Številka:	Up-616/15-17
Datum:	20. 9. 2018

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. B., C., ki jo zastopa Svetlana Vakanjac, odvetnica v Ljubljani, na seji 20. septembra 2018

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 60272/2012 z dne 14. 5. 2015, sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 60272/2012 z dne 11. 12. 2013 in sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. I K 60272/2012 z dne 6. 6. 2013 se zavrne.

1. Pritožnica je bila z izpodbijano pravnomočno sodbo spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15, 38/16 in 27/17 – v nadaljevanju KZ-1), ker je zlonamerno onemogočala, da bi se uresničila izvršljiva odločba glede mladoletne osebe, s tem, da na posamezne dneve v letih 2011, 2012 in 2013 ni omogočila stikov med svojo mladoletno hčerko in njenim očetom, ki bi se morali izvajati na podlagi odločbe sodišča. Izrečena ji je bila pogojna obsodba, v kateri ji je bila določena kazen osem mesecev zapora in preizkusna doba treh let. Vrhovno sodišče je pritožničino zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.

2. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe med drugim navedlo, da ne sprejema razlogov, ki jih je pritožnica kot obdolženka navedla, da bi dokazala dobronamernost preprečevanja stikov. Po mnenju sodišča gre zgolj za izgovore in način prikrivanja dejstva, da je stike preprečevala iz zlonamernih vzgibov. Presodilo je, da četudi bi v celoti držale obdolženkine navedbe, da hčerka ni hotela k očetu (čeprav sodišče glede na izvedene dokaze o teh navedbah dvomi), se starš ne more razbremeniti krivde s sklicevanjem na želje štiri- do šestletnega otroka, sploh kadar se te nanašajo na očitno neupoštevne okoliščine, kot so dolgčas, smrad, mravlje, pajki ali ljubosumje na polsestrico. Po stališču sodišča otrok v tej starosti nima sposobnosti oceniti vseh dejstev, ki so pomembna pri presoji tako pomembne odločitve, kot je ohranitev stika z enim od staršev. Ker pritožnica ni navedla niti enega razloga, zaradi katerega bi bil oškodovanec neprimeren ali škodljiv za stike s hčerko, bi morala po mnenju sodišča hčerko kljub njenim morebitnim drugačnim trenutnim željam tako dolgo in intenzivno pripravljati na stik, da bi ga bilo mogoče izvesti. Na podlagi navedenega je sodišče zaključilo, da pritožnica za preprečevanje stikov ni imela opravičljivega razloga ter da je v svoj zagovor navedla neprepričljive in med seboj nezdružljive izgovore, iz česar logično izhaja, da je stike preprečevala iz zlonamernih vzgibov.

3. Pritožbeno sodišče je na pritožničine navedbe, da sodišče ni v zadostni meri obrazložilo, zakaj naj bi stike onemogočala zlonamerno, odgovorilo, da so razlogi sodišča prve stopnje preprečljivi. Presodilo je, da v nobenem primeru, ko pritožnica stikov ni omogočila, za to ni imela nobenega opravičljivega razloga oziroma ni šlo za objektivno onemogočanje stikov, na primer zaradi hujše bolezni, nepričakovane zadržanosti roditelja ali kakšnega drugega razloga, ki ga ni mogoče uvrstiti v kategorijo zavestnega onemogočanja stikov. Po stališču pritožbenega sodišča gre za zlonamernost v kazenskopravnem smislu tedaj, ko storilec zasleduje zgolj cilj, da se izvršljiva odločba ne uresniči, in torej ne gre za zlonamernost v smislu moralne sprevrženosti ter zlobnih in nepoštenih namenov.

4. Vrhovno sodišče je na navedbe pritožnice, da zlonamernost v kazenskopravnem smislu ni zgolj zasledovanje cilja, da se izvršljiva odločba ne uresniči, zaradi česar je odločitev nižjih sodišč arbitrarna in kot taka pomeni kršitev 22. člena Ustave, odgovorilo tako, da je povzelo navedbe sodišč prve in druge stopnje, nato pa zaključilo, da "iz obrazložitev sodb sodišča prve in druge stopnje ne izhaja drugačna ter ožja razlaga pojma zlonamernosti zgolj za namene obravnavanega kazenskega postopka, zato kršitev 22. člena Ustave ni podana".

5. Pritožnica v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev pravic iz 14., 22., 23., 29., 53. in 54. člena Ustave ter 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Trdi, da dejanje, ki se ji očita, ni kaznivo dejanje in da dejanja, za katero je bila obsojena, ni storila. Sodišča naj ne bi ustrezno obrazložila, kaj pomeni pravni standard zlonamernosti, saj naj ne bi pojasnila, katero občečloveško moralno vrednoto oziroma zavarovano dobrino je ustavna pritožnica s svojim ravnanjem kršila. Če ne gre za to, da bi imela pritožnica zlobne in nepoštene namene, kot izhaja iz stališča pritožbenega sodišča, ki ga je potrdilo tudi Vrhovno sodišče, potem naj ne bi bilo mogoče govoriti o naklepu kot tisti največji intenzivnosti pritožničinega subjektivnega odnosa do prepovedanosti dejanja, s tem pa tudi ne o storitvi kaznivega dejanja. Sodišča naj bi se postavila na zmotno in arbitrarno stališče, da za ugotovitev zakonskega znaka zlonamernosti zadošča že ugotovitev dejstva, da se stiki v določenem obdobju kljub pravnomočni odločbi niso izvajali, in da ni upoštevno morebitno otrokovo zavračanje stikov. Obrazložitev sodišča o zavedanju obdolženke, da onemogočanje stikov med očetom in otrokom obema hudo škodi ter pri obeh pušča nepopravljive posledice, iz česar izhaja, da je pritožnica zavestno in hote škodila tako bivšemu partnerju kot tudi hčerki, naj bi bilapavšalna in arbitrarna ter naj sama zase ne bi mogla pojasniti zlonamernosti kot odločilnega znaka očitanega kaznivega dejanja.

