Številka:	Up-127/16-31
Datum:	20. 1. 2022

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Eleza Elezija, Ljubljana, ki ga zastopa Odvetniška družba Kozinc in partnerji, o. p., d. o. o., Ljubljana, na seji 20. januarja 2022

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 19969/2010 z dne 9. 7. 2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. III Kp 19969/2010 z dne 16. 12. 2010 in sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. III K 158/2007 z dne 25. 9. 2009 se zavrne.

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je pritožnika spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po drugem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 95/04 – uradno prečiščeno besedilo – KZ). Izreklo mu je kazen zapora in stransko denarno kazen ter mu odvzelo protipravno premoženjsko korist. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi pritožnikovih zagovornikov delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo glede kazenske sankcije tako, da je izrečeno kazen zapora in stransko denarno kazen znižalo. Vrhovno sodišče je zahtevo pritožnikovih zagovornikov za varstvo zakonitosti zavrnilo.

2. Pritožnik zatrjuje, da mu je bila kršena pravica do zasebnosti iz 35. člena in pravica do komunikacijske zasebnosti iz 37. člena Ustave, ker odredba, s katero je preiskovalni sodnik odredil pridobitev podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju iz zaseženih telefonov in SIM-kartic, ni bila obrazložena, stališča sodišč v zvezi s tem pa naj bi bila v nasprotju z 22., 23. in 25. členom Ustave. Opozarja tudi, da naj bi obsodba za kaznivo dejanje iz točke VII izreka izpodbijane sodbe temeljila na dokazih, ki izvirajo iz aretacije Edina Tubicha v Italiji. Sporni dokazi naj bi bili pridobljeni v nasprotju z italijanskim pravom, pa tudi v nasprotju s pravicami iz 36. člena Ustave ter 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Ker naj bi sodišče tako pridobljene dokaze iz tujine uporabilo, ne pa izločilo, naj bi bile pritožniku kršene pravice iz 22., 23. in 29. člena Ustave ter 6. člena EKČP. Kršitev 29. člena Ustave in 6. člena EKČP je po mnenju pritožnika podana, ker sodišče kljub predlogu obrambe ni zaslišalo priče Vincenza Caselle, temveč naj bi zgolj prebralo njeno izjavo. Navedena priča, ki je koordinirala policijsko akcijo v Italiji, naj bi lahko izpovedala, kdo so bili dejansko organizatorji trgovine s prepovedanimi drogami. Prav tako naj bi sodišče kršilo pritožnikovo pravico do obrambe z zavrnitvijo predloga za pridobitev dokumentov italijanskih organov v zvezi z navedeno akcijo in predloga za zaslišanje Cretona in Gezima Suleimanija. Sodišče naj bi tudi neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog z branjem strokovnega mnenja Albanološkega inštituta iz Prištine, s katerim naj bi pritožnik dokazoval, da ni napisal obremenilnih sporočil. Pravice iz prve in druge alineje 29. člena Ustave naj bi bile pritožniku kršene tudi s tem, da je izvedenec fonolog kot podlago za izdelavo izvedenskega mnenja o uporabniku določene telefonske številke uporabil posnetek pritožnikovega glasu z glavne obravnave. Pritožnik uveljavlja tudi kršitev načela zakonitosti v kazenskem pravu iz 28. člena Ustave in pravice do učinkovite obrambe iz 29. člena Ustave, ker naj bi sodišče prve stopnje prekoračilo obtožbo tako, da naj ne bi bila podana identiteta med obtožbo in sodbo. Pojasnjuje, da je sodišče očitek iz obtožnice, da je pritožnik dogovor o transportu heroina sklenil z Lulzimom Reshanijem, potem ko naj bi dokazal, da z Reshanijem ni imel nezakonitih opravkov, preprosto spremenilo tako, da je Reshanijevo ime v izreku sodbe nadomestilo z »neznano osebo«. Kršitev pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave naj bi bila podana zaradi slabšalnega in pristranskega odnosa predsednika senata do obdolžencev, zaradi njegovega pristranskega opredeljevanja do obtožnice ter zaradi neformalnega in neprimernega posvetovanja tožilke in sodnika o predmetu odločanja. Predsednik senata naj bi bil večkrat tudi žaljiv.

3. Vrhovno sodišče je v zvezi z očitkom neobrazloženosti sodne odredbe za pridobitev prometnih podatkov glede zaseženih telefonov in SIM-kartic pojasnilo, da je sodnik izdal odredbo v fazi preiskave. Zato naj zanjo ne bi veljale enake zahteve glede obrazloženosti kot za odredbe, izdane za izvršitev prikritega preiskovalnega ukrepa. Potrdilo je stališče Višjega sodišča, da so bili dokazi iz tujine pridobljeni v skladu s tujim pravnim redom in zahtevami EKČP. Navedlo je tudi, da ni utemeljeno pričakovati, da bi se v tujih ustavnopravnih ureditvah predpisovali enaki procesni pogoji, kot jih določa slovenska Ustava, da pa slovenska in italijanska Ustava na primerljiv način urejata varstvo nedotakljivosti stanovanja. Bistveno naj bi bilo, da tuja ureditev zagotavlja tak nadzor nad izvedbo hišne preiskave, ki učinkovito preprečuje arbitrarno delovanje policije pri njeni izvedbi. Glede zavrnitve dokaznih predlogov je Vrhovno sodišče pojasnilo, da bi obramba potem, ko je sodišče spremenilo svojo odločitev in prebralo zapisnik o zaslišanju priče Caselli, morala ponovno predlagati neposredno zaslišanje te priče. Navedeni dokaz naj tudi ne bi bil odločilen dokaz, na katerem bi bila utemeljena sodba. Sodišči prve in druge stopnje naj bi tudi določno in prepričljivo utemeljili zavrnitev dokazov z zaslišanjem Cretona in Gezima Suleimanija, s pribavo spisov italijanskih organov pregona in branjem mnenja Albanološkega inštituta. V zvezi z očitki pritožnika o uporabi posnetkov njegovega glasu je Vrhovno sodišče pojasnilo, da pritožnikovo sklicevanje na onemogočanje izvrševanja njegove pravice do obrambe ni izkazano. Pritožnik naj bi zagovor podal, seznanjen naj bi bil tudi z občasnim snemanjem glavne obravnave. Glas osebe naj bi bil sestavni del njene osebne identitete, enako kot vizualna podoba, zato naj njegova uporaba za namene preverjanja in dokazovanja identitete osebe ne bi bila prepovedana. V zvezi z očitki o prekoračitvi obtožbe je Vrhovno sodišče navedlo, da naj natančno (ne)ugotovljena identiteta osebe, s katero se je pritožnik dogovarjal, ne bi bila odločilna okoliščina, če in kolikor je z izvedenimi dokazi nedvoumno ugotovljeno konkretno dogovarjanje pritožnika glede konkretnega mamila. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje dovolj določno opredelilo, na podlagi katerih dokazov je ugotovilo, da je šlo za dogovarjanje med pritožnikom in neznano osebo na Kosovu. Po mnenju Vrhovnega sodišča iz vsebine elektronskega sporočila, ki ga je višja državna tožilka poslala predsedniku senata, ni razvidno nikakršno neprimerno izjavljanje ali drugačno ravnanje predsednika senata, saj naj bi šlo za enostransko izjavljanje državne tožilke. Opozarjanja priče na pomen in kontekst njenega izpovedovanja glede na obravnavano zadevo, na njeno dolžnost govoriti resnico in na posledice, ki jo zaradi krivega izpovedovanja lahko doletijo, naj ne bi bilo mogoče razumeti kot znak pristranskosti predsednika senata. Tudi izjave predsednika senata o dokončni in povsem dokazljivi obtožnici naj ne bi bilo mogoče razumeti v smislu, da je obtožba že dokazana.

4. Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-127/16 z dne 16. 9. 2019 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21– v nadaljevanju ZUstS) je o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Vrhovno sodišče.

Glede zatrjevane kršitve pravice do komunikacijske zasebnosti iz prvega odstavka 37. člena Ustave zaradi neobrazložene odredbe

5. Pritožnik zatrjuje, da se izpodbijana obsodilna sodba v bistvenem opira na izsledke ukrepa, odrejenega z odredbo preiskovalnega sodnika št. III Kpr 72/2007 z dne 4. 10. 2007, ki zaradi neobrazloženosti krši njegovo pravico do komunikacijske zasebnosti iz prvega odstavka 37. člena Ustave.

6. S sporno odredbo z dne 4. 10. 2007 je preiskovalni sodnik odredil, naj telekomunikacijski operaterji zasežene mobilne telefone in SIM-kartice pregledajo, ugotovijo IMEI-številke, preverijo, ali so bile v mobilne telefone vstavljene še kakšne druge SIM-kartice, izdelajo in izročijo izpis prometa (podatke o odhodnih in dohodnih klicih, baznih postajah, času in trajanju klicev, podatke o poslanih SMS-sporočilih, podatke o klicanih in klicočih številkah, tudi tajnih) za vse ugotovljene SIM-kartice ter klicne številke zaseženih SIM-kartic, za vse telefonske številke, navedene v odredbi, pa naj posredujejo podatke o prometu (dohodnih in odhodnih klicih, poslanih in prejetih SMS- sporočilih, baznih postajah, klicanih in klicočih številkah – tudi če so tajne), vse za čas od 1. 1. 2006 do 29. 6. 2007. Gre torej za informacije, iz katerih bo razvidno, kdo je s kom, kdaj, kako pogosto, koliko časa in kje komuniciral. Ti prometni podatki so v skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo varovani s pravico do komunikacijske zasebnosti iz prvega odstavka 37. člena Ustave,¹ v katero je na podlagi drugega odstavka istega člena mogoče poseči le na podlagi predhodne sodne odločbe.²

7. Ustavno sodišče ob vpogledu v sporno odredbo ugotavlja, da ta ne vsebuje nobene obrazložitve in se ne sklicuje na predlog tožilstva ali na morebitne druge listine v spisu. V njej so navedeni le zakonska podlaga, navodilo, kateri podatki in za katero časovno obdobje naj se pridobijo, kdo naj jih pridobi ter komu se odredba preda v izvršitev. V odredbi je zapisano še, da se podatki pridobivajo za potrebe predmetnega kazenskega postopka, navedeno je, kateri zaseženi telefoni in SIM-kartice so bili priloženi, pa tudi, da so obdolženci v priporu in je zato zadeva nujna. Iz odredbe tako ni razvidno niti, ali je preiskovalni sodnik sploh opravil presojo izpolnjenosti vseh zakonskih in ustavnih pogojev za poseg v pritožnikovo komunikacijsko zasebnost, še manj pa, kakšna ta presoja je. Takšna odredba bi lahko odpirala vprašanje spoštovanja pritožnikove pravice do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave.³

8. Vendar so lahko pri odločanju o ustavni pritožbi zoper končno odločitev v kazenskem postopku predmet presoje Ustavnega sodišča le očitki tistih kršitev človekovih pravic, ki so v vzročni zvezi z izpodbijano sodbo.⁴ Pritožnik zato v ustavni pritožbi zoper obsodilno sodbo sicer lahko navaja tudi očitke o kršitvah človekovih pravic pri pridobivanju dokazov in izpodbija vmesne sklepe o zavrnitvi predlogov za izločitev dokazov, vendar mora pri tem konkretizirano zatrjevati ne samo kršitve človekovih pravic, temveč tudi povezavo med očitki in sodbo. S tem je Ustavnemu sodišču omogočena presoja, ali izpodbijana obsodilna sodba temelji na zatrjevanih kršitvah človekovih pravic in temeljnih svoboščin.⁵

9. Pritožnik sicer navede, da je preiskovalni sodnik s sporno odredbo določil tudi pregled treh telefonov in SIM-kartic, ki so mu bili zaseženi. Trdi, da naj bi bila na izsledke tega ukrepa v bistvenem oprta izpodbijana pravnomočna odločitev sodišča. Glede na obsežnost dokaznega postopka (glej str. 33–48 sodbe prve stopnje), število izdanih odredb, na podlagi katerih so se na različnih številkah mobilnih aparatov izvajali prikriti preiskovalni ukrepi,⁶ ki jih pritožnik ne izpodbija, število obdolženih in obsežnost izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje (ki ima 519 strani) pa Ustavno sodišče na podlagi pritožnikovih navedb ne more ugotoviti, ali in v kolikšni meri je pritožnikova obsodba temeljila prav na dokazih, pridobljenih na podlagi izpodbijane odredbe. Pritožnik namreč ni pojasnil, kakšna je bila vsebina izsledkov izpodbijane odredbe ter kako in glede katerega izvršitvenega dejanja jih je sodišče uporabilo pri utemeljitvi njegove obsodbe.

