Na podlagi 11. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (Uradni list RS, št. 77/07 – uradno prečiščeno besedilo, 56/08, 4/10, 20/11, 111/13, 68/16, 61/17, 21/18 – ZNOrg in 3/22 – ZDeb) in 109. člena Poslovnika državnega zbora (Uradni list RS, št. 92/07 – uradno prečiščeno besedilo, 105/10, 80/13, 38/17, 46/20, 105/21 – odl. US in 111/21) je Državni zbor na seji 22. februarja 2022 sprejel
o nacionalnem programu za kulturo 2022–2029 (ReNPK22–29)
I. UVOD
Kultura je to, kar določa človeka v njegovem odnosu do okolja, v katerem živi, bodisi naravnega bodisi družbenega, je njegov način, kako s svojim prebivanjem v svetu in na njem ta svet s svojo ustvarjalnostjo, domišljijo, humanističnim poslanstvom in duhovnim premislekom razvija, preoblikuje, dopolnjuje, nadgrajuje, humanizira, prevprašuje in obenem v izvornem pomenu latinske besede cultura animi s takim delovanjem skrbi za rast svoje duše. Zaradi tako širokega pomenskega razpona kulture se poskuša danes pri določevanju njenega obsega in vloge širiti tudi obseg in smernice delovanja kulturnega sektorja, saj se ta ne samo globalizira, ampak tudi bolj kot kdaj koli prej povezuje z drugimi področji človekovega delovanja. Digitalizacija je okrepila prisotnost kulture in olajšala dostopnost do nje v vsakdanjem življenju posameznika, pospešen tehnološki razvoj je spodbudil povezovanje z znanostjo, prek uveljavljanja kreativnih industrij se kultura povezuje z gospodarstvom, vse bolj se uveljavlja pomen kulturne dediščine za celovit turistični razvoj države.
V spremenjenih okoliščinah delovanja, ki širijo kulturo v vse pore družbenega življenja, obstaja nevarnost, da postane kultura, ki ima nacionalni in strateški pomen, tako rekoč vsaka človekova dejavnost, saj pojem kulture dobiva zelo univerzalen, pogosto pa pavšalen, razpršen in izmuzljiv značaj. Še posebej velik izziv je torej, kako v današnjih procesih, ki pogosto stremijo k poenotenju kriterijev, pogojev in vsebin kulturnega delovanja in kulturne izmenjave na svetovni ravni, ter ob hitrem razvoju tehnike in znanosti ne samo ohranjati, ampak še nadalje razvijati narodno kulturno substanco, to je posebnosti, enkratnost in kakovost slovenske kulture, kar nacionalni program že v naslovu obeta, obenem pa zagotavljati pogoje za tak razvoj slovenske kulture, ki bo sodobna, vpeta v mednarodno dogajanje in bo odgovarjala izzivom časa, s katerimi se soočata tako današnji posameznik kot sodobna družba. Na račun globalizacijskih procesov, ob katerih preti nevarnost poenotenja, nikakor ne smemo izgubiti iz uvida individualnega vidika, saj je razmišljujoč, prevprašujoč in kritično presojajoč posameznik pogoj za ohranjanje nacionalne kulture.
Zato je še toliko bolj pomembno, da se natančno opredeli tisto kulturno substanco in kulturne posebnosti naroda, ki so za nadaljnji razvoj slovenske družbe nujno potrebne, strateško pomembne in z vidika našega nadaljnjega obstoja prednostne. Ta opredelitev pa je možna samo ob upoštevanju vloge in pomena kulture v naši preteklosti.
Kultura je imela v slovenski narodni zgodovini zelo pomembno vlogo. V času Trubarja, ki je tedanje slovenske pokrajine v okviru habsburške monarhije prvič ozavestil kot povezan, enotni kulturni prostor, je prek jezika postavila temelje za poznejše narodotvorne cilje. Prav iz spoznanja o jezikovni povezanosti se je konec 18. stoletja začela in še veliko bolj izrazito v 19. stoletju razvila zavest o narodni identiteti, ki je v duhu Prešernove Zdravljice po marčni revoluciji prerasla v jasno artikulirane politične zahteve. Kultura na Slovenskem je s tem postala in ostala kritični spremljevalec družbenega dogajanja. Četudi je bila kdaj zvesta zagovornica ideologije, ki je po drugi svetovni vojni opustošila naš duhovni prostor, nič ni moglo utišati njenih prizadevanj za povezanost in enotnost naroda, ki ju je najprej soustvarjala s pomočjo skupnega jezika, pozneje z izoblikovanjem narodnobuditeljskih zahtev po umetniškem in znanstvenem udejstvovanju v domačem jeziku, nazadnje pa – kot najvišjo stopnjo narodove zavesti – z razglasitvijo samostojne države Slovenije, ki smo jo uresničili pred 30 leti.
Taka vloga kulture v slovenski narodni zgodovini zaradi odsotnosti politične moči naroda v preteklosti je po eni strani imenitno izhodišče za njeno družbeno priznanje in veljavo, po drugi pa prinaša bodisi lažno udobje in ležerno (samo)zadovoljnost z doseženo osamosvojitvijo in lastno državo kot dokončnim narodotvornim ciljem, kar načenja narodove ustvarjalne ambicije, zmanjšuje izrazno umetniško moč, slabi potrebo po kulturnem delovanju in udejstvovanju, bodisi se povsem prepusti težnjam po globalizaciji sveta ali se preobrazi v stalno potrebo po družbenem anarhizmu, kar spodkopava temelje demokracije, svobode govora slehernega posameznika in ustvarjalne neodvisnosti.
Naloga načrtovalcev kulturne prihodnosti Slovenije je torej zagotavljanje takih kulturnih politik, programov in pogojev, ki bodo krepili ustvarjalno moč tako posameznika kot družbe. Ustvarjalnost namreč spodbuja družbeni razvoj in obenem omogoča, da se izoblikuje kulturna identiteta posameznega naroda. Skrb za kulturo je torej posredno skrb za ohranjanje duhovne rasti celotne družbe in narodne zavesti. Ozavestiti je treba dejstvo, da kultura sooblikuje vse druge segmente družbenega življenja, zato so njena vsebinska pestrost, odprtost, dostopnost in kakovost na vseh izraznih področjih nujne za celovito oblikovanje posameznika. Obenem pa je prav kultura z ohranjanjem kulturne dediščine, tudi arhivsko dejavnostjo, nosilka človekovega družbenega in narodnega spomina. Ohranjanje in krepitev kulturne identitete naroda je zato dolžnost države in obenem temeljna pravica državljank in državljanov Republike Slovenije ter Slovenk in Slovencev v zamejstvu in po svetu, ki se izvaja od podpore umetniškemu ustvarjanju, varovanju kulturne dediščine in KUV do skrbi za položaj slovenščine v javni rabi. Obenem je treba spoštovati pravico slehernega posameznika v Republiki Sloveniji za uresničevanje kulturne raznolikosti in verske svobode ter varovanje kulturnih pravic kot človekovih pravic.
Samo s skrbjo za lastno kulturno nacionalno zgodovino lahko kot zdaj že uveljavljena članica EU Republika Slovenija utrjuje mesto slovenskega naroda v družbi evropskih narodov in je ne samo enakovreden, temveč tudi pomemben in ugleden sogovornik v združeni Evropi v času, v katerem so se zaradi izbruha bolezni COVID-19 tako zelo zamajale do zdaj znane oblike družbenega življenja, še posebej močno tudi dejavnosti na področju kulture. Spremenjene razmere za delovanje kulture, tako zaradi nenehnih globalizacijskih procesov, novih tehnoloških inovacij kot vedno tesnejšega povezovanja kulturnih vsebin z drugimi resorji, zahtevajo zagotovitev učinkovitega in prilagodljivega ustvarjalnega okolja. Omogočiti je treba take razmere, da bo poskrbljeno za razvoj slehernega posameznika na vseh ravneh kulturnega ustvarjanja in razumevanja kulture v najširšem pomenu družbene humanitas.
Prednostni cilj je, da se kultura ozavesti kot vrednota, ki vzpodbuja ustvarjalne potenciale, omogoča posamezniku njegov osebnostni razvoj, svobodo izražanja, usvajanje novih znanj in izkušenj, vzpostavljanje humanih medčloveških odnosov in družbene etike, ter vrednota, ki obenem razvija spoštovanje dosežkov slovenskega naroda in samostojne države, pa tudi tako dialoško odprtost do sosednjih narodov, Evrope in sveta, ki naše kulture ne slabi, ampak jo bogati, dopolnjuje in krepi. Za dosego tega je treba uravnoteženo razvijati vsa kulturna področja in vse zvrsti kulture. Prizadevati si je treba za dosego visokih strokovnih standardov in presoj pri vrednotenju kulturnih potencialov in dosežkov, ki imajo trajno vrednost za slovensko kulturno zgodovino. Obenem pa je treba z jasno opredelitvijo, kaj je javni interes na področju kulture, spodbujati čim višje umetniške kriterije tudi znotraj tekoče kulturne produkcije. Taka izhodišča je treba, če je mogoče, uveljaviti na enotnem slovenskem kulturnem prostoru, ki obsega tako ozemlje Republike Slovenije kot območja, na katerih živi slovenska narodna manjšina. Le z decentralizacijo in teritorialno razpršenostjo kulturnih dobrin lahko zagotavljamo enake možnosti za vse državljanke in državljane Republike Slovenije, obenem pa z ustvarjanjem pogojev za kulturno udejstvovanje in vključevanje vseh, ki živijo in ustvarjajo v Republiki Sloveniji, krepimo in utrjujemo zavest o kulturi kot osrednji povezovalni duhovni sili evropskih narodov. Posebna skrb ob tem velja Slovenkam in Slovencem v zamejstvu in po svetu.
Resolucija o Nacionalnem programu za kulturo 2022–2029 (v nadaljnjem besedilu: ReNPK 2022–2029) temelji na analizi preteklih dosežkov slovenske kulture kot osnove za oblikovanje slovenske narodotvorne in državotvorne zavesti ter ohranjanje narodnega spomina, razumevanju potreb sedanjosti, posebej zaradi oteženih pogojev za delovanje kulturnega sektorja zaradi epidemije COVID-19, in uveljavitvi razvojnih potencialov kulture za prihodnost, s poslanstvom, da se slovenska kultura uveljavi kot pomemben razvojni dejavnik in se tesneje poveže z drugimi sektorji, s ciljem sooblikovanja inventivne, povezane, trajnostno usmerjene, kulturno osveščene družbe, kar bo omogočilo uresničitev ustvarjalnih, inovacijskih, ekonomskih in družbenih potencialov tega področja. Za doseganje teh ciljev je treba v Republiki Sloveniji uveljaviti kulturne strategije, ki izhajajo iz obstoječih rešitev in obenem vzpodbujajo razvoj, ter doseči posodobitve kulturno-političnega sistema, ki prinašajo višjo stopnjo medsektorske povezanosti in vključenosti kulture v trajnostne razvojne strategije. Prednostni razvojni ukrepi vključujejo tudi prenovo in izgradnjo javne kulturne infrastrukture, uvajanje novih tehnologij in sodobnih pristopov, vključno z digitalizacijo, vzpostavitev vzdržnega in stabilnega sistema financiranja, krepitev vključenosti prebivalstva v kulturno dogajanje, še posebej na področjih KUV in ljubiteljske kulture, razvoj občinstev in učinkovito mednarodno promocijo ter uveljavitev slovenske kulture.
ReNPK 2022–2029 skladno z 10. členom Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (Uradni list RS, št. 77/07 – uradno prečiščeno besedilo, 56/08, 4/10, 20/11, 111/13, 68/16, 61/17, 21/18 – ZNOrg in 3/22 – ZDeb; v nadaljnjem besedilu: ZUJIK) opredeljuje: »Nacionalni progam za kulturo je strategija kulturne politike, ki izhaja iz zgodovinsko doseženega položaja kulture, s katero se ugotovi vlogo kulture v razvoju Slovenije in slovenskega naroda ter javni interes zanjo, opredeli področja kulture, na katerih se zagotavljajo kulturne dobrine kot javne dobrine, in predvidi usmeritve na področju investicij v javno kulturno infrastrukturo. Sprejme se za obdobje najmanj osmih let. Na podlagi nacionalnega programa sprejme vlada akcijski načrt, s katerim za obdobje štirih let določi ukrepe (obseg in vrsto kulturnih dejavnosti), cilje, obseg sredstev in čas za njihovo uresničitev ter kazalce, po katerih se bo merilo njihovo doseganje.« Pri tem upošteva, da morajo razvojni cilji izhajati iz preteklih dosežkov, dolgoročno uveljavljenih sistemskih rešitev in premisleka o kulturnih temeljih naroda, ki so zagotavljali stabilnost kulturnega sektorja v preteklosti, še posebej v času epidemije COVID-19. Ta stabilnost mora biti zagotovljena tudi v prihodnje, zato ReNPK 2022–2029 ne prinaša prelomnih sistemskih novosti, temveč poskuša smiselno in konstruktivno nadgraditi tiste strukturne rešitve, ki so se že izkazale kot uspešne in pozitivne, ter jih dopolniti z nekaterimi novimi rešitvami in predlogi.
