| | |
| Številka: | Up-991/17-31 |
| | U-I-304/20-9 |
| Datum: | 17. 12. 2020 |
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Valerije Svenšek, Ptuj, ki jo zastopa Gordan Stijepović, odvetnik na Ptuju, in v postopku za oceno ustavnosti, začetem s sklepom Ustavnega sodišča, na seji 17. decembra 2020
1. Drugi odstavek 66. člena Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 29/11 – uradno prečiščeno besedilo, 21/13, 111/13 in 32/16) je v neskladju z Ustavo.
2. Državni zbor mora ugotovljeno protiustavnost odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.
3. Do odprave ugotovljene protiustavnosti se ne uporablja besedilo iz drugega odstavka 66. člena Zakona o prekrških, ki se glasi: »če je bila izrečena višja globa od najnižje predpisane za prekršek ali če je bila izrečena globa, ki je predpisana v večkratniku ali v odstotku (četrti in peti odstavek 17. člena), ali če sta bila izrečena odvzem predmetov ali odvzem premoženjske koristi v vrednosti, ki presega 400 eurov«.
4. Zoper odločitev sodišča o zahtevi za sodno varstvo, zoper katero pritožba ni bila dovoljena in je bila zoper odločitev pravočasno vložena ustavna pritožba s predlogom za izjemno obravnavo sicer nedovoljene ustavne pritožbe, o kateri Ustavno sodišče do dneva objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije še ni odločilo, je dovoljena pritožba iz drugega odstavka 66. člena Zakona o prekrških, ki jo lahko vlagatelj ustavne pritožbe vloži v roku 45 dni po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Pritožnik mora v pritožbi izkazati, da je zoper odločitev sodišča o zahtevi za sodno varstvo pravočasno vložil na Ustavno sodišče ustavno pritožbo s predlogom za izjemno obravnavo sicer nedovoljene ustavne pritožbe.
5. Zoper odločitev sodišča o zahtevi za sodno varstvo, zoper katero pritožba ni bila dovoljena in se rok za vložitev ustavne pritožbe še ni iztekel do dneva objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije, je dovoljena pritožba iz drugega odstavka 66. člena Zakona o prekrških, ki jo lahko vlagatelj zahteve za sodno varstvo vloži v roku 45 dni po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.
6. Ustavna pritožba zoper sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju št. ZSV 71/2016 z dne 11. 9. 2017 se zavrže. Zoper sodbo lahko pritožnica vloži pritožbo iz drugega odstavka 66. člena Zakona o prekrških v roku 8 dni po vročitvi te odločbe.
1. Prekrškovni organ je pritožnico s plačilnim nalogom spoznal za odgovorno storitve prekrška po prvem odstavku 22. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (Uradni list RS, št. 70/06 – ZJRM-1) in prekrška po prvem odstavku 24. člena Zakona o osebni izkaznici (Uradni list RS, št. 35/11 – ZOIzk-1). Izrečena ji je bila enotna globa v višini 383,83 EUR. Zoper odločitev prekrškovnega organa je pritožnica vložila zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče na Ptuju zavrnilo. Zoper sodbo okrajnega sodišča pritožnica vlaga ustavno pritožbo.
2. Pritožnica zatrjuje, da ji je okrajno sodišče kršilo pravico iz 22. člena Ustave, ker je ni seznanilo z rezultatom poizvedb na klicnem centru policije (v nadaljevanju OKC) in ji je s tem onemogočilo, da se do njih opredeli. Izvedeni dokaz naj bi bil v obravnavani zadevi bistven, saj naj bi pritožnica navajala, da se je zatekla v hišo zaradi strahu pred policistom ter da naj bi zaradi strahu poklicala policijo.
3. Okrajno sodišče je v izpodbijani sodbi med drugim navedlo, da ne dvomi, da je pritožnica kritičnega dne s svojim ravnanjem izpolnila vse zakonske znake očitanega prekrška. Ni verjelo pritožničini izpovedbi, da naj bi jo policisti prestrašili in da naj bi zato poklicala na OKC. Iz dopisa Policijske postaje Ptuj z dne 31. 8. 2017 naj bi namreč izhajalo, da tistega dne iz telefonske številke, ki jo je pritožnica navedla, ni bil zabeležen noben klic.
4. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-991/17 z dne 9. 12. 2019 ustavno pritožbo zoper izpodbijano sodbo sprejelo v obravnavo. V postopku odločanja o njeni utemeljenosti je na podlagi drugega odstavka 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12 in 23/20 – v nadaljevanju ZUstS) s sklepom št. U-I-304/20, Up-991/17 z dne 1. 7. 2020 začelo postopek za oceno ustavnosti 66. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Zastavil se je namreč dvom o tem, ali je ureditev v ZP-1, ki v večini hitrih postopkov o prekršku ne omogoča, da bi vlagatelj zahteve za sodno varstvo znotraj sistema sodišč lahko zahteval odpravo kršitev, ki jih je v postopku odločanja storilo sodišče prve stopnje, v skladu s človekovimi pravicami iz 22., 23. in 25. člena Ustave.Na podlagi prvega odstavka 28. člena ZUstS je Ustavno sodišče sklep o sprejemu ustavne pritožbe in o začetku postopka za oceno ustavnosti skupaj z ustavno pritožbo poslalo Državnemu zboru v odgovor.
5. Državni zbor odgovora ni poslal. Mnenje o ustavnosti presojanih določb ZP-1 pa je Ustavnemu sodišču posredovala Vlada. Njeno stališče je, da je veljavna zakonska ureditev pravnih sredstev zoper odločitev okrajnega sodišča v postopku odločanja o zahtevi za sodno varstvo primerna. Razlogi, iz katerih je mogoče vložiti zahtevo za sodno varstvo, naj bi omogočali celovit nadzor nad pravilnostjo in zakonitostjo prekrškovne odločbe. Z možnostjo vložitve zahteve za sodno varstvo naj bi se v celoti uresničevala tako pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave), saj naj bi o njej odločalo sodišče, kot tudi pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave), saj naj bi jo bilo mogoče vložiti zoper vsako odločbo prekrškovnega organa iz razlogov, ki omogočajo njen preizkus v celoti. Ureditev iz 66. člena ZP-1 naj bi bila ustrezna tudi z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, saj naj bi bila pritožba zaradi narave odločitve prekrškovnega organa utemeljeno zamejena na zahtevnejše primere. Ureditev v 66. členu ZP-1 naj bi bila v mejah, ki jih je postavilo Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-56/06 z dne 15. 3. 2007 (Uradni list RS, št. 29/07, in OdlUS XVI, 21).
