Številka:	Up-709/15-29
	Up-710/15-34
Datum:	9. 10. 2019

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavnih pritožbah Milka Škoberneta, Laško, ki ga zastopa Maksimiljana Kincl Mlakar, odvetnica v Šmarju pri Jelšah, na seji 9. oktobra 2019

Ustavni pritožbi zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 4980/2011 z dne 9. 6. 2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 4980/2011 z dne 22. 9. 2014 in sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. X K 4980/2011 z dne 23. 12. 2013 se zavrneta.

1. Pritožnik je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani obsojen za storitev nadaljevanega kaznivega dejanja jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo in 54/15 – v nadaljevanju KZ-1). Sodišče mu je izreklo kazen zapora, stransko denarno kazen in odvzelo protipravno premoženjsko korist. Višje sodišče je delno ugodilo pritožbi pritožnika in njegovih pooblaščencev ter po uradni dolžnosti spremenilo izpodbijano sodbo glede krivde in kazenske sankcije tako, da je izrečeno kazen zapora znižalo. Vrhovno sodišče je zahtevo pritožnikovih zagovornikov za varstvo zakonitosti zavrnilo. Potrdilo je oceno in stališča nižjih sodišč.

2. Pritožnikove očitke o nepristranskosti sodnice, ki naj bi med postopkom odločala o posameznih predlogih pritožnika in pred koncem dokaznega postopka tudi sprejela priznanji soobtoženih, je Vrhovno sodišče zavrnilo. Glede zadnje procesne situacije je menilo, da tak položaj sam po sebi, kljub povezanosti kaznivih dejanj, ne utemeljuje izločitve sodnika po 6. točki prvega odstavka 39. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13, 87/14, 66/17 in 22/19 – v nadaljevanju ZKP), pritožnik pa drugih okoliščin, ki bi v tej zvezi vzbujale dvom o sodničini nepristranskosti, naj ne bi navedel. Vrhovno sodišče je pojasnilo, da sodnik o dokazanosti kaznivega dejanja, krivdi in kazenski sankciji odloča za vsakega obtoženca posebej in pri tem tehta morebiti dano priznanje tudi v luči drugih izvedenih dokazov. Vrhovno sodišče je pritrdilo stališču Višjega sodišča, po katerem bi že zakonodajalec za ta položaj predvidel izločitveni razlog, če bi ga štel za primerljivega s položajem, ko predsednik senata zavrne priznanje obdolženca oziroma sporazum o priznanju krivde.

3. V zvezi z dokazi, ki naj bi jih policija pridobila vposlovalnici Banke Celje v Laškem, še preden naj bi bila za to izdana ustrezna odredba po 156. členu ZKP, je Vrhovno sodišče presodilo, da je policija med drugim z ogledom, fotografiranjem bankovcev in drugimi ukrepi le potrdila podatke, ki jih je pridobila na podlagi prikritega ukrepa, ter ni pridobivala novih obsojenčevih bančnih podatkov. Na tej podlagi naj bi preiskovalni sodnik na obrazloženi predlog državne tožilke potem 3. 2. 2011 odredil Banki Celje, naj sporoči podatke o bančni transakciji – pologu gotovine, ki jo je pritožnik opravil 25. 1. 2011 – ter sodišču izroči vse listine v zvezi z opravljeno transakcijo in bankovce s serijskimi številkami, za katere naj bi bilo s tajnim opazovanjem in prestrezanjem pogovorov ugotovljeno, da jih je pritožnik prejel v obliki navidezne podkupnine. Vrhovno sodišče se je strinjalo tudi s stališčem Višjega sodišča, da ZKP ne zahteva obrazložitve odredbe, izdane po 156. členu, ter dodalo, da je bila odredba v konkretnem primeru na obrazloženi predlog državne tožilke izdana že v fazi preiskave, torej ko je že obstajal utemeljen sum, da je obsojeni storil kaznivo dejanje po prvem odstavku 261. člena KZ-1. Vrhovno sodišče je tudi soglašalo z zavrnitvijo dokaznih predlogov za zaslišanje bančnih uslužbenk in v ukrep vpletenih policistov ter ugotovilo, da zagovornika nista pojasnila, zakaj bi bila izvedba predlaganih dokazov sploh primerna za ugotavljanje zakonitosti pridobitve zaupnih bančnih podatkov obsojenega.

4. Po oceni Vrhovnega sodišča so bili prometni podatki na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika, izdane po 149.b členu Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo in 47/13 – v nadaljevanju ZKP/13), zakonito pridobljeni, kljub temu, da je Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) s sodbo v zadevah Digital Rights Ireland Ltd proti Minister for Communications, Marine and Natural Resources in drugim ter Kärntner Landesregierung in drugi, C-293/12 in C-594/12, z dne 8. 4. 2014 (v nadaljevanju sodba Digital Rights Ireland) razglasilo Direktivo 2006/24/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o hrambi podatkov, pridobljenih ali obdelanih v zvezi z zagotavljanjem javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev ali javnih komunikacijskih omrežij, in spremembi Direktive 2002/58/ES (UL L 105, 13. 4. 2006, str. 54–63 – v nadaljevanju Direktiva 2006/24/ES) za neveljavno ab initio, in kljub temu, da je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-65/13 z dne 3. 7. 2014 (Uradni list RS, št. 54/14, in OdlUS XX, 27) razveljavilo 162. do 169. člen Zakona o elektronskih komunikacijah (Uradni list RS, št. 109/12 in 110/13 – v nadaljevanju ZEKom-1/13) ter odredilo uničenje vseh podatkov, ki so se na podlagi teh določb hranili pri operaterjih. Ustavno sodišče naj namreč ne bi razveljavilo niti 149.b člena ZKP/13, na podlagi katerega so bili pridobljeni prometni podatki, niti prvega odstavka 154. člena ZKP/13, na podlagi katerega jih je sodišče hranilo. Ustavno sodišče naj bi določbe ZEKom-1/13 razveljavilo zaradi tega, ker so omogočale preventivno in neselektivno hrambo prometnih podatkov vseh državljanov, ne da bi bila hramba omejena časovno, na določeno geografsko območje ali na krog oseb glede na namen, ki ga ukrep zasleduje. Hramba in obdelovanje podatkov, odrejena na podlagi 149.b člena ZKP/13, pa naj ne bi pomenila neosredotočenega in izključno preventivnega pridobivanja in hrambe podatkov, saj naj bi organi kazenskega postopka pred odreditvijo ukrepa razpolagali z dejstvi in okoliščinami storjenega kaznivega dejanja, ukrep pa naj bi bil odrejen in izvršen le glede na določeno komunikacijsko sredstvo, v določenem časovnem obdobju. Poleg tega naj bi bili že pred tem zoper pritožnika odrejeni prikriti preiskovalni ukrepi (v nadaljevanju PPU), vključno z ukrepom nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem ter kontrolo in zavarovanjem dokazov v vseh oblikah komuniciranja na mobilni in stacionarni telefonski številki Okrožnega sodišča v Celju, ki ju je kot službeni uporabljal pritožnik. Kasneje odrejeni ukrep po 149.b členu ZKP/13 naj bi tako manj posegal v komunikacijsko zasebnost pritožnika, šlo pa naj bi za eno od hudih kaznivih dejanj, ki spadajo v katalog kaznivih dejanj iz 150. člena ZKP, za katera je mogoče odrediti dosti hujše posege v komunikacijsko zasebnost.

5. Kot neutemeljene je Vrhovno sodišče ocenilo tudi navedbe zagovornikov pritožnika v zvezi z nezakonitostjo dokazov, pridobljenih na podlagi PPU po odredbah Vrhovnega državnega tožilstva Tpp-S-I-30/10 z dne 18. 12. 2010 in 27. 12. 2010. Vrhovno sodišče je pritrdilo sodiščema prve in druge stopnje, da je navedba v izreku odredbe z dne 18. 12. 2010, ki se nanaša na izvedbo ukrepa tajnega delovanja z vključitvijo tajnega delavca »Mirsada«, očitna pisna pomota (v odredbi naj bi bilo po eni strani navedeno, da se bo ukrep izvajal en mesec, v nadaljevanju pa, da bo izvedba ukrepa trajala od 18. 12. 2010 do 18. 2. 2011, torej dva meseca), ter pojasnilo, da je vključenost tajnega delavca s prirejenimi osebnimi dokumenti namenjena zaščiti tajnih delavcev. Vrhovno sodišče tudi ni imelo pomislekov v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje tajnega policijskega delavca »Mirsada«, saj glede na obrazložitev prvih dveh sodišč do njegovega srečanja z Esadom Ramićem sploh ni prišlo. Glede odredbe z dne 27. 12. 2010, katere obrazložitev naj bi bila identična kot obrazložitev sodne odredbe z istega dne, je Vrhovno sodišče prav tako pritrdilo stališču pritožbenega sodišča, da to ne vpliva na zakonitost odredbe in ne pomeni, da državna tožilka ni opravila presoje pogojev za izdajo odredbe. Vrhovno sodišče je pojasnilo, da je državna tožilka presojala utemeljenost suma glede istega kaznivega dejanja kot preiskovalni sodnik, tako da naj bi bilo povsem razumljivo, da je pri tem uporabila enake argumente. Povsem neproblematično naj bi bilo tudi dejstvo, da je bil zoper obsojenega Škoberneta odrejen ukrep tajnega delovanja z vključitvijo Esada Ćehajića, ne da bi bil prej poskušan z osebo, ki je policist ali policijski delavec tuje države. Ker je presoja zakonitosti odredbe pridržana sodišču, pa je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tudi predlog obrambe za zaslišanje državnih tožilk Mateje Gončin in Blanke Žgajnar.¹

6. Vrhovno sodišče je pritrdilo odločitvi prvih dveh sodišč o zavrnitvi dokaznega predloga obrambe, da se kot priči zaslišita Esad Ramić in Marjan Salobir. Poleg strinjanja z oceno nižjih sodišč je Vrhovno sodišče tudi sámo ocenilo, da navedbe obrambe niso utemeljene, kolikor se nanašajo na kršitev pravice obdolženega Esada Ramića do zagovora. Ramić naj bi bil namreč o pravici do zagovora poučen, pa naj se ne bi želel zagovarjati. Podlago za branje zagovora Marjana Salobirja iz preiskave naj bi predstavljala določba 339. člena ZKP,²zato naj bi tudi v zvezi s tem sodišče prve stopnje ravnalo pravilno. Postopek zoper soobtožena Esada Ramića in Marjana Salobirja naj bi bil potem, ko sta priznala krivdo za očitano kaznivo dejanje, na podlagi 33. člena ZKP³ pravilno izločen, pri čemer je Vrhovno sodišče ugotovilo tudi, da je obsojeni svoj zagovor, v katerem je odpiral nova dejanska vprašanja, podal šele zatem. Po presoji Vrhovnega sodišča bi sicer sodišče prve stopnje morda res lahko počakalo na pravnomočnost sodbe v teh izločenih zadevah, kot so navajali vložniki, vendar pa je po njegovi oceni treba upoštevati, da čas prenehanja te (začasne) procesne ovire v konkretnih okoliščinah nikakor ni bil gotov, saj so za vložitev pritožbe Esada Ramića in Marjana Salobirja zoper izrečeno obsodilno sodbo še tekli procesni roki. Po oceni Vrhovnega sodišča prvostopenjskemu sodišču tako ni moč očitati, da v zvezi z zagotovitvijo obdolženčeve pravice do zasliševanja obremenilnih prič ni ravnalo z ustrezno skrbnostjo, sploh glede na to, da je bila obramba z vsebino Salobirjevega zagovora seznanjena že najkasneje s sklepom o uvedbi preiskave z dne 3. 2. 2011, pa nikoli naj ne bi postavila zahteve po neposrednem zastavljanju vprašanj. Ob dejstvu, da obtožencu ta pravica kljub vsemu ni bila zagotovljena, pa sodišče sodbe ni smelo opreti izključno ali v odločilni meri na zagovor Marjana Salobirja, prebran v preiskavi,⁴ česar pa po ponovni presoji dokaznega postopka, izvedenega pred sodiščem prve stopnje, po prepričanju Vrhovnega sodišča tudi ni storilo. Navedbe obsojenčevih zagovornikov so se po oceni Vrhovnega sodišča tako izkazale za neutemeljene.⁵

7. S presojo, ki jo je glede oprave glavne obravnave v nenavzočnosti obdolženca⁶ sprejelo Višje sodišče,je soglašalo tudi Vrhovno sodišče. Po vpogledu v predmetni kazenski spis je ugotovilo, da je obsojeni sodišču poslal prošnjo za preložitev naroka, razpisanega za dne 17. 10. 2013, ker naj bi bil takrat na jadranju na Hrvaškem. Potrdila, da je s svojega bančnega računa vplačal rezervacijo že pred razpisom naroka, ni predložil, čeprav je to sodišču obljubil na naroku dne 11. 10. 2013. Na narok, na katerem se je izvedel tudi dokaz s predvajanjem avdioposnetka tajnega delovanja Ćehajića v hotelu Hum v Laškem, obsojeni nato ni pristopil, njegov zagovornik pa je navajal nov razlog, ki naj bi upravičeval njegovo odsotnost, in sicer okvaro jadrnice. Sodišče navedbam zagovornika ni sledilo in je narok skladno s tretjim odstavkom 307. člena ZKP⁷ opravilo v obsojenčevi nenavzočnosti. Obsojeni je bil o posledicah izostanka poučen, na obravnavi je bil prisoten njegov zagovornik, potrdil o upravičeni odsotnosti pa obsojeni niti naknadno ni predložil. Ob upoštevanju vsega navedenega ter dejstva, da obramba pred sodiščem prve stopnje nikoli ni zahtevala ponovne izvedbe dokaza s poslušanjem avdioposnetka, je Vrhovno sodišče zaključilo, da obsojenemu ni bila kršena njegova pravica do sojenja v navzočnosti.⁸

8. Vrhovno sodišče je potrdilo tudi presojo sodišč prve in druge stopnje, da je opisana ravnanja ustavnega pritožnika mogoče subsumirati pod pojem »drugačna zloraba položaja«, pri čemer je poudarilo, da je za razlago tega pojma treba uporabiti analogijo intra legem, ki v kazenskem pravu ni prepovedana. Pritožnik naj bi ravnal v nasprotju z določbami Zakona o sodniški službi (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo – ZSS), njegovo ravnanje pa je mogoče enačiti s prvima dvema izvršitvenima oblikama po prvem odstavku 261. člena KZ-1, saj naj bi šlo za uradna dejanja, ki jih je lahko izvršil le kot sodnik.⁹

9. V skladu s presojo Vrhovnega sodišča tudi navedbam zagovornikov glede posegov v opis kaznivega dejanja v obdolženčevo škodo ne gre pritrditi. Vrhovno sodišče je pojasnilo, da je vprašanje objektivne identitete med obtožbo in sodbo predpisano v prvem odstavku 354. člena ZKP,¹⁰ skladno z ustaljeno sodno prakso pa sodišče na obtožbo ni absolutno vezano. Po splošnem pravilu sodišče opisa kaznivega dejanja ne sme spremeniti v obdolženčevo škodo ali ga obsoditi za povsem drugo kaznivo dejanje, kot ga je obtožen, dovoljene pa so spremembe v opisu kaznivega dejanja, ki niso pravno relevantne za obstoj kaznivega dejanja in krivdo, torej spremembe redakcijske, stilistične ali jezikovne narave oziroma spremembe, ki naredijo opis jasnejši oziroma natančnejši. Po mnenju Vrhovnega sodišča sme sodišče do določene mere opis spremeniti tudi v bistvenih delih, toda le v primeru, da je to obdolžencu v korist. Sodišči prve in druge stopnje po presoji Vrhovnega sodišča s spremembami nista prekoračili obtožbe, nekatere spremembe (npr. spremembe glede pomot v datumih in glede spremembe v zvezi s predodelitvijo spisa iz »da bo uredil« v »da bo poskušal urediti«) naj bi bile pravno neupoštevne oziroma obsojencu naj ne bi bile niti v škodo niti v korist, pri dveh spremembah pritožbenega sodišča pa naj bi šlo celo za poseg, ki je obsojenemu v korist (pritožbeno sodišče je črtalo besedni zvezi »ki jo je v neskladju z ZKP izdal Milko Škoberne in ne sodnica razpravljajočega senata« in »senat pa mu ne bi ugodil in pripor ne bi bil odpravljen«).¹¹

10. Vrhovno sodišče je v celoti soglašalo tudi s stališčem pritožbenega sodišča, da so obsojenec, Esad Ramić in Marjan Salobir delovali skupaj, na ta način so terjali podkupnino in jo tudi sprejeli. Kljub temu, da ni bilo mogoče ugotoviti, ali je bila že na začetku terjana prav nagrada v višini 9.000,00 EUR, je dejstvo, da je ta znesek Ćehajić nedvomno izročil posredniku Ramiću, ta pa mu je potrdil, da je denar izročil sodniku. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje naj bi jasno izhajalo tudi, da je bila najprej terjana podkupnina v višini 50.000,00 EUR, nato pa sta Ramić in Salobir zahtevani znesek znižala na 40.000,00 EUR. Podkupnina je bila terjana vnaprej, višina določena po fazah, vse pa je bilo mednje razdeljeno v takšnem razmerju, da je Škoberne skupaj prejel 12.000,00 EUR.¹²