Kot prednostni razvojni cilji so na področju javnih zavodov v ReNPK 2022–2029 opredeljeni: krepitev vloge in zagotovitev trajnostnih pogojev za delovanje javnih zavodov kot temeljnih nosilcev slovenske kulture, z usmeritvami in cilji, ki so transparentni in usklajeni z vsakokratnim nacionalnim programom za kulturo, ob sočasnem zmanjšanju administrativne obremenjenosti ter zagotovitvi dolgoročnega stabilnega financiranja. Za optimalno izvajanje javne službe je na področju kulture ob stalnih zaposlitvah za nedoločen čas treba preiti k bolj prilagodljivim oblikam zaposlovanja, vezanim na mandat direktorja oziroma na določeno časovno obdobje. Zagotoviti je treba lažje prehajanje med delovnimi mesti in možnost prekvalifikacije v umetniških poklicih z beneficiranim stažem. Okrepiti je treba programsko in infrastrukturno povezovanje in spodbujati pretočnost znotraj javnega sektorja v kulturi na enotnem slovenskem kulturnem prostoru, s ciljem celovitega razvoja kulture ter dviga kakovosti, raznolikosti in dostopnosti kulturnih vsebin. S sprejetjem Zakona o zagotavljanju sredstev za določene nujne programe Republike Slovenije v kulturi (Uradni list RS, št. 73/19; v nadaljnjem besedilu: ZZSDNPK) in njegovo uveljavitvijo v proračunih 2021 in 2022 v mandatu ministra dr. Vaska Simonitija je omogočeno izvajanje nujnih investicij na področju javne kulturne infrastrukture.
Nadalje so v ReNPK 2022–2029 kot prednostni razvojni cilji na področju zasebnega sektorja opredeljeni še: poenostavitev postopkov programskih in projektnih razpisov za financiranje zasebnega sektorja, če izkazuje visoko kakovost in prednostno delovanje v javnem interesu na področju kulture, pa tudi zagotavljanje evropskih virov financiranja za njegovo delovanje.
Področje samozaposlenih v kulturi potrebuje celostne pristope, zato so v ReNPK 2022–2029 kot prednostni razvojni cilji opredeljeni: sistemska rešitev položaja samozaposlenih v kulturi, vključno z natančnejšo opredelitvijo kriterijev in številom upravičencev, uveljavitev pogojev, da se za kulturne projekte javnih zavodov in zasebnega sektorja v primeru nujnega najemanja zunanjih izvajalcev v načrtovane projekte ustrezno vključuje samozaposlene v kulturi. Prav tako je cilj vzpostavitev urejanja pravic in obveznosti samozaposlenih v digitalnem okolju z uporabo sodobnih tehnologij, ki vključuje preprostejše, učinkovitejše, preglednejše in za vse vpletene v postopke bolj funkcionalno uveljavljanje pravic ustvarjalcev ter temeljitejše spremljanje njihovega izpolnjevanja obveznosti, izboljšanje preglednosti ponudbe storitev ter uvedbo učinkovitejših procesov integracije nezaposlenih in samozaposlenih na trg delovne sile z ustvarjanjem in spodbujanjem delovnih možnosti in ustrezne štipendijske politike. Treba je doseči tudi večjo transparentnost pri pridobivanju in ugotavljanju upravičenosti do statusa samozaposlenega v kulturi.
Posebno, prednostno skrb je treba v globalnem evropskem prostoru nameniti slovenskemu jeziku, tudi njegovim številnim narečjem, kot temeljni identifikacijski točki naroda in vsem njegovim nosilcem, vključno s Slovenkami in Slovenci v zamejstvu in po svetu. Okrepiti je treba njihovo vlogo pri sooblikovanju slovenske kulture tako v domačem kot mednarodnem prostoru ter pri načrtovanju kulturne politike, če je mogoče, upoštevati enotni slovenski kulturni prostor. ReNPK 2022–2029 je usklajena tudi z Resolucijo o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2021–2025 (Uradni list RS, št. 94/21; v nadaljnjem besedilu: ReNPJP21–25).
Prednostni razvojni cilji po posameznih področjih znotraj kulturnega sektorja v Republiki Sloveniji narekujejo prenovo zakonodajnega okvira. Proučiti je treba ustreznost in možnost za pripravo celovitejše zakonske ureditve na področju zaposlovanja v kulturi, pri opredeljevanju razmerij financiranja javnih zavodov, katerih ustanoviteljice so lokalne skupnosti, na področju medijske zakonodaje, finančnih olajšav v primeru vlaganj v kulturo in vzpostavitve skladov za dodatna sredstva, namenjena kulturi. Do leta 2027, ko se izteče obdobje (so)financiranja nujnih programov na področju kulture s strani Republike Slovenije, določeno v ZZSDNPK, je treba opraviti evalvacijo njegovih učinkov in vzpostaviti podlage za morebitno nadaljevanje. MK si bo v sodelovanju z drugimi resorji in pristojnimi službami prizadevalo tudi za odpravo sive ekonomije in drugih nepravilnosti na področju kulture. Na področju varstva kulturne dediščine so predvidene prilagoditve zakonskih določb glede razpolaganja in upravljanja kulturnih spomenikov, delovanja službe za premično dediščino in muzeje ter sprejem podzakonskih aktov, nujnih za izvajanje namena zakona. Poskrbeti je treba za ohranitev jedrnih dejavnosti na področju knjigotrštva. Okrepiti je treba financiranje filma, knjige, vizualnih, glasbenih in intermedijskih umetnosti, ki so v primerjavi z močno institucionaliziranim gledališkim področjem izraziteje podvrženi tržnim zakonitostim. Proučiti je treba možnosti in učinke morebitnega predloga za zmanjšanje davka na dodano vrednost na višino 5 % za področje vizualnih umetnosti, kot velja za področje knjige.
Posebna skrb velja ohranjanju kulturne dediščine in njeni revitalizaciji s kulturnimi programi in vsebinami na enotnem slovenskem kulturnem prostoru, saj je zaradi krčenja sredstev v preteklem desetletju ta še posebej ranljiva in izpostavljena propadanju.
Kljub temu da se število medijev na različnih platformah v zadnjem obdobju povečuje, pa se na drugi strani znižujejo profesionalni standardi, zato bo ReNPK 2022–2029 namenjala posebno pozornost ustvarjanju pogojev za kakovostne medijske vsebine in povečevanje profesionalnih standardov. Veljavna medijska zakonodaja kljub večkratnim spremembam ne sledi zahtevam sodobnega časa, zato je prioriteta na področju medijev pripraviti povsem nova krovna zakona, ki urejata področje medijev in delovanje Radiotelevizije Slovenija (RTV Slovenija). Krepiti je treba vlogo javne radiotelevizije kot javnega servisa, ki ima za nalogo tudi krepitev slovenske nacionalne in kulturne identitete, hkrati pa mora s kakovostnim programom, okrepljenim s kulturnimi vsebinami, in raznovrstnostjo nagovarjati čim širšo paleto družbenih skupin. Celovitost, nepristranskost in resničnost informacij, h katerim je sicer zavezan vsak medij, še posebej pa mora k temu stremeti javni medijski servis, so pomembne za delovanje družbe, za presojo državljank in državljanov o dogajanjih v družbi, s tem pa se krepi tudi njihova sposobnost nadzora nad oblastjo. Ker področja medijev ni mogoče povsem prepustiti trgu, je treba v obdobju izvajanja nacionalnega programa za kulturo na različne načine spodbujati raznoliko in kakovostno novinarstvo, dajati podporo preiskovalnemu novinarstvu in hkrati vlagati v razvoj medijske pismenosti, da bi lahko v poplavi medijskih vsebin čim bolj prepoznavali in ločili resnične informacije od neresničnih in zavajajočih.
II. IZHODIŠČA ZA NACIONALNI PROGRAM ZA KULTURO 2022–2029
ReNPK 2022–2029 je smiselno nadaljevanje Resolucije o nacionalnem programu za kulturo 2014–2017 in predhodnih resolucij. Skladno s spremenjenimi okoliščinami in ugotovljenimi potrebami na področju kulture uvaja nekatere nove vsebine in smernice, ki odgovarjajo na izzive sedanjosti, ob čemer hkrati upošteva dosežene temelje v kulturnem sektorju in poskuša predvideti razvoj, prihodnja dogajanja in potrebe na področju kulture. ReNPK 2022–2029 izhaja iz trenutnega stanja v slovenski kulturi, upošteva veljavne nacionalne in evropske strategije ter priporočila, ob tem pa smiselno vključuje tudi nekatere še vedno pomembne cilje iz prejšnjih resolucij, ki so se izkazali kot dolgoročno zanesljivi ali so iz različnih razlogov ostali neuresničeni.
Zgodovina in pravne podlage
Že pred sprejetjem Resolucije o nacionalnem programu za kulturo (2004) je MK pripravilo več kulturno-političnih dokumentov: leta 1991 je minister dr. Andrej Capuder Skupščini Republike Slovenije predložil Nekaj izhodišč za kulturni razvoj Slovenije, v katerih je poudaril, da naj slovenski nacionalni program izhaja iz »jasnih strokovnih kriterijev, iz evropske primerljivosti, vendar tako, da bo varoval slovensko kulturno in nacionalno identiteto«.1 Sledila je Resolucija o kulturi, ki jo je istega leta pripravil Odbor za kulturo Državnega zbora Republike Slovenije in ki je že opredelila prvine kulturne politike, vključno z zahtevo po oblikovanju ReNPK; leta 1994 je bil sprejet Zakon o uresničevanju javnega interesa na področju kulture (Uradni list RS, št. 75/94 – ZUJIPK), ki je uzakonil sistem odločanja in organiziranosti v kulturi, kulturno-politične cilje pa je prepustil Nacionalnemu programu za kulturo, ki ga je določil v 7., 8. in 9. členu, z naslednjo opredelitvijo: »Nacionalni kulturni program določa temelje kulturne politike in opredeljuje obseg dejavnosti na področju kulture, ki se financira oziroma sofinancira iz državnega proračuna in iz drugih javnih ter zasebnih sredstev.«
Prvi nacionalni program za kulturo, ki ga je potrdila Vlada Republike Slovenije, je bil pripravljen v mandatu ministra za kulturo mag. Rudija Šelige, ki je takrat opozoril, da naj nacionalna kulturna politika pospešuje »nepristranski in uravnoteženi soobstoj različnih oblik, stilov in miselnih tokov znotraj sodobne kulturne produkcije. Vendar pa kulture ni mogoče usmerjati, določati ali nadzirati; država z nacionalnim kulturnim programom opredeljuje javni interes na področju kulture, pri tem pa se distancira od njenih idejnih in estetskih sestavin, kulturnih procesov in umetniških stvaritev. Z državnim financiranjem jo le selektivno podpira, predvsem pa vpliva na distribucijo tako selekcioniranih del.« In nadaljeval, da »kultura je in mora ostati vrednostno središče slovenske narodne in nacionalne skupnosti, identifikacijska in konstitutivna točka, okoli katere se zbira vse, kar v najširšem duhovnem in materialnem smislu počnemo, vemo o samem sebi ali mislimo, da vemo, torej kot prostor samozavedanja, samoizražanja, kritičnega mišljenja, tudi seveda kritične avtorefleksije, še zlasti pa vizij in načrtovanja prihodnosti.«2
Prvi slovenski program za kulturo je bil v Državnem zboru Republike Slovenije sprejet 27. februarja 2004, ko je ta potrdil Resolucijo o nacionalnem programu za kulturo 2004–2007; sledili sta mu še dve sprejetji temeljnega strateškega dokumenta, in sicer za obdobji 2008–2011 in 2014–2017. Že prvi strateški dokument na področju kulture je za temeljne prvine sodobnih evropskih kulturnih politik prepoznal: svobodo izražanja in ustvarjanja, kulturni pluralizem ter razvit sistem varovanja lastne identitete in kulturne dediščine, ob tem pa poudaril takratno ambicijo slovenske kulture po odprtosti v prihodnost ter umeščenosti v skupni evropski kulturni prostor, ki je predstavljal možnost in izziv za lastno ustvarjalnost ter varovanje narodnih posebnosti.
V obdobju izvajanja Resolucije o nacionalnem programu za kulturo 2014–2017 je Državni zbor Republike Slovenije 20. oktobra 2016 sprejel Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo ZUJIK-F (Uradni list RS, št. 68/16), ki je na novo opredelil obdobje izvajanja nacionalnega programa za kulturo ter spremljanje izvajanja ukrepov in poročanje. Razlogi za to spremembo so izhajali iz praktičnih izkušenj uresničevanja strategije in vsebinskih vprašanj do tedaj sprejetih nacionalnih programov za kulturo. Ugotovljeno je bilo, da so štiri leta prekratko obdobje za uresničitev investicij in sprememb zakonodaje. Tako ZUJIK od leta 2016 v 10. členu določa, da se sprejme »za obdobje najmanj osmih let« in da: »Na podlagi nacionalnega programa sprejme vlada akcijski načrt, s katerim za obdobje štirih let določi ukrepe (obseg in vrsto kulturnih dejavnosti), cilje, obseg sredstev in čas za njihovo uresničitev ter kazalce, po katerih se bo merilo njihovo doseganje.«
Poleg tega Vlada Republike Slovenije poroča Državnemu zboru Republike Slovenije o izvajanju nacionalnega programa za kulturo vsaki dve leti, in ne več vsako leto, kot je veljalo do leta 2016.
