegala v pravici iz prvega odstavka23. členaoziroma 25. člena Ustave. Izkaže se torej, da izpodbijana ureditev, po kateri mora stranka izjavo o premoženjskem stanju na predpisanem obrazcu priložiti tudi za družinske člane, ni nujen ukrep za dosego želenega in ustavno dopustnega cilja, tj. celovitega vpogleda v premoženjsko stanje stranke.

24. Glede na navedeno je bil tretji odstavek 12. člena ZST-1/13 v izpodbijanem delu v neskladju s prvim odstavkom 23. člena in s 25. členom Ustave. Ker izpodbijana določba ne velja več, je Ustavno sodišče skladno s 47. členom ZUstS le ugotovilo njeno protiustavnost (1. točka izreka).

25. Predlagatelj zatrjuje, da je zakonodajalec s povišanjem sodnih taks, kadar se sodna taksa določa glede na vrednost spornega predmeta na podlagi prvega odstavka 21. člena v zvezi s tabelo iz 16. člena ZST-1,²⁴ ko gre za sodne takse pri vrednosti spornega predmeta nad 500.000 EUR, presegel široko polje proste presoje, s čimer je nesorazmerno posegel v pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave in pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.

26. Do uporabe prvega odstavka 21. člena v zvezi s tabelo iz 16. člena ZST-1 (v tistem delu, ki določa višino sodnih taks pri vrednosti spornega predmeta nad 500.000 EUR) pride tako v pritožbenem postopku kot v postopku pred sodiščem prve stopnje in v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, zato je Ustavno sodišče presojo izpodbijanih določb opravilo z vidika obeh pravic.

27. Določanje višine sodne takse spada v polje zakonodajalčeve proste presoje.²⁵ Praviloma mora zakonodajalec upoštevati, da med takso in storitvijo, za katero se ta plačuje, obstajata neposredna zveza in razumno razmerje.²⁶ Vendar so sodne takse specifične do te mere, da se posamezne storitve – to je sodni postopki – tako razlikujejo, da je primerjava mogoča samo na ravni povprečja, medtem ko so v posameznih postopkih mogoča visoka odstopanja v obe smeri.²⁷ Tudi zato je polje zakonodajalčeve proste presoje pri določitvi višine sodnih taks dokaj široko; vendar pa ima tudi to polje svoje skrajne meje, ki bi jih zakonodajalec prestopil zlasti s takim povišanjem dotedanjih ustaljenih oziroma običajnih sodnih taks, ki bi lahko učinkovalo že kot nedopustno omejevanje možnosti dostopa do sodnega varstva²⁸ in do pravnega sredstva.

28. Po stališču ESČP višina sodnih taks lahko nesorazmerno omeji pravico do dostopa do sodišča iz prvega odstavka 6. člena EKČP, vendar zgolj nesorazmernost takse z realnim obsegom storitve sodišča ni dovolj, pač pa je treba pri presoji upoštevati še druga merila (npr. okoliščino, v kateri fazi postopka obveznost plačila zapade in na katero fazo postopka se nanaša, kakšne so posledice neplačila in predvsem okoliščine glede finančne zmožnosti stranke za plačilo).²⁹ Iz prakse ESČP izhaja, da omejitve navedene pravice presoja strožje, kadar je plačilo sodne takse pogoj za vsebinsko obravnavo tožbe, ko zaradi nezmožnosti plačila sodne takse pritožnik odstopi od tožbe oziroma pritožbe in zadeva ni nikoli vsebinsko meritorno obravnavana.³⁰ Nasprotno pa je presoja milejša v primerih, v katerih plačilo sodne takse ni pogoj za vsebinsko obravnavo zadeve, kadar mora sodišče voditi postopek ne glede na to, ali je sodna taksa plačana ali ne.³¹

29. Kot je bilo že povedano, pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave³² in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave³³ zakonodajalcu prepovedujeta postavljanje nepremostljivih stroškovnih ovir za njuno dejansko in učinkovito izvrševanje. Odsev te prepovedi je ustavnopravna dolžnost zakonodajalca, da v primeru, če naloži obveznost plačila sodne takse, obenem predvidi institut oprostitve plačila sodnih taks oziroma drugih ustreznih taksnih olajšav za tiste, ki plačila ne zmorejo brez resnih, nesorazmernih žrtev.³⁴ Ta institut je v funkciji učinkovitega izvrševanja pravice do sodnega varstva in pravice do pritožbe premoženjsko šibkih oziroma šibkejših strank. Vendar pa je institut oprostitve plačila sodnih taks in drugih ustreznih taksnih olajšav namenjen tistim strankam, ki plačila ne zmorejo brez resnih, nesorazmernih žrtev, ne pa tistim strankam, ki plačilo sodne takse glede na svoje premoženjsko stanje zmorejo. Instituti oprostitve plačila sodnih taks, obročnega plačila in odloga plačila sodnih taks namreč niso in ne smejo biti korektiv morebitne protiustavne ureditve visokih sodnih taks. Z vidika pravice do sodnega varstva in pravice do pravnega sredstva so sodne takse lahko protiustavne tudi tedaj, ko je taksni zavezanec stranka, ki je v zelo dobrem premoženjskem stanju in zato ni upravičena do taksnih olajšav, ki pa jo nerazumna višina sodne takse lahko odvrne od uveljavljanja sodnega varstva oziroma vložitve pravnega sredstva.