11. Glede vprašanja kraja storitve kaznivega dejanja pa je Vrhovno sodišče sprejelostališče, da uporaba določbe 14. člena KZ-1,¹³ na katero se je v zahtevah za varstvo zakonitosti sklicevala obramba, glede na to, da se je kazenski postopek zoper obsojenca začel in vodil v Republiki Sloveniji, ne pride v poštev. Nadalje je pojasnilo, da je bila nagrada dana za ravnanje obsojenca v Sloveniji, sodnik Okrožnega sodišča v Celju pa lahko stori kaznivo dejanje z zlorabo svojega uradnega položaja le na območju Republike Slovenije. Glede na opis obsojencu očitanega kaznivega dejanja se je to kaznivo dejanje izvrševalo tudi na območju Slovenije (uporaba ubikvitetne teorije po 19. členu KZ-1),¹⁴ zato je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi, ob uporabi teritorialnega načela (10. člen KZ-1),¹⁵ pravilno uporabilo določbe KZ-1. Vrhovno sodišče je soglašalo tudi s presojo pritožbenega sodišča, da pri nadaljevanem kaznivem dejanju, ki se očita obsojencu, zadošča že, da je na območju naše države izvršeno eno od dejanj. Zaključilo je, da so bili že v fazi odreditve PPU podani utemeljeni razlogi za sum, da pri izvrševanju kaznivega dejanja po prvem odstavku 261. člena KZ-1 sodeluje sodnik Okrožnega sodišča v Celju, zato iz tega razloga tudi ni dvoma o zakonitosti PPU in z njimi pridobljenih dokazov.¹⁶

12. Enako kot nižji sodišči je tudi Vrhovno sodišče presodilo, da je v obravnavani zadevi bistvenega pomena to, da je bilo dovoljenje Državnega zbora kot ga zahteva drugi odstavek 134. člena Ustave,¹⁷ dano in da vprašanje, ali je izdajo dovoljenja predlagal (ne)upravičeni predlagatelj, pravnega učinkovanja dovoljenja ne more postaviti pod vprašaj. Vrhovno sodišče je med drugim opozorilo, da je predhodno že zavzelo stališče o tem, da je vložitev zahteve za pridobitev dovoljenja Državnega zbora za začetek kazenskega postopka zoper sodnika v pristojnosti tožilstva, v pristojnosti sodišča pa zgolj izjemoma, ko tožilec ne vodi kazenskega pregona. Vrhovno sodišče je odločitvam nižjih dveh sodišč pritrdilo tudi glede vprašanja pravočasnosti danega dovoljenja Državnega zbora ter poudarilo, da se glede na koncept ZKP in tudi glede na različne izraze, ki jih v ta namen uporablja Ustava (»osumljenec«, »obdolženec«, »obsojenec«), za kazenski postopek šteje zgolj sodni postopek, ki je ločen od neformalnega policijskega predkazenskega postopka. Kot pravilen je Vrhovno sodišče štelo zaključek, da se je kazenski postopek zoper pritožnika začel z izdajo sklepa o uvedbi preiskave z dne 3. 2. 2011, in sicer na podlagi predhodnega sklepa Državnega zbora z dne 1. 2. 2011, s katerim je ta dovolil odreditev pripora in začetek kazenskega postopka zoper obsojenca. Zato je kot neutemeljene štelo tudi navedbe v zahtevah za varstvo zakonitosti, da bi moralo biti dovoljenje Državnega zbora podano že za izvedbo PPU.¹⁸

13. Pritožnik je zoper izpodbijane sodbe vložil dve ustavni pritožbi. V njih obširno zatrjuje kršitev pravic iz 14. in 22. člena, prvega odstavka 23. člena, 25. in 27. člena, prvega odstavka 28. člena ter 29., 35., 36., 37. in 38. člena Ustave.

14. S tem, ko sodišče ni ugodilo predlogu za izločitev sodeče sodnice, naj bi bila kršena pritožnikova pravica iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Sodnica naj bi sprejela priznanje krivde soobtožencev v ločenem postopku pred izrekom obsodilne sodbe zoper pritožnika. Že zato naj bi imela vnaprej sprejeto stališče o predmetu odločanja; priznanja naj namreč ne bi sprejela, če ne bi imela stališča, da je bila podkupnina prejeta.

15. Pritožnik zatrjuje, da je policija od poslovalnice Banke Celje v Laškem pridobila podatke o depozitu in drugih poslih pritožnika brez sodne odredbe oziroma da ta ni bila obrazložena. Trdi, da bi morala biti sodna odredba za pridobitev podatkov od banke po prvem odstavku 156. člena ZKP obrazložena glede zakonskih pogojev, dokaznega standarda, potrebnosti in sorazmernosti posega ter verjetnosti uspeha ukrepa. Ker v njegovem primeru odredba tem zahtevam naj ne bi zadostila, naj bi bili dokazi, pridobljeni na njeni podlagi, nedovoljeni. Ker naj bi se izpodbijana sodba opirala nanje, naj bi bile pritožniku kršene pravice iz 25., 29., 35., 36., 37. in 38. člena Ustave.

16. Pritožnik meni, da so razveljavljene določbe ZEKom-1/13 in ustrezne določbe Zakona o elektronskih komunikacijah (Uradni list RS, št. 13/07 – uradno prečiščeno besedilo in 110/09 – v nadaljevanju ZEKom/09) identične. Sodišče naj bi pridobilo prometne podatke, hranjene na podlagi ZEKom/09, in nanje oprlo sodbo. Zato naj bi pritožniku kršilo pravice iz 22., 23., 28., 35., 37. in 38. člena Ustave, 8. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (UL C 202, 7. 6. 2016, str. 391–407 – v nadaljevanju Listina) ter 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Pritožnik izpodbija stališči Višjega in Vrhovnega sodišča, da so bili prometni podatki v njegovem primeru zbrani zakonito. Meni, da ni bilo utemeljenega ustavno dopustnega razloga, da bi se hranili podatki pritožnika in soobdolženih o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju. Sodišče naj bi te podatke pridobilo iz zbirke podatkov operaterjev, ki naj jih ne bi smeli hraniti, zato naj bi podatke, ki so bili protiustavno neselektivno hranjeni, neupravičeno obdelalo.

17. Kršitve pravic iz 22. člena, prvega odstavka 23. člena, prvega odstavka 28. člena ter 29., 35., 36., 37. in 38. člena Ustave naj bi sodišča storila s tem: (1) da so zoper pritožnika uporabila dokaze, pridobljene na podlagi nezakonito izvedenih PPU, (2) da so dovolila odreditev teh ukrepov in pregon zoper pritožnika brez dovoljenja Državnega zbora oziroma naj bi ga pridobila prepozno, (3) da so sodbo oprla na izsledke zvočnega snemanja na Okrožnem sodišču v Celju, ki naj bi bilo po trditvah pritožnika izvedeno še pred sodno odredbo, in na izsledke PPU, glede katerih naj državna tožilka ne bi opravila presoje nujnosti, in (4) da niso zaslišala tajnega policijskega sodelavca. Po mnenju pritožnika tudi pogoji za odreditev teh ukrepov niso bili podani, zato naj sodišča ne bi smela opreti izpodbijanih sodb na dokaze, pridobljene na njihovi podlagi. Sodišča naj bi kršila njegove pravice iz 22. člena, prvega odstavka 23. člena in prvega odstavka 28. člena Ustave, ker naj bi ga za kaznivo dejanje jemanja podkupnine po prvem odstavku 216. člena KZ-1 obsodila na podlagi nedovoljene analogije zakonskega znaka »kako drugače zlorabi svoj položaj«, ker naj ta ne bi ustrezal zahtevi lex certa in ker naj za sojenje ne bi bila pristojna slovenska sodišča, temveč sodišča v Republiki Hrvaški. Navedene pravice in pravico iz tretje alineje 29. člena Ustave naj bi sodišča kršila tudi: (1) ker naj pritožniku ne bi omogočila, da zasliši soobtožena kot priči, (2) ker naj ne bi imela dokazov za sklepanje, da je pritožnik zase in skupaj s soobtoženima prejel 9.000,00 EUR in nato še 18.000,00 EUR, (3) ker naj bi del dokaznega postopka izvedla v nenavzočnosti pritožnika in (4) ker naj bi brez modifikacije obtožnice spremenila opis kaznivega dejanja.

18. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-709/15, Up-710/15 z dne 24. 9. 2018 ustavni pritožbi sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je o tem obvestilo Vrhovno sodišče.

19. Pritožniku naj bi bila kršena pravica do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave, ker naj bi izpodbijano prvostopenjsko sodbo izrekla sodnica, ki je sprejela priznanje krivde soobtožencev v izločenem postopku in naj bi imela zato vnaprej izoblikovano stališče o predmetu odločanja.

20. V skladu s prvim odstavkom 23. člena Ustave ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. V skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo nepristranskost pomeni, da tisti, ki odloča, ni zainteresiran za izid postopka ter je odprt za dokaze in predloge strank. Da bi sodnik lahko odločal nepristransko, torej ne sme imeti vnaprej ustvarjenega mnenja o predmetu odločanja, odločitev sodišča pa mora biti sprejeta na podlagi dejstev in razlogov, ki so jih stranke predstavile v sodnem postopku, ne pa na podlagi informacij zunaj postopka.¹⁹

21. Pri presoji, ali je bila posamezniku v postopku zagotovljena pravica do nepristranskega sodišča, se je v ustavnosodni presoji ustalilo stališče, da je nepristranskost sodišča treba ocenjevati po njenih učinkih.²⁰ Sodnik s stranko ali spornim predmetom ne sme biti povezan tako, da bi to lahko povzročilo ali pa vsaj ustvarilo upravičen dvom, da v sporu ne more več odločiti objektivno, nepristransko in z izključnim upoštevanjem pravnih kriterijev.²¹ Nepristranskost sodnika je zagotovljena s tem, da pri njem niso podane okoliščine, ki bi pri razumnem človeku vzbudile upravičen dvom, da o zahtevi ne bo mogel odločati nepristransko²² (t.i. subjektivni vidik nepristranskosti). Iz pravice do nepristranskosti sojenja pa izhaja tudi zahteva, naj sodišče pri ravnanju v posamezni zadevi ustvarja oziroma ohrani videz nepristranskosti (t.i. objektivni vidik nepristranskosti). Nepristranskost sodnikov kot nosilcev sodne oblasti na posameznih sodiščih je tako treba ocenjevati tudi po zunanjem izrazu, tj. po tem, kako lahko (ne)pristranskost sodnikov razumejo stranke v postopku in kako se ta razume v očeh javnosti. Zato ni dovolj, da sodišče v postopku ravna in odloča nepristransko; sodišče mora biti sestavljeno tako, da ne obstajajo okoliščine, ki bi vzbujale dvom o videzu nepristranskosti sodnikov. Za zagotavljanje objektivnega vidika nepristranskosti sodišča je poleg zagotavljanja jamstev v postopku pomembno tudi odstranjevanje okoliščin, ki bi pri razumnem človeku vzbudile upravičen dvom o sodnikovi nepristranskosti.²³ V zvezi s tem je še posebno izpostavljeno zaupanje, ki ga morajo vzbujati odločitve sodišč v demokratični družbi v javnosti.²⁴

22. Enako pravico zagotavlja tudi prvi odstavek 6. člena EKČP. Po ustaljeni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) okoliščina, da v novem kazenskem postopku sodi isti sodnik kot v že zaključenem kazenskem postopku proti soobdolženim, sama po sebi sicer ne pomeni zadostnega razloga za dvom o nepristranskosti sodnika v poznejšem kazenskem postopku.²⁵ Zato je treba v takem primeru presoditi, ali je glede na okoliščine posameznega primera dvom o nepristranskosti sodnika ne le subjektivno, temveč tudi objektivno izkazan.²⁶ Objektivna nepristranskost je lahko okrnjena, kadar sodnik v postopku nastopa še v drugi, s sodniško nezdružljivi vlogi ali kadar je z osebo, ki takšno vlogo opravlja, v hierarhični ali kakšni drugi povezavi, čeprav sodnikovemu osebnemu obnašanju v konkretni zadevi ni mogoče ničesar očitati.²⁷ V skladu z ustaljeno prakso ESČP je objektivni vidik nepristranskosti kršen tudi takrat, ko zgodnejša sodba zoper soobdolženca vsebuje ovrednotenje posameznih ravnanj pritožnika, ki je predmet presoje v kasnejšem postopku zoper njega, in zato vsebuje stališča, ki prejudicirajo kasnejšo odločitev o krivdi v izločenem kazenskem postopku zoper pritožnika.²⁸

23. Ustavno sodišče je na podlagi navedenih kriterijev iz ustaljene prakse ESČP v odločbi št. Up-57/14 z dne 26. 1. 2017 ugotovilo kršitev pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave, ker je presoja sodišča v sodbi, izdani zoper soobdolžene v enotnem kazenskem postopku, vsebovala presojo pritožnikovih ravnanj, o katerih je sodišče odločalo v kasnejši sodbi, izdani zoper pritožnika v izločenem postopku.²⁹ Iz izpodbijane sodbe prvostopenjskega sodišča in iz sodbe istega sodišča, izdane zoper soobdolžene v enotnem kazenskem postopku, je bilo po presoji Ustavnega sodišča namreč razvidno, da je v izločenem kazenskem postopku zoper pritožnika funkcijo predsednika senata opravljal isti sodnik kot pred tem v enotnem kazenskem postopku zoper soobdolžence, da se je sodišče v izpodbijani sodbi glede vloge in dela drugih članov združbe sklicevalo na sodbo, ki je bila izdana zoper soobdolžene, ter da je v izreku in obrazložitvi sodbe, izdane zoper soobdolžene, mogoče najti tudi stališča o pritožnikovi vlogi pri kaznivih dejanjih, ki so jih izvršili pritožnik in soobdolženi, in pri delovanju združbe.³⁰ Ker je o pritožnikovi krivdi odločal sodnik, ki je odločal že o krivdi soobdolženih, sodba zoper soobdolžene pa je vsebovala stališča, ki so prejudicirala presojo pritožnikove krivde v poznejšem sojenju, je bil videz nepristranskosti sodišča v poznejšem izločenem kazenskem postopku zoper pritožnika okrnjen do te mere, da ni bilo več mogoče govoriti o nepristranskem sojenju v smislu prvega odstavka 23. člena Ustave. Sodišče je namreč s takim upravljanjem kazenskega postopka ustvarilo videz, da je imel predsednik senata vnaprej ustvarjeno mnenje o predmetu odločanja.³¹

24. Od zadeve št. Up-57/14 se obravnavani primer razlikuje v tem, da je v navedeni zadevi sodišče v enotnem kazenskem postopku zoper soobdolžene in v izločenem kazenskem postopku zoper pritožnika obsodilno sodbo izdalo po opravljeni glavni obravnavi. V primeru pritožnika pa je bila najprej v izločenem postopku zoper soobtožena izdana obsodilna sodba na podlagi njunega priznanja krivde in kasneje zoper pritožnika izdana obsodilna sodba po opravljeni glavni obravnavi.

25. Okrožno sodišče je v izpodbijani sodbi³² povzelo svoje odločitve v zvezi s predlogi za izločitev predsednice senata, med drugim tudi zaradi sprejema priznanj krivde soobtoženih.³³ Višje sodišče je očitek zagovornika, da sprejem priznanja soobtoženih pomeni prejudic, ki narekuje izločitev sodnika, zavrnilo. ZKP naj namreč za tak, sicer neredek procesni položaj ne bi predvideval absolutnega izločitvenega razloga, sodišče pa naj bi pri sprejemu priznanja tako in tako presodilo, ali je priznanje jasno, popolno ter podprto z zbranimi dokazi. Vrhovno sodišče je temu pritrdilo.