Ob izteku Resolucije o nacionalnem programu za kulturo 2014–2017 je MK začelo pripravo Resolucije o nacionalnem programu za kulturo 2018–2025 ter opravilo javno razpravo, vendar je bil zaradi nenaklonjenih odzivov javnosti novembra 2017 postopek ustavljen v medresorskem usklajevanju.
Oblikovanje ReNPK 2022–2029
Oblikovanje dokumenta se je ponovno začelo v letu 2019 z imenovanjem Strokovne komisije za pripravo nove Resolucije o nacionalnem programu za kulturo 2020–2027 (28. 6. 2019) (v nadaljnjem besedilu: ReNPK 2020–2027) v sestavi mag. Petra Culetto (predsednica), Jadranka Plut (vodja projekta), mag. Igor Teršar, Zoran Pistotnik in Aleš Novak.
Ob začetku priprave ReNPK 2020–2027 je MK oblikovalo deset kulturno-političnih ciljev za čas izvajanja novega programa: (1) zagotavljanje pogojev za umetniško ustvarjanje ter razvoj področja kulture in njenih potencialov, (2) oblikovanje učinkovitih mehanizmov javnega financiranja kulturnih dejavnosti in mehanizmov nadzora za spremljanje učinkov financiranja ter drugih ukrepov kulturne politike, (3) digitalizacija in virtualizacija kulturnih vsebin, (4) mednarodna prepoznavnost Slovenije z uveljavljanjem domače ustvarjalne produkcije in ustvarjalcev, (5) spodbujanje razvoja umetnostne kritike in prisotnosti kulture v vseh medijih, spodbujanje razvoja medijske krajine z zagotavljanjem pluralnosti in verodostojnosti vsebin ter neodvisnosti, profesionalnosti in kakovosti novinarstva, (6) zagotavljanje dostopnosti kakovostnih kulturnih vsebin in vključevanje vseh državljank in državljanov v kulturno življenje, (7) vodenje vključujočega dialoga z vsemi pomembnimi stebri v kulturi, (8) ohranjanje kulturne dediščine ter razvoj kulturne podobe Slovenije in slovenskega jezika, (9) urejanje statusa samozaposlenih ustvarjalcev v kulturi, (10) razvoj KUV in izobraževanja o vseh umetniških zvrsteh na vseh ravneh izobraževalnega sistema in medsektorsko povezovanje z drugimi sektorji.
Ministrstvo je v sodelovanju s skupino moderatorjev, ki delujejo pod okriljem projekta Ministrstva za javno upravo Inovativen.si, organiziralo niz javnih delavnic3 za sooblikovanje izhodišč za nov nacionalni program za kulturo, in sicer: nove oblike sodelovanja med javnim, nevladnim, zasebnim sektorjem in samostojnimi ustvarjalci v kulturi (7. in 19. junij 2019, MK, Ljubljana), digitalizacija (20. junij 2019, Layerjeva hiša, Kranj ter 6. september 2019, Galerija Simulaker, Novo mesto), decentralizacija (21. junij 2019, Slovensko narodno gledališče Maribor ter 4. julij 2019, Cankarjev dom, Ljubljana), delavnica z delovnima skupinama za trajni dialog z nevladnimi organizacijami in samozaposlenimi v kulturi (10. september 2019, MK, Ljubljana), nove oblike sodelovanja med javnim, nevladnim, zasebnim sektorjem in samostojnimi ustvarjalci v kulturi (28. avgust 2019, Gledališče Koper) ter prenova razpisnih mehanizmov v kulturi (11. oktober in 21. november 2019, MK, Ljubljana).
Na podlagi 11. člena ZUJIK je bil v postopek priprave izhodišč vključen tudi Nacionalni svet za kulturo, ki je uvodna vsebinska izhodišča prvič obravnaval na 2. seji 25. novembra 2019.
Po odstopu Vlade Republike Slovenije pod vodstvom predsednika Marjana Šarca in nastopu nove Vlade Republike Slovenije pod vodstvom predsednika Janeza Janše je 13. marca 2020 mandat ministra za kulturo prevzel dr. Vasko Simoniti. ReNPK 2020–2027 je kot interno gradivo od predhodnega ministra za kulturo mag. Zorana Pozniča prejel v sklopu primopredaje 16. marca 2020. Ker je osnutek gradiva pripravljala posebej imenovana strokovna komisija in strokovne službe MK niso bile neposredno vključene, je bil prevzeti osnutek predan v pregled strokovnim službam ministrstva; te so podale številne pripombe in izrazile potrebo po jasnejši uskladitvi predlaganih izhodišč v dokumentu z obstoječo zakonodajo. Svoje pripombe so posredovale do začetka poletja 2020. Ker je prvemu valu epidemije COVID-19 jeseni 2020 sledil drugi val, ki je še dodatno pokazal različne stopnje ranljivosti določenih kulturnih področij, spremenil pogoje za njihovo delo, razmerja med njimi ter načine predstavitve in komunikacije izvajalk in izvajalcev z javnostjo, se je tudi MK intenzivno vključilo v pripravo evropskih strategij za sanacijo posledic epidemije COVID-19 na področju kulture, zlasti v okviru NOO, ki bo omogočil sanacijo kulturnega sektorja po epidemiji z nepovratnimi evropskimi sredstvi, namenjenimi neposredno kulturni dejavnosti, v dodatni višini 86,9 milijona evrov. Zato se je dokončna priprava osnutka ReNPK 2020–2027 zadržala, da se je tako v okviru NOO kot kohezijske perspektive 2021–2027 na novo določilo prednostne cilje na področju slovenske kulture. Predelani dokument ReNPK 2022–2029 upošteva novonastalo situacijo v kulturnem sektorju zaradi posledic epidemije COVID-19 in je usklajen tako z načrtovanimi rešitvami za okrevanje in razvoj v okviru kohezijskih programov kot tudi z veljavnimi zakonodajnimi podlagami na področju kulture v Republiki Sloveniji. Kulturno-politični cilji v tem dokumentu tako upoštevajo tudi vsebine, za katere se bodo izvajali ukrepi v okviru kohezijske politike, predvsem pa dvig proračunskih sredstev, namenjenih kulturi, v času mandata ministra dr. Vaska Simonitija.
Nacionalni program za kulturo 2022–2029 – pripravo in oblikovanje končnega besedila je koordinirala državna sekretarka na MK dr. Ignacija Fridl Jarc – je bil 27. 8. 2021 predan predsednici Nacionalnega sveta za kulturo Uršuli Cetinski. Nacionalni svet za kulturo je do 10. 9. 2021 podal svoje pripombe. Zatem je bil osnutek dokumenta od 17. 9. do 17. 10. 2021 v javni obravnavi. Na osnutek Resolucije o Nacionalnem programu za kulturo 2022–2029 (takrat naslovljen kot Resolucija o Nacionalnem programu za kulturo 2021–2028) je prispelo 38 odzivov. Skoraj vsi so pohvalili pripravo strateških usmeritev kulturne politike, pripombe pa so se pretežno nanašale na dejavnost knjižnic, muzejev, pristojnosti lokalnih skupnosti pri varovanju kulturne dediščine, urejanje položaja samozaposlenih v kulturi ter subvencioniranje izvirnih avtorskih in prevodnih del. Velik del pripomb je vseboval predloge, ki niso bili splošno strateški, marveč so se nanašali na posamične zadeve; te pripombe bodo skladno z drugim odstavkom 10. člena ZUJIK lahko upoštevane v akcijskem načrtu, kot ga predstavlja tudi vsakokratni proračun MK in s katerim se za štiri leta določijo ukrepi (obseg in vrsta kulturnih dejavnosti), cilji, obseg sredstev in čas za njihovo uresničitev ter kazalci, po katerih se bo merilo njihovo doseganje.
Trenutne okoliščine delovanja v kulturi
Z marcem 2020 je bila tudi v Sloveniji razglašena epidemija bolezni COVID-19, ki je zaradi ukrepov, enako kot v Evropi in po svetu, otežila delovanje kreativnega in kulturnega sektorja. Avtorji poročila Cultural and creative sectors in post-COVID-19 Europe,4 ki je bilo izdelano za Evropski parlament, ugotavljajo, da so zajezitveni ukrepi za preprečevanje širjenja bolezni COVID-19 kulturni in kreativni sektor prizadeli po treh poteh – zaradi zaustavitve oziroma omejevanja nenujnih storitev, mednarodne mobilnosti in družabnega življenja.
Epidemija je močno skrčila muzejsko in galerijsko dejavnost. Raziskovalni podatki SURS5 kažejo, da se je v letu 2020 število razstav v muzejih in galerijah v primerjavi z letom 2019 zmanjšalo za več kot tretjino, število obiskovalcev razstav pa za skoraj dve tretjini. V vseh 93 muzejih, ustanovah z muzejskimi zbirkami in galerijah, zajetih v raziskovanje, je v letu 2020 delalo 1.035 zaposlenih oseb (v letu 2019: 1.048) in 1.629 zunanjih sodelavcev (v letu 2019: 2.014). Medtem ko se je v obdobju 2019–2020 število redno zaposlenih zmanjšalo minimalno, se je število zunanjih sodelavcev zmanjšalo za 20 %.
Tudi kulturne ustanove, ki se ukvarjajo z odrsko dejavnostjo, tj. z izvajanjem gledaliških, glasbenih, plesnih in drugih kulturnih dogodkov, so imele v letu 2020 upad prireditev, obiskovalcev in zunanjih sodelavcev, med katerimi lahko utemeljeno domnevamo, da jih največ deluje v kulturi. Na odrih kulturnih domov, gledališč in glasbenih ustanov v Sloveniji je bilo v letu 2020 izvedenih 11.222 kulturnih prireditev, ki si jih je ogledalo približno 1,5 milijona obiskovalcev. V primerjavi z letom 2019 predstavlja to 55 % manj prireditev in skoraj 70 % manj gledalcev. Oboje je tesno povezano z upadom prihodkov organizatorjev kulturnih prireditev pa tudi umetnikov in drugih zunanjih sodelavcev, ki so neposredno ali posredno vključeni v odrsko produkcijo. Samo prihodki od vstopnic so se leta 2020 v primerjavi z letom prej zmanjšali za skoraj 70 % (s 16,3 milijona evrov na 5,3 milijona evrov), število zunanjih sodelavcev pa za tretjino.
Učinek zajezitvenih ukrepov se je v kulturi izrazil tudi v iskanju alternativnih načinov doseganja občinstva pri kulturnih organizacijah in večjem povpraševanju po digitalnih kulturnih vsebinah pri prebivalstvu.6 Podatki SURS kažejo, da so slovenski muzeji in galerije leta 2020 objavili 185 e-razstav, kuratorsko oblikovanih in vsebinsko zaključenih celot, posebej narejenih in objavljenih za virtualni prostor, v ustanovah z odrsko dejavnostjo pa so poleg običajnih prireditev za splet pripravili še 3.974 e-prireditev.
Po podatkih mednarodne raziskave Enumerate,7 ki občasno (zadnja je bila izvedena leta 2017) spremlja stanje glede digitalizacije kulturnih vsebin in njihove spletne dostopnosti v muzejih, knjižnicah, arhivih in sorodnih ustanovah v evropskih državah, bi bilo treba digitalizirati še približno 50 % vsebin analognih zbirk (10 % je že digitaliziranih, 40 % pa jih ne bi bilo smiselno digitalizirati).8 Nekaj boljše je stanje v slovenskih institucijah,9 ki ocenjujejo, da bi morale digitalizirati še približno 40 % vsebin svojih zbirk. Institucije imajo v svojih zbirkah poleg analognih tudi izvorno digitalne vsebine, zato je kljub nizki stopnji digitalizacije prvotno analognih vsebin splošni javnosti prek spleta dostopnega več gradiva: podatki za vse sodelujoče države skupaj kažejo, da je za splošno rabo dostopnih prek spleta 36 % vsebin zbirk. Slovenske institucije, ki so sodelovale v tej raziskavi, pa so poročale, da je na spletu za splošno rabo na razpolago v povprečju 33 % vsebin njihovih zbirk.
Digitalna dostopnost kulturnih vsebin je na drugi strani povezana tudi s splošnimi digitalnimi spretnostmi uporabnikov, ki se po podatkih Poročila o razvoju 202110 v Sloveniji precej razlikujejo med starostnimi skupinami: po podatkih Eurostata za leto 2019 imajo mladi (16–19 let) v Sloveniji višjo raven digitalnih spretnosti kot vrstniki v povprečju EU. Digitalne spretnosti širše populacije (16–74 let) pa so približno v sredini držav EU, a precej za najboljšimi, zlasti pri starejših in nizko izobraženih, zato bodo lahko imele določene skupine prebivalcev vse večje težave pri vključevanju v družbo. V Sloveniji je imelo vsaj osnovne digitalne spretnosti leta 2019 33 % prebivalcev, starih 55–64 let, in 16 % prebivalcev, starih 65–74 let. Glede na izobrazbo je imelo tovrstne spretnosti 32 % prebivalcev z nizko izobrazbo, 47 % prebivalcev s srednješolsko izobrazbo in 90 % prebivalcev s terciarno izobrazbo. Poročilo poudarja, da se je pomen digitalnih spretnosti po izbruhu bolezni COVID-19 s pospešeno digitalizacijo na vseh področjih življenja in pri delu povečal, zato bi bilo treba okrepiti vlaganja države v razvoj digitalnih spretnosti odraslih, razvijati izobraževalne programe ter spodbujati in omogočati vključevanje odraslih vanje.11 Tem spoznanjem sledita tudi Strateški svet za digitalizacijo, z ustanovitvijo katerega se je na 198. dopisni seji 10. 4. 2021 seznanila Vlada Republike Slovenije, in imenovanje Marka Borisa Andrijaniča za ministra, pristojnega za digitalizacijo, ki je bil v Državnem zboru potrjen 16. julija 2021.
