Številka:	Up-614/15-21
Datum:	21. 5. 2018

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Aleksandra Hribarja, Višnja Gora, ki ga zastopa Odvetniška družba Čeferin, o. p., d. o. o., Grosuplje, na seji 21. maja 2018

1. Sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1206/2015 z dne 10. 6. 2015 in sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 1376/2014-III z dne 10. 12. 2014 se razveljavita.

2. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi:

»Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v skupni višini 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 12. 2009 dalje, vse pa v 15 dneh.«

3. V delu, ki se nanaša na odločitev o stroških pravdnega postopka, se zadeva vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

4. Pritožnik in nasprotni udeleženec iz pravdnega postopka sama nosita vsak svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

1. V pravdnem postopku je tožnik zahteval plačilo odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve časti in dobrega imena, ki naj bi mu jo povzročil pritožnik (v pravdi toženec) z več izjavami, izrečenimi tako v televizijski satirični oddaji HRI-BAR kot tudi v različnih drugih medijih kot intervjuvanec. Sodišče prve stopnje je v zadevi razsodilo drugič. Prvič je pritožnika obsodilo na plačilo 3.000,00 EUR odškodnine, zavrnilo pa je zahtevek v presežku (tožnik je zahteval 21.000,00 EUR odškodnine in objavo sodbe). Višje sodišče je tedanjo prvostopenjsko sodbo po pritožbi tožnika delno spremenilo, in sicer je odškodnino znižalo na 2.000,00 EUR. Pritožnik je nato vložil ustavno pritožbo, s katero je uspel. Ustavno sodišče je z odločbo št. Up-584/12 z dne 22. 5. 2014 (Uradni list RS, št. 42/14, in OdlUS XX, 34) izpodbijano sodbo Višjega sodišča v delu, v katerem je bil pritožnik obsojen na plačilo odškodnine, razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje znova odločilo, da mora pritožnik tožniku plačati odškodnino v znesku 2.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka); zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v presežku (II. točka izreka). Zoper prvostopenjsko sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Višje sodišče je pritožbi tožnika delno ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje glede II. točke izreka ter spremenilo stroškovno odločitev. Pritožnikovo pritožbo je zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je bilo pritožniku naloženo plačilo 2.000,00 EUR odškodnine.

2. Po presoji sodišč ni nedopustno, kar je pritožnik o tožniku izrekel v treh televizijskih satiričnih oddajah, ker to spada v polje satire, ki ima kot oblika umetniškega ustvarjanja prednost pred tožnikovo pravico do časti in dobrega imena. Drugače sta sodišči presodili glede dopustnosti izjav, ki jih je pritožnik o tožniku izrekel v intervjujih za različne medije (zgolj te so predmet presoje v izpodbijanih sodbah). Po presoji sodišč so bile izven satiričnega konteksta pritožnikove izjave o tožniku – da je turbo anus, homo erectus, človek brez časti, dostojanstva, znanja in sposobnosti – žaljive. Sodišči sta šteli, da je povprečni bralec sporni besedni zvezi večinoma razumel v dobesednem pomenu (turbo anus kot vulgarno skovanko, kvanto, v pomenu velike zadnjične odprtine, ter homo erectus kot označbo za bitje na nižji razvojni stopnji), v pomenu njune splošne razumljivosti pa sta sporna izraza žaljiva. Višje sodišče je poudarilo, da spornih izjav pritožnik ni podal v svoji satirični televizijski oddaji, temveč v različnih medijih kot intervjuvanec. Četudi je pritožnik satirik, po oceni Višjega sodišča ni mogoče sprejeti teze, da je vse, karkoli, kjerkoli, komurkoli reče, satira. Pritožnikovo javno izražanje zunaj njegove satirične svobode je predmet enake presoje, kot so izjave vsakega drugega posameznika. Višje sodišče je pri presoji upoštevalo tudi kontekst cenzure. Tožnikovo ravnanje – omejevanje satire na javni radioteleviziji – je označilo kot kaj klavrno in vredno javne graje oziroma kritike, glede na tožnikov položaj na javni radioteleviziji pa vsekakor kot pomemben predmet za javno razpravo. Vendar je Višje sodišče (enako kot sodišče prve stopnje) presodilo, da je način kritike, ki ga je izbral pritožnik, pretiran in nedopusten oziroma da bi se pritožnik lahko odzval na »drugačen, primeren in kulturen način«. Po oceni Višjega sodišča pritožnikova kritika ni bila le »ostra, neprizanesljiva, morda tudi nevljudna in taka, za katero bi bilo mogoče celo reči, da je z njo pokazal določeno nespoštljivost«. Bila je taka, da ni bila usmerjena v predmet javne razprave (ad rem), temveč je prešla na osebno raven (ad personam). To je po presoji Višjega sodišča pretehtalo v prid tožnikovi pravici do varstva časti in dobrega imena.

3. Pritožnik zatrjuje kršitev pravic iz 22. in 39. člena Ustave. Sodiščema očita, da tudi v ponovljenem sojenju nista ustrezno presodili ustavnopravno pomembnih okoliščin, ki so bistvene za sprejetje pravno pravilne odločitve v predmetni zadevi. Presoja sodišč naj ne bi bila skladna s stališči Ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) glede svobode izražanja (39. člen Ustave in 10. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Po mnenju pritožnika sodišči nista vzpostavili pravega ravnovesja med pravicami v koliziji. Sodišči naj bi sicer prepoznali ustavnopravno pomembne okoliščine (dejansko podlago za sporne izjave; položaj tožnika), vendar jim pri tehtanju pravic v koliziji nista priznali nikakršne teže, s tem pa sta jih pri tehtanju de facto prezrli. S tem naj bi kršili pritožnikovo pravico iz 39. člena Ustave.

