Številka:	Up-672/16-24
Datum:	13. 3. 2019

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. B., C., ki ga zastopa Tomaž Križman, odvetnik v Ljubljani, na seji 13. marca 2019

Sodba Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 29/2016 z dne 17. 5. 2016, sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 193/2015 z dne 8. 10. 2015 in sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. XII Ps 2483/2013 z dne 11. 2. 2015 se razveljavijo. Zadeva se vrne Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

1. Delovno in socialno sodišče je zavrnilo pritožnikov zahtevek za odpravo odločb Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju Zavod) z dne 16. 5. 2013 in z dne 2. 8. 2013 o ustavitvi izplačevanja nadomestila za invalidnost ter zahtevek glede nadaljnjega izplačevanja nadomestila za invalidnost tudi po 29. 1. 2013. Višje sodišče je zavrnilo njegovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijo. Sodišča so navedla, da se nadomestilo za invalidnost v skladu s 162. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 109/06 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZPIZ-1) izplačuje za čas, ko je zavarovanec prijavljen na zavodu za zaposlovanje in izpolnjuje obveznosti po predpisih o zaposlovanju. Če je zavarovanec izbrisan iz evidence brezposelnih oseb, ni (več) izpolnjen pogoj za izplačevanje nadomestila iz 162. člena ZPIZ-1. Razlog za izbris zavarovanca iz evidence brezposelnih pa po oceni sodišč za odločitev o ustavitvi izplačevanja nadomestila v skladu s 162. členom ZPIZ-1 ni pomemben.

2. Pritožnik zatrjuje, da je navedeno stališče, na katerem temeljijo izpodbijane sodbe, v nasprotju s pravicami iz 22., 23. in 50. člena Ustave. Pojasnjuje, da mu je osebno delovno dovoljenje poteklo zato, ker ni (več) izpolnjeval pogoja imetja zadostnih sredstev za preživljanje v času prebivanja v Republiki Sloveniji, kot to določa tretji odstavek 33. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/18 – uradno prečiščeno besedilo in 9/18 – popr. – v nadaljevanju ZTuj-2). Ker mu je poteklo osebno delovno dovoljenje, pa je bil izbrisan iz evidence brezposelnih oseb. Pritožnik poudarja, da je sodišča ves čas opozarjal, da je razlog, zakaj ni izpolnjeval pogoja iz tretjega odstavka 33. člena ZTuj-2 in posledično pogoja iz 162. člena ZPIZ-1, zaradi česar je izgubil pravico do nadomestila za invalidnost, v nezakonitem ravnanju Zavoda ter v dolgotrajnem sodnem postopku glede njegove upravičenosti do nadomestila za invalidnost. Zavod naj bi mu najprej nezakonito odrekel pravico do nadomestila za invalidnost. Potem ko sta socialni sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je bilo ravnanje Zavoda nezakonito, in Zavodu naložili, da pritožniku izda novo odločbo o pravici do nadomestila za invalidnost, naj bi mu ta šele z odločbo z dne 22. 1. 2013 priznal in odmeril nadomestilo. Pritožnik opozarja, da je postopek priznanja pravice do nadomestila za invalidnost trajal nesorazmerno dolgo, od 3. 7. 2009 do 22. 1. 2013. Kljub navedenemu in kljub dejstvu, da bi prav s sredstvi, ki bi jih prejemal iz naslova denarnega nadomestila za invalidnost, lahko izkazoval pogoj zadostnih sredstev za preživljanje iz tretjega odstavka 33. člena ZTuj-2 za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje, s tem pa tudi ohranitev oziroma ponovno pridobitev delovnega dovoljenja, naj bi sodišča njegovo zahtevo za nadaljnje izplačevanje nadomestila za invalidnost zavrnila z obrazložitvijo, da navedeni razlogi za ustavitev izplačevanja nadomestila po 162. členu ZPIZ-1 niso pomembni. Pritožnik poudarja, da je brezposeln, invalid in starejša oseba, eksistenčno odvisen od nadomestila, saj je to njegov edini prihodek in vir za preživetje. Priznanje in prejemanje nadomestila za invalidnost pa mu omogoča tudi izpolnjevanje pogoja imetja zadostnih sredstev za preživljanje v času prebivanja v Republiki Sloveniji iz tretjega odstavka 33. člena ZTuj-2 in s tem možnost ponovne pridobitve delovnega dovoljenja za delo v Republiki Sloveniji.

3. Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-672/16 z dne 17. 4. 2018 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Vrhovno sodišče in Zavod.

4. V postopku odločanja o ustavni pritožbi je Ustavno sodišče vpogledalo v spis Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. XII Ps 2483/2013.

5. Pritožnik je bil na podlagi odločbe Zavoda z dne 22. 1. 2013 (v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Ps 912/2010 z dne 24. 4. 2012) upravičen do nadomestila za invalidnost v višini 247,45 EUR mesečno od 1. 6. 2009 dalje, in sicer za čas, ko je prijavljen na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju ZRSZ) in izpolnjuje obveznosti po predpisih o zaposlovanju. Nadomestilo za invalidnost mu je bilo priznano kot zavarovancu, ki mu je delovno razmerje prenehalo neodvisno od njegove volje oziroma krivde.¹ ZRSZ je tožnika z dnem 29. 1. 2013 prenehal voditi v evidenci brezposelnih oseb. Na podlagi tega dejstva je Zavod z odločbo z dne 16. 5. 2013, ki je bila potrjena z odločbo z dne 2. 8. 2013, pritožniku z dnem 29. 1. 2013 ustavil izplačevanje nadomestila za invalidnost.

6. V socialnem sporu, v katerem je pritožnik izpodbijal navedeni odločbi Zavoda, so sodišča sprejela stališče, da je za ustavitev izplačevanja nadomestila za invalidnost v skladu s 162. členom ZPIZ-1 pomembno le dejstvo, da zavarovanec ni več prijavljen na ZRSZ. Razlog za izbris zavarovanca iz evidence brezposelnih naj pri odločitvi o ustavitvi izplačila nadomestila ne bi bil upošteven.

7. Pritožnik se s takim stališčem ne strinja, saj meni, da je vzrok za izbris iz evidence brezposelnih pri ZRSZ v dolgotrajnosti odločanja Zavoda o njegovi pravici do nadomestila za invalidnost. V času čakanja na odločitev o navedeni pravici naj bi namreč ostal brez zadostnih sredstev za preživljanje, kar je zanj kot tujca nujen pogoj za ohranitev dovoljenja za prebivanje, s tem pa hkrati tudi pogoj za ohranitev oziroma možnost ponovne pridobitve dovoljenja za delo v Republiki Sloveniji in s tem vpisa v evidenco brezposelnih pri ZRSZ. S pravočasno izdano zakonito odločbo o priznanju pravice do nadomestila za invalidnost bi tako lahko v skladu s tretjim odstavkom 33. člena ZTuj-2 izkazoval pogoj imetja zadostnih sredstev za preživljanje za čas bivanja v Republiki Sloveniji, s tem pa bi ohranil dovoljenje za bivanje in dovoljenje za delo. V tem primeru do izbrisa iz evidence brezposelnih ne bi prišlo. Pritožnik zato meni, da stališče sodišč, da razlog za izbris iz evidence brezposelnih ni pomemben za odločitev o ustavitvi izplačevanja nadomestila, v obravnavanih okoliščinah krši njegovo pravico do socialne varnosti iz prvega odstavka 50. člena Ustave.

8. Varstvo pravice do socialne varnosti po prvem odstavku 50. člena Ustave je pridržano državljanom Republike Slovenije. Navedeno pa ne pomeni, da Ustava tujcem zgolj zaradi državljanstva sploh ne zagotavlja varstva pravice do socialne varnosti. Taka zožujoča razlaga določb Ustave bi vsaj v določenih okoliščinah lahko vodila v zanikanje človekovega dostojanstva, ki je vrednostno izhodišče človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da je varstvo pravice do pokojnine, ki jo Ustava kot pravico do socialne varnosti izrecno zagotavlja s prvim odstavkom 50. člena, zagotovljeno tudi s pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, ta pa velja tudi za osebe, ki niso državljani Republike Slovenije (glej odločbo št. Up-770/06 z dne 27. 5. 2009, Uradni list RS, št. 54/09; 4. točka obrazložitve). Ustavno sodišče je pri sprejetju navedenega stališča, na katero je nato oprlo več odločb,² navedlo več izhodišč, upoštevnih pri presoji, ali je določena pravica iz socialne varnosti varovana z ustavnim jamstvom lastnine.

