Na podlagi drugega odstavka 1. člena Odloka o oskrbi s pitno vodo na območju občin Braslovče, Polzela, Prebold, Tabor, Vransko in Žalec (Uradni list RS, št. 45/20) je Svet ustanoviteljev Javnega komunalnega podjetja Žalec, d. o. o. na 19. seji dne 20. 3. 2020 sprejel
o tehnični izvedbi in uporabi objektov in naprav javnih vodovodov
S tem pravilnikom se urejajo pravila, ki se morajo upoštevati pri projektiranju, gradnji in siceršnji tehnični izvedbi in uporabi objektov in naprav javnih vodovodov v občinah Braslovče, Polzela, Prebold, Tabor, Vransko in Žalec, ki so v upravljanju Javnega komunalnega podjetja Žalec, d. o. o.
Ključna vsebina pravilnika:
I | Splošne določbe |
| – Pomen izrazov |
II | Projektiranje in gradnja vodovodov |
| – Dimenzije vodovodov in vrste cevi |
| – Vgradnja cevi iz nodularne litine |
| – Vgradnja polietilenskih cevi |
| – Globina jarka |
| – Odmiki |
| – Križanja |
| – Zaščite |
| – Vgradnja armatur, fazonov, spojnih elementov in merilno-regulacijske opreme |
| – Zaporne armature |
| – Jaški |
| – Hidranti |
| – Odvzem vode iz hidranta |
| – Avtomatika |
| – Dezinfekcija pitne vode |
| – Zajetje |
| – Črpališče |
| – Vodohran in razbremenilnik |
III | Vodovodni priključki |
| – Merilna mesta in vodomerni jaški |
IV | Nadzor, tehnični pregled in prevzem v upravljanje |
| – Prevzem vodovodov v upravljanje in najem |
| – Prevzem novozgrajenih objektov |
V | Kataster javnega vodovoda |
| – Vsebina elaborata geodetskega načrta |
| – Prenos podatkov v zbirni kataster gospodarske javne infrastrukture |
VI | Varovanje objektov |
VII | Prehodne in končne določbe |
Namen tega pravilnika je urediti tehnično izvedbo in uporabo objektov in naprav javnih vodovodov.
Javni vodovod je sklop medsebojno funkcionalno povezanih naprav, objektov in vodovodov, ki se uporabljajo za izvajanje oskrbe uporabnikov storitev javne službe in posebnih storitev s pitno vodo.
Javna vodovodna infrastruktura so:
1) zajetja,
2) črpališča, prečrpališča,
3) hidroforne postaje,
4) čistilne naprave za pitno vodo,
5) vodovodi,
6) vodohrani – rezervoarji,
7) raztežilnik oziroma razbremenilnik,
8) vodovodno omrežje,
9) omrežje za gašenje požara ‒ hidrantno omrežje,
10) drugi manjši objekti in naprave, ki se uporabljajo za pravilno in nemoteno obratovanje vodovodnih sistemov in jih glede na njihovo funkcijo obravnavamo kot njihov sestavni del.
V tem pravilniku uporabljeni izrazi in pojmi imajo naslednji pomen:
(upravljavec javne vodovodne infrastrukture je JKP Žalec, d. o. o.)
a) uporabnik storitev javne službe je vsaka fizična ali pravna oseba, ki uporablja vodo iz javnega vodovoda skladno z odlokom;
b) voda v javnih vodovodnih sistemih se obravnava kot pitna voda skladno z odlokom;
c) vodni vir je splošen izraz za možnost zajemanja pitne vode;
d) zajetje je objekt za zajemanje pitne vode;
e) črpališča ali prečrpališča so objekti, v katerih so nameščene črpalke za črpanje, prečrpavanje in dezinfekcijo pitne vode;
f) hidroforji ali hidroforne postaje na javnem vodovodnem omrežju imajo funkcijo dvigovanja tlaka v omrežju;
g) vodovod je objekt za transport pitne vode;
h) vodohran ‒ rezervoar je objekt za hrambo pitne vode;
i) raztežilnik oziroma razbremenilnik je objekt za znižanje obratovalnega tlaka;
j) reducirni jašek je jašek, v katerem je nameščen reducirni ventil za znižanje tlaka;
k) vodovodno omrežje je sistem vodovodov, ki ga delimo na transportno, primarno in sekundarno omrežje;
l) transportno omrežje so vodovodi večjih presekov za transport pitne vode na večje razdalje od vodnih virov do primarnega vodovodnega omrežja;
m) primarno omrežje so vodovodi večjih presekov za transport pitne vode od zajetij ali črpališč do vodohranov oziroma do sekundarnega vodovodnega omrežja;
n) sekundarno omrežje so vodovodi ali omrežje manjših presekov za oskrbovanje sosesk, delov sosesk ali manjših naselij za neposredno priključevanje uporabnikov;
o) javno vodovodno omrežje v zasebni lasti so skupinski ali individualni vodovodni priključki različnih dimenzij (od DN 20 mm dalje), skladni z odlokom, zaključijo se z obračunskim vodomerom, ki meri porabo vode in uporabnikom zagotavlja odjem vode iz javnega vodovodnega omrežja;
p) zračnik je element za odzračevanje vodovoda;
q) blatnik je element za praznjenje in izpiranje vodovoda;
r) jašek je betonski ali plastičen objekt na vodovodu, ki se uporablja za namestitev zasunov, zračnikov, blatnikov in merilnih mest tlaka in pretoka;
s) vodomerni jašek je objekt, v katerem je nameščen vodomer;
t) obračunski vodomer je naprava za merjenje količin porabljene pitne vode skladno z odlokom;
u) interni vodomer je naprava, ki je nameščena za obračunskim vodomerom in se uporablja le za interno porazdelitev stroškov pitne vode;
v) zasun je zaporni element na vodovodu (ventil);
w) hidrant je element na vodovodu, ki se uporablja za odvzem vode iz vodovodnega omrežja pri gašenju požarov, v izjemnih primerih tudi za dobavo pitne vode;
x) vodovodni priključek je del javnega vodovoda med sekundarnim omrežjem in obračunskim vodomerom pri uporabniku.
y) Odlok je Odlok o oskrbi s pitno vodo na območju občin Braslovče, Polzela, Prebold, Tabor, Vransko in Žalec (Uradni list RS, št. 45/20).
II. PROJEKTIRANJE IN GRADNJA VODOVODOV
Pri načrtovanju, gradnji in rekonstrukciji vodovoda je treba poleg predpisov, ki urejajo tovrstno gradnjo, upoštevati še določila tega pravilnika ter predhodno pridobiti mnenje, soglasje oziroma pogoje upravljavca, skladno z veljavnimi predpisi.
(dimenzije vodovodov in vrste cevi)
(1) Za vse objekte in naprave javnega vodovoda ter vodovodne priključke se lahko uporabljajo cevi za nazivni tlak NP 1.25, 1.6, 2.5 in 4.0 MPa oziroma 12.5, 16, 25 in 40 bar.
(2) Pri gradnji vodovoda se smejo uporabljati naslednje dimenzije in vrste cevi:
– cevi iz nodularne litine (litoželezne duktilne cevi ‒ notranji premer v mm) DN 80, 100, 125, 150, 200, 250, 300, 350, 400 itd.,
– polietilenske cevi (PE-cevi ‒ zunanji premer v mm): DN 32, 40, 50, 63, 90, 110, 125.
(3) Vrste cevi morajo po kakovosti odgovarjati tehničnim predpisom in standardom, ki veljajo na območju EU in Republike Slovenije, ter ustrezati pogojem upravljavca, danimi s soglasji in z mnenji.
(vgradnja cevi iz nodularne litine)
(1) Litoželezne cevi iz nodularne litine se vgrajujejo:
– za vodovode, ki potekajo v cestnih telesih, ter pri njihovem prečkanju;
– pri prečkanju vodotokov v sifonu;
– za transportne, primarne vodovode, vključno od DN 150 mm navzgor;
– za primarne in sekundarne vodovode ter praviloma za vodovode na območjih večjih tlakov in pod utrjenimi površinami.
(2) Cevi iz nodularne litine morajo biti izdelane na obojko z utorom za sidrani razstavljivi spoj (VRS, UNI Ve …), vključno s primernimi tesnili in z razstavljivim sidrnim spojem, ali cevi, izdelane na obojko (STD ali TYTON), vključno s primernimi tesnili:
– tlačni razred cevi je C40‒C64 (glede na premer cevi) po standardu SIST EN 545;
– zunanja zaščita mora biti primerna glede na tip zemljine, v katero se vgrajuje vodovod;
– notranja zaščita je cementna obloga po EN 545 in ustreznost za pitno vodo;
– tesnilni material za pitno vodo iz elastomerne gume EPDM, po standardu SIST; če standard SIST ne obstaja, se lahko uporabi standard EN 681-1;
– debelina stene cevi za pitno vodo je podana v standardu SIST EN 545.
(3) Področja vgradnje cevi z različnimi zunanjimi zaščitami v odnosu do različno agresivne okoliške zemlje so opredeljena z naslednjimi zahtevami:
– Cevi iz nodularne litine, ki so na zunanji strani zaščitene z 200 g/m2 pocinkanega sloja in zaključnim slojem, se lahko vgrajujejo v zemljo z upornostjo nad 2500 Ohm.cm oziroma do 1500 Ohm.cm, če se polagajo nad ravnijo podtalnice. To je zemlja z nizko agresivnostjo, kot so pesek, apnenec ali gramoz. Področje mora biti suho, brez prisotnosti podtalnice. V bližini vodovoda naj ne bi bili viri električnega onesnaževanja, kot so katodno zaščiteni jekleni vodovodi, daljnovodi ali železniška proga.
– Cevi iz nodularne litine, ki so na zunanji strani zaščitene s 400 g/m2 zlitine Zn+Al (razmerje 85 %:15 %) in z modro epoksidno zaščito, se vgrajujejo v večino različnih tipov zemlje z upornostjo od 2500 do 500 Ohm.cm. To so vlažna področja, področja z možnostjo različnih vrst onesnaževanja, kot so industrijsko ali kmetijsko onesnaženje (tekoča gnojila, neustrezni vodovodi), z mešanimi plastmi zemlje, ki imajo različne električne potenciale, zemlja z vrednostjo pH manj od 6, ko razmere v zemlji pospešujejo rast anaerobnih bakterij. Taka področja pogosto najdemo v mestih in na kmetijskih površinah.
– Cevi iz nodularne litine, ki so na zunanji strani zaščitene s polietilenom (poliuretanom) debeline 900 mikronov, se vgrajujejo v najbolj agresivno zemljo z upornostjo, ki je manjša od 500 Ohm.cm. To je zemlja, ki je slabo prezračena, kot so glina, lapor, šota, zemlja z zelo nizkim ali zelo visokim pH (zelo kisla ali zelo bazična) in zemlja z morsko podtalnico. Cevi s PE-zaščito se vgrajujejo tudi na področja velikih blodečih tokov, saj zunanja zaščita predstavlja popolno izolacijo med okolico in kovino. Za take primere vgradnje morajo biti tudi fazonski kosi (in vsi ostali elementi vodovoda) zaščiteni z minimalno 250 mikroni epoksidne zaščite.
