Številka:	U-I-123/19-18
	Up-1550/18-17
Datum:	28. 5. 2020

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi in v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Sveborja Štampalije, Ljubljana, ki ga zastopa Dušan Tršan, odvetnik v Ljubljani, na seji 28. maja 2020

1. Člen 445 Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13, 87/14, 66/17 in 22/19) ni v neskladju z Ustavo.

2. Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 3324/2015 z dne 6. 7. 2018 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. VII Kp 3324/2015 z dne 14. 7. 2016 se zavrne.

1. Pobudnik je bil v skrajšanem postopku pravnomočno obsojen na šestmesečno zaporno kazen zaradi poskusa storitve kaznivega dejanja samovoljnosti po četrtem v zvezi z drugim odstavkom 310. člena in s 34. členom Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15, 38/16 in 27/17 – KZ-1). Vrhovno sodišče je zavrnilo njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti.

2. Pobudnik navaja, da izpodbija 445. člen Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker omogoča pritožbenemu sodišču v skrajšanemu postopku popolno samovoljnost glede odločitve o tem, ali stranko, ki je to izrecno zahtevala, obvesti o seji pritožbenega senata. Tako naj bi določbo razumela tudi ustaljena sodna praksa. To naj bi pomenilo kršitev obdolženčeve pravice, da se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri, ki jo zagotavljata druga alineja 29. člena Ustave in prvi odstavek 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) v zvezi s točko c) tretjega odstavka 6. člena EKČP. Pobudnik se sklicuje na sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Zahirović proti Hrvaški z dne 25. 4. 2013, v zadevi Lonić proti Hrvaški z dne 4. 12. 2014, v zadevi Arps proti Hrvaški z dne 25. 10. 2016 in v zadevi Kobaš proti Hrvaški z dne 4. 10. 2018. V skladu z navedeno sodno prakso naj bi moralo pritožbeno sodišče, kadar je pozvano, da naj v zvezi z obtožbo zoper obdolženca v celoti odloča o pritožnikovi krivdi ali nedolžnosti, ob upoštevanju ne le argumentov, ki jih je obdolženec navedel pred sodiščem prve stopnje, pač pa tudi argumentov glede zatrjevanih napak, ki jih je pri ugotavljanju vseh pomembnih dejstev in v zvezi s pravilno izvedbo vseh ustreznih vsebinskih in postopkovnih pravic zagrešilo to sodišče, iz razlogov pravičnosti zagotoviti prisotnost obdolženca na seji pritožbenega senata. Težko naj bi bilo razumeti, kako naj bi obdolženec sam branil svoje pravice, ne da bi bil prisoten. Ne bi naj bilo razumnega razloga, zakaj je zakonodajalec v skrajšanem postopku na tako restriktiven način omejil ustavno zagotovljeno pravico obdolženca do sojenja v navzočnosti.

3. Pobudnik vlaga ustavno pritožbo, s katero izpodbija sodbo Vrhovnega sodišča o zavrnitvi zahteve za varstvo zakonitosti in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper obsodilno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani. Iz sodbe Višjega sodišča je razvidno, da je pobudnik zahteval, naj ga sodišče obvesti o seji pritožbenega senata. Višje sodišče je pojasnilo, da pritožnika o seji ni obvestilo, ker je ocenilo, da njegova navzočnost na seji ne bi bila koristna. Vrhovno sodišče je v zvezi s pritožnikovimi očitki o kršenju pravice do sojenja v navzočnosti pojasnilo, da ta ustavna pravica ni absolutna, ampak je v določenih primerih in pod določenimi pogoji vanjo dopustno poseči. Kot primer je navedlo tretji odstavek 307. člena ZKP. V skladu s 445. členom ZKP naj bi bil pritožbeni postopek v okviru skrajšanega postopka usten le, kolikor je navzočnost strank koristna za razjasnitev dejanskih in pravnih vprašanj. Glede na poudarjeno pisnost pritožbenega postopka bi morala obramba, če se želi udeležiti pritožbene seje, prepričati sodišče o utemeljenosti svoje zahteve. Navesti naj bi morala konkretne razloge, s čim bo prispevala k razjasnitvi dejanskih in pravnih vprašanj v pritožbenem postopku. Kolikor tehtnejši naj bi bili razlogi obrambe, toliko bolj naj bi bilo sodišče zavezano, da obdolženca ali zagovornika obvesti o seji. Drugačna ureditev nekaterih institutov v skrajšanem postopku naj bi izhajala iz načela ekonomičnosti in naj bi temeljila na izhodišču, da mora biti omenjeni postopek hitrejši. Skrajšani postopek naj bi predstavljal pomemben element, ki strankam omogoča izvrševanje pravice do sojenja v razumnem roku. Razlog za drugačno ureditev v skrajšanem postopku naj bi bila narava skrajšanega postopka, v okviru katerega naj bi se odločalo o krivdi za lažja kazniva dejanja. Pritožnik naj bi podal vsebinsko prazen predlog za udeležbo na pritožbeni seji, zato naj sodišču druge stopnje ne bi bil omogočen uvid v njegov potencialni prispevek k razjasnitvi dejanskih in pravnih vprašanj na seji senata. Sodna praksa ESČP glede vprašanja navzočnosti na seji pritožbenega sodišča naj ne bi bila enotna. ESČP naj bi v več primerih prišlo do drugačnih zaključkov kot v zadevi Arps proti Hrvaški, in sicer v odločitvi v zadevi Bladh proti Švedski z dne 10. 11. 2009 ter v sodbah v zadevah Kaura proti Finski z dne 23. 6. 2009 in Petrenco proti Moldaviji z dne 30. 3. 2010. V teh sodbah naj bi ugotovilo, da pritožnikova navzočnost ni bila potrebna, ker naj bi bilo mogoče zadevo rešiti na podlagi pisnega gradiva. Čeprav naj bi se ta sodna praksa nanašala na postopke v zvezi s socialnimi zavarovanji, naj ne bi bilo nobenega razloga, da zaključkov ne bi bilo mogoče upoštevati v kazenskem postopku. Navedena sodna praksa naj bi temeljila na vsebinsko enakih argumentih kot dosedanja sodna praksa Vrhovnega sodišča.

4. Pritožnik zatrjuje, da so mu s stališčem Višjega in Vrhovnega sodišča kršene pravice iz 6. člena EKČP ter 22., 23. in 28. člena ter druge in tretje alineje 29. člena Ustave. Težko naj bi bilo razumeti, kako naj bi pritožnik sam branil svoje pravice, ne da bi bil prisoten. Zadeve, na katere naj bi se sklicevalo Vrhovno sodišče, naj se ne bi nanašale na kazenski postopek, zato naj za obravnavano zadevo ne bi bile pomembne. Navedbe Vrhovnega sodišča, da sodna praksa ESČP glede tega vprašanja ni enotna, naj ne bi bile resnične.

5. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-1550/18 z dne 20. 3. 2019 ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega in Višjega sodišča sprejelo v obravnavo in sklenilo, da zadevo obravnava absolutno prednostno. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12 in 23/20 – v nadaljevanju ZUstS) je o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Vrhovno sodišče.

6. S sklepom št. U-I-123/19 z dne 19. 9. 2019 je Ustavno sodišče sklenilo, da sprejme pobudo za začetek postopka za oceno 445. člena ZKP. Pobuda je bila na podlagi prvega odstavka 28. člena ZUstS poslana Državnemu zboru.

7. Državni zbor na pobudo ni odgovoril. Svoje mnenje o pobudi pa je Ustavnemu sodišču poslala Vlada. Ta meni, da je treba ustavnost izpodbijane določbe presojati zlasti z vidika tega, ali ima pritožnik glede na veljavno ureditev zagotovljene pravico do obrambe (prva alineja 29. člena Ustave oziroma 6. člen EKČP), pravico do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave oziroma 13. člen EKČP) ter pravico do izjave (22. člen Ustave). Ker naj bi se v skrajšanem postopku obravnavala lažja kazniva dejanja, pri katerih je kot glavna kazen zagrožena denarna kazen ali kazen zapora do treh let, naj bi bil postopek že na prvi stopnji temu primerno poenostavljen. Pritožbeni postopek naj bi bil praviloma pisen. Pri tem pa naj bi imel obdolženec možnost učinkovite pisne pritožbe, obe stranki pa naj bi bili seznanjeni z vsem procesnim gradivom. Niti naj ne bi bila nobeni izmed strank dana neupravičena prednost na račun druge, saj naj bi bili na sejo vabljeni obe ali nobena. Kadar pritožbeno sodišče poseže v dejstveno podlago prvostopenjske sodbe, naj bi bilo v skladu s 379. členom ZKP dolžno opraviti glavno obravnavo, na katero povabi obe stranki. V tem smislu naj bi bilo treba razumeti sodbi ESČP v zadevah Zahirović proti Hrvaški ter Arps proti Hrvaški, pa tudi sodbo v zadevi Kozlitin proti Rusiji z dne 14. 11. 2013. Tudi v skladu s prakso ESČP naj bi bila v nekaterih primerih dopustna seja pritožbenega senata brez prisotnosti obdolženca. Pomembno naj bi bilo, ali lahko sodišče glede na naravo zadeve odloči zgolj na podlagi spisa (sodba v zadevi Fejde proti Švedski z dne 29. 10. 1991), ali pa se zahteva prisotnost oziroma zaslišanje strank (sodba v zadevi Abdulgadirov proti Azerbajdžanu z dne 20. 6. 2013), kakšna sta narava in teža kaznivega dejanja ter ali obstaja prepoved sojenja v obdolženčevo škodo. V konkretnih primerih naj bi bilo treba zagotoviti, da odločanje o prisotnosti obdolženca na seji ne bo samovoljno in da bo odločitev Višjega sodišča, da obdolženca ne vabi na sejo, obrazložena. Tudi Vrhovno sodišče naj bi v sodbi št. I Ips 85640/2010 z dne 29. 3. 2018 ugotovilo, da je bila navzočnost obdolženca na seji pritožbenega senata neupravičeno zavrnjena. Napake pri posamičnih sodnih odločitvah glede nenavzočnosti obdolženca naj še ne bi pomenile, da je problematična ustavnost izpodbijane določbe.

8. Ustavno sodišče je mnenje Vlade vročilo predlagatelju, ki se nanj ni odzval.

9. Člen 445 ZKP določa, da sodišče druge stopnje obvesti stranki o seji senata, kadar odloča o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje po skrajšanem postopku, samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari.

10. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-426/02, Up-546/01 z dne 23. 10. 2003 (Uradni list RS, št. 114/03, in OdlUS XII, 83) zavzelo stališče, da prvi odstavek 445. člena ZKP – ki je bil identičen sedaj veljavnemu 445. členu ZKP – ni bil v neskladju z Ustavo. Ob sklicevanju na sodbo ESČP v zadevi Belziuk proti Poljski z dne 25. 3. 1998 je pojasnilo, da predstavlja kazenski postopek celoto in da se jamstva iz 6. člena EKČP ne končajo s prvostopenjsko odločitvijo, da pa 6. člen EKČP ne daje vedno pravice do javne obravnave in do osebne navzočnosti. Obrazložilo je, da je treba to vprašanje po sodni praksi ESČP presojati glede na značilnosti konkretnega postopka ter način predstavitve in varovanja interesov obrambe pred pritožbenim sodiščem, zlasti glede vprašanja, o katerem je treba odločiti, ter glede na pomen, ki ga ima za pritožnika. V zvezi s slednjim je Ustavno sodišče poudarilo, da se v skrajšanem postopku odloča o krivdi za lažja, manj nevarna kazniva dejanja, za katera je kot glavna kazen zagrožena denarna kazen ali kazen zapora do treh let. Z vidika načela enakosti strank v postopku (22. člen Ustave) in pravice do obrambe (prva alineja 29. člena Ustave in 6. člen EKČP) pa je Ustavno sodišče pojasnilo, da je ustavno skladna razlaga izpodbijane določbe takšna, da mora sodišče obdolžencu zagotoviti pravico, da se pred odločanjem pritožbenega senata tudi v skrajšanem postopku seznani s stališči, pisnimi predlogi in drugimi navedbami tožilca ter da ima možnost, da se do njih v primernem času opredeli.¹

11. Odločitev Ustavnega sodišča, da ponovno presodi skladnost izpodbijane določbe z Ustavo, temelji na treh razlogih: prvič, v odločbi št. U-I-426/02, Up-546/01 ni bila izvedena presoja z vidika pravice do sojenja v navzočnosti (druga alineja 29. člena Ustave), pobudnik pa uveljavlja protiustavnost izpodbijane določbe prav s tega vidika. Drugič, Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-171/14 z dne 9. 2. 2017 (OdlUS XXII, 15) ugotovilo kršitev druge alineje 29. člena Ustave, ker pritožniku ni bila omogočena udeležba na pritožbeni seji. Zato se zastavlja vprašanje morebitnega vpliva te, novejše ustavnosodne presoje tudi na udeležbo obdolženca na seji v skrajšanem postopku. Ter tretjič, od objave odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-426/02, Up-546/01 je nastala obširna sodna praksa ESČP glede pravice obdolženca do prisotnosti pri odločanju v pritožbenih postopkih. Zato je treba preveriti, ali se izpodbijana ureditev še sklada s standardi EKČP.

