Številka:	Up-1212/18-23
Datum:	5. 6. 2019

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi dr. Blaža Kovačiča Mlinarja, Ljubljana, ki ga zastopa Tea Mlinar Kovačič, odvetnica v Ljubljani, na seji 5. junija 2019

Točka I sklepa Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 8522/2013 z dne 12. 7. 2018 in sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. X K 8522/2013 z dne 21. 5. 2018 se v delu, ki se nanaša na dr. Blaža Kovačiča Mlinarja, razveljavita in zadeva se vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je na podlagi 140. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13, 87/14 in 66/17 – v nadaljevanju ZKP) v zvezi s prvim odstavkom 78. člena ZKP kaznovalo pritožnika kot zagovornika v kazenskem postopku zaradi očitne zlorabe procesne pravice z namenom zavlačevanja postopka.¹ Izreklo mu je denarno kazen v znesku 1.500 EUR in o kaznovanju obvestilo Odvetniško zbornico Slovenije. Višje sodišče v Ljubljani je pritožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Okrožno sodišče v Ljubljani je odločilo, da je pritožnik s tem, ko vse do 12. 3. 2018 ni dvignil vabila na glavno obravnavo, razpisano za 9. 3. 2018 in 12. 3. 2018, čeprav je bil o prispelem pismu obveščen že 5. 3. 2018 in je v času od 5. 3. 2018 do 9. 3. 2018 prevzemal sodno pošto v drugih zadevah, zlorabil svojo pravico prevzeti pisanje v roku iz 119. člena ZKP, in sicer z namenom zavlačevanja kazenskega postopka. Po presoji sodišča tako ravnanje kaže na selekcionirano dvigovanje sodnih pisanj, saj je lahko pritožnik glede na opravilno številko zadeve brez posebnega truda ugotovil, da gre za vabilo na glavno obravnavo. Sodišče je potrdilo, da sicer res še ni potekel 15-dnevni rok za dvig pošte, a je poudarilo, da se je zagovornik kot pravni strokovnjak nedvomno zavedal bližanja datuma izteka trimesečnega roka iz tretjega odstavka 311. člena ZKP in izteka odrejenega začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem protipravno pridobljene premoženjske koristi. To naj bi terjalo hitro in učinkovito odločanje sodišča, ob tem pa naj bi pritožnik svojo pravico prevzeti pisanje v določenem roku zlorabil tako, da ni prevzel izključno vabil na glavno obravnavo v tej zadevi, kar naj bi kazalo na namen zavlačevanja postopka. Po presoji sodišča je zgolj z naložitvijo denarne kazni pritožniku mogoče uresničevati dolžnost sodišča, da procesnim subjektom prepreči zavlačevanje kazenskega postopka.

3. Višje sodišče je pritrdilo pritožniku, da gre pri prevzemu sodnih pisanj v določenem roku za odvetnikovo dolžnost, da ta rok v obravnavani zadevi še ni potekel in da imajo odvetniki pravico, da se sami odločijo, kdaj bodo pisanje prevzeli. Vendar je po presoji sodišča bistveno, da se pritožniku v izpodbijanem sklepu ne očita kršitev dolžnosti prevzeti pisanje, temveč da je svojo pravico prevzeti pisanje v roku 15 dni zlorabil tako, da je pisanje prevzel šele, ko je bilo z vidika izkazanosti vabil zanj za uspešno izvedbo naroka 9. 3. 2018 že prepozno. Pritožnik naj pritožbenega sodišča ne bi prepričal s tem, da je v pisanju pričakoval vročitev odločitve o zahtevi za izločitev članov senata, saj naj bi bil nedvomno zainteresiran, da se po skoraj dveh mesecih od zahteve čim prej seznani z odločitvijo predsednika sodišča glede na to, da je prav on zahteval izločitev. Zato naj bi bil, kljub temu da iz obvestila o prispeli pošiljki res ni razvidno, kaj je vsebina sodnega pisanja, utemeljen očitek pritožniku o selekcioniranem prevzemanju sodnih pisanj in s tem tudi očitek o zavlačevanju postopka. Višje sodišče je presodilo, da je predsednik senata sicer kršil prvi odstavek 43. člena ZKP, ko je, kljub temu da je bila zahtevana njegova izločitev, o kateri še ni bilo odločeno, odredil vabljenje na glavno obravnavo. Vendar po stališču pritožbenega sodišča razpis narokov kljub tej kršitvi ni bil nezakonit. ZKP naj bi procesno neveljavnost dejanj predvidel zgolj za primer, ko je zahtevi za izločitev ugodeno (drugi odstavek 43. člena ZKP), v obravnavani zadevi pa je bila zahteva za izločitev zavrnjena, zato naj razpisu narokov ne bi bilo mogoče odrekati veljavnosti. Višje sodišče je sicer pritrdilo pritožniku, da ni odgovoren za to, da v drugi polovici decembra 2017 ni bilo narokov (v tem času je bil odsoten predsednik senata) in da je večji del mirovanja postopka od sredine januarja do marca 2018 mogoče pripisati čakanju na odločitev predsednika sodišča o zahtevi za izločitev članov senata. Dodalo pa je, da odločitev glede izločitve ni bila enostavna in je terjala svoj čas, s svojo sicer dopustno in upravičeno zahtevo za izločitev pa naj bi k trajanju postopka vendarle prispeval tudi sam pritožnik.

