Številka:	U-I-473/19-18
	U-I-400/20-10
Datum:	4. 2. 2021

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevami Okrožnega sodišča v Mariboru, na seji 4. februarja 2021

Šesti odstavek 109. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Uradni list RS, št. 56/99) se razveljavi.

1. Predlagatelj je vložil tri po vsebini enake zahteve za oceno ustavnosti šestega odstavka 109. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP). Pojasnjuje, da je v postopkih priznanja tuje sodne odločbe, v katerih je izdal (zdaj že pravnomočne) sklepe o prekinitvi tega postopka, naletel na primere, ko bi moral uporabiti izpodbijano zakonsko določbo, ki po njegovem prepričanju ni skladna z 22., 23. in 25. členom Ustave.

2. Predlagatelj navaja, da pomeni šesti odstavek 109. člena ZMZPP izjemo od splošnega pravila postopka priznanja in izvršitve tuje sodne odločbe (iz tretjega odstavka 109. člena ZMZPP), po katerem se sklep o priznanju tuje sodne odločbe vroči nasprotni stranki oziroma drugim udeležencem postopka, v katerem je bila ta sodna odločba izdana, ter po katerem se jih pouči, da lahko zoper sklep vložijo ugovor v petnajstih dneh od vročitve sklepa. Določa namreč, da se ne glede na tretji odstavek 109. člena ZMZPP sklep o priznanju tuje sodne odločbe o razvezi zakonske zveze ne vroči nasprotni stranki, če je oseba, ki zahteva priznanje, državljan Republike Slovenije, nasprotna stranka pa nima stalnega oziroma začasnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Predlagatelj pojasnjuje, da v sprožilnih primerih obravnava prav tak primer, ko predlagatelji delibacijskega postopka, slovenski državljani, zahtevajo priznanje sodnih odločb, izdanih v Republiki Sudan oziroma v Bosni in Hercegovini, nasprotni udeleženci pa naj ne bi prebivali v Republiki Sloveniji. Ker naj med Republiko Slovenijo in državama izvora ne bi bila sklenjena niti bilateralna pogodba o priznavanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, omenjeni državi pa naj tudi ne bi bili podpisnici kakšne mednarodne pogodbe oziroma konvencije o priznavanju tujih sodnih odločb, naj bi moral predlagatelj v sprožilnih zadevah uporabiti izpodbijani šesti odstavek 109. člena ZMZPP. Vse metode razlage izpodbijane določbe (jezikovna, namenska in zgodovinska) pa naj bi imele za posledico, da nasprotni udeleženci v sprožilnih zadevah nimajo pravice do ugovora in s tem do izjavljanja v postopku, niti pravice do pravnega sredstva, ampak naj bi postal sklep o priznanju tuje sodne odločbe takoj ob izdaji pravnomočen, s čimer naj bi bilo nesorazmerno poseženo v njihove pravice do izjave v postopku (22. člen Ustave), do pravnega sredstva (25. člen Ustave) in do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave).

3. Predlagatelj je prepričan, da tak (sicer primeren in potreben) poseg v ustavna procesna jamstva nasprotnega udeleženca z namenom, da država omogoči predlagatelju delibacijskega postopka učinkovito uresničitev pravice do sodnega varstva in hitro sklenitev nove zakonske zveze, ni sorazmeren z vrednostjo zasledovanega cilja, tj. s koristmi, ki naj bi zaradi tega nastale predlagatelju delibacijskega postopka. Meni, da načeli ekonomičnosti in pospešitve postopka nista ustavno dopustna razloga za opustitev vročitve sklepa o priznanju tuje sodne odločbe nasprotnemu udeležencu, ker mu je s tem onemogočena vložitev ugovora kot edinega pravnega sredstva oziroma prve vloge, v kateri se lahko sploh izjavi v tem postopku. Predlagatelj meni še, da bi lahko zakonodajalec isti cilj dosegel na sorazmeren način z ureditvijo, po kateri ugovor zoper sklep o priznanju tuje sodne odločbe ne bi imel suspenzivnega učinka.

4. Ustavno sodišče je prvo zahtevo predlagatelja poslalo Državnemu zboru v odgovor. Ker sta predlagateljevi druga in tretja zahteva po vsebini enaki kot njegova prva zahteva, Ustavno sodišče teh zahtev Državnemu zboru ni pošiljalo v odgovor, ker je že imel možnost odgovoriti na zatrjevano ustavno neskladnost izpodbijane ureditve.

5. Državni zbor v svojem odgovoru meni, da izpodbijana zakonska določba ni v neskladju z Ustavo. Poudarja, da velja le za izjemne primere, pri čemer je njen namen olajšati oziroma pospešiti priznanje tuje razvezne sodne odločbe v primeru, ko priznanje zahteva slovenski državljan, nasprotni udeleženec pa ne prebiva v Republiki Sloveniji. Po mnenju Državnega zbora koristi izpodbijane zakonske določbe, ki se kažejo v tem, da je slovenskemu državljanu brez nepotrebnega zavlačevanja omogočena sklenitev nove zakonske zveze kot instituta, ki ima svoj temelj v 53. členu Ustave, pretehtajo nad težo posledic, ki jih ima ta za prizadetega nasprotnega udeleženca. Izpodbijana zakonska določba ima namreč po mnenju Državnega zbora za posledico le, da je nasprotni udeleženec, ki prebiva v tujini, v postopku priznanja tuje razvezne sodne odločbe prikrajšan za pravico do ugovora kot posebnega pravnega sredstva, medtem ko naj bi lahko na morebitne ovire za priznanje delibacijsko sodišče opozoril že med samim postopkom priznanja. Poleg tega je treba po mnenju Državnega zbora pri presoji teže posledic, ki jih ima izpodbijana zakonska določba za prizadetega nasprotnega udeleženca, upoštevati, da učinkuje pravnomočna (konstitutivna) sodna odločba o razvezi zakonske zveze že od trenutka njene pravnomočnosti. Državni zbor se ne strinja s predlagateljem, da bi bilo mogoče iste koristi za predlagatelja delibacijskega postopka doseči na sorazmeren način z ureditvijo, po kateri ugovor zoper sklep o priznanju tuje razvezne sodne odločbe ne bi imel suspenzivnega učinka. Taka (zgolj pro forma) ureditev pravnega sredstva naj nasprotnemu udeležencu ne bi prinesla nobenih koristi, saj naj morebitna ugoditev njegovemu ugovoru po pravnomočnosti sklepa o priznanju tuje razvezne sodne odločbe ne bi več mogla izboljšati njegovega pravnega položaja (še posebej v primeru, ko bi slovenski državljan v vmesnem času že sklenil novo zakonsko zvezo). Glede na navedeno Državni zbor meni, da izpodbijana zakonska določba prestane presojo tudi z vidika t. i. strogega testa sorazmernosti.

6. Mnenje o zahtevi je podala tudi Vlada, ki prav tako meni, da izpodbijana zakonska določba ni v neskladju z Ustavo. Vlada poudarja, da je v (delibacijskem) postopku priznanja tuje sodne odločbe pravica do izjave nasprotnega udeleženca že v osnovi omejena s tem, da se sodišče v tem postopku omeji le na preizkus, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za priznanje tuje sodne odločbe (t. i. sistem omejenega preizkusa). Poleg tega naj bi izjema iz šestega odstavka 109. člena ZMZPP veljala le za ozek krog primerov, in sicer le za priznanja tuje odločbe o razvezi zakonske zveze v primerih, ko se postopek izvede po pravilih ZMZPP (in ne po mednarodni ali bilateralni pogodbi) ter ko so izpolnjeni dodatni pogoji, da je predlagatelj postopka slovenski državljan, nasprotni udeleženec pa nima niti stalnega niti začasnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Iz zakonodajnega gradiva k ZMZPP naj bi izhajalo, da je bila ta izjema (do nje naj bi se opredelilo tudi Vrhovno sodišče) predvidena že od vsega začetka z namenom, da se na ta način olajša priznanje tujih razveznih sodnih odločb glede na to, da se lahko včasih postopek njihovega priznanja zaradi nemožnosti vročitve sklepa nasprotni stranki zavleče v nedogled.¹ Iz obrazložitve predloga ZMZPP (k 37. členu) naj bi izhajalo tudi, da je bil ob pripravi zakona upoštevan trend v razvoju družinskega prava, da naj se olajša razveza zakonskih zvez (in favorem divortii), kar naj bi se na področju priznavanja tujih sodnih odločb odražalo v olajšanju možnosti priznanja tovrstnih tujih sodnih odločb.