10. Ker pritožnik ni izkazal, da bi izpodbijana obsodilna sodba temeljila na zatrjevani kršitvi pravice do komunikacijske zasebnosti iz prvega odstavka 37. člena Ustave, Ustavno sodišče tega očitka ni presojalo.

11. Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 176/21 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZKP) med temeljnimi načeli kazenskega postopka v drugem odstavku 18. člena določa ekskluzijo dokazov, pridobljenih s kršitvijo človekovih pravic. Ne le zastrupljeno drevo – dokaz, pridobljen s kršitvijo človekovih pravic – tudi sadovi tega drevesa, torej dokazi, ki so pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza, se v kazenskem postopku ne smejo uporabiti za dokazovanje, da je obdolženec storilec kaznivega dejanja, in za dokazovanje njegove krivde. Kot je Ustavno sodišče zapisalo v sklepu št. Up-6/92 z dne 4. 11. 1996 (Uradni list RS, št. 75/96, in OdlUS V, 205), je to načelo vsebovano že v četrtem odstavku 15. člena Ustave.⁷ Institut izločitve dokazov obdolžencu omogoča uresničevanje pravice do enakosti orožij v kazenskem postopku, kot mu jo zagotavljajo 22., 23. in 29. člen Ustave.⁸ Navedeno ne pomeni, da sodišča, ko razlagajo ustavne in zakonske določbe, ki urejajo dopustnost načina pridobivanja dokazov za potrebe kazenskega postopka, nimajo določenega razlagalnega polja, ki lahko pripelje do tega, da dokaz ne bo kot nedopusten izločen.⁹ Vendar pri razlagi teh zakonskih določb ne smejo sprejemati stališč, ki so sama po sebi protiustavna, če ta lahko vplivajo na odločitev.¹⁰

12. Italijanska policija je ob aretaciji Edina Tubicha in pregledu njegovega osebnega avtomobila zasegla 20 zavitkov heroina v skupni teži 9,897 kg. Pri preiskavi hotelske sobe, v kateri je bival Edin Tubich, je zasegla in pregledala tudi telefon, ki ga je ta uporabljal. Pritožnik je bil s 7. točko izreka izpodbijane sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani obsojen za organizacijo prevoza heroina tudi na podlagi teh dokazov. Italijanska policija je navedeni preiskovalni dejanji opravila na podlagi tretjega odstavka 103. člena Odloka predsednika Italijanske republike (št. 309/1990). Ta policiji dovoljuje, da lahko uradne osebe opravijo preiskavo brez telefonskega pooblastila (pravo)sodne osebe, če 1) zaradi nujnosti ni mogoče prositi za pooblastilo po telefonu in če 2) v 48 urah o preiskavi obvestijo pristojnega tožilca, ki dejanje potrdi v naslednjih 48 urah.

13. Pritožnik zatrjuje, da je bila s preiskavo, ki so jo opravili italijanski organi pregona, kršena pravica do zasebnosti Edinu Tubichu. Po prvem odstavku 50. člena ZUstS pritožnik načeloma ne sme vložiti ustavne pritožbe, v kateri bi uveljavljal kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin zoper tretje osebe. Ker pa sporni dokazi niso bili izločeni, temveč so bili podlaga za pritožnikovo obsodbo glede enega izmed izvršitvenih dejanj, je tudi navedeni pritožnikov očitek razumeti kot uveljavljanje kršitev njegove pravice do enakosti orožij iz 22., 23. in 29. člena Ustave. V tem smislu je treba preizkusiti pritožnikove navedbe o kršitvi pravic iz 36. člena Ustave in 8. člena EKČP.¹¹

14. Bistvena pritožnikova očitka sta, da preiskava, ki so jo izvedli italijanski organi pregona, ni bila opravljena niti 1) v skladu s procesnimi jamstvi iz 36. člena Ustave niti 2) v skladu z zahtevami italijanske procesne zakonodaje. V zvezi s prvim očitkom je Vrhovno sodišče pojasnilo, da je bila preiskava opravljena v skladu z Ustavo Italijanske republike. Ta v 13. in 14. členu med drugim določa, da lahko organi javne varnosti v izjemnih primerih sprejmejo začasne ukrepe, s katerimi posežejo v nedotakljivost stanovanja ali osebno nedotakljivost. Ti ukrepi morajo biti v oseminštiridesetih urah predloženi pravosodnim organom. Če jih v nadaljnjih oseminštiridesetih urah ti organi ne potrdijo, so razveljavljeni in brez vsakršnega učinka. Ustava Italijanske republike po mnenju Vrhovnega sodišča v 14. (nedotakljivost stanovanja) in 15. členu (nedotakljivost svobode in tajnosti pisem) na primerljiv način kot 36. in 37. člen Ustave Republike Slovenije ureja varstvo nedotakljivosti stanovanja ter tajnost pisem in drugih občil. Po določbah obeh ustav naj bi bilo v ti pravici (razen v izjemnih vnaprej določenih primerih in ob naknadni odobritvi pravosodne oblasti) dopustno posegati le na podlagi odločbe sodišča oziroma pravosodne oblasti. S prisotnostjo uslužbenca hotela, z video snemanjem preiskave Tubichevega vozila in z naknadno pravosodno odobritvijo naj bi bil dosežen namen, enak tistemu, zaradi katerega 36. in 37. člen Ustave vsebujeta ustrezna procesna jamstva, saj naj bi se tudi na ta način preprečilo arbitrarno delo policije.

15. Pri prenosu dokazov iz tujine v slovenski pravni sistem je treba razlikovati med dvema dejanjema: pridobivanjem dokazov v tujini in uporabo dokazov v slovenskem pravnem sistemu.¹² S pridobitvijo dokazov v okviru preiskave, ki so jo tuji organi pregona opravili v tujini izven ozemeljske veljavnosti slovenske Ustave ter brez sodelovanja in brez pobude slovenskih organov pregona, določb slovenske Ustave ni mogoče kršiti. Pač pa je treba spoštovati temeljna ustavna procesna jamstva obdolženca, ki jih zagotavljajo 22., 23. in 29. člen Ustave pri uporabi na tak način pridobljenih dokazov v konkretnem kazenskem postopku v Republiki Sloveniji, torej ob prenosu takšnih dokazov v slovenski pravni sistem. Vendar to ne pomeni, da je treba izvedbo preiskovalnih dejanj v tujini v celoti, strogo presojati z vidika slovenske Ustave. Nezmožnost uporabe dokazov iz tujine zgolj zato, ker način njihove pridobitve (ki bi bil lahko sicer v skladu s tujo Ustavo) ne bi ustrezal temeljnim procesnim jamstvom slovenske Ustave, bi imela za posledico neučinkovitost kazenskega pregona pred slovenskimi sodišči. S tem bi bila kršena pozitivna dolžnost države, da zagotavlja varnost osebam na svojem ozemlju (34. člen Ustave).¹³ Po presoji Ustavnega sodišča je bila pravica do enakosti orožij v konkretnem primeru pritožniku zagotovljena s tem, da je sodišče preverilo, ali ustavna procesna jamstva italijanske Ustave varujejo pred samovoljnimi posegi policije na primerljiv način kot slovenska Ustava, ali so bila ta jamstva pri pridobitvi dokazov upoštevana, ali je za poseg obstajala zakonska podlaga ter ali je poseg odobril pristojen pravosodni organ.