Iz podatkov evropskega statističnega urada Eurostat, ki jih povzemamo po poročilu Cultural and creative sectors in post-COVID-19 Europe,12 je razvidno, da se je v času prve ustavitve javnega življenja – v prvem četrtletju 2020 – zmanjšala gospodarska aktivnost v vseh nefinančnih sektorjih, razen v informacijskih in komunikacijskih dejavnostih. Največji upad so zabeležili v štirih skupinah dejavnosti:
– trgovina, vzdrževanje in popravila motornih vozil,
– promet in skladiščenje,
– gostinstvo ter
– kulturne, razvedrilne in rekreacijske dejavnosti.
V prvem četrtletju 2020 se je BDP v EU zmanjšal za 3,3 %, v drugem četrtletju pa še za 11,4 %. Kulturne, razvedrilne in rekreacijske dejavnosti so bile v drugem četrtletju 2020 med najbolj prizadetimi z vidika zmanjšanja števila zaposlenih in bruto dodane vrednosti. Večji upad je bil samo še v trgovinski dejavnosti.13 Nato je – po sproščanju zaščitnih ukrepov maja 2020 – večina dejavnosti začela okrevati, razen gostinstva (in turizma nasploh) ter kulturnih, razvedrilnih in rekreacijskih dejavnosti.14
Tudi v Sloveniji je bil po poročanju Urada za makroekonomske analize in razvoj (UMAR)15 vpliv epidemije COVID-19 na gospodarsko aktivnost (v drugem valu epidemije) zelo izrazit v storitvenih dejavnostih. Največji upad dodane vrednosti je bil v razvedrilnih (katerim je prišteta tudi kultura), športnih, rekreacijskih in osebnih storitvah, predvsem zaradi njihovega zaprtja oziroma omejenega delovanja v času najstrožjih omejitev spomladi 2020, v zadnjih mesecih leta ter v začetku aprila 2021 zaradi ohranitve določenih omejitvenih ukrepov fizičnega distanciranja in nošenja mask ter samozaščitnega obnašanja. Na podlagi UMAR-jeve napovedi gospodarskih gibanj16 spomladi 2021 naj bi storitve, ki jih je epidemija bolj prizadela, začele okrevati v istem letu in bi večinoma svojo predkrizno raven dosegle do leta 2023.
Vlada Republike Slovenije je k ukrepom za zamejitev širjenja bolezni COVID-19 na področju kulturnih dejavnosti pristopila z metodo področnega reševanja posameznih kulturnih dejavnosti, tako da jih ni povsem zaprla, temveč je omogočala spremenjene oblike in načine delovanja. Zato je v letu 2020 izplačala vsa v proračunu MK načrtovana programska sredstva, če so bili projekti izvedeni v prilagojeni ali digitalni obliki, in sicer tako javnemu kot zasebnemu sektorju.
Prav tako so imeli subjekti, ki delujejo na področju kulture, možnost prejemanja interventnih sredstev, namreč s prejemanjem 80 % nadomestila plač ali temeljnega mesečnega dohodka za samozaposlene in samostojne podjetnike v kulturi, lahko pa so bili oproščeni tudi plačila prispevkov za socialno varnost. V letu 2020 so subjekti s področja kulture po zbranih podatkih črpali za 68,5 milijona interventnih sredstev. Za dodatno okrevanje kulturnega sektorja se uveljavlja tudi bon za izboljšanje gospodarskega položaja na področju potrošnje v gostinstvu, turizmu, športu in kulturi, ki ga lahko prejemniki med drugim uporabijo za kulturne dejavnosti, kot so:
47.610 | Trgovina na drobno v specializiranih prodajalnah s knjigami |
59.140 | Kinematografska dejavnost |
82.300 | Organiziranje razstav, sejmov, srečanj |
85.520 | Izobraževanje, izpopolnjevanje in usposabljanje na področju kulture in umetnosti |
90.010 | Umetniško uprizarjanje |
90.020 | Spremljajoče dejavnosti za umetniško uprizarjanje |
90.040 | Obratovanje objektov za kulturne prireditve |
R91.020 | Dejavnost muzejev |
R91.040 | Dejavnost botaničnih in živalskih vrtov, varstvo naravnih vrednot |
Spremenjeni pogoji za delovanje kulturnih dejavnosti v Republiki Sloveniji, zlasti v prvem in drugem valu epidemije bolezni COVID-19, so pokazali, da so potrebni nujni premiki na področju digitalizacije kulturnih vsebin in delovanja celotnega kulturnega sektorja, okrepitev javnih zavodov s tehnično in programsko opremo, sprememba dosedanjih prostorskih rešitev za kulturno udejstvovanje ter prenova modelov komuniciranja s prejemniki kulturnih dobrin. Prav tako se je zaradi omejenega prehajanja območij, tako znotraj regij Republike Slovenije kot med državami EU, pokazala potreba po decentralizaciji kulturnih dejavnosti, njihovega delovanja in izvajanja dogodkov, njihovi teritorialni razpršenosti in krepitvi kulturne ponudbe na regionalni in lokalni ravni, vzpostavitvi novih kulturnih prizorišč in oživljanju kulturne dediščine na celotnem ozemlju Republike Slovenije in širše, znotraj enotnega slovenskega kulturnega prostora.
Epidemija bolezni COVID-19 je pokazala določene prednosti institucionaliziranega, javno financiranega modela kulture v Republiki Sloveniji v primerjavi z drugimi evropskimi državami, saj je velik delež kulturnega sektorja kljub zaprtju od države prejemal vsa sredstva za svoje delovanje, prav tako so ansambli z vajami ohranjali ustvarjalno kondicijo. Vsi, ki v tem času niso mogli delovati, so bili deležni interventnih ukrepov čakanja na delo, nadomestila plač v višini 80 %, oprostitve plačila socialnih prispevkov ali prejemanja temeljnega mesečnega dohodka v mesečni višini 700 evrov. Zato bo prehod k ponovni oživitvi dejavnosti lažji kot v državah, v katerih je delež BDP, namenjen kulturi, precej nižji od 0,6 %, ki velja za Slovenijo, saj subjekti, ki delujejo na področju kulture pri nas, zaradi morebitne insolventnosti niso bili prisiljeni v množično odpuščanje ali trajno zaprtje.
Poleg posledic bolezni COVID-19 kulturne dejavnosti v Sloveniji še vedno čutijo posledice finančne krize po letu 2008. Po rasti proračunskih sredstev za področje kulture v prvem mandatu ministra dr. Vaska Simonitija (2004–2008) je v obdobju 2009–2012 nastopilo obdobje njihovega zmanjševanja. Leta 2017, ob koncu izvajanja Resolucije o nacionalnem programu za kulturo 2014–2017, je Slovenija za kulturne storitve namenila 277,8 milijona evrov oziroma 0,6 % BDP. Podatek 0,6 % BDP velja tudi za leto 2019, kar nas sicer uvršča med države, ki so nad povprečjem EU-28 (ta je 0,4 %), vendar se je odstotek BDP za kulturne storitve v Sloveniji v obdobju 2008–2017 zlagoma zmanjševal. Tudi zasebna vlaganja v kulturo so skromna in organizacijam v kulturi ne omogočajo pomembnejšega izboljšanja finančnega stanja.
Večletna odsotnost finančnih razvojnih vlaganj je privedla do poslabšanja pogojev za delo, dotrajane infrastrukture in slabe tehnične in tehnološke opremljenosti izvajalcev, na mnogih področjih pa je opazen tudi razvojni zaostanek pri uvajanju digitalizacije in dostopnosti kulturnih vsebin. Zaradi več kot desetletje trajajočih finančnih omejitev je tudi javna kulturna infrastruktura slabo vzdrževana, finančnih vložkov v posodobitev ali nakup tehnične opreme je malo, pri novogradnjah pa je zaostanek še večji. Znižanje programskih sredstev je na mnogih področjih povzročilo erozijo kakovosti, pestrosti in dostopnosti kulturnih vsebin.
V letu 2020 je MK financiralo 73 javnih zavodov: 28 javnih zavodov, katerih ustanoviteljica je država, ter 45 javnih zavodov, katerih ustanoviteljice so lokalne skupnosti. Današnje stanje je posledica postopnega prenašanja vse več finančnih obveznosti z lokalnih skupnosti na državo. Leta 1989 je država sicer redno financirala 68 javnih zavodov, pri tem pa je treba upoštevati še dejstvo, da je bil takrat današnji ZVKDS razdeljen na 7 zavodov ter restavratorski center. Z leti se je povečevalo tudi število zaposlenih. Skupna sredstva so med leti nihala, od leta 2000 do 2009, ko je bil delež proračuna MK nad 2 % državnega proračuna, so naraščala. Leta 2009, ko je bil delež proračuna MK rekordnih 2,2 %, so tudi sredstva za javne zavode dosegla najvišjo vrednost, 112,5 milijona evrov (55 % celotnega proračuna). Od leta 2010 do 2015 so upadala, leta 2016 so začela znova nekoliko naraščati. Leta 2017 je bilo za delovanje javnih zavodov namenjenih dobrih 103 milijone evrov, kar je predstavljalo približno 67 % celotnega proračuna MK. Od tega je bila večina financiranja (približno 70 %) namenjena plačam (kot tudi že vsaj od leta 2008). Razlogov za občutnejšo rast odstotka sredstev v obdobju 2016–2017, ki jih je ministrstvo namenilo za javne zavode, je več: v letih 2016 in 2017 so se v skladu z dogovoroma med vlado in sindikati v javnem sektorju postopno začeli odpravljati varčevalni ukrepi na področju plač. Znatno povečanje sredstev je nato sledilo v letu 2020, ko so sredstva za javne zavode znašala 117 milijonov evrov, ter predvsem v letu 2021, ko je ministrstvo razpolagalo z rekordnim proračunom v zgodovini v višini 238 milijonov evrov. V letu 2021 je ministrstvo v javnih zavodih znatno povečalo predvsem sredstva za nakup najnujnejše opreme in investicijsko vzdrževanje. Javni zavodi imajo poleg državnega (ali lokalnega) proračuna tudi druge vire prihodkov. MK večinsko financira tako nacionalne (približno 80 % celotnega njihovega prihodka) kot občinske javne zavode (približno 60 % njihovega celotnega prihodka). Javni zavodi si bodo šele z načrtnim zvišanjem investicijskih sredstev v spremembah proračunov 2021 in 2022 in uveljavitvijo ZZSDNPK opomogli od varčevalnih ukrepov, ki so bili uvedeni kot odziv na finančno krizo. V zadnjih letih se je povečala tudi njihova administrativna obremenjenost, to pa še dodatno zmanjšuje njihovo ustvarjalnost.
Ob tem se je ne glede na majhno rast prebivalstva v Sloveniji močno povečal delež samozaposlenih v kulturi s pravico do vpisa v razvid, in sicer s 1803 oseb v letu 2015 na 3258 oseb konec leta 2020, kar predstavlja več kot 80-odstotno povečanje. Zviševalo se je tudi število samozaposlenih v kulturi s pravico do plačila prispevkov za socialno varnost, in sicer se je v samo pet letih povečalo za več kot 30 % (s 1825 oseb leta 2016 na 2405 oseb v letu 2020). S tem so se občutno povečevala tudi proračunska sredstva, namenjena za plačilo prispevkov za samozaposlene v kulturi (s 6,6 milijona v letu 2015 na 10,2 milijona v letu 2020). Prav tako se je intenzivno povečevalo število društev oziroma zavodov, ki imajo status nevladne organizacije v javnem interesu na področju kulture. V prvem desetletju (2000–2010) je imelo status 143 pravnih subjektov, ki delujejo na področju kulture. V drugem desetletju (2011–2020) je status dobilo kar 529 pravnih subjektov, to pomeni skoraj 4-kratno povečanje tistih, ki imajo status nevladne organizacije v javnem interesu na področju kulture. Na dan 1. maja 2021 je bilo v register vpisanih 696 društev oziroma zavodov, ki imajo status nevladne organizacije v javnem interesu na področju kulture, od tega samo 11 takih, ki imajo status od leta 2000. Obe dejstvi, tako skoraj podvojitev števila samozaposlenih, ki so vpisani v razvid delujočih v kulturi, kot 4-kratno povečanje števila nevladnih organizacij v javnem interesu na področju kulture, kažeta neselektivnost pri podeljevanju statusov na področju kulture. S takšno strategijo postaja MK socialni korektiv, namesto da bi skrbelo in spodbujalo ustvarjalnost in podpiralo kakovost umetniškega ustvarjanja. Tako izrazito povečanje števila zainteresiranih deležnikov na sredstva v proračunu ministrstva postaja finančno nevzdržno, saj prihaja do drobljenja sredstev in zato zniževanja produkcijske kakovosti, zato je treba področje samozaposlenih v kulturi in nevladnih organizacij v javnem interesu na področju kulture analizirati in določiti natančnejša merila za pridobitev statusa.
