Številka:	U-I-60/20-8
Datum:	18. 3. 2021

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Višjega sodišča v Mariboru, na seji 18. marca 2021

Drugi stavek sedmega odstavka 71. člena Zakona o duševnem zdravju (Uradni list RS, št. 77/08) v delu, ki se nanaša na predlog za odpust, ki ga vloži oseba ali njen odvetnik, v zvezi s prvim stavkom drugega odstavka 51. člena Zakona o duševnem zdravju, ni v neskladju z Ustavo.

1. Predlagatelj navaja, da vlaga zahtevo za oceno ustavnosti sedmega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 71. člena v zvezi z drugim odstavkom 51. člena Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr). Pojasnjuje, da je pri odločanju o pritožbi nasprotnega udeleženca zoper sklep Okrajnega sodišča, da mora nasprotni udeleženec v proračun povrniti (založene) stroške sodnega postopka, v katerem je bil pravnomočno zavrnjen njegov predlog za odpust iz varovanega oddelka socialnovarstvenega zavoda, naletel na protiustavno zakonsko ureditev. Zatrjuje neskladje ureditve, da mora v zavodu zadržana oseba, če predlogu nje ali njenega odvetnika za odpust pred potekom roka ni ugodeno, kriti stroške tega postopka, z drugim odstavkom 14. člena in prvim odstavkom 23. člena Ustave. Predlagatelj meni, da zakon brez objektivne utemeljitve glede plačila stroškov enači bistveno različne položaje (položaj neuspešnega predlagatelja odpusta in položaj neuspešnega predlagatelja sprejema na zdravljenje brez privolitve na podlagi sklepa sodišča). Neskladje s človekovo pravico do sodnega varstva pa utemeljuje s stališčem, da mora biti sodno varstvo učinkovito. Naložitev v plačilo stroškov postopka osebi, ki je vložila predlog za odpust, brez upoštevanja, da gre za posebej ranljivo skupino, naj bi pomenila protiustavno omejevanje oziroma odrekanje pravice do sodnega varstva.

2. Ustavno sodišče je Državnemu zboru vročilo zahtevo predlagateljice. Državni zbor na zahtevo ni odgovoril.

3. Sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, mora na podlagi 156. člena Ustave in prvega odstavka 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12 in 23/20 – v nadaljevanju ZUstS) prekiniti postopek in z zahtevo začeti postopek za oceno njegove ustavnosti. Tako dejstvo prekinitve postopka kot tudi to, da mora sodišče izkazati, da mora izpodbijano zakonsko določbo uporabiti v postopku, v katerem odloča, spadata v okvir procesne predpostavke iz 156. člena Ustave in iz prvega odstavka 23. člena ZUstS, ki mora biti izpolnjena za začetek postopka za oceno ustavnosti zakona. Pri tem mora sodišče izkazati, da izpodbijanih zakonskih določb ni mogoče razložiti ustavnoskladno.¹

4. Predlagatelj je izkazal obstoj te procesne predpostavke. Zahtevi za oceno ustavnosti je priložil pravnomočen sklep o prekinitvi pritožbenega postopka do odločitve Ustavnega sodišča. Iz tega sklepa, sklepa sodišča prve stopnje o naložitvi sodnih stroškov v plačilo nasprotnemu udeležencu in iz pritožbe nasprotnega udeleženca zoper ta sklep izhaja, da mora predlagatelj pri odločanju o tem, kdo bo (dokončno) nosil stroške sodnega postopka po predlogu za odpust iz varovanega oddelka socialnovarstvenega zavoda, uporabiti ureditev, ki za primer, da sodišče predlog za odpust zavrne, določa, da krije stroške postopka predlagatelj. S tem je predlagatelj izkazal, da mora uporabiti izpodbijane zakonske določbe, ki jih po njegovem mnenju ni mogoče ustavnoskladno razložiti.

5. Predlagatelj sicer navaja, da izpodbija sedmi odstavek v zvezi z drugim odstavkom 71. člena v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZDZdr. Vendar iz zahteve izhaja, da dejansko izpodbija drugi stavek sedmega odstavka 71. člena ZDZdr² v delu, ki se nanaša na predlog za odpust, ki ga vloži oseba³ ali njen odvetnik, v zvezi s prvim stavkom drugega odstavka 51. člena ZDZdr.⁴ Ustavno sodišče je opravilo vsebinsko presojo ureditve v tem obsegu.