6. Pritožnica meni, da ji je bila kršena tudi pravica do izvajanja dokazov v njeno korist iz 29. člena Ustave; če so sodišča štela, da je hčerki in njenemu očetu povzročila škodo s kaznivim dejanjem, bi morala po njenem mnenju to škodo tudi ugotoviti. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem zavrnilo dokaz z zaslišanjem psihologinje, ker naj bi se postavilo na zmotno stališče, da ugotovitev škode in nepopravljive posledice niso odločilno dejstvo v tem postopku, posledično pa naj bi pritožnici kršilo pravico iz 29. člena Ustave. Pritožnica uveljavlja tudi kršitev pravice do obrazložene sodne odločbe iz 22. in 23. člena Ustave. Meni, da je sodišče prve stopnje, ko je v sodbi zapisalo, da je "nadaljevala z onemogočanjem stikov", pri čemer se ta navedba nanaša na obdobje, za katero je bila v predhodnem kazenskem postopku oproščena vseh očitkov o storitvi istovrstnega kaznivega dejanja, nerazumno in nedopustno obravnavalo pritožnico, pritožbeno in Vrhovno sodišče pa naj bi na njene očitke odgovorili le s ponavljanjem in posnemanjem razlogov prvostopenjskega sodišča, kar naj bi bilo v neskladju s pravico do obrazložene sodne odločbe.

7. Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-616/15 z dne 18. 6. 2018 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Vrhovno sodišče.

8. Osrednji očitek pritožnice je, da sodišča niso ustrezno ugotovila oziroma obrazložila zakonskega znaka zlonamernosti. Posledično naj dejanje, za katero je bila obsojena, ne bi bilo kaznivo dejanje. S temi navedbami pritožnica sicer utemeljuje kršitev 22., 23. in 29. člena Ustave, vendar Ustavno sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo zatrjevanih kršitev. Ker pritožnica po vsebini zatrjuje kršitev načela zakonitosti iz prvega odstavka 28. člena Ustave, je Ustavno sodišče svojo presojo opravilo z vidika te ustavne določbe.

9. V skladu s prvim odstavkom 28. člena Ustave nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo, in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo dejanje storjeno. Ta ustavna določba naslavlja tudi sodnika kot razlagalca zakona – ta sme posameznika obsoditi za kaznivo dejanje le, če njegovo ravnanje izpolnjuje znake, ki jih zakon jasno in pomensko določljivo opredeljuje.¹ Pri presoji, ali obdolženčevo ravnanje ustreza zakonskemu dejanskemu stanu kaznivega dejanja, sodišče v polje kaznivosti ne sme vnašati ničesar, česar ni v to polje z opredelitvijo znakov posameznega kaznivega dejanja vnesel na splošni ravni že zakonodajalec. Sodišče sme uporabiti le tiste metode razlage, ki ostajajo strogo znotraj mogočega besednega pomena.² Da bi posameznikovo ravnanje pomenilo kaznivo dejanje in da bi bil storilec zanj tudi kriv, mora njegovo ravnanje izpolnjevati vse objektivne in subjektivne znake kaznivega dejanja. Iz tega izhaja zahteva, da mora opis kaznivega dejanja (konkretni dejanski stan, če ga primerjamo z zakonskim dejanskim stanom kaznivega dejanja) vsebovati vse znake kaznivega dejanja. Če kateri izmed njih v njem manjka, gre za kršitev načela zakonitosti v kazenskem pravu.³ Na podlagi navedenega mora sodišče v sodbi navesti in obrazložiti, katera konkretna ravnanja (konkretni dejanski stan) lahko subsumiramo pod posamezne znake očitanega kaznivega dejanja iz zakonskega dejanskega stanu oziroma katere okoliščine na ravni dejanskega stanja kazenske zadeve ustrezajo znakom kaznivega dejanja iz zakonskeopredelitve kaznivega dejanja. S tem sodišče konkretizira vse zakonske znake kaznivega dejanja.⁴ Če namreč kaznivo dejanje ni konkretizirano, silogistično sklepanje sploh ni mogoče. Presoja, ali ravnanje, ki naj bi ga obdolženec storil, ustreza zakonskim znakom kaznivega dejanja, je mogoča samo, če je ravnanje izraženo s konkretnimi okoliščinami.⁵

