Številka:	Up-360/16-22
Datum:	18. 6. 2020

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Branka Volkarja, Ljubljana, ki ga zastopa Odvetniška družba Čeferin, o. p., d. o. o., Grosuplje, na seji 18. junija 2020

Sodba Vrhovnega sodišča št. X Ips 79/2014 z dne 3. 2. 2016 in sodba Upravnega sodišča št. I U 492/2013 z dne 7. 1. 2014 se razveljavita in zadeva se vrne Upravnemu sodišču v novo odločanje.

1. Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče zavrnilo tožbo zoper odločbo davčnega organa z dne 26. 3. 2012, s katero je ta pritožniku odmeril davek po petem odstavku 68. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZDavP-2) za obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2010, od davčne osnove 593.556,90 EUR, po stopnji 38,46 %, v višini 228.000 EUR. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je davčni organ prve stopnje osnovo za odmero davka določil z uporabo indirektne metode neto vrednosti premoženja, tako da je ugotovil razliko med povečanjem vrednosti pritožnikovega premoženja in pritožnikovo porabo v nadzorovanem obdobju na eni strani ter višino pritožnikovih dohodkov v nadzorovanem obdobju, ki so bili obdavčeni, ali dohodkov, od katerih se davek ne plača, na drugi strani. Ugotovljeno povečanje vrednosti premoženja in porabo je pritožnik pojasnjeval na različne načine, med drugim tudi z navedbo, da je v obdobju, ki je bilo predmet nadzora, prejel posojilo v višini 300.000 EUR od Damirja Grubića.

2. Upravno sodišče je zavrnilo tožbene ugovore, usmerjene zoper institut obdavčitve nenapovedanih dohodkov iz petega odstavka 68. člena ZDavP-2 na splošno (da ima obdavčitev retroaktivne učinke, da je zakonska določba ohlapna in nejasna, da bi za davčne zavezance za dokazovanje vira sredstev, s katerimi so razpolagali, moral veljati dokazni standard verjetnosti), zavrnilo pa je tudi zaslišanje posameznih prič, ki jih je pritožnik predlagal, da bi dokazal, da je od Damirja Grubića prejel 300.000 EUR kot posojilo. Vrhovno sodišče je v bistvenem pritrdilo presoji Upravnega sodišča in zavrnilo revizijo.

3. Pritožnik zatrjuje kršitev 2., 22., 23., 27., 29., 33. in 155. člena Ustave ter 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) in 1. člena Prvega protokola k EKČP. Davčna organa in sodišči naj bi pri odmeri davka ravnali arbitrarno in v nasprotju z 22. členom Ustave, ker so glede na naravo davčnega postopka, ki naj bi bil postopek o kazenski obtožbi, v nasprotju s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP)¹ razlagali pravila o obrnjenem dokaznem bremenu ter mu naložili nerazumno breme dokazovanja virov sredstev oziroma njihove sledljivosti. Prišlo naj bi tudi do kršitve 27. in 29. člena Ustave. Izhajajoč iz predpostavke o kaznovalni naravi postopka, pritožnik nasprotuje stališču Upravnega in Vrhovnega sodišča, da davčni organ dokazuje davčno osnovo s standardom verjetnosti, medtem ko mora glede na šesti odstavek 68. člena ZDavP-2 davčni zavezanec morebitno nižjo davčno osnovo dokazovati s standardom gotovosti. Pritožnik meni, da bi, upoštevaje načelo nedolžnosti in načelo enakosti orožij, tudi za davčnega zavezanca glede dokazovanja davčne osnove moral veljati standard verjetnosti, pri tem pa bi moral davčni organ upoštevati tudi nelistinske dokaze. Nedopustno naj bi bilo od davčnega zavezanca zahtevati, da v letu 2011 s stopnjo gotovosti dokaže stanje premoženja, ki ga je imel 1. 1. 2006, saj mora v takem primeru dokazovati tudi izvor premoženja pred tem časom, za kar pa davčni organ ni imel pravne podlage. S tem naj bi bila kršena prepoved retroaktivnosti iz drugega odstavka 155. člena Ustave, prav tako načelo zaupanja v pravo in načelo pravne varnosti iz 2. člena Ustave. Pritožnik se sklicuje na to, da je bil institut cenitve davčne osnove uveden šele s 1. 1. 2005 in da 41. člen ZDavP-2 fizičnim osebam nalaga obveznost le petletne hrambe in še to le določene dokumentacije (ki ima neposredno povezavo z obdavčenimi dohodki), ne zahteva pa vodenja evidence o premoženju. Peti odstavek 68. člena ZDavP-2 naj bi bil tudi nejasen in nedoločen ter naj bi zato posegal v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave in 1. člena Prvega protokola k EKČP. Po slednjem je namreč prvi pogoj za dopustnost posega v pravico do mirnega uživanja premoženja, da je poseg zakonit, kar vključuje tudi zahtevo, da je poseg zadostno določen, nedvoumen in predvidljiv. Pritožnik Upravnemu in Vrhovnemu sodišču očita kršitev 22. člena Ustave zaradi neutemeljene zavrnitve izvedbe glavne obravnave oziroma izvedbe zaslišanja prič, ki jih je predlagal v zvezi s trditvijo, da je od Damirja Grubića prejel 300.000 EUR kot posojilo.

4. Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-360/16 z dne 22. 1. 2019 sprejel v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12 in 23/20 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Vrhovno sodišče in Finančno upravo Republike Slovenije.

5. Ustavno sodišče je v postopku odločanja vpogledalo v spis Davčnega urada Ljubljana št. 0610-256/2011.

6. Člen 68 tedaj veljavnega ZDavP-2 je v petem odstavku določal: »Če davčni organ ugotovi, da davčni zavezanec – fizična oseba razpolaga s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki precej presegajo dohodke, ki jih je davčni zavezanec napovedal, ali če je davčni organ na drugačen način seznanjen s podatki o sredstvih, s katerimi razpolaga davčni zavezanec – fizična oseba, oziroma s trošenjem davčnega zavezanca – fizične osebe ali s podatki o pridobljenem premoženju davčnega zavezanca – fizične osebe, se davek odmeri od ugotovljene razlike med vrednostjo premoženja (zmanjšano za obveznosti iz naslova pridobivanja premoženja), sredstev oziroma porabo sredstev in dohodki, ki so bili obdavčeni, oziroma dohodki, od katerih se davki ne plačajo. Postopek za odmero davka po tem odstavku se lahko uvede za eno ali več koledarskih let v obdobju zadnjih pet let pred letom, v katerem je bil ta postopek uveden. Od tako ugotovljene osnove se plača davek po povprečni stopnji dohodnine od enoletnih dohodkov zadnjega davčnega obdobja.« V šestem odstavku pa: »Verjetna davčna osnova oziroma z oceno določena davčna osnova po tem členu se zniža, če zavezanec za davek dokaže, da je nižja.«

