Na podlagi 93. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/00, 24/03, 69/04, 68/06, 47/13 in 75/16) ter drugega odstavka 1. člena in drugega odstavka 4. člena Poslovnika o parlamentarni preiskavi (Uradni list RS, št. 63/93 in 33/03) je Državni zbor na seji 12. julija 2019

tako, da se:

1. ugotovi morebitno politično odgovornost nosilcev javnih funkcij, ki naj bi sodelovali pri pripravi in izvedbi političnega in kazenskega pregona zoper Franca Kanglerja in drugih, zaradi suma zlorabe uradnega položaja oziroma javne funkcije;

2. ugotovi, kolikšna je morebitna politična odgovornost nekdanjih in sedanjih nosilcev javnih funkcij v Vladi Republike Slovenije, na Vrhovnem državnem tožilstvu Republike Slovenije, na Vrhovnem sodišču Republike Slovenije ter nosilcev uradnega položaja v drugih državnih organih oziroma organih v sestavi (policija, inšpekcijske službe, itd.);

3. ugotovi, kdo izmed nosilcev javnih funkcij je naročil pregon Franca Kanglerja in drugih, saj tedanja državna tožilka na Okrožnem državnem tožilstvu v Mariboru Elizabeta Györkös leta 2010 po tem, ko je od Sektorja kriminalistične policije Policijske uprave Maribor v skladu s 153. členom Zakona o kazenskem postopku (v nadaljnjem besedilu: ZKP) zahtevala poročilo o uporabi ukrepov po 150. členu ZKP, ni zahtevala kazenske ovadbe zoper Franca Kanglerja;

4. ugotovi, kdo izmed nosilcev javnih funkcij je naročil takratnemu vodji Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru Dragu Šketi, da na podlagi arhiviranih prikritih preiskovalnih ukrepov na krajevno in stvarno pristojnem sodišču sproži postopke (predhodno je tedanja vodja Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru Elizabeta Györkös od Policijske uprave Maribor dne 23. 7. 2010 prejela Poročilo o uporabi ukrepov v zadevi Franc Kangler in ga dne 26. 7. 2010 predala preiskovalnemu sodniku na Okrožnem sodišču v Mariboru dr. Janezu Žirovniku, v preizkus. Od tistega trenutka dalje je bilo v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZKP mariborsko sodišče edino pristojno, da hrani izsledke prikritih preiskovalnih ukrepov. Takratni vodja Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru Drago Šketa je 2011 zoper Franca Kanglerja in druge na podlagi arhiviranih prikritih preiskovalnih ukrepov na sodišču, nezakonito sprožil postopke);

5. ugotovi, kdo izmed nosilcev javnih funkcij je naročil Policijski upravi Maribor, da v nasprotju s 150. členom ZKP izdela več kopij izsledkov, ki so bili v nasprotju s prvim odstavkom 153. člena ZKP in internim navodilom policije št. 2340-108/2010/3 z dne 16. 9. 2010 poslani na različne naslove;

6. ugotovi, kdo je koordiniral dogovarjanje glede postopka zoper Franca Kanglerja med takratnim državnim tožilcem Borisom Marčičem in sodnikom dr. Boštjanom Polegekom, glede na to, da so se na družbenih omrežjih teden dni pred odločitvami sodnika dr. Boštjana Polegeka pojavljali različni pozivi na spremljanje sojenja ter že vnaprej znane odločitve, ki jih je očitno sodnik dr. Boštjan Polegek predhodno usklajeval s tožilstvom;

7. ugotovi, kako ravnajo s prikritimi preiskovalnimi ukrepi na Policiji in Okrožnem državnem tožilstvu v Mariboru ter kdo in na kakšen način je znotraj sistema odgovoren za zakonitost postopkov ter hrambo prikritih preiskovalni ukrepov;

8. preveri zagotavljanje varnosti osebnih podatkov, zakonitost obdelave in upoštevanje rokov hrambe v evidencah Policije, ki jih ta na podlagi določb 123. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju: ZNPPol) vodi in vzdržuje v zvezi z izvajanjem policijskih pooblastil (v nadaljevanju: evidence Policije);