4. Pritožnik zatrjuje kršitev pravic iz 22., 23., 25., 29., 35., 74. in 137. člena Ustave ter iz 6., 8. in 11. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Zatrjuje, da je ravnal v skladu z določbami ZKP o vročanju ter poukom na prejetem obvestilu o prispelem pismu, zaradi česar naj mu ne bi bilo mogoče očitati prav nikakršne kršitve ali celo domnevne zlorabe pravice in posledičnega zavlačevanja postopka. Med drugim navaja, da bi glede na določbe ZKP lahko prevzel vabilo vse do 20. 3. 2018. Odločitev, kdaj znotraj 15-dnevnega roka bo odvetnik prevzel neko pisanje, naj bi bila v skladu s 74. in 137. členom Ustave prepuščena pritožniku, saj naj bi šlo za vprašanje organizacije dela v odvetniški pisarni. Kršitev pravic iz 22. in 25. člena Ustave pritožnik vidi v tem, da naj bi bil izpodbijani sklep povsem arbitraren, nanj pa naj bi učinkoval zastraševalno, in sicer ne samo v tem postopku, temveč tudi v prihodnjih postopkih, v katerih bo nastopal kot zagovornik. Takšno kaznovanje odvetnika, čeprav naj bi v celoti ravnal v skladu z zakonom in naj ne bi kršil dolžnosti oziroma zlorabil svojih pravic, naj bi pomenilo izvajanje nedopustnega pritiska na zagovornika, prav zaradi strahu pred kaznovanjem pa si morda v prihodnje ne bo več upal učinkovito braniti svojih in strankinih pravic. S tem pa naj bi bile posledično ogrožene tudi pravice njegovih strank, zlasti do učinkovite obrambe iz 29. člena Ustave.

5. Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-1212/18 z dne 3. 12. 2018 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. Hkrati je sklenilo, da bo zadevo obravnavalo absolutno prednostno. Predlog pritožnika za zadržanje izvrševanja izpodbijanih sklepov do svoje končne odločitve je Ustavno sodišče zavrnilo s sklepom št. Up-1212/18 z dne 13. 12. 2018. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Višje sodišče v Ljubljani.

6. Pritožnik med drugim zatrjuje, da je bilo kaznovanje arbitrarno, saj naj ne bi kršil zakonskih dolžnosti in ne zlorabljal svojih pravic. Meni, da tako kaznovanje pomeni kršitev pravice iz 22. člena Ustave.

7. Ustavna pritožba sicer ni pravno sredstvo, s katerim bi bilo mogoče same po sebi uveljavljati kršitve, ki jih sodišče stori pri ugotavljanju dejanskega stanja ter uporabi materialnega in procesnega prava. Kot je Ustavno sodišče že večkrat poudarilo, pa je ustavnopravno pomembno, če je izpodbijana odločitev sodišča zaradi take kršitve tako očitno napačna ali brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za samovoljno.² Iz 22. člena Ustave namreč med drugim izhaja prepoved sodniške samovolje. To ustavno procesno jamstvo je po ustaljeni ustavnosodni presoji kršeno tudi, kadar je sodna odločba očitno napačna.