6. Predlagatelj se v zahtevi za oceno ustavnosti ne omejuje na izpodbijanje zadevnih določb, zgolj kolikor se uporabljajo prav za tisti postopek, v katerem odloča o stroških, torej postopek s predlogom osebe⁵ za odpust iz varovanega oddelka socialnovarstvenega zavoda.⁶ Zahteva za oceno ustavnosti je torej nekoliko širša od dejstev primera. S tem, ko predlagatelj zahteva oceno ustavnosti (tudi) za njegov primer upoštevnega dela sedmega odstavka 71. člena ZDZdr, zajame pravilo, da predlagatelj nosi stroške postopka, v katerem ni uspel s predlogom za odpust, tako za odpuste iz varovanega oddelka socialnovarstvenega zavoda kot tudi za odpuste iz oddelka pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice. Ustavno sodišče je opravilo presojo ureditve v celotnem izpodbijanem obsegu, ker so si oboji postopki odpusta – tudi glede vprašanja končne bremenitve osebe s stroški sodnega postopka – funkcionalno tako podobni, da gre v osnovi za enaka ustavnopravna vprašanja. Ustavno sodišče je torej odločalo o ustavnosti pravnega pravila, ki za postopke odpusta iz psihiatrične bolnišnice ali socialnovarstvenega zavoda, ki so bili začeti na predlog osebe (pacienta), ki ga je ta vložila sama ali po svojem odvetniku, pa je bil predlog za odpust zavrnjen, določa, da stroške postopka nosi oseba.

7. Izpodbijani drugi stavek sedmega odstavka 71. člena ZDZdr v zvezi s prvim stavkom drugega odstavka 51. člena ZDZdr je treba razlagati tako, da oseba, katere predlog za odpust je bil zavrnjen, nosi stroške sodnega postopka. Prvi odstavek 51. člena ZDZdr določa, za katere stroške gre (stroški postopka za izvedbo dokazov, tolmača in odvetnika osebe)⁷ in to, da se predhodno krijejo iz sredstev sodišča. Izpodbijana ureditev pomeni, da se ti stroški – potem ko jih je med postopkom »založilo« sodišče, ki je odločalo o odpustu – po pravnomočni zavrnitvi predloga za odpust s sklepom sodišča naložijo osebi v plačilo. V praksi največji delež teh stroškov predstavljajo stroški odvetnika osebe in izvedenca psihiatrične stroke. Zastopanje osebe po pooblaščencu, ki je odvetnik oziroma odvetnica, je namreč obvezno v vseh postopkih pred sodišči po ZDZdr (prvi odstavek 31. člena ZDZdr). Smiselna uporaba zakonskih določb o sprejemu na zdravljenje brez privolitve na podlagi sklepa sodišča⁸ v postopku odpustanarekuje sklep, da je v postopku odpusta obvezno imenovanje izvedenca psihiatrične stroke, ki naj pregleda osebo in poda mnenje o njenem zdravstvenem stanju. Kaže, da so lahko v praksi na podlagi izpodbijane ureditve osebi naloženi nezanemarljivi stroški.⁹ Vendar nezmožnost ali celo nepripravljenost plačila teh stroškov osebi neposredno ne more preprečiti, da doseže meritorno odločitev sodišča o dopustnosti njenega nadaljnjega zadrževanja v psihiatrični bolnišnici ali v socialnovarstvenem zavodu. Tako je prav zaradi ureditve, da se stroški sodnega postopka odpusta predhodno krijejo iz sredstev sodišča. Izvedba procesnih dejanj oziroma vsebinska odločitev v tem sodnem postopku nista – z grožnjo zavrženja predloga za odpust, domneve njegovega umika in podobno – vezani na tekoče plačevanje stroškov s strani osebe, ki je sama ali po odvetniku podala predlog za predčasni odpust. Ker sodišče založi tudi sredstva za obvezno odvetniško zastopanje osebe, ni niti nevarnosti, da bi oseba v postopku odpusta zaradi neplačevanja stroškov ostala brez kvalificirane pravne pomoči.

8. Ustavno sodišče pojasnjuje tudi,da imajo osebe, ki nameravajo od sodišča zahtevati predčasni odpust, pravico zaprositi za brezplačno pravno pomoč po Zakonu o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/04 – uradno prečiščeno besedilo, 23/08 in 19/15 – v nadaljevanju ZBPP), če za to seveda izpolnjujejo zakonske pogoje.¹⁰ Namen brezplačne pravne pomoči je uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. Brezplačna pravna pomoč pomeni pravico upravičenke oziroma upravičenca do celotne ali delne zagotovitve sredstev za pokritje stroškov za pravno pomoč in oprostitev plačila stroškov sodnega postopka (prvi in tretji odstavek 1. člena ZBPP). Ne zajema pa plačila stroškov postopka in dejanskih izdatkov ter nagrade pooblaščenca nasprotne stranke (9. člen ZBPP).

