Na podlagi 1. točke prvega odstavka 10. člena in 1. in 2. točke prvega odstavka 46. člena Zakona o motornih vozilih (Uradni list RS, št. 75/17 in 92/20 – ZPrCP-E) minister za infrastrukturo izdaja
Ta pravilnik določa nekatere dele in opremo motornih in priklopnih vozil v cestnem prometu ter traktorjev pri opravljanju kmetijskih ali gozdarskih del. Določa tudi največje dovoljene mere in mase vozil v cestnem prometu ter zahteve za dele in opremo vozil.
(postopek informiranja in klavzula)
(1) Ta pravilnik se izda ob upoštevanju postopka informiranja v skladu z Direktivo (EU) 2015/1535 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. septembra 2015 o določitvi postopka za zbiranje informacij na področju tehničnih predpisov in pravil za storitve informacijske družbe (UL L št. 241 z dne 17. 9. 2015, str. 1).
(2) Določbe tega pravilnika se ne uporabljajo za proizvode, ki se v skladu z nacionalno zakonodajo, ki zagotavlja enakovredno raven varovanja javnega interesa, kot je določena v zakonodaji Republike Slovenije, zakonito proizvajajo oziroma tržijo v drugih državah članicah Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: EU) in Turčiji ali proizvajajo v državah Evropskega združenja za prosto trgovino (EFTA), ki so hkrati podpisnice Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru.
(3) Ta pravilnik se izvaja v skladu z Uredbo (EU) 2019/515 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. marca 2019 o vzajemnem priznavanju blaga, ki se zakonito trži v drugi državi članici, in o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 764/2008 (UL L št. 91 z dne 29. 3. 2019, str. 1).
(predpisi Evropske unije)
S tem pravilnikom se v pravni red Republike Slovenije delno prenašajo:
1. Direktiva Sveta 96/53/ES z dne 25. julija 1996 o določitvi največjih dovoljenih mer določenih cestnih vozil v Skupnosti v notranjem in mednarodnem prometu in največjih dovoljenih tež v mednarodnem prometu (UL L št. 235 z dne 17. 9. 1996, str. 59), zadnjič spremenjena z Uredbo (EU) 2019/1242 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2019 o določitvi standardov emisijskih vrednosti CO2 za nova težka vozila in spremembi uredb (ES) št. 595/2009 in (EU) 2018/956 Evropskega parlamenta in Sveta ter Direktive Sveta 96/53/ES (UL L št. 198 z dne 25. 7. 2019, str. 202);
2. Direktiva 2007/38/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o naknadnem opremljanju težkih tovornih vozil, registriranih v Skupnosti, z ogledali (UL L št. 184 z dne 14. 7. 2007, str. 25);
3. Direktiva Sveta 92/6/EGS z dne 10. februarja 1992 o vgradnji in uporabi naprav za omejevanje hitrosti za določene kategorije motornih vozil v Skupnosti (UL L št. 57 z dne 2. 3. 1992, str. 27), zadnjič spremenjena z Direktivo 2002/85/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. novembra 2002 o spremembi Direktive Sveta 92/6/EGS o vgradnji in uporabi naprav za omejevanje hitrosti za določene kategorije motornih vozil v Skupnosti (UL L št. 327 z dne 4. 12. 2002, str. 8);
4. Direktiva Sveta z dne 18. julija 1989 o približevanju zakonodaje držav članic, ki se nanaša na globino profila pnevmatik pri določenih kategorijah motornih vozil in njihovih priklopnikov (UL L št. 226 z dne 3. 8. 1989, str. 4).
(1) Izrazi, uporabljeni v tem pravilniku, pomenijo:
1. »alternativna goriva« so goriva ali viri energije, ki se vsaj deloma uporabljajo kot nadomestek za fosilne naftne vire pri oskrbi prevoza z energijo in lahko potencialno prispevajo k dekarbonizaciji prevoznega sektorja ter izboljšujejo njegove okoljske parametre. Alternativna goriva so:
– električna energija, ki se uporablja v vseh vrstah električnih vozil,
– vodik,
– zemeljski plin, vključno z biometanom, v plinasti (stisnjeni zemeljski plin – SZP) in tekoči obliki (utekočinjeni zemeljski plin – UZP),
– utekočinjeni naftni plin (UNP),
– mehanska energija iz shrambe ali iz vira v vozilu, vključno z odpadno toploto;
2. »brezemisijsko vozilo« je težko vozilo brez motorja z notranjim zgorevanjem ali z motorjem z notranjim zgorevanjem z emisijami, manjšimi od 1 g CO2/kWhv skladu z Uredbo (ES) št. 595/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. junija 2009 o homologaciji motornih vozil in motorjev glede na emisije iz težkih vozil (Euro VI) in o dostopu do informacij o popravilu in vzdrževanju vozil ter o spremembi Uredbe (ES) št. 715/2007 in Direktive 2007/46/ES ter o razveljavitvi direktiv 80/1269/EGS, 2005/55/ES in 2005/78/ES (UL L št. 188 z dne 18. 7. 2009, str. 1) in njenimi izvedbenimi ukrepi, ali manjšimi od 1 g CO2/km v skladu z Uredbo (ES) št. 715/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2007 o homologaciji motornih vozil glede na emisije iz lahkih potniških in gospodarskih vozil (Euro 5 in Euro 6) in o dostopu do informacij o popravilu in vzdrževanju vozil (UL L št. 171 z dne 29. 6. 2007, str. 1) in njenimi izvedbenimi ukrepi;
3. »delovni žaromet« je žaromet za osvetljevanje okolice pri opravljanju določenih dejavnosti;
4. »dolžina vozila« je razdalja med dvema navpičnima ravninama, pravokotnima na vzdolžno os vozila, ki se dotikata skrajnih točk vozila spredaj in zadaj (v skladu s standardom ISO 612 v 6.1.1, 6.1.2 in 6.1.3 točki);
5. »intermodalni prevoz« je:
– kombinirani prevoz, kot je določen v Uredbi o kombiniranem prevozu (Uradni list RS, št. 4/01 in 49/13), v okviru katerega se prevažajo eden ali več zabojnikov ali zamenljivo tovorišče do največje skupne dolžine 13,70 m (45 čevljev), pri katerem se lahko najbližji ustrezni prometni terminal za zagotavljanje storitve nahaja v drugi državi članici EU kot je bila pošiljka natovorjena ali raztovorjena ali
– prevoz enega ali več zabojnikov ali zamenljivega tovorišča do največje skupne dolžine 13,70 m (45 čevljev) po vodnih poteh, pod pogojem, da dolžina začetnega ali končnega prevoza po cesti ne presega 150 km. Razdalja 150 km se lahko preseže, da bi prevoznik lahko prispel do najbližjega ustreznega prometnega terminala za predvideno storitev v kolikor vozila, ki so skladna z 2.2.2 a), b), c) ali d) točko dela A Priloge 1, ki je sestavni del tega pravilnika, pri katerem se lahko najbližji ustrezni prometni terminal za zagotavljanje storitve nahaja v drugi državi članici EU kot je bila pošiljka natovorjena ali raztovorjena;
6. »kategorija vozila« je kategorija vozila v skladu s predpisi, ki urejajo področje ugotavljanja skladnosti vozil;
7. »masa vozila« je:
– za motorno vozilo: masa vozila s posodo oziroma posodami za gorivo, napolnjenimi do vsaj 90 % prostornine, vključno z maso voznika (razen pri vozilih kategorije L), goriva in tekočin, ki je opremljeno s standardno opremo v skladu s specifikacijami proizvajalca in, če je vozilo z njimi opremljeno, maso nadgradnje, kabine, naprave za spenjanje in rezervnega kolesa oziroma koles ter orodja;
– za priklopno vozilo: masa vozila, vključno z maso goriva in tekočin, ki je opremljeno s standardno opremo v skladu s specifikacijami proizvajalca in, če je z njimi opremljen, z maso nadgradnje, dodatnih naprav za spenjanje in rezervnega kolesa oziroma koles ter orodja;
8. »največja tehnično dovoljena masa obremenjenega vozila« je največja masa, določena za vozilo na podlagi njegovih konstrukcijskih lastnosti in konstrukcijske učinkovitosti; tehnično dovoljena masa obremenjenega priklopnika ali polpriklopnika vključuje statično maso, ki se prek vlečne sklopke prenese na vlečno vozilo;
9. »najvišja konstrukcijsko določena hitrost« je najvišja hitrost, za katero je proizvajalec projektiral vozilo, pri kateri je vozilo varno udeleženo v cestnem prometu;
10. »največja tehnično dovoljena osna obremenitev« je masa, ki ustreza največji dovoljeni navpični statični obremenitvi, ki se prenese na tla prek koles osi na podlagi konstrukcijskih lastnosti osi in vozila ter njune konstrukcijske učinkovitosti;
11. »naprava za omejevanje hitrosti« oziroma »omejilnik hitrosti« je naprava, katere osnovna funkcija je nadzor dovoda goriva v motor, da se omeji hitrost vozila na določeno vrednost;
12. »največja dovoljena osna obremenitev« je osna obremenitev, ki je določena v 3. točki Dela A Priloge 1 tega pravilnika;
13. »pravilnik ZN« je tehnični predpis, ki je izdan kot priloga k Sporazumu o sprejemanju enotnih tehničnih pravilnikov za cestna vozila, opremo in dele, ki jih je mogoče vgraditi oziroma uporabiti v ali na cestnih vozilih, ter o pogojih vzajemnega priznavanja homologacij, podeljenih na podlagi teh pravilnikov, sklenjenem v Ženevi 5. oktobra 1995 (Uradni list RS, št. 104/10), in vsebuje tehnične zahteve in pogoje za preskušanje posameznih delov in opreme vozil;
14. »skupna masa vozila« je masa vozila skupaj z maso tovora;
15. »skupina vozil« je med seboj povezana skupina vozil, ki so v cestnem prometu udeležena kot celota ter jo sestavljajo:
– motorno tovorno vozilo in priklopno vozilo ali
– sedlasti vlačilec in polpriklopnik ali
– traktor in najmanj eno priklopno vozilo;
16. »širina vozila« je razdalja med dvema navpičnima ravninama, vzporednima z vzdolžno osjo vozila, ki se dotikata skrajnih točk vozila na vsaki strani (v skladu s standardom ISO 612 v 6.2 točki);
17. »višina vozila« je razdalja med tlemi in najvišjo točko vozila (v skladu s standardom ISO 612 v 6.3 točki);
18. »vozilo na alternativna goriva« je motorno vozilo s celotnim ali delnim pogonom na alternativno gorivo;
19. »zgibni avtobus« je avtobus, sestavljen iz dveh togih delov, povezanih z zgibnim delom. Med obema deloma takšnega tipa vozila lahko potniki prosto prehajajo. Tudi v zgibnem delu potniki lahko prosto prehajajo iz enega v drugi togi del avtobusa. Spajanje in ločevanje obeh togih delov sta mogoči samo v delavnici.
(2) Drugi izrazi, uporabljeni v tem pravilniku, pomenijo enako kot izrazi, ki jih določajo zakon, ki ureja motorna vozila, in predpisi, ki urejajo področje ugotavljanja skladnosti vozil.
II. NAJVEČJE DOVOLJENE MERE IN MASE VOZIL V CESTNEM PROMETU
(1) Največje dovoljene mere in mase vozil v cestnem prometu so določene v Prilogi 1 tega pravilnika.
(2) Največje dovoljene mere iz Dela A Priloge 1 tega pravilnika, se merijo v skladu z uredbo, ki ureja mere in mase vozil v cestnem prometu, brez pozitivnih odstopanj.