Med področji kulture so prisotna tudi druga nesorazmerja, ki jih je treba ustrezno rešiti. V primerjavi z močno institucionalizirano gledališko dejavnostjo so v slabšem položaju zlasti knjižno, filmsko in likovno področje, saj je poklicna dejavnost znotraj teh panog skoraj v celoti prepuščena delu na trgu, delovanju v okviru nevladnih organizacij in samozaposlenim v kulturi, zato je bilo in je treba ta področja zaradi večje stopnje ogroženosti v času bolezni COVID-19 in po njej finančno okrepiti. S krčenjem in preobrazbo medijskega prostora se zmanjšuje tudi vloga umetnostne kritike in refleksije, ki je nujna za strokovno ovrednotenje pomena in kakovosti umetniškega ustvarjanja in drugih dosežkov na področju kulture.
V zadnjih desetletjih se krepi tudi povezanost kulture z drugimi področji, zlasti z znanostjo in izobraževanjem, kultura je vse pomembnejši spodbujevalec turizma, s tem pa tudi gospodarstva. Pri pridobivanju sredstev iz evropskih podpornih mehanizmov in učinkovitosti njihovega črpanja je bil s potrditvijo slovenskega NOO na področju kulture že dosežen vidni napredek, vendar je treba učinkovitost še okrepiti, prav tako pri uveljavljanju slovenske kulture v mednarodnem okolju.
Javnofinančne okoliščine, ki so se vzpostavile ob nastopu gospodarske krize leta 2008, so za več kot desetletje zaznamovale in osiromašile slovensko kulturo. Posledice varčevalnih ukrepov pomembno vplivajo na uresničevanje javnega interesa na področju kulture, tako v javnem kot zasebnem sektorju. Po obdobju delnih sanacijskih in popravljalnih ukrepov sta zdaj potrebna skupen premislek ter izvedba potrebnih sistemskih sprememb, zlasti glede možnosti za posodobitev nekaterih mehanizmov za zasebna vlaganja v kulturo, razvoja novih občinstev ter večje vključenosti prebivalstva v kulturo, natančnejše opredelitve statusa izvajalcev kulturnih programov, vključno s samozaposlenimi v kulturi, posodobitve javnega sektorja v kulturi, infrastrukturnega razvoja ter razvoja novih vsebinskih potencialov, ki so povezani s tehnološkim in družbenim razvojem. Doslej sprejeti ukrepi so v najboljšem primeru ohranjali doseženo raven slovenske kulture, s to strategijo in načrtovanimi ukrepi pa je treba v naslednjem obdobju spodbuditi in omogočiti že dalj časa pričakovan razvojni preboj in uveljavitev družbenega pomena slovenske kulture, kar je glavni prednostni cilj te resolucije.
Razvojni potenciali kulture
Uveljavlja se razumevanje o pomembnosti razvojnih potencialov kulture. Po podatkih Evropske komisije to področje sodi med pomembnejše tvorce novih delovnih mest, gospodarske rasti ter vključujoče in trajnostne družbe znanja: »… v skupnem interesu vseh držav članic je, da se v celoti izkoristijo možnosti izobraževanja in kulture kot gonilne sile za ustvarjanje delovnih mest, socialno pravičnost, aktivno državljanstvo, pa tudi kot sredstvo za izražanje identitete Evrope v vsej njeni raznolikosti. Zaradi tega je še bolj pomembno, da je načrtovanje razvoja tega področja pravočasno, strokovno in povezano.«17
Mesta, ki vlagajo v kulturo, privabijo več delovnih mest in človeškega kapitala kot druga primerljiva mesta, kot se je pokazalo pri Obzorniku kulturnih in ustvarjalnih mest18, ki ga je razvilo Skupno raziskovalno središče19. Na podeželskih območjih obnova in izboljšanje kulturne in naravne dediščine prispevata k potencialu rasti in trajnosti. Celostno upravljanje kulturnih in naravnih dobrin spodbuja ljudi k odkrivanju in ukvarjanju z njimi. Regionalno in evropsko teritorialno sodelovanje ustvarjata rast in delovna mesta ter spodbujata Evropo kot destinacijo, tudi prek makroregionalnih kulturnih poti. Kultura pozitivno vpliva tudi na ustvarjanje novih delovnih mest, rast in krepitev zunanje trgovine. Na evropski ravni je zaposlovanje v kulturnem sektorju v obdobju 2011–2019 postopoma naraščalo in leta 2019 doseglo 7,4 milijona zaposlenih, presežek v trgovini s kulturnimi dobrinami pa je 3,7 milijarde evrov20. Smiselno je spodbujati inovacije, to potrjujejo številni primeri dobrih praks iz tujine, denimo na področju ustvarjalnih vozlišč, v katerih sodelujejo, se povezujejo in soustvarjajo samostojni ustvarjalci in prebivalci.
Center OECD za raziskave in inovacije na področju izobraževanja poskuša kot inovativno področje spodbuditi učenje ustvarjalnega in kritičnega mišljenja, h kateremu lahko prispeva umetnost v smislu potrebnega širjenja in uporabe na vseh ravneh izobraževanja in usposabljanja.21
Evropska komisija je Evropskemu parlamentu, Evropskemu svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij maja 2018 posredovala Novo evropsko agendo za kulturo22, s katero se je odzvala na poziv evropskih voditeljev, naj se s kulturo in izobraževanjem doseže več za ustvarjanje bolj povezane družbe in podobo privlačne EU. Njen cilj je izkoristiti celoten potencial kulture za pomoč pri vzpostavitvi bolj vključujoče in pravične Unije, ki podpira inovacije, ustvarjalnost ter trajnostna delovna mesta in rast: »Evropa se po hudi finančni krizi spopada z naraščajočimi socialnimi neenakostmi, raznolikimi populacijami, populizmom, radikalizacijo in terorističnimi grožnjami. Nove tehnologije in digitalna komunikacija preoblikujejo družbo s spreminjanjem življenjskih slogov, vzorcev porabe in razmerij moči v gospodarskih vrednostnih verigah. V teh spreminjajočih se razmerah je vloga kulture pomembnejša kot kdaj koli prej.« Nova agenda se osredotoča na tri strateške cilje: (1) izkoriščanje moči kulture in kulturne raznolikosti za socialno kohezijo in blaginjo, (2) podpiranje na kulturi temelječe ustvarjalnosti v izobraževanju in inovacijah ter za delovna mesta in rast ter (3) krepitev mednarodnih kulturnih povezav. Ob tem pa poudarja dve področji ukrepanja politike na ravni Evropske skupnosti, ki bosta prispevali k doseganju omenjenih ciljev: zaščito in vrednotenje kulturne dediščine ter Digital4Culture. Delovni načrt za obdobje 2019–2022 med prednostnimi temami za evropsko sodelovanje v oblikovanju kulturnih politik navaja: (1) trajnost kulturne dediščine, (2) kohezijo in blaginjo, (3) podporno okolje za umetnike, kulturnike in ustvarjalce ter evropske vsebine, (4) spolno enakost ter (5) mednarodne kulturne odnose.
Z letom 2021 se je začela nova evropska finančna perspektiva evropske kohezijske politike. Cilji kohezijske politike 2021–2027, ki jih bodo prioritetno uresničevali razvojni projekti, so: pametnejša Evropa s spodbujanjem inovativne in pametne gospodarske preobrazbe, bolj zelena, nizkoogljična Evropa s spodbujanjem prehoda na čisto in pravično energijo, zelene in modre naložbe, krožno gospodarstvo, prilagajanje podnebnim spremembam ter preprečevanje in upravljanje tveganj, bolj povezana Evropa z izboljšanjem mobilnosti in regionalne povezljivosti IKT, bolj socialna Evropa za izvajanje evropskega stebra socialnih pravic ter Evropa, ki je bliže državljankam in državljanom, in sicer s spodbujanjem trajnostnega in celostnega razvoja mest, podeželja in obalnih območij ter lokalnih pobud. MK bo v medresorskih usklajevanjih zagotovilo ustrezen delež sredstev iz evropskih strukturnih in investicijskih skladov za sofinanciranje najpomembnejših razvojnih programov na področju kulture, zlasti za ohranjanje kulturne dediščine in njeno vključevanje v turistično ponudbo Slovenije, razvoj obstoječih in novih občinstev, uveljavitev slovenske umetnosti in ustvarjalnosti v tujini, dejavnosti na področju KUV, digitalizacijo in uvedbo novih tehnologij, razvoj kulturnega in kreativnega sektorja ter kulturnega turizma, spodbujanje razvoja distribucijske mreže ter zmanjševanje regionalnih razvojnih zaostankov na področju kulture, vključno s tako grajenim okoljem, ki je prijazno do narave in upošteva dediščino.
Za zagotavljanje enakomernega razvoja na področju kulture, dostopnosti do kulturnih dobrin, konkurenčnosti slovenskega jezika v digitalnem okolju in ohranjanja najbolj ogrožene kulturne dediščine so se z ZZSDNPK za obdobje 2021–2027 zagotovila dodatna sredstva v višini 122.600.000,00 evrov. Po menjavi vlade marca 2020 je bila uveljavitev zakona v proračunih za leti 2021 in 2022 uspešna v mandatu ministra dr. Vaska Simonitija, poskrbeti pa je treba za finančno kontinuiteto pri njegovem izvajanju v proračunih od leta 2023 dalje. Sredstva državnega proračuna so na podlagi ZZSDNPK namenjena naslednjim nujnim programom:
– sanaciji najbolj ogroženih in najpomembnejših kulturnih spomenikov v lasti Republike Slovenije ter v lasti lokalnih skupnosti in drugih pravnih ter fizičnih oseb,
– ureditvi osnovnih prostorskih pogojev in nakupu opreme za javne zavode s področja kulture, katerih ustanoviteljica je država ali lokalna skupnost,
– podpori razvoju sodobnih knjižničnih storitev v potujočih knjižnicah s sofinanciranjem nakupa ali obnov bibliobusov,
– ohranjanju in obnovi najbolj ogrožene in najpomembnejše slovenske filmske, glasbene, baletne in plesne dediščine ter digitalizaciji kulturne dediščine,
– gradnji najbolj ogroženih gradnikov infrastrukture za slovenski jezik v digitalnem okolju,
– zagotavljanju najnujnejših prostorskih pogojev in opreme za razvoj ljubiteljske in nevladne kulture v lokalnih skupnostih in mladinske kulturne dejavnosti ter
– odkupom predmetov kulturne dediščine in sodobne umetnosti.
Posebna priložnost za krepitev prepoznavnosti slovenske kulture v Evropi in svetu so v tem obdobju predsedovanje Republike Slovenije Svetu Evropske unije v drugi polovici leta 2021, predstavitev Republike Slovenije v okviru častnega gostovanja na knjižnem sejmu v Frankfurtu leta 2023 in Nova Gorica kot evropska prestolnica kulture leta 2025. Pri tem se je treba zavedati, da je slovenska kultura v Evropi in svetu zanimiva, kolikor se razlikuje od drugih nacionalnih kultur, zaradi česar je treba ohranjati naše narodne posebnosti in kulturno identiteto.
Vključenost v kulturno udejstvovanje
Rezultati evropske raziskave Eurobarometer23 iz leta 2017 so pokazali, da je 53 % sodelujočih Evropejcev menilo, da imajo države članice podobne skupne vrednote, 41 % pa jih je menilo, da to ne drži. Kultura je na vrhu seznama dejavnikov, za katere je najverjetneje, da prispevajo k oblikovanju občutka povezovanja in skupnosti, vendar podatki te raziskave kažejo tudi, da več kot tretjina Evropejcev sploh ne sodeluje v kulturnih dejavnostih. Kulturno udejstvovanje vpliva na zdravje in dobro počutje ljudi, več kot dve tretjini anketirancev (71 %) sta se strinjali, da se z »bivanjem v bližini krajev, povezanih z evropsko kulturno dediščino, lahko izboljša kakovost življenja«.24 Ti podatki potrjujejo, da dostopnost kulture predstavlja drugi najpomembnejši dejavnik dobrega počutja, takoj za odsotnostjo bolezni. Večina ljudi s fizičnimi ali intelektualnimi ovirami je še vedno prikrajšanih, podobno je tudi pri marginaliziranih skupinah. Dostopnost je načelo, ki vpliva na mnoga področja posameznikovega življenja, razumeti jo je treba na različnih ravneh sposobnosti in potreb – gibalni, senzorni, kognitivni in čustveni. V zadnjem obdobju je bilo narejenih nekaj pozitivnih premikov na področju vključevanja različnih segmentov prebivalstva v kulturno udejstvovanje, za celovitejše premike pa je potreben sistemski pristop; zlasti zaskrbljujoča je situacija med revnejšimi sloji prebivalstva in starejšimi.