9. ugotovi učinkovitost, ažurnost in zakonitost dela pristojnih oseb v Policiji ter dolžnega nadzorstva njim nadrejenih predstojnikov v Policiji in v okviru pristojnih služb ter vodstva Ministrstva za notranje zadeve glede upravljanja s podatki ter njihovega arhiviranja v evidencah Policije, ko nastopijo zakonsko določeni pogoji za prenehanje njihove hrambe in posledično zakonsko določeno blokado teh podatkov;

10. ugotovi morebitne razloge domnevnih množičnih kršitev veljavnih predpisov v Republiki Sloveniji, ki urejajo področje varovanja osebnih podatkov, s strani Policije;

11. ugotovi, ali so mehanizmi nadzora nad upravljanjem in vodenjem evidenc Policije učinkoviti in se pretehta morebitna potreba po večjemu in bolj učinkovitem nadzoru nad obdelavo osebnih podatkov v okviru evidenc Policije;

12. ugotovi, ali so postopki notranjega nadzora v Policiji ter dolžnega nadzorstva v okviru pristojnih služb ter vodstva Ministrstva za notranje zadeve v primeru nastanka kršitev temeljiti in učinkoviti;

13. ugotovi, koliko predkazenskih in kazenskih postopkov, v katerih so bili storilci identificirani s pomočjo profilov DNK brez ustrezne dokumentacije, je zaradi nezakonite hrambe padlo na sodiščih;

14. ugotovi ustreznost veljavne zakonodaje, ki ureja upravljanje z osebnimi podatki v evidencah, ki jih vodi Policija, kar bi narekovalo morebitno spremembo področne zakonodaje;

15. ugotovi ustreznost veljavne zakonodaje, ki ureja nadzor nad delovanjem Policije v zvezi z protipravnimi vpogledi v evidence Policije in razpolaganjem z osebnimi podatki posameznikov ter sankcioniranjem prekrškov ter

16. ugotovi morebitno politično odgovornost nekdanjih in sedanjih nosilcev javnih funkcij, ki so odgovorni za nadzor nad izvajanjem nalog in pooblastil Policije.

1. Republika Slovenija se je po poročilu Evropskega sodišča za človekove pravice znašla na vrhu lestvice kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin na število prebivalcev, kar je za državo predvsem pa za njene državljanke in državljane zelo zaskrbljujoče. V zadnjem času smo bili v Republiki Sloveniji priča, da so bili predvsem na udaru nekateri slovenski politiki, ki so opozarjali na hujše kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ob tem ne moremo zaobiti primera nekdanjega župana Mestne občine Maribor in nekdanjega člana Državnega sveta Franca Kanglerja, ki je bil leta 2014 krivično obsojen na Okrajnem sodišču v Mariboru, ker je v okviru opravljanja svoje funkcije in dolžnosti zgolj podpisal predlog. Obsojen je bil na sedem mesecev zapora, kar je imelo za posledico, da je leta 2014 izgubil mandat državnega svetnika.

Dne 17. 7. 2014 je Vrhovno sodišče Republike Slovenije sodbo Višjega sodišča v Mariboru razveljavilo ter ugotovilo, da je bil Franc Kangler krivično obsojen za dejanje, ki ni kaznivo dejanje. Ob tem se zastavlja vprašanje, kako je mogoče, da je sodni senat v tričlanski sestavi: Aleksander Karakaš, predsednik, Leonida Jerman, poročevalka, Breda Cerjak Firbas, članica, potrdil prvostopenjsko sodbo Okrajnega sodnika v Mariboru dr. Boštjana Polegeka. Tedanji zagovornik Franca Kanglerja in novi sodnik na Evropskem sodišču za človekove pravice, dr. Marko Bošnjak, je zoper omenjeno sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru vložil pritožbo, ki je bila utemeljena, vendar sodni senat Višjega sodišča v Mariboru ni sledil argumentaciji v njej v niti eni točki ter potrdil zaporno kazen. In to kljub temu, da je bilo v času postopka ugotovljenih več hujših procesnih kršitev, kar pa sodni senat Višjega sodišča v Mariboru ne more oziroma ne bi mogel spregledati. Tudi vsebina in utemeljitev omenjene pritožbe izkazuje, da obstaja sum, da je nekdo vplival na odločitev senata treh sodnikov.