(udeležba vozil v cestnem prometu)
(1) V cestnem prometu so lahko udeležena vozila, registrirana ali dana v uporabo v kateri koli državi, če ta vozila glede njihovih mer in mas ustrezajo vrednostim iz Dela A Priloge 1 tega pravilnika.
(2) Prejšnji odstavek se uporablja tudi, če so pristojni organi države, v kateri so bila vozila registrirana ali dana v uporabo, dovolili največje dovoljene mere, ki presegajo vrednosti iz Dela A Priloge 1 tega pravilnika.
(preseganje največjih dovoljenih mer in mas)
(1) V cestnem prometu je prepovedana udeležba vozilom in skupinam vozil, ki ne ustrezajo zahtevam iz Dela A Priloge 1 tega pravilnika, razen skupin vozil iz 2.2.1 b) točke in 2.2.2 b) točke Dela A Priloge 1 tega pravilnika, na cestah, ki so ustrezno označene s prometnim znakom, če niso presežene največje dovoljene osne obremenitve vozil.
(2) Vozila ali skupine vozil, ki presegajo največje dovoljene mere oziroma mase iz Dela A Priloge 1 tega pravilnika, so lahko udeleženi v cestnem prometu le s posebnim dovoljenjem, ki ga izda organ, pristojen za izredne prevoze, če vozila ali skupine vozil prevažajo nedeljive tovore.
(3) Na podlagi posebnega dovoljenja, ki ga izda organ, pristojen za izredne prevoze, lahko opravljajo lokalne prevoze v Republiki Sloveniji za čas poskusne dobe tudi vozila ali skupine vozil, ki predstavljajo nove tehnologije ali nove postopke prevoza, ki ne ustrezajo eni ali več zahtevam iz Dela A Priloge 1 tega pravilnika. Organ, ki izda tako dovoljenje, mora o tem nemudoma obvestiti Evropsko komisijo.
(1) Vozila kategorij M, N in O morajo biti opremljena z enim od naslednjih dokazil o skladnosti:
1. s »tablico proizvajalca«, izdelano in pritrjeno v skladu z uredbo, ki ureja zahteve za homologacijo za predpisano tablico proizvajalca in »tablico o merah vozila« določeno v Delu C Priloge 1 tega pravilnika, izdelano in pritrjeno v skladu z uredbo, ki ureja zahteve za homologacijo za predpisano tablico proizvajalca;
2. z eno tablico, izdelano in pritrjeno v skladu z uredbo, ki ureja zahteve za homologacijo za predpisano tablico proizvajalca, ki vsebuje podatke iz obeh tablic iz prejšnje točke;
3. z dokumentom, ki ga je izdal nacionalni homologacijski organ v skladu s predpisi, ki urejajo ugotavljanje skladnosti vozil v EU. Ta dokument mora vsebovati enake rubrike in podatke, kot tablici iz 1. točke tega odstavka, in mora biti v vozilu na lahko dostopnem mestu za inšpekcijski nadzor ter ustrezno zaščiten.
(2) Če značilnosti vozila ne ustrezajo več značilnostim, navedenim na dokazilu o skladnosti iz 3. točke prejšnjega odstavka, mora pristojni organ dokazilo o skladnosti spremeniti.
(3) Srednji stolpec dokazila o skladnosti z masami iz 1. in 2. točke prvega odstavka tega člena mora vsebovati podatke o masi iz uredbe, ki ureja zahteve za homologacijo za predpisano tablico proizvajalca. Pri vozilih iz 2.2.2 d) točke Dela A Priloge 1 tega pravilnika, je vpis »44 t« naveden v oklepaju pod največjo dovoljeno maso skupine vozil.
(4) Na vozilih, registriranih in danih v cestni promet v Republiki Sloveniji, morajo biti največje mase, dovoljene pri registraciji oziroma uporabi, navedene v dokazilu o skladnosti iz 1. in 2. točke prvega odstavka tega člena v levem stolpcu in največje tehnično dovoljene mase obremenjenega vozila v desnem stolpcu.
(5) Klimatizirana vozila morajo imeti ATP potrdilo ali ATP tablico, kot jo zahteva mednarodni Sporazum o mednarodnem prevozu pokvarljivih živil in o specialnih vozilih za njihov prevoz.
(naključni pregled izpolnjevanja zahtev)
Na vozilih, ki imajo dokazila o skladnosti iz prvega odstavka prejšnjega člena, se lahko opravi naključni pregled glede zahtev iz tega pravilnika o največjih dovoljenih masah. Pregled glede izpolnjevanja zahtev o največjih dovoljenih merah, se lahko opravi le, če obstaja sum, da ne ustrezajo zahtevam iz tega pravilnika.
(1) Šteje se, da sedlasti vlačilci s polpriklopniki, dani v uporabo pred 1. januarjem 1991, ki ne izpolnjujejo zahtev 1.6 in 4.4 točke Dela A Priloge 1 tega pravilnika, izpolnjujejo zahteve iz prvega odstavka 6. člena tega pravilnika, če ne presegajo skupne dolžine 15,50 m.
(2) Z dokazilom iz prvega odstavka 8. člena tega pravilnika morajo biti opremljena vsa vozila, ki so bila v Republiki Sloveniji prvič registrirana po 1. maju 2004.
(1) Največje dolžine vozil, določene v 1.1 točki Dela A Priloge 1 tega pravilnika se za vozila ali skupine vozil, ki so na zadnjem delu vozila opremljena z aerodinamičnimi napravami, ki so skladna z Zakonom o motornih vozilih (Uradni list RS, št. 75/17 in 92/20 – ZPrCP-E; v nadaljnjem besedilu: zakon) in predpisi s področja ugotavljanja skladnosti vozil, lahko prekoračijo. Takšna vozila ali skupine vozil morajo biti skladna z 1.5 točko Dela A Priloge 1 tega pravilnika. Ne glede na prejšnji stavek naloženi tovor na takšnih vozilih ne sme presegati največjih dovoljenih mer, določenih v 1.1 točki Dela A Priloge 1 tega pravilnika. Aerodinamične naprave, daljše od 500 mm, morajo biti homologirane v skladu s predpisi, ki urejajo področje ugotavljanje skladnosti vozil, preden se dajo na trg.
(2) Aerodinamične naprave iz prejšnjega odstavka se morajo uporabljati v skladu z naslednjimi pogoji:
1. v kolikor je ogrožena varnost drugih udeležencev v cestnem prometu ali voznika, jih mora voznik prepogniti, zložiti ali odstraniti;
2. pri uporabi na območju mestne in medmestne cestne infrastrukture mora voznik upoštevati posebne značilnosti območij, na katerih je najvišja dovoljena hitrost manjša ali enaka 50 km/h in na katerih je prisotnost ranljivih udeležencev verjetnejša in po potrebi ravnati v skladu s prejšnjo točko;
3. njihova uporaba mora omogočati tudi intermodalni prevoz in, kadar so zložene ali prepognjene, njihova največja dovoljena dolžina ne sme presegati več kot 200 mm.
(dovoljena odstopanja vozil)
(1) Od 7. maja 2020 dalje se največje dovoljene dolžine vozil, določene v 1.1 točki Dela A Priloge 1 tega pravilnika, za vozila ali skupine vozil, ki so opremljena s kabinami, ki izboljšujejo energetsko učinkovitost, aerodinamičnost in varnost cestnega prometa in so skladna z zakonom in predpisi s področja ugotavljanja skladnosti vozil, lahko prekoračijo. Takšna vozila ali skupine vozil, morajo biti skladna z 1.5 točko Dela A Priloge 1 tega pravilnika, kljub prekoračitvi največjih dovoljenih dolžin vozil, pa se največja dovoljena skupna masa vozila ne sme prekoračiti.
(2) Kljub dovoljenim prekoračitvam največje dovoljene skupne mase vozil na alternativna goriva, določenimi v 2.3.1, 2.3.2 in 2.4 točki Dela A Priloge 1 tega pravilnika, ta vozila ne smejo prekoračiti največjih dovoljenih osnih obremenitev, določenih v 3. točki Dela A Priloge 1 tega pravilnika. Dodatna masa vozila zaradi alternativnega goriva mora biti navedena v dokazilu o skladnosti tega vozila.
(3) Največje dovoljene dolžine vozil, določene v 1.1 točki Dela A Priloge 1 tega pravilnika, ter največje razdalje, določene v 1.6 točki Dela A Priloge 1 tega pravilnika, se pri vozilih ali skupinah vozil, ki prevažajo zabojnike ali zamenljivo tovorišče dolžine 13,70 m (45 čevljev), s tovorom ali brez njega, lahko prekoračijo za 150 mm, če je cestni prevoz zabojnika ali zamenljivega tovorišča del intermodalnega prevoza.
(določitev nacionalne identifikacijske številke vozila)
(1) Tehnična služba, ki jo je za vtis identifikacijske številke vozila na vozilo v skladu s 7. točko četrtega odstavka 55. člena zakona pooblastil nacionalni homologacijski organ, z odločbo določi unikatnemu vozilu ali vozilu brez identifikacijske številke nacionalno identifikacijsko številko in o tem obvesti homologacijski organ.
(2) Tehnična služba o vtisu nacionalne identifikacijske številke vozila na vozilo stranki izda potrdilo o vtisu.
(3) Nacionalna identifikacijska številka mora biti vtisnjena na mestu, kot ga določa standard SIST ISO 4030.
(4) Nacionalna identifikacijska številka vozila mora biti vtisnjena tudi na tablici proizvajalca, katere vsebina mora ustrezati uredbi, ki ureja zahteve za homologacijo za predpisano tablico proizvajalca.
(5) V kolikor je proizvajalec vozil prenehal obstajati in nima pravnega naslednika, lahko tehnična služba, ki jo je za izdelavo tablice proizvajalca v skladu s 7. točko četrtega odstavka 55. člena zakona pooblastil nacionalni homologacijski organ, izdela manjkajočo ali poškodovano tablico proizvajalca, katere velikost in vsebina mora ustrezati zahtevam, določenim z uredbo, ki ureja zahteve za homologacijo za predpisano tablico proizvajalca.
(vsebina nacionalne identifikacijske številke vozila)
(1) Nacionalna identifikacijska številka vozila mora biti sestavljena iz 8 znakov.
(2) Višina znakov nacionalne identifikacijske številke vozila mora biti najmanj 7 mm.
(3) Prvi štirje znaki v nacionalni identifikacijski številki vozila so črka »S« in trimestna številka, ki določa tehnično službo, ki jo določi nacionalni homologacijski organ.
(4) Drugi štirje znaki pomenijo zaporedno številko določitve nacionalne identifikacijske številke vozila.
(5) Začetek in konec nacionalne identifikacijske številke vozila mora biti označen z znakom: »*«.
(6) Tipografija znakov nacionalne identifikacijske številke mora biti skladna s standardi in priporočili s tega področja.
(7) Evidenco številčnih oznak tehničnih služb in dodeljenih nacionalnih identifikacijskih številk vozil vodi nacionalni homologacijski organ.
(8) Primer določitve nacionalne identifikacijske številke vozila je prikazan v Prilogi 2, ki je sestavni del tega pravilnika.
(ponovni vtis izvirne identifikacijske številke vozila)
(1) Tehnična služba, ki jo je za vtis identifikacijske številke vozila na vozilo v skladu s 7. točko četrtega odstavka 55. člena zakona pooblastil homologacijski organ, z odločbo odredi ponovni vtis izvirne identifikacijske številke, če po popravilu ali predelavi vozila ta nima vtisnjene identifikacijske številke ali je ta poškodovana ali prenarejena.