30. Praviloma spada v široko polje proste presoje zakonodajalca, da določi višino sodne takse v odvisnosti od vrednosti uveljavljenega denarnega zahtevka.³⁵ Na podlagi izpodbijanega prvega odstavka 21. člena ZST-1 v zvezi s tabelo iz 16. člena ZST-1 se višina sodne takse določa na tak način. To, da se sodna taksa določa v odvisnosti od vrednosti spornega predmeta, nedvomno prispeva k temu, da tožeča stranka bolj realno oceni vrednost uveljavljenega denarnega zahtevka, in jo torej odvrača od uveljavljanja pretiranih zahtevkov. Drugače je pri toženi stranki, ki se le sooči z višino postavljenega denarnega zahtevka. Osrednje vprašanje v tej zadevi je, ali je zakonodajalec z višino sodnih taks, kadar se te odmerjajo od vrednosti spornega predmeta na podlagi prvega odstavka 21. člena ZST-1 v zvezi s tabelo iz 16. člena ZST-1 (ki so bile še dodatno zvišane z uveljavitvijo 6. člena ZST-1B), prekoračil skrajne meje svoje proste presoje pri določitvi višine sodnih taks, kadar vrednost spornega predmeta presega 500.000 EUR.

31. Ustavno sodišče ugotavlja, da se po tabeli iz 16. člena ZST-1 sodne takse odmerjajo v rednem pravdnem postopku za postopek na splošno (količnik 3,0), postopku za izdajo plačilnega ali izpraznitvenega naloga (količnik 1,2), postopku o socialnih sporih premoženjske narave (količnik 0,9), individualnih delovnih sporih premoženjske narave (količnik 2,0), stečajnem postopku za povprečno takso (količnik 1,2), postopku prisilne poravnave za povprečno takso (količnik 0,7), postopku za določitev odškodnine v nepravdnem postopku (količnik 1,2), postopku za cenitev in prodajo stvari (količnik 1,2), pa tudi v postopku odločanja o premoženjskopravnem zahtevku v kazenskem postopku (količnik 1,0), o premoženjskopravnem zahtevku v postopku o prekršku (količnik 1,0) in o premoženjskopravnem zahtevku kot adhezijskem postopku v upravnem sporu (količnik 1,0) itd. V navedenih postopkih, v katerih se odmerja taksa po tabeli iz 16. člena ZST-1, taksna tarifa določa različne količnike, od najnižjega (0,7), ki je določen za postopek prisilne poravnave,³⁶ do najvišjega (3,0), ki je na splošno določen za redni pravdni postopek. V nadaljevanju je predstavljena višina določene sodne takse, kadar se ta odmerja od vrednosti spornega predmeta na podlagi tabele iz 16. člena ZST-1 v rednem pravdnem postopku, v katerem je za postopek na splošno določen količnik 3,0, ki v nadaljevanju služi kot izhodišče te ustavnosodne presoje, ker so to najštevilnejši postopki.³⁷ V rednem pravdnem postopku pri vrednosti spornega predmeta:

– 500.000 EUR znaša sodna taksa 6.525 EUR na vsaki stopnji sojenja, na vseh treh stopnjah sojenja torej skupno 19.575 EUR;

– 1.000.000 EUR znaša sodna taksa 9.825 EUR na vsaki stopnji sojenja, na treh stopnjah sojenja pa 29.475 EUR;

– 5.000.000 EUR znaša sodna taksa 36.225 EUR na vsaki stopnji sojenja, na treh stopnjah sojenja pa 108.675 EUR;

– 10.000.000 EUR znaša sodna taksa 69.225 EUR na vsaki stopnji sojenja, na treh stopnjah sojenja 207.675 EUR;

– 30.000.000 EUR znaša sodna taksa 201.225 EUR za vsako stopnjo sojenja, na treh stopnjah sojenja pa 603.675 EUR.