2. Po pravnomočni obsodbi leta 2014 je Franc Kangler dobil poziv za prestajanje zaporne kazni in sicer bi moral nastopiti s prestajanjem dne 9. 5. 2014. Vložil je zaprosilo za alternativno prestajanje zaporne kazni, saj do tistega trenutka še nikoli ni bil kaznovan. Narava očitanega kaznivega dejanja pa je bila takšna, da bi lahko kazen sedmih mesecev zapora prestajal alternativno.

Dne 7. 7. 2014 je na Okrajnem sodišču v Mariboru, pri tedanjem sodniku dr. Boštjanu Polegeku potekal narok v zadevi alternativnega prestajanja zaporne kazni, katerega se je udeležil zagovornik Franca Kanglerja, dr. Marko Bošnjak. Sodnik dr. Boštjan Polegek je prošnjo za alternativno prestajanje zaporne kazni obravnaval in jo zavrnil, pri čemer je obrazložil svojo odločitev z naslednjimi besedami, katere so tudi povzeli nekateri mediji: »Že, že, da Kangler dela na kmetiji, ampak predstavlja resno nevarnost, da se vrne v politično življenje – mora v zapor« in dodal: »Šele pravnomočna obsodba ga je odvrnila od političnega življenja«.

Iz omenjene obrazložitve odločitve tedanjega sodnika dr. Boštjana Polegeka je razviden sum, da ni odločal skladno z določbami in naravo ter namenom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Ustave Republike Slovenije, zakona o kazenskem postopku in Kazenskega zakonika, temveč po osebnem političnem prepričanju.

3. V postopku zoper Franca Kanglerja v zadevi Ježovita je njegov zagovornik dr. Marko Bošnjak večkrat izpostavil odločitve sodnika dr. Janeza Žirovnika. Pri tem je priložil notarsko overjeno izjavo Rudolfa Mogeta in Jožefa Jerovška, ki sta nedvomno vplivala na dr. Janeza Žirovnika, sodnika, ki je zoper Franca Kanglerja podpisal osem odredb. Pri tem je sedem odredb podpisal v obdobju februar 2009 – november 2009 za prikrite preiskovalne ukrepe in eno odredbo za zaseg dokumentov.

Iz zgoraj omenjene notarsko overjene izjave je razvidno, da je bil Franc Kangler član parlamentarne komisije za nadzor nad obveščevalno-varnostnimi službami od leta 1996 do leta 2007. V okviru opravljanja funkcije v parlamentarni komisiji za nadzor nad obveščevalno-varnostnimi službami je večkrat opravljal nadzor v Slovenski obveščevalno varnostni službi, kjer je bil dr. Janez Žirovnik nekdaj tudi zaposlen. In sicer v tistem obdobju najprej kot svetovalec direktorja Slovensko obveščevalno varnostne službe, na koncu pa kot namestnik direktorja Slovensko obveščevalno varnostne službe. V zgoraj omenjeni notarsko overjeni izjavi nekdanja poslanca Rudolf Moge in Jožef Jerovšek potrjujeta, da je Franc Kangler večkrat na sejah parlamentarne komisije za nadzor nad obveščevalno- varnostnimi službami prihajal v konflikt s sedanjim sodnikom dr. Janezom Žirovnikom, saj je Franc Kangler funkcijo člana parlamentarne komisije za nadzor nad obveščevalno-varnostnimi službami opravljal dosledno. Ob tem tudi ni mogoče zaobiti tega, da je bil Franc Kangler tudi soavtor in sopredlagatelj krovnega zakona za nadzor nad obveščevalno-varnostnimi službami, katerega je v Državnem zboru večkrat usklajeval z dr. Janezom Žirovnikom, kot predstavnikom Vlade Republike Slovenije.