4. Po mnenju pritožnika je nesprejemljivo, da sodišče prve stopnje dejanju cenzure na javni radioteleviziji ni pripisalo nikakršne teže pri presoji konteksta, v katerem so bile sporne izjave izrečene. Višje sodišče naj bi pravilno ugotovilo obstoj dejanske podlage za sporne izjave, ki naj bi bila v dejanju cenzure tožnika, vendar naj bi pri tehtanju napačno ocenilo pomen tožnikovega ravnanja. V zvezi s pomenom prepovedi cenzure se pritožnik sklicuje na sodbi ESČP v zadevah Manole in drugi proti Moldaviji z dne 17. 9. 2009 in Matúz proti Madžarski z dne 21. 10. 2014. Zatrjuje, da je v oddaji HRI-BAR in v intervjujih za druge medije zgolj izrazil upravičeno kritiko do ravnanja svojega nadrejenega. Pritožnik nadalje opozarja na pomen okoliščine, da je tožnik opravljal delo odgovornega urednika razvedrilnih oddaj RTV Slovenija in da je bil za javnost zanimiv v zvezi z opravljanjem te funkcije. V tem kontekstu pritožnik graja stališče prvostopenjskega sodišča, ki je štelo, da je kljub navedeni funkciji, zaradi katere je bil tožnik dolžan trpeti širše meje sprejemljive kritike, pritožnik tožnika označil z neprimernimi in žaljivimi izrazi. Nasprotuje tudi stališču Višjega sodišča, po katerem kritike, ki jih je vsakdo, še zlasti nekdo, ki tako ali drugače sodeluje v javnem prostoru (torej tudi tožnik kot urednik na nacionalni radioteleviziji), dolžan trpeti na svoj račun, niso in ne morejo biti a priori žaljive. Za pritožnika je nesprejemljivo stališče sodišč, da bi se na ravnanje tožnika lahko odzval »na drugačen, primeren in kulturen način«. Po njegovem mnenju sodišči pri tehtanju statusu tožnika, na čigar predhodno ravnanje se je pritožnik odzval, nista pripisali ustrezne teže. Pritožnik tudi opozarja na stališče ESČP, po katerem bi bilo omejevanje svobode izražanja izključno zaradi načina, na kakršnega je bila izjava podana, v nasprotju s samim duhom 10. člena EKČP. Zato je po njegovem mnenju nesprejemljivo stališče sodišč, da bi lahko kritiko in svoje razočaranje nad ravnanjem tožnika izrazil na primernejši in nežaljiv način. Pritožnik tudi nasprotuje oceni Višjega sodišča, po kateri sta oba sporna izraza (»turbo anus« in »homo erectus«) v pomenu njune splošne razumljivosti žaljiva. Meni, da sta sodišči izpodbijano odločitev v pretežni meri utemeljevali s stališčem o objektivni žaljivosti spornih izjav, pri čemer nista ustrezno ovrednotili drugih ustavno pomembnih okoliščin.

5. Po mnenju pritožnika je tudi nesprejemljiva ocena Višjega sodišča, da njegova kritika ni bila usmerjena v predmet javne razprave, temveč je prešla na osebno raven. Sodišči naj bi namen zaničevanja zaznali v sami vsebini spornih izjav. Taka presoja po mnenju pritožnika ne upošteva izhodišča, sprejetega v ustavnosodni presoji, da pretirana in žaljiva kritika sama po sebi še ne pomeni izražanja, ki bi ga bilo mogoče označiti kot zaničevanje. O namenu zaničevanja bi bilo mogoče govoriti le, če bi bila sporna izjava podana ne glede na predmet razprave in predhodno ravnanje tožnika ter bi bila usmerjena predvsem v osebno žalitev oziroma blatenje tožnika kot odgovornega urednika. Pritožnik še dodaja, da je kritika vsakega, še posebno izrazito nedopustnega predhodnega ravnanja neločljivo povezana tudi s kritiko osebe, ki je to dejanje izvršila. Če odgovorni urednik z dejanjem cenzure grobo krši svojo dolžnost zagotavljanja celovitosti informacij, naj bi se bilo v okviru kritike njegovega ravnanja težko izogniti kritiki njegovih intelektualnih sposobnosti.

6. Po mnenju pritožnika je tudi nesprejemljivo, da je sodišče pomen spornih izjav ločilo glede na to, ali so bile dane v sami televizijski satirični oddaji ali zunaj te oddaje, v različnih drugih medijih, v katerih je pritožnik nastopal v vlogi intervjuvanca. V tem kontekstu pritožnik graja stališče Višjega sodišča, da je njegovo javno izražanje zunaj njegove satirične svobode predmet enake presoje, kot so izjave vsakega drugega posameznika. Poudarja, da je v javnosti znan kot satirik s prepoznavnim stilom, ki vselej nastopa v enaki vlogi, tj. vlogi družbeno kritičnega satirika, ne glede na to, ali izjavo poda v lastni oddaji ali v okviru drugega medija. Zato pritožnik meni, da spornim izjavam, za katere je obstajala ista dejanska podlaga (nedopustno ravnanje cenzure tožnika), ki so bile podane z istim namenom (javnost opozoriti na dejanje cenzure) in ki jih je pritožnik podal v isti družbeni vlogi (tj. vlogi satirika s prepoznavnim stilom), ni mogoče pripisati različnih pravnih posledic. Pritožnik tudi opozori na sporno presojo sodišč glede vprašanja, kako je sporne izjave razumel povprečni človek (bralec oziroma poslušalec). Tudi pri tej presoji naj bi se sodišči osredotočili zgolj na samo vsebino spornih izjav in šteli, da je povprečni bralec pritožnikove izjave gotovo razumel v dobesednem pomenu. Po mnenju pritožnika je povprečni bralec v spornih izjavah gotovo zaznal njihov satirični značaj oziroma ton, to pa pomeni določeno zadržanost pri tem, da bi izrečene izjave dojemal dobesedno. Pritožnik predlaga, naj Ustavno sodišče razveljavi izpodbijani sodbi in v skladu s prvim odstavkom 60. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) sámo odloči o sporni pravici (tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in pritožniku prizna sodne stroške), podrejeno pa, naj zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

7. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-614/15 z dne 25. 9. 2017 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. Pri tem je posebej obrazložil razloge, ki utemeljujejo izjemno obravnavo sicer nedovoljene ustavne pritožbe (tretji odstavek 55.a člena ZUstS). V skladu s prvim odstavkom 56. člena ZUstS je Ustavno sodišče o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Višje sodišče v Ljubljani. V skladu z drugim odstavkom 56. člena ZUstS je ustavno pritožbo poslalo v odgovor nasprotni stranki iz pravdnega postopka, tj. tožniku Petru Radoviću.

8. Nasprotni udeleženec v svojem odgovoru predlaga zavrnitev ustavne pritožbe. V zvezi z dejanjem cenzure zatrjuje, da je bil njen izključni namen »onemogočanje polemiziranja o političnih vprašanjih v razvedrilno humoristični oddaji HRI-BAR, kakor seveda tudi v drugih podobnih oddajah«. Poudarja, da je pravica odgovornih urednikov programov na slovenski javni televiziji gotovo tudi korigiranje oziroma prilagajanje časa in deloma tudi vsebine oddaj načrtovanim programskim shemam. Po zatrjevanju nasprotnega udeleženca bi bile povsem necenzurirane oddaje lahko podlaga za sprožitev odškodninskih in podobnih postopkov pred pristojnimi organi, katerih posledice bi nosili tudi javna televizija in njeni odgovorni uredniki. Pritožnik naj bi šel v obravnavanem primeru bistveno predaleč ter neutemeljeno posegel v njegovo čast in dobro ime. S spornimi žaljivimi izjavami naj bi zelo omajal avtoriteto tožnika do svojih podrejenih in naj bi ga neupravičeno osmešil tudi pred drugimi ljudmi, ki ga poznajo. Nasprotni udeleženec je prepričan, da je šlo le za zaničevanje oziroma izražanje prezira in zasmehovanje pritožnika, ne pa za konstruktivno kritiko. Tega naj ne bi moglo izpodbiti niti citiranje številnih sodb ESČP. Nasprotni udeleženec dodaja, da so se pritožnikove hude žalitve ponavljale in stopnjevale daljše časovno obdobje in da naj bi pritožnik to zadevo spretno izkoristil za dodatno samopromocijo. Poudarja, da so bile sporne žaljive izjave izrečene v obliki intervjujev za različne medije in ne kot »neka umetniška satira«, kot to poskuša prikazati pritožnik. Ker po mnenju nasprotnega udeleženca ni podlage za spremembo oziroma razveljavitev izpodbijanih sodb, predlaga zavrnitev ustavne pritožbe. Hkrati predlaga, naj Ustavno sodišče pritožniku naloži povračilo stroškov postopka z ustavno pritožbo.