9. Ustavno sodišče je sprejelo stališče, da ima pokojnina dvojno naravo: je ekonomska kategorija, ker so pravice iz pokojninskega zavarovanja odvisne večinoma od trajanja in višine plačevanja prispevkov, vsebuje pa tudi elemente solidarnosti (tako že v odločbi št. Up-360/05 z dne 2. 10. 2008, Uradni list RS, št. 113/08, in OdlUS XVII, 85; 6. točka obrazložitve). Pomemben je torej premoženjski izraz pravice. Ustavno sodišče je pri presoji upoštevalo tudi sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), po kateri spadajo v okvir varstva pravice do spoštovanja premoženja iz 1. člena Prvega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP) tudi pravice (dajatve) iz socialne varnosti.³

10. Ustavno sodišče se je v odločbi št. Up-770/06 (5. točka obrazložitve) dotaknilo tudi vprašanja, kdaj (od katerega trenutka dalje) gre posamezniku (zavarovancu ali upravičencu) varstvo po 33. členu Ustave. Stališča ni obširneje pojasnjevalo, saj je iz dejanskih okoliščin sodnega spora jasno izhajalo, da je pritožnik izpolnjeval zakonske pogoje za pridobitev pravice do pokojnine po veljavnih predpisih. Zato je štelo, da mu gre varstvo po 33. členu Ustave. V zvezi z navedenim vprašanjem je pomembno tudi stališče Ustavnega sodišča iz odločbe št. Up-360/05, po katerem bistvo ali jedro pravice do pokojnine pomeni pravico posameznika, da na podlagi plačanih prispevkov pokojninskega zavarovanja in ob izpolnjenih drugih razumno določenih pogojih (npr. pokojninska doba, starost) pridobi in uživa pokojnino, ki mu zagotavlja socialno varnost. Kot poudarja Ustavno sodišče, jedro pravice do pokojnine tako že pojmovno zajema najprej pravico posameznika, da mu, ko izpolni prej navedene pogoje, pravica sama tudi gre.⁴ Upoštevaje navedena stališča, je treba šteti, da je posameznikova pravica do socialne varnosti nedvomno varovana s pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, ko posameznik zanjo izpolni vse zakonsko določene pogoje.

11. V obravnavanem primeru ni sporno, da pritožnik izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do nadomestila za invalidnost po 94. členu ZPIZ-1. Ta mu je bila priznana s pravnomočno odločbo Zavoda z dne 22. 1. 2013. Navedeno izhaja tudi iz izpodbijanih sodnih odločb. Kot posebej ugotavlja Višje sodišče, ko odgovarja pritožniku, zakaj razlogi za izbris iz evidence brezposelnih za odločitev o ustavitvi izplačevanja pravice niso pomembni, odločitev o izplačevanju nadomestila ne posega v odločitev o priznanju in odmeri pravice do nadomestila za invalidnost, pomeni le, da se mu ta na njeni podlagi preneha izplačevati. Pritožnikova pravica do nadomestila za invalidnost je torej varovana s 33. členom Ustave.

12. Pravica do nadomestila za invalidnost po 94. členu ZPIZ-1 je denarno nadomestilo iz obveznega invalidskega zavarovanja, ki naj delovnemu invalidu, ki je še delazmožen, za čas brezposelnosti zagotavlja socialno varnost. Praviloma se torej navedeno nadomestilo izplačuje do ponovne vključitve invalida v obvezno zavarovanje (npr. zaradi ponovne zaposlitve) oziroma do izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do pokojnine. Ustavitev izplačevanja nadomestila (v celoti) pred navedenimi spremembami, ki invalidu na drugih podlagah zagotavljajo socialno varnost, zato posega v njegovo pravico do socialne varnosti oziroma v njegovo pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave.⁵

13. Glede na pritožnikovo zatrjevanje je treba presoditi, ali stališče sodišč, da za ustavitev izplačevanja nadomestila za invalidnost razlog za izbris zavarovanca oziroma uživalca nadomestila iz evidence brezposelnih ni pomemben, krši pritožnikovo pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave.