Nedopustno in nepošteno je, da se Janez Žirovnik kot sodnik ni izločil iz postopka odločanja, saj je bil večkrat v konfliktu s Francem Kanglerjem. Prav tako je tudi nenavadno čudno naključje, da je bil za podaljševanje izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov zoper Franca Kanglerja dežuren sodnik dr. Janez Žirovnik in to kar sedemkrat. Tako je zmeraj odločal o ukrepih ravno omenjeni sodnik, ki bi se bil moral izločiti iz postopka odločanja v postopku zoper Franca Kanglerja. Dr. Janez Žirovnik je bil pred letom 1991 zaposlen v SDV v nekdanji SFRJ ter po nekaterih izjavah poslancev v Državnem zboru tudi posredno vpleten v atentat na Nikolo Štedula leta 1988 na Škotskem.

4. Znano je, da je Odbor 2015, ki spremlja nekatere postopke zoper Franca Kanglerja na slovenskih sodiščih, v zaključeni zadevi Ježovita ugotovil več kot triindvajset (23) hujših kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Obstaja utemeljen sum, da so te povzročili tako na Okrožnem državnem tožilstvu v Mariboru in na Sektorju kriminalistične policije Policijske uprave Maribor. Ni mogoče spregledati dejstva, da Franc Kangler dne 4. 5. 2011 na hišni preiskavi v Zimici 74 ni smel imeti svojih prič. Priče je pripeljala policija, pri čemer pa je potrebno poudariti, da jim je Franc Kangler nasprotoval. Kasneje se je izkazalo, da je ena izmed prič Jana Dolenc (tajna sodelavka policije). Prav tako se je ugotovilo, da je sodni izvedenec, grafolog Srečko Pušnik, potrdil sum, da je uslužbenec na Sektorju kriminalistične policije Policijske uprave Maribor, da bi pridobil odredbo za prikrite preiskovalne ukrepe, sam sebi pisal anonimko. Informacijska pooblaščenka je ugotovila, da je v samem postopku policija prišla do citata pogovora Franca Kanglerja in dotične osebe na podlagi neimenovane osebe. Ugotovljeno je tudi bilo, da je tedanji predstojnik Sektorja kriminalistične policije Policijske uprave Maribor Marjan Fank dne 15. 3. 2009 k drugi zahtevi za prisluhe priložil prepise pogovorov, čeprav ni imel odredbe preiskovalnega sodnika. Parlamentarna komisija za nadzor obveščevalno-varnostnih služb je v svojem letnem poročilu za obdobje 2013 ugotovila, da je v zadevi Franc Kangler prišlo do hujših kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Predvsem pa do hujših kršitev zakonodaje na področju ravnanja s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, katere so povzročili tako na Okrožnem državnem tožilstvu v Mariboru kot tudi na Sektorju kriminalistične policije Policijske uprave Maribor. Tako je pooblaščena komisija parlamentarne komisije za nadzor obveščevalno-varnostnih služb dne 11. 11. 2013 na PU Maribor opravila izredni nadzor, kjer je ugotovila, da je imela policija nepooblaščeno, nezakonito in v nasprotju z določbami ZKP izvirnike nekaterih izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov, čeprav le teh, ne bi smela več imeti od dne 23. 7. 2010, ko je podala poročilo takratni pristojni državni tožilki.

5. Iz kršitve, s katero je javnost seznanil Odbor 2015 nedvomno izhaja, da je v zadevi Franc Kangler tedanji državni tožilec na Okrožnem državnem tožilstvu Boris Marčič zlorabil svoj položaj, saj je dne 10. 5. 2011 prevzel od neznanega preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Mariboru (obstaja verjetnost, da gre za dr. Janeza Žirovnika), vse prikrite preiskovalne ukrepe ter le te dne 3. 10. 2011 vrnil. ZKP v prvem odstavku 154. člena določa, da spis s prikritimi preiskovalnimi ukrepi hrani samo sodišče. Obstaja velika verjetnost, da je nekdo spis dopolnjeval, spreminjal, kar ima za posledico, da ni več identičen, kot je bil v izvirniku.