12. Ustava v drugi alineji 29. člena vsakomur, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, izrecno zagotavlja pravico, da se mu sodi v njegovi navzočnosti in da se brani sam ali z zagovornikom. S pravico do sojenja v navzočnosti se obdolžencu omogoča, da ima neposreden vpogled v potek postopka ter da v njem aktivno sodeluje in izvršuje različna upravičenja, ki sodijo v okvir pravice do obrambe.²Pravica obdolženca, da se brani (tudi) sam, ni omejena zgolj na fazo sojenja pred sodiščem prve stopnje.³ Obdolžencu je z neposrednim in ustnim nastopanjem pred višjimi sodniki dana možnost, da prepriča sodišče o utemeljenosti pritožbe, o čemer bi lahko sodišče sicer sklepalo le na podlagi pisne dokumentacije v spisu.⁴ Namen navzočnosti obdolženca na seji Višjega sodišča pa ni le v natančnejšem pojasnjevanju stališč iz pritožbe oziroma odgovora na pritožbo, temveč tudi v tem, da ima obdolženec neposreden vpogled v potek postopka tudi tako, da sledi poročilu sodnika poročevalca ter zahteva dopolnila.⁵ Navzočnost obdolženca na pritožbeni seji je tako pomembna tudi z vidika pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.⁶

13. Po ustaljeni ustavnosodni presoji obdolženi nima vselej pravice do sojenja v navzočnosti na pritožbeni stopnji, temveč je treba upoštevati posebnosti konkretnega postopka. Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-171/14, recimo, ugotovilo kršitev pravice do sojenja v navzočnosti, ker je Višje sodišče opravilo pritožbeno sejo v pritožnikovi nenavzočnosti, čeprav je pritožnik storitev kaznivega dejanja ves čas kazenskega postopka zanikal, sodbo sodišča prve stopnje je izpodbijal iz vseh razlogov, med drugim tudi zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ter je pritožbeno sodišče presojalo tako pravna kot tudi dejanska vprašanja.⁷

14. ESČP je že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja odločilo, da spada vprašanje neposredne udeležbe obdolženca v postopkih pred sodiščem druge oziroma tretje stopnje v vsebino 6. člena EKČP.⁸ V svoji sodni praksi je uveljavilo splošno načelo – ki temelji na konceptu poštenega postopka –, da ima obdolženec pravico biti navzoč na sojenju pred prvostopenjskim sodiščem ter v določenih primerih tudi na sojenju pred instančnim sodiščem.⁹

15. V sodbah v zadevah Arps proti Hrvaški¹⁰ ter Bosak in drugi proti Hrvaški z dne 6. 6. 2019¹¹ je ESČP zapisalo, da kadar lahko pritožbeno sodišče presoja vprašanje krivde ali nedolžnosti celostno, ne samo z vidika navedb, ki jih obdolženi poda na sojenju pred sodiščem prve stopnje, temveč tudi z vidika tistih, ki se nanašajo na domnevno napačno ugotovljeno dejansko stanje ter pravilno uporabo materialnega in procesnega prava, pošten postopek zahteva navzočnost obdolženca na pritožbeni seji. Navedeno stališče ESČP bi bilo mogoče razumeti tudi tako, da je javna pritožbena seja pravilo, nejavna pa izjema. Vendar preostala sodna praksa ESČP, ki se nanaša na pravico do poštenega postopka v kazenskih zadevah, takšnega stališča ne potrjuje. Iz nje izhaja, da ima obdolženec pravico biti navzoč pred pritožbenim sodiščem, kadar mora sodišče neposredno oceniti dokaze, ki jih predloži obdolženi za namen dokazovanja, da ni storil očitanega kaznivega dejanja.¹² Po ureditvi v ZKP pa Višje sodišče na pritožbeni seji – z izjemo prvega odstavka 394. člena ZKP – ne ocenjuje dokazov neposredno, temveč je temu namenjena glavna obravnava.¹³ Pomembno je tudi, da se je ESČP pri tem v obeh zadevah sklicevalo na sodbi v zadevah Zahirović proti Hrvaški in Lonić proti Hrvaški. Iz njiju pa je razvidno, da je nenavzočnost obdolženca na pritožbeni seji prerasla v kršitev konvencijskih pravic zaradi konkretnih okoliščin posamezne zadeve. V zadevi Zahirović proti Hrvaški je bilo bistveno, da je pritožbeno sodišče pritožniku zvišalo zaporno kazen, pri tem pa je – ne da bi ga samo zaslišalo in si o njem ustvarilo neposreden vtis – presojalo pritožnikovo osebnost in značaj.¹⁴ V zadevi Lonić proti Hrvaški je na ugotovitev kršitve poleg teže kaznivega dejanja pomembno vplivalo dejstvo, da je bil na pritožbeni obravnavi navzoč tožilec.¹⁵

16. EKČP tudi sicer v novejši sodni praksi vztraja pri stališču, da dolžnost sodišča zagotoviti javnost sojenja v pritožbenem postopku ni absolutna.¹⁶ Osebna udeležba v pritožbenem postopku za obdolženca namreč nima nujno enakega pomena kot v postopku na prvi stopnji. Uporaba 6. člena EKČP v postopkih pred pritožbenimi sodišči je odvisna od značilnosti postopka, pri čemer je treba upoštevati celoten postopek v domačem pravnem redu in vlogo pritožbenih sodišč v njem.¹⁷ Pomembno je, na kakšen način so bili v konkretni zadevi pred pritožbenim sodiščem predstavljeni in varovani interesi obrambe, še posebej v luči vprašanj, o katerih je treba odločiti, in njihovega pomena za obdolženca.¹⁸ Še vedno velja, da 6. člen EKČP ne obsega vselej pravice do osebne udeležbe pritožnika na pritožbeni stopnji, niti kadar ima pritožbeno sodišče pristojnost proučiti zadevo z vidika pravnih in dejanskih vprašanj.¹⁹ Javnost sojenja pred pritožbenim sodiščem se ne zahteva, če sodišče obravnava vprašanja, o katerih je mogoče primerno odločiti na podlagi stanja spisa.²⁰ Če pritožbeno sodišče odloča zgolj o razlagi pravnih pravil, obdolžencu njegova prisotnost ne zagotavlja dodatne uveljavitve temeljnih načel iz 6. člena EKČP.²¹ Enako velja, če pritožnik sicer izpodbija tudi dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, pa njegove navedbe v tej smeri niso bistvene za odločitev.²² Prav tako se upošteva, če obdolženi glede na vsebino pritožbe nima možnosti za uspeh.²³ Pri presoji nujnosti udeležbe pritožnika na pritožbeni seji je treba upoštevati tudi težo očitanega kaznivega dejanja in višino prisojene kazni, saj navedeni okoliščini kažeta na stopnjo stigmatizacije, ki sledi obsodbi.²⁴