9. Predlagatelj zatrjuje neskladje izpodbijane ureditve s človekovo pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Bistvo tega dela zahteve je prepričanje predlagatelja, da obremenitev predlagatelja odpusta¹¹ s stroški sodnega postopka, v katerem je bil njegov predlog zavrnjen, protiustavno manjša učinkovitost tega sodnega varstva. Ustavno sodišče se je najprej moralo opredeliti do vprašanja, ali bo opravilo presojo teh očitkov z vidika 19. člena ali z vidika 23. člena Ustave. Predlog za odpust, o katerem odloča nepravdno sodišče (prvi odstavek 30. člena ZDZdr), je namreč pravno sredstvo za sodno varstvo pravice do osebne svobode iz 19. člena Ustave. Zadrževanje osebe brez njene privolitve¹² v varovanem oddelku socialnovarstvenega zavoda ali v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice je vedno hud poseg v pravico do osebne svobode.¹³ Ta človekova pravica brez dvoma vsebuje tudi določena postopkovna jamstva; nekatera so celo izrecno urejena v tretjem odstavku 19. člena Ustave – in jih je treba smiselno upoštevati v vsakem postopku odvzema prostosti, ne le v kazenskem postopku.¹⁴ Kljub temu da dosedanja ustavnosodna presoja v zvezi s tem ni povsem poenotena, je po oceni Ustavnega sodišča treba vprašanja učinkovitega sodnega varstva osebne svobode prisilno pridržanih duševnih bolnikov podrediti 23. členu Ustave.¹⁵

10. Ustavno sodišče je zato očitke predlagatelja, kolikor ta dvomi, da izpodbijana ureditev dejansko in učinkovito (ne le formalno) zagotavlja sodno varstvo pravice do osebne svobode oseb, neprostovoljno sprejetih v psihiatrično bolnišnico ali v socialnovarstveni zavod, obravnavalo z vidika prvega odstavka 23. člena Ustave.Pri tem je upoštevalo poseben pomen pravice iz 19. člena Ustave,¹⁶ vključno z zahtevami, ki jih glede njenega sodnega varstva postavlja Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP).¹⁷

11. Človekova pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave pomeni, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Ta človekova pravica v temelju jamči meritorno odločitev sodišča o pravicah in dolžnostih stranke.¹⁸ Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da ni namen Ustave, da bi človekove pravice priznala formalno in teoretično, pač pa je ustavna zahteva, da mora biti zagotovljena možnost učinkovitega in dejanskega izvrševanja človekovih pravic.¹⁹ Na ustavno zahtevo po učinkovitosti sodnega varstva je mogoče gledati z različnih vidikov. Vidik, ki ga odpira (sicer skopo obrazložena) zahteva za oceno ustavnosti, je vidik morebitne krnitve dostopnosti sodnega varstva zaradi stroškov, ki so z njim povezani, torej zaradi njegove »odplačnosti«, pri čemer predlagatelj izpodbija le ureditev, ki določa (končno) bremenitev osebe s stroški sodnega postopka z njenim predlogom za odpust, ki mu ni bilo ugodeno.

12. Pretežni del presoje Ustavnega sodišča v zvezi s stroški sodnega postopka se sicer nanaša na vprašanja sodnih taks. To ne pomeni, da stališč iz te sodne prakse ni mogoče posplošiti tako, da so pomembna tudi za obravnavani primer. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-112/98 z dne 17. 6. 1998 (Uradni list RS, št. 50/98, in OdlUS VII, 133, 6. in 7. točka obrazložitve) navedlo, da 23. člen Ustave ne zahteva brezplačnega sodnega varstva, da pa mora država tudi revnim strankam omogočiti sodno varstvo njihovih pravic tako, da zaradi stroškov sojenja ni prizadet njihov eksistenčni minimum. Za nedopusten poseg v pravico do sodnega varstva gre tedaj, ko bi se morala stranka zaradi stroškov (v navedeni odločbi: zelo visoko določenih sodnih taks) odreči sodnemu varstvu svojih pravic. V splošnem iz ustavnosodne presoje izhaja, da človekova pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave ne zagotavlja zgolj formalne zagotovitve dostopa do sodišča, temveč iz nje izhaja tudi pravica do učinkovitega sodnega varstva, kar pomeni, da mora država zagotoviti možnost za učinkovito izvrševanje te pravice vsakomur, ne glede na okoliščine in ovire socialne narave. Ta pravica zakonodajalcu prepoveduje postavljanje nepremostljivih stroškovnih ovir za njeno dejansko in učinkovito izvrševanje.²⁰ Medtem ko je odsev te prepovedi ustavnopravna dolžnost zakonodajalca, da v primeru, če naloži obveznost plačila sodne takse, predvidi institut oprostitve plačila sodnih taks oziroma drugih ustreznih taksnih olajšav za tiste, ki plačila ne zmorejo brez resnih, nesorazmernih žrtev, pa so z vidika pravice do sodnega varstva in pravice do pravnega sredstva sodne takse lahko protiustavne tudi tedaj, ko je taksni zavezanec stranka, ki je v zelo dobrem premoženjskem stanju in zato ni upravičena do taksnih olajšav, ki pa jo nerazumna višina sodne takse lahko odvrne od uveljavljanja sodnega varstva oziroma vložitve pravnega sredstva.²¹