7. Po presoji Ustavnega sodišča postopek odmere davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 po svoji naravi ni postopek odločanja o kazenski obtožbi v smislu 6. člena EKČP, kot zatrjuje pritožnik. Ustavno sodišče je v preteklih primerih, ko je bilo soočeno z vprašanjem, ali vodenje določenega postopka po vsebini pomeni odločanje o kazenski obtožbi, že pojasnilo, da vsako sankcioniranje še ne pomeni nujno odločanja o kazenski »obtožbi«, kar bi hkrati izključevalo možnost, da se o tem odloča v okviru nekega drugega postopka, da ni mogoče vsake opredelitve prepovedanih ravnanj (in sankcij za kršitev te prepovedi) šteti za opredelitev kaznivih dejanj, za kar bi morala biti izpolnjena vsebinska jamstva, ki jih Ustava določa za kazniva dejanja, ter da odločanja o izrekanju sankcij za kršitve teh prepovedi ni mogoče vedno šteti za kazenski postopek, v katerem bi zato morala biti izpolnjena vsa ustavna procesna jamstva, ki se posebej nanašajo na kazenski postopek.² Ustavno sodišče je tudi že pojasnilo, da je treba pri presoji, ali gre za postopek odločanja o kazenski obtožbi, po eni strani upoštevati naravo in namen kaznovanja, po drugi strani pa naravo in višino sankcij, pri čemer sta merili alternativni – četudi se izkaže, da postopek ni »kazenski« po svojem namenu, a so za dejanje predpisane sankcije, ki močno posegajo v pravice kaznovane osebe, morajo biti posamezniku zagotovljena vsa procesna in materialna ustavna jamstva v kazenskem postopku.³ Ustavno sodišče je s tem v bistvu prevzelo merila, ki jih je v ta namen opredelilo ESČP in po katerih se kaznovalna narava postopka presoja glede na uvrstitev instituta v domačem pravu, naravo kršitve in strogost zagrožene kazni.⁴ Po stališču ESČP davčni spori sicer niso spori o »civilnih pravicah in obveznostih« iz 6. člena EKČP, kljub temu da davčnim zavezancem povzročajo neposredne denarne učinke, ker spadajo v »trdo jedro« posebnih pravic (prerogativov) javne oblasti in je narava razmerja med davčnim zavezancem in davčno oblastjo prevladujoče javnopravna.⁵

8. Ob upoštevanju navedenega merila Ustavno sodišče meni, da postopek odmere davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 ni kaznovalne narave. V postopku po tej določbi se odloča o tem, ali je davčni zavezanec razpolagal s sredstvi (premoženjem), ki precej presegajo dohodke, ki jih je napovedal, s tem pa posredno o tem, ali se je izognil plačilu davkov, ki bi jih moral od teh dohodkov plačati. Glede na resnost očitka oziroma naravo »obtožbe« bi ta lahko ustrezala tudi pojmu kazenske obtožbe, vendar zgolj zato še ni mogoče zaključiti, da gre za postopek kaznovalne narave, saj se o povsem enaki »obtožbi« odloča tudi v rednih nadzornih postopkih, v katerih davčni organ ugotavlja pravilnost obračunavanja in plačevanja davka, ki nedvomno niso postopki kaznovalne narave. Postopek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 bi zato bil postopek kaznovalne narave šele tedaj, če bi bilo posledice, do katerih lahko ta postopek privede, zaradi njihove narave in višine treba šteti kot kaznovalne sankcije. Razlogov za to pa po presoji Ustavnega sodišča ni. Posledica, ki jo lahko davčni organ odredi v tem postopku, če ugotovi nesorazmerje med sredstvi (premoženjem) in prijavljenimi dohodki davčnega zavezanca, je namreč obdavčitev nesorazmerja po povprečni stopnji dohodnine davčnega zavezanca iz zadnjega davčnega obdobja. Zakon je torej kot posledico določil obdavčitev po stopnji, ki je vezana na redne dohodninske davčne stopnje, po kateri bi davčni zavezanec sicer moral plačati davek, in ni določil nobenega pribitka ali povečanja davčne stopnje.⁶ Posledica, ki je lahko odrejena davčnemu zavezancu, je zato v teh primerih v bistvenem podobna posledici, ki jo utrpi davčni zavezanec tedaj, ko davčni organ odkrije njegov nenapovedani dohodek v rednih nadzornih postopkih, in celo tedaj, ko davčni zavezanec sam napove dohodek ali ko je dohodek odmerjen na podlagi informativnega izračuna. To pomeni, da je namen posledice, ki jo ureja peti odstavek 68. člena ZDavP-2, vzpostaviti stanje, kakršno bi obstajalo, če kršitve ne bi bilo, taka posledica pa – ne glede na njeno višino – ni kaznovalne narave.