17. ESČP je v svojih odločitvah večkrat poudarilo, da je treba pri odločanju o nujnosti javne obravnave na pritožbeni stopnji upoštevati tudi pravico do sojenja v razumnem roku ter s tem povezani zahtevi po dobrem vodenju sodnih postopkov (angl. proper administration of justice) in obvladovanju pripada sodnih zadev.²⁵ Poenostavljena obravnava očitno neutemeljenih pravnih sredstev uresničuje legitimen cilj dobrega vodenja sodnih postopkov.²⁶ Ker obdolženčeva osebna navzočnost v pritožbenem postopku ni tako pomembna kot v postopku pred sodiščem prve stopnje, ima država pogodbenica na tem področju prosto presojo, kdaj razlike v sicer primerljivih položajih opravičujejo različno obravnavo.²⁷

18. Za postopek s pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo, izdano v skrajšanem postopku, se v skladu s 429. členom ZKP smiselno uporabljajo določbe ZKP, ki se nanašajo na odločanje Višjega sodišča v rednem postopku (375.–382. člen ZKP), razen določbe o obveščanju strank o pritožbeni seji (prvi odstavek 378. člena ZKP). Višje sodišče odloča na seji senata ali na podlagi opravljene obravnave (prvi odstavek 379. člena ZKP). Obravnava pred sodiščem druge stopnje se opravi samo, če je treba zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izvesti nove dokaze ali ponoviti že prej izvedene dokaze in če so podani opravičeni razlogi za to, da se zadeva ne vrne sodišču prve stopnje v novo glavno obravnavo (prvi odstavek 380. člena ZKP). Obravnava pred sodiščem druge stopnje se lahko opravi tudi, kadar se odloča o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje v skrajšanem postopku. Člen 445 ZKP izključuje samo opravo javne pritožbene seje na zahtevo strank.²⁸ Medtem ko mora sodišče na obravnavo, na kateri lahko izvaja dokaze, vabiti vse stranke postopka (drugi odstavek 380. člena ZKP), ima pri odločanju na seji v skrajšanem postopku možnost, da stranki o seji obvesti samo, če meni, da bi bilo to koristno za razjasnitev zadeve (445. člen ZKP). Nacionalna zakonodaja ga sicer pri obveščanju strank o pritožbeni seji ne omejuje.²⁹ Enakopravnost strank kazenskega postopka je zagotovljena z vidika, da sodišče o seji obvesti vse stranke ali nobene. V pritožbenem postopku je zagotovljena kontradiktornost, saj se izvod pritožbe po 376. členu ZKP vroča nasprotni stranki, ki ima nato pravico vložiti odgovor na pritožbo.

19. Potek pritožbene seje določa 378. člen ZKP: »Sejo senata vodi predsednik senata. Seja se začne s poročilom sodnika poročevalca o stanju stvari in predstavitvijo pritožb, ki se bodo obravnavale. Če je stranka ali oškodovanec, ki je vložil pritožbo, na seji navzoč, predstavi glavne poudarke vložene pritožbe, nasprotna stranka pa lahko poda odgovor na pritožbo. Senat lahko zahteva od strank in oškodovanca, ki so navzoči na seji, potrebna pojasnila glede na njihove navedbe in v zvezi z navedbami v pritožbi ter v odgovoru na pritožbo. Strankam in oškodovancu se lahko na njihov obrazloženi predlog dovoli, da v dopolnitev pritožbenih navedb preberejo posamezne spise ali listine iz spisa oziroma da se vpogleda v določeno spisovno gradivo. Po zaključenih nastopih strank predsednik senata naznani, da je seja končana, in se senat umakne k posvetovanju in glasovanju.« Iz navedene zakonske določbe je tako jasno razvidno, da senat ne more na seji navzočih strank zasliševati niti zahtevati od njih pojasnil zunaj njihovih pritožbenih navedb. Obtoženec na pritožbeni seji ne podaja zagovora, temveč pojasnila. Stranke imajo pravico, če menijo, da poročilo sodnika poročevalca ni bilo izčrpno ali da je v nasprotju s podatki spisa, predlagati, da se preberejo posamezni spisi, ki pa jih morajo konkretno navesti. Vendar na seji stranka ne more širiti pritožbenih razlogov iz pritožbe ali navedb iz odgovora na pritožbo, navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov niti ne sme ponavljati tega, kar je navedla v pritožbi ali odgovoru na pritožbo oziroma kar je povedal sodnik poročevalec, temveč lahko samo natančneje pojasni svoja stališča iz pritožbe oziroma odgovora na pritožbo.³⁰

20. V skladu s 370. členom ZKP pristojnost pritožbenega sodišča ni omejena na pravna vprašanja, temveč obsega tudi presojo očitka zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vendar je pritožbeno sodišče pri presoji slednjega na pritožbeni seji omejeno: pri dvomu o ugotovljenem dejanskem stanju lahko izpodbijano sodbo razveljavi in naloži sodišču prve stopnje, naj opravi novo obravnavo (prvi odstavek 380. člena ZKP). Pritožbeno sodišče zgolj izjemoma opravi obravnavo, in sicer samo, če obstajajo opravičeni razlogi, da se zadeva ne vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavo (prvi odstavek 380. člena ZKP). Višje sodišče lahko izjemoma spremeni dejansko stanje tudi brez obravnave, če je sodišče prve stopnje ugotovilo neko odločilno dejstvo na podlagi listinskih ali posredno izvedenih dokazov oziroma če je ugotovilo neko odločilno dejstvo z napačnim sklepanjem iz nekega drugega, sicer pravilno ugotovljenega dejstva (prvi odstavek 394. člena ZKP).³¹ ZKP pa ne omogoča Višjemu sodišču, da bi brez obravnave poseglo v dejansko stanje, ugotovljeno na podlagi zaslišanja prič.³² Na obravnavo sodišče vabi vse stranke, brez izjeme. Zoper sodbo Višjega sodišča ima obdolženec možnost vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti (prvi odstavek 420. člena ZKP) oziroma pritožbo (ob izpolnjenosti pogojev iz prvega odstavka 398. člena ZKP).³³

21. Po presoji Ustavnega sodišča niti na podlagi novejše ustavnosodne presoje niti ob upoštevanju razvoja sodne prakse ESČP ni mogoče skleniti, da bi pravica do sojenja v navzočnosti (ki jo zagotavljata druga alineja 29. člena Ustave in 6. člen EKČP) zavezovala pritožbeno sodišče, da brez izjeme zagotovi obdolženčevo navzočnost na pritožbeni seji. Še vedno velja, da osebna udeležba v pritožbenem postopku za obdolženca nima nujno enakega pomena kot v postopku na prvi stopnji, pa tudi, da je treba upoštevati pravico do sojenja v razumnem roku in s tem povezani zahtevi po dobrem vodenju postopkov in obvladovanju pripada sodnih zadev. Navedeno pa še posebej velja za pritožbeno sejo v skrajšanem postopku. V skrajšanem postopku se namreč obravnavajo kazniva dejanja, ki glede na nižjo predpisano kazen štejejo za lažja in pomenijo za obsojenca manjšo stopnjo stigmatizacije kot kazniva dejanja, ki se obravnavajo v rednem kazenskem postopku.