13. Ustavno sodišče je v zvezi s stroškovnim vidikom učinkovitosti zagotavljanja pravice do sodnega varstva sprejelo tudi nekatera stališča, ki presegajo zgolj problematiko sodnih taks. Pravica do sodnega varstva obsega tudi pravico do brezplačne pravne pomoči osebam, ki si glede na svoj socialni položaj ne bi mogle zagotoviti pravne pomoči. Njen namen je omogočiti upravičencem dejanski dostop do sodišč zato, da socialni položaj posameznika ne bi predstavljal nepremostljive ovire za sodno varstvo posameznikovih pravic. S tem se tem osebam zagotovi enak dostop do sodnega varstva ne glede na njihov socialni položaj.²²

14. Ustavno sodišče se je moralo opredeliti do vprašanja, ali izpodbijani drugi stavek sedmega odstavka 71. člena ZDZdr v zvezi s prvim stavkom drugega odstavka 51. člena ZDZdr v izpodbijanem delu pomeni poseg v pravico iz prvega odstavka 23. člena Ustave (tretji odstavek 15. člena Ustave) ali le način njenega uresničevanja, ki je nujen zaradi same narave te pravice (drugi odstavek 15. člena Ustave). Pri tem so odločilni učinki izpodbijane ureditve deloma opisani že v 7. in 8. točki obrazložitve te odločbe. Določen pravni institut, odvisno od svojega učinka, je lahko v nekaterih primerih način uresničevanja pravice, v drugih primerih pa poseg vanjo, pri čemer je Ustavno sodišče že vzpostavilo merila razmejevanja med temi primeri.²³

15. V podobnih primerih, ko je Ustavno sodišče presojalo vprašanja v zvezi z učinki različnih stroškovnih ureditev na izvrševanje človekovih pravic, se je za razmejevanje med posegom in načinom uresničevanja večkrat pokazalo za odločilno, ali lahko izpodbijane določbe redno pripeljejo do tega, da bo stranka prikrajšana za vsebinsko odločitev v zadevi ali za vsebinsko obravnavo njenega pravnega sredstva.²⁴ Iz navedenega v 7. točki obrazložitve te odločbe je jasno, da izpodbijana ureditev ZDZdr ne more imeti takega učinka. Stroški sodnega postopka odpusta, ki na koncu bremenijo neuspešnega predlagatelja, se namreč predhodno krijejo iz sredstev sodišča, sodišče založi tudi sredstva za obvezno odvetniško zastopanje predlagatelja odpusta. Izpodbijana ureditev zagotovo neposredno ne pomeni nepremostljive ovire za dejansko in učinkovito izvrševanje pravice do sodnega varstva v varovanem oddelku ali oddelku pod posebnim nadzorom zadržane osebe. Ni sicer mogoče spregledati mogočega posrednega negativnega učinka pravila o stroških na odločanje osebe, ali naj vloži predlog za odpust ali ne, in kolikokrat naj ga vloži. Pravilo, da sodišče naloži osebi povrnitev stroškov postopka, če z odpustom ne bo uspešna, pomeni, da se ti stroški lahko v končni posledici prisilno izterjajo iz njenega premoženja. To lahko na osebo psihološko vpliva tako, da se odloči, da predloga za odpust ne bo vložila. Ob tem je treba upoštevati velik pomen pravice do osebne svobode nasploh in še posebej znatno ranljivost oseb, ki jim je odvzeta prostost in so v psihiatričnih bolnišnicah in v socialnovarstvenih zavodih.²⁵