9. Glede na navedeno Ustavno sodišče ocenjuje, da se zoper pritožnika ni vodil postopek o kazenski obtožbi in da zato pritožnikovi očitki o kršitvi ustavnih jamstev v kazenskem postopku (27. in 29. člen Ustave) niso utemeljeni. Ne glede na to pa seveda tudi za obravnavani davčni postopek in naknadni upravni spor velja, tako kot na splošno za vse postopke pred državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o posameznikovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, da mora biti skladen s splošnimi ustavnopravnimi jamstvi, ki izhajajo iz 22. člena Ustave.

10. Pritožnik Upravnemu sodišču očita, da se v izpodbijani sodbi ni opredelilo do njegove izrecne zahteve po izvedbi glavne obravnave, vendar to ne drži. Kot je pojasnilo že Vrhovno sodišče (v 24. točki obrazložitve sodbe), je Upravno sodišče izvedbo glavne obravnave zavrnilo iz dveh navedenih razlogov: po eni strani z obrazložitvijo, da po njegovi presoji za odločitev uporabljena relevantna dejstva, na katerih temelji izpodbijana odločba, med strankama niso sporna (19. točka obrazložitve sodbe), po drugi strani pa z obrazložitvijo, zakaj po presoji sodišča zaslišanje posameznih prič ni bilo potrebno (27. točka obrazložitve sodbe) ne v davčnem postopku ne v upravnem sporu (ker in kolikor je pritožnik v tožbi predlagal zaslišanje istih prič kot v davčnem postopku). Utemeljevanje zavrnitve izvedbe glavne obravnave v upravnem sporu s sklicevanjem na to, da niso izpolnjeni pogoji za izvajanje dokazov na glavni obravnavi v upravnem sporu, pomeni, da je po stališču Upravnega in Vrhovnega sodišča izvedba glavne obravnave potrebna le, če in kolikor je potrebno na njej izvajati dokaze.

11. Ustavno sodišče je sicer v preteklosti že zavzelo stališča glede obveznosti izvedbe glavne obravnave v upravnem sporu, ki poudarjajo njen pomen kot sredstvo za izvajanje dokazov.⁷ Vendar pa novejša presoja tudi v kontekstu upravnega spora poudarja pomen pravice do glavne obravnave pred sodnikom kot samostojne človekove pravice.⁸

12. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da mora sodišče prve stopnje opraviti glavno obravnavo, kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave.⁹ Upravni postopek pomeni praviloma enostransko razmerje med upravnim organom (državo) in stranko (posameznikom). Šele v upravnem sporu se srečata organ in stranka v procesno enakopravnem razmerju. Namen glavne obravnave pri presoji zakonitosti upravnega akta je v tem, da se na podlagi neposrednega ustnega in javnega obravnavanja zbere dokazno gradivo za presojo, ali je dejansko stanje sploh bilo ugotovljeno oziroma ali je bilo ugotovljeno pravilno in popolno, ali so v odločbi ugotovljena dejstva skladna s spisi, ali je iz njih napravljen pravilen sklep, ali so bila kršena bistvena pravila upravnega postopka in ali je bil materialnopravni predpis uporabljen oziroma ali je bil pravilno uporabljen.¹⁰

13. Iz pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) izhaja zahteva, da sodišče v upravnem sporu zagotovi glavno obravnavo. Stranki morajo biti zagotovljene pravica navajati dejstva in dokaze, možnost, da se izjavi o navedbah nasprotne stranke in o izvedenih dokazih, ter pravica, da je ob izvajanju dokazov navzoča.¹¹ Navzočnost strank pri izvajanju dokazov je mogoče zagotoviti tako, da jih sodišče povabi na glavno obravnavo. Sodišče ne more sprejeti ustavnoskladne in zakonite odločitve v posameznem sporu brez glavne obravnave, če mora poprej pravilno ugotoviti upoštevna, med strankami običajno sporna dejstva glede na vse okoliščine posameznega primera. Zato je pravica do glavne obravnave pred sodnikom samostojna človekova pravica, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave.¹²

14. V upravnem sporu ima glede na navedeno glavna obravnava v smislu izvedbe ustne obravnave pred Upravnim sodiščem¹³ poudarjen pomen in zato morajo biti razlogi za zavrnitev izvedbe glavne obravnave izrecni, jasni, nedvoumni. Iz njih mora izhajati obstoj izjemnih okoliščin, zaradi katerih v konkretni zadevi izvedba glavne obravnave ni potrebna.