7. Vlada poudarja, da velja izpodbijana zakonska ureditev že dvajset let. Če taka izjema ne bi bila predpisana, naj bi moralo slovensko sodišče v primerih priznanja tujih razveznih sodnih odločb vedno poskušati opraviti vročitev v tujino v primeru, ko nasprotni udeleženec ne bi imel prebivališča v Republiki Sloveniji. To pa naj bi lahko bistveno podaljšalo delibacijski postopek. Vlada pojasnjuje, da se med pristojnimi organi Republike Slovenije in Bosne in Hercegovine sicer izvaja mednarodna pravna pomoč, ki vključuje tudi vročanje sodnih pisanj, na podlagi Pogodbe med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah (Zakon o ratifikaciji Pogodbe med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah, Uradni list RS, št. 63/10, MP, št. 12/10 – BBHPP), ki velja od 19. 9. 2010 in ki omogoča pošiljanje zaprosila za vročanje prek Ministrstva za pravosodje Republike Slovenije. Vendar naj bi moral biti zaprosilu praviloma priložen prevod pisanja v enega od uradnih jezikov zaprošene pogodbenice (sicer naj bi se vročitev opravila le, če naslovnik pisanje prostovoljno sprejme); poleg tega naj bi čas, potreben za pridobitev odgovora s strani pristojnih bosanskih organov o izvršeni vročitvi sodnega pisanja, v povprečju znašal štiri mesece. Ministrstvu za pravosodje pa naj podatki o trajanju vročitev v Republiko Sudan ne bi bili dosegljivi, zato Vlada v nadaljevanju navaja okoliščine v zvezi z vročanjem v druge države afriške celine. Republika Slovenija naj z njimi praviloma ne bi imela sklenjene kakšne dvostranske ali večstranske pogodbe, ki bi urejala nudenje mednarodne pravne pomoči v civilnih zadevah. Izjemo naj bi predstavljale le države pogodbenice haaške Konvencije o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih in trgovinskih zadevah z dne 15. 11. 1965 (Uradni list RS, št. 67/2000, MP, št. 19/2000 – MKVLCG), npr. Egipt, Bocvana, Sejšeli. V druge države afriške celine naj bi bilo zato treba vročitev opraviti po diplomatski poti. A pogoja za to naj bi bila, da ima Republika Slovenija v zaprošeni državi diplomatsko predstavništvo (oziroma da je diplomatsko predstavništvo tretje države akreditirano za Republiko Slovenijo) in da zaprošena država sploh nudi mednarodno pravno pomoč na podlagi načela vzajemnosti. Po podatkih Ministrstva za zunanje zadeve naj tako ne bi obstajale diplomatske poti posredovanja zaprosil sodišč za mednarodno pravno pomoč v države Zimbabve, Burundi, Kongo, Nigerija in Mavricij. Po podatkih Ministrstva za zunanje zadeve naj bi bila možnost vročitve sodih pisanj slovenskih sodišč naslovnikom v Afriki tudi sicer minimalna. Tako naj bi denimo slovensko Ministrstvo za pravosodje že v letu 2017 posredovalo zaprosilo slovenskega sodišča za vročitev sodnih pisanj (v razvezni zadevi) naslovniku v Tuniziji, vendar naj odgovora na zaprosilo kljub številnim urgencam vse do danes ne bi prejelo.

8. Vlada meni, da izpodbijana zakonska določba ne posega nesorazmerno v pravni položaj nasprotnega udeleženca, ki ga je ta že pridobil s pravnomočno razvezno sodno odločbo po že izvedenem postopku v državi izvora. V delibacijskem postopku po ZMZPP naj sodišče sicer ne bi po uradni dolžnosti pazilo na to, ali je bila nasprotnemu udeležencu v državi izvora zagotovljena kontradiktornost postopka. Vendar naj predložitveno sodišče v zahtevi ne bi navedlo, da je v sprožilnih zadevah vročitev sklepa nasprotnemu udeležencu nujno potrebna zato, da bi se lahko edino na ta način zavarovale njegove pravice. Postopek razveze zakonske zveze naj bi že po naravi stvari predpostavljal vključenost obeh udeležencev. Poleg tega naj predložitveno sodišče ne bi zatrjevalo, da iz tujih sodnih odločb prima facie izhajajo okoliščine, na podlagi katerih bi bil podan razlog za ugovor nasprotnega udeleženca po 96. ali 98. členu ZMZPP. Nasprotno, predložitveno sodišče naj bi za oba sprožilna primera navedlo, da sicer ni videti ovir za priznanje tuje sodne odločbe. Poleg tega naj po pravnomočni razvezi zakonske zveze ne bi bilo več možnosti za njeno povratno uveljavitev (v slovenskem pravu naj bi bila namreč izredna pravna sredstva zoper to pravnomočno oblikovalno sodbo omejena). Zato naj zagotovitev pravnega sredstva nasprotnemu udeležencu v delibacijskem postopku ne bi bistveno prispevala k izboljšanju njegovega pravnega položaja. Vlada še poudarja, da bo imela odločitev delibacijskega sodišča učinke le v državi priznanja, v kateri nasprotni udeleženec niti ne prebiva. Po drugi strani pa naj bi slovenskemu državljanu kot predlagatelju delibacijskega postopka omogočala uresničitev njegovih pravic do sodnega varstva (23. člen Ustave) in do ureditve njegovega osebnega statusa (35. člen Ustave) na način, da v državi priznanja v primeru nameravane sklenitve nove zakonske zveze ne bo dvoma o tem, ali je prvotna zakonska zveza prenehala. Ti človekovi pravici naj bi bili bistveno okrnjeni, če bi se dolgotrajno odlašalo z odločitvijo o priznanju tuje razvezne sodne odločbe zaradi njenega pogojevanja z vročitvijo prvostopenjskega sklepa nasprotnemu udeležencu tudi v (izjemnih) primerih iz šestega odstavka 109. člena ZMZPP. Zato naj bi koristi izpodbijane zakonske ureditve pretehtale nad težo posledic, ki jih ima ta ureditev za prizadetega nasprotnega udeleženca z vidika njegove pravice do sodelovanja v postopku.

9. Mnenje Vlade je bilo poslano predlagatelju, ki se je o njem izjavil. Po prejemu predlagateljevega odgovora na mnenje Vlade je Ustavno sodišče prejelo še odgovor Državnega zbora na zahteve predlagatelja, ki je predstavljen zgoraj. Ker ta v bistvenem ne vsebuje navedb, ki jih ne bi vsebovalo že mnenje Vlade, glede katerega se je predlagatelj že imel možnost izjaviti, ga Ustavno sodišče predlagatelju ni pošiljalo v izjavo.

10. Predlagatelj v odgovoru na mnenje Vlade meni, da ne obstajajo stvarni razlogi za omejitve iz šestega odstavka 109. člena ZMZPP. Po njegovih izkušnjah naj bi vročanje v tujino pogosto potekalo brez težav še posebej v primeru, ko ima Republika Slovenija s tujo državo sklenjeno bilateralno pogodbo (kot naj bi jo imela denimo sklenjeno z Bosno in Hercegovino, pa tudi z Demokratično ljudsko republiko Alžirijo, Makedonijo, Mongolijo, Srbijo, Turčijo itd.). Enako naj bi veljalo v primeru, ko je tudi država, v katero je treba vročiti sklep o priznanju, pogodbenica bodisi haaške Konvencije o civilnem sodnem postopku z dne 1. 3. 1954 (Uradni list SFRJ, MP, št. 6/62), ki naj bi zavezovala 46 držav, bodisi haaške Konvencije o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih in trgovinskih zadevah, ki naj bi zavezovala 78 držav (med njimi Bocvano, Brazilijo, Kazahstan, Kuvajt, Pakistan, Tunizijo itd.). Poleg tega naj bi bili možni primeri, ko ima nasprotni udeleženec, ki ima sicer prebivališče v tujini, delodajalca v Republiki Sloveniji in naj bi bilo mogoče opraviti vročitev prek njega (drugi odstavek 139. člena in 140. člen ter tretji odstavek 143. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, in nasl. – v nadaljevanju ZPP). Sicer pa predlagatelj izpostavlja, da velja izpodbijana določba ZMZPP v vseh primerih, ko zahteva priznanje tuje razvezne sodne odločbe slovenski državljan, nasprotni udeleženec pa nima prebivališča v Republiki Sloveniji, in ne le v primerih, ko ima nasprotni udeleženec prebivališče v Afriki, kamor naj bi bilo vročanje oteženo. Poleg tega naj bi veljavna zakonska ureditev za primere, ko naj bi bilo vročanje domnevno oteženo, že ponujala ustavnoskladno rešitev (tj. možnost hitre izpeljave delibacijskega postopka brez nesorazmernega posega v pravico nasprotnega udeleženca do sodelovanja v njem) z institutom začasnega zastopnika iz 82. člena ZPP. Ta naj bi namreč lahko (s pomočjo modernih komunikacijskih sredstev ali z uporabo socialnih omrežij) poiskal udeleženca v tujini in mu vročil sklep; če ga ne bi našel, pa bi lahko vsaj v njegovem imenu vložil pravna sredstva in tako vsaj delno uresničil pravico nasprotnega udeleženca do sodelovanja v postopku. Sicer pa je po mnenju predlagatelja izpodbijana zakonska določba tudi diskriminatorna, ker nedopustno privilegira predlagatelja kot slovenskega državljana v primerjavi s predlagateljem, ki ni slovenski državljan (pri čemer naj pri tem niti ne bi bilo nujno, da nasprotni udeleženec, ki nima prebivališča v Republiki Sloveniji, ni slovenski državljan).