16. Upoštevaje tudi dejstvo, da sta socialno šibki osebi na podlagi ZBPP zagotovljeno proračunsko pokritje stroškov za pravno pomoč in oprostitev plačila stroškov sodnega postopka,²⁶ Ustavno sodišče meni, da, celovito gledano, drugi stavek sedmega odstavka 71. člena ZDZdr v delu, ki se nanaša na predlog za odpust, ki ga vloži oseba ali njen odvetnik, v zvezi s prvim stavkom drugega odstavka 51. člena ZDZdr, na pravico do sodnega varstva osebe ne deluje tako utesnjujoče, da bi šlo za poseg vanjo. Izpodbijana ureditev je način uresničevanja pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave, kar pomeni, da je v skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo ustavnoskladna že, če ni nerazumna.

17. Nerazumnosti izpodbijani ureditvi po presoji Ustavnega sodišča ni mogoče očitati. Vsebuje različico načela odgovornosti za stroške po uspehu, ki ni tuje slovenskemu pravnemu redu.²⁷ Njena racionalna podlaga je spoznanje, da bi drugačna ureditev (v kateri bi vse stroške postopkov z neuspešnimi predlogi osebe za odpust vedno dokončno nosila država) ustvarjala zelo problematično motivacijo osebe, ki utegne povsem nekritično presojati svoje zdravstveno stanje, za večkratno zaporednovlaganje očitno neutemeljenih predlogov za odpust. Vlaganja novih predlogov za odpust sodišče ne more omejiti za več kot en mesec. Upoštevaje tudi dostopnost brezplačne pravne pomoči za nepremožne osebe in dejstvo, da neplačilo stroškov postopka nikoli ne more preprečiti vsebinske odločitve o predlogu za odpust, drugi stavek sedmega odstavka 71. člena ZDZdr v zvezi s prvim stavkom drugega odstavka 51. člena ZDZdr v izpodbijanem delu ne urejata nerazumno pravice do sodnega varstva z vidika njene učinkovitosti. Zato nista v neskladju s prvim odstavkom 23. člena Ustave.

18. Predlagatelj zatrjuje tudi neskladje izpodbijanih določb z načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Pri tem zatrjuje enako urejanje bistveno različnih položajev brez razumnega razloga, ker se prvi stavek drugega odstavka 51. člena ZDZdr nanaša na dve različni dejanski stanji: (a) kakor se določba glasi, če sodišče predlog za sprejem na zdravljenje brez privolitve zavrne, krije stroške postopka predlagatelj;²⁸ (b) na podlagi odkazil na smiselno razlago iz drugega stavka sedmega odstavka 71. člena in iz prvega odstavka 78. člena ZDZdr določba učinkuje tako, da stroške postopka, ko sodišče predlog za odpust iz varovanega oddelka ali oddelka pod posebnim nadzorom zavrne, krije predlagatelj, tudi ko je to (torej v izpodbijanem delu) oseba, ki je zahtevala predlog sama ali po odvetniku.

19. Splošno načelo enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave terja, da zakonodajalec v bistvenem enake položaje ureja enako, v bistvenem različne položaje pa različno. Če zakonodajalec v bistvenem enake položaje ureja različno ali v bistvenem različne položaje ureja enako, mora za to obstajati razumen razlog, stvarno povezan s predmetom urejanja (ustavno dopusten razlog).²⁹ Načelo enakosti pred zakonom ne pomeni, da predpisi nikoli ne bi smeli različno urejati enakih položajev pravnih subjektov ali enako urejati njihovih različnih položajev, ampak da tega ne smejo početi samovoljno, brez razumnega razloga, stvarno povezanega s predmetom urejanja.³⁰

20. Predlagatelj izpostavlja enako pravno posledico (bremenitev s stroški postopka v primeru zavrnitve predloga) za dve očitno različni skupini oseb, ki tudi sprožata diametralno nasprotne postopke. Prva skupina so najbližje osebe in (če je oseba mladoletna oziroma ne more sama skrbeti za svoje pravice in interese) zakoniti zastopniki osebe, ki jimstroškovno pravilo povzroča negativne premoženjske posledice, če so vložili neutemeljen predlog za sprejem osebe v psihiatrično bolnišnico. Druga skupina so osebe, ki so same ali po odvetniku vložile neutemeljen predlog za odpust iz psihiatrične bolnišnice ali socialnovarstvenega zavoda. Ustavno sodišče se strinja s predlagateljem, da gre za enako obravnavanje v bistvenem različnih položajev. Vendar po oceni Ustavnega sodišča za enako obravnavo obstajajo razumni razlogi, stvarno povezani s predmetom urejanja. Zakonodajalec je za obe zadevni kategoriji subjektov uporabil načelo odgovornosti za stroške po uspehu v postopku, pri čemer je s tem za obe navedeni kategoriji zasledoval razumen (in v bistvu enak) smoter. Za prvo skupino je to odvračanje od (lahko tudi zaporednega) vlaganja očitno neutemeljenih predlogov za sprejem v psihiatrično bolnišnico – ker gre za predlagatelje, ki so praviloma z osebo tako ali drugače bližje povezane fizične osebe, ne bi bilo sprejemljivo z odpustom obveznosti povrnitve stroškov postopka spodbujati nekritično vlaganje predlogov za sprejem. Za drugo skupino, kot je že navedeno v 17. točki obrazložitve te odločbe, je to demotiviranje večkratnega zaporednega vlaganja očitno neutemeljenih predlogov za odpust.