10. Glede na navedbe pritožnice, da je ravnala v skrbi za hčerkino korist, je treba pri presoji upoštevati tudi prvi odstavek 54. člena Ustave, po katerem imajo starši pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Ta pravica se jim lahko odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon. Starši so torej tisti, ki so v prvi vrsti dolžni in upravičeni skrbeti za svoje otroke, navedene pravice in dolžnosti pa morajo izvrševati v korist otroka.⁶ Otroci po prvem odstavku 56. člena Ustave uživajo posebno varstvo in skrb, človekove pravice in temeljne svoboščine pa uživajo v skladu s svojo starostjo in zrelostjo. S tem Ustava opozarja na medsebojno prepletenost starševske skrbi in pravic otrok. Navedene ustavne določbe je treba razlagati v povezavi z "načelom največje koristi otroka", po katerem je temelj varstva otroka njegova korist in ki zahteva, da je pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki glavno vodilo otrokova korist.⁷ Volja otroka je v postopkih odločanja o vzgoji in varstvu otrok ter stikih eden od pomembnejših vidikov odločanja, zato je sodišče ne sme prezreti.⁸ Ustavno sodišče je že večkrat sprejelo stališče, da mora biti v postopkih, ki se nanašajo na razmerja med starši in otroki, otrok obravnavan kot subjekt, kar zlasti pomeni, da je treba otrokom, ki so glede na svojo starost in zrelost sposobni razumeti okoliščine in samostojno izjaviti svojo voljo, omogočiti, da to tudi storijo. Njihovo voljo pa je treba spoštovati, dokler je ta v skladu z načelom največje koristi otroka.⁹

11. Dolžnost države do posebnega varstva otrok izhaja tudi iz ratificiranih mednarodnih pogodb, zlasti iz Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 15/90, Akt o notifikaciji nasledstva glede konvencij Organizacije združenih narodov in konvencij, sprejetih v Mednarodni agenciji za atomsko energijo, Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92 – v nadaljevanju KOP). KOP v 3. členu določa, da morajo biti otrokove koristi glavno vodilo pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, bodisi da jih vodijo državne bodisi zasebne ustanove za socialno varstvo, sodišča, upravni organi ali zakonodajna telesa. Pravico do osebnih stikov kot pravico otroka opredeljuje tretji odstavek 9. člena KOP, ki določa, da države pogodbenice spoštujejo pravico otroka, ki je ločen od enega ali od obeh staršev, da redno vzdržuje osebne stike in neposredno zvezo z obema, razen če je to v nasprotju z njegovimi koristmi. Varstvo največjih otrokovih koristi kot vodilno načelo pri presoji tovrstnih zadev upošteva tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP).¹⁰ V skladu z 8. členom EKČP morajo nacionalni organi najti pravično ravnovesje med interesi otroka na eni in interesi staršev na drugi strani, pri tem tehtanju pa je treba posebno težo nakloniti največjim koristim otroka, ki lahko glede na njihovo naravo in resnost pretehtajo interese staršev.¹¹ Otrokova največja korist je po stališču ESČP z vidika njegovega osebnega razvoja odvisna od številnih individualnih okoliščin, še posebej od otrokove starosti in zrelosti, navzočnosti ali odsotnosti staršev ter njegovega okolja in izkušenj. Zato mora biti otrokova največja korist ovrednotena v vsakem primeru posebej.¹² V okviru 8. člena EKČP se starš ne more sklicevati na uveljavitev takih ukrepov, ki bi škodovali otrokovemu zdravju in razvoju.¹³ Po stališču ESČP ima mladoletnik pravico, da ga ne odstranijo od enega od staršev in zadržujejo pri drugem, ki meni (ne glede na to, ali ima prav ali se moti), da ima enako ali večjo pravico do mladoletnika.¹⁴

12. Načelo največje otrokove koristi je torej ustavna vrednota, ki je na zakonodajni ravni varovana tudi z inkriminacijo dejanj iz prvega odstavka 190. člena KZ-1.¹⁵ Pritožnica je bila obsojena za kaznivo dejanje v izvršitveni obliki zlonamernega onemogočanja, da bi se uresničila izvršljiva odločba glede mladoletne osebe.¹⁶ Analiza obravnavanega kaznivega dejanja pokaže, da je to sestavljeno iz izvršitvenega ravnanja kot objektivnega dela biti inkriminacije¹⁷ – onemogočanje, da bi se uresničila izvršljiva odločba glede mladoletne osebe, in posebnega storilčevega namena kot subjektivnega dela biti inkriminacije – zlonamernost. Storilec mora torej onemogočati izvrševanje odločbe glede mladoletne osebe zlonamerno oziroma z zlobnimi nameni.¹⁸ Namen je v kazenskopravni teoriji opredeljen kot zavestna usmerjenost k cilju, smotru, ki ga storilec zasleduje z izvršitvijo kaznivega dejanja.¹⁹ To pomeni, da mora biti v predstavi storilca izvršitveno ravnanje sredstvo, s katerim bo storilec dosegel zasledovani cilj. Ker storilec s svojim ravnanjem izraža hotenje onemogočiti izvršitev pravnomočne odločbe glede mladoletne osebe, je navedeno kaznivo dejanje mogoče storiti zgolj z direktnim naklepom.²⁰ Za obstoj obravnavanega kaznivega dejanja torej ne zadošča, da storilec izvrši izvršitveno ravnanje, to je da onemogoča, da bi se uresničila izvršljiva odločba glede mladoletne osebe in da ima do izvršitvenega ravnanja naklep, temveč je onemogočanje izvrševanja odločbe glede mladoletne osebe opredeljeno kot kaznivo dejanje le v primeru, če storilec pri tem ravna zlonamerno.²¹