15. Da ima glavna obravnava v upravnem sporu poudarjen pomen, končno prav tako izhaja iz stališč ESČP o pomenu javne in ustne obravnave pred sodiščem v upravnih zadevah, ki jih je ESČP ponovilo tudi pri obravnavi slovenskih primerov. V sodbi z dne 13. 3. 2018 v zadevi Mirovni inštitut proti Sloveniji je tako (v 36. in 37. točki sodbe) navedlo, da v postopku pred sodiščem prve in edine stopnje pravica do »javne obravnave« po prvem odstavku 6. člena EKČP pomeni upravičenost do »ustne obravnave«, razen če obstajajo izjemne okoliščine, ki upravičujejo odsotnost take obravnave.¹⁴ V postopkih, ki potekajo na dveh stopnjah, pa se mora na splošno vsaj na eni stopnji zagotoviti taka obravnava, če ne obstajajo tovrstne izjemne okoliščine.¹⁵ Javnost sojenja po mnenju ESČP varuje stranke sodnih postopkov pred delovanjem sodnega sistema v tajnosti brez javnega nadzora; to je tudi eden od načinov, s katerim se lahko ohranja zaupanje v sodišča. Ustna obravnava s tem, ko zagotavlja preglednost sodnega sistema, v javnosti prispeva k doseganju cilja prvega odstavka 6. člena EKČP, namreč poštenega sojenja, jamstvo katerega je eno od temeljnih načel vsake demokratične družbe.¹⁶ Izjemnost okoliščin, ki lahko upraviči odsotnost ustne obravnave v postopkih, ki obravnavajo »civilno« pravico, se po mnenju ESČP v bistvu nanaša na naravo sporov, o katerih odloča pristojno domače sodišče, ne pa na pogostost takih primerov.¹⁷ Vendar to ne pomeni, da je zavrnitev izvedbe ustne obravnave utemeljena samo v redkih primerih.¹⁸ Iz sodne prakse ESČP¹⁹ denimo izhaja, da so izjemne okoliščine, ki lahko upravičijo odsotnost ustne obravnave, podane v zadevah, v katerih se postopek nanaša izključno na pravna ali zelo tehnična vprašanja. Tudi v nekaterih drugih postopkih ustna obravnava ni potrebna: na primer, če ni dvomov o verodostojnosti ali če ni spornih dejstev, ki bi zahtevala obravnavo, in sodišča lahko pošteno in razumno odločijo o zadevi na podlagi navedb strank in drugega pisnega gradiva.²⁰

16. Iz obrazložitev izpodbijanih sodb ne izhaja, da je po oceni sodišč v obravnavani zadevi podana katera od izjemnih okoliščin, ki lahko upravičijo odsotnost ustne obravnave, poleg tega pa je bilo v zadevi dejansko stanje med strankama sporno. Izvedbo glavne obravnave sta sodišči zavrnili s sklicevanjem na to, da po njuni presoji niso bili izpolnjeni pogoji za izvedbo predlaganih dokazov na glavni obravnavi. To pa ni izjemen razlog, zaradi katerega bi lahko sodišče odreklo izvedbo glavne obravnave. Taka obrazložitev se osredotoča le na en pomen glavne obravnave, to je na njen pomen kot sredstva za izvedbo dokazov, zanemari pa njen drugi, ključni pomen, ki je v tem, kot je podrobneje pojasnjeno v 13. točki te obrazložitve, da omogoči, da se organ in stranka srečata v procesno enakopravnem razmerju z namenom, da se na podlagi neposrednega ustnega in javnega obravnavanja zbere dokazno gradivo, potrebno za presojo, ki jo mora opraviti Upravno sodišče. Obrazložitev sodišča, ki izvedbo glavne obravnave zavrne brez upoštevanja celostnega pomena in namena glavne obravnave v upravnem sporu, ni v skladu s pravico do glavne obravnave kot samostojne človekove pravice, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave.