9. Odgovor nasprotnega udeleženca je bil poslan pritožniku, ki se je nanj odzval v vlogi z dne 9. 11. 2017. Ustavnemu sodišču predlaga, naj navedb iz odgovora na ustavno pritožbo ne upošteva, saj so te v celoti neutemeljene. Vztraja pri svojih trditvah in predlogih iz ustavne pritožbe. Predlaga tudi povrnitev stroškov v zvezi z ustavno pritožbo.

10. V postopku odločanja o ustavni pritožbi je Ustavno sodišče vpogledalo v spis Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 1376/2014-III.

11. Predmet izpodbijanja je odločitev sodišč, s katero je bilo pritožniku naloženo plačilo odškodnine v znesku 2.000,00 EUR zaradi razžalitve časti in dobrega imena tožnika, ki naj bi jo pritožnik kot intervjuvanec povzročil z žaljivimi izjavami za posamezne medije. Poudariti je treba, da predmet presoje v obravnavani zadevi niso izjave pritožnika, podane v sami satirični televizijski oddaji HRI-BAR, ki so varovane v okviru svobode umetniškega ustvarjanja iz 59. člena Ustave. Kar je tožnik zaznal kot žaljivo v treh satiričnih televizijskih oddajah,¹ ki jih je vodil pritožnik, po presoji sodišč spada na področje satire in za tožnika, ki je bil odgovorni urednik razvedrilnih oddaj na TV Slovenija (torej tudi teh spornih), ne more biti žaljivo. Predmet presoje so izjave, ki jih je pritožnik izrekel v intervjujih za različne druge medije² in ki so varovane v okviru prvega odstavka 39. člena Ustave. Za slednje sta sodišči v izpodbijanih sodbah presodili, da je pritožnik z njimi nedopustno posegel v čast in dobro ime tožnika (35. člen Ustave).

12. Ustava v prvem odstavku 39. člena zagotavlja pravico do svobode izražanja mnenj. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema ter širi vesti in mnenja. Nepogrešljivi sestavni del svobodne demokratične družbe je javna in odprta razprava o zadevah, ki so splošnega pomena.³ Svoboda izražanja ne varuje le širjenja mnenj, ki so sprejeta z naklonjenostjo, temveč zajema tudi kritične in ostre izjave. Če naj bo razprava res svobodna, mora biti pravica posameznika izražati svoja mnenja praviloma varovana ne glede na to, ali je izjava groba ali nevtralna, racionalna ali čustveno nabita, blaga ali napadalna, koristna ali škodljiva, pravilna ali napačna.⁴ Po ustaljeni ustavnosodni presoji so meje sprejemljive kritike v pomembni meri odvisne od družbene vloge tistega, ki ga zadevajo.⁵ Človek, ki se odloči za javno funkcijo oziroma nastopanje, vzbuja večji interes javnosti. Zato mora vzeti to v zakup in mora biti v večji meri pripravljen na morebiti tudi kritične in neprijetne besede, še posebej, če gre za poročanje o zadevah v zvezi z opravljanjem njegove funkcije.⁶

13. V skladu s tretjim odstavkom 15. člena Ustave je pravica do svobode izražanja (39. člen Ustave) omejena s pravicami oziroma svoboščinami drugih ljudi. Pogosto prihaja v kolizijo prav s pravico do varstva osebnega dostojanstva (34. člen Ustave) ter varstva osebnostnih pravic (35. člen Ustave), med katere spada tudi pravica do varstva časti in dobrega imena. Pravica do osebnega dostojanstva posamezniku zagotavlja priznanje njegove vrednosti, ki mu gre kot človeku in iz katere izvira njegova sposobnost samostojnega odločanja. Iz te človekove lastnosti izvira tudi jamstvo osebnostnih pravic.⁷ V primeru kolizije med pravico do varstva časti in dobrega imena ter pravico do svobode izražanja je lahko izključena protipravnost tudi zelo ostrih, surovih in brezobzirnih izjav, ki pa jih bralec oziroma poslušalec še vedno razume kot kritiko ravnanja ali stališča, ne pa kot napad na osebnost, njeno sramotitev, ponižanje, prezir, zasmehovanje.⁸ Zaradi spoštovanja jedra pravic iz 34. in 35. člena Ustave je tudi izražanju grobih vrednostnih sodb postavljena meja. Kjer govorcu ne gre več za vplivanje na razpravo v zadevah javnega pomena, temveč zgolj za žalitev drugega, protipravnost ni izključena.⁹

14. Podobna stališča o pomenu svobode izražanja za demokratično družbo izhajajo iz prakse ESČP. Ustaljeno stališče ESČP je, da svoboda izražanja iz prvega odstavka 10. člena EKČP ne zajema le informacij in idej, ki so sprejete z odobravanjem in ne štejejo za žaljive, temveč tudi tiste, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo. Vse to so zahteve pluralizma, strpnosti in miselne širine, brez katerih ni demokratične družbe.¹⁰ Svoboda izražanja zajema tudi možnost zateči se k določeni stopnji pretiravanja ali celo provokacije, torej k uporabi pretiranih izjav.¹¹ Varstvo pravice do svobode izražanja sicer ne zajema žaljivih izjav, ki pomenijo objestno, samovoljno klevetanje (očrnitev), na primer izjav, katerih edini namen je žaljenje oziroma sramotenje.¹² Vendar uporaba vulgarnih izrazov sama po sebi ni odločilna pri oceni žaljivih izjav, saj lahko služi stilističnim namenom. ESČP poudarja, da je stil del komunikacije (kot oblika izražanja) in je kot tak varovan skupaj z vsebino izjave.¹³ V primerih, ko zaradi zavarovanja časti in ugleda ali pravic drugih pride do omejitve svobode izražanja, s tem pa do posega v 10. člen EKČP, ESČP nujnost takega posega presoja ob upoštevanju naslednjih ključnih meril:¹⁴ (i) prispevek k razpravi v splošnem interesu; (ii) položaj osebe, na katero se objava nanaša, in kaj je predmet objave; (iii) predhodno ravnanje osebe, na katero se nanaša objava; (iv) metoda pridobivanja informacij in njihova resničnost; (v) vsebina, oblika in posledice objave; (vi) teža naloženih sankcij. Skladno s prakso ESČP je treba vsak poseg presojati v luči primera kot celote in oceniti, ali je bil sorazmeren z zasledovanim legitimnim ciljem in ali so razlogi, ki so jih navedla nacionalna sodišča, da bi upravičila poseg, upoštevni in zadostni. Navedena merila ESČP je v svojo presojo sprejelo tudi Ustavno sodišče.¹⁵