(vgradnja polietilenskih cevi)
(1) Polietilenske cevi se vgrajujejo v:
– močvirnih zemljiščih,
– nasipanih zemljiščih,
– plazovitih zemljiščih,
– ostalih neutrjenih površinah (zelenice, travniki, kmetijska zemljišča ipd.).
(2) Polietilenske cevi se uporabljajo za gradnjo vodovodnih priključkov in sekundarnih vodovodov, za vgradnjo v zaščitno cev do premera 125 mm. Biti morajo skladne s standardom ISO 4427, za obratovalni tlak minimalno 16 bara.
Globina jarka mora biti takšna, da bo nad temenom položene cevi primarnih in sekundarnih vodovodov v voznih površinah najmanj 1,3 m, v nevoznih površinah pa najmanj 1,1 m zasipa, oziroma da bo cev pod mejo zmrzali in skladno s statično obremenitvijo (porušitvijo) cevi. Maksimalna globina javnih vodovodov praviloma ne sme presegati 2,5 m raščenega terena; v izjemnih primerih je na krajših odsekih (do 30 m) in le ob soglasju upravljavca dovoljena tudi večja globina.
Dno jarka mora biti izkopano in izravnano po dani niveleti s točnostjo ±3 cm. Širina dna jarka mora znašati najmanj 50 cm, oziroma DN cevi +40 cm. Na dnu jarka, ki poteka v terenu IV., V. ali višje kategorije in v mešanem terenu III., IV. kategorije, je ob polaganju vodovoda treba pripraviti posteljico debeline 10 cm iz peska granulacije 0‒8 mm, cev pa je treba obsuti in prekriti z enakim materialom v debelini 15 cm nad temenom.
(1) Trajno grajeni objekti morajo biti odmaknjeni od:
– transportnega vodovoda najmanj 5 m,
– primarnih in sekundarnih vodovodov najmanj 3 m,
– vodovodnih priključkov najmanj 1 m.
(2) Če predpisanih odmikov ni mogoče doseči, je treba vodovod položiti v vodotesno zaščitno cev. Odmik vodovoda od greznic, IMKČN in drugih odlagališč z zdravju škodljivimi agresivnimi in nevarnimi snovmi, za katere je potrebna prisilna drenaža med vodovodom in virom onesnaženja, je najmanj 5 m.
(3) Odmiki vodovoda od posameznih dreves ali drevoreda znašajo minimalno 3 m.
(4) Na trasi vodovoda ni dovoljena izgradnja podzemnih in nadzemnih objektov, sajenje dreves ter postavljanje barak, garaž, ograj, drogov javne razsvetljave in drugih podzemnih inštalacij.
(5) Projektant mora pri manjših odmikih pridobiti dodatne tehnične pogoje upravljavca.
(odmiki od ostalih komunalnih vodov)
Horizontalni odmiki oboda vodovoda od ostalih komunalnih vodov morajo znašati najmanj:
a) kanalizacija (meteorna, fekalna ali mešana), ki poteka na manjši, enaki ali večji globini kot vodovod ‒ 1,5 m (pogoji upravljavca na konkretnem projektu);
b) energetski kabli, PTT-kabli, kabelska TV in kabli javne razsvetljave, ki potekajo na enaki ali manjši globini kot vodovod ‒ 1 m;
c) toplovod ‒ 1 m;
d) magistralni plinovod skladno z določili upravljavca plinovoda;
e) mestni plinovod:
– do globine plinovoda 1 m ‒ 0,80 m,
– globine plinovoda od 1 m do 2 m ‒ 1,30 m,
– globine plinovoda nad 2 m ‒ 2,00 m.
(izjema pri določitvi odmikov)
Če zaradi terenskih razmer ni možno zagotoviti predpisanih odmikov, mora projektant v dogovoru s pristojno strokovno službo upravljavca določiti način izvedbe. Vodovod mora biti projektiran in izveden tako, da je zaradi vzdrževanja in popravil na vsakem mestu možen dostop z ustrezno mehanizacijo.
(1) Pri križanju javnega vodovoda z drugimi podzemnimi napeljavami javni vodovod načeloma poteka horizontalno (brez vertikalnih lomov). Križanja javnega vodovoda s komunalnimi vodi morajo potekati pravokotno, izjemoma je lahko kot prečkanja osi javnega vodovoda in osi druge podzemne inštalacije med 45° in 90°. Kot križanja ne sme biti manjši od 45°.
(2) Vertikalni odmiki vodovoda morajo pri križanju z drugimi komunalnimi vodi znašati najmanj:
– kanalizacija | 0,6 m, |
– toplovodna kineta | 0,5 m, |
– energetski, telekomunikacijski ali kabli javne razsvetljave | 0,5 m, |
– plin | 0,5 m. |
(3) Minimalni odmik je najkrajša razdalja med obodoma cevi kanalizacije in vodovoda, oziroma stene kinete in vodovoda, oziroma točke na obodu (zaščiti) kabla do oboda vodovoda.
(4) Vsi ostali komunalni vodi morajo biti na mestih križanj v zaščitni cevi in ustrezno označeni. Pri križanju mora biti izvedena mehanska zaščita vodovoda skladno s pogoji, navedenimi v 18. členu tega pravilnika.
(križanje z ostalimi komunalnimi vodi)
(1) Pri križanju vodovodov z ostalimi komunalnimi vodi morajo biti vodovodi po izkopu in položitvi zaščiteni pred ponovnim zasutjem s podbetoniranjem v dolžini do raščenega terena.
(2) Če poteka vodovod pod fekalno kanalizacijo, se mora levo in desno od osi kanala zaščititi z zaščitno cevjo v takšni dolžini, da je nasprotna kateta kotu, ki ga tvorita osi kanalizacije in vodovoda, dolga najmanj 2 m, ustji zaščitne cevi morata biti vodotesni.
Pri križanju vodovoda z železnico mora vodovod potekati v zaščitni cevi pod kotom 90°, ustji cevi morata biti zunaj območja železniške trase. Izvedena mora biti ustrezna zaščita pred blodečimi tokovi ter predvidene ustrezne meritve. Pri križanju vodovoda s prometno potjo mora biti ta del vodovoda izveden v zaščitni cevi ali iz cevi iz nodularne litine.
(1) Pri podzemnem prečkanju vodotoka se cevi polagajo v primerno izkopane jarke v dnu vodotoka. Način izkopa, polaganje javnega vodovoda in zasip so odvisni od vrste vodotoka (širina, velikost pretoka ipd.) in oblike ter vrste terena brežin (strmi, položni, raščen teren, plazovit itd.).
(2) S primerno izbranim načinom polaganja javnega vodovoda (vodeno vrtanje in uvlačenje vodovoda, potiskanje, polaganje celotnega vodovoda, ki je sestavljen na bregu, s pomočjo pontona ali samostojno plavajočega vodovoda) je možno izvajati podzemno prečkanje praktično za vse velikosti javnih vodovodov ter za velike razdalje (100 m in več), odvisno od razpoložljive opreme, ki je potrebna za tovrstno delo. Vsako podzemno prečkanje vodotoka je treba načrtovati posebej. Pri tem je treba upoštevati navodila proizvajalcev cevi, izkušnje izvajalcev, ki ta dela opravljajo, in zahteve upravljavca.
(obešanje na nadzemno gradbeno konstrukcijo)
(1) Potek vodovoda mora biti usklajen z izvedbo nosilne konstrukcije in vozišča. Padec oziroma vzpon vodovoda mora biti usklajen s potekom drugega dela vodovodne inštalacije pred mostom in za njim. Najvišji del vodovoda naj bo lociran na eni od brežin, tam, kjer se vodovod spet spusti v zemljino. Na tem mestu je treba predvideti jašek z vgrajeno opremo za odzračevanje in dozračevanje (preprečitev nastanka vakuuma).
(2) V izjemnih primerih, ko ni možno izvesti odzračevalnega jaška v brežinah, se lahko predvidi odzračevanje v sredini razpona mostu. Jašek mora biti v katerem koli primeru izvedbe ustrezno velik za vzdrževanje opreme in dostop do nje. Do jaška mora biti vzdrževalni službi zagotovljen neoviran dostop. Jašek mora imeti drenažo in mora biti toplotno izoliran (pri izvedbi v mostni konstrukciji). Vodovod mora potekati pod mostno konstrukcijo na zunanji ali notranji strani nosilca mostu, odvisno od drugih zahtev prilagojeno tem zahtevam.
(3) Predvideti je treba pritrjevanje (obešanje) vodovoda na mostno konstrukcijo. Pri izbiri trase in načina pritrjevanja je treba upoštevati minimalni potrebni prostor za montažo na obeh straneh vodovoda (vsaj 0,5 m). Glede na tip konstrukcije mostu je treba predvideti fiksno točko in drsne podpore (konzole) vodovoda ter upoštevati možne maksimalne raztezke in pomike mostne konstrukcije v odvisnosti od temperaturnih in drugih pomikov mostne konstrukcije. Vodovod mora biti izveden in pritrjen tako, da bodo preprečeni vplivi drugih inštalacij in konstrukcij nanjo. Vzdolžne pomike, ki jih povzročijo raztezki konstrukcije, je treba ustrezno kompenzirati. Konzole morajo preprečevati vse neustrezne prečne pomike vodovoda.
(4) Predvideti je treba tipske montažne elemente za pritrjevanje vodovoda na mostno konstrukcijo, ki omogočajo hitro in preprosto montažo na dokončno zgrajeni objekt mostu ter časovno ne ovirajo izvajanja gradbenih del.
(5) Vodovod, ki poteka pod mostno konstrukcijo, mora biti toplotno izoliran. Predvidijo naj se cevi s toplotnim zaščitnim plaščem, pri manjših premerih pa tudi grelni kabel za odtajanje cevi.
(6) Posebej je treba obdelati prehod vodovoda v zemljo tako, da izoliran del vodovoda sega do globine najmanj 1,0 m. Pri novih mostovih naj bo praviloma predvideno polaganje vodovoda v kineto.
Javni vodovodi morajo biti zgrajeni po navodilih proizvajalcev cevi tako, da imajo zadostno trdnost za prenašanje statičnih in dinamičnih obremenitev. Trasa vodovoda naj poteka tako, da je ob okvari možen izkop s strojem z izkopnim orodjem in omogočeno varno delo delavcev.
(1) Vodovodne cevi se zaščitijo z zaščitno cevjo tam, kjer je treba prestreči mehanske obremenitve, doseči toplotno zaščito in omogočiti vzdrževanje.
(2) Za zaščito vodovodov v povoznih površinah se uporabljajo jeklene cevi, cevi iz nodularne litine ali obbetonirane PE- in PVC-cevi. Dolžina in presek zaščitne cevi sta odvisna od velikosti vodovoda, vrste cevi (materiala) in možnosti izvleka. Trasa vodovoda mora biti pred vstopom in izstopom iz zaščitne cevi izvedena tako, da je možen izvlek cevi.
(3) Izvedba mora biti takšna, da omogoča potisk ali izvlek prazne vodovodne cevi (obvezna uporaba tipskih distančnikov, drsnikov ‒ sani, uporaba sidrnih spojev na ceveh). Zaščitne cevi se morajo zaključiti z manšetami iz gumija.