Dostop do kulture omogoča tudi slovenski vzgojno-izobraževalni sistem, vendar je tudi ta dostop omejen in ne zadošča za razvoj polne vključenosti in vzpostavitev trajnega odnosa posameznika do kulture. Z vidika zagotavljanja enakih možnosti je treba posebno skrb nameniti dostopnosti do kulture tako vzgojno-izobraževalnim zavodom kot Slovenkam in Slovencem v zamejstvu in po svetu ter pripadnicam in pripadnikom ranljivih skupin v Republiki Sloveniji, zlasti v okviru ljubiteljske dejavnosti.25
Živimo v času digitalne preobrazbe celotne družbe, obseg in narava teh sprememb sta že in še bosta zaznamovala našo bivanjsko izkušnjo. Razvoj na tem področju prinaša nove in inovativne oblike umetniškega ustvarjanja in oblikovanja novih kulturnih, umetniških in družbenih kontekstov ter bolj demokratičen dostop do različnih vsebin. Odprava fizičnih ovir pri dostopnosti objektov in prizorišč za ljudi z gibalnimi ovirami, tudi pri izgradnji in prenovi kulturne infrastrukture, je danes samoumevna, nenazadnje jo narekujejo tudi predpisi, bolezen COVID-19 pa je še posebej izrazito pokazala, da je treba pospešeno razvijati tudi digitalno dostopnost kulturnih vsebin.
Zasnova ReNPK 2022–2029
Trenutno velja več področnih strategij, ki jih je v obdobju od leta 2016 sprejela Vlada Republike Slovenije. To so: Strategija razvoja nacionalnega programa filmske vzgoje (2016), arhitekturna politika Slovenije Arhitektura za ljudi (2017), Strategija kulturne dediščine 2020–2023 (2019) ter Nacionalna strategija za razvoj bralne pismenosti za obdobje 2019–2030 (2019). Za področje kulture so pomembne tudi nekatere druge strategije – Strategija razvoja slovenskih splošnih knjižnic 2013–2020 ter Strategija razvoja Slovenije 2030, še posebej pa Resolucija o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2021–2025 (2021).
ReNPK 2022–2029 celostno obravnava in povezuje vrsto različnih področij, njen cilj pa je oblikovanje celovite in heterogene strategije na področju kulture ter določitev prioritet. K vsakemu izmed področij pristopa posamično, a hkrati z zavedanjem, da je o sistemskih predlogih treba razmišljati celostno in povezovalno. Temelji na ugotovitvah o razvojnem potencialu in družbenih prispevkih kulture, hkrati pa izhaja iz temeljnega razumevanja, da sta kultura in umetnost vrednoti sami po sebi. Strategija ima ambicijo utemeljiti in podpreti skupno zavezo deležnikov področja, da se kulturo, umetnost in ustvarjalnost v Republiki Sloveniji umesti v središče družbe. Ob naglih in pogosto tudi nepredvidljivih družbenih in tehnoloških spremembah moramo biti pripravljeni na vznikanje vedno novih umetniških in skupnostnih praks, zato je treba vzpostaviti tudi mehanizme njihovega razvoja. Pomembno je namreč, da se kultura razvija in vzpostavlja kot družbeno povezovalen in vključujoč družbeni podsistem, ki spodbuja in omogoča individualno in skupnostno ustvarjalno (samo)uresničevanje in refleksijo.
ReNPK 2022–2029 opredeljuje vlogo kulture v razvoju Republike Slovenije in slovenskega naroda ter javni interes zanjo, področja kulture, na katerih se zagotavljajo kulturne dobrine kot javne dobrine, in prednostne cilje kulturne politike ter predvideva usmeritve na področju investicij v javno kulturno infrastrukturo v prihodnjem osemletnem obdobju.
Poslanstvo ReNPK 2022–2029
Poslanstvo ReNPK 2022–2029 je, da se slovensko kulturo uveljavi kot pomemben družbeni dejavnik, ki omogoča razvoj, rast in prepoznavnost slovenske narodne substance tako doma kot v svetu ter zagotavlja pogoje za ustvarjalnost, svobodo izražanja in (avto)refleksijo posameznika. Za dosego tega se povezuje z drugimi sektorji, s ciljem sooblikovanja ustvarjalne, povezane in trajnostno usmerjene demokratične družbe.
Prednostni cilji ReNPK 2022–2029 so:
– okrepiti vlogo kulture kot povezovalne in združevalne sile v javnem življenju, še posebej pri oblikovanju slovenske narodne identitete in domoljubja ter pri utrjevanju državotvorne zavesti, družbene etike, dialoga, medsebojnega spoštovanja ne glede na spol, generacijske in socialne razlike ter politično pripadnost,
– zagotavljati kulturni pluralizem, svobodo izražanja in enake možnosti za ustvarjanje ter za kulturno raznolikost, s posebno pozornostjo za vzpostavljanje enakih možnosti ne glede na spol, starost, socialni položaj ali druge danosti,
– skrbeti za slovenski jezik, vključno z narečji, ter okrepiti vlogo in pomen slovenskega jezika znotraj enotnega slovenskega kulturnega prostora in v mednarodnem okolju, vključno s skrbjo za jezik in kulturo Slovenk in Slovencev v zamejstvu in po svetu,
– skrbeti za ohranjanje in razvijanje kulturne identitete avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti, romske skupnosti, pripadnic in pripadnikov etničnih skupin ter krepitev podpore za izvajanje in promocijo kulturnih dejavnosti pripadnic in pripadnikov ranljivih skupin v Republiki Sloveniji,
– spodbuditi medresorsko povezovanje kulture, še posebej z gospodarstvom, turizmom, izobraževanjem, socialo in družino ter zagotoviti prisotnost kulturnih vsebin znotraj politik drugih resorjev,
– zagotoviti vzpostavitev vzdržnega, učinkovitega, stabilnega in transparentnega sistema financiranja kulture, vključno z načrtovanjem nadaljevanja ZZSDNPK po letu 2027 in proučitvijo možnosti za ustrezno oblikovano in učinkovito davčno okolje, ki bo spodbujalo tudi zasebna vlaganja v kulturo,
– upoštevati trenutno situacijo in razvojne perspektive na področju kulturnega sektorja ter vzpostaviti pogoje za njegovo prilagodljivost na spremembe in razvoj z zmanjševanjem administrativnih ovir, izobraževanjem in usposabljanjem,
– pospešiti digitalizacijo, uvajanje novih tehnologij in sodobnih pristopov na področju kulture in organizacije kulturnega sektorja,
– zagotoviti posodobitev in izgradnjo nujno potrebne javne kulturne infrastrukture,
– zaščititi in promovirati slovensko kulturno dediščino, vključno s prizadevanji za ohranjanje naravnega okolja in kulturne krajine,
– okrepiti vključenost prebivalstva v kulturno dogajanje, razvijati ljubiteljsko kulturo in zagotavljati KUV kot vseživljenjsko učenje – razvijati kulturno zavest in izražanje pri otrocih in mladih,
– decentralizirati slovenski kulturni prostor in povečati dostopnost kulture na celotnem ozemlju Republike Slovenije in širše znotraj enotnega slovenskega kulturnega prostora – doseči večjo zastopanost kulture na regionalni in lokalni ravni,
– okrepiti navzočnost kulturnih vsebin v medijih in vzpodbuditi refleksijo o kulturnih oziroma umetniških dosežkih v Republiki Sloveniji in tujini,
– okrepiti mednarodno promocijo slovenske kulture oziroma umetnosti ter doseči večjo prepoznavnost Republike Slovenije in njene kulturno-umetniške dejavnosti v mednarodnem okolju.
Namen ReNPK 2022–2029 je pripraviti izhodišča za učinkovitejše vključevanje kulture pri načrtovanju razvoja slovenske družbe in osebne rasti slehernega posameznika. Ta bodo temeljila na poglobljenem razumevanju javnega interesa in skupnega dobrega, sodobnih znanstvenih dognanjih ter oblikovanju spodbudnega okolja za varovanje in uresničevanje širokega nabora potencialov slovenske kulture in naših kulturnih vrednot.
III. NAČRT
Republika Slovenija bo na ustvarjalnosti in inovativnosti temelječa država, s kulturo, ki bo zavzemala enakovredno mesto ob drugih pomembnih družbenih podsistemih in bo skupaj z jezikom prepoznana kot zgodovinski temelj za oblikovanje naše nacije ter uveljavljena kot dejavnik spodbujanja in razvijanja ustvarjalnih sposobnosti posameznika ter soustvarjanja družbene blaginje, oblikovanja družbenih vrednot, temelječih na krepitvi vloge slovenskega jezika, spoštovanju naših narodnih posebnosti ter obenem na trajnostnem razvoju in povezanosti v skupnost. Kultura in umetnost bosta Republiko Slovenijo v mednarodnem prostoru uveljavili kot prepoznavno in pomembno evropsko regionalno ustvarjalno središče z intenzivno izmenjavo kulturnih in umetniških vsebin, obnovljena in oživljena kulturna dediščina pa bo s sodobnimi pristopi, tudi raznovrstnimi umetniškimi praksami, privlačen del prenovljenega kulturnega in turističnega utripa Slovenije, namenjenega različnim ciljnim skupinam, lokalnim skupnostim, obiskovalkam in obiskovalcem. Državljanke in državljani Republike Slovenije, Slovenke in Slovenci v zamejstvu in po svetu ter druge osebe, ki živijo in ustvarjajo v Republiki Sloveniji, se bodo v kulturno dogajanje vključevali v vseh starostnih obdobjih, umetnice in umetniki ter drugi poklici v kulturi bodo prepoznani kot družbena skupina, ki pomembno prispeva h kakovosti življenja družbe in posameznika. Splošno sprejeto bo razumevanje, da je kultura pomembna za varovanje individualnih in družbenih vrednot, svobode mišljenja in delovanja ter sodobnih demokratičnih procesov. Učinkovit kulturni sektor bo znatno vplival tudi na razvoj in mednarodno konkurenčnost slovenskega gospodarstva, razvoj na področju digitalizacije pa bo omogočal visoko raven dostopnosti ter vključenosti vsebin in občinstev. S spodbujanjem različnih kulturnih izrazov in medkulturnega dialoga se bo okrepilo medsebojno zaupanje, vzpostavili se bodo odnosi, temelječi na spoštovanju in medsebojnem razumevanju. Učinkovita promocija slovenske kulture in umetnosti prek razvejene in strokovno usposobljene diplomatske mreže, kulturnih središč v strateško pomembnih državah ter uspešno izvedenih programov gostovanj in izmenjav bo zagotovila, da bo Republika Slovenija tudi v tujini prepoznana kot ustvarjalna, inovativna in razvita, s tem pa za sodelovanje privlačna kulturna skupnost.
Poslanstvo MK oziroma Vlade Republike Slovenije je oblikovati kulturi naklonjene razmere, ki bodo omogočile uresničitev inovacijskih, ustvarjalnih, ekonomskih in družbenih potencialov tega področja. Za doseganje teh ciljev nameravata razvijati in uveljaviti potrebne spremembe in izboljšave kulturno-političnega sistema, to pomeni zagotovitev višje stopnje medsektorske povezanosti in vpetosti kulture v trajnostne razvojne strategije, izboljšavo in posodobitev sistema nosilcev kulturnih dejavnosti, prenovo in izgradnjo javne kulturne infrastrukture ter pospešeno uvajanje novih tehnologij in pristopov, digitalno preobrazbo, vzpostavitev vzdržnega in obenem stabilnega sistema financiranja, višjo stopnjo vključenosti prebivalstva in vseh družbenih skupin v kulturno dogajanje, vpetost kulturnih vsebin v izobraževalne procese in učinkovito mednarodno promocijo in mednarodno prepoznavnost slovenske kulture.
IV. CILJI
1. Uveljavitev pomena kulture za identiteto naroda: v javnosti ozavestiti prispevek in pomen kulture za družbeni napredek in dobrobit državljank in državljanov Republike Slovenije ter Slovenk in Slovencev v zamejstvu in po svetu
Splošna in zainteresirana javnost, predstavniki državne in lokalnih oblasti, ključni deležniki na področju kulture ter predstavniki drugih področij prepoznavajo vlogo in pomen kulture za trajnostni razvoj slovenske družbe in ohranjanje ter krepitev temeljnih humanih vrednot državljank in državljanov Republike Slovenije ter Slovenk in Slovencev v zamejstvu in po svetu. Posebnosti slovenske kulture, ki temelji na bogati ljudski kulturi s prazgodovinskimi koreninami in z alpskimi, panonskimi, mediteranskimi in osrednjeslovenskimi prvinami26 in še posebno s slovenskim jezikom, ki z bogastvom petdesetih narečij, porazdeljenih v sedem večjih skupin,27 predstavlja jezikovno izvirno posebnost, so temelj za ohranjanje identitete slovenskega naroda. Z razvijanjem teh posebnosti se krepijo tudi spoštovanje naše države, pridobljene v procesu osamosvajanja, domoljubna zavest in ljubezen do slovenskega jezika in naše krajine. Kultura, umetnost in ustvarjalnost so vključene na vseh ravneh formalnega in neformalnega izobraževanja, spodbujajo ustvarjalno mišljenje, zanimanje za kulturne vsebine ter ukvarjanje z različnimi kulturnimi dejavnostmi, podpirajo razvoj prožnih oblik vseživljenjskega učenja ter prispevajo k razvoju različnih splošnih kompetenc, še posebej pa pomagajo oblikovati slovensko narodno, domoljubno in državotvorno zavest ter temeljne etične vrednote posameznika. S sistematičnim vključevanjem kulturnih vsebin v izobraževalni sistem tako pomagajo pri opolnomočenju vseh Slovenk in Slovencev pri njihovi rabi slovenščine kot maternega jezika, spodbujanju narodne zavesti, umetniškem izražanju in njihovem oblikovanju kot kulturno osveščenih osebnosti.