6. Namen parlamentarne preiskave je pojasniti in razjasniti vsa dejstva in okoliščine primerov domnevnega nezakonitega ravnanja Policije, tako glede upravljanja z evidencami, katerih vodenje in vzdrževanje je na podlagi 123. člena ZNPPol v njeni pristojnosti, kot tudi glede domnevnih nezakonitih vpogledov v te evidence ter domnevno nepooblaščeno obdelavo osebnih podatkov v tej zvezi;

7. Namen parlamentarne preiskave je ugotoviti stanje in ustreznost usposobljenosti pristojnih oseb Policiji za vodenje evidenc Policije – preveriti je treba, ali notranji akti Policije v zadostni meri urejajo postopke in ukrepe za zavarovanje osebnih podatkov ter ali Policija dejansko zagotavlja ustrezne organizacijske, tehnične in logično-tehnične postopke in ukrepe, s katerimi se varujejo osebni podatki v evidencah Policije in se preprečuje nepooblaščeno obdelavo v teh evidencah zajetih podatkov.

8. Namen parlamentarne preiskave je preveriti ustreznost notranjega nadzora v Policiji v morebitnih primerih zlorab osebnih podatkov iz evidenc Policije za zasebne namene in za neupravičeno uporabo osebnih podatkov, do katerih bi morebitni kršitelji pridobili dostop izključno zaradi opravljanja svojega dela.

9. Namen parlamentarne preiskave je ugotoviti ustreznost področne zakonodaje na področju evidenc Policije, in sicer tako, da se oceni dejansko stanje pravnih predpisov na tem področju in njihova ustreznost, ter predlagati morebitne spremembe te zakonodaje.

10. Namen parlamentarne preiskave je preveriti ustreznost obdelave in roke hramb osebnih podatkov v evidencah Policije, predvsem v evidenci kaznivih dejanj, evidenci preiskav DNK, evidenci oseb, zoper katere so bili izvedeni prikriti preiskovalni ukrepi iz ZKP, evidenci varnostno preverjenih oseb ter evidenci daktiloskopiranih oseb.

11. Namen parlamentarne preiskave je ugotoviti, ali je sistem pridobivanja podatkov s strani državnega tožilstva in sodišč dovolj ažuren oziroma zakaj prihaja do zamud pri pridobivanju informacij, ki so podlaga za izbris določenih podatkov in njihovo hrambo.

12. Namen parlamentarne preiskave je ugotoviti, ali so mehanizmi kontrole nad delovanjem Policije pri upravljanju in vodenju evidenc Policije ustrezni.

13. Namen parlamentarne preiskave je ugotoviti vzroke, zaradi katerih prihaja do zlorab in administrativnih napak pri upravljanju s evidencami Policije.

14. Namen parlamentarne preiskave je ugotoviti, kdo od posameznih nosilcev javnih funkcij je domnevno dopustil nezakonito ravnanje Policije in ni ukrepal skladno s svojimi pooblastili oziroma v skladu z njegovo politično odgovornostjo.

Obseg preiskave:

1. Preiskava naj zajema zaključen sodni postopek zoper Franca Kanglerja v zadevi Ježovita, kjer je bil Franc Kangler na podlagi hujših kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin predvsem pa zaradi kršitev kazensko procesnega in materialnega prava krivično obsojen na sedem mesecev zapora. Na podlagi omenjene pravnomočne sodbe je leta 2014 izgubil mandat člana Državnega sveta.