(2) Tehnična služba, ki ugotovi potrebo po vtisu številke, z odločbo odredi ponovni vtis identifikacijske številke, jo vtisne in izreže ter shrani tisti del odstranjene pločevine, na katerem se nahaja izvirna identifikacijska številka vozila.
(3) Če ima vozilo poškodovano ali prenarejeno identifikacijsko številko, se poškodovana ali prenarejena identifikacijska številka vozila prečrta, poleg nje pa se vtisne izvirna identifikacijska številka vozila, če je mogoče nesporno ugotoviti izvirno identifikacijsko številko vozila.
(4) Tehnična služba izda lastniku vozila potrdilo o ponovnem vtisu identifikacijske številke.
(zahteve za sisteme, sestavne dele in samostojne tehnične enote vozil)
(1) Zahteve za sisteme, sestavne dele in samostojne tehnične enote vozil so določene v predpisih, ki urejajo področje ugotavljanja skladnosti vozil.
(2) Za vozila v cestnem prometu veljajo zahteve, ki so bile določene v predpisih, ki so bili v Republiki Sloveniji veljavni na dan, ko je bilo vozilo izdelano oziroma prvič registrirano, razen če je bila s predpisom določena veljavnost zahtev tudi za že registrirana vozila.
(dodatne zahteve glede svetlobne opreme)
(1) Na vozilih v cestnem prometu smejo biti nameščene samo predpisane homologirane svetlobne in svetlobno signalne naprave, ki jih ni dovoljeno zaslanjati, jim zmanjševati svetilnosti ali jim spreminjati barve oddane svetlobe.
(2) Če je svetlobna oprema zaradi vgrajenih naprav ali opreme zakrita, mora biti nameščena dodatna svetlobna oprema, ki nadomešča funkcijo zakrite svetlobne opreme.
(delovni žarometi na vozilih)
(1) Delovni žarometi smejo biti nameščeni le na delovnih vozilih, delovnih strojih, traktorjih, vozilih policije, vozilih za nujno medicinsko pomoč, namenskih vozilih drugih reševalnih služb, vozilih inšpekcije, pristojne za promet, gasilskih vozilih, vozilih civilne zaščite, vozilih služb za vzdrževanje cest in napeljav, vozilih za pomoč na cesti ter na vozilih za odvoz poškodovanih vozil ali vozil v okvari.
(2) Delovni žarometi na vozilih iz prejšnjega odstavka smejo biti vključeni le pri opravljanju dejavnosti, za katera so vozila namenjena.
(komplet rezervnih žarnic)
Komplet rezervnih žarnic mora vsebovati žarnice z žarilno nitko za najmanj polovico žarničnih mest podvojenih zunanjih svetlobnih in svetlobno–signalnih naprav in po eno žarnico z žarilno nitko za zunanja nepodvojena žarnična mesta, pri katerih je mogoča zamenjava samih žarnic z žarilno nitko.
(svetlobna oprema na traktorskih priključkih)
Če svetlobno opremo na traktorju zakriva vlečen traktorski priključek, mora biti dodatna svetlobna oprema na traktorskem priključku v skladu z zahtevami za priklopna vozila.
(vozila, opremljena s posebnimi opozorilnimi svetilkami)
(1) Posebne opozorilne svetilke so lahko nameščene na vozilih, ki so določena v predpisih, ki urejajo pravila cestnega prometa. Vgrajene morajo biti čim bližje najvišjemu delu vozila tako, da so dobro vidne z vseh strani.
(2) Posebne opozorilne svetilke morajo biti homologirane v skladu s Pravilnikom ZN št. 65.
(dodatne zahteve glede varnostnih stekel)
(1) Na vozilih se lahko stekla naknadno zatemnijo do te mere, da je svetlobna prepustnost stekla skupaj z nalepljeno folijo najmanj 70 % za vetrobransko steklo in za prednja bočna stekla (pri vozniku in sovozniku – pred B stebričkom).
(2) Prejšnji odstavek ne velja za ozek pas na zgornjem robu vetrobranskega stekla, ki je namenjen zaščiti pred soncem.
(3) Vgradnja zrcalnih folij, ki na zunanji strani odbijejo več kot 25 % vidnega dela svetlobe, je na vozilih prepovedana.
(4) Če so stekla na zadnji steni vozila zatemnjena tako, da prepuščajo manj kot 30 % svetlobe, mora biti vozilo opremljeno z vzvratnimi ogledali na obeh straneh.
(dodatne zahteve glede pnevmatik)
(1) Pnevmatike na vozilu morajo po velikosti, nosilnosti in kategoriji hitrosti ustrezati pnevmatikam, ki so v potrdilu o skladnosti vozila vpisane v ustrezni rubriki ali v drugem ustreznem dokumentu o vozilu. Uporaba drugačnih pnevmatik je mogoča le po dodatni odobritvi vozila, razen v primeru namestitve pnevmatik z večjo nosilnostjo ali višjo kategorijo hitrosti.
(2) Na vozilih z največjo dovoljeno maso do vključno 3,5 t in največjo konstrukcijsko hitrostjo nad 40 km/h, morajo biti, poleg zahtev iz prejšnjega odstavka, vse pnevmatike enake velikosti (če izdelovalec vozila ni predvidel različnih pnevmatik na različnih oseh), vrste (poletne, zimske, terenske) in zgradbe (diagonalne, prepasane diagonalne, radialne), na isti osi pa tudi iste nosilnosti, kategorije hitrosti ter istega proizvajalca in dezena (vzorec tekalne površine).
(3) Na vozilih z največjo dovoljeno maso nad 3,5 t in vozilih in največjo konstrukcijsko hitrostjo nad 40 km/h, morajo biti, poleg zahtev iz prvega odstavka tega člena, pnevmatike na isti osi enake velikosti, vrste, zgradbe, nosilnosti in kategorije hitrosti ter istega proizvajalca in dezena.
(4) Pnevmatike morajo biti vgrajene na vozilo v skladu z navodili proizvajalca pnevmatik oziroma vozila.
(1) Ne glede na prvi odstavek prejšnjega člena so dovoljene rezervne pnevmatike za začasno uporabo, s katerimi so originalno opremljena rezervna kolesa. Pri tem mora voznik upoštevati najvišjo dovoljeno hitrost uporabljane pnevmatike, njihova uporaba pa je omejena le na čas do zamenjave poškodovane pnevmatike.
(2) Rezervno kolo lahko nadomesti ustrezna naprava ali pripomoček, ki omogoča vožnjo kljub poškodovani pnevmatiki, ki ga je predvidel proizvajalec vozila, ali vgrajene pnevmatike s podaljšano mobilnostjo v skladu s Pravilnikom ZN št. 64.
(globina kanalov v dezenu pnevmatik)
(1) Globina glavnih kanalov v dezenu pnevmatik (merjena na mestu ob kazalniku obrabe) mora biti po obsegu in širini pnevmatik na vozilih kategorij L najmanj 1 mm, na vozilih kategorij M1 in N1 ter njihovih priklopnih vozilih najmanj 1,6 mm, in na drugih vozilih najmanj 2 mm.
(2) Razlika v globini glavnih kanalov dezena pnevmatik na isti osi ne sme biti večja od 5 mm.
(3) Prvi odstavek tega člena ne velja za starodobna vozila, ki so bila originalno opremljena s pnevmatikami, katerih globina kanalov v dezenu pnevmatik je bila pri novih pnevmatikah manjša od s tem pravilnikom določene, če se taka vozila ne uporabljajo na javnih cestah. Ne glede na prejšnji stavek se taka vozila lahko uporabljajo predvsem na relijih veteranov ali podobnih prireditvah.
(4) Kanali v dezenu pnevmatik se lahko narezujejo le pri pnevmatikah, ki so za to predvidene in imajo na boku oznako »REGROOVABLE« ali temu ustrezno oznako njihovega proizvajalca.
(5) Pnevmatike za vozila kategorij M1, N1 in L se ne smejo narezovati.
(6) Narezane pnevmatike se ne smejo uporabljati na prednjih oseh motornih vozil in na vozilih za prevoz nevarnega blaga.
(1) Obnovljene pnevmatike se smejo uporabljati na vozilih, če imajo oznake za mero, nosilnost in kategorijo hitrosti ter nedvoumne oznake, da je pnevmatika obnovljena v homologiranem obratu za obnovo pnevmatik.
(2) Obnovljene pnevmatike se ne smejo uporabljati na vozilih kategorije L in prednjih oseh vozil kategorij M2, M3 in vozil za prevoz nevarnega blaga.
Zaščitne čelade, namenjene voznikom in potnikom na vozilih kategorije L, morajo biti homologirane v skladu s Pravilnikom ZN št. 22.
(označevanje počasnih vozil)
(1) Vozila (razen enoslednih vozil), katerih konstrukcijsko določena hitrost ne presega 40 km/h, kot tudi njihova priklopna vozila, morajo imeti na zadnji strani vozila oznako za označevanje počasnih vozil, ki mora biti homologirana v skladu s Pravilnikom ZN št. 69.
(2) Pri skupini vozil velja zahteva iz prejšnjega odstavka samo za zadnje vozilo v skupini.
(označevanje težkih in dolgih vozil)
(1) Vozila kategorij N2, N3, O3 in O4 morajo imeti na zadnji strani vozila oznake za označevanje težkih in dolgih vozil, ki morajo biti homologirane in nameščene v skladu s Pravilnikom ZN št. 70. Navedeno velja za vozila naslednjih kategorij:
– N2 z največjo dovoljeno maso, ki presega 7,5 t, razen za vlečna vozila,
– N3 razen za vlečna vozila,
– O1, O2 in O3 z največjo dolžino, ki presega 8 m, in
– O4.
(2) Pri skupini vozil velja zahteva iz prejšnjega odstavka samo za zadnje vozilo v skupini.
(varnostni elementi traktorjev)
(1) Pri traktorjih s spredaj nameščenimi traktorskimi priključki morata biti v kolikor znaša vzdolžna razdalja med sredino volanskega obroča traktorja in sprednjim robom traktorskega priključka več kot 3,00 m, na sprednjem delu traktorskega priključka nameščeni dodatni stranski ogledali, ali ogledali postavljeni v obliki črke V, ki omogočata pregled v smeri, ki je pravokotna na vzdolžno os traktorja. Posamezno ogledalo mora imeti površino najmanj 300 cm2 in ni nujno homologirano.
(2) Ne glede na prejšnji odstavek dodatnih stranskih ogledal ni potrebno namestiti, če konstrukcija traktorskega priključka tega ne omogoča (npr. traktorski priključek za prenos bal).
(3) Izpostavljeni deli traktorja in traktorskih priključkov ter delovnih strojev, ki so lahko nevarni za druge udeležence v cestnem prometu in so nameščeni na višini največ do 2,00 m nad cestiščem (npr. rezila, konice, žbice, robovi), morajo imeti med vožnjo po cesti nameščene varovalne naprave, ki morajo biti označene v skladu z 31. členom tega pravilnika.
(4) Traktorji morajo biti opremljeni z zaščitno konstrukcijo pri prevrnitvi, razen tistih traktorjev, za katere predpisi, ki urejajo področje ugotavljanja skladnosti vozil tega ne zahtevajo.
(označevanje širših traktorjev in delovnih strojev)
(1) Kmetijski in gozdarski traktorji ter njihovi priklopniki ali traktorskimi priključki, in delovni stroji s širino več kot 2,55 m, morajo imeti v cestnem prometu na skrajnih točkah svoje širine spredaj in zadaj prečno nameščene opozorilne table v skladu s standardom SIST EN 12899-1, RA 2, CR 2. Table morajo biti velikosti najmanj 400 mm x 400 mm, na njih pa se morajo izmenjavati 100 mm široki odsevni beli in rdeči pasovi, ki potekajo pod kotom 45°. Če konstrukcija vozila to omogoča, so lahko namesto tabel nalepljene nalepke z enakimi lastnostmi kot opozorilne table.