14. Presojo skladnosti spornega stališča z vidika posamezne človekove pravice Ustavno sodišče opravi po t. i. Schumannovi formuli, v okviru katere stališče sodišča presoja na enak način, kot bi presojalo ustavnost zakona, ki bi izrecno določil normo z vsebino, kot jo je s svojo razlago dalo sodišče.⁶ Ustavno sodišče se mora glede na navedeno opredeliti do vprašanja, ali bi v primeru, če bi že zakon izrecno določil vsebino, kot so jo z razlago dala 162. členu ZPIZ-1 sodišča, moralo tak zakon kot neskladen z Ustavo razveljaviti.

15. Dopustnost posega v človekovo pravico Ustavno sodišče presoja z vidika obstoja ustavno dopustnega cilja (tretji odstavek 15. člena Ustave). Če ta obstaja, je treba vselej oceniti še, ali je poseg v skladu z načeli pravne države (2. člen Ustave) oziroma s splošnim načelom sorazmernosti.⁷

16. Člen 162 ZPIZ-1 je del ureditve obveznega invalidskega zavarovanja, ki določa posebne pogoje, ob izpolnitvi katerih lahko brezposelni delovni invalidi pridobijo in uživajo pravice iz tega zavarovanja. Tako je 97. člen ZPIZ-1 med drugim določal, da zavarovanec, ki je brez svoje krivde izgubil delo, pridobi pravico do ustreznega denarnega nadomestila, če se v roku 30 dni po prenehanju delovnega razmerja prijavi na zavodu za zaposlovanje. Namen te ureditve je jasen, brezposelne delovne invalide ohranja aktivne oziroma jih spodbuja (sili), da (ob pomoči zavoda za zaposlovanje) najdejo zaposlitev ter s tem (po)skrbijo za svoje preživetje oziroma preživljanje. Osnovna ideja, na kateri temelji sistem socialne varnosti, ki obsega socialna zavarovanja in socialno varstvo, namreč je, da posameznik črpa pravice iz tega sistema le, ko se znajde v (zakonsko opredeljenih) okoliščinah, zaradi katerih si ne more sam zagotoviti socialne varnosti (preživetja oziroma preživljanja).⁸ Pri tem se predpostavlja, da gre za okoliščine, na katere nima vpliva. V nasprotnem primeru, kot izhaja iz navedene ureditve pravic iz invalidskega zavarovanja, se pravica posamezniku ne prizna oziroma se mu odvzame. Šteje se namreč, da posameznik noče uveljaviti pravice oziroma je uživati pod pogoji, ki od njega terjajo določena ravnanja z namenom zagotoviti okoliščine, v katerih bo skrb za njegovo preživljanje z zavarovalne skupnosti oziroma države (spet) prešla nanj. V luči navedenega za ureditev iz 162. člena ZPIZ-1, če se razlaga tako, kot so jo sodišča, ni videti ustavno dopustnega cilja.

17. Razlaga 162. člena ZPIZ-1, ki so jo zavzela sodišča in po kateri razlogi, iz katerih zavarovanec ni več prijavljen na ZRSZ oziroma ni več vpisan v evidenco brezposelnih oseb, niso pomembni za odločitev o ustavitvi izplačevanja nadomestila za invalidnost, namreč izhaja iz predpostavke, da je za izbris iz evidence vedno odgovorenzavarovanec. Navedena predpostavka je napačna. Ne upošteva namreč, da v Republiki Sloveniji zakonito prebivajo in delajo ter so zato vključeni v obvezna socialna zavarovanja tudi državljani tretjih držav.