6. Mnenje Vlade je bilo vročeno pritožnici. Pritožnica je v odgovoru izrazila stališče, da je presojana ureditev v neskladju s pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave).
7. Ustavno sodišče je vpogledalo v spis Okrajnega sodišča na Ptuju št. ZSV-71/2016.
Ureditev pravnih sredstev in sodnega varstva v hitrem prekrškovnem postopku
8. Zakonodajalec je v ZP-1 uredil dve temeljni obliki prekrškovnega postopka: postopek prekrškovnega organa oziroma hitri postopek (49. do 58. člen ZP-1) in redni sodni postopek (67. do 168. člen ZP-1). Razmejitev pristojnosti v teh dveh prekrškovnih postopkih temelji na načelu, da se o prekrških praviloma odloča v hitrem postopku (prvi odstavek 52. člena ZP-1). V primerih, ko hitri postopek ni dovoljen (drugi odstavek 52. člena ZP-1), pa se izvede redni sodni postopek, in sicer: kadar sankcije huje posegajo v temeljne človekove pravice in svoboščine (izgon iz države, fakultativni odvzem predmeta, omejitve pri vožnji motornih vozil), kadar se zahteva skrbnejša obravnava določene kategorije storilcev (na primer mladoletniki) oziroma kadar gre za kršitve s posebnih prekrškovnih področij.1
9. Bistvena razlika med hitrim in rednim postopkom je v tem, da v hitrem postopku odloča na prvi stopnji upravni organ, medtem ko v rednem postopku že na prvi stopnji odloča sodišče. Po sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) ureditev, po kateri prekrške preganjajo in zanje izrekajo sankcije upravne oblasti, ni v nasprotju s Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP), če ima posameznik možnost zahtevati presojo te odločitve pred sodiščem, ki zagotavlja vse garancije iz 6. člena EKČP.2 Prav temu je namenjena zahteva za sodno varstvo (59. do 66. člen ZP-1), s katero preide prekrškovna zadeva iz hitrega postopka, ki je v rokah prekrškovnih upravnih organov, v sodni postopek.3
10. V rednem prekrškovnem postopku, v katerem na prvi stopnji odloča sodišče, se lahko vloži pritožba zoper vsako sodbo o prekršku. Pritožbeni razlogi so navedeni v 154. členu ZP-1, ki se glasi:
»Sodba o prekršku se sme izpodbijati:
1. zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku;
2. zaradi kršitve materialnih določb tega zakona ali predpisa, ki določa prekršek;
3. zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja;
4. zaradi odločitve o sankcijah, o odvzemu premoženjske koristi, o stroških postopka o prekršku in o premoženjskopravnem zahtevku.«
ZP-1 v 66. členu ureja pravico do pritožbe zoper odločitev sodišča o zahtevi za sodno varstvo, vloženo zoper odločbo o prekršku, ki jo je na prvi stopnji izdal prekrškovni organ po hitrem postopku. Prvi odstavek 66. člena ZP-1 se glasi:
»Zoper sklep sodišča, s katerim je bila zahteva za sodno varstvo zavržena, je dovoljena pritožba iz vseh razlogov po 154. členu tega zakona.«
Drugi odstavek 66. člena ZP-1 pa se glasi:
»Zoper druge odločbe sodišča prve stopnje lahko osebe iz prvega odstavka 59. člena tega zakona vložijo pritožbo iz razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. člena tega zakona, razen glede stroškov postopka, če je bila izrečena višja globa od najnižje predpisane za prekršek ali če je bila izrečena globa, ki je predpisana v večkratniku ali v odstotku (četrti in peti odstavek 17. člena), ali če sta bila izrečena odvzem predmetov ali odvzem premoženjske koristi v vrednosti, ki presega 400 eurov.«
11. Iz zakonske ureditve torej jasno izhaja, da je v primerjavi z rednim postopkom, ki zagotavlja dve stopnji sodnega odločanja, sodno odločanje v hitrem postopku v večini primerov zgolj enostopenjsko. Zakonodajalec je omejil pravico do pritožbe na primere, ko je bila izrečena višja globa od najnižje predpisane za prekršek, ko je bila izrečena globa, predpisana v večkratniku ali v odstotku, ali ko sta bila izrečena odvzem predmetov ali odvzem premoženjske koristi v vrednosti nad 400 EUR. V strokovni literaturi se navaja, da v praksi izrečena sankcija v večini primerov ne omogoča pritožbe zoper sodbo okrajnega sodišča, s katero je bilo odločeno o zahtevi za sodno varstvo.4
12. Vlagatelj zahteve za sodno varstvo nima zoper odločitev okrajnega sodišča na voljo niti zahteve za varstvo zakonitosti kot izrednega pravnega sredstva niti ne kakšnega drugega podobnega izrednega pravnega sredstva. Državnemu tožilcu sicer lahko predlaga, naj v skladu s 169. členom ZP-1 vloži zahtevo za varstvo zakonitosti na Vrhovno sodišče.5 Vendar državni tožilec na predlog ni vezan in zahteve za varstvo zakonitosti ni dolžan vložiti. Po ustaljeni ustavnosodni presoji pobuda državnemu tožilcu, naj vloži zahtevo za varstvo zakonitosti, ne spada med pravna sredstva stranke, ki jih je treba izčrpati pred vložitvijo ustavne pritožbe.6 Obvestilo državnega tožilca, da ne bo vložil zahteve za varstvo zakonitosti, tudi ni akt, s katerim bi bilo odločeno o pravici ali obveznosti posameznika.7
Presoja ustavnosti zakonske ureditve pravnih sredstev zoper odločitev o zahtevi za sodno varstvo
I. Dosedanja ustavnosodna presoja
13. Člen 25 Ustave zagotavlja vsakomur pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Navedena ustavna določba zagotavlja spoštovanje načela instančnosti v odločanju sodišč. Bistvena vsebina tega načela je v tem, da lahko organ druge stopnje presoja odločitev prvostopenjskega organa z vidika vseh vprašanj, tako pravne kot dejanske narave, ki so pomembna za odločitev o pravici ali obveznosti.8 To pomeni, da 25. člen Ustave zagotavlja meritorno (vsebinsko) oceno pravilnosti prvostopenjske oblastne odločitve, v okviru katere mora pritožbeno sodišče vsebinsko presoditi utemeljenost pritožbenih navedb.9 Smisel 25. člena Ustave je, da lahko posameznik z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani in varuje svoje pravne interese, kar pomeni, da mora pritožbeno sodišče pritožbo, če je dopustna, vsebinsko obravnavati in se do tistih pritožbenih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeliti.10 Učinkovitost pa pomeni tudi to, da mora biti táko pravno sredstvo praviloma suspenzivno. Drugače je lahko le, ko je po izvršitvi izpodbijane odločbe in ob morebitni ugoditvi pritožbi za pritožnika mogoče vzpostaviti stanje, kakršno je bilo pred izvršitvijo odločbe.11