16. V zvezi z drugim očitkom (da niso bili izpolnjeni pogoji za preiskavo po italijanski zakonodaji) pritožnik opozarja, da bi policija kljub nujnosti zadeve pristojnega tožilca lahko zaprosila za predhodno ustno odobritev, saj naj bi bil po izpovedbi priče eden od karabinjerjev ves čas prisoten v prostorih tožilstva. Sodišče prve stopnje je v sklepu, s katerim je zavrnilo pritožnikov predlog za izločitev dokazov, navedlo, kar izhaja iz spisa, namreč, da je bil tožilec dosegljiv šele dan po koncu preiskave. Ocenilo je, da slovensko sodstvo ni pooblaščeno, da raziskuje razloge, zakaj ni bil dosegljiv prej. Prisotnost karabinjerjev v prostorih tožilstva naj ne bi pomenila, da je bil dosegljiv prav državni tožilec, pristojen za operacijo »Carpe diem«. Višje sodišče je to stališče sodišča prve stopnje potrdilo. Pomembno naj bi bilo, da je pristojni državni tožilec naknadno, v zahtevanem roku opravil preizkus in potrdil zakonitost ukrepov. Načelno zaupanje do pravnega reda drugih držav bi pritožnik sicer lahko zamajal (npr. s pravnomočno italijansko sodbo o nezakonitosti delovanja italijanskih policistov), Vrhovno sodišče pa razlogov za dvom o zakonitosti odločitve pristojnih italijanskih (pravo)sodnih organov v pritožnikovi zahtevi ni našlo.

17. Glede na navedena stališča sodišč ni mogoče trditi, da naj ta ne bi opravila presoje skladnosti preiskave s pravnim redom Italijanske republike. Sodišča so opravila presojo in ugotovila, da je bil ukrep skladen z zahtevami italijanske zakonodaje. Pri tem so dala primerno težo okoliščini, da je ravnanje organov pregona naknadno potrdilo tožilstvo kot za to pristojen italijanski pravosodni organ. Očitno neutemeljeno je zato tudi pritožnikovo zatrjevanje, da naj bi zaradi kršitve zakonske podlage za odrejanje tega ukrepa prišlo do kršitve pravice iz 8. člena EKČP, ki prav tako zagotavlja pravico do prostorske zasebnosti. Stališče sodišč, da navzočnost karabinjerja v prostorih tožilstva ne dokazuje tudi dosegljivosti pristojnega državnega tožilca, tudi ni očitno napačno in ne pomeni kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

18. Glede na navedeno očitka, s katerima pritožnik uveljavlja kršitev svoje pravice do enakosti orožij, ki jo zagotavljajo 22., 23. in 29. člen Ustave, nista utemeljena.

19. Po tretji alineji 29. člena Ustave ima vsakdo, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti pravico, da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. V skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo iz te določbe Ustave izhaja, da sodišče glede na načelo proste dokazne presoje samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, predlagani dokaz mora biti materialnopravno upošteven in obramba mora obstoj in pravno upoštevnostpredlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče mora pri temupoštevati, da je v dvomu vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca, sodišče pa ga mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen.¹⁴ Dokaz, ki ni materialnopravno upošteven, je brezpredmeten in zato ne more biti »v obdolženčevo korist«.¹⁵ Sodišče sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.¹⁶

20. Pritožnik je 12. 7. 2009 predlagal, naj sodišče prebere izpovedbo priče Caselli in to pričo tudi neposredno zasliši. Sodišče prve stopnje je na naroku 14. 7. 2009 najprej oba predloga zavrnilo, nato pa se je na naroku 11. 9. 2009 odločilo, da dokaz z branjem zapisa izpovedbe vendarle izvede. Pritožnik ne pojasni, zakaj bi stališče Vrhovnega sodišča, da bi morala obramba zaradi spremenjene procesne situacije neposredno zaslišanje priče ponovno predlagati, nesorazmerno posegalo v pritožnikovo pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist. Takšnega pojasnila ne predstavljajo niti očitki o tem, da »si je sodišče premišljevalo« in da je bil prvotni predlog za zaslišanje priče jasen. Ker pritožnik ni izkazal, da bi bilo navedeno stališče Vrhovnega sodišča obremenjeno s kršitvami človekovih pravic, tudi ne more uveljavljati očitka, da mu je bila z opustitvijo neposrednega zaslišanja priče Caselli kršena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave. Konkretizirane niso niti pritožnikove navedbe, da naj bi ga prvostopno sodišče deloma štelo kot obremenilno pričo. Vrhovno sodišče je posebej poudarilo, da branje zapisnika o zaslišanju te priče ni odločilen dokaz, na katerem bi bila utemeljena sodba (glede dejanja, opisanega v točki VII izreka). Ta dokaz je bil omenjen zgolj v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov obrambe za pribavo italijanskih spisov in za zaslišanje bratov Suleimani.