21. Drugi stavek sedmega odstavka 71. člena ZDZdr v zvezi s prvim stavkom drugega odstavka 51. člena ZDZdr v izpodbijanem delu zato nista v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave.

22. Ustavno sodišče na podlagi navedenega ugotavlja, da izpodbijana ureditev, ki za postopke odpusta iz psihiatrične bolnišnice ali socialnovarstvenega zavoda, ki so bili začeti na predlog osebe, ki ga je vložila sama ali po svojem odvetniku, pa je bil predlog za odpust zavrnjen, določa, da stroške postopka nosi oseba, ni v neskladju z Ustavo.

23. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena ZUstS in druge alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Rajko Knez ter sodnice in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Rok Čeferin, dr. Dunja Jadek Pensa, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Odločbo je sprejelo soglasno.

¹ Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-139/14 z dne 26. 3. 2015 (Uradni list RS, št. 24/15), 7. točka obrazložitve.

² Določba se glasi: »Če je postopek za odpust uveden na podlagi predloga iz drugega odstavka tega člena, se stroški postopka krijejo v skladu z 51. členom tega zakona.« Drugi odstavek 71. člena ZDZdr določa, da lahko oseba ali njen odvetnik pred potekom roka, določenega v sklepu sodišča o zadržanju, predlaga sodišču, naj se oseba odpusti. Odpust osebe lahko predlagata tudi najbližja oseba in zakoniti zastopnik.

³ V 13. točki 2. člena ZDZdr je določeno, da je »oseba« posameznik z duševno motnjo, ki se zdravi oziroma obravnava v mreži izvajalcev programov in storitev za duševno zdravje. V tem pomenu Ustavno sodišče ta izraz uporablja v tej odločbi.

⁴ Ta določba se glasi: »Če sodišče predlog za sprejem zavrne, krije stroške postopka predlagatelj.« Določba je v poglavju o sprejemu na zdravljenje brez privolitve na podlagi sklepa sodišča. Ker pa drugi stavek sedmega odstavka 71. člena ZDZdr zapoveduje njeno uporabo tudi v postopkih odločanja o odpustu pred potekom roka, določenega v sklepu sodišča o zadržanju, jo je treba za te postopke (smiselno) razlagati, kot da se glasi: »Če sodišče predlog za odpust zavrne, krije stroške postopka predlagatelj.«

⁵ Tudi ko predlog za odpust vloži odvetnik v imenu osebe, gre formalno seveda še vedno za »predlog osebe«.

⁶ Prvi odstavek 78. člena ZDZdr določa, da se za postopek odpusta iz varovanega oddelka smiselno uporabljajo določbe 71. člena ZDZdr (med njimi torej tudi s to zahtevo izpodbijana določba).

⁷ Že iz besedila te določbe izhaja, da se sodne takse ne zaračunavajo – tudi v postopkih odločanja o odpustu, za katere se določba smiselno uporablja. Tudi sodna praksa kaže na razlago, da se sodne takse v postopkih po ZDZdr ne zaračunavajo (glej na primer sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1772/2017 z dne 25. 7. 2017). Okrajno sodišče v postopku, iz katerega izvira ta zahteva za oceno ustavnosti, nasprotnemu udeležencu ni odmerilo sodne takse.

⁸ Prvi odstavek 43. člena ZDZdr v zvezi s tretjim stavkom sedmega odstavka 71. člena ZDZdr in prvim odstavkom 78. člena ZDZdr.

⁹ V postopku, iz katerega izvira ta zahteva, v višini 1.005,65 EUR.

¹⁰ Prvi odstavek 13. člena ZBPP določa, da je do brezplačne pravne pomoči upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči. Pogoji upravičenosti so v nadaljnjih določbah ZBPP podrobneje opredeljeni.