14. Ustaljeno stališče Ustavnega sodišča je, da človekova pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave zagotavlja pritožbo oziroma drugo pravno sredstvo zoper odločbe, izdane na prvi stopnji, več od dvostopenjskega odločanja pa ne jamči.12 Drugo pravno sredstvo v smislu 25. člena Ustave je lahko tudi zahteva za preizkus odločbe v sodnem postopku.13 Ustavno sodišče je v zvezi s tem izoblikovalo naslednja stališča:
– Odločanje sodišča opravlja funkcijo »drugega pravnega sredstva« še posebej tedaj, kadar na prvi stopnji odločajo najvišji organi posamezne veje oblasti oziroma organi, ki so posebej strokovno usposobljeni za odločanje v posameznih vrstah zadev. V takih primerih bi ustvarjanje novih, zgolj temu namenjenih instančnih organov pomenilo kopičenje pravnih sredstev, ki bi zgolj podaljševalo postopke in ne bi zagotavljalo niti kvalitetnejšega niti učinkovitejšega varstva pravic.14
– Spor o zakonitosti dokončnega upravnega akta po svojih značilnostih opravlja funkcijo »drugega pravnega sredstva« iz 25. člena Ustave, saj se z njim glede na pooblastila sodišča v okviru sodnega nadzora zagotavlja instančna kontrola.15
– Enako velja za spor polne jurisdikcije v tistih primerih, ko sodišče sicer sámo odloči o pravici (spremeni izpodbijani upravni akt), vendar na podlagi enakega dejanskega stanja, na podlagi katerega so odločali upravni organi v postopku izdaje upravnega akta.16
– V primerih, ko je upravni spor mogoče obravnavati kot »drugo pravno sredstvo« iz 25. člena Ustave, izključitev nadaljnje pritožbe zoper odločitev Upravnega sodišča ne pomeni posega v pravico do pravnega sredstva. Pravica iz 25. člena Ustave ne zahteva, da bi moralo Vrhovno sodišče kot sodišče druge stopnje ponovno presojati odločitev sodišča.17
– Če pa Upravno sodišče sámo na glavni obravnavi ugotavlja dejansko stanje in na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja spremeni izpodbijani akt, mora biti stranki dana možnost, da s pritožbo izpodbija vsebinsko odločitev Upravnega sodišča.18
– Sodno varstvo lahko opravlja funkcijo »drugega pravnega sredstva« v smislu 25. člena Ustave zgolj tedaj, če je to pravno sredstvo po svoji naravi enako učinkovito kot pritožba.19
15. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-56/06 presojalo skladnost drugega odstavka 66. člena ZP-1 s pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave in s pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Zavzelo je stališče, da zgolj to, da zoper odločitev okrajnega sodišča ni dovoljeno nadaljnje pravno sredstvo, samo po sebi ne more pomeniti neskladja s prvim odstavkom 23. člena Ustave. V zvezi z zatrjevanimi posegi v pravico do pritožbe pa je Ustavno sodišče poudarilo, da gre pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo za odločanje v okviru enotnega upravnokaznovalnega postopka, v katerem opravljajo okrajna sodišča vlogo instančnega organa in hkrati zagotavljajo sodno varstvo. Ker sodišče v primeru zavrnitve zahteve za sodno varstvo odloči enako kot pred njim prekrškovni organ, je zahtevo za sodno varstvo mogoče obravnavati kot »drugo pravno sredstvo« v smislu 25. člena Ustave. Na tej podlagi je Ustavno sodišče odločilo, da izključitev nadaljnje pritožbe zoper odločitev sodišča o zavrnitvi zahteve za sodno varstvo ne pomeni posega v pravico do pravnega sredstva.
II. Razlogi za spremembo ustaljene ustavnosodne presoje glede posega v 25. člen Ustave
16. Po sprejetju odločbe št. U-I-56/06 je bil z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 51/07 – v nadaljevanju ZUstS-A) dostop do Ustavnega sodišča v prekrškovnih zadevah zelo omejen. Ustavno sodišče po drugem odstavku 55.b člena ZUstS sprejme ustavno pritožbo v obravnavo samo, če gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki je imela hujše posledice za pritožnika, ali če gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve. Ker se po četrti alineji drugega odstavka 55.a člena ZUstS šteje, da pri prekrških ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki bi imela hujše posledice za pritožnika, ustavna pritožba praviloma ni dovoljena. Ustavno sodišče o taki ustavni pritožbi v skladu s tretjim odstavkom 55.a člena ZUstS odloča zgolj v posebno utemeljenih primerih, če gre za odločitev o pomembnem ustavnopravnem vprašanju, ki presega pomen konkretne zadeve.
17. Ustavno sodišče pa je bilo tudi po uveljavitvi ZUstS-A soočeno s primeri, ko so sodišča prezrla odločitve Ustavnega sodišča in s tem pritožnikove z Ustavo zajamčene pravice. V odločbah št. Up-578/16, št. Up-887/14 in št. Up-847/14, vse z dne 20. 4. 2017 (Uradni list RS, št. 24/17), ter št. Up-942/14 z dne 20. 4. 2017 (Uradni list RS, št. 24/17, in OdlUS XXII, 22) in št. Up-854/14 z dne 20. 4. 2017 (Uradni list RS, št. 24/17, in OdlUS XXII, 21) je Ustavno sodišče ponovno ugotovilo kršitve temeljnih ustavnih procesnih pravic, glede katerih je že obstajala ustavnosodna presoja. Ustavno sodišče je v navedenih odločbah opozorilo, da ko oblikuje standarde varstva človekovih pravic, morajo te standarde sodišča upoštevati, da se zagotovi učinkovito varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin v vseh sodnih postopkih.20
18. Tudi po objavi navedenih odločb z dne 20. 4. 2017 se Ustavno sodišče še vedno srečuje s primeri, ko do kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin pride pri odločanju sodišča o zahtevi za sodno varstvo. Če o takšnih kršitvah že obstaja ustavnosodna presoja, Ustavno sodišče zadev, ki kršitve uveljavljajo, ne sprejme v obravnavo (tretji odstavek 55.a člena ZUstS) in ustavne pritožbe zavrže, čeprav je sodba obremenjena s kršitvijo ustavne ali konvencijske pravice in pritožnik lahko vloži pravno sredstvo na ESČP.