17. Utrditev pomena glavne obravnave v upravnem sporu namreč narekuje spoznanje, da ima glavna obravnava tudi v upravnem sporu enako naravo in smisel kot glavna obravnava pred katerimkoli drugim sodiščem. Ustavno sodišče je že pojasnilo, da je izvajanje glavne obravnave bistveno povezano s samo naravo sodnega odločanja. Osrednji del sodnega odločanja so namreč prav presoja navedb in trditev strank, izvedba predlaganih dokazov o obstoju pravno pomembnih dejstev in prosta presoja dokazov v povezavi s temi dejstvi. V takem položaju lahko sodnik prosto presoja vrednost posameznih navedb, trditev in dokazov praviloma le tedaj, če sam neposredno od stranke postopka sprejema navedbe in trditve ter s svojimi čutili zazna lastnosti in naravo dokaznih sredstev ter vsebino dokazov.²¹

18. Ustavno sodišče je zaradi ugotovljene kršitve 22. člena Ustave izpodbijani sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo Upravnemu sodišču v novo odločanje. Ker je sodbi razveljavilo že zaradi ugotovljene kršitve 22. člena Ustave, drugih zatrjevanih kršitev človekovih pravic ni presojalo.

19. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Rajko Knez ter sodnici in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Dunja Jadek Pensa, DDr. Klemen Jaklič, dr. Marijan Pavčnik, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sodnik dr. Rok Čeferin in sodnica dr. Špelca Mežnar sta bila pri odločanju v tej zadevi izločena. Ustavno sodišče je odločbo sprejelo soglasno. Sodniki Accetto je dal pritrdilno ločeno mnenje.

¹ Sklicuje se na sodbe ESČP z dne 8. 6. 1976 v zadevi Engel in drugi proti Nizozemski, z dne 23. 11. 2006 v zadevi Jussila proti Finski in z dne 23. 7. 2002 v zadevi Janosevic proti Švedski.

² Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-145/03 z dne 23. 6. 2005 (Uradni list RS, št. 69/05, in OdlUS XIV, 62), 19. točka obrazložitve.

³ Odločba Ustavnega sodišča št. Up-185/14, U-I-51/16 z dne 28. 9. 2016 (Uradni list RS, št. 65/16, in OdlUS XXI, 27), 20. točka obrazložitve.

⁴ Merila je ESČP prvič postavilo v sodbi z dne 8. 6. 1976 v zadevi Engel in drugi proti Nizozemski, 82. točka obrazložitve. Drugo in tretje merilo sta alternativni in ne nujno kumulativni, vendar kumulativni pristop ni izključen, ko analiza vsakega od teh meril posebej ne omogoča jasnega zaključka o obstoju kazenske obtožbe. Ena zadnjih sodb, v kateri je ESČP uporabilo ta merila za presojo globe, izdane zaradi davčnih nepravilnosti, je sodba ESČP z dne 28. 11. 2017 v zadevi Özmurat İnşaat Elektrik Nakliyat Temizlik San. ve Tic. Ltd. Şti proti Turčiji, 24. točka obrazložitve.

⁵ Tako sodba ESČP z dne 12. 7. 2001 v zadevi Ferrazzini proti Italiji, 29. točka obrazložitve. Novejša potrditev stališča je npr. v sodbi z dne 20. 12. 2016 v zadevi Lindstrand partners advokatbyrå AB proti Švedski, 110. točka obrazložitve.