15. Glede na predhodno navedena izhodišča preizkus Ustavnega sodišča v obravnavani zadevi obsega naslednje tri vidike: prvič, ali sta sodišči izvedli tehtanje med človekovimi pravicami v koliziji (zlasti, da ene od pravic nista izključili iz obravnavanja); drugič, ali sta pri tehtanju upoštevali ustavnopravno odločilne okoliščine oziroma merila, izoblikovana v praksi Ustavnega sodišča in ESČP; ter tretjič, ali sta glede na pomen in cilj upoštevnih človekovih pravic ustrezno ovrednotili posamezna merila oziroma okoliščine in vsaki od pravic v koliziji dali ustrezno težo.¹⁶

16. Sodišči sta upoštevali izhodišče, da gre za kolizijo dveh človekovih pravic (pritožnikove pravice do svobode izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave na eni strani ter tožnikove pravice do varstva časti in dobrega imena iz 35. člena Ustave na drugi strani), ki jo je treba razrešiti s pomočjo tehtanja ter ob upoštevanju in vrednotenju okoliščin konkretnega primera odločiti, katera od njiju ima v okoliščinah konkretnega primera prednost. Iz izpodbijanih sodb je tudi razvidno, da sta sodišči svojo presojo gradili na okoliščinah in merilih, ki jih Ustavno sodišče in ESČP štejeta kot odločilna (zlasti prispevek spornih izjav k razpravi v splošnem interesu; kontekst, v katerem so bile izrečene; položaj naslovnika izjav ter njegovo predhodno ravnanje). Zastavlja pa se vprašanje, ali sta sodišči ob tehtanju okoliščin konkretnega primera navedena merila ustrezno ovrednotili oziroma ali sta jim glede na pomen in težo načel, ki jih varuje posamezna od pravic v koliziji, pripisali ustrezno težo.

17. Pomembno izhodišče za vrednotenje spornih izjav, ki jih je pritožnik o tožniku izrekel v intervjujih za različne medije, je razlikovanje med izjavami o dejstvih in vrednostnimi sodbami.¹⁷ Obstoj dejstev je namreč mogoče dokazovati, resničnosti vrednostnih sodb pa ne.¹⁸ Zahteva po dokazovanju resničnosti slednjih bi pomenila kršitev svobode izražanja mnenj, ki je del pravice do svobode izražanja.¹⁹ Pri vrednostnih sodbah oziroma mnenjih za sorazmernost posega zadošča izkaz zadostne podlage v dejstvih (sufficient factual basis).²⁰ Negativnavrednostna sodba je nedopustna le, če nima nikakršne podlage v dejstvih, ki bi jo podpirala,²¹ oziroma če gre onkraj predmeta razprave in se sprevrže v osebno sramotenje in ponižanje.²² Ugotovitev žaljivosti presojanih izjav sama po sebi ne zadošča za oceno o njihovi protipravnosti in nedopustnosti, temveč je treba presoditi, ali je za sporne izjave, ki so prepoznane kot žaljive vrednostne sodbe, obstajala zadostna dejanska podlaga. Ta je odvisna zlasti od konteksta, v katerem so bile izjave podane. V tem okviru imajo lahko pomembno težo predhodno ravnanje tistega, na katerega se izjave nanašajo,²³ pa tudi narava oziroma značaj izražanja (na primer, ali gre za politično izmenjavo mnenj, satirično izražanje itd.).²⁴ ESČP široko razlaga obstoj dejanske podlage za kritične ali žaljive izjave. Dopušča tudi žaljiv ali šokanten način izjavljanja, saj je provokativnost pri takem odzivu lahko ključna.²⁵ Po praksi ESČP varstvo pravice do svobode izražanja ne zajema žaljivih izjav, ki pomenijo objestno, samovoljno klevetanje oziroma očrnitev (wanton denigration), na primer izjav, katerih edini namen je žaljenje oziroma sramotenje. Uporaba vulgarnih izrazov sicer sama po sebi ni odločilna pri oceni žaljivih izjav, saj lahko služi stilističnim namenom.²⁶

Kontekst spornih izjav in predhodno ravnanje tožnika

18. V obravnavani zadevi ni sporno, da se pritožnikove izjave, podane v intervjujih za različne medije, uvrščajo med vrednostne sodbe oziroma mnenja, kar sta upoštevali tudi sodišči v izpodbijanih sodbah. V nadaljevanju je zato treba odgovoriti na vprašanje o obstoju zadostne dejanske podlage za izrečene kritične izjave. Glede na ugotovitve sodišč se je pritožnik s spornimi izjavami odzval na tožnikovo cenzuro njegove satirične televizijske oddaje.²⁷ To je storil že v treh svojih kasnejših televizijskih oddajah, pri čemer sta sodišči njegove kritične izjave, izrečene v samih televizijskih oddajah, šteli za dopustne (prim. 11. točko obrazložitve te odločbe). Predhodno ravnanje pritožnika pa je bistveno tudi za vrednotenje tu presojanih izjav, ki jih je pritožnik podal kot intervjuvanec za druge medije. Sodišče prve stopnje dejanju cenzure (ki ga je sicer ugotovilo) ni pripisalo odločilne teže pri presoji konteksta, v katerem so bile podane sporne izjave. Višje sodišče pa je poudarilo, da je tožnikovo ravnanje – omejevanje satire na javni radioteleviziji – vsekakor zanimiv predmet javne razprave, in konkretno ravnanje tožnika označilo kot kaj klavrno in vredno javne graje oziroma kritike, glede na tožnikov položaj na javni radio-televiziji pa vsekakor kot pomemben predmet za javno razpravo. Tožnik v odgovoru na ustavno pritožbo priznava, da je do dejanja cenzure prišlo, in pojasni, da je bil njen izključni namen »onemogočanje polemiziranja o političnih vprašanjih v razvedrilno humoristični oddaji HRI-BAR, kakor seveda tudi v drugih podobnih oddajah«. Poudarja, da je pravica odgovornih urednikov programov na slovenski javni televiziji tudi korigiranje oziroma prilagajanje časa in deloma tudi vsebine oddaj načrtovanim programskim shemam.