21. Sodišče prve stopnje je dokazne predloge za pridobitev spisov italijanskih organov in za zaslišanje prič Cretona ter Gezima Suleimanija zavrnilo s pojasnilom, da je bila družina Suleimani prevzemnik mamil od Edina Tubicha v Pescari, njenim članom naj bi prisluškovali italijanski organi. V tu obravnavanem postopku naj bi bilo ugotovljeno sodelovanje pritožnika z Edijem Kico, zato naj pregled italijanskega spisa, vključno s prisluhi, ne bi mogel ovreči pritožnikove vloge pri organizaciji transporta Tubichu zaseženih mamil. Iz komunikacije med pritožnikom in Kico naj bi bilo razvidno, da Creton Suleimani ni imel nikakršne vloge pri vodenju kurirja Tubicha. Ali je imel Creton neposredno zvezo s pritožnikom, naj ne bi bilo dognano, a naj bi bilo za očitano kaznivo dejanje tudi povsem neupoštevno. Pritožnik naj bi lahko z družino Suleimani komuniciral neposredno ali po posrednikih.¹⁷ Višje sodišče je potrdilo takšno stališče sodišča prve stopnje. Pri tem je tudi poudarilo, da četudi v italijanskih prisluhih ne bi bilo pritožnikovega glasu, bi se glede na ustaljeno prakso transferjev mamil lahko sklepalo na vmesnega posrednika med njim in družino Suleimani.¹⁸ Dejansko stanje, ki bi bilo lahko predmet ugotavljanja na podlagi navedenih dokazov, bi zadevalo namembnost mamila po prispetju v Italijo, kar pa za izvedbo v točki VII opisanega prevoza mamil iz Kosova preko Ljubljane v Pescaro ni relevantno.¹⁹ Dokazni predlog za branje strokovnega mnenja Albanološkega inštituta iz Prištine pa je sodišče prve stopnje zavrnilo z obrazložitvijo, da so drugi že obrazloženi dokazi, ki povezujejo pritožnika z uporabo sporne delovne številke, tako močni, da nobeno jezikoslovno mnenje ne bi moglo vplivati na dokazno oceno. Zatrjevane razlike naj bi se navezovale zgolj na dialekt albanskega jezika. Poleg tega naj bi šlo za kratka, jedrnata SMS-sporočila z mnogimi okrajšavami. Dialektične značilnosti posameznih območij naj ne bi mogle tvoriti strokovnega izhodišča za oceno, ali določena oseba izvira iz določenega kraja. Pritožnik naj bi bil že več let prebivalec Republike Slovenije, družil naj bi se z Albanci s Kosova, iz Makedonije in Albanije, to pa naj bi lahko vplivalo na njegovo govorico.²⁰ Vrhovno sodišče je takšno obrazložitev zavrnitve predlaganih dokazov ocenilo kot določno in prepričljivo.²¹

22. Glede na presojo rednih sodišč, da izvedba predlaganih dokazov (ki se nanašajo na preiskavo italijanskega dela) ne bi mogla spremeniti dokazne ocene že izvedenih dokazov (v zvezi z vpletenostjo slovenskega dela, tudi pritožnika), zavrnitev dokaznih predlogov iz tega razloga ni v nasprotju s pravico do obrambe. Prav tako ni z njo v neskladju zavrnitev dokaznega predloga za branje strokovnega mnenja.

23. Prva in druga alineja 29. člena Ustave vsakomur, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotavljata, »da ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe« ter »da se mu sodi v njegovi navzočnosti in da se brani sam ali z zagovornikom«. Oseba, katere pravice, dolžnosti ali pravni interesi so predmet sodnega postopka, mora imeti zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve in da v razmerju do nasprotne stranke ni zapostavljena.²² S pravico do sojenja v navzočnosti se obdolžencu omogoča, da ima neposreden vpogled v potek postopka ter da v njem aktivno sodeluje in izvršuje različna upravičenja, ki sodijo v okvir pravice do obrambe.²³

24. Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-1678/08 z dne 14. 10. 2010 (Uradni list RS, št. 88/10, in OdlUS XIX, 14) ob sklicevanju na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) sprejelo stališče, da uporaba vzorca glasu, pridobljenega s snemanjem glavne obravnave zaradi ugotovitve istovetnosti osebe, ne posega v privilegij zoper samoobtožbo, varovan s četrto alinejo 29. člena Ustave.²⁴ Pritožnik poudarja, da ne zatrjuje kršitve privilegija zoper samoobtožbo, pač pa kršitev pravice do obrambe. Vrhovno sodišče je presodilo, da pritožnikovo sklicevanje na onemogočanje izvrševanja pravice do obrambe ni izkazano, saj je pritožnik zagovor podal, ni pa mogoče sklepati, da je bil zaradi snemanja svojega glasu omejen pri podajanju zagovora oziroma pri izvajanju svoje obrambe. V čem konkretno naj bi bil pritožnik, ki je zagovor podal, zaradi snemanja omejen v pravicah, katerih kršitev zatrjuje, pritožnik v ustavni pritožbi ne pojasni. Tega ne pojasnjujejo niti njegove navedbe o tem, da obdolženci izvajajo t. i. »popolni molk«, ker se v bojazni pred produciranjem obremenilnega dokaza čutijo primorane v ponižujoče kriljenje z rokami in podobno gestikuliranje. V kolikor pritožnik kršitev pravice do obrambe zatrjuje zaradi uporabe posnetka, pa se njegov očitek po vsebini neločljivo povezuje z vprašanjem privilegija zoper samoobtožbo, katerega kršitve izrecno ne zatrjuje. Vrhovno sodišče je prav tako pojasnilo, da je bil pritožnik seznanjen z občasnim snemanjem obravnave in da sodišče posnetka glasu ni pridobilo na nedovoljen način. Da na možnost uporabe posnetka glasu sodišče ni dolžno pritožnika še posebej poučiti, je Ustavno sodišče presodilo že v odločbi št. Up-1678/08.²⁵ Zato sodišču prve stopnje tudi ni mogoče očitati, da bi posnetek referenčnega glasu pridobilo zvijačno oziroma brez vednosti pritožnika. Glede na navedeno pritožnikov očitek kršitve pravic iz prve in druge alineje 29. člena Ustave ni utemeljen.

25. Pritožnikove navedbe glede prekoračitve obtožbe je Ustavno sodišče presojalo z vidika pravice do obrambe iz prve alineje 29. člena Ustave.