26. Z XIX.a poglavjem ZKP (Predobravnavni narok) je uveljavljena ureditev, ki vključuje možnost priznanja krivde za kaznivo dejanje in ki delno smiselno velja tudi za primer priznanja krivde na glavni obravnavi. Če obdolženec prizna krivdo po obtožbi³⁴ med glavno obravnavo in senat³⁵ to priznanje sprejme, glavno obravnavo nadaljuje ob smiselni uporabi 285.c in 285.č člena ZKP,³⁶ tj. določb, ki urejajo postopek presoje in sprejema priznanja krivde ter narok za izrek kazenske sankcije. Predsednik senata mora opraviti presojo: (1) ali je obdolženec razumel naravo in posledice danega priznanja, (2) ali je bilo priznanje dano prostovoljno ter (3) ali je priznanje jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu.³⁷ Po sprejetem priznanju krivde predsednik senata med drugim pozove stranki, naj predlagata, kateri dokazi naj se izvedejo na naroku za izrek kazenske sankcije,³⁸ ki se izvede s smiselno uporabo določb ZKP o glavni obravnavi, s tem da predsednik senata prebere sklep sodišča o sprejemu priznanja krivde, v dokaznem postopku pa se izvajajo le dokazi, ki so pomembni za izrek kazenske sankcije.³⁹ Glede sodbe, izrečene na podlagi priznanja krivde, se smiselno uporabljajo določbe XXII. poglavja ZKP, razen glede obrazložitve izreka o krivdi, ki se omeji samo na ugotovitev, da je obdolženec krivdo priznal pred predsednikom senata, ki je dano priznanje sprejel.⁴⁰

27. Institut izločitve sodnika, ki kot eden izmed najpomembnejših procesnih zakonskih institutov v kazenskem postopku zagotavlja pravico do nepristranskega sojenja, ureja ZKP v 39. členu. Izključitveni razlogi (iudex inhabilis), pri katerih gre za neovržno zakonsko domnevo (presumptio iuris et de iure), da vplivajo na nepristranskost sodnika, in ki sodniku preprečujejo, da bi odločal o obtožbi oziroma o pritožbi ali izrednem pravnem sredstvu zoper odločbo, s katero je bilo odločeno o obtožbi, so med drugim⁴¹ urejeni v drugem odstavku 39. člena ZKP. Med njimi je določen tudi izključitveni razlog, po katerem sodnik ne sme odločati o obtožbi oziroma o pritožbi ali izrednem pravnem sredstvu zoper odločbo, s katero je bilo odločeno o obtožbi, če je izdal sklep, da se priznanje obdolženca zavrne (drugi odstavek 285.c člena), oziroma sklep, da se zavrne sporazum o priznanju krivde (450.c člen).⁴² V tej določbi je tako urejen položaj, ko sodnik priznanja ne sprejme, tj. položaj, ki je nasproten tokratnemu položaju. Primera, ko sodnik priznanje sprejme in kasneje sodi še soobtoženim, ZKP izrecno ne ureja.⁴³ Vendar 6. točka prvega odstavka 39. člena ZKP ureja odklonitveni razlog (iudex suspectus), po katerem sodnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti, če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o sodnikovi nepristranskosti. Kot je Ustavno sodišče poudarilo že v odločbi št. Up-57/14, se mora sodnik, če presodi, da zaradi njegove vloge v sojenju zoper soobdolžene v skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo ter prakso ESČP obstaja odklonitveni razlog, izločiti (lahko tudi na zahtevo strank).⁴⁴

28. Iz izpodbijane sodbe Okrožnega sodišča in iz sodbe istega sodišča, ki je bila izdana zoper soobtožena, je mogoče ugotoviti, da je Specializirano državno tožilstvo Republike Slovenije v enotnem kazenskem postopku zoper pritožnika in soobtožena vložilo obtožnico zaradi izvršitve nadaljevanega kaznivega dejanja jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1. Po obtožnici naj bi vsak izmed soobtoženih izvršil nadaljevano kaznivo dejanje jemanja podkupnine; pritožnik naj bi kot uradna oseba zase zahteval nagrado, da bi v mejah svojih uradnih pravic opravil uradno dejanje, ki ga ne bi smel opraviti, oziroma da ne bi opravil dejanja, ki bi ga moral opraviti, pri tem pa naj bi zlorabil svoj položaj, soobtožena pa naj bi posredovala pri tem podkupovanju. Soobtožena sta 11. 12. 2013 na 19. naroku glavne obravnave priznala krivdo za kaznivi dejanji, zato je sodnica odločila, da se kazenski postopek zoper njiju izloči in dokonča posebej. Sodbo št. X K 60305/2013 zoper soobtožena je izrekla 16. 12. 2013.⁴⁵ V kazenskem postopku zoper pritožnika je sodnica po tem izvedla še dva naroka glavne obravnave, na naroku za razglasitev sodbe 23. 12. 2013 pa je razglasila obsodilno sodbo, ki je postala pravnomočna najkasneje 24. 10. 2014.⁴⁶ V izločenem kazenskem postopku zoper soobtožena je tako funkcijo sodnice posameznice opravljala ista sodnica kot v kazenskem postopku, ki se je po izločitvi postopka zoper soobdolžena nadaljeval le zoper pritožnika.

29. Ker je bila sodba v izločenem postopku zoper soobtožena izdana na podlagi priznanja krivde, sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja in ni presojalo vseh dokazov na javni, ustni in neposredni glavni obravnavi, sodba pa je na podlagi 330. člena ZKP v zvezi s šestim odstavkom 285.č člena ZKP sicer vsebovala vse sestavine sodbe, zaradi odpovedi pravici do pritožbe pa ne tudi obrazložitve izreka o krivdi. V tem delu se je Okrožno sodišče v Ljubljani v sodbi zoper soobtožena omejilo zgolj na ugotovitev, da sta krivdo priznala pred sodnico, ki je dani priznanji sprejela. Zato v sodbi niso obrazložena stališča sodišča, ki bi vsebovala tudi že presojo pritožnikovih konkretnih ravnanj, o katerih je sodišče odločalo v kasnejši sodbi, izdani zoper njega. Sodba iz izločenega kazenskega postopka zoper soobtožena pa je vsebovala izrek z opisom konkretnega dejanskega stanu, navedbo upoštevnega kaznivega dejanja, odmero kazenske sankcije in odločitev.

30. Sodišče ob sprejemu priznanja krivde soobtožencev sicer res ni opravilo zgolj formalne kontrole priznanja (tj., ali sta razumela naravo in posledice danega priznanja in ali je bilo priznanje dano prostovoljno). Opravilo je tudi vsebinsko kontrolo, ki je izhajala iz upoštevnega dejanskega stanja. Tudi za izdajo te sodbe je bilo namreč potrebno prepričanje sodišča, da sodba izraža resnični historični dogodek in da sta obtoženca kriva.⁴⁷ Sodišče je bilo tudi v primeru priznanja krivde zavezano spoštovati drugi odstavek 3. člena ZKP, po katerem sme obsoditi obdolženca le, če je prepričano o njegovi krivdi.⁴⁸ V skladu s 3. točko prvega odstavka 285.c člena ZKP sodišče priznanje sprejme le, če ugotovi, da je jasno, popolno in podprto z drugimi dokazi v spisu. Sodna presoja priznanja obsega presojo opisa dejanskega stanja (sodišče mora torej opraviti lastno presojo dejstev),⁴⁹ pravne kvalifikacije kaznivega dejanja ter subsumpcijo konkretnega dejanskega stanu pod zakonski dejanski stan kaznivega dejanja.⁵⁰ Sodišče opravi to presojo na podlagi priznanja obdolženca in obtožnega akta državnega tožilca na eni strani⁵¹ ter dokazov iz spisa na drugi strani. Sodišče torej še vedno izda sodbo na podlagi dejstev, ki jih šteje za resnična oziroma se štejejo za takšna zaradi priznanja; drugačna je le metoda ugotavljanja teh dejstev.⁵² Sklep sodišča o sprejemu priznanja⁵³ je tako nadomestilo odločanje sodišča o krivdi soobtožencev, ki bi ga bilo treba v sodbi obrazložiti, če ne bi bilo priznanja krivde.⁵⁴ Sodnica je torej v izločenem postopku zoper soobtožena kljub njunemu priznanju vsebinsko odločala o njuni krivdi. Temu je pritrdilo tudi Vrhovno sodišče, ko je v izpodbijani sodbi navedlo, da sodnik ob odločanju o dokazanosti kaznivega dejanja, krivdi in kazenski sankciji tehta morebiti dano priznanje tudi v luči drugih izvedenih dokazov (18. točka sodbe).

31. V izreku sodbe zoper soobtožena je bilo v opisu konkretnega dejanskega stanu kaznivega dejanja izrecno navedeno, da sta soobtožena sodelovala pri podkupovanju pritožnika. Pri vsakem izmed kaznivih dejanj, ki jih je sodišče zajelo v nadaljevano kaznivo dejanje in za katera sta bila soobtožena obsojena, je bila sicer navedena povezava posameznega od njiju s pritožnikom (stik, obveščanje, delovanje v pritožnikovem imenu). Pri nekaterih je sodišče navedlo dejanja, ki pomenijo izvršitvena ravnanja in s tem izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja, za katero je bil pritožnik kasneje obsojen.⁵⁵ Sodišče je pri posameznih izvršitvenih ravnanjih navedlo tudi vlogo pritožnika pri njihovi izvršitvi oziroma dejstvo, da sta soobtoženca terjala denar v pritožnikovem imenu; v tej sodbi je omenjeno tudi, da je bil del denarja, ki ga je oškodovanec izročil soobtoženima, izročen pritožniku. Kaznivi dejanji iz sodbe zoper soobtožena se sicer nanašata na iste historične dogodke kot dogodki iz opisa konkretnega dejanskega stanu iz izpodbijane sodbe, izdane zoper pritožnika. Opis konkretnega dejanskega stanu iz sodbe zoper soobtožena se sicer osredotoča in v pretežnem delu tudi omeji na opis njunih dejanj, opis konkretnega dejanskega stanu iz sodbe zoper pritožnika pa na opis njegovih dejanj. Opis pritožnikovega prispevka k očitanemu kaznivemu dejanju iz sodbe zoper soobtožena pa se v bistvenem tudi ne ujema z opisom njegovega prispevka iz poznejše sodbe, izdane zoper njega v izločenem postopku.

32. Pritožnik in soobtožena so bili sicer obsojeni za samostojno izvršitev vsak enega nadaljevanega kaznivega dejanja jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena KZ-1 in ne za udeležbo pri istem kaznivem dejanju. To kaznivo dejanje pomeni inkriminacijo pasivnega podkupovanja uradnih oseb in javnih uslužbencev,⁵⁶ izvršita pa ga lahko dva subjekta: (1) uradna oseba ali javni uslužbenec, ki zase ali za koga drugega zahteva ali sprejme nagrado, darilo ali kakšno drugo korist ali obljubo oziroma ponudbo take koristi, da bi v mejah svojih uradnih pravic opravila uradno dejanje, ki ga ne bi smela opraviti, ali da ne bi opravila dejanja, ki bi ga morala ali smela opraviti, ali da bi kako drugače zlorabila svoj položaj, ali (2) drug posameznik, ki posreduje pri takem podkupovanju (posrednik). Iz jezikovne razlage zakonskih znakov kaznivega dejanja sicer izhaja, da je dejanje posrednika vezano na dejanje uradne osebe ali javnega uslužbenca, ki zahteva ali sprejme podkupnino, oziroma da je predpogoj za ugotovitev kazenske odgovornosti posrednika ugotovitev obstoja podkupovanja. Soobtožena sta bila obsojena za posredovanje pri podkupovanju, pritožnik pa je bil kasneje obsojen za podkupovanje. Zato je sodišče pri ugotovitvi izpolnjenosti zakonskih znakov posredovanja pri podkupovanju v sodbi zoper soobtožena glede na opredelitev kaznivega dejanja nujno moralo ugotoviti (ne pa tudi obrazložiti, ker gre za sodbo na podlagi priznanja krivde) tudi obstoj podkupovanja. Dejanja soobtoženih (posrednikov pri podkupovanju) in pritožnika (tistega, ki je zahteval ali sprejel podkupnino) pomenijo dejanja, ki izhajajo iz istega historičnega dogodka in de facto pomenijo inkriminacijo različnih oblik udeležbe pri istem kaznivem dejanju. Vendar se je sodba na podlagi priznanja krivde nanašala zgolj na soobtoženca, ki sta krivdo priznala. Sodnica je, ko je odločala o njuni krivdi, opravila presojo tudi z vsebinskega vidika. Vendar ta sodba ni bila obrazložena. Pomembno je upoštevati tudi časovni okvir oziroma trenutek, ko sta soobtožena kaznivo dejanje priznala. To je za odločitev v konkretnem primeru namreč pomembna, objektivno upoštevna okoliščina. Epistemološka vrednost priznanja je namreč lahko odvisna od tega, kdaj je bilo to priznanje dano. V čim kasnejši fazi dokaznega postopka je tako priznanje dano, bistveno manjša je praviloma njegova teža v sodnikovem spoznavnem procesu. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe Okrožnega sodišča in iz sodbe istega sodišča, ki je bila izdana zoper soobtožena, sta soobtožena 11. 12. 2013 na 19. naroku za glavno obravnavo priznala krivdo za kaznivi dejanji, zato je sodnica odločila, da se kazenski postopek zoper njiju izloči in dokonča posebej. Sodbo št. X K 60305/2013 zoper soobtožena je izrekla 16. 12. 2013.⁵⁷ V kazenskem postopku zoper pritožnika je sodnica po tem izvedla samo še tri naroke za glavno obravnavo,⁵⁸ na katerih se niso več izvajali novi dokazi. Pritožnik je namreč šele po tem, ko sta soobdolžena na 19. naroku za glavno obravnavo očitano kaznivo dejanje priznala, na naroku 13. 12. 2013 začel podajati svoj zagovor. Pred tem pa se je ves čas postopka branil z molkom in se ni aktivno branil. Na naroku za razglasitev sodbe 23. 12. 2013, teden dni po izreku sodbe zoper soobdolžena, je sodnica razglasila obsodilno sodbo zoper pritožnika. Na podlagi navedenega je mogoče ugotoviti, da je bil dokazni postopek v času, ko sta se soobdolžena odločila, da očitano kaznivo dejanje priznata, že v svoji zaključni fazi, torej že skoraj izveden oziroma zaključen. V takem primeru je bila zato teža njunega priznanja za sodnikov spoznavni proces temu stadiju kazenskega postopka ustrezno manjša, kot bi bila, če bi do priznanja prišlo že v prvi, zgodnejši fazi, npr. na predobravnavnem naroku. Zato tudi ni mogoče sklepati, da je imela sodnica, ki je po sprejemu priznanja krivde soobtoženih v izločenem postopku izdala sodbo zoper pritožnika, (zgolj) zaradi priznanja soobtoženih že vnaprej ustvarjeno mnenje o predmetu odločanja. Iz sodbe, ki je bila izdana zoper pritožnika, ne izhaja, da bi se sodišče glede vloge in dela soobtoženih sklicevalo na sodbo, ki je bila zoper njiju izdana na podlagi njunega priznanja krivde. V tej sodbi je Okrožno sodišče zgolj povzelo svoje odločitve v zvezi s predlogi za izločitev predsednice senata, med drugim tudi zaradi sprejema priznanja krivde soobtoženih. Obrazložilo je dokazno oceno, pri tem pa se ni sklicevalo na priznanje soobdolženih. Čeravno je bila sodba na podlagi priznanja krivde soobdolženih izrečena na podlagi sodničinega prepričanja o njuni krivdi in je v njej omenjena vloga pritožnika, v njej ni stališč sodišča o pritožnikovi krivdi niti se sodišče v izpodbijanih sodbah ni sklicevalo na priznanje krivde soobtoženih. Ustavno sodišče ocenjuje, da sodišče s takim upravljanjem kazenskega postopka ni ustvarilo videza, da ima predsednica senata vnaprej ustvarjeno mnenje o predmetu odločanja. Pritožniku njegova pravica do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave zato ni bila kršena.

33. Pritožnik zatrjuje, da bi morala biti sodna odredba, izdana po 156. členu ZKP, obrazložena glede potrebne stopnje verjetnosti suma izvršitve kaznivega dejanja v času njene izdaje, potrebnosti in sorazmernosti posega v ustavno varovane pravice ter verjetnosti uspeha glede pridobitve dokazov. Ker naj ne bi bila, naj bi bilo nedopustno poseženo med drugim v njegovo zasebnost (35. člen Ustave) in osebne podatke (38. člen Ustave). V skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo obveznost sodišča, da svojo odločitev obrazloži, izhaja iz 22. člena Ustave.⁵⁹ Zato je Ustavno sodišče stališča sodišč presojalo z vidika skladnosti s to človekovo pravico. Obrazložena sodna odločba je namreč bistveni del pravice do poštenega postopka, ki jo pritožniku zagotavlja 22. člen Ustave. V njej mora sodišče na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev.⁶⁰

34. Po 214. členu Zakona o bančništvu (Uradni list RS, št. 99/10 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZBan-1),⁶¹ ki je veljal v času izdaje odredbe zoper pritožnika, je morala banka varovati kot zaupne vse podatke, dejstva in okoliščine o posamezni stranki, s katerimi je razpolagala, ne glede na način, na katerega je pridobila te podatke. Po 4. točki drugega odstavka 215. člena ZBan-1 dolžnost varovanja zaupnih podatkov ni veljala, med drugim, v primerih, ki jih je določal zakon, po 1. točki tretjega odstavka 228. člena ZBan-1 pa tudi ne za zaupne informacije, ki so bile potrebne za izvedbo kazenskega postopka. ZKP v prvem odstavku 156. člena določa, da lahko preiskovalni sodnik na obrazložen predlog državnega tožilca odredi banki, hranilnici, plačilni instituciji ali družbi za izdajo elektronskega denarja, naj mu sporoči zaupne podatke in pošlje dokumentacijo o vlogah, depozitih, stanju in prometu na računih ali drugih poslih 1) osumljenca, obdolženca in drugih oseb, za katere je mogoče utemeljeno sklepati, da so udeležene v finančnih transakcijah ali poslih osumljenca ali obdolženca, 2) če bi ti podatki utegnili biti dokaz v kazenskem postopku ali če so potrebni zaradi zasega predmetov ali zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi oziroma premoženja v vrednosti premoženjske koristi. V skladu s šestim odstavkom 156. člena ZKP banka svoji stranki ne sme razkriti, da je sporočila podatke in dokumentacijo o njenih vlogah. Pridobljene podatke hrani po prvem odstavku 154. člena ZKP sodišče, dokler se hrani kazenski spis oziroma do njihovega uničenja v primerih in na način, ki jih določa drugi odstavek navedenega člena ZKP. V skladu s to določbo je treba osebo, zoper katero je bil zakonski ukrep izveden, pa ne pride do kazenskega pregona, o ukrepu pred uničenjem podatkov obvestiti. Tako se ji zagotovi sodno varstvo njene informacijske zasebnosti bodisi v kazenskem postopku bodisi v sodnem postopku, ki je splošno namenjen varstvu pravice do osebnih podatkov.