22. Tudi značilnosti slovenske ureditve pritožbe v kazenskem postopku niso takšne, da bi bila neposredna udeležba obdolženca na pritožbeni seji vselej obvezna.³⁴ Med te značilnosti spadajo omejene možnosti presoje očitkov, ki se nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje, prepoved širjenja pritožbenih razlogov na pritožbeni seji, upoštevanje načela kontradiktornosti,³⁵ možnost vlaganja nadaljnjih pravnih sredstev zoper odločitev pritožbenega sodišča, enakopravnost strank pri vabljenju na pritožbeno sejo in zakonsko določena možnost pritožbenega sodišča, da povabi stranke na sejo, če oceni, da je to potrebno za dodatno razjasnitev pritožbenih navedb.

23. Do drugačnega sklepa ne vodijo niti vidiki prava EU oziroma primerjalnih pravnih ureditev. Direktiva (EU) 2016/343 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2016 o krepitvi nekaterih vidikov domneve nedolžnosti in krepitvi pravice biti navzoč na sojenju v kazenskem postopku (UL L 65, str. 1–11) v prvem odstavku 8. člena določa dolžnost držav članic, da zagotovijo, da imajo osumljene in obdolžene osebe pravico biti navzoče na svojem sojenju. V skladu s šestim odstavkom 8. člena navedene direktive pa direktiva ne posega v nacionalna pravila, ki določajo, da se postopek ali nekatere njegove faze izvajajo pisno, pod pogojem, da je to skladno s pravico do poštenega sojenja. V skladu z ustaljeno prakso nemškega Zveznega ustavnega sodišča (Bundesverfassungsgericht – v nadaljevanju BVerfG) pravica biti slišan oziroma pravica do zaslišanja obdolžencem ne omogoča, da lahko zahtevajo prisotnost na obravnavah v drugostopenjskih revizijskih postopkih, saj obdolženec kot pravni laik ne more prispevati k razrešitvi pravnih vprašanj.³⁶ BVerfG je odločilo tudi, da drugi odstavek § 349 Strafprozessordnung (StPO), v skladu s katerim lahko revizijsko sodišče na nejavni seji zavrže očitno neutemeljeno revizijo, ni v neskladju s pravico do javne obravnave iz 6. člena EKČP.³⁷ Tudi v avstrijski pravni literaturi se zastopa stališče, da ne gre za kršitev pravice do sojenja v navzočnosti, če sodišče na nejavni seji odloča predvsem o pravnih vprašanjih.³⁸

24. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-426/02, Up-546/01 poudarilo, da je treba v okviru uporabe določb ZKP o pritožbeni seji zagotoviti kontradiktornost in pravico do izjave (22. člen Ustave).³⁹ Zato mora biti za zagotovitev kontradiktornosti o seji, na kateri je navzoč tožilec, obveščen tudi obdolženec. Prisotnost obdolženca na pritožbeni seji se po oceni Ustavnega sodišča zahteva tudi tedaj, kadar je obdolžencu samo na ta način lahko omogočeno, da se izjavi o vseh dejanskih in pravnih vidikih zadeve.

25. Niso utemeljeni pobudnikovi očitki, da naj bi izpodbijana določba pritožbenemu sodišču v skrajšanem postopku omogočala popolno samovoljnost glede odločitve o tem, ali stranko, ki je to izrecno zahtevala, obvesti o seji pritožbenega senata ali ne. Izpodbijani 445. člen ZKP nalaga pritožbenemu sodišču, naj zagotovi obdolženčevo navzočnost na seji, če je to koristno za razjasnitev stvari. Pravni standard, kdaj je obdolženčeva navzočnost na pritožbeni seji »koristna za razjasnitev stvari«, je sicer pomensko odprt, vendar ga je treba vsebinsko napolniti s stališči iz ustaljene ustavnosodne presoje in sodne prakse ESČP. Obdolženčeva prisotnost se ne zahteva, kadar so predmet presoje pred pritožbenim sodiščem pravna vprašanja, kadar pritožnik zgolj ponavlja očitke, na katere je v zadostni meri odgovorilo že sodišče prve stopnje, oziroma kadar je pritožba očitno neutemeljena.⁴⁰ Obdolženec pa ima na primer pravico prisostvovati na pritožbeni seji, kadar je na seji prisoten tožilec, kadar vsebuje pritožba nove dokaze in nove navedbe, ki jih sodišče prve stopnje še ni presojalo in so lahko bistvene za odločitev, kadar pritožbene navedbe vzbujajo dvom o ugotovljenem dejanskem stanju ali kadar pritožbeno sodišče pred pritožbeno sejo meni, da bi očitki iz pritožbe lahko vodili do uporabe petega odstavka 392. člena ZKP.

26. Niti niso utemeljeni pobudnikovi očitki, da naj ne bi bilo razumnega razloga za takšno različno obravnavanje obdolžencev v rednih in skrajšanih postopkih. Po prvem odstavku 378. člena ZKP sodišče v rednem postopku vabi na pritožbeno sejo stranke, zagovornike in oškodovanca, ki se je pritožil zoper sodbo, če katerikoli izmed njih to zahteva. V rednem postopku se sodi za kazniva dejanja, za katera je zagrožena zaporna kazen več kot treh let, s tem pa za kazniva dejanja, ki veljajo za težja. Po presoji Ustavnega sodišča sta teža očitanega kaznivega dejanja in višina zagrožene kazni razumni razlikovalni okoliščini pri oblikovanju posameznih postopkovnih pravic, saj vplivata na stopnjo stigmatizacije, ki je posledica obsodbe.

27. Glede na navedeno je 445. člen ZKP mogoče razložiti ustavnoskladno, in sicer tako, da, upoštevaje okoliščine posameznega primera, ne posega nedopustno v pravico iz druge alineje 29. člena Ustave. Zato ni v neskladju z Ustavo (1. točka izreka).

28. Pritožnik uveljavlja, da mu je bila kršena pravica do sojenja v navzočnosti (druga alineja 29. člena Ustave), ker ga Višje sodišče v Ljubljani o pritožbeni seji ni obvestilo in mu s tem ni omogočilo udeležbe na njej, Vrhovno sodišče pa te kršitve ni odpravilo.