8. Sodišče je pritožnika kaznovalo na podlagi prvega odstavka 140. člena ZKP. Po njem sme sodišče kaznovati zagovornika z denarno kaznijo, »če njegovo ravnanje očitno meri na zavlačevanje kazenskega postopka«. Ustavno sodišče je že opredelilo kriterije, ki opredeljujejo standard očitnosti, kadar ga zakon zahteva. Po teh je standard očitnosti dosežen takrat, ko trditve ni mogoče ovreči ali omajati niti po vsestranskem preizkusu, ker vse okoliščine, zdrava pamet in izkušnje brez dokazovanja in brez možnosti nasprotnega utemeljevanja izključujejo vsako možnost drugačnega sklepa.³ Sodišče ima torej pooblastilo, da kaznuje zagovornika, ko je mogoče reči, da njegovo ravnanje, brez možnosti drugačnega sklepanja, očitno meri na zavlačevanje postopka.

9. Ena od temeljnih dolžnosti sodišča je gotovo tudi, da postopek izvede brez nepotrebnega odlašanja, saj to zahteva prvi odstavek 23. člena Ustave. Zato mora sodišče skrbeti, da se sodni postopek odvija tekoče, brez nepotrebnih zastojev. Temu morajo slediti tudi udeleženci sodnih postopkov, med drugim odvetniki, ki opravljajo vlogo zagovornika obdolženca v kazenskem postopku. Če bi ti s svojimi ravnanji zavlačevali kazenske postopke, morajo imeti sodišča na voljo ukrepe, ki naj to preprečijo. Prav v ta namen smejo sodišča po prvem odstavku 140. člena ZKP kaznovati zagovornika, vendar le, kot pravi Zakon, če njegovo ravnanje očitno meri na zavlačevanje postopka.

10. Dejanske okoliščine, ki izhajajo iz izpodbijanih sklepov, so naslednje:

1) pritožnik je kot zagovornik v kazenskem postopku 10. 1. 2018 podal zahtevo za izločitev članov senata, ker naj bi se seznanili z listinami, ki so bile kasneje izločene iz spisa;

2) 2. 3. 2018, torej še pred odločitvijo predsednika sodišča o izločitvi, je predsednik senata odredil vabljenje na dva naroka za glavno obravnavo, in sicer za 9. 3. 2018 in 12. 3. 2018;

3) pet dni kasneje, 7. 3. 2018, je predsednik sodišča zahtevo za izločitev članov senata zavrnil;

4) bližal se je datum izteka trimesečnega roka (preložitev glavne obravnave za več kot tri mesece) iz tretjega odstavka 311. člena ZKP (13. 3. 2018);⁴ začasno zavarovanje zahtevka za odvzem protipravno pridobljene premoženjske koristi je bilo odrejeno do 21. 5. 2018;

5) vabilo na narok za glavno obravnavo se je pritožniku vročalo po pošti in o prispeli pošiljki je bil z obvestilom o prispelem pismu obveščen 5. 3. 2018, vendar pisanja ni prevzel niti tega dne niti 7. 3. 2018, obakrat pa je prevzel na podlagi obvestil v svojem poštnem predalu pisanja v drugih zadevah;

6) sodišče je vabilo na narok pritožniku vročilo 9. 3. 2018 na naroku v drugi kazenski zadevi pred drugim sodnim senatom;

7) vabilo na pošti je pritožnik prevzel 12. 3. 2018;

8) zaradi neizkazanosti vabil zagovornikom in upravičene odsotnosti obdolženega, ki ga zagovarja pritožnik, sodišče ni moglo izvesti razpisanih narokov (naroka 12. 3. 2018 se je pritožnik sicer udeležil), posledično pa je potekel tudi trimesečni rok iz 311. člena ZKP, zaradi česar se je morala naslednjič glavna obravnava začeti znova;

9) na glavni obravnavi 21. 5. 2018 je predsednik senata z izpodbijanim sklepom Okrožnega sodišča kaznoval pritožnika zaradi zlorabe pravice z namenom zavlačevanja postopka; tega dne je poteklo tudi odrejeno začasno zavarovanje zahtevka za odvzem protipravno pridobljene premoženjske koristi;

10) Višje sodišče je na seji 12. 7. 2018 zavrnilo pritožnikovo pritožbo zoper prvostopenjski sklep;

11) v drugi polovici decembra 2017 v predmetni zadevi ni bilo narokov zaradi daljše načrtovane odsotnosti predsednika senata, v času od sredine januarja do 7. marca pa se je čakalo na odločitev predsednika sodišča o zahtevi za izločitev, ki jo je vložil pritožnik in je bila procesno dovoljena.