11. Predlagatelj dalje meni, da domnevno manjše možnosti za uspeh z ugovorom v primeru postopka priznanja tuje razvezne sodne odločbe ne morejo biti razlog za poseg v človekove pravice nasprotnega udeleženca. Sicer pa naj glede možnosti vlaganja izrednih pravnih sredstev zoper tujo razvezno sodno odločbo ne bi bila ključna slovenska pravna ureditev, pač pa tuje – lahko tudi bistveno drugačne – pravne ureditve. Poenostavljena naj bi bila tudi razlaga Vlade, da zagotovitev pravnega sredstva nasprotnemu udeležencu v delibacijskem postopku ne bi bistveno prispevala k izboljšanju njegovega pravnega položaja. Predlagatelj poudarja, da lahko pride do kršitve pravice do izjave že v izvornem postopku. Te kršitve naj sodišče v državi priznanja ne bi moglo samo preveriti, če se kršitev upošteva zgolj na ugovor, ki ga izpodbijana zakonska določba nasprotnemu udeležence ne daje. Poleg tega naj bi lahko imelo priznanje tuje razvezne sodne odločbe v Republiki Sloveniji posledice ne le na statusnem, pač pa tudi premoženjskopravnem področju (z vidika možnosti pridobivanja skupnega premoženja z novim zakonskim ali zunajzakonskim partnerjem). Glede na vse navedeno predlagatelj vztraja pri stališču, da pospešitev delibacijskega postopka ne more biti razlog za kršitev pravic do izjave, do sodnega varstva in do pravnega sredstva nasprotnega udeleženca v tem postopku, kot tudi ne za kršitev pravice do nediskriminatorne obravnave na podlagi narodnosti iz prvega odstavka 14. člena Ustave. Stališče, da načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka ne more biti dopusten razlog za izključitev temeljnih procesnih jamstev, naj bi že večkrat sprejelo tako Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), med drugim v sodbi v zadevi Beer proti Avstriji z dne 6. 2. 2001, kot tudi Ustavno sodišče, med drugim v odločbah št. U-I-55/04, Up-90/04 z dne 6. 4. 2006 (Uradni list RS, št. 43/06, in OdlUS XV, 25) in št. U-I-196/17 z dne 20. 6. 2019 (Uradni list RS, št. 45/19, in OdlUS XXIV, 10). Predlagatelj glede na vse navedeno vztraja pri predlogu Ustavnemu sodišču za oceno ustavnosti šestega odstavka 109. člena ZMZPP.

12. Ustavno sodišče je prvi dve zahtevi združilo za skupno obravnavanje tako, da je mlajšo pridružilo starejši zadevi št. U-I-473/19, tretjo zahtevo (zadeva št. U-I-400/20) pa je obravnavalo skupaj z zadevo št. U-I-473/19.

13. ZMZPP v 109. členu ureja potek delibacijskega postopka priznanja (in izvršitve) tuje sodne odločbe, v katerem sodišče to vprašanje reši z učinkom pravnomočnosti.² Če sodišče (sodnik posameznik okrožnega sodišča – glej tretji odstavek 108. člena ZMZPP) ugotovi, da so podani pogoji iz 94. do 103. člena ZMZPP oziroma da ni ovir za priznanje po navedenih določbah ZMZPP, izda sklep o priznanju tuje sodne odločbe (prvi in drugi odstavek 109. člena ZMZPP). Sklep o priznanju vroči sodišče nasprotni stranki oziroma drugim udeležencem postopka, v katerem je bila ta sodna odločba izdana, ter jih pouči, da lahko zoper sklep vložijo ugovor v petnajstih dneh od njegove vročitve (tretji odstavek 109. člena ZMZPP). O ugovoru odloča sodišče, ki je izdalo sklep o priznanju, v senatu treh sodnikov; če je odločitev o ugovoru odvisna od spornih dejstev, sodišče odloči po opravljenem naroku (četrti odstavek 109. člena ZMZPP). Proti sklepu, s katerim sodišče predlog za priznanje zavrne, in proti sklepu, s katerim sodišče odloči o ugovoru, je dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče (peti odstavek 109. člena ZMPP). Izpodbijani šesti odstavek 109. člena ZMZPP pa določa, da se ne glede na tretji odstavek 109. člena ZMZPP sklep o priznanju tuje sodne odločbe o razvezi zakonske zveze ne vroči nasprotni stranki, če je oseba, ki zahteva priznanje, državljan Republike Slovenije, nasprotna stranka pa nima stalnega oziroma začasnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Glede na takšno vsebino šestega odstavka 109. člena ZMZPP (v zvezi s tretjim in petim odstavkom 109. člena ZMZPP) je Ustavno sodišče preizkušalo predlagateljeve trditve o neskladju izpodbijane zakonske določbe s človekovima pravicama iz 22. in 25. člena Ustave.

14. Eden od pomembnejših izrazov pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) je pravica do kontradiktornega postopka oziroma pravica do izjave v postopku. Ta pravica stranki zagotavlja možnost, da predstavi svoja stališča v postopku pod pogoji, ki je ne postavljajo v vsebinsko slabši položaj nasproti drugi stranki, da lahko na ta način vpliva na odločitev sodišč v zadevah, ki posegajo v njene pravice in interese.³ Pravica do izjave, ki temelji na spoštovanju človekove osebnosti in dostojanstva (34. člen Ustave), stranki zagotavlja, da jo bo sodišče obravnavalo kot aktivnega udeleženca postopka in ji omogočilo učinkovito obrambo pravic – da torej ne bo le objekt, ampak subjekt postopka.⁴ Pri tem mora biti stranki dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločitev o njeni pravici, in sicer tako o dejanskih kot o pravnih vidikih zadeve.⁵ Bistven predpogoj za uresničitev te strankine pravice je njena predhodna seznanitev s procesnimi dejanji, glede katerih se ima pravico izjaviti (pravica do informacije), ter dopustitev primernega roka za izjavo.⁶ Najpomembnejši procesni institut, ki služi uresničevanju pravice do informacije, je vročanje.⁷ Namen vročanja je omogočiti in zagotoviti, da bo udeleženec postopka seznanjen s procesnimi dejanji nasprotne stranke in sodišča ter da bo temu primerno lahko pripravil svojo obrambo.⁸

15. Ustavno sodišče poudarja pomen pravice do izjave v vseh sodnih postopkih, pri čemer pri opredeljevanju njene vsebine upošteva posebnosti posameznih postopkov. Iz dosedanje presoje Ustavnega sodišča tako izhaja, da ni vedno nujno, da bi bila kontradiktornost postopka zagotovljena že pred izdajo sodne odločbe. Posebnosti posameznega postopka lahko utemeljujejo odstop od te načelne zahteve. Vendar pa mora biti v primeru, ko sodišče izda odločbo brez sodelovanja nasprotne stranke, tej praviloma zagotovljena možnost, da se (naknadno) izjavi s pravnim sredstvom (praviloma poimenovanim ugovor), o katerem odloča sodišče prve stopnje.⁹ Tako pravno sredstvo stranke tako po eni strani služi presoji pravilnosti izdane sodne odločbe, po drugi strani pa ima tudi oziroma predvsem funkcijo uresničitve strankine pravice do izjavljanja, ki je sestavni del pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.¹⁰

16. Zahteva po kontradiktornem postopku mora biti spoštovana tudi v delibacijskem postopku priznanja (in izvršitve) tuje sodne odločbe po ZMZPP, ki pomeni glede na 111. člen ZMZPP¹¹ ter stališča prave teorije¹² posebno vrsto nepravdnega postopka.¹³ Pri opredeljevanju njene vsebine pa je treba upoštevati določene posebnosti, ki izhajajo iz narave tega sodnega postopka. Upoštevati je treba predvsem, da so udeleženci delibacijskega postopka v tujini že vodili sodni postopek in tako rešili civilnopravni spor z učinkom pravnomočnosti.¹⁴ Slovensko sodišče v delibacijskem postopku tako ne preizkuša več pravilnosti uporabe materialnega prava in ugotovitve dejanskega stanja, kot tudi ne same po sebi zakonitosti postopka, v katerem je bila izdana tuja sodna odločba.¹⁵ Slovensko sodišče kot sodišče države priznanja preizkuša le, ali so za priznanje tuje sodne odločbe izpolnjene določene, v 95. do 103. členu ZMZPP predpisane pozitivne in negativne procesne predpostavke (gre za t. i. sistem omejenega preizkusa).¹⁶ Glede na navedene posebnosti delibacijskega postopka je nujno, da je ta postopek sumaren, hiter ter enostavnejši in cenejši od pravdnega oziroma drugega postopka, izpeljanega v državi izvora.¹⁷ Zaradi navedenih posebnosti tega postopka je dopustna in utemeljena ureditev, ki kontradiktornosti ne zagotavlja že pred izdajo sodne odločbe, pač pa naknadno, z vložitvijo pravnega sredstva zoper prvostopno odločitev o priznanju tuje sodne odločbe (to se predlagatelju tudi ne zdi sporno). Vendar izpodbijana zakonska določba izključuje to možnost nasprotnega udeleženca v primeru, ko je predmet priznanja tuja razvezna sodna odločba, ki se nanaša na slovenskega državljana kot predlagatelja delibacijskega postopka, nasprotni udeleženec pa nima prebivališča v Republiki Sloveniji, s tem ko določa, da se sklep sodišča o priznanju tuje sodne odločbe nasprotnemu udeležencu v takem primeru ne vroča.