19. Ustavno sodišče je zato znova pretehtalo stališče iz odločbe št. U-I-56/06, da odsotnost ureditve pravnega sredstva zoper odločitev sodišča o zavrnitvi zahteve za sodno varstvo ne pomeni posega v pravico do pravnega sredstva. Namen pravnih sredstev namreč ni zgolj odprava kršitev zakonskih materialnih in postopkovnih določb, temveč tudi, da se v okviru rednega sodstva odpravijo kršitve ustavnih pravic.21
20. Pri oceni ustavnosti ureditve v drugem odstavku 66. člena ZP-1 je treba upoštevati naravo prekrškovnega prava kot dela kaznovalnega prava. Tako kot pri kaznivih dejanjih tudi odločanje o prekrških temelji na »obtožbi«. Po ustaljeni ustavnosodni presoji je »obtožba« sleherni akt, ki je naperjen zoper državljana in na katerega podlagi državljanu grozi kazen, na podlagi takšnih aktov pa obravnavajo protipravna ravnanja tudi sodniki v okviru odločanja o zahtevi za sodno varstvo.22 Enako kot kazenska sankcija je tudi sankcija za prekršek po svoji naravi kazen, ki je namenjena resocializaciji storilca in preprečevanju prihodnjih kršitev (specialna in generalna prevencija). Ne samo izrek zaporne, ampak tudi izrek denarne kazni v končni posledici lahko privede tudi do odvzema prostosti (20.a člen ZP-1). Denarna kazen lahko znatno prizadene premoženjsko sfero kaznovane osebe. Zato je Ustavno sodišče že v odločbi št. Up-120/97 z dne 18. 3. 1999 (Uradni list RS, št. 31/99, in OdlUS VIII, 126) sprejelo stališče, da morajo biti tudi storilcu v postopku o prekršku zagotovljena vsa temeljna jamstva poštenega postopka. Za postopke, v katerih se v posameznih primerih odloča o uporabi kaznovalnega ukrepa, veljajo tudi jamstva iz 29. člena Ustave, ki pomembno strožijo ustavnoprocesna jamstva, izhajajoča iz 22., 23. in 25. člena Ustave.23 Raven zagotovljenih pravic je lahko v primeru lažjih kršitev z manj hudimi posledicami za kaznovano osebo nižja od tiste, ki je zagotovljena v kazenskem postopku.24
21. Kot je pojasnjeno v 9. do 12. točki obrazložitve te odločbe, v večini primerov vlagatelj zahteve za sodno varstvo zoper odločitev okrajnega sodišča o njej nima na voljo niti rednega niti izrednega pravnega sredstva. Vendar pa ni izključeno, da prav to sodišče v okviru enostopenjskega sodnega varstva napačno uporabi procesno in materialno pravo. Kršitev lahko celo prerase v kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, vlagateljem pa znotraj rednega sodstva ni omogočeno uveljavljanje teh kršitev.
22. Vlagatelj zahteve za sodno varstvo sicer zoper odločitev okrajnega sodišča lahko vloži ustavno pritožbo in na ta način uveljavlja kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Vendar ustavna pritožba po svoji naravi ni nadomestilo za pravna sredstva pred rednimi sodišči. Gre za posebno pravno sredstvo, ki po ustaljeni ustavnosodni presoji ne sodi v okvir niti človekove pravice do sodnega varstva niti človekove pravice do pravnega sredstva.25 Ustavno sodišče zagotavlja posebno varstvo človekovih pravic, ki ne more nadomestiti odločanja ter varovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin pred rednimi sodišči.26 Ustavno sodišče tako ni »pritožbeno sodišče«, ki bi izravnalo odsotnost pravnih sredstev v sodnem postopku.27
23. Da gre pri ustavnopravnem varstvu za posebno varstvo človekovih pravic, je razvidno že iz splošnih meril za sprejem ustavne pritožbe v odločanje. Po drugem odstavku 55.b člena ZUstS se namreč ustavna pritožba sprejme v obravnavo samo, če gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki je imela hujše posledice za pritožnika, ali če gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve. Zakonske predpostavke za sprejem v obravnavo dajejo Ustavnemu sodišču določeno polje proste presoje pri razlagi in uporabi pomensko odprto zasnovanih pravnih pojmov, ki so merodajni za odločitev o sprejemu. Po drugi strani pa pravno varstvo pred sodišči ni omejeno na kršitve s hujšimi posledicami in precedenčna ustavnopravna vprašanja, temveč obsega tudi manj intenzivne posege v človekove pravice in temeljne svoboščine.28
24. Bistveno je tudi, da ustavna pritožba temelji na načelu subsidiarnosti.29 To načelo, ki je zasidrano v tretjem odstavku 160. člena Ustave in ponovljeno v prvem odstavku 51. člena ZUstS, temelji na treh premislekih. Prvič, pritožnik mora sam storiti, kar je v njegovi moči, da v postopku pred sodišči ne pride do kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali da se že nastale kršitve odpravijo. Drugič, Ustavno sodišče je ob presoji ustavne pritožbe seznanjeno s stališči instančnih sodišč v sistemu rednega sodstva, kar pripomore tako h kakovosti kot tudi k pospešitvi ustavnosodnega odločanja.30 Ter tretjič, načelo subsidiarnosti vsebuje temeljno sporočilo o razmerju med sodišči in Ustavnim sodiščem. V skladu z ustavnopravno razdelitvijo pristojnosti so sodišča prva poklicana, da varujejo in uresničujejo človekove pravice in temeljne svoboščine. V skladu s 125. členom Ustave so sodniki pri sojenju vezani tudi na Ustavo, ne samo na zakon. Namen pravnih sredstev je tudi, da se že v sistemu rednega sodstva odpravijo morebitne kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, tako da Ustavno sodišče posega le v zadeve, pri katerih v okviru rednega sodstva te kršitve kljub uveljavljanju s strani prizadete osebe niso bile odpravljene.31
25. Od načela subsidiarnosti je mogoče odstopiti le pod ozko določenimi pogoji iz drugega odstavka 51. člena ZUstS. Ta določa, da lahko pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev Ustavno sodišče izjemoma odloča o ustavni pritožbi, če je zatrjevana kršitev očitna in če bi z izvršitvijo posamičnega akta nastale za pritožnika nepopravljive posledice. V tej konkretizaciji razmerja med pravilom (izčrpanje pravnih sredstev pred ustavno pritožbo) in izjemo (odločanje pred izčrpanjem) se odraža pomen, ki ga Ustava pripisuje sodni praksi sodišč tudi pri spoštovanju ustaljene ustavnosodne presoje.32
26. V skladu z načelom pravne države je, da sta preizkus kršitev in njihova odprava v prvi vrsti prepuščena rednim sodiščem. Hibridni postopek, ki je sestavljen iz upravnokaznovalne in sodne stopnje, dopušča več napak kot dvostopenjsko sodno odločanje tudi zato, ker lahko okrajno sodišče v skladu s četrtim odstavkom 65. člena ZP-1 ponovi ali dopolni dokazni postopek in tedaj zaradi preverjanja spornih dejstev prvič izvede dokaze. Kadar je sodno varstvo v hitrem postopku o prekršku zgolj enostopenjsko, pa vlagatelju zahteve za sodno varstvo – čeprav se je zoper njega vodil postopek o »obtožbi« – znotraj sistema rednega sodstva ni omogočeno uveljavljanje kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jih je storilo sodišče v okviru enostopenjskega sodnega varstva.