13. Pritožnica je ves čas postopka zanikala, da bi ravnala zlonamerno, in je zatrjevala, da se stiki z očetom niso izvajali zato, ker jih je hčerka zavračala. Stike naj bi torej onemogočala z namenom varovanja hčerkine koristi. Ključno vprašanje z vidika načela zakonitosti torej je, kako so sodišča obrazložila oziroma konkretizirala zakonski znak "zlonamerno" in s tem posredno odgovorila pritožnici na zatrjevanje, da je ravnala v korist hčerke. Pri tem gre za vprašanje ustavnoskladne razlage zakona z vidika zahtev iz prvega odstavka 28. člena Ustave. Če namreč sodišče določen zakonski znak razlaga preširoko, s tem krši načelo zakonitosti iz prvega odstavka 28. člena Ustave, saj s svojo razlago sámo določi, da je kaznivo tudi ravnanje, ki ga zakonodajalec ni zajel v polje kaznivosti.²²

14. Izpodbijano stališče prvostopenjskega sodišča je treba brati kot celoto, torej tako navedbe iz izreka sodbe kot tudi obrazložitev.²³ Iz izreka prvostopenjske sodbe izhaja, da je sodišče kot pritožničino zlonamerno onemogočanje izvršitve stikov med hčerko in njenim očetom na posamezne dneve v letih 2011, 2012 in 2013 štelo to, da je v enem primeru rekla, da stikov ne bo dovolila, drugič se je izgovarjala, da je hčerka bolna, čeprav ni bila videti, ali da sta na kosilu ali da pride na obisk dedek; največkrat se je izgovarjala, da hčerka noče k očetu, nekajkrat pa za dogovor glede stikov sploh ni bila dosegljiva oziroma se kljub temu, da je oče prišel po hčerko, ni odzvala.²⁴ V obrazložitvi je sodišče navedlo, da ne sprejema razlogov, ki jih je pritožnica kot obdolženka navedla, da bi dokazala dobronamernost preprečevanja stikov, saj gre zgolj za izgovore in način prikrivanja dejstva, da je stike preprečevala iz zlonamernih vzgibov.²⁵ Sodišče je presodilo, da pritožnica za preprečevanje stikov ni imela nobenega opravičljivega razloga, v svoj zagovor pa je navedla neprepričljive in med seboj nezdružljive izgovore, iz česar logično izhaja, da je stike preprečevala iz zlonamernih vzgibov.²⁶ Povedano drugače, prvostopenjsko sodišče je torej presodilo, da je pritožnica ravnala zlonamerno, saj za svoje ravnanje ni imela opravičljivih razlogov oziroma ji ni uspelo dokazati svoje dobronamernosti. Tako stališče sodišča samo po sebi še ne zadošča za zaključek o zlonamernem ravnanju pritožnice. Pritožnica bi lahko ravnala npr. v veri, da ščiti otrokovo korist, pa bi se glede tega motila, a to še ne pomeni (nujno), da je ravnala tudi zlonamerno. Kdor namreč stike onemogoča z namenom varovanja otrokove koristi, ne ravna zlonamerno. Vendar pa sodišče prve stopnje zlonamernosti ni utemeljilo zgolj z odsotnostjo dobrih namenov, temveč je še dodatno obrazložilo, v čem je prepoznalo zlonamernost pritožnice. Slednjo po stališču sodišča prve stopnje dokazuje dejstvo, da je stike kontinuirano onemogočala v obdobju treh let, pri čemer je bilo najdaljše obdobje, ko oče ni imel nobenih stikov s hčerko, dolgo skoraj sedem mesecev, da se nobeden od razlogov, ki naj bi opravičevali pritožničino ravnanje, ni izkazal za resničnega in da je pritožnica z različnimi izgovori onemogočala stike, kot npr. to, da se večkrat kljub dogovoru o stikih in ko je oče že prišel po hčerko, sploh ni odzvala oziroma ni bila dosegljiva za dogovor o stikih. Sodišče prve stopnje je sicer z določenim dvomom, a vendarle sprejelo trditve obrambe, da je hčerka stike zavračala, hkrati pa je razumno pojasnilo, da bi si morala pritožnica glede na naravo teh vzrokov bolj prizadevati za vzpostavitev stikov med hčerko in njenim očetom, zlasti ob upoštevanju hčerkine starosti in ob odsotnosti morebitnih zatrjevanj o neprimernosti očeta kot starša. Poleg tega se je kot mati nedvomno zavedala pomembnosti odnosa med otrokom in očetom, kar je pritožnica tudi sama priznala, z onemogočanjem stikov pa je škodila obema, zlasti še otroku, saj to pušča nepopravljive posledice. Iz predstavljene obrazložitve je torej mogoče razbrati, da je zlonamernost pritožničinega ravnanja v onemogočanju stikov kljub temu, da je kot razumna odrasla oseba morala vedeti, da njeno ravnanje otroku škoduje.