Navedeno pokaže, da so, kadar se višina sodne takse odmerja od tabele iz 16. člena ZST-1, pri vrednostih spornega predmeta nad 500.000 EUR odmerjene sodne takse v absolutnem znesku zelo visoke. Če preračunamo, kolikšen odstotek sodne takse to pomeni glede na vrednost uveljavljanega zahtevka, pa se izkaže, da pri vrednosti spornega predmeta:

– 500.000 EUR odmerjena sodna taksa na eni stopnji znaša 1,31 %, na treh stopnjah sojenja 3,92 % uveljavljenega zneska;

– 1.000.000 EUR odmerjena sodna taksa na eni stopnji sojenja znaša 0,98 %, na treh stopnjah pa 2,95 %;

– 5.000.000 EUR odmerjena sodna taksa na eni stopnji sojenja znaša 0,72 %, na treh stopnjah pa 2,17 %;

– 10.000.000 EUR odmerjena sodna taksa na eni stopnji sojenja znaša 0,69 %, na treh stopnjah pa 2,08 %;

– 30.000.000 EUR odmerjena sodna taksa na eni stopnji sojenja znaša 0,67 %, na treh stopnjah sojenja pa 2,01 %.

Izkaže se torej, da se odmerjene sodne takse pri vrednosti spornega predmeta nad 500.000 EUR s povečanjem uveljavljane vrednosti spornega predmeta v relativnem smislu znižujejo.

32. Po ZST je najvišja sodna taksa za postopek na prvi stopnji sojenja znašala dvakrat³⁸ po 20.000 točk, kar je ob vrednosti točke 0,0821 EUR znašalo 3.284 EUR, prav toliko, torej 3.284 EUR, pa je znašala najvišja sodna taksa tudi za pritožbo zoper sodbo³⁹ in za revizijo,⁴⁰ skupno torej na treh stopnjah sojenja največ 9.852 EUR. To pomeni, da se je najvišja sodna taksa, kadar se ta po novi ureditvi odmerja od vrednosti spornega predmeta, za vsako stopnjo sojenja s 3.284 EUR zvišala na 201.225 EUR. Nasprotno pa se sodna taksa pri najnižjih vrednostih spornega predmeta ni bistveno spremenila. Pri vrednosti spornega predmeta do 10.000 točk oziroma 821 EUR (10.000 točk x 0,0821 EUR) je sodna taksa po ZST za prvo stopnjo sojenja znašala 98,52 EUR (600 točk x 0,0821 EUR x 2). Pri vrednosti spornega predmeta 900 EUR po ZST-1 sodna taksa znaša 102 EUR. Najnižja sodna taksa, kadar se odmerja od vrednosti spornega predmeta do 300 EUR, se je po ZST-1 celo znižala in znaša zgolj 54 EUR.

33. Vlada je sicer v mnenju ponovila tisto, kar izhaja že iz Predloga ZST-1,⁴¹ da se je pri določanju višine sodnih taks v tabeli iz 16. člena ZST-1 zgledovala zlasti po nemškem zakonu (Gerichtskostengesetz) in da sodne takse iz navedene tabele znašajo 66 % nemških sodnih taks. Iz navedenega predloga zakona izhaja, da so sodne takse po Predlogu ZST-1 do mejne vrednosti spornega predmeta 185.000 EUR, kjer je po prejšnjem zakonu določen limit, povprečno enako visoke kot takse po ZST, pri višjih vrednostih spornega predmeta pa takse po ZST in po ZST-1 postanejo neprimerljive.⁴² Ustavno sodišče ocenjuje, da ne gre za to, da so sodne takse pri vrednosti spornega predmeta nad 185.000 EUR po ZST v primerjavi z ZST-1 postale neprimerljive, saj jih je še vedno mogoče primerjati. Gre za to, da so se sodne takse pri zelo visokih vrednostih spornega predmeta, kadar se sodna taksa odmerja po tabeli iz 16. člena ZST-1, zelo povišale že s prvotnim ZST-1 in nato še z uveljavitvijo 6. člena ZST-1B. V pravdnem postopku se je pri vrednosti spornega predmeta:

– 500.001 EUR sodna taksa za eno stopnjo s 3.284 EUR po ZST (kolikor je znašala maksimalna sodna taksa za eno stopnjo sojenja v pravdnem postopku) zvišala na 6.855 EUR po ZST-1, torej za 108,75 %;

– 1.000.000 EUR sodna taksa za eno stopnjo sojenja s 3.284 EUR po ZST zvišala na 9.825 EUR po ZST-1, torej za 199,17 %;

– 5.000.000 EUR sodna taksa za eno stopnjo sojenja s 3.284 EUR po ZST zvišala na 36.225 EUR po ZST-1, torej za 1003,08 %;

– 10.000.000 EUR sodna taksa za eno stopnjo sojenja s 3.284 EUR po ZST zvišala na 69.225 EUR po ZST-1, torej za 2007,95 %;

– 30.000.000 EUR sodna taksa za eno stopnjo sojenja s 3.284 EUR po ZST zvišala na 201.225 EUR po ZST-1, torej za 6027,44 %.