17. Na podlagi izpodbijane zakonske določbe je nasprotnemu udeležencu v položaju, kot je domnevno podan tudi v sprožilnih zadevah, odvzeta možnost, da se lahko izjavi oziroma da sploh lahko sodeluje v postopku priznanja tuje sodne odločbe, če so po oceni sodišča izpolnjeni pogoji za njeno priznanje (takšna je tudi preliminarna ocena predlagatelja glede utemeljenosti predlogov za priznanje tuje sodne odločbe v sprožilnih zadevah).¹⁸ V delibacijskem postopku namreč nasprotni udeleženec praviloma šele z vročitvijo sklepa o priznanju izve, da je bil zoper njega sprožen postopek priznanja tuje sodne odločbe, in šele z ugovorom zoper ta sklep prvič dobi možnost izjavljanja v tem postopku (glej tretji odstavek 109. člena ZMZPP). Ne drži torej, kot trdi Državni zbor, da naj bi imel nasprotni udeleženec praviloma možnost sodelovati v delibacijskem postopku v njegovi začetni fazi – do izdaje sklepa o priznanju tuje sodne odločbe.¹⁹ Glede na intenzivnost zožujočega učinka, ki ga ima izpodbijana zakonska določba, je tako očitno, da gre za poseg v udeleženčevo pravico do izjavljanja v postopku. Izpodbijana ureditev namreč učinkuje tako, da nasprotni udeleženec ni več nosilec te človekove pravice, saj mu pravica do izjave oziroma do sodelovanja v postopku ni zagotovljena niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v postopku pred sodiščem druge stopnje. Skladno s petim odstavkom 109. člena ZMZPP lahko namreč nasprotni udeleženec vloži pritožbo le zoper prvostopenjski sklep, s katerim je bilo odločeno o ugovoru. Izpodbijana ureditev tako načenja samo bistveno jedro oziroma vsebino človekove pravice do izjavljanja oziroma do sodelovanja v delibacijskem postopku in s tem posega ne le v pravico nasprotnega udeleženca iz 22. člena Ustave, ampak tudi v njegovo pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Po ustaljeni ustavnosodni presoji namreč 25. člen Ustave posamezniku zagotavlja načelo instančnosti pri odločanju sodišč in drugih organov, tj. presojo drugostopnega organa glede vseh vprašanj, ki so pomembna za odločitev o pravici oziroma obveznosti.²⁰ Ta pravica mora biti stranki zagotovljena tudi v (delibacijskem) postopku priznanja tuje sodne odločbe po ZMZPP.²¹

18. Skladno s tretjim odstavkom 15. člena Ustave je človekove pravice mogoče omejiti samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava. Ustavno sodišče to določbo ustaljeno razlaga tako, da je človekove pravice mogoče omejiti le v primerih, ki jih določa Ustava, zaradi varstva pravic drugih ali javne koristi.²² Predpogoj za ustavno dopustnost posega je torej, da poseg zasleduje ustavno dopusten cilj (t. i. test legitimnosti oziroma ustavne dopustnosti). Če je zakonodajalec zasledoval ustavno dopusten cilj, Ustavno sodišče preizkusi še, ali je poseg skladen z načeli pravne države (2. člen Ustave), in sicer s tistim izmed teh načel, ki prepoveduje prekomerne posege države (splošno načelo sorazmernosti). Oceno skladnosti izpodbijane ureditve s splošnim načelom sorazmernosti opravi Ustavno sodišče na podlagi t. i. strogega testa sorazmernosti, ki obsega presojo treh vidikov posega, tj. presojo primernosti, nujnosti in sorazmernosti posega v ožjem smislu.²³ Le če poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine prestane oba testa, je po ustaljeni ustavnosodni presoji dopusten.

19. Predlagatelj ne oporeka obstoju ustavno dopustnega cilja za omejitev človekovih pravic iz 22. in 25. člena Ustave, saj navaja, da izpodbijana zakonska določba zasleduje cilj ekonomičnosti in pospešitve postopka oziroma učinkovite uresničitve pravic predlagatelja delibacijskega postopka do sodnega varstva in do ponovne sklenitve zakonske zveze. Iz zakonodajnega gradiva²⁴ dejansko izhaja, kot zatrjujeta Državni zbor in Vlada, da naj bi se z izpodbijano zakonsko določbo olajšalo priznanje tuje sodne odločbe o razvezi zakonske zveze, ker da »se včasih postopek zaradi nemožnosti vročitve sklepa nasprotni stranki zavleče v nedogled«. Ustavno sodišče je že večkrat sprejelo stališče, da sta cilja ekonomičnosti in pospešitve sodnega postopka ključna za zagotovitev učinkovitega sodnega varstva tožniku ter pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, zato gre za ustavno dopustna cilja.²⁵ Tak sklep je utemeljen tudi v tej zadevi. Cilj hitre izvedbe delibacijskega postopka je namreč vsebinsko povezan z varstvom človekove pravice predlagatelja delibacijskega postopka (ta bo praviloma tudi tožnik iz osnovnega postopka) do učinkovitega sodnega varstva. Namen hitre izvedbe delibacijskega postopka je namreč v državi priznanja doseči čim hitrejše učinkovanje pravnomočne sodne odločbe, izdane v državi izvora. Poleg tega je učinkovita izvedba delibacijskega postopka tudi v funkciji javne koristi, saj se z možnostjo hitrega priznanja tuje sodne odločbe zagotavlja pravna varnost v zasebnopravnih razmerjih z mednarodnim elementom.²⁶ Učinkovit postopek priznanja in izvršitve tuje sodne odločbe namreč preprečuje, da bi bile v različnih državah izdane različne sodne odločbe o isti stvari.²⁷

20. Presojani poseg v človekovi pravici iz 22. in 25. člena Ustave torej zasleduje ustavno dopusten cilj in s tega vidika ni nedopusten. Oceniti pa je treba še, ali je izpodbijana ureditev v skladu s splošnim načelom sorazmernosti. V tem okviru Ustavno sodišče najprej opravi presojo z vidika kriterija primernosti, s katero preveri, ali je ocenjeni poseg primeren za dosego zasledovanega cilja v tem smislu, da je ta cilj s posegom v človekovo pravico dejansko mogoče doseči.²⁸ Očitno je, da izpodbijana ureditev, po kateri se nasprotnemu udeležencu v delibacijskem postopku priznanja tuje razvezne sodne odločbe v primeru, ko ta nima prebivališča v Republiki Sloveniji, predlagatelj tega postopka pa je državljan Republike Slovenije, sploh ne omogoči sodelovanja v postopku, znatno prispeva k pospešitvi tega postopka. Zato je izpodbijani ukrep primeren za dosego zasledovanega cilja.

21. Tudi če je ukrep primeren, to še ne pomeni, da je tudi nujno potreben oziroma da za uresničitev cilja, ki ga zasleduje, niso na voljo drugi ukrepi, ki manj posegajo v človekove pravice posameznikov. V okviru preizkusa nujnosti ukrepa Ustavno sodišče tako presoja, ali je ukrep sploh nujen (potreben) v tem smislu, da cilja ni mogoče doseči brez posega nasploh oziroma da tega cilja ni mogoče (v enaki meri) doseči s kakšnim drugim, v smislu posega v varovano pravico blažjim ukrepom.²⁹

22. Vročanje sklepa o priznanju tuje sodne odločbe v izjavo stranki, ki prebiva v tuji državi, ki ni članica Evropske unije (le v tem primeru namreč lahko pridejo v poštev določbe ZMZPP o postopku priznanja in izvršitve tujih sodnih odločb³⁰), lahko bistveno podaljša delibacijski postopek. To velja še toliko bolj, če živi nasprotni udeleženec v državi, ki tudi ni pogodbenica kakšne dvostranske ali mednarodne pogodbe o pravni pomoči med državama.³¹ V takem primeru se vročitev praviloma opravi po diplomatski poti (glej 135. člen ZPP).³² To pomeni, da sodišče zaprosilo s prilogami najprej dostavi Ministrstvu za pravosodje, ki ga posreduje Ministrstvu za zunanje zadeve, to pa ga naprej posreduje slovenskemu diplomatsko-konzularnemu predstavništvu v zaprošeni državi. To zaprosilo posreduje Ministrstvu za zunanje zadeve zaprošene države, ki pošlje pisanje Ministrstvu za pravosodje zaprošene države, slednje pa nato zadevo preda v reševanje pristojnemu sodišču svoje države.³³ Očitno je, da tak postopek vročanja ni hiter.³⁴ Postopek se seveda še dodatno podaljša, če pride ob poskusu vročitve do dodatnih zapletov, če se denimo izkaže, da vročitev kljub resnim poskusom ni bila mogoča (kar naj bi se, kot opozarja Vlada, pogosto dogajalo v primeru poskusov vročanja sodnih pisanj v afriške države, s katerimi naj pogosto niti ne bi obstajale diplomatske poti glede posredovanja zaprosil za vročitev sodnega pisanja ali pa naj bi se te v praksi izkazale za povsem neučinkovite). To pa pomeni, da ni mogoče šteti, da bi bilo mogoče cilj pospešitve delibacijskega postopka doseči brez vsakršnega posega v pravico do izjave nasprotnega udeleženca.