19. Za presojo spornih izjav, ki jih je pritožnik podal v intervjujih za druge medije, je odločilen kontekst, v katerem so bile izrečene. V zvezi s tem je bistvena ugotovitev, da so bile te izjave izzvane s predhodnim ravnanjem tožnika oziroma da do njih ne bi prišlo brez predhodnega ravnanja tožnika. Sporne izjave pritožnika v intervjujih za različne medije so tako pomenile kritičen odziv pritožnika na isto dejanje tožnika, kot ga je pritožnik kritiziral že v svoji televizijski oddaji.Pri tem ni dvoma, da je dejanje cenzure na javni radioteleviziji dogodek, ki sproži odziv in razpravo v splošnem interesu.²⁸ Gre za temo v javnem interesu par excellence. To velja toliko bolj, ker se je sprožilni dogodek zgodil na nacionalni radioteleviziji, ki je z zakonom opredeljena kot javni zavod posebnega kulturnega in nacionalnega pomena, ki opravlja javno službo na področju radijske in televizijske dejavnosti z namenom zagotavljanja demokratičnih, socialnih in kulturnih potreb gledalcev in poslušalcev (prim. 1. člen Zakona o Radioteleviziji Slovenija, Uradni list RS, št. 96/05 in 9/14 – ZRTVS-1).Ustavno sodišče je že ob prvem odločanju v tej zadevi poudarilo, da je prepoved cenzure v javnih medijih pomembna vrednota demokratične družbe in da je ta vrednota še toliko bolj pomembna v obravnavanem primeru, v katerem je prišlo do cenzure na javni nacionalni televiziji, in to zaradi izrečenih ostrih političnih komentarjev.²⁹ Glede na tak pomen je očitno, da dejanje cenzure na nacionalni radiotelevizijitvori zadostno dejansko podlago tudi za zelo ostre in kritične izjave na račun tistega, ki to dejanje izvrši (v konkretnem primeru na račun tožnika kot odgovornega urednika razvedrilnih oddaj na nacionalni televiziji). Že ob prvem odločanju v tej zadevi je Ustavno sodišče tudi poudarilo, da je bil tožnik kot odgovorni urednik razvedrilnih oddaj na nacionalni televiziji vodstveni delavec javnega zavoda, zato je bil glede ravnanj, storjenih pri opravljanju te funkcije, dolžan trpeti širše meje sprejemljive kritike, čeprav ne tako široke kot npr. politiki.³⁰ Naloga odgovornega urednika je, da zagotavlja notranjo avtonomijo novinarjev. Če kdorkoli to avtonomijo krni (bodisi politiki bodisi nadrejeni), imajo novinarji pravico, da javnost na to opozorijo. V tem kontekstu je treba razumeti tudi sporne izjave, ki jih je pritožnik o tožniku izrekel v intervjujih za druge medije in ki so bile posledica cenzure njegove satirične televizijske oddaje na nacionalni radioteleviziji.

20. Glede na oceno, da je za pritožnikove žaljive izjave obstajala zadostna podlaga v dejstvih,mora Ustavno sodiščev nadaljevanjuodgovoriti na vprašanje, ali sme sodišče v primeru, ko obstaja dejanska podlaga za izrečeno kritiko, presojati primernost načina, na katerega je kritika izražena. Sodišči sta namreč kljub ugotovljenemu ravnanju tožnika, ki je izzvalo tudi pritožnikove kritične izjave v intervjujih za različne medije, ocenili, da je bil način kritike, ki ga je izbral pritožnik, »pretiran, nedopusten«. Po stališču prvostopenjskega sodišča uporaba žaljivih izrazov, s katerimi je pritožnik označil tožnika, ne pomeni kritike, ki bi jo bil zaradi svojega predhodnega ravnanja dolžan trpeti tožnik, temveč bi se pritožnik lahko odzval na »drugačen, primeren in kulturen način«.³¹ Ustavno sodišče mora presoditi, ali je navedeno stališče glede primernosti načina kritike tožnika sprejemljivo z vidika ustavnega in konvencijskega varstva svobode izražanja.

21. Ustaljeno je stališče ESČP, da je stil izražanja del komunikacije (kot oblika izražanja) in je kot tak varovan skupaj z vsebino izjave in da uporabljeni izrazi, četudi so morebiti žaljivi ali vulgarni, lahko služijo stilističnim namenom.³² Ta vidik je poudarilo tudi Ustavno sodišče ob prvem odločanju v tej zadevi.³³ Da je pri omejevanju oziroma predpisovanju načina odziva na ravnanja nosilcev javnih funkcij, ki zadevajo razpravo o temi v splošnem interesu, treba biti izrazito previden, izhaja tudi iz sodbe ESČP v zadevi Mladina, d. d., proti Sloveniji.³⁴ V primerih, ko so predmet presoje izjave, ki prispevajo k razpravi v splošnem interesu, je le malo prostora za omejevanje svobode izražanja. To hkrati pomeni, da je omejevanje svobode izražanja glede izjav, ki imajo zadostno podlago v dejstvih, izključno zaradi načina, na katerega so bile izražene, nesprejemljivo z vidika 10. člena EKČP.³⁵ To pomeni, da pravice do svobode izražanja ni dopustno omejiti zgolj zato, ker bi se pritožnik na ravnanje tožnika lahko odzval na drugačen, nežaljiv način.

22. Pri vrednotenju vsebine oziroma pomena spornih izjav je odločilno razumevanje povprečnega bralca.³⁶ Pri tem vrednotenju ni mogoče spregledati konteksta, v katerem so sporne izjave izrečene. Sodišče lahko z ovrednotenjem pomena, ki ga ima sporna izjava za povprečnega bralca, zasnuje izhodišče presoje ustavnih pravic tako, da to učinkuje na tehtanje v škodo ene od pravic v koliziji.³⁷ V ustavnosodni presoji je sprejeto stališče, da je opredeljevanje pomena sporne izjave s stališča prestrogih meril (ki so nato ključna za izrečeno omejitev svobode izražanja) nezdružljivo s svobodo izražanja.³⁸ Vprimeru, ko je možnihveč pomenov, je treba izhajati iz pomena, ki je za svobodo izražanja manj obremenjujoč.³⁹

23. V obravnavani zadevi sta sodišči izhajali iz objektivnega pomena spornih izrazov, s katerima je pritožnik označil tožnika. Po njuni oceni je povprečni bralec tožnikove izjave gotovo razumel v dobesednem pomenu, torej »turbo anus« kot vulgarno skovanko, kvanto, v pomenu velike zadnjične odprtine, in ne v pomenu, ki naj bi ga želel izraziti pritožnik, namreč kot okrajšavo za »turbo anonimus«, to je kot oznako za anonimnega človeka, ki širi turbo kulturo. Podobno sta sodišči presodili glede izraza »homo erectus«. Tudi tu naj bi bil splošni pomen te sintagme v tem, da gre za bitje na nižji razvojni stopnji, ne pa nemara za pohvalo nekoga, da je pokončen, da »ima hrbtenico«. Vendar se navedena presoja sodišč, ki se osredotoča zgolj na dobesedni pomen spornih izjav, izkazuje kot pretirano ozka oziroma utesnjujoča z vidika pritožnikove pravice do svobode izražanja. Pritožnik je namreč uporabil prispodobe (metafore), ki dopuščajo odprto, večpomensko razumevanje. Čim je tako, sodišče kot podlago za oceno o nedopustnosti spornih izjav ne sme upoštevati le tistega od pomenov, ki je najbolj obremenjujoč za čast in dobro ime prizadete osebe. Prav to sta storili sodišči v obravnavani zadevi.