(4) Zaščita pred morebitnim onesnaženjem se doseže z:
– zadostnimi odmiki vodovoda od možnih virov onesnaženja,
– uporabo cevi z dodatnim zaščitnim slojem,
– vgradnjo vodovoda v zaščitno cev.
(5) Na območjih, kjer obstaja možnost oziroma nevarnost onesnaženja in so kot zaščita predvidene zaščitne cevi, se morajo zaščitne cevi preizkusiti glede vodotesnosti.
(vgradnja armatur, fazonov, spojnih elementov in merilno-regulacijske opreme)
(1) V vodovodni sistem se lahko vgrajujejo samo tiste armature, spojni kosi in oprema, ki so izdelani in preizkušeni po ustreznih standardih in imajo za to ustrezno dokazilo ter za katere proizvajalec zagotavlja najmanj desetletno garancijo.
(2) V izjemnih primerih, ko zaradi terenskih razmer ni mogoče vgraditi standardnega elementa, se ta lahko izdela po meri. Pri izbiri materiala in konstrukcijske oblike je treba upoštevati obratovalne razmere, zaščito proti koroziji in inkrustaciji ter higiensko neoporečnost.
(3) Praviloma se vse armature na vodovodih, do vključno DN 200 mm, vgrajujejo v zemljo brez jaškov na lahko dostopnih mestih, kar omogoča stalno in hitro regulacijo, kontrolo, vzdrževanje in potrebno zamenjavo.
Pri načrtovanju je treba izbrati tak sistem in način izvedbe spajanja cevi, armatur in opreme, ki bo zagotavljal najmanj sestavnih delov ter omogočal najbolj ekonomično montažo (bajonetni spoj, spajanje brez vijačenja ipd.).
(material prirobničnih fazonskih elementov)
Vsi prirobnični fazonski elementi (T, FFK, Q, N, E, F itd.) morajo biti iz nodularne litine. Izdelani morajo biti v EU skladno z veljavnimi standardi.
(spajanje prirobničnih fazonskih elementov)
Za spajanje prirobničnih fazonskih elementov se uporabljajo vijaki in matice iz nerjavnega jekla:
– vijaki kakovosti A2,
– matice kakovosti A4.
(tesnjenje prirobničnih fazonskih elementov)
Za tesnjenje prirobničnih fazonskih elementov se uporabljajo medprirobnična ploščata tesnila, ojačana s togim kovinskim vložkom. Izjemoma se lahko uporabljajo medprirobnična ploščata tesnila brez ojačitve, samo po predhodnem soglasju upravljavca.
(1) Za zaporne armature se za vse dimenzije uporabljajo zasuni z mehkim tesnjenjem (EV) iz nodularne litine, notranje in zunanje prašno barvani. Zasuni morajo biti izvedeni z bajonetnim zaklepom in s popolno protikorozijsko zaščito. Zapiranje zasuna mora biti preko zaporne plošče iz nerjavnega jekla in ekscentričnega diska, ki onemogoča poškodbe pri zapiranju. Zaporna plošča mora v odprtem položaju omogočati neoviran pretok vode. Zasuni so lahko vgrajeni neposredno na cevi oziroma T-kosu ali kot navrtalni zasuni (za odcepe 32‒63 mm) z vertikalnim izhodom in vrtljivim kolenom (360°).
(2) Pri vgradnji v zemljo se uporabi pripadajoča teleskopska vgradna garnitura – pritrjevanje na zasun z duktilnim navojnim nastavkom brez dodatnih zatičev in vijakov. Pod cestno kapo se obvezno namesti nosilna podložna plošča iz umetnega materiala, ki ustreza tipu vgradne garniture, ter cestna kapa minimalne višine 200 mm. Ohišje kape in pokrov morata biti iz nodularne litine, bitumensko zaščitena, pokrov pa še dodatno protikorozijsko epoksiprašno zaščiten. Naleganje pokrova je konusno s podaljšanim zobom (pokrov mora biti visok najmanj 1/10 višine cestne kape), kar povečuje stabilnost in preprečuje hrupnost in izvlek oziroma poškodbo pokrova. Pokrov mora biti v celoti odstranljiv in lahko zamenljiv ob poškodbi. Kapo je možno prilagajati glede na teren s pripadajočimi distančnimi obroči.
(3) V neutrjenih površinah se okoli cestne kape namesti betonski obroč kvadratne oblike z odprtino sredi obroča, prilagojeno velikosti cestne kape.
(načini vgradnje armatur)
Vsi lomi in odcepi na vodovodih (DN ≥ 50) morajo biti izvedeni s sidrnimi spoji in obbetonirani. Velikost betonskega bloka je odvisna od osne sile. Z detajlom izvedbe se določi v projektu PZI. Sidrna dolžina vodovoda ne sme biti manjša od 12 m.
(1) Na mestih javnega vodovoda, kjer se lahko med obratovanjem nabira zrak, se morajo na osnovi projektne dokumentacije vgraditi avtomatski zračniki. Zračniki se uporabljajo tudi za odzračevanje pri polnjenju in dovod zraka pri praznjenju javnega vodovoda.
(2) Praviloma se izvedejo kot podzemni zračniki DN 80 mm, z vgradno garnituro iz nerjavnega materiala, s pripadajočo cestno kapo in z drenažnim elementom, ter zagotavljajo nadgradnjo varovanja proti poplavitvi zračnika.
Vodovodi morajo biti v najnižjih točkah in na zaključkih cevi opremljeni z izpusti. Čistilni izpusti se pri dimenzijah, do vključno DN 50 mm, izvedejo kot podzemni hidrant, od dimenzije DN 80 mm pa kot izpust s T-kosom, z zapornim zasunom in žabjim pokrovom. Izjemoma lahko tudi z nadzemnim hidrantom.
(vgradnja zapornih armatur)
(1) Praviloma se vse zaporne armature vgradijo z zasutjem v terenu brez jaška.
(2) Razdalja med zapornimi armaturami ne sme biti večja od:
– 1000 m na transportnih vodih,
– 500 m na primarnih in sekundarnih vodih.
(3) Zaporne armature morajo biti obvezno vgrajene:
– na odcepu vodovoda primarnega in sekundarnega vodovoda v vseh smereh,
– na priključku za hidrant,
– na priključku za zračnik,
– na priključku blatnika ali izpusta,
– pred in za čistilnim kosom,
– pred in za vodomerom,
– pred in za reducirnim ventilom,
– neposredno na vodovod, tako da je omogočeno zapiranje posameznih vodovodov ali delov vodovodnega sistema.
(označevanje elementov vodovoda)
(1) Vodovodne armature (zasuni, zračniki, blatniki, izpusti, sifoni pri prečkanju vodotokov) in podzemni hidranti, ki so vgrajeni na vodovodnem omrežju, morajo biti označeni z označevalnimi tablicami.
(2) Označevalne tablice morajo biti nameščene na vidnem mestu v neposredni bližini vgrajene armature, praviloma na samostojnem drogu, ki je namenjen samo namestitvi označevalne tablice za javni vodovod. Kadar ni možnosti za postavitev droga, se tablica namesti na drugo ustrezno mesto (ograja, stena ipd.).
(3) Na označevalnih tablicah so poleg koordinat oddaljenosti armature ali podzemnega hidranta od označevalne tablice navedeni še podatki o vrsti armature in dimenziji vgrajenega vodovoda.
(4) Za označevanje vodovodnih armatur in podzemnih hidrantov se uporabljajo označevalne tablice po standardu, ki določa mere, obliko, vsebino in izvedbo označevalne tablice.
(5) Vodovod se označi tako, da se 50 cm nad njim položi ustrezen trak z napisom VODOVOD za označitev poteka vodovoda.
(1) Na vodovodno omrežje se za potrebe obratovanja vodovodnega sistema vgrajujejo jaški za nameščanje zapornih in regulacijskih elementov.
(2) Jaški se delijo na:
– jaške za vodovodne armature, ki se uporabljajo za zapiranje, regulacijo, zračenje, čiščenje, zniževanje tlaka in ostalo (armaturni jaški);
– jaške za povišanje tlaka v omrežju (hidroforni jaški);
– jaške za nameščanje kontrolnih in merilnih naprav (kontrolni in merilni jaški);
– jaške za nameščanje vodomerov (vodomerni jaški).
(3) Velikost jaška določa njegova namembnost, montažni odmik vseh prirobnic od stene in možnost vstopa. Razdalja med zadnjo prirobnico in steno jaška mora biti na vseh straneh najmanj 30 cm.
(4) Vstopna odprtina na jašku mora biti praviloma zunaj prometnih površin. Iz krovne plošče se na vstopnem mestu izvede vstopni podaljšek tlorisne dimenzije 100 krat 100 cm, ki mora zunaj povoznih površin segati 15 cm nad okoliški teren. Najmanjša vstopna odprtina je standardnih dimenzij 60 krat 60 cm. Odprtina je odvisna od velikosti elementov, ki so vgrajeni v jašku, in mora omogočati njihovo vgradnjo in zamenjavo brez njenega povečanja.
(5) Na mestu vstopne odprtine je vgrajena vstopna lestev iz nerjavnega materiala. Vstopna odprtina mora biti zamaknjena glede na steno jaška in vstopnega podaljška tako, da je vstopna lestev ne prekriva, oziroma ta ne sega v njo. Nad vstopno odprtino se mora izvesti fiksno ali snemljivo (natično) vstopno držalo neto višine 100 cm iz nerjavnega materiala, ki se po uporabi obesi v sam jašek. Jaški morajo biti opremljeni s pokrovi, ki ustrezajo pričakovani nosilnosti na mestu objekta. Na povoznih površinah se uporabijo pokrovi iz nodularne litine z napisom VODOVOD. Na nepovoznih površinah se vgradijo pokrovi iz nerjavnega materiala, ki so opremljeni s tečaji, z verigo za preprečitev prevračanja, natičnim držalom za fiksiranje v odprtem položaju, s ključavnico in termoizolacijo. Pokrov mora biti izveden in vgrajen tako, da onemogoča dostop meteorne vode v jašek.
(6) Za demontažo armatur nad DN 250 mora biti ustrezna demontažna odprtina s pokrovom ali demontažen strop iz armiranobetonskih plošč, ki ima vgrajena najmanj dva elementa za dviganje.
(7) Nad betonsko ploščo jaška mora biti najmanj 30 cm nasutja.
(8) Izvedba jaška mora biti vodotesna.
(9) Vsak jašek mora imeti praviloma urejeno odvodnjavanje s talnim sifonom za odtok vode, ki se nabere v jašku. Jaški z vgrajenimi zračnimi, reducirnimi in varnostnimi ventili morajo imeti izvedeno stalno odvodnjavanje iz jaška.
(10) Jašek mora imeti pod vstopno odprtino na dnu izdelano poglobitev, ki se uporablja za črpanje oziroma odvajanje vode iz jaška. Minimalna velikost poglobitve znaša 40 krat 40 krat 20 cm in je izdelana tako, da ne ogroža statike trdnosti temeljev jaška. Na dnu jaška se izvede naklonski beton s 5 % padcem proti poglobitvi.
(11) Prehodi skozi steno jaška se morajo izvesti s fazoni iz nodularne litine ali z nerjavnimi fazonskimi kosi.