15. Posamično ravnanje pritožnice, npr. nedosegljivost za izvedbo stika ali za dogovor o stiku ali onemogočanje stikov zaradi domnevne bolezni hčerke samo po sebi še ne pomeni (nujno) tudi zlonamernosti, vendar če se vsa ravnanja pritožnice, opisana v izreku sodbe prve stopnje, povežejo tudi z razlogi iz obrazložitve, hkrati pa se upošteva tudi daljše časovno obdobje, ko je pritožnica onemogočala stike brez upravičenih razlogov, je zahtevi po konkretizaciji zakonskega znaka "zlonamerno", ki izhaja iz prvega odstavka 28. člena Ustave, zadoščeno. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje zakonski znak "zlonamerno", ki ga je ob odsotnosti priznanja ali morda izrecnih izjav storilca sicer mogoče ugotoviti in dokazati le ob povezavi določenih ravnanj z okoliščinami v konkretnem primeru, ustavnoskladno konkretiziralo in je ustrezno obrazložilo, katero konkretno pritožničino ravnanje pomeni njeno zlonamernost oziroma kaže na zlonamernost. Upoštevaje navedeno, kršitev načela zakonitosti iz prvega odstavka 28. člena Ustave, ki naj bi jo zagrešilo sodišče prve stopnje, ni podana.

16. Pritožbeno sodišče je pritrdilo razlagi sodišča prve stopnje glede zakonskega znaka "zlonamerno", dodatno pa je sprejelo stališče, da ob odsotnosti objektivnih razlogov za onemogočanje stikov za zlonamernost v kazenskopravnem smislu zadostuje zgolj cilj, da se izvršljiva odločba ne uresniči, in torej ne gre za moralno sprevrženost ter zlobne in nepoštene namene. Navedeno stališče jeustavnopravno sporno z vidika prvega odstavka 28. člena Ustave, če se razume tako, da za zaključek o zlonamernosti ravnanjastorilca zadostuje že sámo onemogočanje stikov, ne da bi se zahtevali tudi zlobni oziroma nepošteni nameni. Takó razumljeno stališče pritožbenega sodišča namreč zakonskemu znaku "zlonamerno" odvzema kakršenkoli pomen in ga zmotno obravnava kot nepotrebnega. Glede na to, da zakonski opis kaznivega dejanja vsebuje besedo "zlonamerno",²⁷je jasno, da zakon poleg golega storilčevega naklepa glede onemogočanja uresničitve izvršljive odločbe zahteva še nekaj več, to je zlonamernost, oziroma da kaznivost po prvem odstavku 190. člena KZ-1 oži zgolj na tiste naklepne primere onemogočanja uresničitve izvršljive odločbe glede mladoletne osebe, v katerih storilec ravna z nekim nepoštenim, zavržnim namenom.²⁸

17. Vendar pa izpodbijanega stališča pritožbenega sodišča ne gre razumeti na predstavljeni način. Nasprotno, izpodbijano stališče, skupaj s stališčem sodišča prve stopnje, ki ga je pritožbeno sodišče potrdilo, pomeni, da pritožbeno sodišče šteje za zlonamerno onemogočanje stikov ravnanje, ki ima za cilj, da se izvršljiva odločba o stikih ne uresniči, pri čemer ni nobenih opravičljivih razlogov za onemogočanje stikov. Taka razlaga zakonskega znaka "zlonamerno" je v skladu z načelom zakonitosti, zato kršitev prvega odstavka 28. člena Ustave ni podana. Smiselno enako velja tudi za stališče Vrhovnega sodišča, ki je stališči pritožbenega sodišča in sodišča prve stopnje v celoti potrdilo.

18. Pritožnica uveljavlja tudi kršitev pravnih jamstev iz tretje alineje 29. člena Ustave, in sicer v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje psihologinje in bivšega partnerja pritožnice. Sodišče je presodilo, da ne zadostujejo navedbe pritožnice, da hčerka stike zavrača iz neracionalnih razlogov, da se pritožnica zelo trudi, da bi se stiki izboljšali, in da zaradi tega s hčerko hodi k psihologinji, s pomočjo katere naj bi skušala ugotoviti razloge za odklanjanje stikov. Iz tega razloga je sodišče kot nepotreben zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje psihologinje. Ker naj hčerkino morebitno zavračanje stikov ne bi bilo upoštevno, je sodišče zavrnilo tudi dokazni predlog za zaslišanje pritožničinega bivšega partnerja, ki je bil enkrat navzoč, ko je oškodovanec prišel po hčerko. V skladu z navedeno določbo Ustave ima vsakdo, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti pravico, da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Po ustaljeni ustavnosodni presoji iz te določbe izhaja, da sodišče glede na načelo proste dokazne presoje sámo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba; da mora biti predlagani dokaz materialnopravno upošteven; da mora obramba obstoj in pravno upoštevnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Vendar mora sodišče pri tem upoštevati, da je v dvomu vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca, sodišče pa ga mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen.²⁹