35. Na navedeni zakonski podlagi je preiskovalni sodnik neposredno po tem, ko je izdal obrazložen sklep o uvedbi preiskave zoper pritožnika, od Banke Celje zahteval, naj mu sporoči podatke o bančni transakciji – pologu gotovine, ki jo je pritožnik opravil 25. 1. 2011 med 15.10 in 15.20 – ter sodišču izroči vse listine v zvezi z opravljeno transakcijo in bankovce z označenimi serijskimi številkami, ki naj bi bili predmet navidezne podkupnine. Šlo je torej za enkratno pridobitev opredeljenih in obstoječih podatkov, s katerimi je ob prejemu odredbe banka že razpolagala.⁶²

36. Podatki in dokumentacija, ki jih je preiskovalni sodnik zahteval od banke, so osebni podatki,⁶³ katerih varstvo je zapovedano s prvim stavkom prvega odstavka 38. člena Ustave, ki ureja t. i. informacijsko zasebnost. Ta kot posebni vidik splošne pravice do zasebnosti iz 35. člena Ustave posamezniku zagotavlja pravico, da obdrži informacije o sebi, ker noče, da bi bili z njimi seznanjeni drugi.⁶⁴ Ne le vsako zbiranje osebnih podatkov, temveč tudi njihovo obdelovanje⁶⁵ in namen uporabe kot tudi nadzor in varstvo tajnosti mora v skladu z drugim odstavkom 38. člena Ustave določati zakon. Po ustaljeni ustavnosodni presoji pomeni tudi vsako obdelovanje osebnih podatkov, torej tudi sporočanje bančnih podatkov sodišču, poseg v pravico iz prvega odstavka 38. člena Ustave,⁶⁶ ki mora biti zakonsko določen, zakon pa mora tudi določno opredeliti, za kakšen namen je osebne podatke dovoljeno uporabiti.⁶⁷ Poseg je dopusten poleg upoštevanja pogojev, ki jih določata drugi stavek prvega odstavka in drugi odstavek 38. člena Ustave, pod pogoji, pod katerimi so splošno dopustni posegi v to človekovo pravico. V skladu s tretjim odstavkom 38. člena Ustave ima vsakdo tudi pravico do sodnega varstva ob zlorabi osebnih podatkov. Ustava s tem predvideva naknadno sodno varstvo, ki omogoči presojo dopustnosti posega v pravico do varstva osebnih podatkov.⁶⁸

37. Pritožnikovo zatrjevanje kršitve ni usmerjeno zoper dopustnost ukrepa samega po sebi, temveč se nanaša na to, da bi morala biti sodna odredba preiskovalnega sodnika, na podlagi katere so bili njegovi bančni osebni podatki sporočeni sodišču – na podlagi katere je torej prišlo do posega v njegovo pravico iz prvega odstavka 38. člena Ustave za namen, ki ga določa prvi odstavek 156. člena ZKP –, obrazložena.

38. Ustava za posege v pravico do varstva osebnih podatkov ne zahteva vnaprejšnje sodne odredbe, tako kot jo zahteva po drugem odstavku 36. člena in drugem odstavku 37. člena Ustave za poseg v prostorsko in komunikacijsko zasebnost. Zakonodajalec je kljub navedenemu predvidel vnaprejšnjo sodno odredbo, pri čemer pa, drugače kot pri drugih t. i. PPU, ni zahteval tudi, naj bo odredba preiskovalnega sodnika obrazložena z določitvijo vsebin, ki jih mora obrazložitev vsebovati. Določil pa je, da sodnik odloči o enkratnem ukrepu pridobitve podatkov na predlog državnega tožilca, ki mora biti obrazložen. Ustavnemu sodišču se ni treba opredeljevati do vprašanj, ali je taka ureditev skladna z vidika 22. člena Ustave. Ugotavlja namreč, da je bila sodna odredba obrazložena.

39. Sodišče je navedlo, da je v teku zoper pritožnika preiskava⁶⁹ zaradi suma storitve kaznivega dejanja jemanja podkupnine, opisalo obrazložen predlog državnega tožilstva za pridobitev teh podatkov,⁷⁰ ki ga je ocenilo za utemeljenega, in navedlo, da obstaja verjetnost, da so bili evidentirani bankovci, ki jih je pritožnik položil na bančni račun, spravljeni v obtok ob morebitnih dvigih gotovine drugih komitentov banke.Preiskovalni sodnik je po tem, ko je zoper pritožnika izdal obrazloženi sklep o uvedbi preiskave, potrdil razloge, s katerimi je predlog obrazložil državni tožilec, izrazil strinjanje z njimi in tudi jasno obrazložil razloge, ki glede na besedilo prvega odstavka 156. člena ZKP dopuščajo uporabo tega ukrepa. Ustavno sodišče ocenjuje, da taka obrazložitev omogoča preverjanje, ki ga zahteva tretji odstavek 38. člena Ustave. To presojo so sodišča opravila, kot zadnje tudi Vrhovno sodišče.⁷¹ To je podrobneje obrazložilo izsledke PPU tajnega opazovanja, tajnega delovanja in prestrezanja komunikacije, ki so bili zoper pritožnika odrejeni z ustreznimi vnaprejšnjimi sodnimi odredbami pred izdajo odredbe banki o sporočilu podatkov. Z njimi so se po stališču Vrhovnega sodišča le potrdili izsledki PPU, niso pa se pridobivali novi osebni podatki pritožnika. S tem je bilo pritožniku zagotovljeno sodno varstvo, ki ga tretji odstavek 38. člena Ustave zahteva zaradi preprečitve zlorabe osebnih podatkov.

40. Glede na navedeno zato v konkretnih okoliščinah primera ni utemeljen očitek o kršitvi 22. člena Ustave, ker odredba o pridobitvi določenih osebnih podatkov ni vsebovala obrazložitve, kakršna bi po mnenju pritožnika morala biti, če bi šlo za izpolnitev ustavne zahteve po vnaprejšnji sodni odredbi za poseg v prvi odstavek 38. člena Ustave. Vsebovala je namreč jasne razloge, na podlagi katerih je sodišče sprejelo svojo odločitev, Vrhovno sodišče pa se je tudi vsebinsko opredelilo do razlogov, ki jih je pritožnik uveljavljal v postopku s pravnim sredstvom.

41. Pritožnik zatrjuje tudi kršitev pravic iz 37. in 38. člena Ustave, ker je sodišče oprlo sodbo na prometne podatke, ki so jih operaterji hranili na podlagi ZEKom/09, katerega določbe naj bi bile identične razveljavljenim določbam ZEKom-1/13, čeprav naj v konkretnem primeru hramba podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju pritožnika in njegovih soobdolžencev ne bi bila dopustna.

42. V odločbi št. U-I-65/13 je Ustavno sodišče, ob upoštevanju sodbe SEU Digital Rights Ireland, z vidika pravice posameznika do varstva osebnih podatkov presojalo ureditev XIII. poglavja ZEKom-1/13, s katerim je Republika Slovenija prenesla v svoj pravni red Direktivo 2006/24/ES in ki je ponudnikom javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev ali javnih komunikacijskih omrežij nalagal obveznost, da hranijo določene prometne, lokacijske in druge podatke, potrebne za določitev posameznika, za namene, kot jih predvidevajo zakoni, ki urejajo kazenski postopek, delovanje Slovenske obveščevalno-varnostne agencije ter obrambo države. Odločilo je, da pomeni ureditev, ki zahteva obvezno in neselektivno hrambo nekaterih prometnih podatkov vseh komunikacij pri telefoniji v fiksnem omrežju, mobilni telefoniji, pri dostopu do interneta, internetne elektronske pošte in internetne telefonije (za 14 oziroma 8 mesecev) in s katero nastajajo pri operaterjih obsežne zbirke osebnih podatkov uporabnikov teh storitev, iz katerih je mogoče izluščiti zelo natančne ugotovitve o njihovem zasebnem življenju, nedopusten poseg v pravico posameznika do varstva osebnih podatkov (prvi odstavek 38. člena Ustave).⁷² Ker je že zato razveljavilo prvi odstavek 163. člena ZEKom-1/13, se ni opredelilo do dopustnosti posega v pravico do komunikacijske zasebnosti iz prvega odstavka 37. člena Ustave.

43. Ustava dopušča poseg v komunikacijsko zasebnost, če ga določi zakon na podlagi odločbe sodišča za določen čas, če je to nujno za potek ali uvedbo kazenskega postopka (drugi odstavek 37. člena Ustave). Identiteta komunicirajočega posameznika je eden od pomembnih vidikov komunikacijske zasebnosti, zato je treba za njeno razkritje pridobiti sodno odredbo v skladu z drugim odstavkom 37. člena Ustave.⁷³ Varovana pa ni zgolj vsebina komunikacije, temveč tudi okoliščine in dejstva, povezana s komunikacijo, tj. tisti podatki o komunikaciji, ki so njen sestavni del – prometni podatki.⁷⁴ Izpodbijane sodbe se opirajo tudi na analitične informacije, iz katerih sta razvidna gostota in čas medsebojnih komunikacij opazovanih telefonskih številk in s skupnimi telefonskimi številkami. Iz teh informacij je razvidno, da niso bili pridobljeni le podatki o identifikaciji imetnikov oziroma lastnikov komunikacijskih naprav, temveč tudi podatki o gostoti komunikacij; kdo je s kom, kdaj, kako pogosto, koliko časa in kje komuniciral. Sodbe torej temeljijo na prometnih podatkih, ki so sestavni del komunikacije. V skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo pomeni pridobitev teh podatkov poseg v pritožnikovo pravico iz prvega odstavka 37. člen Ustave.⁷⁵

44. Ker Ustava za posege v pravico do komunikacijske zasebnosti določa strožje pogoje, kot so določeni za posege v informacijsko zasebnost, je Ustavno sodišče na podlagi pritožnikovega zatrjevanja tokrat presojalo skladnost stališč sodišč s to človekovo pravico. Če namreč v okoliščinah tega primera ni prišlo do kršitve pravice do komunikacijske zasebnosti, potem tudi do kršitve pravice do varstva osebnih podatkov iz prvega odstavka 38. člena Ustave ni prišlo. Glede na pritožnikove navedbe je tako Ustavno sodišče presojalo, ali je bil poseg v pritožnikovo pravico do komunikacijske zasebnosti nujen za uvedbo ali potek kazenskega postopka po drugem odstavku 37. člena Ustave.

45. V skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo je treba pri presoji nujnosti oziroma neogibnosti posega v svobodo komuniciranja iz 37. člena Ustave za uvedbo ali potek kazenskega postopka ali za varnost države upoštevati tudi načelo sorazmernosti,⁷⁶ ki je tudi sicer priznano kot splošno ustavno načelo, izvedeno iz načela pravne države.⁷⁷ Pri presoji sorazmernosti posega v komunikacijsko zasebnost je Ustavno sodišče v dosedanji presoji posegov v komunikacijsko zasebnost upoštevalo stopnjo dokaznega standarda, potrebnega za odreditev tega ukrepa,⁷⁸ katalog kaznivih dejanj, za katerega se lahko odredi ukrep,⁷⁹ merila oziroma situacije, v katerih dokazov ni mogoče zbrati na drug način oziroma bi bilo njihovo zbiranje povezano z nesorazmernimi težavami (t.i. načelo subsidiarnosti),⁸⁰ in trajanje ukrepa.⁸¹

46. Iz prakse SEU in ESČP izhajajo podobna merila za presojo sorazmernosti posega v pravice iz 7. in 8. člena Listine oziroma 8. člena EKČP oziroma za presojo dostopa do prometnih podatkov:

(1) hud poseg upraviči le cilj boja proti hudemu kriminalu; kadar pa poseg ni hud, se dostop do podatkov lahko upraviči s ciljem preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja in pregona kaznivih dejanj na splošno; če podatki ne omogočajo izpeljave natančnih ugotovitev o zasebnem življenju oseb, za podatke katerih gre, ne gre za hud poseg;⁸²

(2) omejitev trajanja ukrepa na splošno in v konkretnem primeru, ali se je ukrep izvajal maksimalno dovoljeno obdobje ali krajše obdobje;⁸³

(3) dostop do hranjenih prometnih podatkov lahko upraviči le boj (preprečevanje, odkrivanje ali pregon kaznivih dejanj) proti hudemu kriminalu oziroma proti najtežjim kaznivim dejanjem (na primer boj proti trgovini z drogo, organizirani kriminaliteti in pranju denarja);⁸⁴

(4) določena morajo biti zakonsko zavezujoča jasna in natančna pravila, ki določajo, v katerih okoliščinah in pod kakšnimi pogoji (vsebinski in postopkovni pogoji) morajo ponudniki elektronskih komunikacijskih storitev pristojnim nacionalnim organom omogočiti dostop do prometnih podatkov, oziroma pravna podlaga za pridobitev podatkov z jamstvi pred arbitrarnostjo;⁸⁵

(5) izpolnjena morajo biti objektivna merila za dostop: do podatkov oseb, za katere obstaja sum, da nameravajo izvršiti ali da so izvršile hudo kaznivo dejanje ali da so tako ali drugače povezane s tem kaznivim dejanjem, do podatkov drugih oseb, kadar obstajajo objektivni elementi, na podlagi katerih je mogoče šteti, da bi ti podatki lahko v konkretnem primeru učinkovito prispevali k boju proti takim dejavnostim;⁸⁶

(6) dostop do hranjenih podatkov načeloma, razen v nujnih primerih, ki so ustrezno utemeljeni, odobri sodišče ali neodvisen upravni organ na obrazložen predlog, odredba tožilstva s sodno kontrolo zadošča, če pa gre za utemeljeno pričakovanje zasebnosti, je potrebna sodna odredba.⁸⁷

47. Višje sodišče je zavrnilo pritožnikov očitek, da se sodba opira na prometne podatke, ki so bili hranjeni na podlagi zakona, ki je bil vsebinsko enak zakonu, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo. Odločba Ustavnega sodišča naj ne bi posegla v 149.b člen ZKP/13, na podlagi katerega so bili pridobljeni podatki, prav tako naj ne bi naložila izbrisa podatkov, s katerimi so organi kazenskega postopka že razpolagali pred objavo odločbe o razveljavitvi ZEKom-1/13. Je pa Višje sodišče tehtalo izvedbo ukrepov po navedeni določbi ZKP z merili iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-65/13. Tudi Vrhovno sodišče je poudarilo, da so bili prometni podatki pridobljeni na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika na podlagi 149.b člena ZKP/13, ki z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-65/13 ni bil razveljavljen. Ustavno sodišče naj tudi ne bi razveljavilo prvega odstavka 154. člena ZKP/13, ki ureja hrambo teh podatkov v kazenskem postopku. Podatki naj bi bili pridobljeni in hranjeni že več kot tri leta pred objavo sodbe SEU in odločbe Ustavnega sodišča, Ustavno sodišče pa naj z odločbo z dne 3. 7. 2014 ne bi poseglo v podatke, s katerimi so organi pregona oziroma sodišča razpolagali že pred objavo odločbe (18. 7. 2014), in naj bi takojšen izbris podatkov naložilo le operaterjem iz prvega odstavka 163. člena ZEKom-1/13. Po stališču Vrhovnega sodišča podatki o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju, pridobljeni pred 18. 7. 2014, niso nezakoniti sami po sebi. Hramba in obdelovanje podatkov, ki so bili na podlagi 149.b člena ZKP/13 pridobljeni pred objavo odločbe Ustavnega sodišča, naj namreč ne bi pomenila vnaprejšnje, nediskriminacijske hrambe in obdelave prometnih podatkov, ukrep, ki je bil zakonito odrejen na podlagi 149.b člena ZKP/13, pa naj ne bi pomenil neosredotočenega in izključno preventivnega pridobivanja in hrambe podatkov, saj naj bi organi kazenskega postopka pred odreditvijo ukrepa razpolagali z dejstvi in okoliščinami storjenega kaznivega dejanja, ukrep pa naj bi bil odrejen in izvršen le glede na določeno komunikacijsko sredstvo, v določenem časovnem obdobju. Pomembno dejstvo, kot izhaja iz izpodbijanih sodb, je tudi to, da so bili zoper pritožnika že pred tem odrejeni PPU, vključno z ukrepom nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem ter kontrolo in zavarovanjem dokazov v vseh oblikah komuniciranja na mobilni in stacionarni telefonski številki Okrožnega sodišča v Celju, ki ju je kot službeni uporabljal pritožnik.

48. Ustavno sodišče je torej v odločbi št. U-I-65/13, tako kot SEU v sodbi Digital Rights Ireland, presojalo hrambo prometnih podatkov in ne njihove pridobitve. Zato ni mogoče z merili iz te odločbe oziroma sodbe, ki se nanašajo na abstraktno ureditev hrambe prometnih podatkov, presojati dostopa oziroma pridobitve prometnih podatkov, kot sicer izhaja iz izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča. Nasprotno, pridobitev prometnih podatkov je treba presojati z navedenimi merili presoje posegov v komunikacijsko zasebnost, ki izhajajo iz ustaljene ustavnosodne presoje ter iz prakse ESČP in SEU.

49. Zahteva po sodni odredbi in zakonski določenosti ukrepa sta po drugem odstavku 37. člena Ustave samostojna pogoja za dopustnost posega v komunikacijsko zasebnost iz 37. člena Ustave. Iz izpodbijanih sodb izhaja, da obstoj sodnih odredb za pridobitev navedenih prometnih podatkov ni sporen, da tega ne izpodbija niti pritožnik ter da sta tudi Višje in Vrhovno sodišče, ko sta presojali pritožnikove očitke v zvezi z uporabo prometnih podatkov, obrazloženo ugotavljali njihov obstoj. Iz zahteve po zakonski določenosti ukrepa izhaja zahteva, da zakon določa pogoje za poseg v (komunikacijsko) zasebnost. V skladu s prvim odstavkom 149.b člena ZKP lahko preiskovalni sodnik odredi operaterju, naj pristojnemu organu sporoči podatke o udeležencih, okoliščinah in dejstvih elektronskega komunikacijskega prometa, če (1) so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno, da se izvršuje ali da se pripravlja oziroma organizira kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, in (2) je za odkritje tega kaznivega dejanja ali storilca treba pridobiti podatke o udeležencih, okoliščinah in dejstvih elektronskega komunikacijskega prometa. Po drugem odstavku 149.b člena ZKP morata predlog in odredba biti pisna in vsebovati podatke, ki omogočajo identifikacijo komunikacijskega sredstva za elektronski komunikacijski promet, utemeljitev razlogov, časovno obdobje, za katero se podatki zahtevajo, ter ostale pomembne okoliščine, ki narekujejo uporabo ukrepa.