(12) Jaški v terenu z visoko podtalnico morajo biti zavarovani pred delovanjem vzgona.
(dimenzije in lokacije jaškov)
Dimenzije in lokacije jaškov se določijo s projektom, ki mora poleg drugih pogojev upoštevati še naslednja pravila:
– višina jaška, merjena od dna do spodnje strani stropne konstrukcije, mora biti najmanj 1,80 m, pri čemer je rob najvišjega dela spojnega kosa ali armature najmanj 100 cm pod stropom, spodnji rob pa najmanj 50 cm nad dnom jaška;
– širina jaška mora biti takšna, da je razdalja med zunanjim robom vgrajenih armatur in steno jaška na strani vstopne odprtine najmanj 120 cm ter 50 cm na nasprotni strani vstopne odprtine;
– dolžina jaška je seštevek dolžin vseh v jašek vgrajenih armatur, povečana za najmanj 70 cm;
– jaški so praviloma pravokotne oblike, le v izjemnih primerih se lahko uporabijo tipski jaški drugačnega tlorisa;
– imeti morajo vgrajene zračnike za prezračevanje.
(1) Hidranti se vgrajujejo na sekundarnem omrežju oziroma izjemoma na primarnem omrežju na način, ki ga določajo predpisi o požarni varnosti. Na priključku morajo imeti zasun. Minimalna dimenzija vodovoda, na katerega se lahko priključi hidrant, je DN 100 mm.
(2) Lokacijo, način izvedbe in število hidrantov, skladno z veljavno zakonodajo s področja Varstva pred požarom in drugimi naravnimi nesrečami, določi projektant v projektni dokumentaciji.
(1) Hidranti dimenzije DN 80 mm so lahko podzemni in nadzemni.
(2) Nadzemni se vgrajujejo povsod, kjer ne ovirajo prometa in ne omejujejo funkcionalnosti zemljišča.
(3) Podzemni hidrant se sme zasipati le z gramoznim materialom oziroma skladno z navodili proizvajalca. Vrh glave podzemnega hidranta mora biti 10‒20 cm pod niveleto terena. Hidrantne kape pri podzemnih hidrantih morajo biti podbetonirane. Velikost betonske plošče pod hidrantno kapo mora znašati 40 krat 50 krat 10 cm z odprtino v sredini za hidrantno kapo. Podbetoniran mora biti tudi N-kos, na katerem je montiran hidrant.
(4) Dostopnost do hidranta in preverjanje delovanja zagotavlja njegov lastnik, brezhibno delovanje pa zagotavlja upravljavec vodovoda.
(omrežja za napajanje hidrantov)
(1) Omrežja, ki se uporabljajo izključno za napajanje hidrantov, so lahko javna ali interna. Javna so sekundarni vodovodi z vgrajenimi hidranti in potekajo po javnem ali zasebnem zemljišču, vzdržuje pa jih upravljavec vodovoda.
(2) Interno hidrantno omrežje je del interne inštalacije za merilnim mestom (vodomerom). Vzdržuje ga lastnik omrežja. V internih hidrantnih omrežjih mora biti zagotovljeno kroženje vode.
(označevanje podzemnih hidrantov)
Podzemni hidranti morajo biti obvezno označeni z označevalnimi tablicami. Oblika in velikost označevalne tablice je predpisana z ustreznim standardom.
(požarna varnost, če ni tehničnih možnosti za hidrantna omrežja in hidrante)
Na območjih, kjer ni tehničnih možnosti za priključevanje hidrantov in hidrantnih omrežij na javni vodovod, se mora požarna varnost zagotavljati na druge načine, ki jih določi projektant v projektni dokumentaciji.
(odvzem vode iz hidranta)
(1) Hidranti na javnem vodovodnem omrežju so namenjeni izključno požarni varnosti ter morajo biti ves čas dostopni in v brezhibnem stanju.
(2) Odvzem vode iz hidrantov je dovoljen samo v primerih, ko se voda uporabi za gašenje požarov in za odpravo posledic drugih elementarnih nezgod. Ostali odvzemi pitne vode iz javnih hidrantov skladno z odlokom so brez izdanega soglasja upravljavca prepovedani.
(1) Tlačni preizkus vodovoda se opravi na vsakem novozgrajenem ali obnovljenem javnem vodovodu, s čimer se ugotovi tesnost oziroma pravilnost izvedbe cevi, spojev, fazonskih in ostalih elementov vodovodov, kot tudi temeljenja (sidranja).
(2) Za vse novogradnje mora certificiran laboratorij izvesti tlačni preizkus. Poročilo o tlačnem preizkusu morata potrditi nadzorni organ in pooblaščen predstavnik upravljavca. Potrjeno poročilo o tlačnem preizkusu je obvezni sestavni del investicijsko-tehnične dokumentacije.
(3) Tlačni preizkus je treba izvesti v dveh fazah:
– tlačni preizkus samega vodovoda brez naprav (izpusti, hidranti, zračniki) in priključkov,
– tlačni preizkus vodovoda vključno z napravami in priključki.
(dezinfekcija novozgrajenih objektov)
(1) Po zaključku gradnje novih vodovodov in obnovitvah daljših odsekov obstoječih vodovodov je treba javne vodovode in vodovodne priključke dezinficirati.
(2) Dezinfekcijo izvaja pooblaščen izvajalec. Po opravljeni dezinfekciji se izvede vzorčenje za mikrobiološko in fizikalno-kemično analizo pitne vode. O uspešno opravljeni dezinfekciji se izda potrdilo. Na osnovi tega potrdila se sme javni vodovod vključiti v obratovanje.
(3) Kadar se pri izvajanju vzdrževalnih in manjših obnovitvenih del že z izpiranjem s pitno vodo dosežejo uspešni rezultati, dezinfekcija s sredstvom za dezinfekcijo ni potrebna.
(4) Izpiranje s pitno vodo je uspešno, kadar:
– se na mestu vzorčenja pojavi sled rezidualnega klora;
– so izvidi rednih preiskav pitne vode na obravnavanem območju skladni z zahtevami zakonodaje.
(1) Skladno s pogoji dobavitelja električne energije je treba izvesti ustrezno zaščito pred previsoko napetostjo dotika. Pri uporabi tokovnega zaščitnega stikala je treba dograditi napravo za ponovni avtomatski vklop.
(2) Za pomembnejše objekte je treba predvideti pomožno napajanje.
(3) Oprema v elektroomarah mora biti prilagojena (ustrezno preklopno stikalo, vtikač ipd.) za priklop mobilnega generatorja.
(4) Vsa oprema, ki deluje v ročnem režimu ali samodejnem avtomatskem režimu in je pred izpadom električne energije delovala, se mora po normalizaciji razmer samodejno ponovno vključiti. Ponovni zagon posameznih delov mora biti v fazah, ki zagotavljajo, da maksimalne zahteve po električni energiji ne presežejo zmogljivosti sistema.
(1) Krmilni tokokrogi morajo biti načrtovani tako, da bo možen ročni (lokalni) ali avtomatski (daljinski) vklop in izklop posameznega pogona. Vsak elektromotorni pogon se mora napajati preko ustreznega kontaktorja, mehkega zagona ali frekvenčnega regulatorja.
(2) Frekvenčni pretvorniki in mehki zagoni naj se predvidijo za elektromotorne pogone – črpalke. Obvezna je uporaba ustreznih EMC filtrov zaradi zaščite pred motnjami v lokalnem okolju in v elektro energetskem omrežju.
(3) Merilni tokokrogi (raven, tlak itd.) naj se napajajo preko ustreznega online UPS-a. Pri izvedbi je treba upoštevati izvedbo na obstoječih objektih zaradi unifikacije opreme.
(4) Glede same izvedbe posameznih razdelilcev je treba upoštevati že izveden sistem krmiljenja na obstoječih objektih zaradi unifikacije opreme.
(5) Vsi elementi lokalne avtomatike (varovalke, kontaktorji, frekvenčni regulatorji, mehki zagoni, releji, stikala, prikazovalniki, PLC in telemetrični del) naj bodo vgrajeni v eno omaro. Interne povezave z vmesnimi omaricami in na to posebej še telemetrične omare niso dopustne. V omari je treba predvideti najmanj 30 % prostega prostora za dodatne dograditve tehnološke opreme.
(6) Vsi razvodni kabli tehnologije, moči in luči morajo biti ustreznega tipa, izvodi na priključnih mestih se mehansko zaščitijo z gibljivimi PVC-cevmi, oziroma s PVC-kinetami. Kabli tehnologije in kabli meritev oziroma regulacije morajo biti položeni v predpisanih odmikih in posebnih ceveh.
(7) Kabli frekvenčnih regulatorjev in mehkih zagonov morajo biti oklopljeni in ozemljeni (tip Lapp NYCY-J ali podobno).
(8) Predvideti je treba kontrolo vstopa v objekte, ustrezno prenapetostno zaščito za napajalne vode, komunikacijske vode, telefonske linije, tokovne zanke, modeme ipd.
(9) Komunikacije med objekti naj potekajo po optičnem kablu, telefonski liniji, GPRS-modemu ali wifi komunikacijah, kjer pa radijska povezava že obstaja, se ta vključi v sistem.
(10) Napajalna napetost je 230 V iz online UPS-naprave, merilniki morajo imeti izhodne signale (4‒20 mA, 0‒10 V) za zvezne meritve in potencialno proste kontakte za digitalne signale.
(11) Merilniki pretokov morajo imeti izhod trenutnega pretoka in kumulativnega pretoka. Merilni instrumenti morajo imeti na dovodni strani prenapetostne zaščite 230 V, na izhodnem analognem signalu pa zaščitne prenapetostne odvodnike neposredno pred vhodom v krmilnik.
(12) V objektih morajo biti vgrajeni analizatorji parametrov električne energije. Podatki (cos Φ, delovna moč, jalova moč ipd.) se preko vodila RS485 prenašajo v krmilnik, od tu pa v center vodenja za prikaz in nadaljnjo obdelavo.
Pri projektiranju in izvedbi telemetrijskega sistema vodovodnega sistema (črpališča, vodohrani, priprava vode in povezava s centrom vodenja) je treba upoštevati tehnične standarde in smernice, ki se že uporabljajo v obstoječem telemetričnem sistemu upravljavca. Oprema telemetrije mora biti v celoti združljiva s trenutnim telemetrijskim sistemom.
(1) Programabilni krmilniki PLC morajo biti opremljeni z vhodnimi/izhodnimi moduli, vmesniki, LCD-prikazovalnikom, napajanjem ipd. RAM-spomini morajo biti zaščiteni z ustreznimi baterijami, ki zagotavljajo vsaj 24-urno hranjenje vseh podatkov ob prekinitvi napajanja.
(2) Baterije morajo biti opremljene s signalno svetilko, ki opozarja, da je baterija izpod minimalne ravni (Battery low). LED-prikazovalniki ali LCD-prikazovalniki, ki prikazujejo status vhod/izhod, morajo biti nameščeni tako, da so upravljavcu ali vzdrževalcu dobro vidni. Opis vseh vhodov in izhodov na PLC-opremi mora biti stalno pritrjena na PLC-ju ali na vratih omarice.