Skozi naveden postopek se je ugotovilo, da je tako Sektor kriminalistične policije Policijske uprave Maribor, ki ga je tedaj vodil Marjan Fank skupaj s kriminalisti Zlatkom Krajncem, Aleksandrom Geršovnikom, Janezom Lovrecem, Robertom Mundo, kršil zakonodajo, predvsem pa določbe takrat veljavnega Zakona o policiji in nekatere določbe Zakona o kazenskem postopku. Nedopustno je, da do danes nihče znotraj slovenske policije za navedene kršitelje ni sprožil postopkov oziroma sprejel nekaterih ukrepov, ki bi preprečili nadaljnje kršitve. Parlamentarna komisija za nadzor obveščevalno-varnostnih služb je v svojem poročilu za obdobje 2013 v primeru Franc Kangler in drugi, ugotovila hujše kršitve zakonodaje, ki so jih kršili navedeni kriminalisti in drugi. Iz samega postopka na sodišču je bilo ugotovljeno, da je tedanji državni tožilec na Okrožnem državnem tožilstvu Boris Marčič, katerega je vodil Drago Šketa, kršil več določb ZKP in pravnih aktov, ki mu dajejo temeljno podlago za delovanje znotraj državnega tožilstva. Nedvomno je, da tedanja vodja Okrožnega državnega tožilstva Elizabeta Györkös ni želela sprožiti pregona zoper Franca Kanglerja in druge, temveč je zahtevala poročilo s strani Sektorja kriminalistične policije Policijske uprave Maribor. Iz pregleda spisa v zaključeni zadevi Ježovita izhaja, da je v eni zadevi osemkrat podpisal odredbo sodnik dr. Janez Žirovnik, čeprav se je zavedal, da s tem krši sodniški kodeks in obstoječo zakonodajo, saj bi se moral iz postopka izločiti. S strani Odbora 2015 in njegovega predsednika Željka Vogrina je bilo ugotovljeno, da je imel Franc Kangler težave in konflikte z navedenim sodnikom tudi takrat, ko je bil župan, saj se je dr. Janez Žirovnik leta 2007 prijavil za mesto načelnika Upravne enote Maribor (bil je favorit dr. Gregorja Viranta, tedanjega aktualnega ministra za področje javne uprave). Dokazano je bilo tudi, da je žena aktualnega sodnika dr. Janeza Žirovnika, Cvetka Žirovnik, kasneje postala članica politične stranke DL in predsednica regijskega odbora v Mariboru. Omenjena je tudi kandidirala na listi politične stranke dr. Gregorja Viranta DL v sedmi volilni enoti za poslanko Državnega zbora Republike Slovenije. Iz vsega navedenega nedvomno izhaja, da gre za politična ozadja ter da so podani utemeljeni sumi, da gre za vdor politike v pravosodni sistem. Iz spisa in nekaterih drugih dokumentov je tudi razvidno, da je policija v predkazenskem postopku skupaj s pristojnim Okrožnim državnim tožilstvom v Mariboru ravnala nezakonito, neodgovorno in v nasprotju z določbami ZKP, na kar je tekom postopka večkrat opozarjal tedanji zagovornik Franca Kanglerja oziroma sedaj aktualni sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu, dr. Marko Bošnjak.

2. V okviru parlamentarne preiskave naj se ugotovijo nekatera ozadja in povezave med sodnikom Okrožnega sodišča v Mariboru dr. Boštjanom Polegekom in takratnim državnim tožilcem Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru Borisom Marčičem ter njegovim takratnim vodjo Dragom Šketo. Prav tako je potrebno ugotoviti nekatere odločitve in preučiti novinarske nastope tedanje ministrice za notranje zadeve Katarine Kresal, ki naj bi na dan hišnih preiskav 4. 5. 2011 pri Francu Kanglerju in drugih neposredno komunicirala z nekaterimi operativci in celo usmerjala policijo.

Ugotoviti obstoj povezave med člani sodnega senata Višjega sodišča v Mariboru, ki so Francu Kanglerju potrdili kazen ter sodnikom Okrožnega sodišča v Mariboru dr. Janezom Žirovnikom. Nedopustno je, da Okrajno sodišče v Mariboru in Višje sodišče v Mariboru v omenjeni zadevi ter tudi v drugih zadevah, ki se nanašajo na Franca Kanglerja, ne dovolijo zaslišati niti ene priče, ki jo je predlagala obramba Franca Kanglerja. Gre za priče Rudolfa Mogeta, Jožefa Jerovška, Franca Pukšiča, uslužbenko policije, ki je bila na kraju hišne preiskave, Jano Dolenc, Aleksandra Geršovnika, itd.