34. Vlada se v mnenju sklicuje na stališče ESČP v odločitvi (o dopustnosti pritožbe) v zadevi Jankauskas proti Litvi, da ni nesorazmerno, če država (v postopkih zaradi povračila premoženjske škode, nastale zaradi obrekovanja) predpiše obveznost plačila sodne takse v višini 5 % tožbenega zahtevka.⁴³ Tako stališče iz navedene odločitve izrecno ne izhaja. Iz navedene odločitve ESČP o nedopustnosti pritožbe v tem delu (glede kršitve pravice iz 6. člena EKČP) izhaja, da se sodna taksa v višini 25.000 litovskih litasov (v nadaljevanju LTL), kar predstavlja 5 % uveljavljenega zahtevka, ne zdi nizka kot taka, vendar pritožnik ni izkazal razlogov, ki bi pojasnili potrebo po postavitvi takšnega znatnega zneska odškodnine za premoženjsko škodo. Nadalje iz odločitve izhaja, da pritožnik ni zanikal, da bi bila njegova tožba zaradi obrekovanja obravnavana, tudi če bi zahteval le odškodnino za nepremoženjsko škodo (v tem primeru bi bila sodna taksa zgolj 135,70 LTL). Glede na navedeni konkretni okoliščini ta zadeva, v kateri je šlo za pritožnika, ki je uveljavljal odškodnino zaradi obrekovanja, tudi ni primerljiva s primeri, ko gre za odmerjanja visokih sodnih taks od vrednosti spornega predmeta nad 500.000 EUR na podlagi tabele iz 16. člena ZST-1, še posebno zato, ker tožene stranke na višino vrednosti spornega predmeta, kadar se uveljavlja denarni zahtevek, sploh ne morejo vplivati.

35. Izpodbijane sodne takse se pri visokih vrednostih spornega predmeta v relativnem smislu sicer znižujejo (glej 31. točko obrazložitve te odločbe), vendar ni mogoče spregledati visokih absolutnih zneskov sodnih taks na podlagi izpodbijane določbe. Povišanje sodnih taks je do neke mere še mogoče upravičiti s tem, da so bile sodne takse po ureditvi v ZST pri višjih vrednostih spornega predmeta prenizke. Vendar pa navedeni razlog pri vrednosti spornega predmeta nad 500.000 EUR in več, ko gre za povečanje sodnih taks za več kot 100 % pa vse do 6027 %, ni več prepričljiv. Tako visoke sodne takse, kadar se odmerjajo po tabeli iz 16. člena ZST-1 pri vrednosti spornega predmeta nad 500.000 EUR, lahko tudi stranke, ki glede na svoje premoženjsko stanje zmorejo plačati sodno takso, odvrnejo od uveljavljanja pravice do sodnega varstva in pravice do pravnega sredstva ter pomenijo poseg v navedeni pravici.

36. Človekove oziroma (v primeru pravnih oseb) ustavne pravice je dopustno omejiti le v primerih, ki jih izrecno določa Ustava, ter zaradi varstva pravic drugih in javne koristi (tretji odstavek 15. člena Ustave). Po ustaljeni ustavnosodni presoji⁴⁴ je omejitev človekove oziroma ustavne pravice ali temeljne svoboščine dopustna, če zakonodajalec sledi ustavno dopustnemu cilju in je omejitev skladna s splošnim načelom sorazmernosti (2. člen Ustave).

37. Izpodbijana ureditev je bila uvedena z ZST-1. Cilj za tako visoke sodne takse, kadar se odmerjajo od vrednosti spornega predmeta po tabeli iz 16. člena ZST-1, v zakonodajnem gradivu, to je v Predlogu ZST-1, ni izrecno naveden. Iz predloga zakona izhaja, da se višina sodnih taks bolj prilagaja vrednosti predmeta postopka, kar da predstavlja pravičnejšo in s tem ustreznejšo ureditev.⁴⁵ To Vlada navaja tudi v svojem mnenju.

38. Kot je bilo že rečeno, je namen sodnih taks, da stranke prispevajo h kritju stroškov za delovanje sodišč, ki jih mora država zagotavljati za učinkovito uveljavljanje pravice do sodnega varstva. Sodne takse zakonodajalec lahko določa. Ustavnopravni temelj za to ima v prvem odstavku 146. člena Ustave. Prav tako ni mogoče odrekati ustavne dopustnosti cilju, da je ta prispevek stranke višji pri višjih vrednostih spornega predmeta. Ker izpodbijana ureditevzasleduje ustavno dopusten cilj in s tega vidika ni nedopustna, je treba oceniti še, ali je v skladu s splošnim načelom sorazmernosti, ali je torej primerna, nujna in sorazmerna v ožjem smislu.

39. Ne da bi Ustavno sodišče presojalo primernost in nujnost ukrepa, je ocenilo, ali je ta nesorazmeren v ožjem smislu. V okviru presoje tega elementa Ustavno sodišče tehta, ali je teža posledic ocenjevanega posega v prizadeto pravico sorazmerna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo nastale zaradi posega.