(3) Na krmilnik se vodijo signali:
– stanja motorskih odklopnikov (delovanje, napaka, izpad), delovanje elektromotornega pogona (potrditev iz kontaktorja ali naprave za mehki zagon ali FRM-regulatorja);
– stanja pomožnih relejev pogojev delovanja, stanja krmilnih stikal (ročno, izklop, avtomatsko);
– stanja odklopnega stikala, vgrajenega v močnostni tokokrog pri elektromotornem pogonu (servisno stikalo);
– stanja frekvenčnih regulatorjev preko komunikacijskega vodila;
– merilni signali iz merilnikov, vgrajenih na objektih s tokovnimi zankami 4-20 mA.
Funkcionalnost sistema v objektih mora zagotavljati:
– zanesljivo delovanje lokalne avtomatike ob uvedbi že veljavnih algoritmov, ki naj se smiselno uporabijo tudi na novih objektih;
– javljanje dogodkov iz dislociranih objektov v center;
– neposredne povezave med lokalnimi objekti brez posredovanja centra, kjer je to mogoče (povezava z optičnim kablom);
– varovanje objektov in kontrolo vstopa;
– povezave po optičnem kablu, telefonski liniji, GSM/GPRS-modemu ali wifi komunikacijah, kjer pa radijska povezava že obstaja, se ta vključi v sistem. Dana naj bo možnost kombinacije izbire vrste prenosa, ki jo določi upravljavec.
(1) Funkcionalnost sistema v centru vodenja mora zagotavljati:
– sistem SCADA, razširljiv v vse smeri, s celovito podporo za ODBC-zajemanje, urnik in prikaz historiranih podatkov, objektno grafiko s podporo za objekte ActiveX in dokumente ter z možnostjo dela v plasteh, komandni jezik VBA; uporabiti je treba že uveljavljene sisteme SCAD-;
– računalniško podporo s terminalskim strežnikom z več dostopi hkrati (število določi naročnik naknadno); omogočeno mora biti najmanj pet sočasnih dostopov z možnostjo oddaljenega dostopa do podatkov preko interneta;
– funkcionalnost dvojnega ‒ redundandnega centra in uporaba diskovnih polj SAN;
– varovanje podatkov z uporabo podatkovnega polja RAID 5;
– podporo za različne komunikacijske medije (optika, GSM/GPRS, radio, klicna linija, fiksna žična povezava);
– komunikacijski protokol za povezavo dislociranih objektov s centrom, ki temelji na svetovnih komunikacijskih standardih in podpira:
– ciklično klicanje naprav (polling);
– forsirano klicanje iz centra (urgend calling from center ‒ polled report by exception);
– prenos podatkov, opremljenih s časovno značko (data with time stamp);
– komunikacijski protokol za delo z več skupinami komunikacijskih gonilnikov, kar pomeni možnost mešane uporabe komunikacijskih poti; serijska, ethernet itd.
(2) Center vodenja mora omogočati:
– pregled in upravljanje sistema;
– nastavitve in spremembe podatkov na lokalih;
– arhiviranje in pregled podatkov;
– javljanje alarmnih stanj s SMS- ali z elektronskimi sporočili;
– selektivno pošiljanje alarmnih SMS-sporočil skupinam vzdrževalcev (minimalno štiri); vsaka skupina naj ima možnost pošiljanja minimalno na štiri telefonske številke in nastavitev časovnega zamika med njimi, z možnostjo potrditve sprejema SMS-a;
– omogočiti pošiljanje e-pošte na osnovi alarmov;
– možnost, da operaterji na SCAD-i delajo večnivojsko, selektivno, s prijavo prek gesla. Operater naj se registrira skupaj s potrebnimi atributi (uporabnik/user, datum, čas). Privzeti režim obratovanja ob zagonu uporabniškega programa v centru vodenja je daljinski nadzor, kar pomeni, da obratuje sistem po trenutno vpisanih parametrih oziroma lokalno avtomatsko. Drugi režim obratovanja centra vodenja je ročno daljinsko upravljanje. V tem režimu zamenja operater avtomatsko funkcijo lokalnega avtomata in z manipulacijami neposredno upravlja izhode lokalnega krmilnika.
(dezinfekcija pitne vode)
(1) Dezinfekcija pitne vode je postopek, s katerim uničujemo bolezenske mikroorganizme. Z dezinfekcijo pitne vode preprečujemo širjenje nalezljivih bolezni, ki jih povzročajo mikroorganizmi, ki se prenašajo s pitno vodo, in je nujen postopek v pripravi pitne vode. Uporabita se plinski klor ali natrijev hipoklorit.
(2) Dezinfekcija pitne vode se izvaja na osnovi meritve pretoka vode in merjenja prostega klora. Celotni sistem krmili samostojna CPU ‒ centralno procesna enota dezinfekcije, ki napaja in prejema podatke iz ostalih enot (analizator klora, merilnik pretoka, vakuumski regulator, motorni ventil, sonda za detekcijo klora, zaporni sistem, črpalka za povišanje tlaka).
(3) Voda, ki gre v distribucijo, se preko obtočne črpalke dovaja do analizatorja prostega klora (cca 0,7 l/min) z vgrajenim kazalnikom pretoka vode, skozi merilno celico ali sondo.
(4) Predvidena oprema za doziranje plinskega klora mora delovati na principu vakuuma tako, da je vsa klorna inštalacija, od vakuumskega regulatorja pa do mesta uvajanja – ejektorja, v podtlaku. Ob poškodbi cevi se regulator pod vzmetjo zapre in tako se onemogoči izhajanje plinskega klora v okolico. Črpalka za pogon ejektorja se določi na osnovi pretoka in tlaka vode v omrežju. Dozirna količina plinskega klora se regulira z elektromotornim ventilom.
(5) V klorni postaji so jeklenke z utekočinjenim klorom. Število se določi na osnovi porabe – pretoka vode. Enkrat letno jih je treba dostaviti v polnilnico na pregled. Jeklenke morajo biti pritrjene – varovane pred padcem s stenskim nosilcem. V klorni postaji sta na stenskem nosilcu, adapterju z grelcem, vgrajena dva vakuumska regulatorja in preklopnik. Vakuumski regulator ima vgrajen izhod PRAZNO. Ko je ena stran prazna, se avtomatsko preko vakuumskega preklopnika priključi polna jeklenka, tako da ni obratovanja brez klora.
(6) Zaradi varnosti se v prostor z jeklenkami vgradi detektor klora v zraku in zaporni sistem. Ob izhajanju plinskega klora v prostor detektor klora zazna izpust in aktivira zaporni sistem, ki prepreči nadaljnjo nekontrolirano izhajanje plinskega klora v prostor. CPU vse podatke pošilja v nadzorni center preko telemetrije. Za pošiljanje podatkov se uporabi analogne izhode, digitalne izhode, Modbus RTU in Modbus TCP/IP. Za prejemanje podatkov uporabi analogne vhode, digitalne vhode, Modbus RTU in Modbus TCP/IP.
(7) Vhodni in izhodni parametri, ki se pošiljajo preko telemetrije v nadzorni center:
– prazna jeklenka klora,
– količina prostega klora v vodi,
– izpust klora,
– delovanje oziroma napaka sistema,
– nastavitev želene vrednosti klora v vodi.
(8) Zaporni sistem mora zagotavljati varno zaprtje ventilov na jeklenkah klora ob uhajanju klora brez vstopa v prostor z jeklenkami. Ventili se zaprejo avtomatsko preko detektorja klora ali pa se ročno aktivirajo z varnostno tipko, ki je nameščena zunaj prostora, kjer se skladišči klor. Ponovno aktiviranje sistema se mora izvesti ročno (odpreti je treba ventile in nastaviti nadzorno ploščo v stanje pripravljenosti). Sistem za pogon mora biti opremljen z rezervno baterijo ob izpadu električne energije.
(9) Kapaciteta opreme se določi na osnovi pretoka in tlaka v omrežju.
(1) Zajetje je gradbeni objekt, s pomočjo katerega se zajema voda za javno preskrbo prebivalstva s pitno vodo.
(2) Glede na tip vodnega vira ločimo naslednje vrste zajetij:
– točkovno zajetje studencev in podzemnih kraških voda,
– drenažno zajetje površinskih voda preko prodnatih slojev,
– zajetje podtalnic preko vodnjakov,
– globinsko zajetje v razpokanih kameninah preko vrtin.
(1) Območje zajetja je del vodovarstvenega območja neposredno ob zajetju, za katerega velja:
– ograjeno mora biti z dvometrsko ograjo iz aluminijevega žičnega pletiva ali iz jeklenega plastificiranega pletiva oziroma pocinkanega plastificiranega pletiva ter opremljeno z opozorilnimi tablami;
– zemljišče mora biti v lasti lastnika vodovoda.
(2) Dostop na zajetje ima lahko le pooblaščena oseba upravljavca in izjemoma ekipa za vzdrževanje vodovoda v spremstvu pooblaščene osebe. Zajetje mora biti opremljeno z merilno napravo za ugotavljanje dejansko odvzete količine vode.
(1) Črpališča ali prečrpališča morajo biti zadostnih tlorisnih dimenzij, nujnih za vgradnjo potrebne opreme. Na primarnih in transportnih vodovodih morajo biti nadzemne ali delno vkopane nadzemne izvedbe. Črpališča ali prečrpališča na sekundarnih vodovodih so lahko tudi podzemne izvedbe.
(2) Objekt mora zadostiti arhitektonsko-urbanističnim pogojem glede umestitve v prostor. Urejen mora biti odvod padavinske vode. Pri podzemni izvedbi je treba predvideti ergonomsko ustrezno vstopno odprtino za vstop, transport in montažo opreme, zagotoviti je treba vnos agregata, gravitacijski odvod vode iz jaška na prosto ali v odvodni kanal ter gretje in naravno ali umetno prezračevanje prostora. Če ni možno zagotoviti gravitacijskega odtoka, podzemna izvedba črpališča ni dovoljena.
(3) Predvideni črpalni sklop sestavljata najmanj dve enaki frekvenčno krmiljeni črpalki. Predvideti je treba zaporno in regulacijsko opremo črpalk, zaporno armaturo na dotoku in iztoku, varovalno opremo za preprečitev hidravličnih udarov, opremo za preprosto montažo in izgradnjo delov opreme, opremo za preprečevanje vibracij, opremo za preprečitev visokih tlakov in podtlaka (suhi tek) ter opremo za merjenje parametrov. Vsako črpališče ali prečrpališče mora biti opremljeno z merilnikom pretoka ustrezne dimenzije. Zahteva se uporaba kakovostnih črpalk v nerjavni izvedbi. Prečrpališča se praviloma izvedejo z neposredno vezavo na napajalni vodovod. Kjer to ni možno, se prečrpališča izvedejo z vezavo preko posode s prosto gladino (razbremenilnik), katere prostornina je odvisna od kapacitete prečrpališča in ne sme biti manjša od 1 m3. Črpalke morajo biti frekvenčno krmiljene na izhodni tlak v prečrpališču. Za vsako črpališče se mora izračunati nevarnost hidravličnih udarov in kavitacije ter temu primerno v projektu predvideti rešitev.