2. Zagotavljanje kulturnega pluralizma, svobode izražanja in enakih možnosti za ustvarjanje
Kulturni pluralizem je eden od osrednjih temeljev nacionalne kulturne politike. Zagotavljati je treba ustrezne pogoje za delovanje tudi zunajinstitucionalnih (nevladnih) oblik ustvarjanja, omogočati široko paleto ustvarjalnosti, od tradicionalnih praks do sodobnih umetniških iskanj in raziskovanj. Pri tem mora biti kulturna politika nevtralna do idejnih, duhovnih, estetskih, slogovnih usmeritev, obenem pa poudarjati kriterije izvirnosti, visoke kakovosti, miselne, estetske in etične vrednosti ter vzpostaviti ločnico med odličnostjo in populizmom.
3. Krepitev vloge in pomena slovenskega jezika znotraj enotnega slovenskega kulturnega prostora
Sprejeta Resolucija o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2021–2025 je strateški dokument, ki daje pravno podlago za izvajanje dejavnosti na področju skrbi za slovenski jezik. Glede splošne jezikovne krajine ugotavlja, da so zakonodajne podlage za krepitev vloge in pomena slovenskega jezika ponekod pomanjkljive in premalo zavezujoče, zato so potrebne določene spremembe, prav tako je treba okrepiti tudi delovanje inšpekcijskih služb na tem področju. Za splošno javno rabo slovenskega jezika je pomembno nadaljevati postopke digitalizacije in razvijanje tehnoloških pogojev za strojno prevajanje, posebej za ranljive skupine. Dodatno je treba poskrbeti za promocijo slovenskega jezika v okviru pristojne službe MK in dvig bralne pismenosti in bralne kulture, zlasti pri otrocih in mladih, z dejavnostmi JAK, drugih pristojnih resorjev in inštitucij, ki skrbijo za to področje.
Posebno pozornost pri krepitvi jezikovnih zmožnosti je treba namenjati Slovenkam in Slovencem v zamejstvu in po svetu, in sicer z razvijanjem ustrezne kulturne infrastrukture in podporo kakovostnim programom slovenskih ustanov, društev in skupin zunaj mej matične domovine. Zagotoviti je treba povezovanje njihove kulturne dejavnosti z matično domovino in pomen slovenskega jezika krepiti s celovito promocijo slovenske kulture oziroma umetnosti v Evropi in po svetu.
4. Skrb za ohranjanje in razvijanje kulturne identitete avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti, romske skupnosti, pripadnic in pripadnikov etničnih skupin ter krepitev podpore za izvajanje in promocijo kulturnih dejavnosti pripadnic in pripadnikov ranljivih skupin v Republiki Sloveniji
Tudi pri izvajanju kulturne politike je treba dosledno upoštevati z ustavo zagotovljene pravice avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti, njihovo pravico do rabe maternega jezika, povezovanja z matičnima narodoma in ohranjanja kulturne dediščine. Upoštevati je treba tudi zakone in mednarodne dokumente o pravici do kulture v skrbi za romsko skupnost. Skrbeti je treba za kulturno udejstvovanje pripadnic in pripadnikov etničnih skupin ter pripadnic in pripadnikov ranljivih skupin v Republiki Sloveniji. Njihova prisotnost in dejavnost bogatita slovenski kulturni prostor, zato je treba spodbujati njihova prizadevanja za ohranjanje njihove kulture in identitete, kulturno-umetniško izražanje in predstavljanje njihove dejavnosti slovenski javnosti.
5. Povezovanje z drugimi področji
Kulturna politika se mora povezovati z drugimi nacionalnimi politikami, še posebej z izobraževalnimi, okoljskimi, socialnimi, gospodarskimi, regionalnimi, turističnimi politikami ter zunanjo politiko. Vključena je v razvojne strategije vladnih organov, agencij in lokalnih skupnosti. S predstavniki drugih sektorjev je vzpostavljeno sodelovanje, ki prispeva k učinkovitejšemu reševanju problemov in boljšim rešitvam. Pestro kulturno življenje naj ima pomemben vpliv na dobrobit državljank in državljanov Republike Slovenije, Slovenk in Slovencev v zamejstvu in po svetu ter drugih oseb, ki živijo in ustvarjajo v Republiki Sloveniji, vplivati mora na kakovost bivalnega okolja in mednarodno prepoznavnost Republike Slovenije.
Kulturne vsebine se intenzivno vključijo v izobraževalne procese na vseh stopnjah in v vseh oblikah izobraževanja. Stalna strokovna usposabljanja in vseživljenjsko učenje, ki so značilni za področje kulture, prispevajo k visoki stopnji ključnih kompetenc na tem področju, omogočajo lažje vključevanje na trg dela, ohranjanje zaposlitvenih in samozaposlitvenih možnosti, poklicne mobilnosti in kariernih prehodov ter oblikovanje etičnih osebnostnih vrlin. Vplivajo tudi na boljšo konkurenčnost in prepoznavnost posameznika ter slovenske ustvarjalnosti in povečujejo inovativnost ter podjetnost. Potekajo prek formalnih in neformalnih izobraževalnih programov, in sicer s pomočjo štipendiranja, mentorstev, usposabljanj na delovnih mestih ali z vključevanjem v projekte, to pa pripomore k razvoju ustvarjalnega razmišljanja in sodobnih inovativnih izdelkov, k povezanosti z okoljem ter k razvoju v skladu s potrebami gospodarstva, turizma, znanosti in akademskega okolja. Pri tem se upošteva enotni slovenski kulturni prostor.
6. Ustrezno financiranje in učinkovito upravljanje
Zagotoviti je treba ustrezen, vzdržen, učinkovit, fleksibilen in transparenten sistem financiranja kulture, ki bo zagotavljal veliko pestrost kulturnih vsebin, njihovo enakomerno teritorialno razpršenost in visoko umetniško kakovost, obenem pa učinkovite in administrativno manj obremenjujoče mehanizme, ki omogočajo dolgoročno in razvojno naravnano načrtovanje ter učinkovit nadzor nad porabo javnih finančnih sredstev. Za področje kulture je treba zagotavljati različne vire financiranja, s pomočjo spodbud in olajšav tudi zasebne, zbiranje teh sredstev v skladih in fundacijah ter spodbujati mecenstvo (donatorstvo) in sponzorstvo.
Pred iztekom obdobja (so)financiranja nujnih programov na področju kulture s strani Republike Slovenije, določenega v ZZSDNPK, je treba pripraviti temeljito analizo njegovih učinkov in vzpostaviti podlage za morebitno nadaljevanje po letu 2027. Proučujejo se možnosti o zakonski ureditvi virov financiranja po vzoru sklada, določenega v Zakonu o nevladnih organizacijah (Uradni list RS, št. 21/18, v nadaljnjem besedilu: ZNOrg). Navedeni sklad se namreč financira tudi iz tistih sredstev dohodnine, ki jih davčni zavezanci niso namenili za financiranje namenov, določenih v Zakonu o dohodnini (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 9/12 – odl. US, 24/12, 30/12, 40/12 – ZUJF, 75/12, 94/12, 52/13 – odl. US, 96/13, 29/14 – odl. US, 50/14, 23/15, 55/15, 63/16, 69/17, 21/19, 28/19 in 66/19), pa bi jih lahko. Glede na določbe ZNOrg se nenamenjeni del dohodnine v celoti prenese v sklad iz navedenega zakona, zaradi česar bi bilo treba vzpostaviti ustrezne pravne podlage za delitev teh sredstev. Obenem se preverja možnosti za zagotovitev sredstev iz promocijske takse, tudi na način, da se promocijska taksa poveča za toliko, da se doseže želeni cilj, pri čemer je smiselno, da se v ustreznem zakonu jasno določi namen porabe promocijske takse oziroma določi deleže, ki se namenijo za določen namen.
Zasnova in izvedba kulturnih politik temeljita na načelih natančne določitve javnega interesa na področju kulture. MK spremlja področje, nadzoruje izvajanje javnega interesa za kulturo ter opravlja naloge pri oblikovanju aktivnih kulturnih politik, posebej tudi na ravni medresorskega umeščanja kulture in zagotavljanja ustreznega deleža proračunskih sredstev, financiranja in nadzora nad porabo financ.
7. Izobraževanje in usposabljanje z namenom pridobivanja ključnih kompetenc
Za lažje vključevanje na trg dela, ohranjanje zaposlitvenih in samozaposlitvenih možnosti, poklicne mobilnosti, kariernih prehodov ter vplivanje na večjo konkurenčnost in prepoznavnost slovenske ustvarjalnosti je treba razvijati ključne kompetence posameznikov, ki delujejo v kulturi, kar povečuje inovativnost, kreativnost ter podjetnost. V javnih zavodih bi bilo treba povečati konkurenčnost zaposlitev tudi za neumetniške poklice. Razvijati je treba usposabljanja v okviru zaposlitve, podporo novim kariernim perspektivam na področju kulture za mlade do 29 let, štipendije za specializirane poklice v kulturi, usposabljanja in mentorstvo.
8. Digitalizacija in uvajanje novih tehnologij ter sodobnih pristopov
Izkušnja z boleznijo COVID-19 je v letu 2020 in prvi polovici leta 2021 že terjala delno preusmeritev k digitalnemu podajanju kulturnih vsebin in komuniciranju z javnostjo. S sredstvi v okviru ZZSDNPK se do leta 2027 načrtujeta sistematično digitaliziranje in arhiviranje gradiva na področju plesne, glasbene, gledališke in filmske dejavnosti. V okviru Načrta za okrevanje in odpornost se zagotavlja vzpostavitev platform e-Dediščina ter e-Arhiv in nacionalne platforme za kulturne vsebine e-Kultura.
Integracija kulture v digitalno okolje prispeva h krepitvi področja, vzpostavitvi bolj učinkovitih ustvarjalnih procesov ter razvoju inovativnih izdelkov in storitev. Način sprejemanja kulture je spremenjen, ne le zaradi naprednih oblik dostopa, produkcije in razširjanja, pač pa tudi na ravni ustvarjanja, učenja in vključevanja kulture v tehnološko napredno družbo. Od znanosti in inženiringa se tehnologija obrača k umetnosti in oblikovanju, digitalni prehod pa omogoča nove, inovativne oblike umetniškega ustvarjanja skozi vizualizacijo, virtualizacijo in igrifikacijo vsebin. Nadgradnja človekovega odnosa do tehnologije in njeno osmišljanje na način, da se spodbuja razvoj enostavne, transparentne, učinkovite in smiselne uporabe njenih zmožnosti in storitev, sta ključna za kulturo in družbo 21. stoletja. Oblikovanje tehnologije v dobro in po meri ljudi je skupaj z umetno inteligenco temeljni postulat humanizacije tehnologije.
9. Izgradnja nujne javne kulturne infrastrukture
Z uveljavitvijo ZZSDNPK se do leta 2027 zagotavljajo sredstva za obnovo javne kulturne infrastrukture na državni in občinski ravni. Že v proračunu MK za leto 2021 so se izdatno povečala sredstva za investicije, ki morajo biti namenjena predvsem izgradnji novih javnih stavb za kulturne dejavnosti. V okviru ReNPK 2022–2029 se določita seznam in ocenjena vrednost nujno potrebnih investicij v javno kulturno infrastrukturo. Rešitev prostorskih težav in visokokakovostna tehnična oprema, ki ustreza standardom 21. stoletja, sta nujna pogoja za dobro načrtovanje in uspešno izvajanje arhivske, knjižnične, muzealske in umetniške dejavnosti. Investicije v kulturi so eden od prednostnih ciljev ReNPK 2022–2029, predvsem zaradi zaostanka v razvoju javne kulturne infrastrukture, ki so posledica krčenja investicijskih sredstev za javne zavode v preteklem desetletnem obdobju. Poskrbeti je treba za kontinuiteto vzdrževanja in izgradnje javne kulturne infrastrukture tudi po letu 2027 ter pripraviti pogoje za nadaljevanje ZZSDNPK tudi za to področje.
10. S pomočjo dediščine prispevati h kakovosti življenja in k bolj povezani družbi, pospešiti trajnostni razvoj Republike Slovenije in izboljšati odnos družbe do naše dediščine
Z uveljavitvijo ZZSDNPK se do vključno leta 2027 zagotavljajo sredstva za sistematično obnavljanje kulturnih spomenikov v državni, občinski in zasebni lasti in tudi za ohranjanje kulturnega okolja. V okviru Načrta za okrevanje in odpornost se 47 milijonov evrov nameni obnovi kulturnih spomenikov za turistično in kulturno revitalizacijo manjših središč, s ciljem oživitve grajskih stavb in njihove vpetosti v trajnostno naravnan kulturni turizem. Ustrezno varovana in učinkovito upravljana kulturna dediščina v vsej svoji pojavnosti pomembno prispeva k ohranjanju slovenskega kulturnega izročila, narodnih vrednot in identitete ter k razvoju novih visoko kakovostnih proizvodov in storitev, zlasti v turizmu, pa tudi k mednarodni uveljavitvi Republike Slovenije. Dediščino ustvarjajo ljudje in jo s svojim aktivnim sodelovanjem ohranjajo in bogatijo. Kulturna politika mora tovrstne prispevke podpirati, ob tem pa omogočati oblikovanje novih inovativnih vsebin, tudi v povezavi s celovito digitalizacijo področja.