27. Ni sicer izključeno, da bi lahko tudi instančno sodišče storilo napako pri preverjanju zatrjevanih predhodnih kršitev prvostopenjskega sodišča. Ustavnopravno zagotovljen sistem pravnega varstva v interesu pravne varnosti in pravnega miru sprejema določeno tveganje, da je sodišče napačno uporabilo pravo. V skladu z načelom pravne varnosti, ki temelji na načelih pravne države (2. člen Ustave), se mora vsak spor enkrat končati.33
28. Tveganje obremenjenosti končne odločitve s kršitvami pa je pri enostopenjskem sodnem odločanju večje, kot če bi imel prizadeti možnost vložiti nadaljnje pravno sredstvo, s katerim bi lahko učinkovito zahteval odpravo kršitev. Takšno tveganje je lahko ustavnopravno dopustno na drugih področjih sodniškega odločanja34 – ni pa sprejemljivo v primerih odločanja o obtožbah zoper posameznika, ki spadajo na področje kaznovalnega prava.
29. Iz razlogov, navedenih v 16.–28. točki obrazložitve te odločbe, Ustavno sodišče spreminja svoje stališče, da opustitev ureditve pravnega sredstva zoper odločitve okrajnega sodišča o zahtevi za sodno varstvo ne pomeni posega v človekovo pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave). Ureditev v drugem odstavku 66. člena ZP-1 pritožbo omejuje na primere, ko je bila izrečena višja globa od najnižje predpisane za prekršek ali ko je bila izrečena globa, ki je predpisana v večkratniku ali v odstotku, oziroma ko sta bila izrečena odvzem predmetov ali odvzem premoženjske koristi v vrednosti, ki presega 400 EUR. V drugih primerih pritožbe ne dopušča, to pa pomeni poseg v pravico iz 25. člena Ustave.
III. Presoja dopustnosti posega v pravico do pravnega sredstva
30. Ustavno sodišče mora v nadaljevanju oceniti, ali je takšen poseg dopusten. Po ustaljeni ustavnosodni presoji je mogoče omejiti človekovo pravico, če je zakonodajalec zasledoval ustavno dopusten cilj in če je omejitev skladna z načeli pravne države (2. člen Ustave), in sicer s tistim izmed teh načel, ki prepoveduje prekomerne posege države (splošno načelo sorazmernosti). Oceno, ali ne gre morda za čezmeren poseg, opravi Ustavno sodišče na podlagi t. i. strogega testa sorazmernosti, ki obsega presojo primernosti, nujnosti in sorazmernosti posega.35
31. Vlada v svojem mnenju navaja, da veljavna zakonska ureditev pravnih sredstev v hitrem prekrškovnem postopku upošteva načelo učinkovitosti postopka ter s tem povezano ustavno pravico do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja. S tem naj bi se omogočilo bistveno pospešeno obravnavanje prekrškov. Podobno izhaja tudi iz Predloga zakona o prekrških (ZP-1), v katerem je še poudarjeno, da naj bi bilo v prid učinkovitosti vzpostavljeno ustrezno sorazmerje s pravico do pravnega sredstva v upravnokaznovalnem postopku in v dvostopenjskem rednem postopku. Ureditev naj bi v večji meri kot prej upoštevala manjšo družbeno pomembnost prekrškov, kot kršitev javnega reda, družbene discipline in vrednot, ki niso varovane s kazenskim pravom. Njihova teža pa naj bi vendarle narekovala družbeno grajo v obliki milejših, predvsem denarnih sankcij.36
32. Cilj presojane ureditve je torej učinkovitost postopka in s tem zagotavljanje pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja kot pomembnega vidika pravice do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave). Tak cilj je ustavno dopusten.
33. Ustavno sodišče je, ne da bi se spustilo v vprašanje primernosti in nujnosti zakonske ureditve, opravilo presojo sorazmernosti presojane ureditve v ožjem smislu. Poseg v človekovo pravico je sorazmeren v ožjem smislu, če je teža tega posega (v tem primeru posega v pravico do pravnega sredstva) sorazmerna vrednosti zasledovanega cilja oziroma pričakovanim koristim, ki bodo zaradi posega nastale (v tem primeru pravici do sojenja v razumnem roku). Po presoji Ustavnega sodišča je teža konkretnega posega odvisna predvsem od vpliva izrečene sankcije na položaj vlagatelja zahteve za sodno varstvo.
34. Vlada sicer navaja, da zakonska ureditev upošteva manjšo družbeno pomembnost prekrškov, da pa njihova teža vendarle narekuje družbeno grajo v obliki milejših (predvsem denarnih) sankcij. Opozarja, da gre v primerih, ko drugi odstavek 66. člena ZP-1 dopušča pritožbo zoper odločitev sodišča za bolj represiven poseg državnega organa v človekove pravice in temeljne svoboščine: 1) če je izrečena globa višja od najnižje predpisane, 2) če je globa izrečena v večkratniku ali v odstotku, kot na primer, če gre za prekrške na področjih varstva konkurence, trga z električno energijo ali zemeljskim plinom, ter 3) če sta bila izrečena odvzem predmetov ali odvzem premoženjske koristi v vrednosti nad 400 EUR. Vendar pritožba zoper sodbo okrajnega sodišča o zahtevi za sodno varstvo ni dopustna niti, če je bila izrečena visoka globa, ki lahko močno posega v storilčev premoženjski položaj, če le ne presega minimuma, določenega v posebnem predpisu.37 Poleg tega zakonski posebni minimumi večkrat presegajo znesek 1.000 EUR, kar pomeni, da je storilcu v primeru neplačila globe mogoče odrediti nadomestni zapor (20.a člen ZP-1). To pomeni, da lahko v postopku o prekršku storilcu grozi tudi odvzem osebne svobode, ki jo varuje 19. člen Ustave. Odgovornost za prekršek, čeprav z globo zgolj v višini zakonskega posebnega minimuma, ima lahko za storilca hude posledice tudi na drugih področjih, kot na primer na področju javnega naročanja.38 Po drugi strani pa se v strokovni literaturi opozarja, da je pot do pritožbe odprta tistim, ki odgovarjajo za blažje kršitve, če izrečena globa presega minimum, določen v materialnem predpisu.39 Glede na navedeno je mogoče ugotoviti, da merila, ki jih je zakonodajalec izbral za dopustnost pritožbe zoper sodbo o zahtevi za sodno varstvo, ne odražajo ustrezno v vseh primerih teže posega državnega organa v sfero storilca prekrška.