19. Iz prvostopenjske sodbe sicer ni povsem jasno razvidno, kaj konkretno je želela pritožnica dokazati z zaslišanjem psihologinje in bivšega partnerja, tega pa ne pove niti pritožnica v ustavni pritožbi. Smiselno iz sodbe prve stopnje izhaja, da je z zavrnjenimi dokaznimi predlogi pritožnica želela dokazati dejstvo, da se je hčerka stikom upirala in jih je zavračala. Sodišče prve stopnje je odločilo, da predlaganih dokazov ne bo izvedlo, saj četudi bi držalo, da je hčerka stike zavračala, to v obravnavanem primeru ne bi bilo upoštevno. Presodilo je namreč, da hčerkinozavračanje stikov zaradi narave vzrokov še ne zadostuje za razbremenitev krivde za pritožničino onemogočanje stikov. Sodišče je torej presodilo, da kljub morebitni resničnosti dejstev, ki jih je pritožnica z izvedbo predlaganih dokazov šele želela dokazati, to ne bi bilo upoštevno za konkreten primer. Tako ne drži, kot je mogoče razumeti navedbe pritožnice, da je prvostopenjsko sodišče sprejelo stališče, da otrokovozavračanje stikov ni upoštevno na splošno, torej v nobenem primeru. Zagovor pritožnice, da je ravnala v skrbi za hčerkino korist, je (tudi) po praksi ESČP pomemben dejavnik, ki (lahko) vpliva na obstoj kaznivega dejanja, zato bi stališče sodišča, da hčerkinozavračanje stikov (sploh) ni upoštevno, lahko pomenilo kršitev pravic hčerke iz 56. člena Ustave kot tudi pravice pritožnice iz prvega odstavka 54. člena Ustave, da zaščiti korist svoje hčerke. Vendar prvostopenjsko sodišče ni sprejelo takega stališča, kot mu očita pritožnica. Presodilo je zgolj, da v obravnavanem primeru, glede na starost hčerke (4–6 let), razloge za zavračanje (npr. smrad, pajki, dolgčas) in dejstvo, da pritožnica ni navedla niti enega razloga, zakaj bi bil oče neprimeren ali škodljiv za hčerko, njeno zavračanje stikov ni upoštevno. Glede na to, da je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazna predloga, s katerima je pritožnica želela dokazati dejstvo, za katero je sodišče presodilo, da četudi bi bilo dokazano, ne bi vplivalo na presojo, zavrnitev navedenih dokaznih predlogov ne vzbuja ustavnopravnih pomislekov in je v skladu z jamstvi iz tretje alineje 29. člena Ustave. Smiselno enako velja tudi za stališči pritožbenega in Vrhovnega sodišča, ki sta zavrnitev dokazov sodišča prve stopnje potrdili. Če je pritožnica podala dokazna predloga z namenom, da bi dokazala odsotnost škode v odnosu med hčerko in očetom, kot je tudi mogoče razumeti njene navedbe v ustavni pritožbi, pa je povsem razumno stališče sodišč, da škoda ni zakonski znak kaznivega dejanja iz prvega odstavka 190. člena KZ-1, temveč je kaznivo dejanje podano že v primeru zlonamernega onemogočanja stikov, četudi škoda še ni nastala. Zato zavrnitev dokazov, s katerimi bi pritožnica želela dokazovati škodo, ki ni znak kaznivega dejanja, ne pomeni kršitve pravice do izvajanja dokazov iz tretje alineje 29. člena Ustave.

20. Pritožnica izpodbijanim sodbam očita tudi, da niso ustrezno obrazložene, kar naj bi bilo v nasprotju s pravico iz 22. in 23. člena Ustave. Po ustaljeni ustavnosodni presoji pomeni obrazložitev sodne odločbe poseben vidik pravice iz 22. člena Ustave.³⁰ Sodišče mora s sodno odločbo na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev.³¹ Obrazložena sodna odločba pomeni tudi bistven del poštenega postopka, ki ga zagotavljajo 22. člen, prvi odstavek 23. člena in v kazenskem postopku 29. člen Ustave.³² Ustrezna obrazložitev je hkrati tudi pogoj za preizkus razumnosti sprejete odločitve.³³ Zahteva po obrazloženosti sodnih odločb instančnih sodišč je sicer v nekaterih primerih nižja kot pri prvostopenjskih sodiščih. Instančnemu sodišču tako ni treba ponavljati razlogov nižje stopnje, če stranka v pravnem sredstvu ne navaja novih razlogov, odgovor na njene očitke pa je že vsebovan v odločbi nižjega sodišča, s katero instančno sodišče soglaša.³⁴ Pritožnica očitek naslavlja na stališče sodišča prve stopnje, da je "nadaljevala s preprečevanjem stikov",³⁵ kar se nanaša na predhodni kazenski postopek, kljub temu, da je bila pritožnica v tistem postopku oproščena za istovrstno kaznivo dejanje. Pritožbeno in Vrhovno sodišče sta pritrdili stališču sodišča prve stopnje, še dodatno pa sta pojasnili, da se je sodišče prve stopnje z uporabo navedenega izraza navezalo na takratni zagovor pritožnice, da je tedaj triletna hčerka zavračala stike, saj očeta ni bila navajena, s čimer pa se pritožnica v predmetnem postopku ni mogla razbremeniti krivde.³⁶ Takšna obrazložitev ni v neskladju z zahtevo po obrazloženi sodni odločbi iz 22. člena Ustave. Sodišči sta namreč razumno pojasnili, v kakšnem kontekstu je bila uporabljena besedna zveza "nadaljevala s preprečevanjem stikov", da se je uporaba izraza nanašala na drug kazenski postopek, v katerem je bilo sicer ugotovljeno, da je pritožnica stike preprečevala, vendar ne zlonamerno, saj je ravnala v skrbi za hčerkino korist. Glede na to, da sta obe instančni sodišči potrdili stališče prvostopenjskega sodišča, njuna dolžnost obrazložitve po ustaljeni ustavnosodni presoji ni tako obsežna, kot to velja za sodišče prve stopnje. Upoštevaje vse navedeno je tako tudi očitek o kršitvi pravice do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave neutemeljen.