¹¹ Predlagatelj ga imenuje tudi »predčasni« odpust. In sicer zato, ker sodišče pri predlogu za odpust (tako iz varovanega oddelka kot iz oddelka pod posebnim nadzorom) vedno odloča o tem, ali naj se oseba, ki ji je bila osebna svoboda odvzeta za v sklepu sodišča natančno določeno obdobje (glej prvi in drugi odstavek 48. člena ZDZdr, prvi in tretji odstavek 65. člena ZDZdr, prvi odstavek 77. člena ZDZdr), izpusti na prostost pred potekom tega obdobja, ker pogoji za odvzem osebne svobode niso več podani.

¹² Če je oseba v sprejem v oddelek pod posebnim nadzorom ali v varovani oddelek privolila, ji osebna svoboda ni odvzeta, ker lahko ustanovo vedno po lastni volji zapusti (prvi odstavek 38. člena in tretji odstavek 74. člena ZDZdr). Predlog za odpust, o katerem bo odločilo sodišče, v tem primeru ni potreben.

¹³ Primerjaj s 7. točko odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-60/03 z dne 4. 12. 2003 (Uradni list RS, št. 131/03, in OdlUS XII, 93) in z 18. točko odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-477/18, Up-93/18 z dne 23. 5. 2019 (Uradni list RS, št. 44/19, in OdlUS XXIV, 5).

¹⁴ Glej na primer odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1116/09 z dne 3. 3. 2011 (Uradni list RS, št. 22/11), 9. točka obrazložitve.

¹⁵ Glej 20. točko odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-60/03. Ustavno sodišče je tudi v primeru, ko je ugotovilo protiustavno odrekanje sodnega varstva prosilcu za mednarodno zaščito, poudarilo, da je zagotovitev učinkovite pravice do sodnega varstva bistven element ustavnega varstva osebne svobode, in ugotovilo, da je bila z zavrženjem tožbe v upravnem sporu kršena človekova pravica do sodnega varstva (odločba Ustavnega sodišča št. Up-21/11 z dne 10. 10. 2012 (Uradni list RS, št. 84/12, in OdlUS XIX, 43). Po drugi strani je Ustavno sodišče v odločbi št. Up-563/15 z dne 19. 10. 2017 (Uradni list RS, št. 67/17, in OdlUS XXII, 31), 18. točka obrazložitve, navedlo, da je bila z ugotovljeno neučinkovitostjo sodnega nadzora glede zakonitosti zadržanja na zdravljenju v psihiatrični bolnišnici kršena pravica nasprotnega udeleženca do osebne svobode.

¹⁶ Ko je Ustavno sodišče z odločbo št. Up-153/05 z dne 12. 5. 2005 (Uradni list RS, št. 53/05, in OdlUS XIV, 42) ugodilo ustavni pritožbi zoper zavrženje (dveh) revizij zoper sklep o podaljšanju pridržanja v psihiatrični bolnišnici, je ugotovilo kršitev pravice iz 22. člena Ustave. Vendar iz obrazložitve izhaja, da je bilo za to odločitev pomembno, da je kršitev te človekove pravice onemogočila ugotavljanje kršitve pritožnikove pravice iz prvega odstavka 19. člena Ustave. Ker je ukrep neprostovoljnega pridržanja na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice hud poseg v eno najbolj temeljnih človekovih dobrin – osebno svobodo, naj bi bilo treba procesne pravice pridržanega presojati drugače kot sicer.

¹⁷ Četrti odstavek 5. člena EKČP se glasi: »Vsakdo, ki mu je bila odvzeta prostost, ima pravico začeti postopek, v katerem bo sodišče hitro odločilo o zakonitosti odvzema prostosti in odredilo njegovo izpustitev, če je bil odvzem prostosti nezakonit.«

¹⁸ Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-95/08, Up-1462/06 z dne 15. 10. 2008 (Uradni list RS, št. 111/08, in OdlUS XVII, 55), 21. točka obrazložitve.

¹⁹ Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-418/18, Up-920/18 z dne 5. 11. 2020 (Uradni list RS, št. 191/20), 12. točka obrazložitve.

²⁰ Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-191/14 z dne 12. 2. 2015 (Uradni list RS, št. 19/15), 8. in 11. točka obrazložitve. V tej zadevi se je izkazalo za odločilno, da je z zaostritvijo pogojev za polno taksno oprostitev na višino minimalnega dohodka zakonodajalec porušil ravnovesje med legitimnim državnim interesom zaračunavanja sodnih taks in interesom socialno šibkih posameznikov, da lahko učinkovito dostopajo do sodišča, ne glede na svoj socialni položaj.