35. Vlada navaja tudi, da naj bi se z izpodbijano ureditvijo onemogočilo neupravičeno vlaganje pravnih sredstev z namenom doseči zastaranje pregona. Po presoji Ustavnega sodišča zakonodajalec lahko uvede pravne mehanizme, s katerimi v konkretnih primerih prepreči zlorabo postopkovnih pravic. Vendar zgolj bojazen morebitnega neupravičenega uveljavljanja pravic ne more utemeljiti posega v pravico iz 25. člena Ustave. Nevarnost morebitnega zastaranja postopkov je mogoče odpraviti z ustrezno organizacijo sodstva in ustreznim oblikovanjem postopka, v katerem se uveljavlja odprava sodniških kršitev.
36. Ustavno sodišče je pri presoji torej upoštevalo na eni strani cilj zakonodajalca, da se zagotovi učinkovitost postopka v domnevno manj pomembnih prekrškovnih postopkih (in s tem zagotavljanje pravice do sojenja v razumnem roku), in na drugi strani dejstvi, (1) da lahko tudi prekrškovni postopki pomenijo hujše posege v sfero vlagatelja zahteve za sodno varstvo (v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine) oziroma vodijo do njih ter (2) da merila za razlikovanje med primeri, ko je pritožba dopustna, oziroma primeri, ko ni dopustna, niso ustrezno določena. Na tej podlagi Ustavno sodišče ocenjuje, da cilj večje učinkovitosti postopka ne odtehta posega v človekovo pravico iz 25. člena Ustave.
37. Kot je poudarjeno v 22. točki obrazložitve, sistem ureditve pravnih sredstev v hitrem prekrškovnem postopku daje položaj »pritožbenega sodišča« Ustavnemu sodišču, saj na drug način ni mogoče uveljavljati kršitev, ki jih stori okrajno sodišče v okviru enostopenjskega sodnega varstva. Po presoji Ustavnega sodišča tak sistem ne zagotavlja ustavnopravno ustreznega varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin, hkrati pa Ustavno sodišče postavlja v vlogo, ki mu po Ustavi ne pripada.40 Učinkovito pravno sredstvo je zato treba zagotoviti že znotraj sistema sodišč in ne šele pred Ustavnim sodiščem, katerega sistemski položaj v razmerju do sodišč določa načelo subsidiarnosti. To je navsezadnje pomembno tudi z vidika oblikovanja enotne sodne prakse. V sistemu organizacije »prekrškovnih« sodišč, kar je po veljavni ureditvi okrajnih sodišč, zagotavljanje enotne sodne prakse ne more biti prepuščeno šele Ustavnemu sodišču.41
38. Glede na vse navedeno je Ustavno sodišče odločilo, da zakonska ureditev v drugem odstavku 66. člena ZP-1 ni v skladu s 25. členom Ustave.
39. Ustavno sodišče presojane ureditve ni razveljavilo. Ustavno sodišče bi sicer lahko delno razveljavilo besedilo v drugem odstavku 66. člena ZP-1 (katerega uporabo je sicer do nadaljnjega prepovedalo kot določitev načina izvršitve te odločbe) in s tem glede možnosti vložitve obstoječega pravnega sredstva izenačilo vse vlagatelje zahtev za sodno varstvo iz hitrih prekrškovnih postopkov. Vendar je pri tem upoštevalo, da razveljavitvena odločba učinkuje ipso iure in ne terja odziva zakonodajalca. Tukaj pa gre za podrobnejšo ureditev pravnega sredstva, kar je samo po sebi kompleksno vprašanje, ki mora biti v pristojnosti zakonodajalca.42 Ustavno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 48. člena ZUstS sprejelo ugotovitveno odločbo (1. točka izreka). Na podlagi drugega odstavka 48. člena ZUstS je zakonodajalcu naložilo, naj ugotovljeno protiustavnost odpravi v roku enega leta (2. točka izreka).
40. Zakonodajalec ima pri oblikovanju postopka na voljo široko polje proste presoje, v katerem mora upoštevati interese vseh udeležencev v postopku in zahtevo po učinkovitem delovanju sodišč. Prvič, izbere lahko takšno merilo za uresničevanje pritožbe zoper sodbo o zahtevi za sodno varstvo, ki bo odražalo težo posega državnega organa v človekove pravice in temeljne svoboščine. Na primer, zakonodajalec lahko ne predvidi pritožbe za bagatelne prekrške, ki nimajo pomembnega vpliva na kršiteljev položaj.43 Drugič, v skladu s šestim odstavkom 66. člena ZP-1 se pritožba zoper odločitev okrajnega sodišča o zahtevi za sodno varstvo obravnava po določbah pritožbenega postopka v rednem sodnem postopku. Navedena določba tako glede roka za vložitev pritožbe (prvi odstavek 151. člena ZP-1), obvezne vsebine pritožbe (153. člen ZP-1) in drugih postopkovnih pravil napotuje na 15. poglavje ZP-1. Vendar lahko zakonodajalec za zagotovitev učinkovitega delovanja sodišč primerno prilagodi tudi postopek obravnave takšne pritožbe.44 V tem okviru pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave ne zagotavlja preizkusa prvostopenjske sodne odločbe po uradni dolžnosti (kot velja za redni postopek za primere iz petega in devetega odstavka 163. člena ZP-1), niti ne zagotavlja upoštevanja pritožbenih navedb, ki jih pritožnik, če bi jih lahko, ni pravočasno uveljavljal že v postopku pred prekrškovnim organom oziroma okrajnim sodiščem.45 Zakonodajalec pa vlagatelju zahteve za sodno varstvo ne sme oteževati dostopa do učinkovitega sodnega nadzora na način, ki bi pomenil prekomerno breme in ga ne bi bilo mogoče utemeljiti s stvarnimi razlogi.