(4) Armature in cevi naj bodo razporejene tako, da so izgube tlaka minimalne, omogočajo pa izločitev in demontažo črpalk. Predvideno mora biti ustrezno mesto za odvzem vzorcev vode.
(5) V objektu se mora predvideti vgradnja elektroopreme za pogon naprav, razsvetljavo, ogrevanje in prezračevanje, opreme za nadzor delovanja in telemetrični prenos podatkov v nadzorni center upravljavca.
(6) Na osnovi znanih podatkov trenutne in predvidene porabe je treba:
– hidravlično dimenzionirati črpalke in opremo;
– hidravlično dimenzionirati delovne in maksimalne parametre;
– izdelati diagram karakteristik črpalk v samostojnem in skupnem delovanju;
– določiti zaščitno opremo na osnovi maksimalnih parametrov;
– izdelati navodila za predvideno delovanje (minimalni in maksimalni pretoki, tlaki, razbremenitev maksimalnih tlakov, varnostni parametri agregata).
Po končanih montažnih delih je treba za inštalacije v črpalni postaji izvesti tlačni preizkus. Definirati je treba čas trajanja preizkusa, zapisnik in kriterij uspešnosti. Preizkus se izvede skladno z veljavnimi standardi.
Po končanih montažnih delih in uspešno opravljenem tlačnem preizkusu se opravi poskusni zagon naprav pod predvidenimi razmerami delovanja v sistemu. Pri poskusnem zagonu se simulirajo vse razmere delovanja in ekstremi (zaustavitve, maksimalne obremenitve ipd.) ter pri tem kontrolirajo projektirani parametri delovanja naprav z dejanskimi.
(vodohran in razbremenilnik)
(1) Vodohrani morajo biti projektirani tako, da se pri gradnji dosežeta vodotesnost in zračnost. Zagotavljati morajo zahtevano varnost oskrbe s pitno vodo in ohranjati sprejemljivo stopnjo vplivov na kakovost vode. Praviloma so vkopani. Oblika, prostornina in način gradnje morajo omogočati kroženje vode v vodnih celicah, zaradi ohranjanja kakovosti vode pa naj bo, ob upoštevanju požarne varnosti, čas zadrževanja skrajšan na minimum. Pri vodohranu morajo biti izpolnjene zahteve po posameznih sklopih v nadaljevanju.
(2) Vodohran mora biti konstruiran na naslednji način:
– izveden mora biti dostop do vodohrana z vozili za vzdrževanje;
– vstop v armaturno celico mora biti izveden s horizontalnim vhodom v objekt;
– vodohran mora imeti minimalno dve ločeni vodni celici;
– v vsako vodno celico mora biti vgrajena lestev za dostop, narejena iz nerjavnega jekla (inox);
– regulacijski plovni ventili morajo biti v armaturni celici;
– vodne celice naj bodo fizično ločene od armaturnega dela vodohrana; ločene morajo biti z zatesnjenimi vrati ali okni iz PVC ali aluminijastega materiala bele barve oziroma v naravni barvi aluminija, odpornega proti vlagi in agresivni atmosferi, zastekljenega s toplotno izolativnim steklom;
– velikost vstopnih odprtin mora omogočati neoviran dostop in vnos opreme v vodne celice;
– okna morajo biti vgrajena na notranjem robu vodne celice;
– na zunanji strani vstopne odprtine se izvede gladka kamnita polica (brez izstopajočih robov) pod minimalnim kotom, ki preprečuje zastajanje vode;
– vsaka vodna celica mora imeti lasten dotočni, odtočni in izpustni vodovod z zapornim elementom in prelivni vodovod; če sta dotočni in odtočni vodovod ista, morata biti ločena z nepovratno loputo, ki usmeri dotočno vodo na dotočno cev;
– vodne celice morajo biti vodotesne, kar dokazuje preizkus vodotesnosti;
– premazi vodnih celic morajo biti primerni za pitno vodo oziroma morajo ustrezati veljavnim predpisom; z njimi mora biti dosežena maksimalna gladkost sten, stropa in dna vodne celice; stiki sten in dna vodne celice morajo biti izvedeni z zaokrožnico zaradi lažjega in učinkovitejšega izpiranja usedlin;
– izvedeni morata biti toplotna in hidroizolacija;
– talna plošča vodne celice mora biti izvedena s 3 % nagibom proti praznotočnemu vodovodu in mora omogočati izpraznitev celotnega volumna vodohrana;
– preprečena mora biti kondenzacija na stenah vodnih, vstopnih in armaturnih celic;
– talne in stenske površine armaturne celice morajo biti izdelane na zaokrožnico, nepropustne, nevpojne, nedrsne, pralne in izdelane iz netoksičnih materialov ter morajo omogočati učinkovito čiščenje in po potrebi razkuževanje;
– fasada objekta mora biti zaključena s kamnito oblogo;
– objekt mora biti označen z enotno označbo (ime objekta, upravljavec, leto izgradnje).
(3) Strojna oprema mora biti izvedena na naslednji način:
– na dotočni cevi pred zapornim elementom dotoka mora biti izveden priključek z zapornim elementom, ki omogoča pranje in čiščenje vodnih celic;
– izpustni oziroma prelivni vod mora biti speljan v meteorno kanalizacijo ali hudourniški izpust;
– zaključen mora biti z žabjim pokrovom; prelivi morajo dopuščati iztekanje količine vode, ki je enaka največji količini vtoka vode v vodohran;
– zagotovljen mora biti odvod vode brez nevarnosti za okolje;
– v vodnih celicah mora biti izvedeno učinkovito zračenje – naravno ali prisilno;
– zračniki morajo biti izvedeni oziroma projektirani tako, da je onemogočen vnos škodljivih snovi v vse odprtine (razen vhodnih vrat in oken na vodnih celicah) in morajo biti zaprti z mrežico iz nerjavnega materiala;
– na iztokih ali čistilnih izpustih iz objektov morajo biti nameščeni žabji pokrovi;
– vhodna vrata morajo imeti na spodnji strani izvedeno primerno odprtino za zračenje (vključno z zračno rešetko z možnostjo regulacije pretoka zraka);
– vse poglobitve talne plošče armaturne celice in preboji skozi pohodne podeste morajo biti zavarovani s pohodnimi rešetkami iz nerjavnega jekla;
– ograje, vrata, stopnice, obešala in drugi ključavničarski izdelki morajo biti izvedeni iz nerjavnega materiala AISI 304.
(4) Merilno-regulacijska oprema mora biti izvedena na naslednji način:
– merilec pretoka mora biti vgrajen na odtočni cevi;
– dovod električne energije mora biti izveden skladno s predpisi, ki veljajo za vlažne in mokre prostore;
– izvedena mora biti razsvetljava vodnih celic (praviloma se svetilo namesti nad vstopno odprtino vodne celice) in armaturnih celic ter ostalih prostorov, primerne IP-zaščite;
– izvedena mora biti zunanja razsvetljava, ki mora biti nameščena nad vhodnimi vrati in mora biti opremljena s senzorjem svetlobe in gibanja;
– izveden mora biti način obratovanja vodohrana oziroma črpališča (regulacija gladine, prenos podatkov o gladini vode) in vgrajena vsa ostala merilno-regulacijska oprema skladno z zahtevami upravljavca (pretok, temperatura vode, motnost, klor itd.) s povezavo med objekti oziroma nadzornim centrom.
(1) Prostornino vodohrana je treba določiti na osnovi:
– izračuna fluktuirajoče porabe vode v kritičnem dnevu leta (v primeru pomanjkanja podatkov je možna ocenitev 2/3 dnevne porabe v kritičnem dnevu);
– dodatka za motnje v obratovanju – 20 % kritične dnevne porabe;
– požarne rezerve.
(2) Če požarna rezerva predstavlja več kot 50 % potrebne prostornine vodohrana, se mora iz sanitarnih razlogov požarna rezerva zagotavljati na drugačen način.
III. VODOVODNI PRIKLJUČKI
(1) Vodovodni priključek je del javnega vodovoda v lasti uporabnika, ki je med sekundarnim omrežjem in napravo za merjenje porabe pitne vode pri lastniku objekta/uporabniku. Priključek izvede upravljavec ali po upravljavcu pooblaščeno podjetje oziroma posameznik. Za izvedbo vodovodnega priključka se smiselno uporabljajo določbe iz II. poglavja Projektiranje in gradnja vodovoda. Globina vodovodnega priključka zunaj objekta znaša 1,0 m do končne ravni terena. Vodovodni priključek se položi v zaščitno cev, katere premer je dvakratnik zunanjega premera cevi priključka. Vodovodni priključek lahko poteka v celoti ali deloma po javnem ali zasebnem zemljišču.
Lastnik priključka mora z upravljavcem podpisati Izjavo o dovolitvi služnosti za vzdrževanje vodovodnega priključka v delu, ki poteka po njegovem zemljišču. Če poteka vodovodni priključek tudi preko zemljišča, ki ni v njegovi lasti, mora lastnik v korist upravljavca pridobiti od lastnika oziroma lastnikov zemljišča pri notarju overjeno pogodbo o služnosti ali pri notarju oziroma upravni enoti overjeno soglasje lastnikov parcel, po katerih bo potekal vodovodni priključek, oziroma sodno odločbo, ki nadomesti soglasje.
(2) Na trasi vodovodnega priključka ni dovoljena izgradnja podzemnih in nadzemnih objektov, sajenje dreves ter postavljanje barak, garaž, ograj, drogov javne razsvetljave, cestnih požiralnikov, kanalskih jaškov in drugih podzemnih inštalacij.
(3) Če vodovodni priključek prečka druge komunalne vode, mora lastnik priključka od njihovih upravljavcev pridobiti ustrezna soglasja oziroma dovoljenja.
(1) Dimenzijo priključka in vodomera določi projektant interne vodovodne inštalacije na osnovi izračuna potrebnega pretoka in predvidene porabe vode. Ne glede na izračun je najmanjša velikost priključne cevi DN 32 in najmanjša velikost vodomera DN 20.
(2) Vodovodni priključek se praviloma izvede iz PE-cevi, položene v zaščitni cevi ustreznega profila. Za prehod skozi steno objekta se pri priključnih vodovodih DN ≤ 50 zahteva vgradnja tipskega prehodnega kosa.
(3) Če želi uporabnik zmanjšati ali povečati dimenzijo priključka ali vodomera, mora upravljavcu predložiti projekt strojnih inštalacij in elaborat požarne varnosti pri internih hidrantnih omrežjih, ki ju lahko izdelajo pooblaščeni strokovnjaki. Upravljavec nato uporabniku na osnovi predhodno izdanega soglasja za spremembo priključka tega preuredi na stroške lastnika priključka. Vsa zemeljska in gradbena dela, povezana s spremembo priključka, lahko izvede uporabnik sam.
(spoj vodovodnega priključka)
(1) Spoj vodovodnega priključka na vodovodno cev se izvede na naslednji način:
a) na cev do premera DN 40 mm:
– z odcepnim kosom,
– z zapornim elementom,
– z vgradno garnituro in
– s cestno kapo;
b) na cev premera DN 50 mm in več:
– z navrtno objemko ali odcepnim kosom,
– z zapornim elementom,
– z vgradno garnituro in
– s cestno kapo.
(2) Višina vgradne garniture mora biti prirejena tako, da sega vrh garniture od 10 do 15 cm pod terenom.