29. Presoja, ali je bilo ustavnoskladno ravnanje Višjega sodišča v Ljubljani, ko pritožnika na pritožbeno sejo ni vabilo, je odvisna od konkretnih okoliščin zadeve, zlasti pa od vsebine pritožbe, ki jo je pritožnik vložil zoper prvostopenjsko sodbo. Pritožnik je v pritožbi najprej nasprotoval ravnanju sodišča prve stopnje, ker naj ne bi zaslišalo nobene izmed prič obrambe. Pritožnik je predlagal sedem prič, s katerimi je hotel dokazati, da oškodovanec tudi drugim ne poravnava svojih obveznosti in da je bil dolg, ki ga je oškodovanec imel do pritožnika, še večji od ugotovljenega, kar naj bi vplivalo na oškodovančevo verodostojnost. Nasprotoval je tudi, da sodišče ni zaslišalo dveh dodatnih prič, ki nista več bivali v Republiki Sloveniji in katerih trenutni naslov oziroma nahajanje ni bilo znano. Pritožnik je v pritožbi uveljavljal tudi, da je sodnica ravnala pristransko, ko je zavrnila predlagane dokaze in ko je zagovorniku prepovedala postavljanje vprašanj o tem, ali so oškodovanca v preteklosti že izsiljevali. Menil je, da bi sodnica morala biti zato izločena in da je bila njegova zahteva za izločitev neutemeljeno zavržena. V nadaljevanju pritožbe pa je pritožnik uveljavljal, da ravnanje, ki mu ga očita obtožba, ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, za katero je bil obsojen.

30. Po oceni Ustavnega sodišča pri odločanju o pritožnikovi pritožbi ni šlo za katerega izmed primerov, ko bi glede na navedeno v 24. in 25. točki obrazložitve te odločbe moral imeti pravico do navzočnosti na seji Višjega sodišča, ko je to odločalo o njegovi pritožbi. Pritožnikovi očitki o neobstoju zakonskih znakov kaznivega dejanja so bili pravne narave. Že iz podatkov v spisu je bilo razvidno, da uveljavljane procesne kršitve niso bile podane. Dejstva, v zvezi s katerimi je pritožnik predlagal dopolnitev dokaznega postopka, je Višje sodišče ocenilo kot pravno nepomembna. Pritožnik tako po oceni Ustavnega sodišča v pritožbi ni uveljavljal takšnih očitkov, ki bi jih lahko dodatno podkrepil z neposrednim nastopom in navajanjem argumentov na pritožbeni seji. Njegova udeležba na pritožbeni seji bi bila tako po presoji Ustavnega sodišča zgolj sama sebi namen, k uspehu pritožbe pa ne bi mogla prispevati. Zatrjevana kršitev druge alineje 29. člena Ustave zato ni podana.

31. Pritožnik zatrjuje kršitev pravice do izvajanja dokazov v korist obdolženca iz tretje alineje 29. člena Ustave, ker je Okrajno sodišče v Ljubljani zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje prič, ki jih je predlagala obramba.

32. V skladu s pravico iz tretje alineje 29. člena Ustave ima vsakdo, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti pravico, da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. V skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo iz tretje alineje 29. člena Ustave izhaja, da sodišče glede na načelo proste dokazne presoje samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba; da mora biti predlagani dokaz materialnopravno upošteven; da mora obramba obstoj in pravno upoštevnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče mora pri tem upoštevati, da je v dvomu vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca, sodišče pa ga mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen.⁴¹ Sodišče sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.⁴²

33. Vrhovno sodišče je poudarilo, da je Okrajno sodišče v Ljubljani zavrnilo samo določene predloge obrambe, ne pa vseh. Strinjalo se je z Višjim sodiščem v Ljubljani, da pritožnik ni pojasnil pravno relevantnega dejstva, ki naj bi ga dokazoval s pomočjo zaslišanja Saše Stevanovića in Nikole Šimpovića. Obe priči naj bi bili, kljub aktivnemu prizadevanju sodišča, tudi nedosegljivi. Vrhovno sodišče je pritrdilo stališču Okrajnega sodišča v Ljubljani, da zaslišanje ostalih predlaganih prič (Danice Stanojević, Zvezdana Stanojevića, Maje Jarm Jovanović, Roberta Bizjaka, Roberta Pintarja, Andreja Drevna in Jožeta Sikoška) ni bilo potrebno, ker je bil obstoj upniško-dolžniškega razmerja nesporno ugotovljen iz drugih dokazov. Pojasnilo je, da s pritožnikove strani zatrjevano oškodovančevo morebitno neplačevanje obveznosti, četudi bi se izkazalo za resnično, ne bi moglo vplivati na presojo verodostojnosti oškodovančeve izpovedbe glede očitanega ravnanja. Po presoji Vrhovnega sodišča je Okrajno sodišče v Ljubljani ustrezno in utemeljeno argumentiralo zavrnitev dokaza z zaslišanjem omenjenih prič.

34. Tudi po oceni Ustavnega sodišča so sodišča prepričljivo obrazložila zavrnitev zaslišanja predlaganih prič, ker te niso bile dosegljive oziroma ker je bilo tisto, kar naj bi izpovedale, že ugotovljeno z drugimi dokazi oziroma za razčiščevanje dejanskega stanja ni bilo pomembno. Ob taki obrazložitvi, ki ji tudi razumnosti ni mogoče odreči, sodiščem zato ni mogoče očitati, da so kršila pravico pritožnika do izvajanja dokazov v njegovo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave.

35. Iz istega razloga kot kršitev pravice do izvajanja dokazov v korist obdolženca iz tretje alineje 29. člena Ustave pritožnik uveljavlja tudi kršitev pravice do nepristranskega sojenja (prvi odstavek 23. člena Ustave). Pristranskost prvostopenjske sodnice naj bi bila razvidna tudi iz okoliščine, da naj bi sodnica pritožnikovemu zagovorniku prepovedala postavljati vprašanja oškodovancu o tem, ali so ga v preteklosti že izsiljevali.

36. V skladu s prvim odstavkom 23. člena Ustave ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. V skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo nepristranskost pomeni, da tisti, ki odloča, ni zainteresiran za izid postopka ter je odprt za dokaze in predloge strank. Da bi sodnik lahko odločal nepristransko, torej ne sme imeti vnaprej ustvarjenega mnenja o predmetu odločanja, odločitev sodišča pa mora biti sprejeta na podlagi dejstev in razlogov, ki so jih stranke predstavile v sodnem postopku, ne pa na podlagi informacij zunaj postopka.⁴³ Nepristranskost sodnika je zagotovljena s tem, da pri njem niso podane okoliščine, ki bi pri razumnem človeku vzbudile upravičen dvom, da o zahtevi ne bo mogel odločati nepristransko⁴⁴ (t. i. subjektivni vidik nepristranskosti). Za zagotavljanje objektivnega vidika nepristranskosti sodišča je poleg zagotavljanja jamstev v postopku pomembno tudi odstranjevanje okoliščin, ki bi pri razumnem človeku vzbudile upravičen dvom o sodnikovi nepristranskosti.⁴⁵

37. Vrhovno sodišče je utemeljilo, da okoliščini, da je sodišče zavrnilo nekatere dokaze obrambe (ne pa vseh) in da se pritožnik ni strinjal z načinom vodenja postopka oziroma s konkretnimi procesnimi odločitvami (prepoved postavljanja vprašanj), ne moreta predstavljati razloga, ki bi sam po sebi vzbudil dvom o sodničini nepristranskosti. Tudi po oceni Ustavnega sodišča navedeni okoliščini nista sami po sebi takšni, da bi pri razumnem človeku vzbudili resen dvom o nepristranskosti sodnika, zato očitek o kršitvi pravice do nepristranskega sodišča ni utemeljen.