²¹ Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-46/15 z dne 25. 4. 2018 (Uradni list RS, št. 35/18, in OdlUS XXIII, 7), 29. točka obrazložitve.

²² Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-161/12 z dne 20. 2. 2014 (Uradni list RS, št. 18/14), 12. in 21. točka obrazložitve, ter odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-253/13 z dne 13. 2. 2014 (Uradni list RS, št. 15/14, in OdlUS XX, 19), 9. točka obrazložitve.

²³ Glej na primer odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-8/10 z dne 3. 6. 2010 (Uradni list RS, št. 49/10), 9. točka obrazložitve. Razmejitev med posegom v pravico in načinom uresničevanja pravice je odvisna predvsem od intenzivnosti zožujočega učinka, ki ga ima izpodbijana določba. Poleg tega sta pomembni analiza sistemske umestitve izpodbijane določbe in celovita presoja njenega učinkovanja skupaj z drugimi določbami istega in drugih predpisov.

²⁴ Tako je Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-46/15, 18. točka obrazložitve, ugotovilo, da zaradi učinka na ustavno varovano jedro pravic iz 23. in 25. člena Ustave pomeni njuno omejitev ureditev pogojev za oprostitev ali odlog ali obročno plačilo sodne takse, ki je lahko imela za posledico, da se je štela strankina vloga ali pravno sredstvo za umaknjeno in se ni vsebinsko obravnavala. Glej tudi odločbo št. U-I-191/14, 19. in 21. točka obrazložitve. Do polne oprostitve plačila sodne takse ni bila upravičena niti stranka, za katero je bilo očitno, da nima dohodkov oziroma sredstev niti v višini, ki omogočajo zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb, ki omogočajo preživetje, hkrati so se delno zvišale stare sodne takse in uvedle nove. Upoštevaje, da opustitev plačila sodne takse onemogoči vsebinski preizkus vloge stranke, je sporna ureditev urejala izvrševanje pravice do dostopa do sodišča in pravice do pravnega sredstva na tako utesnjujoč način, da je v ti človekovi pravici posegala.

²⁵ Ustavno sodišče je v 13. točki obrazložitve odločbe št. U-I-60/03 opozorilo, da je zahtevi iz četrtega odstavka 5. člena EKČP zadoščeno le, če je duševnemu bolniku zagotovljena možnost, da sodišču predlaga, naj preveri, ali (še) obstajajo zakonski razlogi za pridržanje, oziroma če je zagotovljeno avtomatično periodično preverjanje, ali so še podani razlogi za prisilno pridržanje. Na podlagi drugega do petega odstavka 71. člena ZDZdr ima oseba vedno pravico predlagati sodišču odpust pred potekom roka, določenega v sklepu sodišča o zadržanju, pri čemer lahko sodišče, ki predlog zavrne, določi rok, do katerega ni mogoče vložiti novega predloga za odpust, če iz okoliščin v zvezi z zdravstvenim stanjem osebe izhaja, da pred potekom tega roka ni mogoče pričakovati izboljšanja njenega zdravstvenega stanja. Vendar ta rok ne sme biti daljši od enega meseca.

²⁶ Brezplačna pravna pomoč torej osebo, ki izpolnjuje pogoje, razbremeni tudi v primeru neuspeha s predlogom za odpust stroškov izvedenca psihiatrične stroke in lastnega odvetnika, ki v teh postopkih praviloma pomenijo pretežni delež stroškov sodnega postopka.

²⁷ Primerjaj s 154. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17 – ZPP).

²⁸ Razen, če je predlagatelj izvajalec psihiatričnega zdravljenja, center za socialno delo, koordinator nadzorovane obravnave ali državno tožilstvo. Takrat se stroški postopka krijejo iz sredstev sodišča (drugi stavek drugega odstavka 51. člena ZDZdr). To v resnici pomeni (glej seznam mogočih predlagateljev iz 40. člena ZDZdr), da je želel zakonodajalec stroške neuspeha s predlogom za sprejem naložiti le t. i. »najbližjim osebam« (praviloma družinskim članom in sorodnikom) in zakonitim zastopnikom osebe.

²⁹ Glej na primer odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-512/18 z dne 23. 4. 2020 (Uradni list RS, št. 74/20), 10. točka obrazložitve.

³⁰ Primerjaj na primer z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-50/16 z dne 6. 6. 2018 (OdlUS XXIII, 8), 9. točka obrazložitve.