50. Ustavna zahteva po zakonski določnosti se uresničuje tudi s prav tako ustavno zahtevo po konkretizirani sodni odločbi,⁸⁸ torej z dolžnostjo sodišča, da vnaprej obrazloži izpolnjenost (ustavnih in) zakonskih pogojev za odreditev ukrepa, in dolžnostjo sodišča, da kasneje preveri zakonitost izvajanja ukrepa.⁸⁹ Glede prvega pogoja, tj. razlogov za sum, da je bilo storjeno, da se izvršuje ali da se pripravlja oziroma organizira kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, iz prve sodne odredbe izhaja, da je preiskovalna sodnica obrazložila obstoj razlogov za sum za uradno pregonljivo kaznivo dejanje po 261., 262. in 263. členu KZ-1, ki po ustaljeni ustavnosodni presoji in ustaljenem razumevanju, ki se je izoblikovalo v praksi organov pregona in sodišč, temeljijo na minimalnem obvestilu;⁹⁰ iz vsebine zapisnika o sprejemu ustne kazenske ovadbe oškodovanca naj bi izhajal ta dokazni standard, pri čemer je preiskovalna sodnica nekatere navedbe potrdila tudi z uradnim zaznamkom o zbiranju obvestil od oškodovančeve partnerice. V drugi sodni odredbi se je preiskovalna sodnica v zvezi s tem zakonskim pogojem za kaznivo dejanje po drugem odstavku 262. člena KZ-1 oprla ravno tako na navedbe oškodovanca v kazenski ovadbi, ki jih je potrdila z že opravljeno analizo telefonskega prometa, in na zbiranje obvestil ter preverjanje posameznih dejstev in okoliščin na podlagi prejete kazenske ovadbe. V tretji sodni odredbi je preiskovalna sodnica oprla obstoj razlogov za sum za uradno pregonljivo kaznivo dejanje po 261. členu KZ-1 na že navedene vire, poleg tega pa še na dodatno opravljene analize telefonskega prometa in zbiranje obvestil ter izsledke vmes odrejenih ukrepov po prvem odstavku 149.a člena, 155. členu in prvem odstavku 155.a člena ZKP/13. Nadalje iz izpodbijanih sodb Višjega, zlasti pa iz 30. točke obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča izhaja, da sta sodišči obrazloženo navedli, da so dejstva in okoliščine, navedene v kazenski ovadbi oškodovanca, glede na obrazložitve sodne odredbe in podatke kazenskega spisa pomenile zadostno dejansko podlago za razloge za sum za odreditev prvega ukrepa po 149.b členu ZKP/13. Druga sodna odredba naj bi bila izdana zaradi preveritve navedb v kazenski ovadbi in na podlagi izsledkov prvega ukrepa, pri tretji sodni odredbi pa naj bi bilo treba upoštevati, da so bili pred tem zoper pritožnika izvršeni PPU po prvem odstavku 149.a člena, 155. členu in prvem odstavku 155.a člena ZKP/13 za katere so potrebni utemeljeni razlogi za sum. Ob upoštevanju vsebine dokaznega standarda razlogov za sum in vsebine sodnih odredb ter izpodbijanih sodb je mogoče ugotoviti, da je Okrožno sodišče obrazložilo obstoj zakonskega pogoja razlogov za sum za kaznivo dejanje, ki je pregonljivo po uradni dolžnosti, v vseh treh sodnih odredbah, ki so bile podlaga za pridobitev teh podatkov. Višje in Vrhovno sodišče pa sta ob odločanju o očitkih v zvezi s tem v pravnih sredstvih obrazloženo odločili, da so obrazložitve sodnih odredb in podatki kazenskega spisa zadoščali za obstoj razlogov za sum za izvršitev kaznivega dejanja, ki se po prvem odstavku 149.b člena ZKP/13 zahteva za izdajo sodne odredbe za pridobitev prometnih podatkov.⁹¹

51. Za odreditev ukrepa po 149.b členu ZKP/13 je treba tudi izkazati, da je za odkritje kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, ali storilca treba pridobiti podatke o udeležencih, okoliščinah in dejstvih elektronskega komunikacijskega prometa. V zvezi s tem iz prve sodne odredbe izhaja, da je preiskovalna sodnica navedla, da je podana verjetnost, da se bodo s pridobitvijo prometnih podatkov lahko pridobili in zavarovali podatki še pred uvedbo preiskave, saj naj bi se hranili le določen čas; z operativno analizo naj bi se preverila dejstva iz kazenske ovadbe, utemeljeval sum izvršitve kaznivega dejanja (na primer povezanost med osumljenci, časovnimi termini komunikacij, krajevni potek pogovorov) ter identificirale neznane osebe ali telefonske številke, podatki pa naj bi služili kot dokaz v kazenskem postopku. V drugi in tretji sodni odredbi so navedbe v zvezi s tem zakonskim pogojem podobne. Pri presoji zakonitosti izvedenega ukrepa v zvezi s presojo očitkov, povezanih s tem, sta Višje in Vrhovno sodišče navedli, da sta bili prvi dve sodni odredbi izdani z namenom preveritve navedb v ovadbi Esada Čehajića in tudi omejeni z navedbami v ovadbi ter z namenom preveritve komunikacije s telefonsko številko Marjana Salobirja, ki naj bi bila odkrita v prvem ukrepu po 149.b členu ZKP/13. S tretjo sodno odredbo naj bi bil odrejen ukrep zoper pritožnikovo mobilno službeno telefonsko številko zato, ker naj bi bilo treba preveriti navedbe Esada Čehajića glede povezave med pritožnikom in soobdolženima ter glede časovnih in krajevnih vidikov njihove komunikacije. Iz vsebine sodnih odredb in izpodbijanih sodb torej izhaja, da je Okrožno sodišče pri izdaji vseh sodnih odredb obrazložilo obstoj tega zakonskega pogoja. Zlasti Vrhovno sodišče pa je ob odločanju o očitkih v zvezi s tem v pravnih sredstvih obrazloženo presodilo in preverjalo, ali so bile sodne odredbe izdane tudi v skladu s tem zakonskim pogojem iz prvega odstavka 149.b člena ZKP/13. Ob tem je treba še izpostaviti, da pritožnik niti v ustavni pritožbi niti v kazenskem postopku ni zatrjeval, da pogoji po prvem odstavku 149.b člena ZKP/13 za pridobitev prometnih podatkov niso bili izpolnjeni.

52. Glede obsega pridobljenih podatkov in s tem intenzivnosti izvedenih ukrepov iz izpodbijanih sodb in prilog k ustavni pritožbi (zlasti štirih analitičnih informacij) izhaja, da sodišče na podlagi izdanih sodnih odredb ni pridobilo zgolj podatkov o povezavi med določenimi komunikacijskimi napravami in osebno istovetnostjo imetnikov oziroma lastnikov teh komunikacijskih naprav.⁹² Iz analitičnih informacij izhajajo gostota, lokacija ter čas komunikacij med oškodovancem Esadom Čehajićem in soobdolženim Esadom Ramićem, med slednjim in službeno telefonsko številko Okrožnega sodišča v Celju, med soobdolženima Esadom Ramićem in Marjanom Salobirjem ter med pritožnikom in Marjanom Salobirjem. Preko uporabljene bazne postaje je razvidna tudi približna lokacija mobilne naprave v uporabi, ugotoviti je mogoče tudi čas komunikacije, trajanje komunikacije, način komunikacije (klic) in kdo je koga klical. V izpodbijanem primeru so bili po 149.b členu ZKP/13 pridobljeni podatki, ki omogočajo izpeljave natančnih ugotovitev o zasebnem življenju oseb, za podatke katerih gre, tj. pritožnika, soobdolženih in oškodovanca. Čeprav iz izpodbijanih sodb in prilog k ustavnima pritožbama (zlasti iz kazenske ovadbe oškodovanca Esada Čehajića, sodnih odredb ter analitičnih informacij) izhaja, da je oškodovanec v kazenski ovadbi sicer navedel dve telefonski številki Esada Ramića, s katerima je oškodovanec komuniciral, telefonsko številko svoje partnerice in podatek, da je Esad Ramić komuniciral tudi z njo, zadnjič 5. 12. 2010 ob 16.50, pridobljene informacije presegajo obseg informacij, ki jih je o medsebojni komunikaciji v kazenski ovadbi navedel oškodovanec.

53. Glede na navedeno lahko tak poseg v zasebnost v skladu z ustaljeno sodno prakso SEU in ESČP upraviči le boj proti hudemu kriminalu oziroma proti najtežjim kaznivim dejanjem. Iz izpodbijanih sodb in sodnih odredb, ki jih je pritožnik priložil ustavnima pritožbama, izhaja, da je Okrožno sodišče iz Ljubljane izdalo sodne odredbe zaradi izvršitve kaznivih dejanj po 261., 262. in 263. členu KZ-1 (sodna odredba št. III Kpd 94753/2010 z dne 16. 12. 2010), pri čemer je pri tem izrecno opozorilo na sorazmernost in nujnost ukrepa zaradi teže kaznivega dejanja, zlasti zaradi predpisane kazni in koruptivne narave kaznivih dejanj, v katera naj bi bilo vpletenih več, tudi še neodkritih oseb, zaradi česar naj jih brez tega ukrepa ne bi bilo mogoče odkriti; po drugem odstavku 262. člena KZ-1 (odredba št. Pp 27/2010 z dne 23. 12. 2010); oziroma po 261. členu KZ-1 (odredba št. Pp 27/2010 z dne 12. 1. 2011). Višje in predvsem Vrhovno sodišče⁹³ sta podobno obrazložili, da gre za hudo kaznivo dejanje, da obstaja javni interes za pregon tovrstnih kaznivih dejanj, ki jih je že sicer težko odkrivati, v konkretnem primeru pa zaradi posredovanja soobdolženih še toliko bolj.⁹⁴ Tudi sicer je za upoštevno kaznivo dejanje predpisana večletna zaporna kazen.⁹⁵ Poleg tega je treba upoštevati tudi, da gre za implementacijo Konvencije Združenih narodov proti korupciji (Uradni list RS, št. 22/08 in 51/09, MP, št. 5/08 in 13/09). Po navedeni konvenciji so se države pogodbenice zavezale, da kot kaznivo dejanje določijo določena ravnanja, tudi podkupovanje javnih uslužbencev (15. člen). Kot izhaja iz preambule Konvencije Združenih narodov proti korupciji, naj bi ta zaveza držav nastala zaradi zavedanja resnosti težav in nevarnosti, ki jih prinaša korupcija za stabilnost in varnost družbe zaradi spodkopavanja institucij in vrednot demokracije, etičnih načel in pravičnosti ter ogrožanja trajnostnega razvoja in vladavine prava. Poleg tega naj bi šlo tudi za prepričanje, da korupcija ni več lokalno vprašanje, temveč mednarodni pojav, ki vpliva na vse družbe in gospodarstva, zaradi česar je nujno potrebno mednarodno sodelovanje za njeno preprečevanje in nadzor ter za uveljavljanje načel ustreznega vodenja javnih zadev in upravljanja javnega premoženja, poštenosti, odgovornosti in enakosti pred zakonom ter potrebe po varovanju integritete in spodbujanju kulture zavračanja korupcije. Upoštevno kaznivo dejanje iz 261. člena KZ-1 pomeni torej implementacijo mednarodnega pogodbenega kaznivega dejanja. Gre za hudo kaznivo dejanje, izvršeno zoper uradno dolžnost, javna pooblastila in javna sredstva.⁹⁶ V konkretnem primeru naj bi šlo prav za sodnika, ki mora kot predstavnik sodne veje oblasti razsojati v primeru obstoja koruptivnih kaznivih dejanj, ne pa jih sam v svojih vrstah izvajati in dopuščati.

54. Pri presoji trajanja ukrepa je, ker ukrep iz 149.b člena ZKP ne traja določeno (omejeno) časovno obdobje, treba upoštevati predvsem obdobje zajema pridobljenih prometnih podatkov. V izpodbijanem primeru so se podatki hranili po ZEKom/09, ki je veljal v času izdaje sodnih odredb za pridobitev teh podatkov. V skladu s to ureditvijo so se prometni podatki v izpodbijanem primeru hranili posebej za namene kazenskega postopka 14 mesecev od dneva komunikacije za podatke po prvem, tretjem in četrtem odstavku 107.a člena ZEKom/09 v zvezi z javno dostopnimi telefonskimi storitvami in 8 mesecev od dneva komunikacije v zvezi z drugimi podatki.⁹⁷ Ureditev hrambe prometnih podatkov po ZEKom/09 je bila v bistvenem enaka ureditvi po ZEKom-1/13, ki jo je razveljavilo Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-65/13.⁹⁸ Vendar to ni bila edina pravna podlaga za hrambo zakonsko določenih prometnih podatkov. Po 104. členu ZEKom/09 so se podatki v t.i. komercialnih bazah hranili toliko časa, dokler niso bili več potrebni za prenos sporočil (prvi odstavek 104. člena ZEKom/09), do popolnega plačila storitve, vendar najdlje do preteka zastaralnega roka za podatke o prometu, ki jih operater potrebuje za obračun in za plačila v zvezi z medomrežnim povezovanjem (drugi odstavek 104. člena ZEKom/09), v obsegu in trajanju, potrebnem za takšno trženje ali storitve, a samo na podlagi naročnikovega ali uporabnikovega predhodnega soglasja (tretji odstavek 104. člena ZEKom/09). Poleg pravne podlage, za katero pritožnik navaja, da je identična razveljavljenim določbam ZEKom-1/13, je torej ZEKom/09⁹⁹ vseboval tudi drugo, splošnejšo pravno podlago za hrambo prometnih podatkov in vsaj abstraktno opredeljeval tudi rok takšne hrambe.

55. V izpodbijanem primeru je sodišče, kot navedeno, izdalo tri odredbe za pridobitev prometnih podatkov: št. III Kpd 94753/2010 z dne 16. 12. 2010 za obdobje od 1. 1. 2009 do 16. 12. 2010; št. Pp 27/2010 z dne 23. 12. 2010 za obdobje od 1. 1. 2009 do 22. 12. 2010; ter št. Pp 27/2010 z dne 12. 1. 2011 za obdobje od 29. 10. 2009 do 12. 1. 2011. Na njihovi podlagi je policija pripravila štiri analitične informacije s podatki o gostoti komunikacij v posameznih obdobjih. Iz navedenih sodnih odredb je sicer razvidno, da je sodišče zaprosilo za podatke za obdobje od 1. 1. 2009 do 12. 1. 2011, vendar so jih operaterji zaradi največ 14-mesečnega dopustnega roka hrambe po petem odstavku 107.a člena ZEKom/09 posredovali zgolj za obdobje od 16. 10. 2009 naprej. Prometni podatki so bili torej zajeti oziroma pridobljeni približno pet oziroma tri leta in pol pred objavo odločbe št. U-I-65/13 in pred trenutkom, ki ga je Ustavno sodišče določilo za uničenje podatkov. Iz sodbe Okrožnega sodišča podobno izhaja, da so bili pridobljeni prometni podatki za celotno obdobje od 1. 1. 2009 do 16. 12. 2010. Čeprav se je na številko pritožnika neposredno nanašala le tretja sodna odredba, pa so vse štiri analitične informacije vsaj posredno obremenilne za pritožnika; prva, tretja in četrta neposredno, druga pa izkazuje gostoto komunikacij med Esadom Ramićem in Marjanom Salobirjem ter s tem celotno komunikacijsko in tudi kriminalno mrežo.

56. Vendar se je Okrožno sodišče v okviru svoje dokazne ocene oprlo le na ožji obseg prometnih podatkov. Na pridobljene prometne podatke se je namreč konkretno oprlo le v zvezi s stališčem, da je Esad Čehajić prejel klic Esada Ramića na dan seje izvenobravnavnega senata v zvezi z odpravo mednarodne tiralice zoper njega; Okrožno sodišče je potrdilo izpovedbo Čehajića o tem s podatki o medsebojni komunikaciji Esada Ramića, Esada Čehajića, pritožnika in Marjana Salobirja v dnevih po seji, tj. 12. 11. 2010 ob 15.02, 12. 11. 2010 ob 13.35 in 12. 11. 2010 ob 15.00. Za potrditev izpovedbe Esada Čehajića in za neupoštevanje zagovora pritožnika, da ni vedel, kdo je partnerica Esada Čehajića oziroma na koga se nanaša zdravstvena dokumentacija v zvezi s predlogom za odpravo pripora, pa se je Okrožno sodišče sklicevalo na podatke analitične informacije o telefonskih stikih za dan 2. 11. 2010. Iz navedenega izhaja, da se Okrožno sodišče v izpodbijani sodbi ni neposredno oprlo na prometne podatke iz celotnega obdobja, za katero so bili pridobljeni, ampak zgolj na podatke o konkretnih telefonskih komunikacijah, ki so bile izvedene največ en mesec in štiri dni pred izdajo prve sodne odredbe za pridobitev teh podatkov oziroma dva meseca pred izdajo zadnje sodne odredbe za pridobitev prometnih podatkov. Čeprav je torej peti odstavek 107.a člena ZEKom/09 omogočal hrambo podatkov za obdobje največ 14 mesecev, so sodišča neposredno oprla izpodbijane sodbe zgolj na prometne podatke, ki so nastali in se začeli hraniti v relativno kratkem obdobju pred izdajo sodnih odredb, s katerimi so bili pridobljeni, oziroma v obdobju, ki je bistveno krajše od obdobja hrambe prometnih podatkov, ki ga je omogočal zakon. To izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča, ki je navedlo, da so se pridobili prometni podatki zgolj za natančno določeno časovno obdobje, v katerem naj bi se po navedbah oškodovanca izvrševalo kaznivo dejanje.