(2) Ne glede na prejšnji odstavek so v kolikor konstrukcija vozila ne omogoča namestitev označevalnih tabel predpisane velikosti, lahko nameščene označevalne table ali označevalne nalepke enakih lastnosti, z najmanjšo površino 600 cm2 in najmanjšo stranico 120 mm.
(3) Če znaša razdalja med zunanjim robom vozil iz prvega odstavka tega člena oziroma traktorskih priključkov in zunanjim robom pozicijskih svetilk vozila več kot 400 mm, morajo biti ponoči oziroma v pogojih zmanjšane vidljivosti čim bližje zunanjemu robu, nameščene dodatne pozicijske svetilke ter odsevniki, usmerjeni naprej in nazaj.
(4) Z označevalnimi tablami, oziroma nalepkami iz prvega odstavka tega člena so lahko označeni tudi zunanji robovi traktorskih priključkov, ki niso širši od 2,55 m, vendar imajo do višine 2,00 m nameščene sestavne dele, ki so lahko nevarni za druge udeležence v cestnem prometu in niso dobro vidni (npr. rezila, konice, žbice, robovi).
(varnostna vez priklopnih vozil)
(1) Priklopna vozila, ki so opremljena z zavornim sistemom, morajo biti opremljena tudi z napravo, ki ob pretrganju zveze med vlečnim in priklopnim vozilom zavre priklopno vozilo.
(2) Priklopna vozila kategorije O1 brez zavornih sistemov morajo imeti na vlečni glavi pritrjeno varnostno vez (žična vrv ali veriga), ki se pri priklopnem vozilu, spetem z vlečnim vozilom, natakne preko mehanske naprave za spenjanje vlečnega vozila. Ta varnostna vez ob pretrganju zveze med vlečnim in priklopnim vozilom prepreči dotik vlečnega dela priklopnega vozila s tlemi in omogoči vodenje priklopnega vozila.
(zvočni znak pri vzvratni vožnji)
(1) Tovorna vozila, na katerih je zaradi konstrukcije vozila vozniku omogočen pogled na dogajanje za (praznim ali natovorjenim) vozilom le s pomočjo zunanjih vzvratnih ogledal, morajo imeti na zadnji strani vozila vgrajeno tudi napravo za oddajanje zvočnega znaka za vzvratno vožnjo.
(2) Naprava za oddajanje zvočnega znaka se mora vključiti z vklopom vzvratne prestave v menjalniku in izključiti z izklopom vzvratne prestave.
(3) Naprava mora oddajati prekinjajoč zvočni znak z jakostjo od 45 do 55 dB/A in s frekvenco delovanja 1 do 2 Hz s tem, da zvočni znak traja 1/3 do 1/2 intervala.
(4) Prvi odstavek tega člena se ne uporablja za vozila, ki nimajo priključka za vklop žarometa za vzvratno vožnjo.
(naknadna vgradnja ogledal)
(1) Obveznost naknadne vgradnje ogledal na sovoznikovi strani velja za vozila kategorij N2 in N3, ki niso homologirana po Direktivi 2003/97/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. novembra 2003 o približevanju zakonodaje držav članic o homologaciji naprav za posredno gledanje in vozil, opremljenih s temi napravami, ki spreminja Direktivo 70/156/EGS in razveljavlja Direktivo 71/127/EGS (UL L št. 25 z dne 29. 1. 2004, str. 1; v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2003/97/ES).
(2) Obveznost naknadne vgradnje ogledal ne velja za:
1. vozila kategorij N2 in N3, registrirana pred 1. januarjem 2000;
2. vozila kategorije N2 z največjo dovoljeno maso, ki ne presega 7,5 t, pri katerih namestitev ogledala razreda V ni mogoča na način, ki omogoča izpolnjevanje naslednjih pogojev:
– da noben del ogledala, ne glede na mesto pritrditve, ni manj kot 2,00 m (lahko se uporablja odstopanje + 100 mm) nad tlemi, ko je vozilo obremenjeno do največje tehnično dovoljene mase; in
– da je ogledalo v celoti vidno z vozniškega mesta;
3. vozila kategorij N2 in N3, na katera so bili pred uveljavitvijo Direktive 2003/97/ES nameščeni drugi sistemi za posredno gledanje na sovoznikovi strani, katerih vidno polje pokriva najmanj 95 % celotnega vidnega polja na tleh, ki ga omogočajo ogledala razredov IV in V iz Pravilnika ZN št. 46.
(3) Ne glede na prvi odstavek tega člena se šteje, da so vozila skladna z zahtevami Pravilnika ZN št. 46, če so na sovoznikovi strani opremljena s kombinacijo širokokotnih ogledal in ogledal za opazovanje bližnjega področja, katerih vidno polje skupaj pokriva najmanj 95 % vidnega polja na tleh, ki ga omogoča ogledalo razreda IV, in najmanj 85 % vidnega polja na tleh, ki ga omogoča ogledalo razreda V iz Pravilnika ZN št. 46.
(4) Vozila iz prvega odstavka tega člena, ki jih zaradi pomanjkanja razpoložljivih in ekonomsko učinkovitih tehničnih rešitev ni mogoče opremiti z ogledali, ki izpolnjujejo zahteve iz Pravilnika ZN št. 46 oziroma prejšnjega odstavka, se lahko opremijo z dodatnimi ogledali oziroma drugimi napravami za posredno gledanje, če kombinacija takšnih naprav pokriva najmanj 95 % vidnega polja na tleh, ki ga omogoča ogledalo razreda IV, in najmanj 85 % vidnega polja na tleh, ki ga omogoča ogledalo razreda V iz Pravilnika ZN št. 46.
(5) Podatke o tehničnih rešitvah iz prejšnjega odstavka zbira nacionalni homologacijski organ v Republiki Sloveniji, in jih posreduje Evropski komisiji.
(6) Preverjanje skladnosti vozila z zahtevami tega člena se opravlja na tehničnem pregledu vozila. Če vozilo ni opremljeno v skladu z zahtevami tega člena, se šteje, da ni tehnično brezhibno.
(naprave za omejevanje hitrosti)
Omejilniki hitrosti ali podobni vgrajeni sistemi za omejevanje hitrosti motornih vozil kategorij M2, M3, N2 in N3 v cestnem prometu iz tega pravilnika so določene v Pravilniku ZN št. 89.
(nastavitve omejilnika hitrosti)
(1) S homologiranim omejilnikom hitrosti mora biti najvišja hitrost omejena na:
1. motornih vozilih za prevoz oseb, ki imajo več kot osem sedežev poleg vozniškega sedeža (vozila kategoriji M2 in M3) in
2. motornih vozilih za prevoz tovora, katerih največja dovoljena masa presega 3,5 t (vozila kategoriji N2 in N3).
(2) Prejšnji odstavek se ne uporablja za:
1. vozila, katerih najvišja konstrukcijsko določena hitrost je manjša od najvišje dovoljene hitrosti za to vrsto vozil;
2. vojaška, policijska in gasilska vozila ter vozila civilne zaščite;
3. vozila, ki jih proizvajalci vozil ali organizacije, ki preskušajo vozila, uporabljajo za preskušanja na cestah in
4. vozila, ki se uporabljajo izključno v mestnem potniškem prometu.
(3) Vozila iz prvega odstavka tega člena se lahko uporabljajo na cestah le, če je njihov omejilnik hitrosti nastavljen tako, da ne morejo preseči najvišje dovoljene hitrosti glede na kategorijo vozila in sicer:
1. 100 km/h za motorna vozila za prevoz oseb (vozila kategorij M2 in M3) in
2. 90 km/h za motorna vozila za prevoz tovora (vozila kategorij N2 in N3).
(4) Vozila, katerih najvišja hitrost je omejena z omejilnikom hitrosti, morajo imeti v vozniškem delu nameščeno lahko opazno in dobro vidno nalepko, ki opozarja voznika na nastavljeno najvišjo hitrost.
(5) Vgrajen omejilnik hitrosti sme nastaviti na določeno hitrost le proizvajalec vozila ali proizvajalec omejilnika hitrosti.
(preverjanje omejilnika hitrosti)
(1) Preverjanje pravilnosti delovanja omejilnika hitrosti se mora opraviti po njegovi vgradnji in nastavitvi, po njegovem popravilu, spremembi števila impulzov poti ali obsega koles ter po posegu v tisti del naprave za dovajanje goriva motorju, na katerega omejilnik hitrosti neposredno deluje.
(2) Preverjanje pravilnosti delovanja omejilnika hitrosti lahko izvajajo le delavnice za nameščanje, preverjanje in popravilo zapisovalne opreme, ki imajo odobritev ministrstva, pristojnega za promet, v skladu z zakonom, ki ureja delovni čas in obvezne počitke mobilnih delavcev ter zapisovalno opremo v cestnih prevozih, ki ob tem namestijo v vozilo tudi nalepko iz Dela C Priloge 3, ki je sestavni del tega pravilnika, ter izdajo poročilo o kontroli omejilnika hitrosti, katerega vsebina je določena v Delu B Priloge 3 tega pravilnika. Pri tem omejilnik hitrosti opremijo s plombami, če je to možno izvesti.
(3) Periodično preverjanje pravilnosti delovanja omejilnika hitrosti se izvaja sočasno s kontrolo delovanja tahografa in v istih intervalih. Če vozilo nima vgrajenega tahografa, se kontrola delovanja omejilnika hitrosti opravlja na dve leti. Ob periodičnem preverjanju namesti delavnica iz prejšnjega odstavka v vozilo nalepko iz Dela C Priloge 3 tega pravilnika.
(4) Pravilnost delovanja omejilnika hitrosti se preveri s simuliranjem hitrosti. Pri tem se upošteva odstopanje samega omejilnika hitrosti, kot tudi tahografa, saj vozilo ne sme preseči predpisane hitrosti.
(5) Vozila iz prvega odstavka prejšnjega člena, ki so morala biti od 1. oktobra 2013 dalje že opremljena s homologiranim omejilnikom hitrosti, morajo imeti omejilnik hitrosti pravilno nastavljen in preverjen.
(6) Določba prejšnjega odstavka velja:
1. za vozila kategorije M3 z največjo maso večjo od 10 t in vozila kategorije N3, ki so bila v Republiki Sloveniji prvič registrirana po 30. septembru 1996;
2. za vozila kategorije M2, vozila kategorije M3 z največjo maso do vključno 10 t in vozila kategorije N2, ki so bila prvič registrirana po 30. septembru 2001.
(7) Vozila iz prvega odstavka prejšnjega člena, v katera zaradi tehničnih razlogov ni mogoče vgraditi omejilnika hitrosti, morajo imeti o tem potrdilo. Tako potrdilo lahko izda le proizvajalec vozila oziroma omejilnika hitrosti.
(8) Naknadno vgradnjo in nastavitev homologiranih omejilnikov hitrosti sme opraviti le proizvajalec vozila, na katerega se omejilnik vgradi, oziroma proizvajalec omejilnika hitrosti, ki v primeru vgradnje omejilnika izda o tem lastniku vozila ustrezno potrdilo. Vsebina potrdila je določena v Delu A Priloge 3 tega pravilnika.
(9) Na vozilo se lahko vgradi samo omejilnik hitrosti, ki je homologiran v skladu s Pravilnikom ZN št. R 89 oziroma po enakovrednem predpisu.