26. Po prvi alineji 29. člena Ustave je vsakomur, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljena pravica, da ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe. Temeljna predpostavka za zagotovitev te pravice je, da je posameznik seznanjen z obtožbo – to pomeni, da mora biti seznanjen z vsemi posamičnimi podatki dejanske in pravne narave, ki mu omogočajo, da skladno z njimi lahko pripravi svojo obrambo.²⁶ Ustavno sodišče je že ugotovilo, da bi to v primerih prekoračitve obtožbe morda lahko bilo kršeno.²⁷

27. Vprašanje objektivne identitete med obtožbo in sodbo je Ustavno sodišče obravnavalo v odločbi št. Up-49/97 z dne 29. 11. 2001 (Uradni list RS, št. 101/01, in OdlUS X, 232). Utemeljilo je, da čeprav sodišče spozna obtoženca za krivega po obtožbi, to ne pomeni, da je vezano na vse izraze, ki jih je uporabila obtožba pri opisu kaznivega dejanja. Vendar pa sodišče ne sme spremeniti opisa kaznivega dejanja tako, da bi prav ta sprememba povzročila hujšo pravno kvalifikacijo, kot bi sicer izhajala iz opisa dejanja v obtožbi.²⁸ Dejanje je v sodbi lahko drugače opisano, ne sme pa biti drugo v primerjavi z obtožbo.²⁹

28. Pritožnik očitek o prekoračitvi obtožbe veže na spremembo označbe osebe, s katero se je dogovarjal za transport heroina. Obtožba naj bi temeljila na tezi, da je bila ta oseba Lulzim Reshani, sodišče pa naj bi to osebo nadomestilo z »neznano osebo«. Svoj očitek, zakaj naj bi identiteta sogovornika pri sklepanju dogovora v konkretnem primeru prerasla v objektivni element obtožbe (sprememba označbe sogovornika pa s tem v spremembo predmeta obtožbe), pritožnik utemeljuje predvsem s tem, da naj v konkretnem primeru ne bi bilo drugih naveznih okoliščin, predvsem pa ne dokazne podlage za obstoj dogovora glede transporta mamil.

29. Iz izreka sodbe prve stopnje izhaja, da je bistvo očitka pritožniku dogovor z dobavitelji o transportih heroina ter naročilo in vodenje prevozov. Vrhovno sodišče je pojasnilo, da v tem kontekstu (ne)ugotovljena identiteta osebe, s katero se je obsojenec dogovarjal, ni odločilna okoliščina, če in kolikor je z izvedenimi dokazi nedvoumno ugotovljeno konkretno dogovarjanje obsojenca glede konkretnega mamila. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje dovolj določno opredelilo, na podlagi katerih dokazov³⁰ je ugotovilo, da je šlo za dogovarjanje med pritožnikom in neznano osebo. Vrhovno sodišče je še pojasnilo, da so bili ti dokazi izvedeni na glavni obravnavi in da je imel tudi v tem kontekstu pritožnik možnost podati pojasnila, pripombe in dokazne predloge. Višje sodišče je na pritožnikov očitek o tem, da ni dokazov za izvršitveno ravnanje pod točko II izreka, podrobno odgovorilo na str. 21 in 22 sodbe. Glede na navedeno tudi pritožnikova nekonkretizirana zatrjevanja, da ni dokaza o dogovoru glede transporta heroina med njim in dobaviteljem in da izpodbijana sodba o tem delu nima razlogov, očitka kršitve pravice do obrambe zaradi spremembe poimenovanja osebe, s katero naj bi se dogovarjal za prevoz mamil, ne morejo utemeljiti.

30. Pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave pomeni pravico vsakogar, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. S tem Ustava zagotavlja pravico do nepristranskega sodnika.³¹ Iz ustavnosodne presoje³² in sodne prakse ESČP³³ izhaja, da sta za obstoj nepristranskosti sojenja odločilna tako subjektivno merilo, pri katerem gre za ugotavljanje osebnega prepričanja sodnika, ki odloča v konkretnem primeru, kot tudi objektivno merilo, pri katerem gre za presojo, ali je sodnik v postopku zagotavljal uresničevanje procesnih jamstev tako, da je izključen vsak upravičen dvom o njegovi nepristranskosti. Pomembno je tudi to, da se mora nepristranskost sojenja odražati tudi navzven, t. i. videz nepristranskosti sojenja. Gre za zaupanje, ki ga morajo sodišča v demokratični družbi vzbujati v javnosti. Pri presoji vprašanj, ali obstaja dvom o videzu nepristranskosti, je stališče stranke pomembno, vendar ni odločilno. Odločilno je, ali je mogoče ugotoviti, da je ta strah objektivno utemeljen.³⁴

31. Vrhovno sodišče ni zavzelo stališča v zvezi z domnevno izjavo predsednika senata, naj enega od bolnih soobdolžencev po potrebi »zvežejo kot klobaso«, ter v zvezi z očitkom nepoštenosti postopka, ki naj bi se zrcalila v odločanju prvostopnega senata o kazni obdolženemu. Pritožnik ne zatrjuje, da bi te očitke uveljavljal v zahtevi za varstvo zakonitosti ter da Vrhovno sodišče nanje ne bi odgovorilo. Zato niso izpolnjeni pogoji, da bi Ustavno sodišče lahko presojalo te očitke.

32. Elektronsko sporočilo, ki ga je višja državna tožilka poslala predsedniku senata, se začne z naslednjo izjavo: »Vse v tem spisu igra vlogo. Situacija iz tistega spisa NI IDENTIČNA situaciji iz tvojega spisa.« Sporočilo vsebuje tudi naslednje odlomke:»Če bi vedela, da boš iz problema, ki ga ni, naredil problem, ti sodbe ne bi poslala. Res briljantno, da si že navsezgodaj to kar sam objavil, brez da bi sploh kdo uveljavljal izločitev dokaza in izločitev sodišča. Tako tudi ne razumem, zakaj bo jutri zahtevana izločitev sodišča. Ali vseh devet čaka na Kozinca, da jim spiše predlog za izločitev UZ …« Stališče Vrhovnega sodišča, da iz vsebine elektronskega sporočila ni razvidno neprimerno izjavljanje ali drugačno ravnanje predsednika senata, saj naj bi šlo za enostransko izjavljanje državne tožilke, ter da zato razlog za izločitev sodnika ni podan, ne pomeni kršitve pritožnikove pravice do nepristranskega sodišča. Iz elektronskega sporočila izhaja, da je šlo za tožilkin odziv na sodnikove izjave na naroku. Tožilka je predstavila svoja pravna stališča glede vprašanja izločitve dokazov v tujini, ki so bila očitno v nasprotju s pravnimi stališči predsednika senata. Ali je bilo takšno tožilkino ravnanje primerno, v tej zadevi ni predmet presoje, saj je pritožnik zahteval izločitev sodnika in ne tožilke. Nagovarjanje sodnika s strani ene stranke, četudi izven postopka in po elektronski pošti, pa samo po sebi ne vzbuja dvoma o videzu nepristranskosti sodnika, saj bi sicer lahko katerakoli stranka zgolj z lastnim ravnanjem vplivala na sestavo sodišča.³⁵ Pritožnik sicer meni, da je vsebina sporočila takšna, da kaže na obojestransko komunikacijo. Vendar iz sporočila ni razvidno, da bi predsednik senata na tako elektronsko sporočilo odgovoril. Višje sodišče je tudi pojasnilo, da je bil predsednik senata v postopku izjemno oster tudi do državne tožilke, in to še preden so bile podane zahteve za njegovo izločitev, zahteval je celo njeno zamenjavo. Navedena okoliščina prav tako izkazuje, da ni šlo za skrivno dogovarjanje sodnika in tožilke, temveč za enostransko komunikacijo tožilke.