21. Ker Ustavno sodišče ni ugotovilo kršitev človekovih pravic, ki bi zahtevale razveljavitev izpodbijanih sodb, je ustavno pritožbo zavrnilo.

22. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Jadranka Sovdat ter sodnice in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Dunja Jadek Pensa, DDr. Klemen Jaklič, dr. Rajko Knez, dr. Etelka Korpič - Horvat, dr. Špelca Mežnar in dr. Marijan Pavčnik. Sodnik Marko Šorli je bil pri odločanju v tej zadevi izločen. Ustavno sodišče je odločbo sprejelo soglasno.

¹ Prim. odločbe Ustavnega sodišča št. Up-879/14 z dne 20. 4. 2015 (Uradni list RS, št. 30/15, in OdlUS XXI, 13), 17., 18. in 21. točka obrazložitve, št. Up-550/14 z dne 13. 4. 2017 (Uradni list RS, št. 24/17), 6. točka obrazložitve, in št. Up-911/15 z dne 14. 9. 2017 (Uradni list RS, št. 55/17), 6. točka obrazložitve.

² Prav tam.

³ Prim. odločbe Ustavnega sodišča št. Up-879/14, 23. točka obrazložitve, št. Up-259/00 z dne 20. 2. 2003 (Uradni list RS, št. 26/03, in OdlUS XII, 51), 12. točka obrazložitve, in št. Up-758/03 z dne 23. 6. 2005 (Uradni list RS, št. 66/05, in OdlUS XIV, 96), 7. točka obrazložitve.

⁴ Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-879/14, 21. in 22. točka obrazložitve.

⁵ Prav tam, 25. točka obrazložitve. Glej tudi odločbi Ustavnega sodišča št. Up-550/14, 6. točka obrazložitve, in Up-911/15, 6. točka obrazložitve.

⁶ Primerjaj odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-312/00 z dne 23. 4. 2003 (Uradni list RS, št. 42/03, in OdlUS XII, 39), 23. točka obrazložitve, in št. Up-383/11 z dne 18. 9. 2013 (Uradni list RS, št. 85/13, in OdlUS XX, 16), 14. točka obrazložitve.

⁷ Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-116/03 z dne 9. 2. 2006 (Uradni list RS, št. 21/06, in OdlUS XV, 14), 8. točka obrazložitve.

⁸ Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-383/11, 31. točka obrazložitve. V tej odločbi je Ustavno sodišče sprejelo stališče, da "[p]rotipravnosti ni mogoče predpostavljati že na podlagi obstoja pravnomočne sodne odločbe, ki staršu narekuje dolžno ravnanje. Spremenjene okoliščine na strani enega od staršev ali obeh po pravnomočni sodni odločbi o dodelitvi otroka v vzgojo in varstvo kot tudi razvoj otrokovih sposobnosti razumevanja nastalih razmer in upoštevanje njegove volje, dokler je ta v skladu z načelom največje koristi otroka, lahko glede na okoliščine posameznega primera jemljejo protipravnost ravnanju starša v materialnem pogledu."

⁹ Prim. odločbi Ustavnega sodišča št. Up-383/11, 16. in 25. točka obrazložitve, in št. Up-957/16 z dne 22. 6. 2017, 12. točka obrazložitve. Prim. tudi 6. in 7. člen Evropske konvencije o uresničevanju otrokovih pravic (Uradni list RS, št. 86/99, MP, št. 26/99 – MEKUOP), ki obvezuje Republiko Slovenijo.

¹⁰ EKČP otrokovih pravic izrecno ne ureja, temveč jih ureja v okviru pravic staršev. Več o tem A. Goršek, Otrokove največje koristi: prazna floskula ali garant spoštovanja otrokovih pravic, Pravna praksa, št. 28 (2016), str. 7–9.

¹¹ Prim. sodbo ESČP v zadevi Neulinger in Shuruk proti Švici z dne 6. 7. 2010, 134. točka obrazložitve.

¹² Prav tam, 138. točka obrazložitve.

¹³ Prim. sodbi ESČP v zadevah Elsholz proti Nemčiji z dne 13. 7. 2000, 50. točka obrazložitve, in Sommerfeld proti Nemčiji z dne 8. 7. 2003, 64. točka obrazložitve. Prim. tudi A. Goršek, nav. delo.