38. Ustavna pritožba ni utemeljena, zato jo je Ustavno sodišče zavrnilo (2. točka izreka).

39. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena in prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Rajko Knez ter sodnice in sodnika dr. Matej Accetto, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik in dr. Katja Šugman Stubbs. Sodnika dr. Rok Čeferin in Marko Šorli sta bila pri odločanju v zadevi izločena. Ustavno sodišče je odločbo sprejelo soglasno. Sodnica Šugman Stubbs je dala pritrdilno ločeno mnenje.

¹ Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-426/02, Up-546/01, 16.–18. točka obrazložitve.

² M. Bošnjak, M. Žaucer Hrovatin, 29. člen, v: M. Avbelj (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Nova univerza, Evropska pravna fakulteta, Nova Gorica 2019, str. 284.

³ Odločba Ustavnega sodišča št. Up-171/14, 10. točka obrazložitve.

⁴ Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-171/14, 14. točka obrazložitve.

⁵ Pritožnik, ki je navzoč na seji, lahko zahteva dopolnitev poročila, če meni, da to ni dovolj izčrpno. Prim. sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 25746/2013 z dne 16. 10. 2014.

⁶ Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-171/14, 14. točka obrazložitve.

⁷ Prim. prav tam, 8. in 14. točka obrazložitve.

⁸ Sodba ESČP v zadevi Delcourt proti Belgiji z dne 17. 1. 1970, 26. točka obrazložitve.

⁹ M. Bošnjak, M. Žaucer Hrovatin, 29. člen, v: M. Avbelj (ur.), nav. delo, str. 284.

¹⁰ Točka 24 obrazložitve sodbe.

¹¹ Točka 105 obrazložitve sodbe.

¹² Sodbi ESČP v zadevah Zahirović proti Hrvaški, 56. točka obrazložitve, in Dondarini proti San Marinu z dne 6. 7. 2004, 27. točka obrazložitve. Glej tudi ECHR, Guide on Article 6 of the European Convention on Human Rights – right to a fair trial (criminal limb), 30. april 2020, str. 51 in 52.

¹³ Točki 18 in 19 obrazložitve te odločbe.

¹⁴ Sodba ESČP v zadevi Zahirović proti Hrvaški, 58. in 62. točka obrazložitve.

¹⁵ Sodba ESČP v zadevi Lonić proti Hrvaški, 97. točka obrazložitve.

¹⁶ Sodbe ESČP v zadevah Keskinen in Veljekset Keskinen Oy proti Finski z dne 5. 6. 2012, 31. točka obrazložitve, Styrmir Þór Bragason proti Islandiji z dne 16. 7. 2019, 64. točka obrazložitve, in Júlíus Þór Sigurþórsson proti Islandiji z dne 16. 7. 2019, 32. in 33. točka obrazložitve.

¹⁷ Sodbe ESČP v zadevah Hermi proti Italiji z dne 18. 10. 2006, 60. točka obrazložitve, Styrmir Þór Bragason proti Islandiji, 63. točka obrazložitve, in Júlíus Þór Sigurþórsson proti Islandiji, 32. točka obrazložitve.

¹⁸ Sodbe ESČP v zadevah Belziuk proti Poljski, 37. točka obrazložitve, Kremzow proti Avstriji z dne 21. 9. 1993, 58. in 59. točka obrazložitve, ter Keskinen in Veljekset Keskinen Oy proti Finski, 36. točka obrazložitve.

¹⁹ Sodbe ESČP v zadevah Keskinen in Veljekset Keskinen Oy proti Finski, 34. točka obrazložitve, Fejde proti Švedski, 31. točka obrazložitve, Styrmir Þór Bragason proti Islandiji, 64. točka obrazložitve, Hoppe proti Nemčiji z dne 5. 12. 2002, 63. točka obrazložitve, in Rippe proti Nemčiji z dne 2. 2. 2006, 49. točka obrazložitve.

²⁰ Sodbe ESČP v zadevah Keskinen in Veljekset Keskinen Oy proti Finski, 34. točka obrazložitve, Hoppe proti Nemčiji, 64. točka obrazložitve, in Rippe proti Nemčiji, 49. točka obrazložitve.

²¹ Sodba ESČP v zadevi Sutter proti Švici z dne 22. 2. 1984, 30. točka obrazložitve; glej tudi sodbi ESČP v zadevah Ekbatani proti Švedski z dne 26. 5. 1988, 31. točka obrazložitve, in Keskinen in Veljekset Keskinen Oy proti Finski, 39. točka obrazložitve.

²² Sodba ESČP v zadevi Fejde proti Švedski, 33. točka obrazložitve. V tej zadevi je ESČP presodilo, da pritožba ni vsebovala pravnih oziroma dejanskih vprašanj, o katerih ne bi bilo mogoče primerno odločiti zgolj na podlagi stanja spisa. Pomembna je tudi sodba v zadevi Hermi proti Italiji, v kateri je veliki senat spremenil sodbo senata, s katero je bila ugotovljena kršitev 6. člena EKČP. Veliki senat je ponovno poudaril, da je treba pri odločanju o javnosti obravnave na pritožbeni stopnji upoštevati tudi pravico do sojenja v razumnem roku in s tem povezano zahtevo po obvladovanju pripada sodnih zadev ter da ima uvedba skrajšanega kazenskega postopka za cilj poenostavitev in s tem pohitritev kazenskih postopkov. Po presoji ESČP je bilo pomembno, da so se pritožnikove navedbe v bistvenem nanašale na pravno opredelitev kaznivega dejanja, na razlago nacionalne zakonodaje in na veljavnost izvedenskih mnenj, čeprav je pritožnik izpodbijal tudi dejansko stanje. Zato je ESČP zaključilo, da njegova prisotnost na pritožbeni seji ni bila nujna.

²³ Sodba ESČP v zadevi Bulut proti Avstriji z dne 22. 2. 1996, 42. točka obrazložitve.