(pogoji za najvišjo hitrost 90 km/h ali 100 km/h)
(1) Vozila iz tretjega odstavka 36. člena tega pravilnika morajo imeti omejitev za vožnjo z najvišjo hitrostjo 90 km/h ali 100 km/h vpisano v evidenci registriranih vozil in v prometnem dovoljenju.
(2) Vpis iz prejšnjega odstavka v evidenco registriranih vozil in v prometno dovoljenje se opravi na zahtevo lastnika vozila, če ima vozilo:
1. vgrajen zavorni sistem, ki onemogoča blokiranje koles in ojačen krmilni mehanizem (servo volan);
2. pnevmatike ustrezne nosilnosti in hitrostnega razreda;
3. sedeže, pred katerimi ni sedeža ali ustrezne pregrade, opremljene z varnostnimi pasovi (zadrževalni sistem) in nasloni za glavo.
(3) Vpis iz prvega odstavka tega člena v evidenco registriranih vozil in v prometno dovoljenje, s katerim se prevaža nevarno blago, ni dovoljen.
(4) Ustreznost vozila za vožnjo z najvišjo hitrostjo 90 km/h ali 100 km/h mora biti posebej navedena v dokumentu o skladnosti vozila. Če ta iz dokumenta o skladnosti ni razvidna, opravi pregled ustreznosti vozila in vpis v dokument o skladnosti vozila v postopku posamične odobritve vozila tehnična služba, ki jo je pooblastil nacionalni homologacijski organ.
(1) Obvezna oprema vozil v cestnem prometu je:
1. rezervno kolo in orodje za zamenjavo ali ustrezna naprava oziroma pripomoček, ki omogoča vožnjo kljub poškodovani pnevmatiki (razen za vozila kategorij O1, L, T, C, R, S in vozila kategorij M2 in M3, ki so namenjena mestnemu in linijskemu prevozu, ter vozila kategorije N z obliko nadgradnje »SG« in dodatnim opisom »komunalno« ali z obliko nadgradnje »18 Vozilo za zbiranje smeti«), kot je določeno v 24. členu tega pravilnika;
2. varnostni trikotnik za označitev, da je vozilo ustavljeno na cestišču (razen za vozila kategorij L1e, L2e in L3e), ki mora biti homologiran v skladu s Pravilnikom ZN št. 27;
3. gasilnik za vozila za javni prevoz potnikov, avtobuse in tovorna vozila (za vozila kategorij M1 in N z gasilno sposobnostjo najmanj 8A, 55B, za ostala vozila z gasilno sposobnostjo najmanj 21A, 113B);
4. komplet za prvo pomoč za vozila kategorij L (razen za vozila kategorij L1e, L2e) (v nadaljnjem besedilu: komplet za prvo pomoč za motoriste);
5. komplet za prvo pomoč za vozila kategorij M, N, T in C (v nadaljnjem besedilu: komplet za prvo pomoč za avtomobiliste);
6. komplet rezervnih žarnic iz 19. člena tega pravilnika (razen za vozila kategorij L1e, L2e, L3e, L4e, L5e, T in C);
7. zimska oprema, kot je določena v 46. do 48. členu tega pravilnika.
(2) Ne glede na 5. točko prejšnjega odstavka je za vozila kategorij T in C lahko namesto kompleta za prvo pomoč za avtomobiliste tudi komplet za prvo pomoč za motoriste.
(3) Obvezna oprema vozil kategorij N, O, M2 in M3 je poleg opreme iz prvega odstavka tega člena še:
1. podložne zagozde (najmanj 2 kosa), razen za vozila kategorije N1, O1 in O2;
2. dodatni varnostni trikotnik za označitev, da je vozilo ustavljeno na cestišču, ki mora biti homologiran v skladu s Pravilnikom ZN št. 27 – samo za tovorna vozila in avtobuse, če vlečejo priklopno vozilo, in motorno vozilo, ki vozi na koncu kolone, če motorna vozila vozijo v organizirani koloni;
3. kladivo za razbijanje stekla – samo za vozila kategorij M2 in M3 (najmanj 2 kosa).
(4) Obvezna oprema vozil kategorije T, R in S so poleg opreme iz prvega odstavka tega člena še podložne zagozde (najmanj 1 kos).
(vrsta in vsebina kompletov za prvo pomoč)
(1) Vrsti kompletov za prvo pomoč sta:
1. komplet za prvo pomoč za motoriste in
2. komplet za prvo pomoč za avtomobiliste.
(2) Vsebina kompletov za prvo pomoč iz prejšnjega odstavka je določena v Prilogi 4, ki je sestavni del tega pravilnika.
(embalaža kompletov za prvo pomoč)
(1) Komplet za prvo pomoč mora biti shranjen v embalaži, ki ščiti vsebino pred poškodovanjem, nečistočo in vodo. Material, iz katerega je embalaža izdelana, ne sme vplivati na kakovost vsebine, ki je shranjena v njej, mora biti odporen proti vplivom goriv, ki se uporabljajo v motornih vozilih, proti temperaturnim spremembam in proti vlagi. Če je embalaža izdelana iz materiala, ki lahko korodira, mora biti zaščitena proti koroziji.
(2) Embalaža mora imeti zadostno trdnost, njeni robovi in ogli ne smejo biti ostri, ampak zaobljeni. Pokrov mora omogočati zapiranje in zavarovanje proti nehotenemu odpiranju (lahko tudi s plombiranjem), pri odpiranju pa mora omogočati preklop do podlage, na kateri embalaža stoji.
(3) Na pokrovu (zgornjem delu) embalaže mora biti oznaka proizvajalca in napis: »Komplet za prvo pomoč – za motoriste« oziroma »Komplet za prvo pomoč – za avtomobiliste«.
(4) V skladu z zakonom, ki ureja Rdeči križ Slovenije, je na embalaži kompletov za prvo pomoč prepovedana uporaba znaka Rdečega križa.
(5) Oblika embalaže kompleta za prvo pomoč za motoriste ni predpisana, ustrezati pa mora obsegu vsebine iz 1. točke Priloge 4 tega pravilnika. Lahko je izdelana iz impregniranega oziroma plastificiranega platna.
(6) Embalaža kompleta za prvo pomoč za avtomobiliste mora biti izdelana iz trdnejšega materiala. Imeti mora obliko škatle z zunanjimi merami tlorisa 255 mm ± 2 mm x 166 mm ± 2 mm, njena višina v zaprtem stanju pa mora biti 80 mm ± 2 mm. Pokrov lahko prekriva stranske stene (15 mm ± 1 mm) in ima lahko največje mere 264 mm ± 3 mm x 175 mm ± 3 mm (d x š x v). Debelina stene naj ne presega 3 mm.
(odpornost embalaže kompletov za prvo pomoč)
(1) Odpornost embalaže proti gorivu se ugotavlja tako, da se na površino embalaže (ali vzorca materiala) nanese ločeno 10 ml neosvinčenega bencina in dizelskega goriva. Po 6 urah se vizualno preveri stanje. Na površini ne sme biti opaznih nobenih sprememb.
(2) Odpornost proti temperaturnim spremembam se ugotavlja tako, da se embalažo trikrat zaporedoma drži po 2 uri na temperaturi –25 °C ±2 °C in nato na temperaturi 80 °C ± 2 °C. Po ohladitvi na 20 °C ±2 °C se vizualno preveri stanje. Na embalaži ne sme biti opaznih nobenih sprememb.
(3) Odpornost embalaže kompleta za prvo pomoč za avtomobiliste je treba preskusiti še glede trdnosti in tesnosti.
(4) Odpornost proti padcem se ugotavlja tako, da se tri kose embalaže pri sobni temperaturi (20 °C ±2 °C) napolni z 1,5 kg polietilenskega granulata in zapre. Nato se vsak tak kos spusti z višine 80 cm na podlago tako, da pade nanjo s vso svojo spodnjo površino. Nato se tri druge kose embalaže pripravi na enak način in jih ohladi na temperaturo –25 °C ±2 °C ter pusti na tej temperaturi 24 ur, nakar se po segretju na sobno temperaturo (20 °C ±2 °C) opravi enak preskus s prostim padom. Po teh preskušanjih na embalaži ne sme biti poškodb.
(5) Tesnost zaprte embalaže se preskuša v skladu s standardom SIST EN 60529. Pri tem preskusu se vsebina ne sme zmočiti.
(6) Vzorec embalaže mora biti preskušen v preskusnem laboratoriju, akreditiranem za tovrstna preskušanja.
(način zlaganja vsebine kompletov za prvo pomoč)
Vsebina mora biti v embalaži zložena tako, da se pri odprtem pokrovu in nagibu embalaže do 30° ne raztrese iz embalaže.
(dodatna vsebina kompletov za prvo pomoč)
(1) Seznam vsebine in navodilo za nudenje prve pomoči morata biti v slovenskem jeziku.
(2) V seznamu vsebine mora biti na prvem mestu napisan napotek, da je treba vsak porabljen ali manjkajoči del takoj nadomestiti.
(3) Kot navodilo za nudenje prve pomoči se uporabi zloženka »Najnujnejši ukrepi prve pomoči za voznike motornih vozil, navodila za laike«, ki jo izdaja Rdeči križ Slovenije, oziroma drugo strokovno verificirano navodilo.
(vzdrževanje kompletov za prvo pomoč)
(1) Komplet za prvo pomoč mora biti higiensko vzdrževan, zahtevani sterilni materiali pa v nepoškodovani zaprti embalaži in z veljavnim rokom uporabe ter nazivom in ostalimi podatki v slovenskem jeziku.
(2) V vozilu se lahko uporabljajo tudi kompleti za prvo pomoč, kupljeni v tujini, ki odstopajo od zahtev iz tega pravilnika glede velikosti in oblike embalaže ter napisa na njej, pod pogojem, da ta embalaža ustreza zahtevam glede kakovosti in trdnosti, vsebina kompleta pa mora ustrezati zahtevam iz Priloge 4 tega pravilnika.
(zimska oprema motornih vozil)
(1) Zimsko opremo motornih vozil kategorij M1, N1, L5e, L6e in L7e sestavljajo:
1. zimske pnevmatike na vseh kolesih ali
2. poletne pnevmatike in v priboru ustrezno velike snežne verige za pogonska kolesa ali verigam enakovredni pripomočki ali naprave. Vozila s štirikolesnim pogonom morajo imeti v primeru stalnega pogona snežne verige vsaj za eno os, v primeru priklopljivega pogona vsaj za stalno vklopljeno os.
(2) Zimsko opremo motornih vozil kategorij N2, N3, M2 in M3 sestavljajo:
1. zimske pnevmatike najmanj na pogonskih kolesih ali
2. poletne pnevmatike in v priboru ustrezno velike snežne verige za pogonska kolesa ali verigam enakovredni pripomočki ali naprave. Vozila s štirikolesnim pogonom morajo imeti v primeru stalnega pogona snežne verige vsaj za eno os, v primeru priklopljivega pogona vsaj za stalno vklopljeno os.
(3) Vozila iz prejšnjega odstavka morajo imeti v zimski opremi še lopato.
(4) Glavni kanali dezena pnevmatik, ki štejejo v zimsko opremo, morajo biti globoki najmanj 3 mm. Zimske pnevmatike, ki imajo glavne kanale dezena globoke manj kot 3 mm, prištevamo k poletnim pnevmatikam.
(5) Zimske pnevmatike so tiste pnevmatike, ki imajo na boku proizvajalčevo oznako »M + S« ali »M.S« ali »M&S« ali piktogram »simbol snežinke« in so pnevmatike, katere profil (dezen), sestava ali struktura tekalne plasti so načrtovani predvsem za doseganje večje učinkovitosti v snežnih razmerah od običajne pnevmatike, kar zadeva njeno učinkovitost pri speljevanju ali ohranjanju motornega vozila v gibanju.