23. Vendar izpodbijani šesti odstavek 109. člena ZMZPP zaradi možnosti takšnih zastojev v delibacijskem postopku jemlje pravico do izjave vsem v tujini živečim nasprotnim udeležencem, če priznanje tuje razvezne sodne odločbe zahteva slovenski državljan. Zato se zastavlja vprašanje, ali ne bi delibacijsko sodišče primerljiv učinek pospešitve sodnega postopka doseglo z morebiti milejšim ukrepom na način, da bi za primer, ko kljub resnim poskusom ne bi uspelo vročiti sklepa o priznanju tuje razvezne sodne odločbe v tujini živečemu nasprotnemu udeležencu, temu na podlagi smiselne uporabe 82. do 84. člena ZPP postavilo začasnega zastopnika.³⁵ Takšno možnost sodišču veljavni ZMZPP namreč že daje s svojim 111. členom, ki odkazuje na smiselno uporabo pravil o nepravdnem postopku ter prek teh na smiselno uporabo določb ZPP v nepravdnih postopkih.³⁶ Institut začasnega zastopnika nedvomno lahko učinkovito prepreči neskončno podaljševanje postopka iz navedenih razlogov.³⁷ Predvsem pa sodišče, če bi namesto izpodbijanega ukrepa po potrebi uporabilo navedeni ukrep, s tem za pravico do izjave ne bi prikrajšalo v tujini živečega nasprotnega udeleženca, ki bi mu bil sklep o priznanju tuje sodne odločbe uspešno vročen. V tujini živečemu nasprotnemu udeležencu, ki mu sodišče sklepa o priznanju tuje razvezne sodne odločbe kljub resnim prizadevanjem ne bi uspelo vročiti, pa bi omogočil izjavljanje prek začasnega zastopnika. A kljub temu, da na ta način pravica nasprotnega udeleženca do izjavljanja ne bi bila tako močno prizadeta kot v primeru ureditve, ki mu jemlje pravico do sodelovanja v delibacijskem postopku, po oceni Ustavnega sodišča ni mogoče šteti, da bi tak ukrep (tj. ukrep postavitve začasnega zastopnika nasprotnemu udeležencu) predlagatelju delibacijskega postopka zagotavljal enako učinkovito izvedbo tega sodnega postopka. Delibacijsko sodišče bo namreč to, da vročitev sklepa o priznanju nasprotnemu udeležencu v tujino ni mogoča, lahko ugotovilo šele po neuspešnih poskusih vročitve sodnega pisanja. Če bo ta poskus izvedlo po diplomatski poti, je očitno, da bo že s tem za več mesecev zavleklo delibacijski postopek. Po drugi strani pa možnost sodelovanja nasprotnega udeleženca prek začasnega zastopnika temu (v primeru, ko tudi začasnemu zastopniku ne bo uspelo priti v stik z njim) ne bo zagotavljala pravice do izjavljanja v občutno večji meri glede na to, da bo uspešno uveljavljanje ugovorov v tem postopku v veliki meri odvisno prav od poznavanja (začasnemu zastopniku praviloma nepoznanih) okoliščin, v katerih je bil izveden sodni postopek v državi izvora (glej 27. točko obrazložitve te odločbe). Poleg tega je uporaba instituta začasnega zastopnika za predlagatelja delibacijskega postopka povezana z dodatnimi stroški (glej peti odstavek 82. člena ZPP). Zato ni mogoče šteti, da bi pomenil ukrep postavitve začasnega zastopnika blažji, vendar enako učinkovit ukrep.

24. Predlagatelj meni, da bi lahko zakonodajalec isti cilj (tj. cilj pospešitve delibacijskega postopka) dosegel tudi z ureditvijo ugovora kot nesuspenzivnega pravnega sredstva. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-339/98 z dne 21. 1. 1999 (Uradni list RS, št. 11/99, in OdlUS VIII, 13) že sprejelo stališče, da je nesuspenzivnost pravnega sredstva v primeru izvršbe na podlagi izvršilnega naslova – ker je obveznost dolžnikov že ugotovljena s pravnomočno sodbo – dopustna. Vendar je dopustnost nesuspenzivnosti pravnega sredstva utemeljilo tudi z argumentom reverzibilnosti (možnosti vzpostavitve stanja, kakršno je bilo pred opravo izvršbe, če bi se po uspešnem pravnem sredstvu dolžnika izkazalo, da izvršba ni bila utemeljena). Ocenilo je, da je pri izvršbi na denarna sredstva reverzibilnost (če se kasneje izkaže, da izvršba ni bila utemeljena) »enostavna in praviloma učinkovita« (glej 5. točko obrazložitve navedene odločbe). Ustavno sodišče ocenjuje, da reverzibilnost pravnega položaja v prid nasprotnemu udeležencu v primeru pravnomočnega priznanja tuje razvezne sodne odločbe ni tako enostavno in učinkovito zagotovljena. Od priznanja tuje razvezne sodne odločbe so lahko odvisni številni zahtevki oziroma predlogi, ne le za sklenitev nove zakonske zveze, ampak tudi zahtevki v zvezi z varstvom in vzgojo ter preživljanjem skupnih otrok,³⁸ zahtevki za ugotavljanje ali izpodbijanje očetovstva,³⁹ zahtevki iz naslova dedovanja (po morebiti že pokojnem tožniku iz sodnega postopka, sproženega v državi izvora⁴⁰). V primeru, da bi bili ti postopki že sproženi in pravnomočno končani pred dokončno odločitvijo o nesuspenzivnih pravnih sredstvih nasprotnega udeleženca v delibacijskem postopku (to glede na morebitne zaplete pri vročanju v tujino ni povsem nemogoče), bi ta vzpostavitev prejšnjega stanja, če sploh, lahko dosegel le s precejšnjim zamikom (denimo z uspešnim zaključkom postopka za razveljavitev zakonske zveze, sklenjene med trajanjem prejšnje, ali z uspešnim zaključkom s statusom zakonca povezanih obnovljenih oziroma ponovno začetih civilnih sodnih postopkov – denimo iz naslova dedovanja itd.). Že zato se lahko zastavlja vprašanje, ali bi določitev možnosti nesuspenzivnega ugovora v upoštevni meri pomenila blažji ukrep z vidika posega v pravico do izjave nasprotnega udeleženca.⁴¹ Če bi zakonodajalec nesuspenzivnost pravnega sredstva povezal z možnostjo odloga učinkovanja sklepa o priznanju tuje razvezne sodne odločbe,⁴² pa s tem ne bi v enaki meri dosegel z izpodbijanim ukrepom zasledovanega cilja pospešitve delibacijskega postopka.

25. Čeprav torej možnost nesuspenzivnega ugovora do neke mere postavlja pod vprašaj nujnost izključitve vročanja v primerih iz izpodbijane določbe, v kontekstu presoje izpodbijane ureditve ne dopušča enostavnega sklepa, da bi bila ta možnost v praksi (lahko) izpeljana tako, da bi pomenila (z vidika posega v pravico do izjave) blažji in (z vidika doseganja cilja) enako učinkovit ukrep. Zato Ustavno sodišče nadaljuje presojo ukrepa v luči pogoja sorazmernosti v ožjem smislu. V skladu s tem korakom testa je presojani ukrep sorazmeren, če teža posledic ocenjevanega posega v prizadeto človekovo pravico ne presega vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristi, ki bodo zaradi posega nastale.⁴³

26. Zakonodajalec je v primeru priznanja tuje sodne odločbe o razvezi slovenskega državljana zelo intenzivno posegel v pravico nasprotnega udeleženca do izjavljanja v delibacijskem postopku, saj je z izključitvijo vročanja sklepa sodišča prve stopnje o priznanju nasprotnemu udeležencu izključil tako njegovo možnost sodelovanja v postopku na prvi stopnji kot tudi njegovo možnost sodelovanja v fazi pritožbenega postopka (glej 17. točko obrazložitve te odločbe). Na drugi strani tehtnice je korist, ki izhaja iz nemožnosti sodelovanja nasprotnega udeleženca v delibacijskem postopku, ki je v interesu učinkovite izvedbe delibacijskega postopka ter v interesu jasnosti in gotovosti medsebojnih zasebnopravnih razmerij na mednarodni ravni. Takšna ureditev sicer bistveno prispeva k pospešitvi delibacijskega postopka, vendar se zastavlja vprašanje, ali je velika teža posledic izpodbijane določbe sorazmerna z njenimi koristmi.

27. Za presojo sorazmernosti posega v pravico do izjavljanja je sicer pomembno, da je imel (oziroma bi vsaj moral imeti) nasprotni udeleženec možnost izjaviti se oziroma sodelovati v postopku (praviloma kot toženec), v katerem je bila v državi izvora izdana sodna odločba, katere priznanje se zahteva. Država, ki bi priznala tujo sodno odločbo, izdano v postopku, v katerem bi bila nasprotnemu udeležencu kršena temeljna procesna jamstva poštenega postopka iz prvega odstavka 6. člena EKČP oziroma iz 22. člena Ustave, bi namreč s tem sama kršila pravico do poštenega postopka.⁴⁴ Sodišče države priznanja mora torej – kot to tudi zahteva 100. člen ZMZPP – preveriti, ali ni morda učinek priznanja tuje sodne odločbe v nasprotju ne le z materialnim, pač pa tudi s procesnim javnim redom Republike Slovenije.⁴⁵ Vendar slovensko sodišče preizkusa tuje (razvezne) sodne odločbe z vidika procesnega javnega reda, čeprav ga je dolžno opraviti po uradni dolžnosti, brez sodelovanja nasprotnega udeleženca praviloma ne bo moglo učinkovito opraviti v polnem obsegu. Zaradi omejenih spoznavnih možnosti delibacijskega sodišča slednje namreč zgolj na podlagi vpogleda v predloženi overjeni prevod tuje sodne odločbe ne bo nujno seznanjeno z vsemi okoliščinami, ki bi lahko utemeljile sklep o kršitvi konvencijskih oziroma ustavnih procesnih jamstev v postopku države izvora. ZMZPP denimo (drugače od nekaterih tujih ureditev⁴⁶ in Uredbe Bruselj IIa⁴⁷) ne zahteva od predlagatelja delibacijskega postopka, naj v primeru izdaje t. i. zamudne sodne odločbe tuji sodni odločbi priloži tudi potrdilo o vročitvi tožbe nasprotni stranki. Delibacijsko sodišče zgolj ob vpogledu v tujo sodno odločbo tako ne bo moglo spoznati, ali nasprotnemu udeležencu morebiti ni bilo omogočeno sodelovanje v sodnem postopku v državi izvora, ali pa je nasprotni udeleženec sodelovanje sam odklonil.⁴⁸Vendar ne gre le za to (kar kot ključno okoliščino izpostavlja Vlada, ki v sprožilnih zadevah glede na odsotnost takšnih trditev predlagatelja po njenem mnenju ni podana). Iz tuje sodne odločbe praviloma tudi ne bo razvidno, ali je morda prišlo do kršitve pravice do nepristranskega sodišča, ali je bilo prekršeno pravilo res iudicata (99. člen ZMZPP), ali je predlagatelj delibacijskega postopka v postopku pred tujim sodiščem kako drugače zlorabil svoje pravice. Vpogled v tujo sodno odločbo delibacijskemu sodišču tudi ne omogoča nujno spoznanja o kršitvi materialnega javnega reda.⁴⁹ Poleg tega nemožnost sodelovanja nasprotnega udeleženca v delibacijskem postopku tega prikrajša tudi za ugovore, na katere sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (v postopku priznanja razvezne sodbe bo to predvsem ugovor neprimerne pristojnosti iz 98. člena ZMZPP).⁵⁰ Očitno je zato, da je v tujini živeči nasprotni udeleženec v primeru priznanja tuje razvezne sodne odločbe na predlog slovenskega državljana v delibacijskem postopku, izpeljanem na podlagi določb ZMZPP, prikrajšan za možnost učinkovitega preizkusa procesnih predpostavk za priznanje tuje sodne odločbe. To velja – upoštevaje vse navedeno – tudi za sprožilne primere, ne glede na to, da predlagatelj glede na svoje spoznavne možnosti trenutno meni, da sicer ni videti ovir za priznanje tujih razveznih sodnih odločb.