40. Vsem strankam morata biti zagotovljena dejanski dostop do sodišč in uveljavljanje pravnih sredstev. To še posebno velja v primerih, v katerih je plačilo sodne takse pogoj za vsebinsko obravnavo vloge ali pravnega sredstva, kar za pravdni postopek določa 105.a člen ZPP. Pri presoji izpodbijane ureditve je zato treba upoštevati, da zaradi izpodbijane določbe prihaja do zelo intenzivnih posegov v pravici do sodnega varstva in do pravnega sredstva, saj neplačilo sodne takse onemogoči vsebinski preizkus vloge stranke. Na eni strani je tako treba upoštevati, da osebe, ki so sicer v dobrem premoženjskem položaju, zaradi neplačila visoke sodne takse lahko trajno izgubijo pravico do sodnega varstva in pravico do pravnega sredstva. Na drugi strani je korist, ki izhaja iz tega, da je strankin prispevek pri vrednostih spornega predmeta nad 500.000 zaradi visokih sodnih taks višji. Pri presoji o primernem ravnovesju med koristmi cilja in težo obravnavanega posega je Ustavno sodišče najprej upoštevalo, da je cilj posega, da jepri visokih vrednostih spornega predmeta strankin prispevek h kritju stroškovposamezne storitve sodišča višji. Visoke sodne takse, kadar se te odmerjajo od vrednosti spornega predmeta nad 500.000 EUR po tabeli iz 16. člena ZST-1, pomenijo glede na navedeno v razmerju do koristi cilja nesorazmeren poseg v pravico do sodnega varstva in pravico do pravnega sredstva, saj tako visoke sodne takse niso le prispevek h kritju stroškov sodišč, temveč gre dejansko lahko tudiza večkratno preplačilo storitve sodišča. To pa pomeni, da so tako visoke sodne takse tudi v nasprotju s samim njihovim namenom. Teža posledic izpodbijane ureditve za stranke, ki niso upravičene do taksnih ugodnosti in ki lahko zaradi višine sodne takse trajno izgubijo pravici do sodnega varstva in do pravnega sredstva, je očitno nesorazmerna s koristjo, povezano s tem, da je strankin prispevek h kritju stroškov sodišč pri visokih vrednostih spornega predmeta višji, in posledičnim zvišanjem prihodkov države iz tega naslova. Ustavno sodišče je opravilo presojo izpodbijanih določb v delu, ki določa višino sodnih taks pri vrednosti spornega predmeta nad 500.000 EUR, kot celoto, zato se ne opredeljuje do vprašanja, pri kateri konkretni vrednosti spornega predmeta nad 500.000 EUR je sodna taksa določena tako visoko, da je to sorazmerje porušeno. Že povišanje sodnih taks pri vrednosti spornega predmeta med 500.001 EUR (povišanje za 108,73 %) in 1.000.000 (povišanje za 199,17 %) je visoko. Povišanje sodnih taks pri še višjih vrednostih spornega predmeta pa preide v zelovisoko povišanje sodnih taks (do 6027,44 %). Ključno je, da ne gre zgolj za visoko relativno povišanje sodnih taks, ampak so pri vrednosti spornega predmeta nad 500.000 EUR zneski sodnih taks v absolutnem znesku visoki. Z visokimi sodnimi taksami pri vrednosti spornega predmeta nad 500.000 EUR je tako zakonodajalec porušil ravnovesje med interesom države po zaračunavanju sodnih taks ter interesom strank, da lahko učinkovito dostopajo do sodišča in učinkovito uveljavljajo pravna sredstva.

41. Glede na navedeno izpodbijani prvi odstavek 21. člena v zvezi s tabelo iz 16. člena ZST-1, ko določa višino sodnih taks pri vrednosti spornega predmeta nad 500.000 EUR, čezmerno posega v pravico do učinkovitega sodnega varstva in pravico do pravnega sredstva strank. Zato je Ustavno sodišče prvi odstavek 21. člena v zvezi s tabelo iz 16. člena ZST-1 v delu, ki določa višino sodnih taks pri vrednosti spornega predmeta nad 500.000 EUR, razveljavilo (2. točka izreka).

42. Ustavno sodišče je ugotovilo protiustavnost tretjega odstavka 12. člena ZST-1/13.Ker ta ne velja več, skladno z ustaljeno ustavnosodno presojo⁴⁶ zakonodajalcu ni naložilo, naj za nazaj odpravi ugotovljeno protiustavnost. Da bi zavarovalo človekovi pravici do sodnega varstva in do pravnega sredstva v tistih sodnih postopkih, v katerih bi morala sodišča – med njimi predlagatelj – sicer uporabiti izpodbijano protiustavno določbo, je na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS določilo način izvršitve svoje odločbe (3. točka izreka). Na tak način bo sodiščem omogočeno, da o predlogih za taksno ugodnost vsebinsko odločijo tudi v primerih, ko družinski člani stranke, ki je predlagala taksno ugodnost, nočejo sodelovati ali ji nočejo dati podatkov o svojem premoženjskem stanju. V vsakem primeru bodo sodišča o predlogu za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse odločila na podlagi podatkov, ki jih bodo zbrala na podlagi določenega načina izvršitve.