(vodomerno mesto v objektu uporabnika)
Če je vodomerno mesto v objektu uporabnika (izjemoma, ko ne obstaja nobena druga možnost in to odobri upravljavec), mora biti cev vodovodnega priključka zaščitena s PE-cevjo od vstopa v objekt do vodomera.
(merilna mesta in vodomerni jaški)
(1) Merilna mesta so namenjena vgradnji merilnih naprav za dobavo pitne vode uporabnikom.
(2) Dimenzijo vodomera in lokacije merilnih mest določi odgovorni projektant skladno z veljavnim občinskim odlokom. Upravljavec na osnovi izdelanega projekta to potrdi z izdajo mnenja.
(3) Na merilnem mestu se vgrajuje naslednja strojna oprema s pripadajočimi spojnimi kosi v smeri dotoka vode:
– zaporni element,
– čistilni kos in montažno-demontažni kos (med prvim zapornim ventilom in vodomerom, pri vodomerih DN ≥ 50),
– ravni del pred vodomerom, pri vodomerih DN ≥ 50, skladno z navodili proizvajalca vodomerov,
– obračunski vodomer,
– ravni del za vodomerom (pri vodomerih DN ≥ 50 oziroma skladno z navodili proizvajalca vodomerov),
– nepovratni ventil,
– zaporni element z izpustno pipo.
(1) Meritev porabe vode za stanovanjski in poslovni del mora biti izvedena z ločenimi vodomeri. Tip obračunskega vodomera določi in vgradi upravljavec na stroške lastnika priključka.
(2) Na omrežju javnega vodovoda se lahko vgrajujejo vodomeri za hladno vodo, ki so izdelani in umerjeni skladno z veljavno zakonodajo s področja meroslovja. Tip vodomera določi upravljavec.
Za vodomere dimenzije DN 20 in 25 se uporabljajo tipski vodomerni jaški naslednjih karakteristik:
– iz PE-materiala, okrogle ali ovalne oblike, minimalnega premera 500 mm in višine 1000 mm;
– zagotovljena mora biti termična izolacija (cona zmrzovanja) minimalno 75 cm;
– imeti mora bitumiziran LTŽ-pokrov ali pokrov iz umetne mase, z napisom »voda«, »vodomer« ali »vodovod«;
– gibljiva večslojna ali varjena dovodno-odvodna cev, spoji dovodne in odvodne cevi morajo biti oddaljeni od telesa jaška minimalno 10 cm;
– omogočati mora naknadno vgradnjo regulatorja tlaka brez posega v obstoječo inštalacijo jaška.
(zunanji in notranji vodomerni jaški)
(1) Uporaba zunanjih vodomernih jaškov je obvezna za vse objekte.
(2) Izjema so lahko samo poslovno-stanovanjski ali večstanovanjski objekti, kjer lokacijo vodomerov v objektu določi odgovorni projektant na osnovi projektnih pogojev upravljavca.
(odmik vodomernega jaška od parcelne meje)
Vodomerni jašek se vgradi na parceli lastnika, največ 5 m od parcelne meje. Pri tem je treba upoštevati minimalne odmike, določene v tem pravilniku.
(vodomeri, večji od DN ≥ 30)
Za vodomerne jaške, v katere se vgrajujejo vodomeri dimenzij DN ≥ 30, veljajo določila iz 32. člena tega pravilnika.
(zahteve za vodomere, vgrajene v objektu)
Kadar je vodomer vgrajen v objektu, morajo biti izpolnjene naslednje zahteve:
– vodomer mora biti pritrjen na ustrezen tipski nosilec vodomera;
– prehod vodovoda skozi steno jaška se mora izvesti vodotesno s tipskim fazonskim kosom;
– vodovod mora biti pri prehodu skozi steno izveden s tipskim prehodnim kosom;
– vodomeri morajo biti vgrajeni na suhem, svetlem, čistem ter lahko in vedno dostopnem mestu s stojno višino najmanj 1,70 m;
– temperatura na merilnem mestu ne sme biti nižja od +4 °C in ne višja od +30 °C (vodomer mora biti zavarovan pred zmrzovanjem);
– merilno mesto mora imeti izveden odtok, ki omogoča zbiranje in odvajanje kondenzne vode ali vode, iztekle zaradi popravil v merilnem mestu.
(1) Na vodovodnem sistemu se za obračun porabljene vode uporabnikom vgrajuje tipske vodomere mehanske izvedbe, in sicer volumetrične, večnatočne, kombinirane vodomere in induktivne vodomere. Vodomeri so horizontalne izvedbe. Vsi vodomeri morajo ustrezati standardu ISO 4064.
(2) Vodomeri morajo biti akreditirani (homologirani) ter ožigosani in imeti tipsko odobritev Urada za meroslovje v Republiki Sloveniji ali ustrezno odobritev EEC ali MID. Vsi vodomeri morajo imeti veljavno oznako o overitvi. Leto overitve mora biti enako letu vgradnje.
(3) Vodomeri morajo biti izdelani iz medeninastega ali litoželeznega ohišja, z vgrajeno čistilno mrežico na vhodni strani dotoka vode. Hišni vodomer mora imeti pripravljen impulzni izhod in možnost za naknadno namestitev senzorja brez poškodbe žiga. Pri nadgradnji standardnega vodomera mora nadgrajeni vložek omogočati uporabo induktivnega senzorja.
(4) Za potrebe daljinskega/radijskega odčitavanja so vodomeri praviloma opremljeni s pomožnimi napravami, ki kot del vodomera opravljajo pomožne funkcije pri izvajanju meritve, daljinskem prenosu ali prikazovanju rezultata meritve. V ta namen morajo biti vodomeri opremljeni z impulznim izhodom oziroma radijskim modulom, ki je fiksno spojen z vodomerom (kompaktna izvedba).
(5) Vodomeri dimenzije nad DN 40 mm imajo lahko ločene oddajnike. Vgrajena oprema za daljinsko/radijsko odčitavanje mora biti popolnoma združljiva s strojno in programsko opremo upravljavca.
(6) Radijski sistem mora imeti nadomestno napajanje za vsaj 36 ur in možnost zapisa identifikacijske številke vodomera ali odjemnega mesta, začetnega stanja vodomera in impulzne vrednosti ter javljanje alarmov. Radiomodul mora zagotavljati delovanje v trajanju najmanj dvakratne zakonsko predpisane menjave vodomerov (10 let) in ob zalitju merilnega mesta z vodo. Radiomoduli s svojim delovanjem ne smejo povzročati motenj na drugih napravah in morajo izpolnjevati zakonske zahteve s tega področja. Vgrajeni radijski sistemi in drugi sistemi daljinskega odčitavanja morajo biti popolnoma združljivi s sedanjim sistemom radijskega odčitavanja.
(7) Upravljavec ob izvedbi vodovodnega priključka oziroma ob vsaki vgradnji vodomera plombira matični privoj (holandec) ali zaporni element pred vodomerom s plombo, da se preprečijo nedovoljeni posegi (npr. prestavitev ali odstranitev vodomera).
(pogoji priključitve objekta)
Naprave za gretje vode in druge tehnične naprave, ki uporabljajo vodo iz javnega vodovoda ter delujejo pod višjim tlakom, kot je v omrežju, in lahko povzročajo vračanje vode v omrežje, morajo biti izvedene na način, da je povratni tok vode iz interne inštalacije v javno vodovodno omrežje onemogočen (ločevalnik pretoka).
(interna inštalacija in povratni tok vode)
Interna inštalacija uporabnika, ki pri tehnološkem procesu uporablja snovi, ki lahko ogrozijo sanitarno neoporečnost vode, mora biti izvedena tako, da je povratni tok vode iz interne inštalacije v javni vodovod onemogočen (ločevalnik pretoka).
(1) Če tlačne razmere ne zagotavljajo tlakov nad 0,15 MPa (1,5 bar) na mestu obračunskega vodomera pri pretoku nič in kadar pri maksimalni porabi ni zagotovljen tlak 0,5 bar na najvišjem iztočnem mestu, ga je treba zagotoviti z napravo za dvig tlaka na delu interne vodovodne inštalacije za obračunskim vodomerom.
(2) Naprava za zviševanje tlaka z vmesnim zbiralnikom preko proste gladine mora biti izdelana in vgrajena skladno s projektno dokumentacijo, predpisi in standardi.
(3) Pri vgradnji naprave za dvig tlaka ta ob zagonu, obratovanju in ustavitvi ne sme povzročati hidravličnih motenj – sunkov v obstoječem javnem vodovodu. Rešitev poda projektant interne vodovodne inštalacije v odvisnosti od potrebnih količin vode in obratovalnih pogojev v soglasju z upravljavcem.
(4) Če je kota tlačne črte pri Q min v vodovodnem omrežju več kot 50 m nad koto najnižjega izliva v objektu, mora uporabnik na lastne stroške vgraditi napravo za znižanje tlaka, ki je nameščena za vodomernim mestom.
(5) Naprave za znižanje ali zvišanje tlaka za obračunskim vodomerom so del interne hišne inštalacije.
Za vsak objekt, ki ima svojo tehnično dokumentacijo, se izdela samostojen priključek na sekundarno omrežje. Če je v objektu več različnih vrst porabnikov vode (gospodinjstvo, poslovna dejavnost), je obvezno izvesti za vsako enoto ločeno merilno mesto skladno s projektnimi pogoji upravljavca in z izdelano projektno dokumentacijo PZI, za katero je upravljavec izdal pozitivno mnenje.
(priključitev objekta, ki je že priključen na lokalni vodni vir)
Ob priključitvi objekta, ki je že priključen na lokalni vodni vir, je treba fizično ločiti interne inštalacije tako, da se ločijo uporabnikovi dosedanji vodni viri (kapnica, vaški vodovod, individualna oskrba z vodo) od vode iz javnega vodovoda. Fizična ločitev se izvede s prerezom cevi in montažo čepa, zasebni vodni vir pa se ukine. Upravljavec o tem obvesti organ, ki je pristojen za izdajo vodnih dovoljenj.
IV. NADZOR, TEHNIČNI PREGLED IN PREVZEM V UPRAVLJANJE
(1) Nadzor nad gradnjo ali rekonstrukcijo vodovodnih naprav, ki jih bo prevzel v najem in upravljanje upravljavec, izvaja ustrezen pooblaščen izvajalec, ki ga izbereta skupaj investitor in upravljavec.
(2) Dodatni nadzor izvaja upravljavec le takrat, kadar opravlja strokovno tehnični nadzor nad gradnjo, oziroma rekonstrukcijo drug pooblaščen izvajalec.
(3) Izvajalec nadzora je dolžan pozvati pooblaščenega predstavnika upravljavca:
– pri izvedbi posteljice,
– pri zasipu vodovoda 30 cm nad temenom cevi,
– pri tlačnem preizkusu vodovoda,
– pri dezinfekciji vodovoda.
(4) Priključitev novozgrajenega vodovoda na javni vodovod lahko izvede le upravljavec oziroma njegov pooblaščen izvajalec gradnje javnega vodovoda.
Tehnični pregled po teh določilih je preverjanje izpolnitve zahtev upravljavca danih s soglasji, z mnenji in s pogoji tega pravilnika ter ga opravi pooblaščeni predstavnik upravljavca na ogledu, ki ga je razpisal upravni organ.