57. Glede na ureditev 104. člena ZEKom/09 in glede na vsebino analitičnih informacij in sodnih odredb je tudi zelo verjetno, da so bili ti prometni podatki, ki so bili neposredno uporabljeni v sodbi Okrožnega sodišča in so bili hranjeni največ en mesec in štiri dni pred izdajo prve sodne odredbe oziroma dva meseca pred izdajo zadnje sodne odredbe, hranjeni tudi v obdobju, ki ga določa 104. člen ZEKom/09, tj. na podlagi pravne podlage za t. i. komercialne baze, oziroma da so bili v trenutku pridobitve na podlagi navedenih sodnih odredb hranjeni tudi še na podlagi 104. člena ZEKom/09. Tudi to dejstvo je bistveno za presojo sorazmernosti ukrepa, saj zmanjšuje težo posega v pritožnikove pravice; tudi ob neupoštevanju določb ZEKom/09, ki naj bi bile identične razveljavljenim določbam ZEKom-1/13, bi v trenutku odreditve pridobitve podatkov določbe o hrambi prometnih podatkov v 104. členu ZEKom/09 pomenile zakonito pravno podlago za njihovo hrambo.

58. Glede na merila, da je dopusten dostop do podatkov oseb, za katere obstaja sum, da nameravajo izvršiti ali da so izvršile hudo kaznivo dejanje ali da so tako ali drugače povezane s tem kaznivim dejanjem, do podatkov drugih oseb, kadar obstajajo objektivni elementi, na podlagi katerih je mogoče šteti, da bi ti podatki lahko v konkretnem primeru učinkovito prispevali k boju proti takim dejavnostim, je mogoče iz izpodbijanih sodb, sodnih odredb in analitičnih informacij ugotoviti, da je Okrožno sodišče utemeljilo odreditev pridobitve prometnih podatkov za telefonske številke, ki so jih uporabljali oškodovanec, njegova partnerica in soobdolženi Esad Ramić glede na navedbe v kazenski ovadbi oškodovanca, pri čemer je sodišče obrazložilo upoštevnost posameznih telefonskih številk. Druga sodna odredba je bila odrejena zoper telefonski številki, ki ju je uporabljal soobdolženi Marjan Salobir, ker sta se telefonski številki odkrili pri izvajanju predhodnega ukrepa pridobitve prometnih podatkov po 149.a, 155. in 155.a členu ZKP/13. Tretja sodna odredba pa je bila odrejena zoper službeno telefonsko številko pritožnika, tudi v tem primeru zato, ker se je ta telefonska številka odkrila pri izvajanju predhodnih ukrepov. Okrožno sodišče je tudi v izpodbijani sodbi obširno obrazložilo omejenost ukrepa na osebe, vpletene v izvršitev kaznivega dejanja; navedlo je časovni potek ukrepov, razloge za širitev ukrepa iz 149.b člena ZKP/13 na podlagi izsledkov predhodnih ukrepov ter namen potrditve navedb iz kazenske ovadbe, Vrhovno sodišče pa je to stališče potrdilo.

59. Iz navedenega izhaja, da so sodišča, zlasti pa Vrhovno sodišče, pri presoji sorazmernosti ukrepa upoštevala merila iz ustaljene ustavnosodne presoje ter ustaljene prakse ESČP in SEU za presojo posegov v komunikacijsko zasebnost ter presojo posameznih meril obrazložila, tem stališčem pa ni mogoče očitati, da iz njih ne izhaja razumno sorazmerje med posegom v pritožnikovo pravico do komunikacijske zasebnosti pritožnika kot uporabnika mobilne naprave in interesi kazenskega postopka, zato sodišča niso kršila pritožnikove pravice iz 37. člena Ustave.

60. Sodišča naj bi pritožniku kršila tudi njegovo pravico do obrambe, ker naj ne bi zaslišala tajnega policijskega sodelavca in naj pritožniku ne bi omogočila, da zasliši soobtoženca Esada Ramića in Marjana Salobirja kot obremenilni priči. Ustavno sodišče je že postavilo zahteve, ki jih morajo sodišča upoštevati, ko zavrnejo predlog za zaslišanje avtorja obremenilne izjave, bodisi tajnega policijskega sodelavca¹⁰⁰ bodisi soobdolženca,¹⁰¹ kot je bilo to v primeru pritožnika.

61. Pravico do obrambe obdolženec med drugim torej izvršuje tudi z zaslišanjem obremenilnih prič. Ustaljena ustavnosodna presoja temelji na stališču, da je pravica do zaslišanja obremenilnih prič tudi samostojni element pravice do obrambe, ki jo varuje 29. člen Ustave.¹⁰² V skladu s tem jamstvom je obdolžencu treba omogočiti, da izpodbija obremenilne izjave in v zvezi z njimi neposredno zaslišuje njihovega avtorja.¹⁰³ Kadar obdolženec v postopku ni mogel uveljaviti svoje pravice do zaslišanja obremenilnih prič, se obsodilna sodba ne sme izključno ali v odločilni meri opreti na njihove izjave. Za dokaz, ki je bil v pomembni meri podlaga za obsodbo, gre tudi tedaj, kadar sodišče presoja druge dokaze predvsem z vidika, ali potrjujejo izjave obremenilnih prič. Nezmožnost uveljaviti to procesno jamstvo, ki ga izrecno zagotavlja tudi d) točka tretjega odstavka 6. člena EKČP, hkrati pomeni tudi kršitev pravice iz 29. člena Ustave.¹⁰⁴

62. Pravica do zaslišanja obremenilnih prič je tudi eno od jamstev poštenega postopka oziroma sestavni del zapovedi poštenega sojenja, kot izhaja iz 6. člena EKČP.¹⁰⁵ Za konvencijsko varstvo pravice do poštenega sojenja je prav tako bistvena pravica obdolženca, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič. Tudi ESČP med drugim poudarja, da mora imeti obdolženec možnost izpodbijati obremenilne izjave in v zvezi z njimi zasliševati njihovega avtorja, bodisi v trenutku, ko so bile dane, bodisi pozneje v postopku.¹⁰⁶ Odločitev sodišč, da se predlog za zaslišanje tajnega policijskega sodelavca »Mirsada« zavrne, temelji na ugotovitvi sodišč, da do srečanja med njim in Esadom Ramićem sploh ni prišlo.¹⁰⁷ Ko je tako, taka oseba pritožnika sploh ni mogla z ničimer obremeniti, zato odločitvi sodišč že iz tega razloga ni mogoče očitati protiustavnosti. Sodišča so zavrnila tudi predlog pritožnika, naj se v postopku kot priči zaslišita Esad Ramić in Marjan Salobir. Zakaj temu dokaznemu predlogu niso ugodila, so sodišča prepričljivo obrazložila. Pri tem pa je bistven poudarek ocene sodišč predvsem ta, da se pravnomočna sodba izključno ali v odločilni meri ne opira za zagovor Marjana Salobirja, poleg tega pa se tudi drugi izvedeni dokazi naj ne bi presojali z vidika, ali potrjujejo prej navedeni zagovor soobdolženca. Ob taki oceni, ki ji tudi razumnosti ni mogoče odreči, sodiščem zato ni mogoče očitati, da so kršila pravico pritožnika do obrambe iz druge alineje 29. člena Ustave.

63. Očitke o kršitvah pravic iz 22. člena, prvega odstavka 23. člena, prvega odstavka 28. člena, 29, 35., 36., 37. in 38. člena Ustave poskuša pritožnik utemeljiti s posameznimi v nadaljevanju navedenimi sklopi navedb.

64. Pritožnik trdi, da pogoji za odreditev PPU niso bili podani, zato sodišča na dokaze, pridobljene na njihovi podlagi, naj ne bi smela opreti izpodbijanih sodb. Pri tem pritožnik posebej izpostavi, da državna tožilka ni opravila presoje nujnosti izsledkov PPU. ZKP med temeljnimi načeli kazenskega postopka v drugem odstavku 18. člena določa, da sodišče ne sme opreti sodne odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi ne na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v tem zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne more opreti, ali ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Kršitev tega načela pomeni absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka (8. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). S tem je ZKP uveljavil pravilo ekskluzije dokazov, pridobljenih s kršitvijo človekovih pravic. Torej ne le zastrupljeno drevo – dokaz, pridobljen s kršitvijo človekovih pravic –, tudi sadovi tega drevesa, torej dokazi, ki so pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza, se v kazenskem postopku ne smejo uporabiti za dokazovanje, da je obdolženec storilec kaznivega dejanja, in za dokazovanje njegove krivde. Kot je Ustavno sodišče zapisalo v sklepu št. Up-6/92 z dne 4. 11. 1996 (Uradni list RS, št. 75/96, in OdlUS V, 205), je to načelo vsebovano že v četrtem odstavku 15. člena Ustave.¹⁰⁸ Navedeno ne pomeni, da sodišča, ko razlagajo ustavne in zakonske določbe, ki urejajo dopustnost načina pridobivanja dokazov za potrebe kazenskega postopka, ter prvi odstavek 18. člena ZKP, nimajo določenega razlagalnega polja, ki lahko pripelje do tega, da dokaz ne bo kot nedopusten izločen. Vendar pri razlagi teh zakonskih določb ne smejo sprejemati stališč, ki so sama po sebi protiustavna, če lahko vplivajo na odločitev. Tega pa sodiščem ni mogoče očitati.

65. Za pritožnika je sporno tudi to, da je del dokaznega postopka potekal brez njegove navzočnosti. Sodišče naj bi odločilo, da narok za glavno obravnavo dne 17. 10. 2013 opravi brez navzočnosti pritožnika, čeprav pogoji za to naj ne bi bili izpolnjeni. Ta očitek je Ustavno sodišče preizkusilo z vidika zahtev iz druge alineje 29. člena Ustave.

66. Ustava v drugi alineji 29. člena vsakomur, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, zagotavlja pravico, da se mu sodi v njegovi navzočnosti. Postavitev te pravice v okvir 29. člena Ustave kaže na poseben pomen, ki ga je ustavodajalec namenil tej pravici kot enemu izmed temeljnih pravnih jamstev, ki jih ima obdolženec v kazenskem postopku. To pravico obdolžencu zagotavlja tudi točka e) drugega odstavka 14. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 7/71, in Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92, – v nadaljevanju MPDPP). Drugače kot v MPDPP pravica do sojenja v navzočnosti v EKČP ni izrecno omenjena, kar pa še ne pomeni, da je EKČP ne priznava. Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) je v zadevi Colozza proti Italiji¹⁰⁹ odločilo, da je iz vsebine in namena 6. člena EKČP razvidno, da ima vsakdo, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, pravico sodelovati na obravnavi, saj v nasprotnem primeru ne bi mogel uveljavljati pravic, ki mu jih sicer zagotavlja 6. člen EKČP. Pravico do sojenja v navzočnosti je zato skladno z ustaljeno presojo ESČP treba razumeti kot integralni del jamstev, ki jih zagotavlja 6. člen EKČP.

67. Dejstvo, da sodišče izvede glavno obravnavo v obdolženčevi nenavzočnosti, sámo po sebi ni v nasprotju s pravico do sojenja v navzočnosti iz druge alineje 29. člena Ustave. Popolna prepoved sojenja v nenavzočnosti bi namreč v nekaterih primerih onemogočila vodenje kazenskih postopkov in vodila k izginotju dokazov ter k poteku zastaralnih rokov.¹¹⁰ Sojenje v nenavzočnosti pa je lahko dopustno le pod strogimi pogoji. Eden¹¹¹ izmed njih je ta, da se z izvedbo sojenja v nenavzočnosti obdolžencu ne odvzame pravica do izjave o obtožbi, ki izhaja iz 22. člena Ustave v povezavi s pravico do obrambe iz 29. člena Ustave. Zato sojenje v nenavzočnosti ni dopustno, če obdolžencu ni bila dana možnost zaslišanja po tem, ko mu je bila znana obtožba zoper njega, s čimer se je imel tudi možnost izjaviti o njej. Pritožnikov primer pa ni tak. Obravnavana situacija se nanaša na primer, ko je sodišče na enem od narokov za glavno obravnavo, na katerega pritožnik ni pristopil, izvedlo dokaz s poslušanjem avdioposnetka tajnega delovanja Esada Čehajića v hotelu Hum v Laškem. Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče, oceni nižjih sodišč, da pritožnik s predloženimi dokazili svojega izostanka ni opravičil, ni mogoče odreči utemeljenosti. Poleg tega je bil na tem naroku, kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča, prisoten tudi zagovornik pritožnika, ne pritožnik ne njegov zagovornik pa v nadaljevanju postopka ponovne izvedbe tega dokaza nista zahtevala. Glede na navedeno očitek pritožnika o kršitvi njegove pravice iz druge alineje 29. člena Ustave ni utemeljen.

68. Pritožnik sodiščem nadalje očita, da so ga z uporabo nedovoljene analogije zakonskega znaka »kako drugače zlorabi svoj položaj«, ki zahtev po lex certa naj ne bi izpolnjeval, obsodila za kaznivo dejanje jemanja podkupnine po prvem odstavku 216. člena KZ-1 in mu s tem kršila njegovo pravico iz prvega odstavka 28. člena Ustave. Navedene očitke je Ustavno sodišče preizkusilo z vidika zahtev, ki za sodišče izhajajo iz prvega odstavka 28. člena Ustave.

69. Po prvem odstavku 28. člena Ustave nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo, in zanj predpisal kazni, še preden je bilo dejanje storjeno. S to določbo Ustava ureja načelo zakonitosti v kazenskem pravu, ki je v mednarodni skupnosti priznano tudi kot splošno načelo mednarodnega prava (lex certa). Ustava ga ureja kot materialnopravno¹¹² jamstvo v kazenskem postopku – kot človekovo pravico, katere spoštovanje naj državi prepreči arbitrarno in samovoljno uporabo kazenskopravne represije zoper posameznika. Ko zakonodajalec opredeljuje kaznivo dejanje, mora ravnati do te mere določno (zakon »določil«), da je mogoče povsem jasno razmejiti med ravnanji (storitvami ali opustitvami), ki so kazniva, in tistimi, ki v polje kaznivosti ne spadajo. To razmejitev naredi tako, da določno opredeli znake posameznega kaznivega dejanja. Zahteva po določnosti kazenskega zakona (lex certa) je specialna ustavna zahteva v primerjavi z načelom določnosti in jasnosti kot enim od načel pravne države iz 2. člena Ustave, ki se nanaša na vse predpise. Zakonodajalec sicer pri opredeljevanju kaznivih dejanj lahko uporablja nedoločne¹¹³ in pomensko odprte¹¹⁴ pravne pojme, če je mogoče z ustaljenimi metodami razlage jasno ugotoviti vsebino prepovedanih ravnanj. Ne sme pa uporabljati praznih, nedoločljivih ali nejasnih pojmov.¹¹⁵ Z načelom določnosti, ki jasno razmejuje polje kaznivega od polja nekaznivega, je neposredno povezana tudi zahteva po prepovedi zakonske in pravne analogije (lex stricta)¹¹⁶ že na ravni zakonodajalca. Ustavnomaterialno jamstvo iz prvega odstavka 28. člena Ustave je namenjeno posamezniku, ki mora vnaprej vedeti, kaj je kaznivo, saj le tako lahko prilagodi svoja ravnanja. Zanj mora biti predvidljivo,¹¹⁷ kakšne posledice lahko ustvarja njegovo voljno ravnanje, vedeti mora, kje je meja, s katero je zakonodajalec zarisal polje kaznivosti in zunaj katere je polje njegove splošne svobode ravnanja (35. člen Ustave), ki ni kaznivo. Od tod logična prepoved retroaktivne določitve kaznivih dejanj (lex praevia). Sodišče v kazenskem postopku je zavezano k ustavnoskladni razlagi kazenskega materialnega prava enako, kot je zavezano k taki razlagi zakona nasploh.¹¹⁸ Ali so sodišča zakon razlagala ustavnoskladno, in sicer v skladu s človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami, je edini kriterij ustavnosodnega nadzora Ustavnega sodišča nad sojenjem. Da sodišča v primeru pritožnika tej zahtevi niso zadostila, pa ni mogoče trditi. Namen inkriminacij, ki jih je zakonodajalec uvrstil v poglavje kaznivih dejanj zoper uradno dolžnost, javna pooblastila in javna sredstva v 26. poglavju KZ-1, je med drugim prav preprečevanje korupcije pri osebah, ki izvršujejo pooblastila, ki so vezana na opravljanje njihove službe oziroma njihove funkcije. Eno od teh kaznivih dejanj je tudi kaznivo dejanje jemanja podkupnine iz 261. člena KZ-1. Pritožnik je bil obsojen, da je storil kaznivo dejanje jemanja podkupnine iz prvega odstavka 261. člena KZ-1.¹¹⁹ Zaradi pestrosti dogajanj v dejanskem življenju in raznolikosti življenjskih položajev, s katerimi ni mogoče zajeti vseh pojavnih oblik zlorabe položaja uradne osebe ali javnega uslužbenca, je zakonodajalec poleg taksativno naštetih izvršitvenih ravnanj določil tudi, da se kaznivo dejanje jemanja podkupnine iz prvega odstavka 261. člena KZ-1 lahko izvrši tudi z drugačno zlorabo položaja uradne osebe. Gre za pomensko odprto tehniko določanja izvršitvenih ravnanj posameznega kaznivega dejanja, ki pa sama po sebi še ne pomeni, da je bilo s tem kršeno načelo zakonitosti iz prvega odstavka 28. člena Ustave.¹²⁰ V takem primeru, ki je tudi primer pritožnika, mora zato sodišče uporabiti analogijo intra legem, kar so sodišča tudi storila. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanih sodb,¹²¹ so sodišča konkretno in argumentirano navedla, katera so tista ravnanja pritožnika, ki napolnjujejo zakonski znak »kako drugače zlorabi svoj položaj«. Da taka ravnanja pritožnika, ki so jih sodišča štela kot ravnanja, ki napolnjujejo prej navedeni zakonski znak po svoji vsebini, smislu in intenzivnosti, niso enakovrstna izvršitvenim ravnanjem, ki jih je zakonodajalec taksativno določil, pa razumsko ni mogoče trditi. Logično in izkustveno je namreč povsem sprejemljivo, da ravnanja pritožnika, kot so jih navedla sodišča, napolnjujejo zakonski znak »kako drugače zlorabi svoj položaj«.