⁶ Ob tem Ustavno sodišče dodaja, da ta ugotovitev še ne pomeni, da bi bilo treba vsako obdavčitev nenapovedanih dohodkov po davčni stopnji, ki je višja od redne dohodninske stopnje, ali naložitev pribitka na redno dohodninsko stopnjo obravnavati kot postopek kaznovalne narave.

⁷ Ustavno sodišče je tako že navedlo (glej na primer odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, Uradni list RS, št. 11/06, in OdlUS XV, 38, 10. točka obrazložitve), da zgolj »gola« zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje. Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje.

⁸ Glej odločbi Ustavnega sodišča št. Up-1135/17 z dne 21. 11. 2019, 5. in 6. točka obrazložitve, in št. Up-582/17 z dne 21. 11. 2019, 13. in 14. točka obrazložitve.

⁹ Odločba Ustavnega sodišča št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003 (Uradni list RS, št. 36/03, in OdlUS XII, 56).

¹⁰ Prav tam.

¹¹ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1055/05, 9. točka obrazložitve.

¹² Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-135/19, U-I-37/19 z dne 5. 6. 2019 (Uradni list RS, št. 45/19), 22. točka obrazložitve, in sodbo ESČP z dne 11. 7. 2002 v zadevi Göç proti Turčiji, 47. točka obrazložitve.

¹³ Prim. A. Galič v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Dopolnitev–A, Fakulteta za državne in evropske študije, Ljubljana 2011, str. 305.

¹⁴ Glej sodbo ESČP v zadevi Göç proti Turčiji, 47. točka obrazložitve.

¹⁵ Glej sodbo ESČP z dne 12. 11. 2002 v zadevi Salomonsson proti Švedski, 36. točka obrazložitve.

¹⁶ Glej sodbi ESČP z dne 28. 2. 2012 v zadevi Mehmet Emin Şimşek proti Turčji, 28. točka obrazložitve, in z dne 24. 11. 1997 v zadevi Szücs proti Avstriji, 42. točka obrazložitve.

¹⁷ Glej sodbo ESČP z dne 9. 6. 2016 v zadevi Madaus proti Nemčiji, 23. točka obrazložitve, in že omenjeno sodbo v zadevi Jussila proti Finski, 42. točka obrazložitve, ki se nanašata na kazenski del prvega odstavka 6. člena EKČP.

¹⁸ Glej sodbo ESČP z dne 8. 2. 2005 v zadevi Miller proti Švedski, 29. točka obrazložitve.

¹⁹ Glej sodbo ESČP z dne 24. 6. 1993 v zadevi Schuler-
Zgraggen proti Švici, 58. točka obrazložitve, ter sklepa ESČP z dne 25. 4. 2002 v zadevi Varela Assalino proti Portugalski in z dne 5. 9. 2002 v zadevi Speil proti Avstriji.

²⁰ Glej že omenjeno sodbo v zadevi Jussila proti Finski, 41. točka obrazložitve, v kateri se ESČP sklicuje na 37. točko obrazložitve svoje sodbe z dne 12. 11. 2002 v zadevi Döry proti Švedski, ki se nanaša na civilni del prvega odstavka 6. člena EKČP.

²¹ Glej odločbi Ustavnega sodišča št. Up-309/04 z dne 11. 10. 2006 (Uradni list RS, št. 112/06, in OdlUS XV, 97), 5. točka obrazložitve, in št. Up-718/13 z dne 7. 10. 2015 (Uradni list RS, št. 80/15, in OdlUS XXI, 17), 10. točka obrazložitve. Prim. odločbi Ustavnega sodišča št. Up-1135/17, 5. do 7. točka obrazložitve, in št. Up-582/17, 13. do 15. točka obrazložitve, v katerih je Ustavno sodišče navedlo, da je pravica do glavne obravnave pred sodnikom samostojna človekova pravica, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave, čeprav je obenem ponovno potrdilo stališče, da iz 22. člena Ustave ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave in da je glavna obravnava zgolj sredstvo za izvajanje dokazov.