¹⁴ Primerjaj sodbo ESČP v zadevi Maumousseau in Washington proti Franciji z dne 6. 12. 2007, 68. točka obrazložitve. Prim. tudi sodbo v zadevi Pascal proti Romuniji z dne 17. 4. 2012, v kateri ESČP ni zaznalo arbitrarnosti v odločitvi romunskih sodišč, da matere, ki je bila sicer odločujoč razlog za to, da se odločba o stikih ni izvrševala, ne bodo kazensko preganjali. ESČP je poudarilo, da je mati ravnala tako (tudi) v skrbi za največjo otrokovo korist, pri čemer je stike zavračal tudi otrok sam (79. točka obrazložitve).

¹⁵ Prim. odločbo Ustavnega sodišča Up-383/11, 17. točka obrazložitve.

¹⁶ Kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena KZ-1 stori, kdor "protipravno odvzame mladoletno osebo roditelju, posvojitelju, skrbniku, zavodu ali osebi, ki ji je zaupana, ali jo zadržuje in preprečuje, da bi jo imel tisti, ki ima pravico do nje, ali kdor zlonamerno onemogoča, da bi se uresničila izvršljiva odločba glede mladoletne osebe".

¹⁷ Bit inkriminacije pomeni skupek zakonskih znakov, vsebovanih v določenem opisu kaznivega dejanja. Prim. M. Ambrož, Kaznivo dejanje in njegove vrednostne prvine, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana 2007, str. 41.

¹⁸ Iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) izhaja, da je zlonameren tisti, ki ima zle, nepoštene namene.

¹⁹ M. Ambrož v: L. Bavcon et al., Kazensko pravo, splošni del, Uradni list, Ljubljana 2013, str. 284.

²⁰ Glej tudi M. Deisinger, Kazenski zakonik s komentarjem, Poslovna založba MB, Maribor 2017, str. 351.

²¹ Deisinger v zvezi s tem navaja, da bo zlonamernost "praviloma podana takrat, ko je edini storilčev cilj, da se izvršljiva odločba ne uresniči, pri čemer ga ne vodi noben drug cilj kot npr. želja, da bi imel otroka pri sebi dlje, da bi ga lahko večkrat videl, ga odpeljal na izlet ipd. Za oceno zlonamernosti je temeljno izhodišče, ali želi storilec škodovati otroku ali pa nasprotno želi varovati otrokove koristi."

²² Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-879/14, 23. točka obrazložitve.

²³ Za ustavnosodno presojo ni pomembno, ali je posamezno odločilno dejstvo konkretnega dejanskega stanu zajeto v izreku sodbe ali v njeni obrazložitvi. Pomembno je le, ali je v sodbi zajeto. Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-879/14, 22. točka obrazložitve.

²⁴ Glej izrek sodbe prve stopnje.

²⁵ Glej prav tam, 16. točko obrazložitve.

²⁶ Glej prav tam, 26. točko obrazložitve.

²⁷ Prim. 12. točko obrazložitve te odločbe.

²⁸ Tudi v primeru, če zakonski opis kaznivega dejanja ne bi vseboval zakonskega znaka "zlonamerno", bi moral v skladu s splošno določbo o naklepu iz 25. člena KZ-1 zasledovati cilj, da se izvršljiva odločba ne uresniči.

²⁹ Prim. odločbe Ustavnega sodišča št. Up-13/94 z dne 8. 6. 1995 (OdlUS IV, 128), 7. točka obrazložitve, št. Up-34/93 z dne 8. 6. 1995 (OdlUS IV, 129), 11.–14. točka obrazložitve, in št. Up- Up-995/15 z dne 12. 7. 2018 (Uradni list RS, št. 53/18), 19. točka obrazložitve.

³⁰ Prim. npr. odločbi Ustavnega sodišča št. Up-399/05 z dne 15. 5. 2008 (Uradni list RS, št. 55/08, in OdlUS XVII, 32) in št. Up-2442/06 z dne 4. 12. 2008 (Uradni list RS, št. 119/08, in OdlUS XVII, 95).

³¹ Primerjaj npr. odločbe Ustavnega sodišča št. Up-195/00 z dne 15. 11. 2001 (Uradni list RS, št. 96/01, in OdlUS X, 230), št. Up-150/03 z dne 12. 10. 2005 (Uradni list RS, št. 101/05, in OdlUS XIV, 100), št. Up-147/09 z dne 23. 9. 2010 (Uradni list RS, št. 83/10) in št. Up-162/09 z dne 16. 12. 2010 (Uradni list RS, št. 3/11) ter sklep Ustavnega sodišča št. Up-189/02 z dne 21. 5. 2002 (OdlUS XI, 130).

³² Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-729/03, U-I-187/04 z dne 8. 7. 2004 (Uradni list RS, št. 83/04, in OdlUS XIII, 81).

³³ Prim. odločbi Ustavnega sodišča št. Up-1381/08 z dne 23. 9. 2009 (Uradni list RS, št. 80/09) in št. Up-326/14 z dne 6. 12. 2017 (Uradni list RS, št. 6/18), 9. točka obrazložitve.

³⁴ Prim. odločbi Ustavnega sodišča št. Up-590/05 z dne 17. 4. 2008 (Uradni list RS, št. 53/08, in OdlUS XVII, 30), 9. točka obrazložitve, in št. Up-148/17 z dne 12. 4. 2018, 19. točka obrazložitve.

³⁵ Glej 17. točko obrazložitve sodbe prve stopnje.

³⁶ Glej 12. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča in 7. točko obrazložitve sodbe Višjega sodišča.