43. Razveljavitev prvega odstavka 21. člena v zvezi s tabelo iz 16. člena ZST-1 bi onemogočila vsakršno odmerjanje sodnih taks pri vrednosti spornega predmeta nad 500.000 EUR. To bi povzročilo neenako obravnavanje med strankami v zadevah, kjer vrednost spornega predmeta presega 500.000 EUR, ki jim taksa ne bi mogla biti odmerjena, in strankami v vseh drugih postopkih, kjer se odmerja sodna taksa. Zato je Ustavno sodišče določilo način izvršitve tudi za 2. točko izreka odločbe(4. točka izreka). To je storilo tako, da je določilo zgornjo omejitev vrednosti spornega predmeta, od katere se odmerja sodna taksa (500.000 EUR), s čimer je omogočilo uresničitev namena sodnih taks, tj. prispevka h kritju stroškov za delovanje sodišč. S tem pa je hkrati zagotovilo učinkovitost pravic do sodnega varstva in pravnega sredstva tudi strankam v postopkih z vrednostjo spornega predmeta nad 500.000 EUR.

44. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi drugega odstavka 47. člena, 43. člena in drugega odstavka 40. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Jadranka Sovdat ter sodnici in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Dunja Jadek Pensa, DDr. Klemen Jaklič, dr. Rajko Knez, dr. Etelka Korpič - Horvat, dr. Marijan Pavčnik in Marko Šorli. Sodnica dr. Špelca Mežnar je bila pri odločanju v tej zadevi izločena. Ustavno sodišče je odločbo sprejelo soglasno.Sodnica Jadek Pensa je dala pritrdilno ločeno mnenje.

¹ Člen 26 ZST-1C se glasi: »Če je bil predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks vložen pred začetkom uporabe tega zakona, se za postopek odločanja do pravnomočne odločitve o tem predlogu uporabljajo določbe Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/08, 97/10, 63/13, 58/14 – odl. US in 19/15 – odl. US) in Pravilnika o obrazcu izjave o premoženjskem stanju (Uradni list RS, št. 93/08 in 26/11).«

² Taksa se po tabeli iz 16. člena ZST-1 odmerja, kadar se sodna taksa odmerja glede na vrednost spornega predmeta, to je predvsem v pravdnem postopku in gospodarskem sporu.

³ Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-255/99 z dne 5. 6. 2003 (Uradni list RS, št. 58/03, in OdlUS XII, 65), 14. točka obrazložitve, in št. U-I-112/98, 6. točka obrazložitve.

⁴ Primerjaj odločbo št. U-I-112/98, 5. točka obrazložitve, in št. U-I-238/07 z dne 2. 4. 2009 (Uradni list RS, št. 32/09, in OdlUS XVIII, 13), 33. točka obrazložitve.

⁵ Glej npr. sodbo ESČP v zadevi Kreuz proti Poljski z dne 19. 6. 2001, 60. točka obrazložitve.

⁶ Glej npr. sodbi ESČP v zadevah Kreuz proti Poljski, 53. točka obrazložitve, in Podbielski in PPU Polpure proti Poljski z dne 26. 7. 2005, 62. točka obrazložitve.

⁷ Glej npr. sodbi ESČP v zadevah Kreuz proti Poljski, 53. točka obrazložitve, in Jedamski in Jedamska proti Poljski z dne 26. 7. 2005, 58. točka obrazložitve.

⁸ Glej sodbo ESČP v zadevi Kreuz proti Poljski, 54. točka obrazložitve.

⁹ Glej npr. sodbi ESČP v zadevah Kreuz proti Poljski, 55. točka obrazložitve, in Jedamski in Jedamska proti Poljski, 58. točka obrazložitve.

¹⁰ Glej na primer 4. točko obrazložitve sklepa št. Up-103/97 z dne 26. 2. 1998 (OdlUS VII, 118), 3. točko obrazložitve sklepa št. Up-745/03 z dne 11. 3. 2005, 6. točko obrazložitve odločbe št. Up-376/02 z dne 8. 7. 2004 (Uradni list RS, št. 83/04, in OdlUS XIII, 80), 9. in 10. točko obrazložitve odločbe št. U-II-1/09 z dne 5. 5. 2009 (Uradni list RS, št. 35/09, in OdlUS XVIII, 20) ter 11. točko obrazložitve odločbe št. U-I-191/14.

¹¹ Glej odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-41/13 z dne 10. 10. 2013 (Uradni list RS, št. 89/13), 11. točka obrazložitve, in št. U-I-191/14, 11. točka obrazložitve.