(6) Ne glede na prvi, drugi in tretji odstavek tega člena se štejejo za zimsko opremo motornih vozil, ki so v cestnem prometu na priobalnem območju Republike Slovenije, tudi samo poletne pnevmatike z globino glavnih kanalov dezena pnevmatik najmanj 3 mm. Priobalno območje je v skladu s tem pravilnikom del ozemlja Republike Slovenije, ki ga omejuje obala Jadranskega morja, meja z Republiko Italijo, meja z Republiko Hrvaško ter naslednje ceste (ki niso vključene v to območje):
– R3 627 – odsek 3761 mejni prehod Osp – Črni kal;
– R1 208 – odsek 1434 Črni kal – Aver;
– R2 208 – odsek 1059 Aver – Gračišče;
– R3 626 – odsek 3726 Gračišče – mejni prehod Brezovica pri Gradinu.
(7) V cestnem prometu ni dovoljeno uporabljati pnevmatik z žeblji.
(kategorija hitrosti zimske pnevmatike)
Kategorija hitrosti zimske pnevmatike mora ustrezati zahtevam iz 5.2.3.2.2 točke Pravilnika ZN št. 142.
(obveza glede zimske opreme vozil)
(1) Vozila, ki uporabljajo zimsko opremo iz 2. točke prvega odstavka in 2. točke drugega odstavka ter šestega odstavka 46. člena tega pravilnika, morajo imeti v zimskih razmerah na pogonskih kolesih ustrezne in pravilno nameščene snežne verige ali verigam enakovredne pripomočke ali naprave.
(2) Enakovrednost verigam enakovrednih pripomočkov ali naprav iz prejšnjega odstavka odobri nacionalni homologacijski organ.
V. DODATNE ZAHTEVE ZA VOZILA S POSEBNO OBLIKO NADGRADNJE OZIROMA S POSEBNIM NAMENOM
(prekategorizacija vozil)
Vsako vozilo, za katerega se želi doseči sprememba kategorije, je treba ustrezno predelati in zanj opraviti postopek posamične odobritve predelanega vozila, kot je določen v zakonu.
(prekategorizacija vozila iz kategorije M1 v N1)
(1) Za prekategorizacijo vozila iz kategorije M1 v N1 mora predelano vozilo izpolnjevati naslednje zahteve glede mer, mas, delov in opreme:
1. imeti mora vrata na zadnji steni;
2. imeti sme samo eno vrsto sedežev za voznika in sovoznika, izjemoma če je izpolnjen pogoj iz 11. točke tega odstavka, ima lahko dve vrsti sedežev;
3. okenske odprtine v prostoru, namenjenem prevozu tovora, ne smejo biti zastekljene, temveč fiksno zaprte s pločevino, ki mora biti na zunanji strani lakirana v barvi vozila; okenske odprtine na zadnjih vratih so lahko zastekljene; pločevina, ki zapira okenske odprtine mora biti trdno pritrjena na karoserijo vozila;
4. tovorni prostor mora biti od potniškega ločen s pregrado (pločevina ali kovinska mreža) po celi višini in širini, zračnost med pregradno steno in fiksnimi deli karoserije vozila je lahko največ 40 mm, izjemoma na zelo kratkih odsekih, kjer oblika karoserije močneje odstopa od zvezne linije, tudi do 70 mm; pregrada mora biti trdno povezana s karoserijo in podom tovornega prostora na tak način, da se je ne da odstraniti brez poškodovanja karoserije; v pločevinasti pregradni steni je lahko vgrajeno tudi okno, ki pa mora biti, če je večje od 800 cm2, zaščiteno z varovalno mrežo (enake konstrukcije kot za pregrado) s strani tovornega prostora; če je pregrada iz kovinske mreže, ne sme biti mogoče skozi zanke mreže potisniti preskusnega telesa z merami 50 x 10 mm, z robovi, ki so zaobljeni s polmerom 0,5 mm; pregrada se ob obremenitvi s preskusno silo, ki deluje v času najmanj 10 sekund preko preskusnega telesa s kvadratno čelno površino s stranico 50 mm v sredini pregrade in v smeri vožnje, ne sme odtrgati od karoserije vozila, lahko pa se deformira za največ 200 mm; preskusna sila (v N) je F = 0,3 x Q x 9,81, pri čemer je Q največja možna masa tovora (v kg); preverjanje trdnosti pregradne stene se lahko izvede z mehanskim preskusom ali računsko;
5. če so v tovornem delu pritrdišča za sedeže in varnostne pasove, morajo biti ta pritrdišča zavarjena, izvrtana ali obdelana tako, da jih ni mogoče ponovno uporabiti, razen kadar se pritrdišča za sedeže uporabijo za pritrditev pregradne stene;
6. tla tovornega prostora morajo biti ravna; talna konstrukcija mora biti trdno povezana z vozilom na tak način, da se je ne da odstraniti brez poškodovanja karoserije; vdolbine za noge pri odstranjenih sedežih morajo biti izravnane in zaprte tudi od strani;
7. v tovornem prostoru morata biti najmanj dva para pritrdišč za fiksiranje tovora; pritrdišča so lahko oddaljena od stranske stene največ 150 mm, od prednje ali zadnje stene pa največ 200 mm; vzdolžna oddaljenost med pritrdišči je lahko največ 1 000 mm; pritrdišča so lahko nameščena tudi na stranskih stenah, vendar čim bližje ravni poda (največ 200 mm); pritrdišče mora zdržati najmanj preskusno silo F iz 4. točke tega odstavka;
8. če je tovorni prostor krajši od 1 500 mm, morajo biti bočna vrata v tovornem prostoru blokirana;
9. biti mora opremljeno z napravo za zvočni opozorilni signal pri vzvratni vožnji;
10. biti mora opremljeno z vzvratnimi ogledali na obeh bočnih straneh;
11. v tovornem prostoru mora biti mogoče sestaviti kontrolni okvir naslednjih mer:
pri vozilih z notranjo višino manjšo od 1 350 mm:
d = 1 250 mm, v = 980 mm in š = 500 mm;
oziroma pri vozilih z notranjo višino enako 1 350 mm ali večjo:
d = 2 000 mm, v = 1 300 mm in š = 500 mm (pri eni vrsti sedežev) ali
d = 1 500 mm, v = 1 300 mm in š = 500 mm (pri dveh vrstah sedežev);
(mera »d« se meri v smeri vzdolžne osi vozila, mera »v« pa v navpični smeri);
12. razmerje med maso potnikov in maso tovora mora biti v korist tovora:
P – [M + (N x 68)] > N x 68
kjer je:
P = največja tehnično dovoljena masa obremenjenega vozila v kg;
M = masa vozila v stanju, pripravljenem za vožnjo v kg;
N = število sedežev, razen vozniškega.
(2) Zahteve iz 11. točke prejšnjega odstavka ne veljajo za prekategorizacijo pri vozilih, kjer obstaja pri proizvajalcu vozila tudi različica tega vozila v tovorni izvedbi. V tem primeru mora biti velikost tovornega prostora najmanj enaka tisti iz originalne različice.
(3) Zahteve iz 11. točke prvega odstavka tega člena se pri vozilih, kjer je tovorni prostor v pretežni meri zapolnjen s trdno vgrajeno opremo, preverjajo pred vgraditvijo opreme.
(4) Zahteve iz prvega odstavka tega člena, razen 8. in 11. točke prvega odstavka tega člena, se uporabljajo tudi pri dodelavi oziroma predelavi vozil kategorije N1.
(1) V bivalnem vozilu z obliko nadgradnje »SA – bivalno vozilo« mora biti trajno urejen bivalni prostor z vsaj naslednjo opremo:
1. sedeži in miza,
2. ležišča, ki se lahko sestavijo iz sedežev,
3. oprema za pripravo hrane (vgrajen električni oziroma plinski štedilnik, kuhinjski pult, pomivalno korito, rezervoarji za svežo in odpadno vodo) in
4. oprema za hrambo.
(2) Oprema iz prejšnjega odstavka mora biti fiksno pritrjena v bivalnem prostoru, vendar sme biti mogoče mizo na enostaven način odstraniti. Vsa vrata omaric morajo imeti zapirala z mehanskim varovanjem.
(3) Za dostop v bivalni prostor vozila morajo biti na desni ali zadnji strani vrata.
(4) Bivalni prostor mora imeti urejeno osvetlitev. V dnevnem oziroma kuhinjskem prostoru mora biti vgrajeno najmanj eno okno. Okna morajo biti tudi na obeh straneh ob sedežih, če se v bivalnem prostoru med vožnjo nahajajo potniki. Okna morajo biti zastekljena s homologiranimi stekli in na vratih vgrajene dvostopenjske avtomobilske ključavnice z varnostnim zaklepanjem, ki preprečuje nehoteno odpiranje vrat med vožnjo.
(5) Bivalno vozilo mora imeti praviloma stojno višino, ki se lahko zagotovi tudi z dvižno streho. Izjemoma je lahko kuhinjski pult s štedilnikom vgrajen tudi tako, da se uporablja pod odprtimi dvižnimi zadnjimi vrati, kadar gre za manjše bivalno vozilo z dvema sedežema, ki nima stojne višine.
(6) Sedeži (posamični sedeži oziroma sedežne klopi z ogrodjem), ki so predvideni za prevoz potnikov in so vgrajeni v bivalnem prostoru, morajo biti homologirani, ustrezno pritrjeni na nosilno ogrodje vozila in opremljeni s tritočkovnimi varnostnimi pasovi ter nasloni za glavo oziroma z ustrezno oblazinjenim naslonjalom tudi v višini glave. Pri tem notranja oprema ne sme segati v območje gibanja teles potnikov na sedežih, pripetih z varnostnimi pasovi, in ne sme predstavljati dodatne nevarnosti za potnike.
(7) Število sedežev v bivalnem vozilu mora biti najmanj enako številu ležišč.
(8) Plinska peč mora ustrezati zahtevam iz Uredbe (ES) št. 661/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o zahtevah za homologacijo za splošno varnost motornih vozil, njihovih priklopnikov ter sistemov, sestavnih delov in samostojnih tehničnih enot, namenjenih za taka vozila (UL L št. 200 z dne 31. 7. 2009, str. 1), zadnjič spremenjene z Uredbo Komisije (EU) 2019/543 z dne 3. aprila 2019 o spremembi Priloge IV k Uredbi (ES) št. 661/2009 Evropskega parlamenta in Sveta ter prilog I, III in IV k Direktivi 2007/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta s posodobitvijo sklicev na nekatere pravilnike Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo o homologaciji motornih vozil in njihovo vključitvijo (UL L št. 95 z dne 4. 4. 2019, str. 1); (v nadaljnjem besedilu: Uredba (ES) št. 661/2009).
(9) Bivalno vozilo mora izpolnjevati ustrezne zahteve naslednjih standardov, kjer pride v poštev:
1. SIST EN 721 – Bivalna počitniška vozila – Zahteve za varnostno prezračevanje;
2. SIST EN 1646–1+A1 – Bivalna počitniška vozila – Avtodomi – 1. del: Zdravstvene in varnostne zahteve za bivanje;
3. SIST EN 1646–2 – Bivalna počitniška vozila – Avtodomi – 2. del: Obremenitev;
4. SIST EN 1648–2 – Bivalna počitniška vozila – 12 V enosmerna električna napeljava male napetosti – 1. del: Avtodomi;
5. SIST EN 1949 – Specifikacija za vgradnjo sistemov na UNP v bivalna počitniška vozila in druga cestna vozila in
6. SIST EN 1949/A1 – Specifikacija za vgradnjo sistemov na UNP v bivalna počitniška vozila in druga cestna vozila – Dopolnilo A1.