Način izvršitve odločbe o ugotovljeni protiustavnosti ZP-1
41. Da bi Ustavno sodišče do odprave ugotovljene protiustavnosti zavarovalo pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, je na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS določilo tudi način izvršitve odločbe (3. točka izreka). Odločilo je, da se do odprave ugotovljene protiustavnosti ne uporablja besedilo iz drugega odstavka 66. člena ZP-1, ki omejuje dopustnost pritožbe, s čimer je vzpostavilo enakost med vsemi pritožniki zoper sodbo okrajnega sodišča v hitrem prekrškovnem postopku. Pritožba se v skladu s šestim odstavkom 66. člena ZP-1 obravnava po določbah pritožbenega postopka o rednem postopku. Pritožbeni razlogi so ožji in obsegajo zgolj razloge po prvi, drugi in četrti alineji 154. člena ZP-1, pritožba zoper odločitev o stroških postopka pa je izključena. Ker je bilo o dejanskem stanju presojano že na dveh stopnjah (pred prekrškovnim organom in pred sodiščem), Ustavno sodišče ni razširilo obstoječih pritožbenih razlogov še na razlog po tretji alineji 154. člena ZP-1.
42. Ustavno sodišče se za tak način izvršitve ni odločilo zato, ker bi bilo to edino skladno z Ustavo. Pri presoji je izhajalo iz dejstva, da je pritožba v nekaterih primerih v hitrem postopku o prekršku zoper odločitev okrajnega sodišča o zahtevi za sodno varstvo že predvidena, in jo je le razširilo še na druge primere, v katerih do sedaj pritožba ni bila dopustna. S takim načinom izvršitve je Ustavno sodišče v najmanjši mogoči meri in zgolj začasno – do sprejetja zakonske ureditve – poseglo v obstoječo zakonsko ureditev.
43. Poleg tega je Ustavno sodišče poseben način izvršitve svoje odločbe določilo za (1) primere, v katerih je bila zoper odločbo sodišča, s katero je bilo odločeno o zahtevi za sodno varstvo in zoper katero pritožba ni bila dovoljena, pravočasno vložena ustavna pritožba s predlogom za izjemno obravnavo sicer nedovoljene ustavne pritožbe, o kateri Ustavno sodišče do dne objave te odločbe še ni odločilo, ter za (2) primere, ko je okrajno sodišče o zahtevi za sodno varstvo že odločilo, pritožba zoper odločbo pa ni bila dovoljena in rok za vložitev ustavne pritožbe do dneva objave te odločbe še ni potekel. Za obe skupini primerov je določilo, da lahko te osebe vložijo pritožbo iz drugega odstavka 66. člena ZP-1 v roku 45 dni po objavi te odločbe v Uradnem listu (4. in 5. točka izreka). Za zagotovitev učinkovite možnosti za seznanitev z odločbo Ustavnega sodišča je tako določeni rok za vložitev pritožbe daljši od tistega, ki je za vložitev pritožbe predviden v prvem odstavku 151. člena ZP-1. V primerih, ko je bila zoper odločbo sodišča o zahtevi za sodno varstvo že vložena ustavna pritožba, mora pritožnik v pritožbi izkazati, da je zoper odločitev sodišča o zahtevi za sodno varstvo vložil na Ustavno sodišče pravočasno ustavno pritožbo s predlogom za izjemno obravnavo sicer nedovoljene ustavne pritožbe.
Odločitev o ustavni pritožbi
44. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo zavrglo, ker pritožnica ni izčrpala vseh pravnih sredstev. V skladu z določenim načinom izvršitve te odločbe ima pritožnica sedaj možnost, da zoper izpodbijano sodbo okrajnega sodišča vloži pritožbo iz drugega odstavka 66. člena ZP-1. Za zagotovitev učinkovitosti te pritožbe je Ustavno sodišče na podlagi drugega odstavka 40. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS določilo, da lahko pritožbo vloži v 8 dneh od vročitve te odločbe, kar je v običajnem zakonsko določenem pritožbenem roku (6. točka izreka).
45. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 48. člena, drugega odstavka 40. člena, pete alineje prvega odstavka 55.b člena in drugega odstavka 40. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Rajko Knez ter sodnice in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Rok Čeferin, dr. Dunja Jadek Pensa, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Odločbo je sprejelo s sedmimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnica Jadek Pensa in sodnik Knez, ki sta dala odklonilni ločeni mnenji. Sodnik Šorli je dal pritrdilno ločeno mnenje.
1 P. Čas in N. Orel v: P. Čas in ostali (ur.), Zakon o prekrških s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2018, str. 309.
2 Sodba ESČP v zadevi Lutz proti Nemčiji z dne 25. 8. 1987, 57. točka obrazložitve.
3 Z. Fišer v: P. Čas in ostali (ur.), nav. delo, str. 433.
4 Prav tam, str. 514.
5 Navedena določba se glasi: »1) Zahteva za varstvo zakonitosti se lahko vloži zoper vsako odločbo, izdano na drugi stopnji, oziroma vsako pravnomočno odločbo, če je kršen ta zakon ali predpis, ki določa prekršek. (2) Zahtevo za varstvo zakonitosti lahko vloži državni tožilec po uradni dolžnosti ali na pobudo osebe, ki ima pravico do pravnega sredstva po tem zakonu. (3) Pri odločanju o vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti državni tožilec upošteva zlasti naravo in težo domnevne kršitve, pomen zadeve in posledice odločitve za pobudnika in druge udeležence v postopku ter potrebo po zagotavljanju pravne varnosti, enotne uporabe prava ali pomen za razvoj prava preko sodne prakse.«
6 Sklep Ustavnega sodišča št. Up-105/95 z dne 6. 10. 1995 (OdlUS IV, 175).
7 Sklep Ustavnega sodišča št. Up-266/02 z dne 14. 10. 2002.
8 Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-219/03 z dne 1. 12. 2005 (Uradni list RS, št. 118/05, in OdlUS XIV, 88), 28. točka obrazložitve.
9 Odločba Ustavnega sodišča št. Up-258/03, U-I-74/05 z dne 22. 9. 2005 (Uradni list RS, št. 90/05, in OdlUS XIV, 99), 8. točka obrazložitve.
10 Odločba Ustavnega sodišča št. Up-353/02 z dne 20. 5. 2004 (Uradni list RS, št. 62/04), 6. točka obrazložitve. Navedena stališča je Ustavno sodišče povzelo v odločbi št. U-I-74/14 z dne 17. 6. 2015 (Uradni list RS, št. 48/15).
11 Primerjaj odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-339/98 z dne 21. 1. 1999 (Uradni list RS, št. 11/99, in OdlUS VIII, 13) in št. U-I-115/14, Up-218/14 z dne 21. 1. 2016 (Uradni list RS, št. 8/16, in OdlUS XXI, 20).
12 Glej npr. sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-60/11, Up-349/11 z dne 14. 2. 2013 (Uradni list RS, št. 19/13), in št. Up-11/94 z dne 15. 2. 1995 (OdlUS IV, 140) ter odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-277/09, Up-1333/09, U-I-287/09, Up-1375/09 z dne 14. 6. 2011 (Uradni list RS, št. 58/11), 19. točka obrazložitve.