70. Kršitev pravice iz prvega odstavka 28. člena Ustave pritožnik utemeljuje tudi s trditvijo, da sodišča niso imela dokazov za sklepanje, da je pritožnik zase in skupaj s soobtoženima prejel 9.000,00 EUR in nato še 18.000,00 EUR podkupnine. Pritožnik s temi navedbami kršitve te pravice ne more izkazati, saj po vsebini izraža nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišč. Sodiščem tudi v tem delu ni mogoče očitati, da svoje odločitve niso obrazložila in da njihova presoja ni razumna.

71. Trditve pritožnika, da so sodišča brez obtožnice spremenila opis kaznivega dejanja, pomenijo smiselni očitek sodišču prve stopnje, da je prekoračilo obtožbo in s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Ustavno sodišče ni instanca rednim sodiščem in se v postopku z ustavno pritožbo ne more spuščati v presojo nepravilnosti pri uporabi zakonskega prava. Skladno s prvim odstavkom 50. člena ZUstS Ustavno sodišče preizkusi izpodbijane akte le glede kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. Pritožnik pa ne trdi, da zaradi zatrjevane prekoračitve obtožbe ni imel na voljo primernega časa in možnosti za pripravo obrambe (prva alineja 29. člena Ustave), niti vsebinsko ne utemelji, da mu je bila s tem kršena katera druga človekova pravica ali temeljna svoboščina. Sta se pa do teh očitkov pritožnika obrazloženo opredelili tako Višje kot Vrhovno sodišče in pritožniku med drugim pojasnili, da na podlagi upoštevnih okoliščin ocenjujeta, da je šlo pri vseh treh posegih sodišč le za spremembo pravno neupoštevnih okoliščin oziroma za spremembo, ki mu ni ne v škodo in ne v korist.

72. Pritožnik oporeka tudi kraju storitve kaznivega dejanja in posledično pristojnosti slovenskih sodišč, kar pomeni, da zatrjuje kršitev zakonskega prava, in sicer kršitev iz 3. točke 372. člena ZKP. Glede na navedeno zgoraj to sámo po sebi ne more biti predmet presoje v postopku z ustavno pritožbo. Pritožnik pa tudi zgolj smiselno trdi, da je bila taka odločitev sodišč napačna. Kot je Ustavno sodišče že večkrat poudarilo, pa je ustavnopravno pomembno, če je izpodbijana odločitev sodišča zaradi take kršitve tako očitno napačna ali brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za samovoljno.¹²² Iz 22. člena Ustave namreč med drugim izhaja prepoved sodniške samovolje. To ustavno procesno jamstvo je po ustaljeni ustavnosodni presoji kršeno tudi, kadar je sodna odločba očitno napačna. Vendar pritožnikov primer ni tak. Sodišča so pritožniku na podlagi obrazložene presoje pojasnila, zakaj uporaba 14. člena KZ-1 (posebni pogoji za primer) ne pride v poštev. Okoliščinam, na podlagi katerih so sodišča utemeljila svojo oceno, pa razumnosti ni mogoče odreči.

73. Tudi s trditvami, da dovoljenje Državnega zbora ni bilo dano oziroma da nima pravnega učinka, pritožnik zatrjuje kršitev zakonskega prava po 5. in 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitev drugega odstavka 134. člena Ustave. Enako kot za predhodno povedano velja tudi za te trditve pritožnika. Tudi do teh očitkov pritožnika so se sodišča obrazloženo opredelila in razumno pojasnila, zakaj štejejo, da je bilo dovoljenje Državnega zbora dano, zakaj je bilo ob upoštevanju ločenosti neformalnega policijskega predkazenskega in formalnega sodnega kazenskega postopka dovoljenje tudi pravočasno ter zakaj posledično štejejo, da dokazi, pridobljeni na podlagi PPU, niso nezakoniti. Drugi odstavek 134. člena Ustave pa določa procesno sodniško imuniteto, ki po ustaljeni ustavnosodni presoji ni človekova pravica, temveč privilegij, katerega namen ni varovanje sodnika kot posameznika, ampak preprečiti morebitno oviranje dela sodne oblasti s sprožanjem očitno neutemeljenih kazenskih postopkov.¹²³

74. Ustavni pritožbi sta neutemeljeni, zato ju je Ustavno sodišče zavrnilo.

75. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Rajko Knez ter sodnice in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Rok Čeferin, dr. Dunja Jadek Pensa, DDr. Klemen Jaklič, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik in dr. Katja Šugman Stubbs. Sodnik Marko Šorli je bil pri odločanju o tej zadevi izločen. Ustavno sodišče je odločbo sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Jaklič.

¹ Glej sodbo Vrhovnega sodišča, str. 20–22.

² Prvi odstavek navedenega člena določa: »Zapisniki o ogledu zunaj glavne obravnave, o hišni ali osebni preiskavi, prepoznavi oseb, predmetov ali kraja storitve in o zasegu stvari ter listine, knjige, spisi in druga pisanja, ki se uporabijo kot dokaz, se preberejo na glavni obravnavi, da se ugotovi njihova vsebina, po presoji senata pa se sme njihova vsebina na kratko povedati, sme pa se tudi reproducirati zvočni ali slikovni posnetek opravljanja tega preiskovalnega dejanja. Pisanja, ki pomenijo dokaz, se po možnosti predložijo v izvirniku.«

³ Prvi odstavek 33. člena ZKP se glasi: »Sodišče, ki je pristojno po prejšnjem členu, lahko do konca glavne obravnave iz tehtnih razlogov ali zaradi smotrnosti odloči, da se postopek o posameznih kaznivih dejanjih ali zoper posamezne obdolžence izloči in dokonča posebej, ali pa odstopi drugemu pristojnemu sodišču.«

⁴ Pri tem se Vrhovno sodišče sklicuje tudi na odločbi Ustavnega sodišča št. Up-849/05 z dne 18. 10. 2007 (Uradni list RS, št. 102/07, in OdlUS XVI, 110) in Up-207/99 z dne 4. 7. 2002 (Uradni list RS, št. 65/02, in OdlUS XI, 266).

⁵ Glej sodbo Vrhovnega sodišča, str. 26–32.

⁶ Šlo je za narok dne 17. 10. 2013, glej sodbo Okrožnega sodišča, str. 5.

⁷ Navedena določba se glasi: »Če obtoženec ne pride na glavno obravnavo, kljub temu da je bil v redu povabljen, sme senat odločiti, da se glavna obravnava opravi tudi v njegovi nenavzočnosti, če njegova navzočnost ni nujna, če je navzoč njegov zagovornik in če je bil pred tem že zaslišan. Če obtoženec nima zagovornika, senat ravna po prvem odstavku tega člena, sme pa tudi odločiti, da se obtožencu postavi zagovornik po uradni dolžnosti.«

⁸ Glej sodbo Vrhovnega sodišča, str. 12–13.

⁹ Glej sodbo Vrhovnega sodišča, str. 6–8.

¹⁰ Prvi odstavek 354. člena ZKP določa: »Sodba se sme nanašati samo na osebo, ki je obtožena, in samo na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici.«

¹¹ Glej sodbo Vrhovnega sodišča, str. 24–25.

¹² Glej sodbo Vrhovnega sodišča, str. 25–26.

¹³ Prvi odstavek 14. člena KZ-1 se glasi: »Če se je v primerih iz 10. člena in prve alineje 11. člena tega zakonika kazenski postopek začel ali se je končal v tujini, se storilec preganja v Republiki Sloveniji z dovoljenjem ministrice oziroma ministra (v nadaljnjem besedilu: minister) za pravosodje z opozorilom, pod kakšnimi pogoji se s pregonom ne krši prepoved ponovnega sojenja v isti zadevi.« Tretji odstavek navedenega člena, na katerega se je sklicevala obramba, pa: »V primerih iz 12. člena ter prvega in drugega odstavka 13. člena tega zakonika se storilec preganja samo, če je dejanje kaznivo tudi po zakonu države, v kateri je bilo storjeno.« Ter peti odstavek: »V vseh drugih primerih razen primerov iz druge alineje 11. člena, tretjega odstavka 13. člena in četrtega odstavka tega člena tega zakonika, ko je dejanje storjeno v tujini, pa v državi, v kateri je bilo storjeno, ni kaznivo, se storilec sme preganjati z dovoljenjem ministra za pravosodje, če je dejanje takrat, ko je bilo storjeno, veljalo za kaznivo dejanje po splošnih pravnih načelih, ki jih priznava mednarodna skupnost.«

¹⁴ Prvi odstavek 19. člena KZ-1 določa: »Kaznivo dejanje je storjeno na kraju, na katerem je storilec delal ali bi moral delati, kakor tudi na kraju, na katerem je nastala prepovedana posledica.«

¹⁵ Prvi odstavek 10. člena KZ-1 se glasi: »Kazenski zakon Republike Slovenije velja za vsakogar, ki stori kaznivo dejanje na ozemlju Republike Slovenije.«

¹⁶ Glej sodbo Vrhovnega sodišča, str. 9–10.

¹⁷ Drugi odstavek 134. člena Ustave, ki se nanaša na sodniško imuniteto, se glasi: »Sodnik ne sme biti priprt, niti ne sme biti brez dovoljenja državnega zbora zoper njega začet kazenski postopek, če je osumljen kaznivega dejanja pri opravljanju sodniške funkcije.«

¹⁸ Glej sodbo Vrhovnega sodišča, str. 13–15.

¹⁹ Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-92/96 z dne 21. 3. 2002 (Uradni list RS, št. 32/02, in OdlUS XI, 45), 16. točka obrazložitve.

²⁰ Odločba Ustavnega sodišča št. Up-185/14, U-I-51/16 z dne 28. 9. 2016 (Uradni list RS, št. 65/16, in OdlUS XXI, 27), 10. točka obrazložitve.

²¹ Odločbi Ustavnega sodišča št. Up-365/05 z dne 6. 7. 2006 (Uradni list RS, št. 76/06, in OdlUS XV, 93), 5. točka obrazložitve, in št. Up-2422/08 z dne 1. 7. 2010 (Uradni list RS, št. 61/10), 8. točka obrazložitve.

²² Odločba Ustavnega sodišča št. Up-346/04 z dne 11. 10. 2006 (Uradni list RS, št. 112/06), 6. točka obrazložitve.

²³ Odločba Ustavnega sodišča št. Up-185/14, U-I-51/16, 10. točka obrazložitve.

²⁴ Odločba Ustavnega sodišča št. Up-217/15 z dne 7. 7. 2016 (Uradni list RS, št. 51/16, in OdlUS XXI, 35), 17. točka obrazložitve.

²⁵ Sodbe ESČP v zadevah Poppe proti Nizozemski, št. 32271/04, z dne 24. 3. 2009, 26. točka obrazložitve; Schwarzenberger proti Nemčiji, št. 75737/01, z dne 10. 8. 2006, 42. točka obrazložitve; Ferrantelli in Santangelo proti Italiji, št. 19874/92, z dne 7. 8. 1996, 59. točka obrazložitve.

²⁶ Sodbe ESČP v zadevah Schwarzenberger proti Nemčiji, 42. točka obrazložitve; Ferrantelli in Santangelo proti Italiji, 58. točka obrazložitve; Poppe proti Nizozemski, 25. točka obrazložitve; in sklep ESČP v zadevi Rojas Morales proti Italiji, št. 39676/98, z dne 6. 7. 1999, 32. točka obrazložitve.

²⁷ Odločba Ustavnega sodišča št. Up-185/14, U-I-51/16, 10. točka obrazložitve, opomba št. 4. Drug upošteven je položaj osebne narave, tj. kadar sodnik v konkretnem primeru ravna na način, ki vzbuja objektivno upravičen dvom o njegovi nepristranskosti. V slednjem primeru je sodnikovo ravnanje sicer lahko razlog tudi za dvom o subjektivnem vidiku nepristranskosti.

²⁸ Sodbe ESČP v zadevah Ferrantelli in Santangelo proti Italiji, 59. točka obrazložitve; Poppe proti Nizozemski, 26. in 59. točka obrazložitve; Schwarzenberger proti Nemčiji, 42. točka obrazložitve; in sklep ESČP v zadevi Rojas Morales proti Italiji, 33. točka obrazložitve. Za pregled ustaljene prakse ESČP prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-57/14 z dne 26. 1. 2017, 7.–10. točka obrazložitve in pripadajoče opombe.

²⁹ Prav tam, 15. točka obrazložitve.

³⁰ Prav tam, 14. točka obrazložitve.

³¹ Prav tam, 15. točka obrazložitve.

³² Glej 2. točko obrazložitve te sodbe.

³³ O tem je sicer odločilo s sklepom št. Su 29/2013 z dne 11. 12. 2013.

³⁴ Državni tožilec v obtožnici navede natančen opis dejanja in pravne kvalifikacije, s čimer zameji predmet spora, ki se ne sme več spreminjati. Gl. na primer K. Šugman Stubbs, Anomalije pri uporabi instituta pogajanj o priznanju krivde v slovenskem kazenskem postopku, Pravna praksa 3–4/2015, str. 30. Prim. z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-289/95 z dne 4. 12. 1997 (Uradni list RS, št. 5/98, in OdlUS VI, 165).

³⁵ Ureditev smiselno velja tudi za primer, ko vodi glavno obravnavo sodnik posameznik na okrožnem sodišču (2. točka drugega odstavka 285.f člena ZKP) ali na okrajnem sodišču.

³⁶ 330. člen ZKP.

³⁷ Prvi in drugi odstavek 285.c člena ZKP. Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-186/15 z dne 4. 7. 2019 (Uradni list RS, št. 48/19), 12. točka obrazložitve.

³⁸ Peti in šesti odstavek 285.c člena ZKP.

³⁹ Tretji in četrti odstavek 285.č člena ZKP.

⁴⁰ Peti in šesti odstavek 285.č člena ZKP.

⁴¹ Izključitveni razlogi so urejeni tudi v 1. do 5. točki prvega odstavka 39. člena ZKP; zaradi teh taksativno določenih izključitvenih razlogov sodnik oziroma sodnik porotnik ne sme opravljati nobene sodniške dolžnosti.

⁴² Tretja točka drugega odstavka 39. člena ZKP.

⁴³ Prim. B. Polegek, Izločitev sodnika po zavrnitvi priznanja krivde, Pravna praksa, št. 7–8/2013, str. 18.

⁴⁴ Odločba Ustavnega sodišča št. Up-57/14, 13. točka obrazložitve.

⁴⁵ Ker upravičenci pritožbe v osemdnevnem roku niso napovedali, se je po drugem odstavku 368. člena ZKP štelo, da so se odpovedali pravici do pritožbe, sodba pa je postala pravnomočna s potekom osemdnevnega roka za napoved pritožbe.

⁴⁶ Tj. ko je Okrožno sodišče prejelo spis in sodbo Višjega sodišča, saj iz sodbe Višjega sodišča ni razvidno, da bi Višje sodišče svojo sodbo razglasilo. Gl. tudi 129. člen ZKP.

⁴⁷ Prim. tudi K. Šugman Stubbs, Anomalije pri uporabi instituta pogajanj o priznanju krivde v slovenskem kazenskem postopku, str. 29, Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku (ZKP) z novelo ZKP-K, uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana 2012, str. 27, in sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 5961/2013 -1144 z dne 14. 4. 2016, 41. točka obrazložitve.

⁴⁸ Prim. A. Tratnik, Pogajanja o priznanju krivde v kazenskem postopku, GV Založba, Ljubljana 2014, str. 217; Š. Horvat, nav. delo, str. 27, 28; Predlog ZKP-K, str. 16, K. Šugman Stubbs, nav. delo, str. 32; K. Šugman Stubbs, Priznanje krivde: kaj sploh še dela sodišče, Podjetje in delo, 6–7/2015; P. Gorkič, Pravna narava sklepa o sprejemu priznanja krivde, Pravna praksa, 23/2015, str. 12, 13. Prim. tudi sodbi Vrhovnega sodišča št. I Ips 60778/2011-213 z dne 12. 12. 2013, 9. točka obrazložitve, in št. I Ips 95443/2010 z dne 24. 3. 2017, 6. točka obrazložitve.