28. Možni so sicer položaji, ko nasprotni udeleženec ne namerava nasprotovati priznanju tuje sodne odločbe v državi priznanja. Vendar za takšno posplošeno sklepanje prav za primere razveznih sodnih odločb – vsaj v primeru, ko je predlagatelj zahteve za priznanje tožnik iz sodnega postopka v državi izvora – na podlagi splošnih življenjskih izkušenj ni razumne podlage. Pa četudi bi v nekaterih primerih morebiti obstajala večja verjetnost, da nasprotni udeleženec ne bo nasprotoval tuji razvezni sodni odločbi, je pomembno, da ima vsak nasprotni udeleženec v konkretnem postopku možnost, da se sam odloči, ali bo priznanju tuje sodne odločbe argumentirano nasprotoval ali ne.

29. S priznanjem tuje razvezne sodne odločbe je razvezanemu slovenskemu državljanu res omogočeno, da v Republiki Sloveniji sklene novo zakonsko zvezo, kot poudarjata predlagatelj in Državni zbor, oziroma da si uredi osebni status, kot izpostavlja Vlada. A čeprav gre pri pravicah do sklenitve (nove) zakonske zveze in do priznanja osebnega statusa za človekovi pravici (iz 53. člena Ustave oziroma 12. člena EKČP in iz 35. člena Ustave oziroma 8. člena EKČP), ti nista toliko pomembnejši od drugih človekovih pravic, da bi lahko zaradi njune uresničitve (četudi bi bilo načrtovanje nove družine konkretno izkazano) v delibacijskem postopku a priori izključili možnost sodelovanja nasprotnega udeleženca. Ravno nasprotno. Razvezna sodna odločba, priznana v delibacijskem postopku (drugače kot denimo v primeru dajatvenih civilnih sodnih odločb ali priznanja tuje sodne odločbe incidenter v okviru drugega sodnega postopka), učinkuje erga omnes, torej absolutno. Od njenega priznanja so, kot že rečeno, odvisni številni civilnopravni zahtevki (iz naslova dedovanja, preživljanja, varstva in vzgoje otrok, izpodbijanja in ugotavljanja očetovstva, skupnega premoženja itd.). Zato je še toliko pomembnejše, da je preizkus procesnih predpostavk za njeno priznanje temeljit. Ne drži torej, kot meni Vlada, da je sodelovanje nasprotnega udeleženca v delibacijskem postopku namenjeno predvsem preprečitvi pravnega učinkovanja pravnomočne razvezne sodne odločbe v državi priznanja v primeru, ko bi bila ta v državi izvora morebiti naknadno razveljavljena. S sodelovanjem v delibacijskem postopku lahko nasprotni udeleženec prepreči priznanje tuje razvezne sodne odločbe v državi priznanja (četudi ta morebiti še vedno učinkuje v državi izvora) v primeru, ko ta nasprotuje procesnim ali vsebinskim človekovim pravicam, k spoštovanju katerih je zavezana ta država, ali v primeru, ko obstajajo druge ovire za priznanje. S tem pa lahko prepreči tudi njene (posredne) učinke v drugih, s statusom zakonca povezanih sodnih postopkih.

30. Drži sicer, da je danes pogled na razvezo v številnih državah drugačen kot v preteklosti: mnoge ureditve v vse večji meri opredeljuje večja naklonjenost olajšanju pogojev za razvezo (infavorem divortii) in ne več ohranjanju zakonske zveze (in favorem matrimonii).⁵¹ Zato so v nekaterih primerjalnih ureditvah poznane tudi bolj liberalne norme o priznavanju tujih razveznih sodb. Vendar to samo po sebi ne more pomeniti razloga za popolno izključitev pravice do sodelovanja nasprotnega udeleženca v delibacijskem postopku priznanja take sodne odločbe po ZMZPP, četudi je to predvideno le za primere, ko je predlagatelj postopka slovenski državljan. Sistem priznanja tujih razveznih sodb ipso iure (gre za sistem neposrednega priznanja, ne da bi bil za to potreben poseben postopek) pozna denimo tudi Uredba Bruselj IIa (primerjaj prvi in drugi odstavek 21. člena). Vendar pa je v primeru, ko zainteresirana stranka zahteva, naj sodišče odloči o priznanju tuje sodne odločbe kot o glavnem vprašanju, nasprotni stranki zagotovljena kontradiktornost postopka v postopku s pravnim sredstvom (primerjaj 33. člen ter prvi odstavek 31. člena v zvezi s tretjim odstavkom 21. člena Uredbe Bruselj IIa), zoper to odločitev pa Uredba Bruselj IIa predvideva možnost še enega pravnega sredstva (primerjaj 34. člen Uredbe Bruselj IIa).⁵² Čeprav velja med državami članicami Evropske unije domneva o enakem varstvu človekovih pravic,⁵³ ima nasprotna stranka v primeru, ko se odloča o priznanju razvezne sodne odločbe kot o glavni stvari, še vedno možnost sodelovanja v postopku. Taka možnost mora biti nasprotnemu udeležencu v delibacijskem postopku po ZMZPP zagotovljena toliko bolj, ko sodna odločba izvira iz države, ki ni članica Evropske unije (in morda tudi ne pogodbenica EKČP).

31. Težave z vročitvijo sklepa o priznanju tuje sodne odločbe stranki, ki prebiva v tujini, lahko v posamičnih primerih sicer bistveno podaljšajo delibacijski sodni postopek (glej 22. točko obrazložitve te odločbe). Kljub temu je treba skladno z 22. členom Ustave nasprotnemu udeležencu omogočiti vsaj realno možnost seznanitve s postopkom priznanja tuje sodne odločbe in mu s tem omogočiti sodelovanje v njem. Pravica do obveščenosti in do osebnega sodelovanja stranke v sodnem postopku seveda ni brezmejna; biti mora v ravnovesju z drugimi vrednotami, predvsem s pravico nasprotne stranke do učinkovite izvedbe (delibacijskega) sodnega postopka. Z vidika 22. člena Ustave je tako ključno, da sodišče poskuša z razumnimi ukrepi zagotoviti možnost sodelovanja nasprotnega udeleženca v delibacijskem postopku. V primeru, ko vročitev v tujini živečemu nasprotnemu udeležencu kljub resnim poskusom ni bila uspešna, pa je z vidika možnosti uravnoteženja pravice nasprotnega udeleženca do sodelovanja v postopku s pravico predlagatelja delibacijskega postopka do učinkovite izvedbe tega postopka pomembno, da ima sodišče že zdaj na razpolago procesni institut začasnega zastopnika iz 82. do 84. člena ZPP, ki lahko prepreči neskončno podaljševanje postopka iz navedenih razlogov (glej 23. točko obrazložitve te odločbe).⁵⁴ Tudi brez izpodbijane ureditve ima torej sodišče možnost, da omeji negativne posledice zapletov pri zagotavljanju sodelovanja v tujini živečega nasprotnega udeleženca v postopku na učinkovitost delibacijskega postopka.

32. Glede na vse navedeno Ustavno sodišče ugotavlja, da koristi izpodbijane ureditve ne pretehtajo nad težo posledic, ki jih ima ta ureditev za prizadetega posameznika z vidika pravice do sodelovanja v delibacijskem postopku. Po že navedenem nasprotni udeleženec ni le nedopustno prikrajšan za pravico do izjave pred sodiščem prve stopnje, ampak odločitve sodišča prve stopnje tudi ne more izpodbijati pred pritožbenim sodiščem. S tem mu je v celoti onemogočena možnost, da se izjavi o vseh upoštevnih vidikih zadeve, ki posega v njegove pravice oziroma interese, in da vpliva na odločitev sodišča. Ker gre pri presojani zakonski ureditvi za kombinacijo posega v pravico do pravnega sredstva in v pravico do izjavljanja, se Ustavnemu sodišču ni treba izrekati o tem, ali bi bila izpodbijana ureditev o nevročitvi sklepa v ugovor ustavno nedopustna tudi v primeru, ko bi bila nasprotnemu udeležencu pravica do izjave zagotovljena še pred izdajo sklepa o priznanju tuje sodne odločbe. Ugotovitve neskladnosti tudi ne more spremeniti okoliščina, da je hitrost delibacijskega postopka njegova temeljna lastnost. Ta značilnost lahko utemeljuje drugačno ureditev tega postopka z vidika njegove (kasneje zagotovljene) kontradiktornosti. Vendar zakonodajalec tega ne sme storiti na način, ki prekomerno poseže v obe omenjeni pravici. Ugotovitve neskladnosti tudi ne more spremeniti okoliščina, da naj bi se, kot poudarjata Državni zbor in Vlada, izpodbijana zakonska določba nanašala na relativno ozek segment postopkov priznanja tujih sodnih odločb. Tudi nasprotnemu udeležencu v teh delibacijskih postopkih je praviloma treba zagotoviti možnost sodelovanja, in šele če se izkaže, da to v posamičnem primeru kljub resnim poskusom ni mogoče, se lahko ta njegova pravica ustrezno omeji – denimo z uporabo instituta začasnega zastopnika, ki ga upoštevna procesnopravna ureditev za take primere že predvideva.