33. Pritožnik zatrjuje, da mu je bila kršena pravica do nepristranskega sojenja tudi zaradi izjav, ki naj bi jih predsednik senata podal ob zaslišanju priče Mirsada Sedića pred sodiščem v Firencah. Iz prepisa zapisnika o zaslišanju priče izhaja, da je predsednik senata potem, ko priča Sedič ni želela odgovarjati, italijanskega sodnika pozval, naj jo pripre, ta pa je opisal, kaj določa italijanska zakonodaja. Neposredno zatem je državna tožilka nadaljevala z vprašanji in omenjala tri obdolžene: Kukanoviča, Ostojiča in Zenića ter dogodke, povezane z njimi in pričo. Ker priča ponovno ni želela odgovarjati, je predsednik senata najprej predlagal petminutni odmor, da se priča posvetuje z zagovornikom in se seznani s tem, kaj grozi priči, ki ne želi odgovarjati. Neposredno zatem se je, kot izhaja iz zapisnika, predsednik senata obrnil k priči in ji povedal, da ji v Italiji niso sodili zaradi droge; da sodeluje v postopku, zaradi katerega je prisiljen okrog hoditi s spremstvom; da z molkom ščiti ljudi in da bo storil vse, da bo zaradi tega kaznovana z najvišjo možno kaznijo tako v Italiji kot v Sloveniji. Nato se je priča posvetovala z zagovornikom in se odločila, da ne bo odgovarjala, čeprav ve, da bi kot priča morala. Po (neuspelem) zaslišanju priče Sedić je predsednik senata italijanskemu sodniku pojasnil, da je postopek zoper pritožnika in druge že v fazi, ko je podana obtožnica, ki je »dokončna in povsem dokazljiva«.

34. Stališče Vrhovnega sodišča, da iz izjav predsednika senata ni razvidno, da bi bila pritožniku kršena pravica do nepristranskega sodišča iz prvega odstavka 23. člena Ustave, ni v nasprotju z navedeno človekovo pravico. Sodnik je resda na oster način opozarjal pričo, da je dolžna pričati, vendar jo je opozarjal zgolj na pravno predpisane sankcije za kršitev dolžnosti pričanja.³⁶ Neposredno ob tem se je priča prav na predlog predsednika senata posvetovala z zagovornikom. Ravnanje predsednika senata je bilo tako usmerjeno v pridobitev pričanja priče, ki je bila po slovenski zakonodaji dolžna izpovedati. Da se je predsednik senata aktivno zavzemal za pridobitev izpovedbe priče, je tudi v skladu z vezanostjo sodišča na načelo iskanja resnice (prvi odstavek 17. člena ZKP). Prav tako ne pomeni kršitve pravice do nepristranskega sojenja stališče Vrhovnega sodišča, da izjava sodnika o »dokončni in povsem dokazljivi« obtožnici, podana v kontekstu poročanja predsednika senata italijanskim pravosodnim organom o stanju postopka, pomeni zgolj, da je bila tedaj obtožnica že pravnomočna in da je temeljila na zadostnih dokazih za nadaljevanje kazenskega pregona.³⁷

35. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnici in sodniki Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik, dr. Katja Šugman Stubbs in dr. Rok Svetlič. Sodnika dr. Rok Čeferin in Marko Šorli sta bila pri odločanju o tej zadevi izločena. Ustavno sodišče je odločbo sprejelo soglasno.

¹ Prim. npr. z odločbami Ustavnega sodišča št. Up-106/05 z dne 2. 10. 2008 (Uradni list RS, št. 100/08, in OdlUS XVII, 84), 7. in 8. točka obrazložitve; št. U-I-40/12 z dne 11. 4. 2013 (Uradni list RS, št. 39/13, in OdlUS XX, 5), 16. točka obrazložitve (ki se sklicuje tudi na G. Klemenčič v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, dopolnitev – A, Fakulteta za državne in evropske študije, Ljubljana 2011, str. 522–523); in št. Up-709/15, Up-710/15 z dne 9. 10. 2019 (Uradni list RS, št. 69/19, in OdlUS XXIV, 33), 43. točka obrazložitve.

² Glej npr. odločbo št. Up-106/05, 9. in 10. točka obrazložitve.

³ Stališča o tem, kakšna je vloga zahteve po vnaprejšnji sodni odločbi in kdaj sodna odločba zadosti zahtevam po obrazloženosti iz 22. člena Ustave, je Ustavno sodišče med drugim sprejelo v odločbah št. Up-2094/06 z dne 20. 3. 2008 (Uradni list RS, št. 37/08, in OdlUS XVII, 28), 16. točka obrazložitve; št. Up-1006/13 z dne 9. 6. 2016 (Uradni list RS, št. 51/16, in OdlUS XXI, 34), 14., 16., 17., 20. in 21. točka obrazložitve; št. Up-326/14 z dne 6. 12. 2017 (Uradni list RS, št. 6/18, in OdlUS XXII, 35), zlasti 11., 16. in 19. točka obrazložitve; ter št. Up-979/15 z dne 21. 6. 2018 (Uradni list RS, št. 54/18, in OdlUS XXIII, 26), 14., 16. in 17. točka obrazložitve.

⁴ Primerjaj npr. z odločbo št. Up-2054/07 z dne 18. 6. 2009 (Uradni list RS, št. 57/09, in OdlUS XVIII, 78), 5. točka obrazložitve, ki se nanaša na ravnanja v predkazenskem postopku.

⁵ Primerjaj s sklepom št. Up-1396/06 z dne 16. 2. 2009, 10. in 11. točka obrazložitve.

⁶ Iz sklepa sodišča prve stopnje št. III K 158/2007 z dne 25. 8. 2009 izhaja, da je spis do izdaje sporne odredbe že vseboval 76 odredb za izvajanje ukrepov po 149.a in 150. členu Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94 – popr., 72/98, 6/99, 66/00, 111/01, 56/03 in 43/04) (str. 43).