3. Komisija za nadzor obveščevalno-varnostnih služb (v nadaljnjem besedilu: KNOVS) je na policijski upravi Maribor dne 11. 11. 2013 opravila nadzor v zadevi Franc Kangler in drugi, kjer je ugotovila hujše kršitve zakonodaje, predvsem pa internih aktov policije in določb Zakona o kazenskem postopku. Zaradi nadzora, ki ga je opravila KNOVS in njenih ugotovitev, je takratni državni tožilec Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru Boris Marčič, preko sredstev javnega obveščanja grozil posameznim članom, da jih bo preganjal zaradi zakonitega nadzora komisije. Treba je ugotoviti, kdo je znotraj policije odgovoren, da se kršitve in posledice niso odpravile in kakšno vlogo sta pri tem dejanju imela tedanja ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal in dr. Gregor Virant.

4. Nedvomno so podani vsi znaki in indici, da je v zadevi Franc Kangler prišlo do vplivanja nekaterih nosilcev javnih funkcij na pravosodno vejo oblasti, saj je bil Franc Kangler z več kot dvotretjinsko večino vseh glasov elektorjev novembra 2012 izvoljen za člana Državnega sveta, pri čemer na njegovo izvolitev ni bila vložena nobena pritožba. Kasneje na konstitutivni seji člani Državnega sveta Francu Kanglerju niso potrdili mandata. Naknadno je mandat Francu Kanglerju v mesecu februarju 2013 potrdilo Ustavno sodišče Republike Slovenije. Še istega leta je bil Franc Kangler nepravnomočno obsojen na sedem mesecev zapora za dejanje, ki ni kaznivo dejanje, sodbo je kasneje v letu 2014 potrdilo Višje sodišče v Mariboru, kar je imelo za posledico, da je v Državnem svetu, zaradi sedem mesečne zaporne kazni, ponovno izgubil mandat državnega svetnika.

5. Da se ugotovijo okoliščine in ozadja odločitve preiskovalnega sodnika Slavka Gazvode, ki je na zahtevo Specializiranega državnega tožilstva pod takratno državno tožilko Dragico Kotnik odklonil izdajo odredbe o hišni preiskavi nekaterih pisarn na Policijski upravi v Mariboru, kljub temu, da je imel izvedeniško mnenje sodno zapriseženega grafologa Srečka Pušnika, da je policija sama sebi pisala anonimko, kar pa je želela tožilka Specializiranega državnega tožilstva Dragica Kotnik raziskati. Posledice po tej zahtevi so bile, da se je Dragica Kotnik znašla v suspenzu. Kar kaže na to, da je nekdo očitno izkoristil svoj vpliv ter zoper takratno državno tožilko Dragico Kotnik uvedel disciplinski postopek in jo na ta način odstranil iz primera zlorabe uradnih položajev nekaterih pooblaščenih uradnih oseb v Mariboru.

6. Preiskava naj zajame domnevne nepravilnosti pri upravljanju s policijskimi evidencami in primere opustitve dolžnega ravnanja nosilcev javnih funkcij, ki so privedli do nepravilnosti in kršitev človekovih pravic in svoboščin, in sicer od uveljavitve ZNPPol dalje, t.j. od leta 2013 dalje.

7. Preiskava naj zajame celotno dokumentacijo Informacijskega pooblaščenca v zvezi z zaključki in ugotovitvami inšpekcijskih nadzorov, ki jih je IP opravil od leta 2013 dalje.

8. Preiskava naj se osredotoči na veljavno zakonodajo, ki ureja naloge in pooblastila Policije.

9. Preiskava naj se osredotoči na obdelavo in roke hramb osebnih podatkov v evidencah Policije, predvsem v evidenco kaznivih dejanj, evidenco preiskav DNK, evidenco oseb, zoper katere so bili izvedeni prikriti preiskovalni ukrepi iz ZKP, evidenco varnostno preverjenih oseb ter evidenco daktiloskopiranih oseb.

10. Preiskava naj zajame tudi vso dokumentacijo v zvezi z domnevnimi primeri informacijskih vdorov v računalniške sisteme, v katere naj bi bila vpletena Policija (primer Ornig).

11. Vpogleda naj se v vso dokumentacijo Ministrstva za notranje zadeve glede notranjih nadzorov nad delom policistov.

12. Preiskava naj zajame tudi morebitne magnetograme pristojnih delovnih teles Državnega zbora glede sej, na katerih se je med drugim obravnavala tematika nezakonitega delovanja Policije.