²⁴ ESČP je ugotovilo kršitev 6. člena EKČP v več sodbah, ko pritožnikom ni bila omogočena udeležba na pritožbeni obravnavi, obsojeni pa so bili za težja kazniva dejanja: v zadevi Cani proti Albaniji z dne 6. 3. 2012 (storitev kaznivega dejanja, ki je imela za posledico smrt osebe, prisojena mu je bila 20-letna zaporna kazen); v zadevi Kremzow proti Avstriji (storitev kaznivega dejanja umora); v zadevi Kozlitin proti Rusiji (storitev kaznivih dejanj ropa in umora); v zadevi Abdulgadirov proti Azerbajdžanju (storitev kaznivega dejanja posedovanja orožja, vendar v okviru skupnega sojenja drugim obdolžencem zaradi terorizma – pomembno je bilo tudi, da se je ene od sej instančnega sodišča udeležil tožilec, pritožnik in njegov zagovornik pa ne); v zadevi Zahirović proti Hrvaški (storitev poskusa umora, prisojena mu je bila osemletna zaporna kazen); v zadevi Lonić proti Hrvaški (spolna zloraba otroka, prisojena mu je bila 12-letna zaporna kazen). Novejša sodna praksa ESČP je, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera, zahtevo po prisotnosti obdolženca v pritožbenem postopku raztegnila tudi na blažja kazniva dejanja: v sodbah v zadevi Goldmann in Szénászky proti Madžarski z dne 30. 11. 2010 in v zadevi Kobaš proti Hrvaški je ESČP ugotovilo kršitev 6. člena EKČP zaradi nenavzočnosti obdolženca na pritožbeni seji, čeprav sta bila pritožnika obsojena samo na pogojni zaporni kazni. V zadevi Goldmann in Szénászky proti Madžarski je ESČP posebej poudarilo, da pomeni tudi pogojna obsodba znatno stopnjo stigmatizacije (20. in 21. točka obrazložitve). Vendar pa je v tem primeru pritožbeno sodišče presojalo nove dokaze (20. točka obrazložitve).

²⁵ Sodbe ESČP v zadevah Monnell in Morris proti Združenemu kraljestvu z dne 2. 3. 1987, 59. točka obrazložitve, Fejde proti Švedski, 31. točka obrazložitve, Hermi proti Italiji, 80. točka obrazložitve, Hoppe proti Nemčiji, 63. točka obrazložitve, in Rippe proti Nemčiji, 49. točka obrazložitve.

²⁶ Sodba ESČP v zadevi Monnell in Morris proti Združenemu kraljestvu, 59. točka obrazložitve. ESČP je v tej zadevi štelo, da je bilo zahtevam iz 6. člena EKČP zadoščeno, ker je bila pritožniku omogočena pisna utemeljitev pritožbe, ker so sodniki imeli pri odločanju pred seboj vso relevantno dokumentacijo ter ker je odločitev sodišča temeljila na celostni in natančni oceni vseh relevantnih okoliščin (67.–69. točka obrazložitve).

²⁷ Sodba ESČP v zadevi Kamasinski proti Avstriji z dne 19. 12. 1989, 106. točka obrazložitve. V tej zadevi je ESČP odločilo, da pritožniku ni bila kršena pravica iz 6. člena EKČP, ker sodišče druge stopnje v avstrijskem pravu ni izvajalo dokazov ali ponovno presojalo pritožnikove krivde ali nedolžnosti, pritožba se ni nanašala na pritožnikov značaj ali osebnost, na seji pritožbenega senata je pritožnika zastopal odvetnik, sodišče pa tudi ni imelo pravice dosoditi strožje kazni (107. točka obrazložitve).

²⁸ Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 823.

²⁹ Prim. sodbo ESČP v zadevi Keskinen in Veljekset Keskinen Oy proti Finski, 43. točka obrazložitve.

³⁰ Š. Horvat, nav. delo, str. 819–820.

³¹ Glej prav tam, str. 846.

³² Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-309/04 z dne 11. 10. 2006 (Uradni list RS, št. 112/06, in OdlUS XV, 97) pojasnilo, da si lahko sodnik ustvari sliko o individualnostih oziroma posebnostih posameznega dokaza ter subjektivno mnenje o verodostojnosti zaslišanih prič le, če sam neposredno sodeluje pri izvajanju dokazov, tako da sam, s svojimi čutili (ne pa prek posrednika) zazna naravo in vsebino dokaznih sredstev. Bistveni del pravice do poštenega sojenja, kot jo zagotavlja 22. člen Ustave, je tudi izvedba postopkov, v katerih se v skladu z načelom neposrednosti raziščejo in ugotovijo vsa relevantna dejstva in okoliščine v zvezi z obravnavanim dogodkom.

³³ Sodba ESČP v zadevi Keskinen in Veljekset Kerkinen proti Finski, 40. točka obrazložitve.

³⁴ Prim. sodbi ESČP v zadevah Zahirović proti Hrvaški in Lonić proti Hrvaški ter sodbo ESČP v zadevi Keskinen in Veljekset Kerkinen proti Finski, 37.–41. točka obrazložitve.

³⁵ V zvezi s tem glej tudi odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-426/02, Up-546/01, 16.–18. točka obrazložitve.

³⁶ NJW 1980, 1943. Zadeva se sicer nanaša na obdolžence, ki so v priporu.

³⁷ NJW 2014, 2563.

³⁸ R. Klaushofer, Grundrechtliche Organisations- und Verfahrensgarantien, v: D. Merten, H.-J. Papier in G. Kucsko-Stadlmayer (ur.), Handbuch der Grundrechte in Deutschland und Europa, knjiga VII/1, 2. izdaja, C. F. Müller, Manz Verlag, Dunaj 2014, str. 706.

³⁹ Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-426/02, Up-546/01, 17. točka obrazložitve.

⁴⁰ Po sodni praksi Vrhovnega sodišča v zadevah št. I Ips 85640/2010 z dne 29. 3. 2018, št. I Ips 3324/2015 z dne 6. 7. 2018 in št. I Ips 978/2013 z dne 10. 1. 2019 mora presoja pritožbenega sodišča o dopustnosti posega v pravico do sojenja v navzočnosti temeljiti na prepričljivih razlogih. Vrhovno sodišče je v navedenih odločitvah poudarilo, da dolžnost obrazložitve odločitve sodišča preprečuje samovoljno odločanje.

⁴¹ Odločbi Ustavnega sodišča št. Up-13/94 z dne 8. 6. 1995 (OdlUS IV, 128), 7. točka obrazložitve, in št. Up-34/93 z dne 8. 6. 1995 (OdlUS IV, 129), 11.–14. točka obrazložitve.

⁴² Odločba Ustavnega sodišča št. Up-203/97 z dne 16. 3. 2000 (OdlUS IX, 133), 10. točka obrazložitve.

⁴³ Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-92/96 z dne 21. 3. 2002 (Uradni list RS, št. 32/02, in OdlUS XI, 45), 16. točka obrazložitve.

⁴⁴ Odločba Ustavnega sodišča št. Up-346/04 z dne 11. 10. 2006 (Uradni list RS, št. 112/06), 6. točka obrazložitve.

⁴⁵ Odločba Ustavnega sodišča št. Up-185/14, U-I-51/16, 10. točka obrazložitve.