¹² Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-255/99 z dne 5. 6. 2003 (Uradni list RS, št. 58/03, in OdlUS XII, 65), 15. točka obrazložitve. Tako odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-41/13, 11. točka obrazložitve, in št. U-I-191/14, 11. točka obrazložitve.

¹³ Glej sklepa Ustavnega sodišča št. Up-103/97, 4. točka obrazložitve, in št. Up-745/03, 3. točka obrazložitve.

¹⁴ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-41/13, 13. točka obrazložitve.

¹⁵ Tako v odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-8/10 z dne 3. 6. 2010 (Uradni list RS, št. 49/10), 9. točka obrazložitve. Iz navedene odločbe izhaja, da je razmejitev odvisna od intenzivnosti zožujočega učinka, ki ga ima izpodbijana določba. Poleg tega sta pomembni analiza sistemske umestitve izpodbijane določbe in celovita presoja njenega učinkovanja skupaj z drugimi določbami istega in drugih predpisov.

¹⁶ Glej Pravilnik o obrazcu izjave o premoženjskem stanju (Uradni list RS, št. 93/08 in 26/11).

¹⁷ Člen 105a ZPP se glasi:
»Ob vložitvi tožbe, nasprotne tožbe, predloga za sporazumno razvezo, tožbe, ki vsebuje predlog za izdajo plačilnega naloga, predloga za obnovo postopka, predloga za zavarovanje dokazov pred začetkom pravdnega postopka, predloga za poskus poravnave, vloge, ki vsebuje napoved pritožbe, pritožbe, predloga za dopustitev revizije in revizije mora biti plačana sodna taksa.
Sodna taksa mora biti plačana najkasneje v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse. V nalogu sodišče stranko opozori na posledice neplačila sodne takse iz tretjega odstavka tega člena.
Če v roku iz prejšnjega odstavka sodna taksa za vlogo iz prvega odstavka tega člena ni plačana in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je vloga umaknjena.«

¹⁸ Subsidiarno oziroma smiselno se ZPP uporablja tudi v številnih civilnih sodnih postopkih (glej opredelitev civilnih zadev v II. točki 99. in 101. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08, 96/09, 33/11, 63/13 in 17/15 – ZS)) in torej vključuje družinsko in gospodarsko tvarino, in sicer tudi v nepravdnih postopkih (glej 37. člen v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena Zakona o nepravdnem postopku (Uradni list SRS, št. 30/86 in 20/88 – popr. – ZNP)) in v postopkih zaradi insolventnosti in prisilnega prenehanja (glej prvi odstavek 121. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 13/14 – uradno prečiščeno besedilo in nasl. – ZFPPIPP)). Uporabo zakona, ki ureja pravdni postopek, prav tako predpisujeta postopkovna Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/04 in 10/04 – popr. – ZDSS-1) v 19. členu in Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10 in 109/12 – ZUS-1) v prvem odstavku 22. člena. Poleg tega uporabo zakonskih določb o pravdnem postopku zapovedujejo nekateri zakoni, ki vsebinsko urejajo nekatera področja in obenem vsebujejo posebne določbe o sodnem postopku, na primer Zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (Uradni list RS, št. 91/11 in 25/14 − ZOPNI) in Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Uradni list RS, št. 67/12 – uradno prečiščeno besedilo – ZVPSBNO).

¹⁹ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003 (Uradni list RS, št. 108/03, in OdlUS XII, 86), 25. točka obrazložitve.

²⁰ Iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-11/07 z dne 13. 12. 2007 (Uradni list RS, št. 122/07, in OdlUS XVI, 86) izhaja, da iz ustavnih določb, ki urejajo pravico do spoštovanja družinskega življenja (prim. 53. do 56. člen Ustave), izhaja, da je pravica do vzdrževanja med družinskimi člani na ustavni ravni zagotovljena le otrokom (prim. prvi odstavek 54. člena Ustave), to je osebam, mlajšim od 18 let.

²¹ Z navedeno odločbo je ugotovilo, da je prvi odstavek v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 11. člena ZST-1/13 v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave v delu, ki ne omogoča, da sodišče oprosti stranko plačila sodne takse v celoti, ko stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa, čeprav bi bila do denarne socialne pomoči upravičena, če bi vlogo podala. Določilo pa je tudi način izvršitve odločbe tako, da se do odprave ugotovljenega neskladja prvi odstavek v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 11. člena ZST-1/13 uporablja tako, da sodišče oprosti stranko plačila sodnih taks v celoti, čeprav stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa, če bi bila do denarne socialne pomoči upravičena, če bi vlogo podala.