(prevzem vodovodov v upravljanje in najem)
(1) Upravljavec izvede skupaj z investitorjem, izvajalcem in nadzorom kakovostni pregled zgrajenega objekta. Po odpravi ugotovljenih pomanjkljivosti in pridobitvi uporabnega dovoljenja upravljavec prevzame objekt v upravljanje in najem.
(2) Ob primopredaji mora investitor izročiti občini oziroma upravljavcu naslednjo dokumentacijo:
– projektno dokumentacijo izvedenih del (PID) skladno z veljavnimi predpisi,
– elaborat izmere, izvedene pred zasutjem, skladno z zahtevami upravljavca,
– geodetski načrt trase in elementov vodovoda ter objektov,
– topografije zasunov in hišnih priključkov,
– analizo vzorca pitne vode, ki jo opravi pooblaščena organizacija,
– poročilo o izvedenem tlačnem preizkusu pooblaščenega izvajalca, ki ga potrdi nadzornik,
– ateste o tehnični in sanitarni ustreznosti vgrajenih materialov,
– obračunsko vrednost zgrajene infrastrukture.
(prevzem zasebnih vodovodov)
Vodovodni sistemi, ki so v zasebni lasti, so lahko na osnovi predloga vseh lastnikov zasebnega vodovoda in zahteve občine kot lastnice prevzeti v upravljanje in najem, če:
– ima vodovodni sistem, ki ima lastni vodni vir, veljavno vodno dovoljenje;
– so vodovodni objekti in naprave, ki se prevzamejo v upravljanje, funkcionalni;
– so pripravljeni projekti za vzpostavitev standardov oskrbe s pitno vodo in zagotovljena denarna sredstva, da se vodovodni sistem uredi skladno z določili tega pravilnika;
– obstoji dokumentacija (projekti) o zgrajenem vodovodnem sistemu;
– obstaja kataster vodovodnega sistema;
– so pridobljena zemljišča in urejene služnosti na vodovodnem sistemu;
– obstaja evidenca o vodovodnih priključkih;
– so vodovodni priključki urejeni skladno z normativi tega pravilnika, oziroma če so na voljo denarna sredstva in soglasja uporabnikov, da se priključki uredijo skladno z normativi tega pravilnika, in
– občina preda uradno cenitev vrednosti sistema.
(prevzem novozgrajenih objektov)
(1) Novozgrajen objekt za oskrbo s pitno vodo se prenese upravljavcu v upravljanje in najem na osnovi pogodbe o najemu javne infrastrukture in izvajanju gospodarske javne službe s posebnim zapisnikom.
(2) Pri prevzemu novozgrajenih objektov so sestavni deli prevzema:
– upravna in projektna dokumentacija (dokumentacija izvedenih del),
– elaborat izmere, izvedene pred zasutjem,
– geodetski načrt z izmenjevalnimi datotekami, kot jih določi upravljavec,
– gradbeno in uporabno dovoljenje,
– vodno dovoljenje, če je za uporabo objekta, ki se prevzema, to treba,
– investicijska vrednost objekta po končnem obračunu z ločenim prikazom vrednosti posameznega sklopa opreme, skladno z veljavnimi predpisi.
(prevzem obstoječih objektov)
Pri prevzemu obstoječih sistemov oskrbe s pitno vodo ali njegovih delov v upravljanje brez ustrezne dokumentacije mora občina pred prevzemom naročiti izdelavo sanacijskega programa. Ta mora vsebovati:
– zapisnik pregleda in analizo trenutnega stanja infrastrukture;
– program sanacijskih del za doseganje varne zdravstveno ustrezne vodooskrbe, vključno z oceno stroškov sanacije;
– terminski načrt izvedbe programa sanacijskih del;
– inventarizacijo objektov in naprav ter vodovodnih priključkov (geodetski načrt, situacije, popis objektov in naprav z določitvijo vrednosti pooblaščenega cenilca);
– določitev virov financiranja in osnutek pogodbe o zagotavljanju sredstev za izvedbo sanacijskega programa;
– dokazilo o lastništvu oziroma sovlaganjih v objekte in naprave infrastrukture;
– dokazilo o služnostni oziroma urejeni dostopni poti, ki je potrebna za namene izvajanja javne službe.
(stroški obratovanja in vzdrževanja kot pogoj za prevzem)
Upravljavec prevzame v najem in upravljanje samo tiste objekte in naprave, za katere je zagotovljeno pokrivanje stroškov obratovanja in vzdrževanja.
V. KATASTER JAVNEGA VODOVODA
Upravljavec javnega vodovoda mora za javne vodovode (omrežje, objekti in oprema) voditi interni kataster vodovodne infrastrukture v obliki digitalnega katastra z orodji GIS. Za vodenje je pristojna služba katastra. Vodenje internega katastra je sestavljeno iz vzdrževanja sprememb in investicij na javnih vodovodih. Poleg vodenja internega katastra mora služba katastra nenehno skrbeti še za vsebino vodenja katastra in vodenje evidenc (podatki). Upravljavec oziroma lastnik je dolžan iz internega katastra prenesti podatke stanja vodovodne infrastrukture v Zbirni kataster gospodarske javne infrastrukture (v nadaljevanju ZKGJI) na Geodetsko upravo Republike Slovenije (v nadaljevanju GURS).
(vzdrževanje sprememb javnega vodovoda)
(1) Vzdrževanje sprememb javnega vodovoda pomeni sprotno spremljanje sprememb na javnih vodovodih. Spremembe so, poleg evidentiranja javnih vodovodov, tudi okvare, poglobitve, prestavitve, obnove, menjave itd. Prijavo o spremembi javnega vodovoda dobi služba katastra običajno od delovne enote vodovod. Prijava vsebuje podatke o kraju in opisu spremembe javnega vodovoda. Po prejemu prijave služba katastra izvrši izmere na terenu, vnese spremembe v interni kataster ter vodi evidence. Stroški vodenja internega katastra za vzdrževanje sprememb so sestavni del cen posameznih storitev.
(2) Vzdrževanje sprememb na javnem vodovodu lahko po naročilu in zahtevah izvajalca izvaja tudi zunanji izvajalec, pri čemer upravljavec določi tudi vsebino.
(vsebina pri vzdrževanju sprememb javnega vodovoda)
Vsa vsebina pri vzdrževanju sprememb vodovodne infrastrukture za zunanjega izvajalca mora biti dostavljena v pisni in digitalni obliki preko medija (USB, CD, e-pošta) ter mora vsebovati:
– ustrezen geolociran načrt spremembe v obliki .dwg v državnem koordinatnem sistemu,
– ustrezen načrt spremembe v obliki .pdf,
– ustrezno vsebino v načrtu spremembe,
– obračunski list izvedenih del spremembe,
– izjavo stranke,
– tlačni preizkus, če je potrebno, in
– slikovni material izvedenih del spremembe.
(investicije v javni vodovod)
Investicije v javni vodovod neposredno vodi upravljavec oziroma lastnik (občina). Investicije so lahko gradnje ali rekonstrukcije. Izvajalec del je dolžan preko odgovornega geodeta predati upravljavcu vsebinsko ustrezen elaborat geodetskega načrta najkasneje do primopredaje.
(elaborat geodetskega načrta)
(1) Elaborat geodetskega načrta mora biti izdelan skladno z veljavnimi predpisi, ki jih ureja ZKGJI. Pri izdelavi je treba upoštevati GURS-ova pravila, navodila in priporočila evidentiranja in priprave podatkov ter zahtevano vsebino elaborata geodetskega načrta upravljavca. Odgovornost za to prevzema izključno odgovorni geodet.
(2) Odgovorni izvajalec del mora na terenu poskrbeti le za pravočasno geodetsko izmero pred zasutjem vodovodne infrastrukture in predajo vsebinsko ustreznega elaborata geodetskega načrta upravljavcu. Za kakršno koli neustreznost ali neskladnost elaborata geodetskega načrta s projektom odgovarja skupaj z odgovornim nadzornikom.
(vsebina elaborata geodetskega načrta)
Vsebina elaborata geodetskega načrta mora biti izdelana v državnem koordinatnem sistemu ter mora vsebovati certifikat, ki ga potrdi odgovorni geodet, in pripadajoč geodetski posnetek. Iz certifikata mora biti razvidna natančnost terensko posnetih elementov infrastrukture. Geodetski posnetek (situacija, vzdolžni profil, prerez, detajl itd.) mora biti izdelan v pisni in digitalni obliki (formata .shp, .dwg) in dostavljen preko medija (USB, CD, e-pošta) ter mora vsebovati:
– glavo geodetskega posnetka,
– ustrezno merilo (detajli v večjem merilu),
– ustrezno legendo,
– obstoječo in novo infrastrukturo s pripadajočimi elementi,
– opise dimenzij, premerov, materialov in višin,
– druge pomembne oznake, elemente in
– po potrebi še fotografije detajlov, križanj ter ostalo spremljajoče gradivo, nastalo med izvajanjem gradnje oziroma rekonstrukcije.
(prenos podatkov v ZKGJI)
Iz internega katastra vodovodne infrastrukture se morajo v določenem časovnem obdobju prenesti podatki stanja javnega vodovoda še v ZKGJI na GURS. Prenos se izvede po skladnem internem katastru oziroma na osnovi prejetih podatkov iz vzdrževanja sprememb vodovodne infrastrukture in prejetih podatkov ustreznih elaboratov geodetskih načrtov (investicije). Za prenos podatkov v ZKGJI poskrbi upravljavec. Za stroške prenosa v ZKGJI je odgovoren lastnik javnega vodovoda.
Objekti za oskrbo z vodo (črpališča, prečrpališča, vodohrani, razbremenilniki ipd.) morajo biti varovani skladno z veljavnimi predpisi za tovrstne objekte.
VII. PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
(sanacija obstoječih javnih vodovodov)
Trenutno stanje naprav, ki jih upravljavec že upravlja, pa niso v stanju, ki ga zahteva ta pravilnik, ne ogroža pa kakovosti in zdravstvene ustreznosti pitne vode, se sanira v rokih, ki jih omogočajo razpoložljiva finančna sredstva, potrjevana v občinskih proračunih.
(sanacija naprav uporabnikov)
Naprave, za katere odgovarja uporabnik in niso v stanju, ki ga zahteva ta pravilnik, ni pa ogroženo higiensko stanje, so uporabniki dolžni sanirati v roku, določenem z odločbo, ki jo izda upravljavec.
(izdaja soglasij in mnenj)
Vsa izdana soglasja do dneva uveljavitve tega pravilnika ostanejo v veljavi. Soglasja oziroma mnenja, za katera je vloga vložena po izdaji tega pravilnika, se izdajajo po določbah tega pravilnika.
(prenehanje uporabe pravilnika)
Z dnem uveljavitve tega pravilnika se preneha uporabljati Pravilnik o tehnični izvedbi in uporabi objektov in naprav javnih vodovodov, ki ga je potrdila skupščina podjetja dne 28. 6. 2004.
Ta pravilnik začne veljati in se uporabljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Žalec, dne 20. marca 2020
direktor JKP Žalec, d.o.o.