(10) Obliko nadgradnje »SA – bivalno vozilo« lahko dobi zgolj vozilo kategorije M.
(11) Pri predelavi vozila kategorije N v bivalno vozilo se upoštevajo zahteve, kot so predpisane za homologacijo oziroma posamično odobritev vozil za posebne namene (za bivalna vozila) v ustreznem predpisu s področja ugotavljanja skladnosti vozil.
(bivalna priklopna vozila)
(1) V bivalnem priklopnem vozilu z obliko nadgradnje »SE – bivalna prikolica« mora biti trajno urejen bivalni prostor z vsaj naslednjo opremo:
1. sedeži in miza,
2. ležišča, ki se lahko sestavijo iz sedežev,
3. oprema za pripravo hrane (vgrajen električni oziroma plinski štedilnik, kuhinjski pult, pomivalno korito, rezervoarji za svežo in odpadno vodo) in
4. oprema za hrambo.
(2) Oprema iz prejšnjega odstavka mora biti fiksno pritrjena v bivalnem prostoru, vendar sme biti mogoče mizo na enostaven način odstraniti. Vsa vrata omaric morajo imeti zapirala z mehanskim varovanjem.
(3) Za dostop v bivalni prostor vozila morajo biti na desni ali zadnji strani vrata.
(4) Bivalni prostor mora imeti urejeno osvetlitev. V dnevnem oziroma kuhinjskem prostoru mora biti vgrajeno najmanj eno okno. Okna morajo biti tudi na obeh straneh ob sedežih. Okna morajo biti zastekljena s homologiranimi stekli in na vratih vgrajene dvostopenjske avtomobilske ključavnice z varnostnim zaklepanjem, ki preprečuje nehoteno odpiranje vrat med vožnjo.
(5) Bivalno priklopno vozilo mora imeti praviloma stojno višino, ki se lahko zagotovi tudi z dvižno streho. Izjemoma je lahko kuhinjski pult s štedilnikom vgrajen tudi tako, da se uporablja pod odprtimi dvižnimi zadnjimi vrati, kadar gre za manjši bivalni priklopnik, ki nima stojne višine.
(6) Plinska peč mora ustrezati zahtevam iz Uredbe (ES) št. 661/2009.
(7) Bivalno priklopno vozilo mora izpolnjevati ustrezne zahteve naslednjih standardov, kjer pride v poštev:
1. SIST EN 721 – Bivalna počitniška vozila – Zahteve za varnostno prezračevanje;
2. SIST EN 722–1 – Bivalna počitniška vozila – Sistem ogrevanja na tekoča goriva – 1. del: Počitniške prikolice in premične počitniške hišice;
3. SIST EN 1645–1+A1: – Bivalna počitniška vozila – Prikolice – 1. del: Zdravstvene in varnostne zahteve za bivanje;
4. SIST EN 1645–2– Bivalna počitniška vozila – Prikolice – 2. del: Obremenitev;
5. SIST EN 1648–1 – Bivalna počitniška vozila – 12 V enosmerna električna napeljava male napetosti – 1. del: Počitniške prikolice;
6. SIST EN 1949 – Specifikacija za vgradnjo sistemov na UNP v bivalna počitniška vozila in druga cestna vozila in
7. SIST EN 1949/A1 – Specifikacija za vgradnjo sistemov na UNP v bivalna počitniška vozila in druga cestna vozila – Dopolnilo A1.
(1) Vozilo z obliko nadgradnje »SC – reševalno vozilo« in enim od dodatnih opisov iz tretjega odstavka tega člena mora ustrezati zahtevam iz predpisov, ki urejajo izvajanje nujne medicinske pomoči oziroma prevoze pacientov.
(2) Reševalna vozila morajo biti prepoznavne barve, označena z vizualnimi oznakami vozila nujne medicinske pomoči in opremljena s posebnimi opozorilnimi svetilkami, ki oddajajo modro svetlobo tako, da so vidne z vseh strani. Reševalna vozila imajo lahko vgrajene tudi delovne žaromete. Ta vozila morajo imeti vgrajeno tudi ustrezno zvočno signalizacijo.
(3) Reševalna vozila se delijo v tri skupine in sicer:
1. z dodatnim opisom »reanimobil«, ki ustreza zahtevam standarda SIST EN 1789 tip C;
2. z dodatnim opisom »nujno reševalno vozilo«, ki ustreza zahtevam standarda SIST EN 1789, tip B in
3. z dodatnim opisom »nenujno reševalno vozilo«, ki ustreza zahtevam standarda SIST EN 1789, tip A.
(4) V prostoru reševalnega vozila morajo biti vgrajena prenosna nosila na podstavku, sedeži za zdravniško osebje oziroma spremljevalca ter ostala specialna oprema za izvajanje nujne medicinske pomoči. Vgrajen je lahko tudi poseben prevozni sedež za bolnika, ki pa mora biti med vožnjo ustrezno zavarovan. Namestitev nosil, premičnih sedežev in medicinske opreme v prostoru reševalnega vozila mora biti v skladu z zahtevami standarda SIST EN 1789. Sedeži, obrnjeni v smeri vožnje, morajo biti opremljeni s tritočkovnimi varnostnimi pasovi in nasloni za glavo, sedeži, obrnjeni proti smeri vožnje, pa najmanj z dvotočkovnimi varnostnimi pasovi.
(5) Poleg zahtev iz drugega, tretjega in četrtega odstavka tega člena mora reševalno vozilo izpolnjevati ustrezne zahteve naslednjih standardov, kjer pride v poštev:
1. SIST EN 1865–1 – Specifikacije za nosila in drugo opremo za ravnanje s pacienti v reševalnih vozilih – 1. del: Specifikacija za splošne sisteme nosil in opremo za ravnanje s pacienti;
2. SIST EN 1865–2: – Specifikacije za nosila in drugo opremo za ravnanje s pacienti v reševalnih vozilih – 2. del: nosila s pomožnim pogonom in
3. SIST EN 1846–2 + A3 – Gasilska in reševalna vozila – 2. del: Splošne zahteve – Varnost in obnašanje pri uporabi.
(6) Pri predelavi vozila kategorije N v reševalno vozilo se upoštevajo zahteve, kot so predpisane za homologacijo oziroma posamično odobritev vozil za posebne namene (za reševalna vozila) v ustreznem predpisu s področja ugotavljanja skladnosti vozil.
(vozilo urgentnega zdravnika)
(1) Vozilo urgentnega zdravnika z obliko nadgradnje »SG – vozilo za posebne namene« z dodatnim opisom »NMP – urgentni zdravnik« mora ustrezati zahtevam iz predpisa, ki ureja prevoze pacientov.
(2) Vozilo urgentnega zdravnika mora biti prepoznavne barve, označeno z vizualnimi oznakami urgentnega zdravnika in opremljeno s posebnimi opozorilnimi svetilkami, ki oddajajo modro svetlobo tako, da so vidne z vseh strani. To vozilo mora imeti vgrajeno tudi ustrezno zvočno signalizacijo.
(3) V vozilo urgentnega zdravnika se lahko predela zgolj vozilo kategorije M1 ali M1G, ki ima pogon na vsa kolesa.
(4) V prtljažnem delu vozila urgentnega zdravnika mora biti urejen prostor za namestitev prenosne opreme za nudenje nujne medicinske pomoči.
(1) Reševalno motorno kolo z obliko nadgradnje »SG – vozilo za posebne namene« z dodatnim opisom »NMP – reševalno« mora ustrezati zahtevam iz predpisa, ki ureja prevoze pacientov.
(2) Reševalno motorno kolo mora biti prepoznavne barve, označeno z vizualnimi oznakami vozila nujne medicinske pomoči in opremljeno s posebnimi opozorilnimi svetilkami, ki oddajajo modro svetlobo tako, da so vidne z vseh strani. To motorno kolo mora imeti vgrajeno tudi ustrezno zvočno signalizacijo.
(3) V reševalno motorno kolo se lahko predela samo motorno kolo kategorije L3e.
(4) Na zadnjem delu reševalnega motornega kolesa mora biti urejen prostor za namestitev prenosne opreme za nudenje nujne medicinske pomoči.
(vozilo za vodenje, podporo in komunikacije)
(1) Vozilo za vodenje, podporo in komunikacije z obliko nadgradnje »SG – vozilo za posebne namene« z dodatnim opisom »NMP – vodenje in komunikacija« mora ustrezati zahtevam iz predpisa, ki ureja prevoze pacientov.
(2) Vozilo za vodenje, podporo in komunikacije mora biti prepoznavne barve, označeno z vizualnimi oznakami vozila nujne medicinske pomoči in opremljeno s posebnimi opozorilnimi svetilkami, ki oddajajo modro svetlobo tako, da so vidne z vseh strani. To vozilo mora imeti vgrajeno tudi ustrezno zvočno signalizacijo, lahko pa ima vgrajene tudi delovne žaromete.
(3) V vozilo za vodenje, podporo in komunikacije se lahko predela samo vozilo kategorije M1 ali M1G.
(vozilo za prevoz osebja)
(1) Vozilo za prevoz osebja z obliko nadgradnje »SG – vozilo za posebne namene« z dodatnim opisom »NMP – prevoz osebja« mora ustrezati zahtevam iz predpisa, ki ureja prevoze pacientov.
(2) Vozilo za prevoz osebja mora biti prepoznavne barve, označeno z vizualnimi oznakami vozila nujne medicinske pomoči in opremljeno s posebnimi opozorilnimi svetilkami, ki oddajajo modro svetlobo tako, da so vidne z vseh strani. To vozilo mora imeti vgrajeno tudi ustrezno zvočno signalizacijo, lahko pa ima vgrajene tudi delovne žaromete.
(3) V vozilo za prevoz osebja se lahko predela samo vozilo kategorije, ki jo določa predpis, ki ureja prevoze pacientov.
(1) Pogrebno vozilo z obliko nadgradnje »SD – pogrebno vozilo« mora biti v zadnjem delu posebej prirejeno za namen prevoza krste ali žare.
(2) Vozniška kabina oziroma potniški prostor pogrebnega vozila mora biti ločen od zadnjega dela vozila z originalno vgrajeno pregradno steno ali s polno pregradno steno ustrezne trdnosti, katere trdnost se preveri v skladu s 4. točko prvega odstavka 50. člena tega pravilnika. V steni je lahko vgrajeno fiksno okno, ki mora biti zastekljeno z varnostnim steklom in zaščiteno z varnostno mrežo.
(3) Prostor v zadnjem delu pogrebnega vozila mora biti prisilno prezračevan.
(4) Prostor v zadnjem delu pogrebnega vozila mora biti v spodnjem delu obložen z oblogo iz ustreznega materiala, ki omogoča enostavno čiščenje.
(5) Na podu pogrebnega vozila morajo biti pritrjena kovinska vodila z vozičkom iz nerjavečega materiala za krsto oziroma pritrdilna mesta za žare. Pritrditev mora biti izvedena na nosilce oziroma ustrezno ojačena mesta na podu karoserije, v notranjosti pa morajo biti izdelana tudi pritrdišča za naprave za zavarovanje krste oziroma žare proti premikanju med prevozom.
(6) Obliko nadgradnje »SD – pogrebno vozilo« lahko dobi zgolj vozilo kategorije M.
(7) Pri predelavi vozila kategorije N v pogrebno vozilo se upoštevajo zahteve, kot so predpisane za homologacijo oziroma posamično odobritev vozil za posebne namene (za pogrebna vozila) v ustreznem predpisu s področja ugotavljanja skladnosti vozil.