²² Z navedeno odločbo je ugotovilo, da je prvi odstavek 11. člena ZST-1/13 v neskladju s prvim odstavkom 23. člena in 25. členom Ustave. Določilo pa je tudi način izvršitve odločbe, tako da do odprave ugotovljenega neskladja sodišče stranko oprosti plačila sodnih taks v celoti, kadar je plačilo sodne takse v postopkih, za katere se uporablja ZPP, procesna predpostavka za izvedbo postopka ali opravo dejanja, tudi če stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa in ne izpolnjuje zakonskih pogojev, da bi jo prejela, če bi bila tudi s plačilom delne sodne takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo osebe, ki jih je dolžna preživljati.

²³ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-40/12 z dne 11. 4. 2013 (Uradni list RS, št. 39/13, in OdlUS XX, 5), 49. točka obrazložitve.

²⁴ Navedena določba je bila spremenjena s 6. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 63/13 – v nadaljevanju ZST-1B), s katero so se sodne takse še dodatno zvišale.

²⁵ Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-112/98, 5. točka obrazložitve.

²⁶ Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-238/07, 34. točka obrazložitve.

²⁷ Primerjaj odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-112/98, 5. točka obrazložitve, in št. U-I-238/07, 34. točka obrazložitve.

²⁸ Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-112/98, 5. točka obrazložitve.

²⁹ Tako A. Galič, Pravica do sodnega varstva v novejši praksi Evropskega sodišča za človekove pravice, Pravosodni bilten, št. 4 (2013), str. 99.

³⁰ Tako je ESČP v več zadevah ugotovilo kršitev pravice iz prvega odstavka 6. člena EKČP, v katerih je šlo za znatne sodne takse ob začetku postopka, ki so imele za posledico, da so se pritožniki odrekli tožbam in zadeve niso bile slišane pred sodišči, kar je prizadelo samo bistvo pravice do dostopa do sodišča (npr. sodbe v zadevah Kreuz proti Poljski, Jedamski in Jedamska proti Poljski in Weissman in drugi proti Romuniji z dne 24. 5. 2006). V sodbi v zadevi Kniat proti Poljski z dne 26. 7. 2005 je šlo za znatne sodne takse v pritožbenem postopku.

³¹ Glej npr. sodbi ESČP v zadevah Urbanek proti Avstriji z dne 9. 12. 2010 in Harrison McKee proti Madžarski z dne 3. 6. 2014.

³² Glej na primer 4. točko obrazložitve sklepa št. Up-103/97, 3. točko obrazložitve sklepa št. Up-745/03, 6. točko obrazložitve odločbe št. Up-376/02, 9. in 10. točko obrazložitve odločbe št. U-II-1/09 ter 11. točko obrazložitve odločbe št. U-I-191/14.

³³ Glej odločbo št. U-I-41/13, 11. točka obrazložitve, in odločbo št. U-I-191/14, 11. točka obrazložitve.

³⁴ Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-255/99, 15. točka obrazložitve. Tako odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-41/13, 11. točka obrazložitve, in št. U-I-191/14, 11. točka obrazložitve.

³⁵ Tudi po stališču ESČP sodi v polje proste presoje države, da določi sistem sodnih taks tako, da veže višino sodnih taks za denarne zahtevke na vrednost uveljavljenega zahtevka (glej sodbo v zadevi Urbanek proti Avstriji, 61. točka obrazložitve).

³⁶ Gre za povprečno takso, ki pa je tako ali tako omejena na največ 2.000 EUR.

³⁷ Glej Poročevalec DZ z dne 28. 6. 2013; EPA 1304-VI, str. 6.

³⁸ Po ZST se je na prvi stopnji sojenja posebej plačala taksa po tarifi št. 1 za postopek in taksa po tarifi št. 2 za sodno odločbo.

³⁹ Glej prvi odstavek tarifne št. 3.

⁴⁰ Glej šesti odstavek tarifne št. 3.

⁴¹ Glej Poročevalec DZ, št. 7/08 z dne 14. 1. 2008, EPA 1845-IV, str. 83.

⁴² Prav tam, str. 5.

⁴³ V navedeni zadevi je ESČP dopustilo pritožbo glede kršitve pravice iz 8. člena EKČP zaradi kršitve pisemske tajnosti v priporu, ni pa dopustilo pritožbe glede kršitve pravice do dostopa do sodišča iz 6. člena EKČP. V tem delu iz pritožbe izhaja, da je pritožnik uveljavljal odškodnino zaradi obrekovanja, in sicer za nepremoženjsko škodo v znesku 100.000 LTL, za kar je sodna taksa znašala 135,70 LTL (kar po stališču ESČP ni bilo pretirano), in odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 500.000 LTL, za kar je sodna taksa znašala 25.000 LTL. Ker pritožnik sodne takse ni plačal, je bila tožba zavržena.

⁴⁴ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-18/02, 25. točka obrazložitve.

⁴⁵ Poročevalec DZ, št. 7/08, str. 5.

⁴⁶ Glej npr. odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-41/13, 21. točka obrazložitve, in št. U-I-91/15 z dne 16. 3. 2017 (Uradni list RS, št. 16/17), 49. točka obrazložitve.