11. Višje sodišče je pritožniku očitalo, da je s selekcioniranim dvigovanjem pošte očitno meril na zavlačevanje postopka. Četudi bi se sprejelo stališče, da je pritožnik selektivno dvigoval sodne pošiljke, pa ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera ni mogoče sklepati, da je bilo pritožnikovo ravnanje takšno, da je očitno merilo na zavlačevanje postopka. Pritožnik namreč glede na časovni potek dogodkov (prejšnja točka obrazložitve te odločbe), zlasti pa glede na dejstvo, da o izločitvi članov senata še ni bilo odločeno, 5. 3. 2018 ni mogel razumno pričakovati, da je v zadevi razpisan narok, saj predsedniku senata ZKP prepoveduje opravljanje vsakega nadaljnjega dela v zadevi, dokler ni odločeno o njegovi izločitvi.

12. Tudi dejstvo, da se je bližal datum izteka trimesečnega roka iz tretjega odstavka 311. člena ZKP in izteka odrejenega začasnega zavarovanja, čeprav je lahko upoštevno, ne more izničiti presoje, da pritožnik niti 5. 3. 2018 niti 7. 3. 2018, ko je na pošti dvigoval pošto v drugih zadevah, ni mogel pričakovati razpisa glavne obravnave. Sodišče očitek o zavlačevanju veže ravno na dejstvo, da se glavna obravnava ni mogla izvesti zaradi prepozne vročitve. Zaradi iztekanja zgoraj navedenih rokov je bilo sicer razumno pričakovati tudi razpis glavne obravnave, vendar pa samo iztekanje rokov ne more dokazovati, da je odvetnik moral pričakovati razpis glavne obravnave, in ne more ovreči razumne možnosti, da se je sodno pisanje nanašalo na odločitev o predlagani izločitvi sodnika.

13. V okoliščinah konkretnega primera torej sklep, da je pritožnik selektivno dvigoval sodno pošto prav z namenom zavlačevanja postopka, ni edini razumno možen. Izpodbijano stališče sodišč torej ni utemeljeno z razlogi, ki jih ne bi bilo mogoče ovreči ali omajati in ki izključujejo vsako možnost drugačnega sklepanja (standard očitnosti iz 140. člena ZKP). Sodišče bi namreč lahko kaznovalo pritožnika le, ko bi bilo mogoče presoditi, da njegovo ravnanje, brez možnosti drugačnega sklepanja, očitno meri na zavlačevanje postopka. Če je torej drugačna razlaga od tiste, ki sta jo zavzeli sodišči, mogoča in razumna (kot je pojasnjeno v 12. točki te odločbe), potem standard očitnosti ni izpolnjen.

14. Glede na navedeno sta izpodbijana sklepa očitno napačna in pomenita kršitev pritožnikove pravice iz 22. člena Ustave. Zato ju je Ustavno sodišče razveljavilo in zadevo vrnilo Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje. Sodišče mora pri novem odločanju spoštovati ugotovitve v tej odločbi in samo presoditi, ali so sploh izpolnjeni pogoji za novo odločitev.

15. Ker je bilo treba izpodbijana sklepa razveljaviti že zaradi kršitve 22. člena Ustave, Ustavno sodišče ni presojalo drugih zatrjevanih kršitev.

16. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Rajko Knez ter sodnice in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Dunja Jadek Pensa, DDr. Klemen Jaklič, dr. Etelka Korpič - Horvat, dr. Marijan Pavčnik, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Odločbo je sprejelo soglasno. Sodnika Jaklič in Šorli sta dala pritrdilni ločeni mnenji.

¹ Sodišče je z istim sklepom izreklo denarno kazen zaradi zavlačevanja postopka še dvema drugima zagovornikoma.

² Glej npr. že odločbo Ustavnega sodišča št. Up-347/96 z dne 13. 10. 1999 (OdlUS VIII, 296), 6. točka obrazložitve.

³ Tako sklep Ustavnega sodišča št. Up-62/96 z dne 11. 4. 1996 (OdlUS V, 68), 10. točka obrazložitve.

⁴ Tretji odstavek 311. člena ZKP določa: »Če je bila glavna obravnava preložena za več kot tri mesece ali če se opravlja pred drugim predsednikom senata, se mora začeti znova in se morajo vsi dokazi znova izvesti.«