⁴⁹ Prim. K. Šugman Stubbs, Anomalije pri uporabi instituta pogajanj o priznanju krivde v slovenskem kazenskem postopku, str. 31; P. Gorkič, nav. delo, str. 12, 13; P. Gorkič, Alternative slovenskemu modelu pogajanj o priznanju krivde, Podjetje in delo, 6–7/2017, str. 1379; Predlog ZKP-K, str. 18, 81, 90. Prim. tudi sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 95443/2010 z dne 24. 3. 2017, 8. točka obrazložitve.

⁵⁰ Prim. K. Šugman Stubbs, Priznanje krivde: kaj sploh še dela sodišče; Š. Horvat, nav. delo, str. 28; in sodbe Vrhovnega sodišča št. I Ips 60778/2011-213 z dne 12. 12. 2013, 8. točka obrazložitve, št. I Ips 55009/2013-365 z dne 26. 11. 2015, 7. točka obrazložitve, ter št. I Ips 95443/2010 z dne 24. 3. 2017, 6. točka obrazložitve.

⁵¹ P. Gorkič, Alternative slovenskemu modelu pogajanj o priznanju krivde, str. 1379.

⁵² Prim. K. Šugman Stubbs, Anomalije pri uporabi instituta pogajanj o priznanju krivde v slovenskem kazenskem postopku, str. 31; K. Šugman Stubbs, Priznanje krivde: kaj sploh še dela sodišče; P. Gorkič, Alternative slovenskemu modelu pogajanj o priznanju krivde.

⁵³ Drugi odstavek 285.c člena ZKP.

⁵⁴ P. Gorkič, Pravna narava sklepa o sprejemu priznanja krivde, str. 12, 13; Š. Horvat, nav. delo, str. 19.

⁵⁵ Na primer, da je pritožnik kot dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju posredoval, da se ni izvršila mednarodna tiralica zoper Esada Čehajića, tako, da je posredoval odredbo o preklicu tiralice. Tudi pri opisu delitve zahtevanega denarja je sodišče sicer navedlo, da je pritožnik za svoje storitve prejel del denarja, ki ga je izročil Esad Čehajić.

⁵⁶ Predlog Kazenskega zakonika-1 z dne 28. 12. 2007, str. 194; M. Deisinger, Kazenski zakonik, Posebni del s komentarjem, sodno prakso in literaturo, Poslovna založba MB, Maribor 2017, str. 259.

⁵⁷ Ker upravičenci pritožbe v osemdnevnem roku niso napovedali, se je po drugem odstavku 368. člena ZKP štelo, da so se odpovedali pravici do pritožbe, sodba pa je postala pravnomočna s potekom osemdnevnega roka za napoved pritožbe.

⁵⁸ Gre za naroke, ki so bili opravljeni 13. 12. 2013 (na slednjem je pritožnik začel podajati svoj zagovor), 19. 12. 2013 (poleg nadaljevanja podajanja svojega zagovora je pritožnik predlagal izvedbo dokazov, med drugim tudi zaslišanje Esada Ramića in Marjana Salobirja, kar je sodnica zavrnila, del drugih dokaznih predlogov pa je štela kot prepozne) in 20. 12. 2013, na katerem se je s končnimi besedami strank glavna obravnava končala. Sodbo zoper pritožnika je sodnica razglasila 23. 12. 2013.

⁵⁹ Glej npr. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-399/05 z dne 15. 5. 2008 (Uradni list RS, št. 55/08, in OdlUS XVII,32), 6. točka obrazložitve.

⁶⁰ Odločba Ustavnega sodišča št. Up-375/13 z dne 23. 3. 2016 (Uradni list RS, št. 26/16), 5. točka obrazložitve.

⁶¹ Poglavje 6 ZBan-1 je urejalo varovanje zaupnih podatkov. Po prvem odstavku 228. člena ZBan-1 morajo tudi zaposleni pri Banki Slovenije, revizorji in drugi strokovnjaki, ki so delali po pooblastilu Banke Slovenije, vse informacije, ki so jih pridobili pri opravljanju nadzora ali drugih poslov za Banko Slovenije, varovati kot zaupne. Po 401. členu ZBan-1 je kršitev dolžnosti varovanja zaupnih podatkov prekršek.

⁶² Drugače je pri ukrepu po tretjem odstavku 156. člena ZKP, pri katerem gre za odreditev trajajočega ukrepa, ki se po četrtem odstavku tega člena lahko izvaja tri mesece, z možnostjo njegovega podaljšanja na šest mesecev. Do ustavnih pogojev za obrazložitev odreditve tega ukrepa se Ustavno sodišče ne opredeljuje, saj v pritožnikovem primeru ni bil odrejen.

⁶³ Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-298/04 z dne 27. 10. 2005 (Uradni list RS, št. 100/05, in OdlUS XIV, 77) odločilo, da register transakcijskih računov v delu, ki se nanaša na imetnike transakcijskih računov, ki so fizične osebe, ki niso zasebniki, vsebuje tudi osebne podatke in da so podatek o številki transakcijskega računa fizične osebe, podatek o tem, pri katerem izvajalcu plačilnega prometa ima odprt transakcijski račun, ter podatek o vzpostavljeni evidenci iz sedmega odstavka 8. člena Zakona o plačilnem prometu (Uradni list RS, št. 105/04 – uradno prečiščeno besedilo – ZPlaP) osebni podatki.

⁶⁴ Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-92/01 z dne 28. 2. 2002 (Uradni list RS, št. 22/02, in OdlUS XI, 25), 27. točka obrazložitve.

⁶⁵ Po 3. točki 6. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZVOP-1) pomeni tudi sporočanje podatkov njihovo obdelovanje.

⁶⁶ Tako Ustavno sodišče že v odločbi št. U-I-174/94 z dne 23. 9.1998 (Uradni list RS, št. 73/98, in OdlUS VII, 163), 18. točka obrazložitve.

⁶⁷ Prav tam.

⁶⁸ V skladu z drugim odstavkom 34. člena ZVOP-1lahko posameznik vloži tožbo na ugotovitev kršitve, tudi če je ta prenehala, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

⁶⁹ Preiskovalni sodnik je odredbo izdal po izdaji sklepa o uvedbi preiskave zoper pritožnika, ki sicer tedaj še ni bil pravnomočen. Vendar je iz prvega odstavka 156. člena ZKP razvidno, da dovoljuje pridobitev osebnih podatkov tako glede osumljenca kot glede obdolženca, kar pomeni, da dovoljuje pridobitev podatkov tudi o osebi, zoper katero teče še predkazenski postopek, ko obstajajo razlogi za sum, da je storila kaznivo dejanje. Poleg tega pa tudi pritožba zoper sklep o uvedbi preiskave nima suspenzivnega učinka (šesti odstavek 169. člena ZKP).

⁷⁰ Podatki naj bi predstavljali ključne dokaze o razpolaganju pritožnika s prejeto podkupnino, potrebni naj bi bili tudi zaradi identifikacije oseb, ki bi lahko razpolagale z bankovci, ki izvirajo iz prejete podkupnine in so jih osebe prejele pri banki pri dvigu gotovine, ko jo je položil pritožnik; bankovci naj bi bili evidentirani po serijskih številkah.

⁷¹ Glej 36. točko obrazložitve te sodbe.

⁷² Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-65/13, 15. in 16. točka obrazložitve.

⁷³ Odločba Ustavnega sodišča št. Up-540/11 z dne 13. 2. 2014 (Uradni list RS, št. 20/14, in OdlUS XX, 33)

⁷⁴ Odločba Ustavnega sodišča št. Up-106/05 z dne 2. 10. 2008 (Uradni list RS, št. 100/08, in OdlUS XVII, 84), 8. in 10. točka obrazložitve.

⁷⁵ Prav tam.

⁷⁶ Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-25/95 z dne 27. 11. 1997 (Uradni list RS, št. 5/98 in, OdlUS VI, 158), 41. in 44. točka obrazložitve.

⁷⁷ Prav tam, 47. točka obrazložitve. Ustavno sodišče je intenzivnost posega v komunikacijsko zasebnost upoštevalo tudi v odločbah št. U-I-158/95 z dne 2. 4. 1998 (Uradni list RS, št. 31/98, in OdlUS VII, 56), 17. točka obrazložitve; št. U-I-272/98 z dne 8. 5. 2003 (Uradni list RS, št. 48/03, in OdlUS XII, 42), 11., 12. točka obrazložitve; in št. Up-2094/06 z dne 20. 3. 2008 (Uradni list RS, št. 37/08, in OdlUS XVII, 28), 7., 11. točka obrazložitve.

⁷⁸ Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-25/95, 52.–54. točka obrazložitve.

⁷⁹ Prav tam, 55.–58. točka obrazložitve; Odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-272/98, 32. točka obrazložitve; in št. U-I-158/95, 17. točka obrazložitve.

⁸⁰ Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-25/95, 59.–61. točka obrazložitve.

⁸¹ Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-272/98, 34. točka obrazložitve.

⁸² Sodba SEU v zadevi Ministerio Fiscal, C-207/16, z dne 2. 10. 2018, 59.–63. točka obrazložitve.

⁸³ Sodba ESČP v zadevi Figueiredo Teixeira proti Andori, št. 72384/14, z dne 8. 11. 2016, 46. točka obrazložitve.

⁸⁴ Sodba SEU Tele2, C-203/15, z dne 21. 12. 2016, 102. in 103. točka obrazložitve; sodbi ESČP v zadevah Figueiredo Teixeira proti Andori, 43. točka obrazložitve, in Ben Faiza proti Franciji, št. 31446/12, z dne 8. 2. 2018, 76. točka obrazložitve.

⁸⁵ Sodba SEU Tele2, 119. točka obrazložitve, in sodba ESČP v zadevah Figueiredo Teixeira proti Andori, 43. točka obrazložitve.

⁸⁶ Sodba SEU Tele2, 111. točka obrazložitve.

⁸⁷ Prav tam, 114. točka obrazložitve; sodbi ESČP v zadevah Ben Faiza proti Franciji, 69.–76. točka obrazložitve, in Benedik proti Sloveniji, št. 62357/14, z dne 24. 4. 2018, 130. točka obrazložitve.

⁸⁸ Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-25/95, 65. točka obrazložitve.

⁸⁹ Gl. drugi odstavek 153. člena ZKP.

⁹⁰ Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-25/95, 53. točka obrazložitve, ki razmeji med razlogi za sum in utemeljenim sumom.

⁹¹ Ustavno sodišče se ne opredeljuje do vprašanja ustavnosti obrazložitve teh sodnih odredb (22. člena Ustave), ker to ni predmet presoje v izpodbijanem primeru.

⁹² Prim. sodbo SEU v zadevi Ministerio Fiscal.

⁹³ Glej 31. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča.

⁹⁴ Ustavno sodišče se ne opredeljuje do ustavnosti 149.b člena ZKP, ker to ni predmet presoje v izpodbijanem primeru.

⁹⁵ Prim. 261., 262. in 263. člen KZ-1.

⁹⁶ Prim. 26. poglavje KZ-1 in M. Deisinger, nav. delo, str. 590.

⁹⁷ Peti odstavek 107.a člena ZEKom/09.

⁹⁸ V 107.a členu je bila splošna določena obveznost hrambe podatkov o prometu v javnem komunikacijskem omrežju, določeno je bilo, kateri operaterji imajo dolžnost hrambe podatkov, obdobje hrambe podatkov je bilo enako kot po razveljavljenem ZEKom-1/13. Gl. tudi peti odstavek 107.a člena ZEKom/09.

⁹⁹ Podobno kot ZEKom-1/13.

¹⁰⁰ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-518/13 z dne 19. 1. 2006 (Uradni list RS, št. 11/06, in OdlUS XV, 37).

¹⁰¹ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-719/03 z dne 9. 3. 2006 (Uradni list RS, št. 30/06, in OdlUS XV, 41)

¹⁰² Prim. odločbi Ustavnega sodišča št. Up-719/03 in št. Up-849/05 z dne 18. 10. 2007 (Uradni list RS, št. 102/07, in OdlUS XVI, 110).

¹⁰³ Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-207/99 z dne 4. 7. 2002 (Uradni list RS, št. 65/02, in OdlUS XI, 266). Iz navedene odločbe med drugim izhaja, da mora imeti obdolženec v kazenskem postopku možnost zasliševati priče v zvezi z izjavami, ki so jih dale.

¹⁰⁴ Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-719/03.

¹⁰⁵ Po točki d) tretjega odstavka 6. člena EKČP ima, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, pravico, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič in da doseže navzočnosti in zaslišanje razbremenilnih prič ob enakih pogojih, kot veljajo za obremenilne priče.

¹⁰⁶ Prim. sodbo v zadevi Kostovski proti Nizozemski, št. 11454/85, z dne 20. 11. 1989. ESČP je v tej zadevi odločilo, da je bila s tem, ko pritožniku ni bila dana možnost zaslišanja anonimnih prič, kršena pravica iz tretjega odstavka 6. člena EKČP.

¹⁰⁷ Glej 5. in 47. točko obrazložitve sodbe Okrožnega sodišča, 101. točko obrazložitve sodbe Višjega sodišča in 33. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča.

¹⁰⁸ Četrti odstavek 15. člena Ustave se glasi: »Zagotovljeni sta sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravica do odprave posledic njihove kršitve.«

¹⁰⁹ Sodba št. A 89 z dne 12. 2. 1985, točka 27 obrazložitve.

¹¹⁰ Enako tudi ESČP v zgoraj navedeni zadevi Colozza proti Italiji. Tudi primerjalnopravni pregled pokaže, da velika večina ureditev kazenskega postopka sicer priznava osrednji pomen pravici do sojenja v navzočnosti, a hkrati pod določenimi pogoji dopušča sojenje v nenavzočnosti. Táko sojenje je takó dopustno po zakonski ureditvi avstrijskega, belgijskega, finskega, francoskega, nemškega, nizozemskega, norveškega in švedskega kazenskega postopka. Sojenje v nenavzočnosti izjemoma dopušča celo temu tradicionalno nenaklonjeni pravni sistem Anglije in Walesa (sodba Lordske zbornice v zadevi Regina v. Jones z dne 20. 2. 2002, (2002) UKHL 5). Edina izmed primerjanih pravnih ureditev, ki takšnega sojenja ne dopušča pod nobenim pogojem, je škotska.

¹¹¹ Drugih pogojev, ki izhajajo iz pravice do sojenja v navzočnosti iz druge alineje 29. člena Ustave, Ustavno sodišče v tej odločbi ne obravnava, saj jih ustavna pritožba neposredno ne odpira.

¹¹² Ustavno sodišče je že v sklepu št. Up-24/98 z dne 10. 7. 2002 navedlo, da je prvi odstavek 28. člena Ustave že po svojem besedilu uporabljiv le za ustavnopravno upoštevne kršitve kazenskega materialnega prava.

¹¹³ Glej sklep Ustavnega sodišča št. U-I-220/98 z dne 16. 7. 1998 (OdlUS VII, 155) (velika količina, velika vrednost ali velika nevarnost orožja ali razstrelilnih snovi).

¹¹⁴ Glej sklep Ustavnega sodišča št. Up-356/04, U-I-455/06 z dne 7. 12. 2006 (OdlUS XV, 107) (resna grožnja pri ogrožanju varnosti).

¹¹⁵ Glej sklep Ustavnega sodišča št. Up-541/06 z dne 18. 1. 2008.

¹¹⁶ Glej sklep Ustavnega sodišča št. Up-190/97 z dne 18. 9. 1997 ter odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-213/98 z dne 16. 3. 2000 (Uradni list RS, št. 33/00 in 39/00 – popr., in OdlUS IX, 58) in št. U-I-73/09 z dne 2. 7. 2009 (Uradni list RS, št. 55/09, in OdlUS XVIII, 33).

¹¹⁷ »Namen načela zakonitosti je v tem, da prepreči kazensko obsodbo za dejanje, za katero posameznik ni mogel predvidevati, da je kaznivo.« Glej sklepa Ustavnega sodišča št. Up-62/99 z dne 4. 7. 2000 in Up-437/00 z dne 27. 2. 2003.

¹¹⁸ O zahtevi po ustavnoskladni razlagi zakona glej M. Pavčnik v: M. Pavčnik in A. Novak (ur.), (Ustavno)sodno odločanje, GV Založba, Ljubljana 2013, str. 73–75.

¹¹⁹ Prvi odstavek 261. člena KZ-1 se glasi: »Uradna oseba ali javni uslužbenec, ki zase ali za koga drugega zahteva ali sprejme nagrado, darilo ali kakšno drugo korist ali obljubo oziroma ponudbo take koristi, da bi v mejah svojih uradnih pravic opravila uradno dejanje, ki ga ne bi smela opraviti, ali da ne bi opravila dejanja, ki bi ga morala ali smela opraviti ali kako drugače zlorabila svoj položaj, ali kdor posreduje pri takem podkupovanju, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let in denarno kaznijo.«

¹²⁰ Prim. 8. točko obrazložitve sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-220/98.

¹²¹ Glej npr. 9. in 10. točko na 7. in 8. strani obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča.

¹²² Glej npr. že odločbo Ustavnega sodišča št. Up-347/96 z dne 13. 10. 1999 (OdlUS VIII, 296), 6. točka obrazložitve.

¹²³ Glej sklep Ustavnega sodišča št. Up-689/11 z dne 24. 1. 2012.