13 Glej odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-219/03 z dne 1. 12. 2005 (Uradni list RS, št. 118/05, in OdlUS XIV, 88), št. U-I-56/06, št. U-I-98/07 z dne 12. 6. 2008 (Uradni list RS, št. 65/08, in OdlUS XVII, 42) in št. Up-2501/08 z dne 19. 2. 2009 (Uradni list RS, št. 17/09, in OdlUS XVIII, 63).
14 Odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-219/03, 30. in 31. točka obrazložitve, in št. Up-2501/08, 9. točka obrazložitve.
15 Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-98/07, 14. točka obrazložitve.
16 Prav tam, 15. točka obrazložitve.
17 Prav tam, 16. točka obrazložitve.
18 Prav tam, 17. točka obrazložitve.
19 Odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-219/03, 31. točka obrazložitve, in št. Up-2501/08, 11. točka obrazložitve.
20 Glej na primer odločbo Ustavnega sodišča št. Up-578/16, 6. in 7. točka obrazložitve.
21 Prim. sklep Ustavnega sodišča št. Up-139/99 z dne 30. 5. 2000.
22 Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-117/93 z dne 2. 2. 1995 (Uradni list RS, št. 13/95, in OdlUS IV, 10).
23 Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-113/17 z dne 30. 9. 2020 (Uradni list RS, št. 145/20), 33. točka obrazložitve.
24 Prim. odločbe Ustavnega sodišča št. Up-1293/10 z dne 21. 6. 2012 (Uradni list RS, št. 52/12), št. Up-1544/10 z dne 21. 6. 2012 (Uradni list RS, št. 53/12) in št. Up-319/10, U-I-63/10 z dne 20. 1. 2011 (Uradni list RS, št. 10/11).
25 Sklep Ustavnega sodišča št. U-I-60/11, Up-349/11 z dne 14. 2. 2013 (Uradni list RS, št. 19/13), 3. točka obrazložitve.
26 Sklep Ustavnega sodišča št. Up-991/17, U-I-304/20 z dne 1. 7. 2020.
27 Prim. L. Vavken, Ali prekrškovno pravo na Vrhovnem sodišču izumira?, Pravna praksa, št. 46 (2020), str. 20.
28 Prim. odločbo nemškega Zveznega ustavnega sodišča (Bundesverfassungsgericht – BVerfG) št. 1 PBvU 1/02 z dne 30. 4. 2003, 57. točka obrazložitve.
29 Prim. tudi A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 501.
30 Sklep Ustavnega sodišča št. Up-139/99 z dne 30. 5. 2000.
31 Prav tam.
32 Prim. odločbo BVerfG št. 1 PBvU 1/02, 56. točka obrazložitve.
33 Ne samo pravica do pravnega sredstva, tudi drugi instituti ustavnega procesnega prava zagotavljajo, da je sodniška odločitev čim manj obremenjena z napakami. Sodniška neodvisnost (prvi odstavek 23. člena Ustave) in načelo naravnega sodnika (drugi odstavek 23. člena Ustave) zagotavljata, da sodišča odločajo nepristransko in izključno na podlagi Ustave in zakona. Temeljna procesna ustavna jamstva zagotavljajo, da sodniška odločitev ni samovoljna ter da je sprejeta na podlagi zadostno razčiščenega dejanskega stanja in nepristranske pravne ocene ter ob upoštevanju navedb strank. Ustava torej ne zagotavlja pravice do pravilne odločitve – vendar pa njeni instituti zmanjšujejo možnosti napak pri sodniškem odločanju.
34 Kot na primer pri odločanju o sporih z upravnopravnega področja, glej odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-219/03, št. U-I-98/07 in št. Up-2501/08.
35 Glej 25. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003 (Uradni list RS, št. 108/03, in OdlUS XII, 86).
36 Predlog zakona o prekrških (ZP-1), EPA 508-III, Poročevalec DZ, št. 39/02, str. 14 in 15.
37 Prim. Z. Fišer, nav. delo, str. 514.
38 Po točki c) drugega odstavka 67.a člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/15 in 14/18 – v nadaljevanju ZJN-3) mora naročnik v primerih javnih naročil iz prvega odstavka tega člena periodično preverjati, ali je v zadnjih treh letih pred dnevom tega preverjanja pristojni organ pri izvajalcu ali njegovem podizvajalcu ugotovil najmanj dve kršitvi v zvezi z zaposlovanjem na črno, za kateri mu je bila pravnomočno izrečena globa za prekršek. V skladu s petim odstavkom 67.a člena ZJN-3 ima ugotovitev kršitev v zvezi z zaposlovanjem na črno lahko za posledico razvezo pogodbe o javnem naročanju.
39 Z. Fišer, nav. delo, str. 514.
40 Več o tem v L. Vavken, nav delo.
41 V tem pogledu je omejena tudi vloga Vrhovnega sodišča kot najvišjega rednega sodišča v državi, saj so zadeve, s katerimi se ukvarja in v katerih ima priložnost oblikovati enotno sodno prakso, odvisne od volje državnega tožilca, ki po lastni presoji vloži zahtevo za varstvo zakonitosti. Stranke postopka v ta postopek niso vključene.
42 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. Up-320/14, U-I-5/17 z dne 14. 9. 2017 (Uradni list RS, št. 59/17, in OdlUS XXII, 9), 40. točka obrazložitve.
43 Teža storjenega prekrška v konkretnem primeru se odraža tudi z višino izrečene globe. Na primer, v skladu s 1. točko prvega odstavka § 79 nemškega zakona o prekrških (Gesetz über Ordnungswidrigkeiten – OWiG) je pritožba dopustna, če je bila izrečena globa več kot 250 EUR.
44 Pomembna trenutno veljavna prilagoditev pritožbe je, da drugi odstavek 66. člena ZP-1 med pritožbenimi razlogi ne navaja razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. točka 154. člena ZP-1). Takšna omejitev pritožbenih razlogov po presoji Ustavnega sodišča ne pomeni posega v pravico do pritožbe iz 25. člena Ustave, saj je bilo o dejanskem stanju že presojano na dveh stopnjah (pred prekrškovnim organom in okrajnim sodiščem). Poseg v pravico do pritožbe pa je podan zgolj toliko, kolikor vlagatelju zahteve za sodno varstvo ni mogoče uveljavljati kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jih stori okrajno sodišče.
45 Takšna omejitev je v rednem postopku po 160. členu ZP-1 predvidena samo za uveljavljanje kršitve, da je v postopku sodelovala uradna oseba, ki bi morala biti izločena (84. člen ZP-1) ali je s pravnomočno odločbo bila izločena (87. člen ZP-1).