24. Ugotovitev (objektivne) žaljivosti spornih izjav sama po sebi ne pomeni, da je pritožnik presegel meje sprejemljive kritike. Zato je treba odgovoriti še na vprašanje, ali vzdrži ocena sodišč, da je bil namen pritožnikovih žaljivih izjav v osebni diskreditaciji in sramotitvi tožnika.⁴⁰Ustavno sodišče na podlagi neposrednega vpogleda v sporne članke⁴¹ ugotavlja, da za navedeno oceno sodišč ni zadostne podlage. Pritožnik je namreč v intervjujih za časopis Indirekt ter v oddajah Info TV in Požar Report TV podal svojo kritiko RTV Slovenije kot institucije nasploh in še zlasti njenih vodilnih kadrov, ki naj, vsaj nekateri med njimi, ne bi bili sposobni sprejemati odločitev. Druga dva medija (časopis Večer in revija Reporter) sta zgolj povzela izjave pritožnika iz omenjenih televizijskih intervjujev. Pritožnik je v obeh intervjujih kritično ost usmeril predvsem v institucijo RTV Slovenija in delovanje njenih vodilnih struktur. V širšem kontekstu kritike RTV in njenih vodilnih je izrekel tudi sporne izjave o tožniku kot njegovem neposredno nadrejenem, pri čemer se je njegova kritika neposredno navezovala na predhodno ravnanje tožnika. Zaradi močne vsebinske navezave spornih izjav na predhodno ravnanje tožnika po oceni Ustavnega sodišča ne vzdrži stališče sodišč, da je bila pritožnikova kritika usmerjena ad personam, v sramotitev in osebno diskreditacijo tožnika.

25. Poleg tega ocena o objektivni žaljivosti spornih izjav (glede na pomen, kot sta ga spornim besednim zvezam pripisali sodišči) ne zadošča za sklep o namerni (hoteni) žalitvi časti in sramotitvi tožnika. Za obstoj slednje je treba izkazati tudi subjektivni namen. Izjavljajočemu mora iti prav za ponižanje prizadete osebe; to mora biti njegov edinicilj. Za to ne zadošča ugotovitev, kakšen je objektivno učinek izjave na prizadetega oziroma na siceršnjo publiko, temveč mora biti izkazan omenjeni motiv oziroma nagib izjavljajočega.⁴² Tega vidika presoja sodišč v obravnavani zadevi ne upošteva. Ocena sodišč, ki pritožnikov namen zaničevanja izpeljuje iz same žaljive vsebine spornih izjav, se zato izkazuje kot nezadostna za utemeljitev sklepa, da je bil pritožnikov cilj ob izrekanju spornih izjav v blatenju in sramotitvi tožnika.

26. Pri presoji obravnavane zadeve tudi ne gre zanemariti ironičnega tona, ki prepoznavnozaznamuje javno izražanje pritožnika nasploh in tudi v konkretnem primeru. Tak način izražanja že na prvi pogled odvrača od dobesednega razumevanja pomena izrečenih izjav. Izključeno je, da bi jih povprečni bralec lahko razumel zgolj dobesedno (kot to štejeta sodišči prve in druge stopnje). Sicer očitno pikra izraza, ki ju je pritožnik uporabil za kritiko tožnikovega ravnanja, sta tudi po oceni Višjega sodišča stilsko zaznamovana, obarvana in v primerjavi z običajnejšimi psovkami oziroma žaljivkami precej posebna, izvirna, celo avtorska.⁴³ Upoštevati je zato treba,prvič, da je pritožnik javna osebnost s prepoznavnim stilom izražanja, ki ga splošna javnost pozna in dojema kot takega, in drugič, da je glede na kontekst, v katerem so bile podane sporne izjave (kritika RTV Slovenija in njenih vodilnih ter navezava na predhodno ravnanje tožnika), povprečni bralec lahko zaznal, v zvezi s čim so bile sporne izjave podane.

27. Glede na navedeno Ustavno sodišče ocenjuje, da je poseg sodišč v pritožnikovo pravico do svobode izražanja prekomeren, ker ni utemeljen z upoštevnimi in zadostnimi razlogi. Izpodbijani sodbi torej kršita pritožnikovo pravico iz prvega odstavka 39. člena Ustave, zato ju jeUstavno sodišče razveljavilo (1. točka izreka).

28. Ustavno sodišče lahko na podlagi prvega odstavka 60. člena ZUstS sámo odloči o sporni pravici, če ima v spisu za to dovolj podatkov in če je to nujno zaradi odprave posledic, ki so na podlagi razveljavljenega akta že nastale. Ob uporabi prvega odstavka 60. člena ZUstS je Ustavno sodišče sámo odločilo o stvari in tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (2. točka izreka). Razlogi za takšno odločitev so razvidni iz predhodne obrazložitve.V bistvenem so naslednji: sporne izjave pritožnika so bile izzvane s predhodnim ravnanjem tožnika – cenzuro satirične televizijske oddaje na nacionalni radioteleviziji; gre za temo, ki je pomembna za razpravo v javnem interesu; pravice do svobode izražanja ni dopustno omejiti zgolj zato, ker bi se pritožnik na ravnanje tožnika lahko odzval na drugačen, nežaljiv način; ob upoštevanju pomena uporabljenih izrazov (ne zgolj v njihovem dobesednem pomenu) in konteksta, v katerem so bili podani, ni podlage za sklep, da je bil predmet razprave potisnjen v ozadje in da je bil namen izjav v osebni diskreditaciji in sramotitvi tožnika. Zaradi navedenega je treba dati prednost pritožnikovi pravici do svobode izražanja (prvi odstavek 39. člena Ustave) pred pravico tožnika do varstva časti in dobrega imena (35. člen Ustave).Uporaba prvega odstavka 60. člena ZUstS je glede na naravo človekovih pravic, ki so predmet odločanja v obravnavanem primeru, utemeljena zaradi zagotovitve pravice do sojenja v razumnem roku in dejstva, da je Ustavno sodišče v tej zadevi odločalo že drugič. Poleg tega je taka odločitev Ustavnega sodišča potrebna tudi zaradi odstranitve še vedno trajajočega zastraševalnega učinka (t. i. chilling effect), ki ga je povzročila izpodbijana odločitev sodišč. V delu, ki se nanaša na odločitev o stroških pravdnega postopka, je Ustavno sodišče zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka izreka).

29. V skladu s prvim odstavkom 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Ta določba se po prvem odstavku 49. člena ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebej utemeljeni razlogi, ti pa niso izkazani. Ustavno sodišče je zato o predlogih pritožnika in nasprotnega udeleženca iz pravdnega postopka za povrnitev stroškov postopka z ustavno pritožbo odločilo, kot izhaja iz 4. točke izreka te odločbe.

30. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena, prvega odstavka 60. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Jadranka Sovdat ter sodnici in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Dunja Jadek Pensa, DDr. Klemen Jaklič, dr. Rajko Knez, dr. Etelka Korpič - Horvat in Marko Šorli. Sodnica dr. Špelca Mežnar je bila pri odločanju v tej zadevi izločena.Ustavno sodišče je odločbo sprejelo s šestimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Accetto, ki je dal odklonilno ločeno mnenje. Sodnik Knez je dal pritrdilno ločeno mnenje.

¹ Iz 12. točke obrazložitve sodbe Višjega sodišča izhaja, da je pritožnik v oddaji 4. 10. 2008 med drugim izjavil: »[…] obstajajo ljudje, ki so brez ponosa, ugleda in dostojanstva. Nimajo pa znanja. So bedaki, reče se jim turbo anusi.«; v oddaji 13. 12. 2008 »A si predstavljate, da je slovenski falus tako deficitaren. Koliko malo falusov je v Sloveniji še uporabnih in še ti, ki so uporabni, delajo v razvedrilnem programu.«; v oddaji 7. 2. 2009 pa »Vsi ljudje v Sloveniji bodo imeli vsaj tak IQ kot Petar Radović.«

² V obsežnejšem intervjuju za časopis Indirekt je v članku z naslovom RTV Slovenija je od nekdaj totalitarna pritožnik na vprašanje novinarja o sporu med njim in tožnikom izjavil naslednje: »Ne, sploh ni nastal noben spor. Petar Radović je tampon cona. On je človek, ki vse življenje funkcionira tako, da ne sprejema odločitev. On ne gre niti na stranišče, če za to ne dobi dovoljenja. Takšne ljudi imenujem turbo anusi. To so ljudje brez časti, ugleda in ponosa, ki zvesto izpolnjujejo ukaze nadrejenih, ker sami niso sposobni. Termin turbo anusa tudi v radijskih oddajah jasno in glasno utemeljim. Povedal sem tudi, da naj nova vlada pusti pri miru anuse – gre za skrajšavo imena anonimus – ljudi, ki nimajo ugleda, ampak so sposobni služiti vsakemu gospodarju. Teh ljudi ne smeš zamenjati, ker morajo, takšni kot so, obdržati svojo identiteto. Tako ti bodo zvesto služili. Turbo anuse pa moraš zamenjati.« V članku, objavljenem v časopisu Večer 30. 3. 2009, je povzeta vsebina intervjuja, ki ga je pritožnik 25. 3. 2009 podal za Info TV, in sicer: »TVS je sestavljena iz treh parcel. Na prvi raste solata in je topla greda. Na drugi raste sezonska solata. Na tretji ne raste nič. In teh ljudi na TV je ogromno. Sem štejem svet RTV-ja, vodstvo RTV-ja in tiste deficitarne osebke, ki že leta izkoriščajo to priložnost, da jih praktično ni, in dobivajo denar. In ta njiva, kjer ne raste nič, skrbi le za to, da ne bi seme z drugih dveh njiv prišlo noter. To so politično nastavljeni ljudje, pa ne govorim le za štiri leta nazaj, ampak so tako nastavljeni od nekdaj. Petar Radović (odgovorni urednik razvedrilnega programa, op. p.) ni človek s hrbtenico, je bolj homo erectus kot homo sapiens. Homo sapiens ti v obraz pove, kaj mu ni všeč. Odgovorni urednik v soočenju s podrejenim uporablja svoje lastno videnje in mišljenje. Moj urednik tega ne uporablja in reče: 'Nič ne morem, sem ena sama tampon cona.'« Revija Reporter v svoji izdaji 30. 3. 2009 med izjavami tedna povzema tudi pritožnikovo izjavo, izrečeno v oddaji Požar Report TV: »Petar Radović ni človek s hrbtenico, je bolj homo erectus kot homo sapiens. Homo sapiens ti v obraz pove, kaj mu ni všeč. Odgovorni urednik v soočenju s podrejenim uporablja svoje lastno videnje in mišljenje. Moj urednik tega ne uporablja in reče: 'Nič ne morem, sem ena sama tampon cona.'«

³ Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-226/95 z dne 8. 7. 1999 (Uradni list RS, št. 60/99, in OdlUS VIII, 174).

⁴ Prim. prav tam, 11. točka obrazložitve.

⁵ Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-2940/07 z dne 5. 2. 2009 (Uradni list RS, št. 17/09, in OdlUS XVIII, 62), 9. točka obrazložitve.

⁶ Prav tam.

⁷ Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-226/95, 10. točka obrazložitve.

⁸ Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-226/95, 15. točka obrazložitve.

⁹ Prav tam.

¹⁰ Prim. sodbo ESČP v zadevi Oberschlick proti Avstriji z dne 23. 5. 1991.

¹¹ Prim. sodbe ESČP v zadevah Uj proti Madžarski z dne 19. 7. 2011, Mamère proti Franciji z dne 7. 11. 2006 ter Prager in Oberschlick proti Avstriji z dne 26. 4. 1995.

¹² Prim. sodbi ESČP v zadevah Uj proti Madžarski in Skałka proti Poljski z dne 27. 5. 2003.

¹³ Prim. sodbo ESČP v zadevi Mladina, d. d., proti Sloveniji z dne 17. 4. 2014, 45. točka obrazložitve.

¹⁴ Glej sodbi velikega senata ESČP v zadevah Von Hannover proti Nemčiji (št. 2) z dne 7. 2. 2012, 109. do 113. točka obrazložitve, in Axel Springer AG proti Nemčiji z dne 7. 2. 2012, 89. do 95. točka obrazložitve.

¹⁵ Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-407/14 z dne 14. 12. 2016 (Uradni list RS, št. 2/17, in OdlUS XXI, 37).

¹⁶ Prim. odločbi Ustavnega sodišča št. Up-407/14, 17. točka obrazložitve, in št. Up-530/14 z dne 2. 3. 2017 (Uradni list RS, št. 17/17), 14. točka obrazložitve.

¹⁷ Prim. C. Grabenwarter, European Convention on Human Rights, Commentary, Verlag C. H. Beck, München 2014, str. 267. Glej tudi sodbi ESČP v zadevah Jerusalem proti Avstriji z dne 27. 2. 2001, 43.–45. točka obrazložitve, in Unabhängige Initiative Informationsvielfalt proti Avstriji z dne 26. 2. 2002, 46.–48. točka obrazložitve. Tudi v nemškem prostoru je razlikovanje med dejstvi in vrednostnimi sodbami ključno pri oceni dopustnosti posega v čast in ugled posameznika (prim. K. Wegner in C. Schmelz v: H.-P. Götting, C. Schertz, W. Seitz et al., Handbuch des Persönlichkeitsrechts, Verlag C. H. Beck, München 2008, str. 492). V Republiki Sloveniji že Ustava v prvem odstavku 39. člena razločuje med vestmi in mnenji.

¹⁸ Glej npr. sodbi ESČP v zadevah Jerusalem proti Avstriji, 42. točka obrazložitve, in Steel in Morris proti Združenemu kraljestvu z dne 15. 2. 2005, 87. točka obrazložitve. Glej tudi odločbo Ustavnega sodišča št. Up-462/02 z dne 13. 10. 2004 (Uradni list RS, št. 120/04, in OdlUS XIII, 86), 9. točka obrazložitve.