33. Ker je izpodbijana zakonska ureditev v neskladju s pravico do izjavljanja, ki izhaja iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave, in s pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, je Ustavno sodišče šesti odstavek 109. člena ZMZPP razveljavilo.

34. Ker je bilo treba izpodbijano zakonsko določbo razveljaviti že zaradi neskladja z 22. in 25. členom Ustave, Ustavno sodišče ni presojalo zatrjevane protiustavnosti ureditve z vidika 23. člena Ustave, kot tudi ne z vidika prvega odstavka 14. člena Ustave.

35. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 43. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 in 23/20 – ZUstS) v sestavi: predsednik dr. Rajko Knez ter sodnici in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Rok Čeferin, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Odločbo je sprejelo s petimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnica Šugman Stubbs in sodnik Čeferin, ki sta dala odklonilno ločeno mnenje.

¹ Zakonodajno gradivo k Predlogu k ZMZPP, Poročevalec DZ, št. 43/95 z dne 16. 10. 1995.

² Slovensko pravo sicer glede priznanja tuje sodne odločbe dopušča tudi t. i. incidenter postopek. To pomeni, da lahko v primeru, ko o priznanju tuje sodne odločbe v delibacijskem postopku še ni bilo pravnomočno odločeno, vsako sodišče samo odloča o priznanju tuje sodne odločbe kot o predhodnem vprašanju, vendar z učinkom le za ta postopek (prim. šesti odstavek 108. člena ZMZPP).

³ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-39/95 z dne 16. 1. 1997 (OdlUS VI, 71), 10. točka obrazložitve.

⁴ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-570/10 z dne 13. 10. 2011 (Uradni list RS, št. 93/11), 9. točka obrazložitve.

⁵ Glej odločbi Ustavnega sodišča št. Up-130/04 z dne 24. 11. 2005 (Uradni list RS, št.109/05), 6. točka obrazložitve, in št. Up-373/97 z dne 22. 2. 2001 (Uradni list RS, št. 19/01, in OdlUS X, 108), 9. točka obrazložitve.

⁶ Tako A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 274, in, sklicujoč se na to delo, enako Ustavno sodišče v odločbi št. Up-419/10 z dne 2. 12. 2010 (Uradni list RS, št. 107/10), 7. točka obrazložitve.

⁷ Prav tam.

⁸ Glej odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-279/08 z dne 9. 7. 2009 (Uradni list RS, št. 57/09, in OdlUS XVIII, 35), 11. točka obrazložitve, in št. Up-419/10, 7. točka obrazložitve.

⁹ Tako Ustavno sodišče med drugim glede zahteve po kontradiktornosti postopka izdaje začasne odredbe (glej sklep št. Up-321/96 z dne 15. 1. 1997, OdlUS VI, 80, 3. točka obrazložitve, odločbo št. Up-232/99 z dne 17. 2. 2000, Uradni list RS, št. 24/2000, in OdlUS IX, 131, 7. točka obrazložitve, in odločbo št. Up-3/00 z dne 2. 3. 2000, OdlUS IX, 132, 8. točka obrazložitve) in zemljiškoknjižnega postopka (glej odločbo št. Up-1352/11 z dne 9. 5. 2013, Uradni list RS, št. 47/13, 10. in 11. točka obrazložitve).

¹⁰ Tako Ustavno sodišče o funkcijah ugovora dolžnika v izvršilnem postopku. Glej odločbi št. U-I-48/11, Up-274/11 z dne 16. 1. 2014 (Uradni list RS, št. 10/14), 9. točka obrazložitve, in št. U-I-83/11, Up-938/10 z dne 8. 11. 2012 (Uradni list RS, št. 95/12), 12. točka obrazložitve.

¹¹ Ta določba odkazuje na uporabo zakona, ki ureja nepravdni postopek.

¹² Glej M. Geč-Korošec, Mednarodno zasebno pravo, druga knjiga – posebni del, Založba Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2002, str. 258.

¹³ Tudi ESČP meni, da je prvi odstavek 6. člena (pravica do poštenega postopka) Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) uporabljiv v postopku priznanja in izvršitve tuje sodne odločbe, ki se nanaša na civilno pravico ali obveznost (glej sodbo velikega senata ESČP v zadevi Avotiņš proti Latviji z dne 23. 5. 2016, 96. točka obrazložitve, in sodbo ESČP v zadevi Saccoccia proti Avstriji z dne 18. 12. 2008, 60.–62. točka obrazložitve).

¹⁴ Skladno s 95. členom ZMZPP mora predlagatelj delibacijskega postopka overjenemu prevodu tuje sodne odločbe priložiti tudi potrdilo o njeni pravnomočnosti.

¹⁵ Skladno s tretjim odstavkom 94. člena ZMZPP se šteje za tujo sodno odločbo tudi odločba drugega organa, ki je v državi, v kateri je izdana, izenačena s sodno odločbo oziroma sodno poravnavo, če ureja razmerja iz 1. člena tega zakona (tj. civilnopravna razmerja).

¹⁶ Glej M. Ilešič, A. Polajnar-Pavčnik, D. Wedam-Lukić, Mednarodno zasebno pravo, komentar zakona, II. dopolnjena izdaja, Časopisni zavod Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 1992, str. 132.

¹⁷ Glej I. Grbin, Priznanje i izvršenje odluka stranih sudova, Informator, Zagreb 1980, str. 173.

¹⁸ Predmet preizkusa v tej zadevi tako ni ureditev, ki izključuje seznanitev nasprotnega udeleženca s tem postopkom v primeru, ko sodišče ne ugodi predlogu predlagatelja delibacijskega postopka za priznanje tuje sodne odločbe, ampak predlog zavrne.

¹⁹ V sodni praksi je sicer moč zaslediti tudi (izjemne) primere, ko se sodišče zaradi kompleksnosti zadeve odloči, da bo predlog že takoj vročilo nasprotnemu udeležencu (glej 21. točko obrazložitve sklepa Ustavnega sodišča št. Up-856/18 z dne 28. 10. 2019). Vendar je zakonska določba jasna; zahtevo po kontradiktornosti postopka vzpostavlja šele ob izdaji prvostopenjskega sklepa o priznanju.

²⁰ Glej odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-219/03 z dne 1. 12. 2005 (Uradni list RS, št. 118/05, in OdlUS XIV, 88), 28. točka obrazložitve, št. Up-258/03, U-I-74/05 z dne 22. 9. 2005 (Uradni list RS, št. 90/05, in OdlUS XIV, 99), 8. točka obrazložitve, št. U-I-74/14 z dne 17. 6. 2015 (Uradni list RS, št. 48/15), 10. točka obrazložitve, in št. Up-353/02 z dne 20. 5. 2004 (Uradni list RS, št. 62/04), 6. točka obrazložitve.

²¹ Prim. s stališčem ESČP iz odločitve v zadevi Lindberg proti Švedski z dne 15. 1. 2004, da je 13. člen ESČP, ki stranki zagotavlja pravico do učinkovitega domačega pravnega sredstva, uporabljiv tudi v postopku priznanja tuje sodne odločbe. ESČP je v tej zadevi sicer presodilo, da pritožniku ta pravica očitno ni bila kršena, saj je bil v državi priznanja obseg preizkusa, ali je bilo pritožniku v državi izvora zagotovljeno spoštovanje človekovih pravic iz EKČP, zadosten glede na to, da je bil opravljen na treh stopnjah sojenja.

²² Glej denimo odločbo št. U-I-40/12 z dne 11. 4. 2013 (Uradni list RS, št. 39/13, in OdlUS XX, 5), 47. točka obrazložitve.

²³ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003 (Uradni list RS, št. 108/03, in OdlUS XII, 86), 25. točka obrazložitve.

²⁴ Glej Zakonodajno gradivo k Predlogu k ZMZPP, nav. delo, str. 85.

²⁵ Prim. denimo odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-164/09 z dne 4. 2. 2010 (Uradni list RS, št. 12/10, in OdlUS XIX, 1), 17. točka obrazložitve, št. U-I-279/08, 13. točka obrazložitve, št. U-I-290/12 z dne 25. 4. 2013 (Uradni list RS, št. 40/13), 8. točka obrazložitve, in št. Up-386/15, U-I-179/15 z dne 12. 5. 2016 (Uradni list RS, št. 38/16), 14. točka obrazložitve.

²⁶ Prim. s 46. točko obrazložitve sodbe ESČP v zadevi Ateş Mimarlik Mühendislik A.Ş. proti Turčiji z dne 25. 9. 2012.

²⁷ D. Wedam-Lukić, Priznanje in izvršitev tujih sodnih odločb v Republiki Sloveniji, Pravni letopis, št. 1 (2011).

²⁸ Glej odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-164/09, 19. točka obrazložitve, in št. U-I-74/12 z dne 13. 9. 2012 (Uradni list RS, št. 75/12, in OdlUS XIX, 37), 11. točka obrazložitve.