⁷ Četrti odstavek 15. člena Ustave se glasi: »Zagotovljeni sta sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravica do odprave posledic njihove kršitve.«

⁸ Prim. npr. s sklepom Ustavnega sodišča št. Up-62/99 z dne 4. 7. 2000, 9. točka obrazložitve, in s sklepom št. Up-666/04 z dne 20. 11. 2006, 6. točka obrazložitve.

⁹ Glej P. Gorkič, Načelo sorazmernosti in izločanje nezakonitih dokazov v slovenskem pravu?!, Pravna praksa, let. 28, št. 42 (2009), str. 6–8, in P. Gorkič, Načelo sorazmernosti in izločanje nezakonitih dokazov v slovenskem pravu: drugi del, Pravna praksa, let. 33, št. 5 (2014), str. ii–viii.

¹⁰ Odločba Ustavnega sodišča št. Up-326/14, 7. točka obrazložitve.

¹¹ Sklep Ustavnega sodišča št. Up-666/04, 6. točka obrazložitve.

¹² Glej K. Šugman Stubbs, Kako v kazenskem postopku vrednotiti dokaze, ki so bili pridobljeni v tujini. Pravna praksa, let. 31, št. 47 (2012), str. ii–viii.

¹³ Človekova pravica do varnosti iz 34. člena Ustave, ki je povezana tudi z načeli pravne države (2. člen Ustave), državi med drugim nalaga, naj si aktivno prizadeva zagotavljati najvišjo mogočo razumno dosegljivo stopnjo varnosti svojih prebivalcev; glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1082/12 z dne 29. 5. 2014 (Uradni list RS, št. 43/14, in OdlUS XX, 35), 9. točka obrazložitve.

¹⁴ Odločba Ustavnega sodišča št. Up-381/14 z dne 15. 2. 2018 (OdlUS XXIII, 20), 18. točka obrazložitve. Glej tudi odločbi Ustavnega sodišča št. Up-13/94 z dne 8. 6. 1995 (OdlUS IV, 128), 7. točka obrazložitve, in št. Up-34/93 z dne 8. 6. 1995 (OdlUS IV, 129), 11.–14. točka obrazložitve.

¹⁵ Odločba Ustavnega sodišča št. Up-381/14, 19. točka obrazložitve.

¹⁶ Odločba Ustavnega sodišča št. Up-203/97 z dne 16. 3. 2000 (OdlUS IX, 133), 10. točka obrazložitve.

¹⁷ Sodba Okrožnega sodišča, str. 485, 486.

¹⁸ Sodba Višjega sodišča, 12. točka obrazložitve, str. 19, 20.

¹⁹ Sodba Vrhovnega sodišča, 19. točka obrazložitve.

²⁰ Sodba Okrožnega sodišča, str. 495, 496; to stališče je potrdilo tudi Višje sodišče, 13. točka obrazložitve, str. 20, 21.

²¹ Sodba Vrhovnega sodišča, 19. točka obrazložitve, str. 14, 25. in 26. točka obrazložitve, str. 18 in 19.

²² Glej npr. sklep Ustavnega sodišča št. Up-38/06 z dne 8. 5. 2007, 6. točka obrazložitve.

²³ Glej npr. odločbo št. U-I-123/19, Up-1550/18 z dne 28. 5. 2020 (Uradni list RS, št. 97/20, in OdlUS XXV, 16), 12. točka obrazložitve, ter M. Bošnjak, M. Žaucer Hrovatin v: M. Avbelj (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Nova univerza, Evropska pravna fakulteta, Nova Gorica 2019, str. 284.

²⁴ Glej 7.–11. točko obrazložitve navedene odločbe. Glej tudi sodbi ESČP v zadevah P. G. in J. H. proti Združenemu kraljestvu z dne 25. 12. 2001 in Jalloh proti Nemčiji z dne 11. 7. 2006.

²⁵ Glej 10. točko obrazložitve navedene odločbe.

²⁶ Prim. z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-289/95 z dne 4. 12. 1997 (Uradni list RS, št. 5/98, in OdlUS VI, 165), 6. točka obrazložitve.

²⁷ Glej npr. sklep Ustavnega sodišča št. Up-112/99 z dne 5. 12. 2000, 5. točka obrazložitve.

²⁸ Glej sklep Ustavnega sodišča št. U-I-290/19, Up-657/19, Up-660/19 z dne 12. 12. 2019, 29. točka obrazložitve.

²⁹ Odločba Ustavnega sodišča št. Up-49/97, 13. točka obrazložitve.

³⁰ Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da ne gre samo za prisluhe, ampak tudi za SMS-sporočila in za pregled delovanja posameznih telefonskih številk.

³¹ Odločba Ustavnega sodišča št. Up-346/04 z dne 11. 10. 2006 (Uradni list RS, št. 112/06), 6. točka obrazložitve.

³² Glej odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-149/99 z dne 3. 4. 2003 (Uradni list RS, št. 44/03, in OdlUS XII, 25), 7. točka obrazložitve, in št. Up-185/14, U-I-51/16 z dne 28. 9. 2016 (Uradni list RS, št. 65/16, in OdlUS XXI, 27), 10. točka obrazložitve.

³³ Glej npr. sodbo ESČP v zadevi Fey proti Avstriji z dne 24. 2. 1993, 28. in 30. točka obrazložitve.

³⁴ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-445/18 z dne 14. 10. 2021 (Uradni list RS, 178/21), 19. točka obrazložitve.

³⁵ Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-300/16 z dne 17. 6. 2021, 37. točka obrazložitve.

³⁶ Po tretjem odstavku 234. člena ZKP se je vsakdo, kdor je povabljen za pričo, dolžan odzvati vabilu, in če ni v tem zakonu določeno drugače, tudi pričati. Drugi odstavek 244. člena ZKP pa določa, da se priča, če pride, pa potem, ko je bila opozorjena na posledice, brez zakonskega razloga noče pričati, sme kaznovati z denarno kaznijo, določeno v prvem odstavku 78. člena tega zakona; če pa tudi potem noče pričati, se sme zapreti. Zapor traja, dokler priča ni pri volji pričati in dokler njeno pričanje ne postane nepotrebno ali dokler se kazenski postopek ne konča, vendar največ deset dni.

³⁷ Glej tudi odločitev ESČP v zadevi Kukaj proti Sloveniji z dne 4. 6. 2019, 60.–62. točka obrazložitve.