18. Za pripadnike tretjih držav⁹ veljajo posebna pravila glede prebivanja¹⁰ in dela na območju Republike Slovenije.¹¹ Ta (lahko) vplivajo tudi na pridobitev in uživanje pravic iz sistema socialne varnosti. Pri razlagi 162. člena ZPIZ-1 je zato treba upoštevati tudi to ureditev. Neupoštevanje te ureditve namreč lahko privede do situacije (kot kaže obravnavani primer), ko zavarovanec ostane brez pravice do nadomestila za invalidnost, čeprav je do njegovega izbrisa iz evidence brezposelnih oseb prišlo brez njegove krivde, lahko celo proti njegovi volji. Navedeno seveda ne pomeni, da je tujcu nasploh nedopustno prenehati izplačevati nadomestilo za invalidnost. Pomeni pa, da mu mora biti pri odločanju o ustavitvi izplačevanja nadomestila za invalidnost (po 162. členu ZPIZ-1)¹² omogočeno, da svoj položaj (v razumnem času) uredi na način, ki bo preprečil ustavitev izplačevanja nadomestila.¹³ Ne gre namreč pozabiti, da je bila pravica do nadomestila za invalidnost po 94. členu ZPIZ-1 pravica iz obveznega invalidskega zavarovanja, v katero je bil pritožnik vključen na podlagi zaposlitve v Republiki Sloveniji in je zanj torej plačeval prispevke. Pridobitev in uživanje pravic iz obveznega invalidskega zavarovanja ne more biti brezpogojno, zahteva pa se, da so pogoji razumni.¹⁴ Pri tem je treba upoštevati še ustavno zahtevo, da ureditev navedenih pravic oziroma njena razlaga ne sme privesti do neupravičene neenake obravnave zavarovancev,¹⁵ ki so sicer na podlagi plačila prispevkov za obvezno zavarovanje v bistvenem v enakem položaju.¹⁶

19. Glede na navedeno za ureditev, po kateri za odločitev o ustavitvi izplačevanja nadomestila za invalidnost razlogi, iz katerih zavarovanec ni več prijavljen na ZRSZ oziroma ni več vpisan v evidenco brezposelnih oseb, ne bi bili pomembni, ni videti ustavno dopustnega cilja. To pomeni, da taka ureditev ne bi izpolnjevala že prvega pogoja, ki ga za omejevanje človekovih pravic zahteva Ustava (tretji odstavek 15. člena Ustave), in bi bila v neskladju s pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Zato pa je v neskladju s 33. členom Ustave tudi stališče sodišč, po katerem za ustavitev izplačevanja nadomestila za invalidnost pritožniku razlogi, ki so privedli do njegovega izbrisa iz evidence brezposelnih pri ZRSZ, niso pomembni.

20. Ker je stališče, za katero je Ustavno sodišče ugotovilo, da krši pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, sprejelo že sodišče prve stopnje, Višje in Vrhovno sodišče pa sta mu sledili, je Ustavno sodišče razveljavilo vse izpodbijane sodbe in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V njem bo moralo sodišče, upoštevaje razloge te odločbe, ponovno presoditi, ali je bila ustavitev izplačevanja nadomestila za invalidnost na podlagi 162. člena ZPIZ-1 utemeljena.

21. Ker je Ustavno sodišče razveljavilo izpodbijane sodbe zaradi ugotovljene kršitve pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, se ni spuščalo v presojo pritožnikovih navedb o kršitvah drugih človekovih pravic.

22. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11 in 70/17) v sestavi: predsednik dr. Rajko Knez ter sodnice in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Dunja Jadek Pensa, DDr. Klemen Jaklič, dr. Etelka Korpič - Horvat, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Odločbo je sprejelo soglasno.

¹ Člen 97 ZPIZ-1.

² Glej odločbe Ustavnega sodišča št. Up-1419/08 z dne 22. 10. 2009 (Uradni list RS, št. 90/09, in OdlUS XVIII, 87), št. Up-424/09 z dne 9. 12. 2009, št. Up-957/09 z dne 8. 1. 2010 in št. Up-174/10 z dne 15. 11. 2011.

³ Glej npr. sodbo ESČP v zadevi Stec in drugi proti Združenemu kraljestvu z dne 12. 4. 2006, 54. točka obrazložitve.

⁴ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-360/05, 6. točka obrazložitve.

⁵ Primerjaj sodbo ESČP v zadevi Krajnc proti Sloveniji z dne 31. 10. 2017, 42. točka obrazložitve.