²⁹ Glej odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-40/12, 49. točka obrazložitve, in št. U-I-74/12, 12. in 13. točka obrazložitve.

³⁰ Če gre za priznavanje oziroma izvrševanje sodnih odločb med državami članicami Evropske unije, vodi slovensko sodišče postopek primarno na podlagi določb uredb, ki urejajo področje priznavanja in izvrševanja sodnih odločb znotraj Evropske unije (v primeru razvezne sodbe na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. 11. 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000; UL L 338, 23. 12. 2003 – v nadaljevanju Uredba Bruselj IIa).

³¹ Kot pojasnjuje Vlada, sta Republika Slovenija in Bosna in Hercegovina denimo sklenili bilateralno pogodbo o pravni pomoči, ki omogoča pošiljanje zaprosila za vročanje prek Ministrstva za pravosodje Republike Slovenije. Taka pogodba pa med Republiko Slovenijo in Republiko Sudan ni bila sklenjena. Glej spletno stran: http://mp.arhivspletisc.gov.si/si/zakonodaja_in_dokumenti/mednarodne_pogodbe_s_podrocja_pravosodja/bilateralni_sporazumi/index.html (1. 12. 2020). Republika Sudan (drugače kot Republika Slovenija), kot prav tako izpostavlja Vlada, tudi ni pogodbenica haaške Konvencije o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih in trgovinskih zadevah z dne 15. 11. 1965, ki omogoča neposredno pošiljanje zaprosila (na standardnem obrazcu) osrednjemu organu zaprošene države (to so praviloma ministrstva za pravosodje); omogoča pa tudi neposredno vročanje, če zaprošena država glede tega načina vročanja ni izrekla pridržka. Glej spletno stran: https://www.hcch.net/en/instruments/conventions/status-table/?cid=17 (1. 12. 2020). Republika Sudan (drugače kot Republika Slovenija) prav tako ni podpisnica haaške Konvencije o civilnem sodnem postopku iz leta 1954. Glej spletno stran: https://www.hcch.net/en/instruments/conventions/status-table/?cid=33 (1. 12. 2020).

³² Skladno s 135. členom ZPP se (prva) vročitev osebi v tujini opravi po diplomatski poti, če ni v mednarodni pogodbi ali v tem zakonu (glej 146. člen ZPP – ta nasprotni stranki nalaga dolžnost imenovanja pooblaščenca za sprejemanje nadaljnjih pisanj v postopku) drugače določeno. Če naj se pisanje vroči državljanu Republike Slovenije v tujini, se lahko opravi vročitev (če je ta oseba pisanje pripravljena sprejeti) tudi po pristojnem konzularnem ali diplomatskem predstavniku Republike Slovenije, ki opravlja konzularne zadeve v tisti tuji državi.

³³ Glej I. Badovinac Bjelič, Mednarodna pravna pomoč, Pravosodni bilten št. 1–3 (1994), str. 85.

³⁴ Tako tudi H. Schack, Internationales Zivilverfahrensrecht, C. H. Beck, München 2014, str. 257.

³⁵ Prvi in drugi odstavek 82. člena ZPP določata: »Če se med postopkom pred sodiščem prve stopnje pokaže, da bi redni postopek s postavitvijo zakonitega zastopnika toženi stranki predolgo trajal, tako da bi lahko zaradi tega nastale škodljive posledice za eno ali za obe stranki, postavi sodišče na predlog tožeče stranke toženi stranki začasnega zastopnika. Ob pogoju iz prvega odstavka tega člena postavi sodišče toženi stranki začasnega zastopnika zlasti v tehle primerih: […] 4. če je prebivališče ali sedež tožene stranke neznan, pa tožena stranka nima pooblaščenca; 5. če je tožena stranka ali njen zakoniti zastopnik, ki nima pooblaščenca v Republiki Sloveniji, v tujini in se ni mogla opraviti vročitev.« V primerih iz 4. in 5. točke drugega odstavka 82. člena ZPP mora sodišče skladno s 84. členom ZPP izdati oglas, ki ga objavi v Uradnem listu Republike Slovenije in na sodni deski, če je treba, pa tudi na drug primeren način.

³⁶ Glej 37. člen Zakona o nepravdnem postopku (Uradni list SRS, št. 30/86 in 20/88 – popr. – ZNP) in 42. člen Zakona o nepravdnem postopku (Uradni list RS, št. 16/19 – ZNP-1).

³⁷ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-921/14 z dne 12. 5. 2016 (Uradni list RS, št. 41/16, in OdlUS XXI, 32), 10. točka obrazložitve.

³⁸ Glede pristojnosti slovenskega sodišča glej 73., 74. in 76. člen ZMZPP.

³⁹ Glede pristojnosti slovenskega sodišča glej 71. člen ZMZPP.

⁴⁰ Skladno z drugim odstavkom 108. člena ZMZPP je priznanje tuje sodne odločbe v zadevah, ki se nanašajo na osebno stanje (status), upravičen zahtevati vsakdo, kdor ima za to pravni interes (torej tudi potencialni dediči). Glede pristojnosti slovenskega sodišča glej 79. člen ZMZPP.

⁴¹ Ob tem se Ustavno sodišče, ki tu presoja zgolj uveljavljeno ureditev, še ne opredeljuje do vprašanja, ali bi določitev možnosti nesuspenzivnega ugovora sicer pomenila ustavno dopusten ukrep, ki bi prestal vse korake testa sorazmernosti.

⁴² Ustavno sodišče je že štelo, da je v takem primeru nesuspenzivnost pravnega sredstva lahko dopustna (prim. odločbo št. Up-2501/08 z dne 19. 2. 2009, Uradni list RS, št. 17/09, in OdlUS XVIII, 63, 12.–14. točka obrazložitve).

⁴³ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-18/02, 25. točka obrazložitve.

⁴⁴ Glej sodbo ESČP v zadevi Pellegrini proti Italiji z dne 20. 7. 2001, 40.–48. točka obrazložitve.

⁴⁵ J. Kramberger (Javni red pri priznanju tujih sodnih odločb (s poudarkom na procesnih vprašanjih), Zbornik znanstvenih razprav, letnik LXV (2005), str. 255) meni, da je treba v procesni javni red uvrstiti (le) tista temeljna načela in institute civilnega procesa, brez katerih si ni mogoče predstavljati demokratičnega sodnega postopka oziroma brez katerih ne moremo govoriti o pravni državi.

⁴⁶ Prim. točko c) prvega odstavka 29. člena švicarskega Zveznega zakona o mednarodnem zasebnem pravu (Bundesgesetz über das Internationale Privatrecht – IPRG) ter drugi odstavek 98. člena avstrijskega Zveznega zakona o sodnem postopku v nespornih pravnih zadevah (Bundesegesetz über das gerichtliche Verfahren in Rechtangelegenheiten auβer Streitsachen – AuβStrG).

⁴⁷ Prim. drugi odstavek 37. člena Uredbe Bruselj IIa.

⁴⁸ Na v slovenski pravni teoriji in sodni praksi dolgo časa odprto vprašanje, ali glede na 96. člen ZMZPP (ta določa, da se kršitev pravice do sodelovanja v postopku upošteva na ugovor stranke) uradni preizkus javnega reda sploh vsebuje preizkus z vidika pravice stranke do sodelovanja v postopku, sta v novejšem času tako pravna teorija kot sodna praksa dali pritrdilen odgovor (tako J. Kramberger, nav. delo, str. 263–266; tako tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu št. Cp 18/2017 z dne 5. 3. 2018).

⁴⁹ Prim. denimo sodbo švicarskega Zveznega sodišča (Bundesgericht) št. BGE 122 III 344 z dne 3. 9. 1996, v kateri to sodišče (drugače od upravnega organa) ni priznalo zasebne ločitve, izvedene v Republiki Gana, ker ni bilo mogoče izključiti resničnosti pritožnikove trditve, da sam za ločitev sploh ni vedel, saj to iz predložene listine ni jasno izhajalo. Menilo je, da bi bila v primeru, če bi se sestali le predstavniki družine, ne pa tudi zakonca (torej če bi bila ločitev opravljena brez njune vednosti oziroma v nasprotju z voljo enega ali obeh zakoncev), podana kršitev švicarskega materialnega javnega reda glede na to, da je skladno z ustaljenim stališčem sodne prakse in pravne teorije razdrtje zakonske zveze strogo osebno pravno dejanje.

⁵⁰ Skladno s 101. členom ZMZPP v teh primerih obstoj vzajemnosti ni pozitivna procesna predpostavka; nasprotni udeleženec pa lahko skladno s 96. členom ZMZPP uveljavlja še ugovor kršitve pravice do izjave (glej v zvezi s tem opombo 48 te odločbe).

⁵¹ Prim. članek L. Gonzalez, Should divorce be easier or harder?, IZA World of Labor, Institute of Labor Economics, 2014, objavljen na spletni strani: <https://wol.iza.org/uploads/articles/113/pdfs/should-divorce-be-easier-or-harder.pdf>.

⁵² Glej tudi D. Wedam-Lukić, nav. delo.

⁵³ Prim. sodbo velikega senata ESČP v zadevi Avotiņš proti Latviji, 112. točka obrazložitve.

⁵⁴ Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-921/14, 10. točka obrazložitve. Prim. tudi odločitev ESČP v zadevi Weber proti Nemčiji z dne 2. 10. 2007 (tu je bila sicer vročitev, ki je sodišče kljub resnim poskusom ni uspelo opraviti v tujini, na koncu opravljena z javno objavo pisanja v uradnem glasilu in na oglasni deski sodišča).