¹⁹ Tako ESČP med drugim v sodbi v zadevi Jerusalem proti Avstriji.

²⁰ Tako C. Grabenwarter, nav. delo, str. 268.

²¹ Prav tam. Prim. tudi sodbe ESČP v zadevah Pedersen in Baadsgaard proti Danski z dne 17. 12. 2004, 76. točka obrazložitve, Jerusalem proti Avstriji, 43. točka obrazložitve, in Mladina, d. d., proti Sloveniji, 43. točka obrazložitve.

²² V nemški pravni teoriji se uporablja pojem sramotilna kritika (Schmähkritik). Prim. K. Wegner in C. Schmelz v: H.-P. Götting, C. Schertz, W. Seitz et al., nav. delo, str. 493.

²³ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-584/12, 11. točka obrazložitve.

²⁴ Prim. K. Wegner in C. Schmelz v: H.-P. Götting, C. Schertz, W. Seitz et al., nav. delo, str. 494.

²⁵ Glej npr. sodbo ESČP v zadevi Oberschlick proti Avstriji (št. 2) z dne 1. 7. 1997, v kateri je bila sporna označba politika kot bedaka (nem. Trottel). Avstrijska sodišča so presodila, da je uporaba navedenega izraza sama po sebi žaljiva. ESČP pa je presodilo drugače: odločilno težo je pripisalo predhodnemu ravnanju politika Haiderja, in sicer je ugotovilo, da je uporabo spornega izraza sprožil Haiderjev govor, o katerem je poročal novinar. Prim. tudi zadevo Mladina, d. d., proti Sloveniji, v kateri se je novinar v ostrem kritičnem komentarju v reviji Mladina odzval na predhodno ravnanje politika in o njem med drugim zapisal, da je njegova »domislica izpadla kot normalni domet cerebralnega bankrotiranca«. Tudi v tem primeru je ESČP, drugače kot slovenska sodišča, presodilo v prid svobodi izražanja iz 10. člena EKČP. Po oceni ESČP slovenska sodišča niso v zadostni meri upoštevala konteksta, v kateri so bile sporne izjave dane, in stila, ki ga je novinar uporabil v članku (prim. 46. točko obrazložitve).

²⁶ Prim. sodbi ESČP v zadevah Uj proti Madžarski (48. točka obrazložitve) in Tuşalp proti Turčiji z dne 21. 2. 2012 (48. točka obrazložitve).

²⁷ Po ugotovitvah sodišč je pritožnik v eni od svojih televizijskih oddaj gostjo Ljudmilo Novak, predsednico stranke Nova Slovenija, vprašal, ali si stranka zasluži najboljšega slovenskega politika Jožeta Možino, ki je bil tedaj direktor RTV Slovenija, s čimer naj bi citiral Boštjana M. Turka. Tožnik je iz oddaje, preden je bila predvajana, ta del izrezal, ker naj bi pritožnik s tem kršil dogovor, da se politika v razvedrilnih oddajah ne obravnava. Pritožnik je to ravnanje tožnika razumel kot cenzuriranje svoje satirične oddaje. Poleg tega je bilo predvajanje oddaje premaknjeno v poznejše večerne ure (v splošno znano manj gledani termin), kar pa po ugotovitvah sodišč ni bilo odvisno od odločitve tožnika, temveč od dolžine drugih predhodno predvajanih programskih vsebin.

²⁸ Da je vprašanje cenzure pomemben predmet javne razprave, izhaja iz sodbe ESČP v zadevi Matúz proti Madžarski, v kateri je pritožnik (televizijski novinar, zaposlen na nacionalni televiziji) v knjigi z naslovom Antifašist in Hungarista – skrivnosti madžarske televizije kritiziral ravnanje svojih nadrejenih in delodajalca. Kot je ugotovilo ESČP, je bil pritožnikov glavni namen razkriti cenzuro na nacionalni televiziji, s tem pa je svojo svobodo izražanja izvrševal z namenom prispevati k razpravi v javnem interesu. Po presoji ESČP poseg v pritožnikovo svobodo izražanja ni bil nujen v demokratični družbi in je zato podana kršitev 10. člena EKČP. Podobno sporočilo o nedopustnosti cenzure na javni televiziji izhaja tudi iz sodbe ESČP v zadevi Manole in drugi proti Moldaviji.

²⁹ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-584/12, 12. točka obrazložitve.

³⁰ Prim. sodbo ESČP v zadevi Mamère proti Franciji.

³¹ Glej prvostopenjsko sodbo, 35. točka obrazložitve.

³² Prim. sodbi ESČP v zadevah Thoma proti Luxemburgu z dne 29. 3. 2001 (45. točka obrazložitve) in Uj proti Madžarski (20. točka obrazložitve).

³³ Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-584/12, 13. točka obrazložitve.

³⁴ Prim. 45. točko obrazložitve sodbe ESČP v zadevi Mladina, d. d., proti Sloveniji.

³⁵ Glej sodbo ESČP v zadevi Csánics proti Madžarski z dne 20. 1. 2009, 43. točka obrazložitve: »[…] It would go against the very spirit of Article 10 to allow a restriction on the expression of substantiated statements solely on the basis of the manner in which they are voiced. In principle, it should be possible to make true declarations in public irrespective of their tone or negative consequences for those who are concerned by them.«

³⁶ Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-407/14, 20. točka obrazložitve.

³⁷ Prav tam.

³⁸ Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1128/12 z dne 14. 5. 2015 (Uradni list RS, št. 37/15, in OdlUS XXI, 14), 24. točka obrazložitve.

³⁹ Prim. H. D. Jarass in B. Pieroth, Grundgesetz für die Bundesrepublik Deutschland, 11. izdaja, Beck Verlag, München 2011, str. 209, in K. Wegner in C. Schmelz v: H.-P. Götting, C. Schertz, W. Seitz et al., nav. delo, str. 498.

⁴⁰ Prim. sodbo ESČP v zadevi Eon proti Franciji z dne 14. 3. 2013 (60. točka obrazložitve), v kateri je ESČP sicer pritrdilo ugotovitvam nacionalnih sodišč, da je bil pritožnikov transparent žaljiv do predsednika republike, ni pa se strinjalo s tem, da je bilo žaljenje predsednika tudi pritožnikov edini namen. ESČP je sprejelo stališče, da pritožnik s transparentom niti ni hotel osebno napasti predsednika, temveč je zlasti javno kritiziral njegovo politiko. Prim. tudi sodbi ESČP v zadevah Tuşalp proti Turčiji (48. točka obrazložitve) in Grebneva in Alisimchik proti Rusiji z dne 22. 11. 2016 (59. točka obrazložitve).

⁴¹ Glej opombo št. 2.

⁴² Prim. D. Höch v: H.-P. Götting, C. Schertz, W. Seitz et al., nav. delo, str. 384.

⁴³ Glej 17. točko obrazložitve sodbe Višjega sodišča.