(8) Za vozilo, opremljeno v skladu s tem členom, ki ni prekategorizirano v kategorijo M, se določi oblika nadgradnje »SG – vozilo za posebne namene« brez dodatnega opisa nadgradnje.
(1) Vozilo – delavnica z obliko nadgradnje »SG – vozilo za posebne namene« z dodatnim opisom »delavnica« mora imeti v tovornem delu urejeno delavnico z vgrajenim delovnim pultom in posebno opremo, s katero mora biti zapolnjen pretežni del prostora. Prostor lahko zasedajo tudi premične naprave in oprema, ki se uporabljajo za opravljanje dela na terenu, pri čemer morajo biti izdelana pritrdišča za njihovo zavarovanje proti premikanju med vožnjo. Če so naprave in oprema, ki se uporabljajo za opravljanje dela, trdno vgrajene, delovni pult ni potreben.
(2) Vozniška kabina oziroma potniški prostor vozila – delavnice mora biti ločen od zadnjega dela vozila z originalno vgrajeno pregradno steno ali s polno pregradno steno ustrezne trdnosti, katere trdnost se preveri v skladu s 4. točko prvega odstavka 50. člena tega pravilnika. V steni je lahko vgrajeno okno, ki pa mora biti zastekljeno z varnostnim steklom in na strani delovnega prostora zavarovano z varnostno mrežo. Če so v pregradni steni vgrajena vrata, morajo biti opremljena z zapiralnim mehanizmom. Vrata morajo biti izvedena tako, da trdnost pregradne stene in njena varovalna funkcija nista zmanjšani.
(3) Regali za orodje in predalniki v vozilu – delavnici morajo biti ustrezno (trdno) pritrjeni na karoserijo in izvedeni tako, da je preprečeno izpadanje orodja in delov (zavarovani proti odpiranju) med vožnjo in močnem zaviranju vozila. Za večje dele opreme in orodja morajo biti vgrajena stojala z elementi za pritrditev, da med vožnjo ne pride do nehotenega premikanja. Regali za orodje in predalniki ter druga specialna oprema morajo biti namensko izdelani iz kovinskih materialov oziroma morajo biti trdnostno ustrezno preskušeni za uporabo v vozilih.
(4) Če je vozilo – delavnica opremljeno z delovnim pultom s primežem, ki je vgrajen v delovnem prostoru v notranjosti vozila, mora imeti na tem mestu vozilo stojno višino, sicer pa mora biti izveden kot zložljiv, da ga je možno izvleči iz vozila.
(5) Delovno mesto v vozilu – delavnici mora biti ustrezno osvetljeno. V delu, kjer je nameščen delovni pult, je lahko vgrajeno bočno okno, ki pa mora biti z notranje strani dodatno zavarovano z zaščitno mrežo.
(6) Za dostop v delovni prostor vozila – delavnice morajo biti na desni ali zadnji strani vrata.
(vozilo, v katerem se izvaja dejavnost)
(1) Vozilo z obliko nadgradnje »SG – vozilo za posebne namene« in brez dodatnega opisa, v katerem se izvaja dejavnost, mora imeti vso vgrajeno opremo v vozilu tako zavarovano, da se prepreči njeno nehoteno premikanje med vožnjo in pri močnem zaviranju.
(2) Če se v delovnem prostoru vozila, v katerem se izvaja dejavnost, vozijo osebe ali se nahajajo delavci, ki opravljajo svojo dejavnost med vožnjo, morajo biti ti sedeži homologirani in opremljeni s tritočkovnimi varnostnimi pasovi ter nasloni za glavo. Vgrajena oprema med vožnjo ne sme predstavljati nevarnosti za osebe, ki se vozijo v tem prostoru.
(3) Vozniška kabina oziroma potniški prostor v vozilu, v katerih se izvaja dejavnost, je lahko ločen od zadnjega dela vozila z originalno pregradno steno ali s pregradno steno, katere trdnost se preveri v skladu s 4. točko prvega odstavka 50. člena tega pravilnika. Če so v pregradni steni vgrajena vrata, morajo biti opremljena z zapiralnim mehanizmom. Vrata morajo biti izvedena tako, da trdnost pregradne stene in njena varovalna funkcija nista zmanjšani.
(4) Notranjost vozila, v katerem se izvaja dejavnost, kjer se nahajajo osebe, mora biti ustrezno osvetljena, prezračevana in opremljena z vsaj enim oknom na vsaki strani.
(5) Za dostop v delovni prostor vozila, v katerem se izvaja dejavnost, morajo biti na desni ali zadnji strani vrata.
(1) Vozilo – prodajalna z obliko nadgradnje »SG – vozilo za posebne namene« z dodatnim opisom »prodajalna« mora imeti v tovornem delu urejen prodajni prostor, ki mora imeti stojno višino.
(2) Vozniška kabina oziroma potniški prostor vozila – prodajalne mora biti ločen od prodajnega prostora z originalno pregradno steno ali s pregradno steno ustrezne trdnosti, katere trdnost se preveri v skladu s 4. točko prvega odstavka 50. člena tega pravilnika. Za vstop v prodajni prostor iz kabine vozila so v pregradni steni lahko vgrajena vrata z zapiralnim mehanizmom. Vrata morajo biti izvedena tako, da trdnost pregradne stene in njena varovalna funkcija nista zmanjšani.
(3) Prodajni prostor vozila – prodajalne mora biti opremljen s prodajnim pultom, ki je za stranke dostopen z zunanje strani vozila tako, da se najmanj na eni strani tovornega dela vozila odpira del vozila za namen prodaje blaga. Med prevozom vozila mora biti pult zaprt z vrati v nadgradnji, ki ne sme imeti oken. V kolikor se pri vozilih kategorije N2 ali N3 prodaja blaga opravlja znotraj vozila, je lahko prodajni pult dostopen za stranke tudi v notranjosti vozila, pri čemer mora biti urejeno varno vstopanje v vozilo in izstopanje iz njega skozi ustrezna vrata ter zadosten prostor v notranjosti vozila.
(4) Za razmestitev blaga morajo biti v tovornem oziroma prodajnem prostoru vozila – prodajalne izdelane ustrezne police oziroma regali. Blago mora biti zavarovano pred padanjem s polic med vožnjo in pri močnem zaviranju.
(5) Notranjost vozila – prodajalne mora biti ustrezno osvetljena in prezračevana.
(6) Če se v vozilu – prodajalni prevažajo živila, mora biti prostor urejen v skladu s predpisi, ki urejajo higieno živil.
(7) Za dostop v prodajni prostor vozila – prodajalne morajo biti na desni ali zadnji strani vozila vrata.
(vozilo, prirejeno za vožnjo oziroma prevoz osebe z invalidnostjo)
(1) Vozilo, ki ga upravlja oseba z invalidnostjo, mora biti individualno prirejeno njenim potrebam v skladu z napotili zdravnika, kar potrdi institucija, pristojna za oceno vozniških sposobnosti oseb z invalidnostjo. Vgrajeni deli in oprema morajo biti ustrezno odobreni. Ta vozila imajo obliko nadgradnje »SG – vozilo za posebne namene« in dodatni opis »za invalida«.
(2) Dovoljena je tudi prilagoditev vozila zgolj za določene potrebe osebe z invalidnostjo v skladu s kodami prilagoditev, ki jih potrdi institucija, pristojna za oceno vozniških sposobnosti oseb z invalidnostjo, za namen izposoje ali uporabe vozila za šolo vožnje. V tem primeru se v potrdilu o skladnosti vozila navedejo kode prilagoditev na vozilu, ki določajo, za katere potrebe oseb z invalidnostjo je vozilo prilagojeno.
(3) Posebne zahteve za vozila, prirejena za prevoz osebe z invalidnostjo v invalidskem vozičku, so opredeljene v predpisih, ki urejajo področje ugotavljanja skladnosti vozil. Ta vozila imajo obliko nadgradnje »SH – vozilo z dostopom za invalidski voziček«.
V primeru spremembe barve vozila (npr. z lakom, folijo) je treba za tako vozilo opraviti postopek posamične odobritve predelanega vozila.
(tovorno vozilo z nakladalno stranico)
(1) Tovorno vozilo, ki ima na zadnji strani vgrajeno nakladalno stranico, mora imeti na tej stranici dve opozorilni zavesici.
(2) Mere zavesic morajo biti najmanj 200 mm x 300 mm (š x v). Na teh zavesicah se morajo izmenjavati 50 mm široki odsevni beli in rdeči pasovi, ki potekajo pod kotom 45°.
(3) Zavesici morata biti pritrjeni s svojim zgornjim robom na zadnjo stranico tako, da ob spuščeni stranici prosto visita in sta vidni od zadaj. Mesto pritrditve sme biti največ 500 mm oddaljeno od zgornjega roba stranice in 100 mm od stranskega roba stranice. Nameščeni morata biti simetrično glede na vzdolžno srednjo ravnino vozila.
(posebni pogoji za vozilo, s katerimi se prevaža skupina otrok)
(1) Vozilo, s katerim se v cestnem prometu prevaža skupina otrok, mora imeti:
1. napravo, ki med zaviranjem preprečuje blokiranje koles,
2. električno ali hidravlično ojačan krmilni mehanizem (naprava za upravljanje vozila),
3. varnostne pasove na vseh sedežih,
4. naslone za glavo na vseh sedežih in
5. zapisovalno opremo v cestnih prevozih (tahograf), če je vozilo zasnovano in izdelano za prevoz več kot osmih potnikov poleg voznika.
(2) Določbi 3. in 4. točke prejšnjega odstavka se ne uporabljata za avtobuse, s katerimi se prevažajo skupine otrok. Avtobusi morajo imeti varnostne pasove in naslone za glavo vgrajene v skladu s predpisi, ki urejajo področje ugotavljanja skladnosti vozil.
(3) Pri prevozu skupine otrok v občasnem in posebnem linijskem prevozu v naselju in na relaciji največ 10 km iz naselja, v katerem se je prevoz začel, se sme uporabljati tudi avtobus, razreda 1 oziroma razreda A (mestni avtobus).
(4) Avtobusi morajo imeti pri prevozu skupine otrok v občasnem prevozu potnikov v cestnem prometu na razdaljah, daljših od 50 km, ali pri vožnji skupine otrok po avtocesti in hitri cesti, ne glede na določbe drugega odstavka tega člena, vgrajene varnostne pasove na vseh sedežih.
(5) Vozilo, s katerimi se prevaža skupina otrok, mora biti označeno s predpisanim znakom iz Priloge 5, ki je sestavni del tega pravilnika.
(1) Cestni turistični vlak je namenjen izključno prevozu sedečih potnikov.
(2) Kompozicija cestnega turističnega vlaka je sestavljena iz motornega vozila z obliko nadgradnje »SG – vozilo za posebne namene« z dodatnim opisom »cestni turistični vlak« in najmanj enega ali največ treh priklopnikov z obliko nadgradnje »SG – vozilo za posebne namene« z dodatnim opisom »za prevoz oseb«.
(3) Tehnične zahteve za cestni turistični vlak so določene v Prilogi 6, ki je sestavni del tega pravilnika.
Z dnem uveljavitve tega pravilnika se preneha uporabljati Pravilnik o delih in opremi vozil (Uradni list RS, št. 44/13, 36/14, 69/15, 44/17 in 75/17 – ZMV-1).
Ta pravilnik začne veljati 1. aprila 2022.
Št. 007-408/2018
Ljubljana, dne 27. januarja 2021
EVA 2019-2430-0009
za infrastrukturo