⁶ Glej npr. odločbe Ustavnega sodišča št. Up-232/00 z dne 10. 5. 2001 (Uradni list RS, št. 45/01, in OdlUS X, 114), 8. točka obrazložitve, št. Up-1734/07, U-I-149/07 z dne 13. 11. 2008 (Uradni list RS, št. 113/08, in OdlUS XVII, 91), 12. točka obrazložitve, št. Up-690/10 z dne 10. 5. 2012 (Uradni list RS, št. 42/12, in OdlUS XIX, 41), 11. točka obrazložitve, in št. Up-232/14 z dne 19. 11. 2015 (Uradni list RS, št. 92/15), 12. točka obrazložitve.

⁷ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003 (Uradni list RS, št. 108/03, in OdlUS XII, 86).

⁸ Zahteva po aktivnem iskanju zaposlitev, ki se praviloma kaže s prijavo na zavod za zaposlovanje in z vključitvijo v programe aktivne politike zaposlovanja, je npr. pogoj za uveljavitev pravic iz zavarovanja za brezposelnost kot tudi za uveljavitev (nekaterih) pravic iz sistema socialnega varstva (npr. denarne socialne pomoči).

⁹ Po ZTuj-2 je tretja država vsaka država, ki ni članica Evropske unije (2. člen ZTuj-2). Po predpisih, ki urejajo delo tujcev (npr. Zakon o zaposlovanju in delu tujcev, Uradni list RS, št. 76/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZZDT, Zakon o zaposlovanju in delu tujcev, Uradni list RS, št. 26/11 – v nadaljevanju ZZDT-1 in Zakon o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev, Uradni list RS, št. 1/18 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZZSDT), pa je tretja država tudi država, ki ni članica Evropskega gospodarskega prostora in ni Švicarska konfederacija.

¹⁰ Tretji odstavek 33. člena ZTuj-2 med drugim določa, da mora tujec, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji, imeti veljavno potno listino, katere veljavnost je najmanj tri mesece daljša od nameravanega prebivanja v Republiki Sloveniji, ustrezno zdravstveno zavarovanje in zadostna sredstva za preživljanje v času prebivanja v državi oziroma mu mora biti preživljanje kako drugače zagotovljeno, mesečno najmanj v višini, kolikor znaša osnovni znesek minimalnega dohodka v Republiki Sloveniji. Za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje lahko tujec izpolnjevanje pogoja zadostnih sredstev za preživljanje dokazuje tudi s pravicami iz dela ali zavarovanja.

¹¹ V času veljavnosti zadnjega delovnega dovoljenja pritožnika je delo tujcev v Republiki Sloveniji urejal ZZDT, ki je bil razveljavljen z ZZDT-1. Ta pa z ZZSDT.

¹² Po vsebini enako ureja izplačevanje nadomestil za invalidnost zavarovancem, ki jim je delovno razmerje prenehalo, 125. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 96/12, 39/13, 44/14, 102/15, 23/17, 40/17 in 65/17 – ZPIZ-2).

¹³ Primerjaj sodbo ESČP v zadevi Krajnc proti Sloveniji, 49. točka obrazložitve.

¹⁴ Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. Up-360/05, 6. točka obrazložitve.

¹⁵ Odbor neodvisnih strokovnjakov za nadzor izvajanja Evropske socialne listine – spremenjena (Uradni list RS, št. 24/99, MP, št. 7/99 – v nadaljevanju MESL), ki deluje v okviru Sveta Evrope, v zvezi z zahtevami iz 4. točke prvega odstavka 12. člena MESL (»pravica do socialne varnosti«) države pogodbenice opozarja, naj se izogibajo posredni diskriminaciji tujcev iz tretjih držav, do katere pride zaradi določitve pogojev, ki jih ti težje izpolnijo in zato zanje pomenijo večjo oviro pri uresničevanju pravice do socialne varnosti (glej npr. Social protection in the European Social Charter, Council of Europe Publishing, Strasbourg 2000 (2. izdaja), str. 45–46).

¹⁶ Primerjaj odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-100/15 z dne 14. 9. 2017 (Uradni list RS, št. 54/17), 15. točka obrazložitve, in št. Up-1419/08, 7. točka obrazložitve.