11. Razvoj občinstev, krepitev vključenosti prebivalstva v kulturno dogajanje in decentralizacija
Novi modeli komunikacije, tudi znotraj področja kulture, zahtevajo spremembe na področju razvoja in pridobivanja občinstev. Novi pristopi morajo biti zasnovani na načelih čim širše družbene vključenosti, in sicer ne glede na generacijsko pripadnost, socialni status, spol ali kraj bivanja. Posebno pozornost je treba v okviru KUV posvečati mladim. Z decentralizacijo in širjenjem ponudbe kulturnih vsebin na regionalni in lokalni ravni se okrepi prisotnost kulture na podeželju in med ranljivimi skupinami. Prek dejavnosti državnih in lokalnih javnih zavodov ter knjižnic, ki izvajajo svojo dejavnost zunaj večjih naselij, in v okviru JSKD se dosežejo večja dostopnost, pestrost in kakovost kulture na celotnem območju države. Pri snovanju kulturnih politik se upošteva enotni slovenski kulturni prostor, evropska finančna sredstva (tako v okviru Načrta za okrevanje in odpornost kot Večletnega finančnega okvira (VFO) 2021–2027) pa se načrtuje za kulturni prostor Republike Slovenije, s posebno pozornostjo do kulturno manj razvitih predelov, obmejnih območij in vzhodne regije.
12. Navzočnost kulturnih vsebin v medijih in vzpodbujanje refleksije o kulturnih dosežkih doma in v tujini
Medije je treba spodbujati, da v svoje objave sistematično in kontinuirano vključujejo kulturne vsebine, ne samo v okviru opredeljene javne službe nacionalne televizije in radia, ampak tudi v komercialnih in lokalnih sredstvih sporočanja. Krepiti je treba spoznanje, da je kultura, enako kot šport, del našega bivanjskega vsakdana, o kateri mora biti javnost obveščena. Kulturna politika spodbuja ozaveščenost medijev o njihovi vlogi znotraj kulture, to je, da z njeno slabitvijo v družbi slabijo tudi položaj medijev in možnosti za njihov nadaljnji obstoj. Zato mediji izvajajo vse oblike predstavljanja kulturnih vsebin, od poročanja do bolj poglobljene analize in refleksije o kulturnih dosežkih.
13. Promocija in večja prepoznavnost slovenske kulture v mednarodnem okolju
Za mednarodno promocijo Republike Slovenije in nacionalne kulture so v naslednjem obdobju posebej pomembni učinki predsedovanja Republike Slovenije Svetu Evropske unije v drugi polovici leta 2021, Expa v Dubaju od oktobra 2021 do marca 2022, nastopa Republike Slovenije kot častne gostje na mednarodnem knjižnem sejmu v Frankfurtu leta 2023 in predstavitve Nove Gorice kot evropske prestolnice kulture leta 2025. Načrtujeta se kontinuirano predstavljanje slovenskih umetnic in umetnikov na svetovno uveljavljenih festivalih in kulturnih dogodkih (npr. Beneški bienale, Ars electronica …) ter aktivno sodelovanje z Ministrstvom za zunanje zadeve pri načrtovanju promocije slovenske kulture prek slovenskih predstavništev v tujini. Internacionalizacija kulture prispeva k razvoju na različnih področjih, spodbuja izvozno kapaciteto države ter krepi njeno podobo doma in v tujini. Učinkovita mreža slovenskih kulturnih centrov v tujini in razvita kulturna diplomacija podpirata mednarodno dejavnost producentov različnih kulturnih vsebin. Ministrstvi, pristojni za kulturo in zunanje zadeve, tudi z mehanizmi za sofinanciranje iz evropskih sredstev zagotavljata pogoje za napredek pri mednarodni uveljavitvi slovenske kulture in ustvarjalnosti.
V. JAVNI INTERES NA PODROČJU KULTURE
Slovenska kultura je odprta za inventivnost ter za vključevanje v evropske in svetovne kulturne tokove. Ob znanosti je kultura najvišji izraz ustvarjalnosti slovenskega naroda, njen temelj je slovenski jezik. Kot (so)ustvarjalke in (so)ustvarjalci jo ustvarjajo in sooblikujejo državljanke in državljani Republike Slovenije, Slovenke in Slovenci v zamejstvu in po svetu ter druge osebe, ki živijo in ustvarjajo na ozemlju Republike Slovenije.
Javni interes na področju kulture obsega interes za ustvarjanje, posredovanje in varovanje kulturnih dobrin na državni ravni in lokalnih ravneh, kulturno osveščenost in dostopnost do visokokakovostnih kulturnih vsebin. Naloga vsakokratnega nacionalnega programa za kulturo je opredelitev izhodišč in prednostnih ciljev za njihovo uresničevanje. Ukrepe in kazalnike za dosego teh ciljev natančneje opredeljuje akcijski načrt, ki bo oblikovan na osnovi sprejete resolucije o nacionalnem programu za kulturo. ZUJIK kot splošni predpis na področju kulture kot nosilca javnega interesa določa državo in lokalne skupnosti, ki morajo zagotavljati pogoje za skladen kulturni razvoj.
Zakon o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 16/08, 123/08, 8/11 – ORZVKD39, 90/12, 111/13, 32/16 in 21/18 – ZNOrg; v nadaljnjem besedilu: ZVKD-1) kot specialni predpis nadalje določa načine varstva kulturne dediščine (v nadaljnjem besedilu: dediščina) ter pristojnosti pri njenem varstvu z namenom omogočiti celostno ohranjanje dediščine. Cilje, razvojne usmeritve in ukrepe, ki uresničujejo javni interes na področju kulturne dediščine, določa Strategija kulturne dediščine 2019–2023 (https://www.gov.si/assets/ministrstva/MK/DEDISCINA/STRAT_KD_2019.pdf). Cilji in razvojne usmeritve, zapisani v tej strategiji, se ob ustreznih dodatnih opredelitvah s področja kulturne dediščine v tej resoluciji upoštevajo kot razvojni cilji nacionalnega programa za kulturo. Ukrepi, določeni s to strategijo, bodo podlaga za pripravo akcijskega načrta, ki ga bo nato sprejela vlada v skladu z ZUJIK na podlagi nacionalnega programa za kulturo.
Kultura v javnem interesu je pomemben družbeni dejavnik, ker omogoča ustvarjanje in svobodo, skrbi za osebnostni razvoj posameznika in družbe kot celote ter posreduje, podpira in varuje kulturne dobrine na mednarodni, državni in lokalni ravni. Država in lokalne skupnosti v javnem interesu zagotavljajo pogoje za ustvarjanje, posredovanje in varovanje kulturnih dobrin, ki se na trgu ne zagotavljajo v zadostnem obsegu ali kakovosti, zaradi dostopnosti najširšemu krogu uporabnikov v obliki oziroma na način javne službe in s podporo posamičnim kulturnim projektom ter javnim kulturnim programom. Kadar je v javnem interesu treba zagotavljati javne kulturne dobrine trajno in nemoteno, jih zagotavlja država oziroma lokalna skupnost neposredno, in sicer z ustanovitvijo ustreznega javnega zavoda na področju kulture. Javne kulturne dobrine se zagotavljajo kot javne službe ali na podlagi eno- ali večletnega kulturnega programa drugih kulturnih izvajalcev, ki ga financira država oziroma lokalne skupnosti.
Javni interes za kulturo je interes družbe za kulturno ustvarjalnost, raznolikost, dostopnost in recepcijo kulture na vseh ravneh, od ljubiteljske kulturne ustvarjalnosti do profesionalnih umetniških dosežkov. Nastaja na osnovi zagotovljene svobode izražanja in mišljenja posameznika v demokratični družbi, se navezuje na izročilo in tradicijo slovenske in evropske kulture ter se ustvarjalno odziva na globalne usmeritve in izzive prihodnosti.
Javni interes za kulturo je v nacionalnem programu za kulturo opredeljen s splošnimi cilji kulturne politike ter s področnimi cilji in ukrepi, ki so opredeljeni v akcijskem načrtu. S tem daje nacionalni program za kulturo, skupaj s področnimi predpisi in lokalnimi programi za kulturo, podlago za uresničevanje javnega interesa za kulturo, tj. podlago za izvedbene načrte nosilcev javnega interesa za kulturo, neposredne pozive, javne razpise in javne pozive za financiranje javnih kulturnih programov in kulturnih projektov, akte o ustanovitvi javnih zavodov, njihove strateške načrte in (več)letne programe dela, javne razpise za oddajo in uporabo javne kulturne infrastrukture in upravne odločbe.
Uresničevanje javnega interesa na področju kulture temelji na načelih kakovosti in izvirnosti, raznolikosti kulturnega izraza in vključenosti enotnega slovenskega kulturnega prostora, dostopnosti kulturnih vsebin vsem zainteresiranim deležnikom, razvoja novih občinstev, varovanja in predstavitve kulturne dediščine, povezovanja kulture z drugimi področji družbenega življenja, na tehnološkem napredku ter skrbi za slovenski jezik. V javnem interesu je torej kakovostna, raznolika, dostopna, vključujoča in povezovalna kultura, ki prispeva k ohranjanju in krepitvi slovenske narodne identitete, demokratičnosti družbe in njenemu razvoju.
Področja kulture v javnem interesu so slovenski jezik in jezikovna politika, literarna ustvarjalnost, založništvo in knjižničarstvo, uprizoritvene in glasbene umetnosti, vizualne umetnosti, arhitektura, oblikovanje ter kulturne in kreativne industrije, filmska in AV dejavnost, intermedijske, raziskovalne in medpodročne umetnosti, varovanje in predstavljanje vseh zvrsti kulturne dediščine, arhivska dejavnost, refleksija o kulturi in mediji, KUV, kulturna raznolikost kot človekova pravica, posredovanje kulturnih dobrin in razvoj novih občinstev ter ljubiteljska kulturna dejavnost. Vsa področja kulture prečijo nekatere teme, ki pomembno vplivajo na področje kulture ter dejavno sooblikujejo okoliščine njenega razvoja. To so: izobraževanje, strokovno usposabljanje ter študij in poklicno usposabljanje, medijske dejavnosti, religijske in duhovne prakse, mobilnost, kulturni turizem, razvoj digitalnih okolij, kritiška refleksija in analitično spremljanje ter raziskovanje stanja na področju kulture pa tudi povezovanje znanosti in tehnologije z umetnostjo.
Izvajalci vsebin so javni zavodi na področju kulture in zasebni sektor v kulturi, v katerega spadajo tudi nevladne organizacije v javnem interesu na področju kulture in samozaposleni v kulturi. Sodelovanje med obema sektorjema v kulturi je pomembno za doseganje načrtovanih smernic razvoja kulture v javnem interesu. Na številnih področjih delujejo institucije, ki jim pripisujemo nacionalni, regionalni ali lokalni pomen. Kulturni sistem je pri nas sestavljen iz javnega sektorja, ki je nosilec javne službe na področju kulture, prek katere so država in občine v skladu z javnim interesom za kulturo zavezane zagotavljati čim bolj kakovostno, raznoliko in dostopno kulturno ponudbo, ter zasebnega sektorja, kolikor ta deluje v javnem interesu na področju kulture ter vključuje tudi nevladne organizacije na področju kulture in ustvarjalce v kulturi, ki samostojno ali v sodelovanju z javnim sektorjem zagotavljajo kulturne dobrine in storitve v javnem interesu na vseh področjih umetnosti, še posebej z vsebinami, ki jih javni sektor ne pokriva. Prav tako pomembno mesto ima sektor ljubiteljske kulture, ki povezuje ustvarjalce, ki delujejo nepoklicno, v javnem interesu pa je tudi razvejeno in kontinuirano kulturno udejstvovanje Slovenk in Slovencev v zamejstvu in po svetu, ki zunaj mej Republike Slovenije ohranjajo slovenski jezik, izročilo in kulturo.
Nosilci kulturne politike so: Vlada Republike Slovenije oziroma MK, Državni zbor Republike Slovenije, Državni svet Republike Slovenije, JAK, SFC, JSKD ter pristojni organi na regionalni in lokalni ravni. Vlada in v njenem imenu MK, Državni zbor Republike Slovenije in Državni svet Republike Slovenije oblikujejo kulturno politiko in skrbijo za njeno uresničevanje. S svojimi stališči seznanjajo Nacionalni svet za kulturo in širšo javnost. Javni sklad in javni agenciji izvajajo kulturno politiko na nacionalni ravni, pristojni organi pa na regionalni in lokalni ravni.
Javni interes v kulturi je določen v vsakokratnem nacionalnem programu za kulturo, na lokalni ravni pa z lokalnimi kulturnimi programi, kakor je opredeljeno v 9., 10. in 24. členu ZUJIK. Javni interes se uresničuje z letnimi izvedbenimi načrti javnih skladov in javnih agencij, javnimi razpisi in javnimi pozivi za financiranje javnih kulturnih programov in kulturnih projektov, akti o ustanovitvi javnih zavodov, njihovimi strateškimi načrti in letnimi programi dela ter javnimi razpisi za oddajo javne kulturne infrastrukture.
VI. NOSILCI JAVNEGA INTERESA V KULTURI
Nosilci javnega interesa v kulturi so pristojni organi (Vlada Republike Slovenije, Državni zbor Republike Slovenije, ministrstva in organi lokalnih oblasti) ter osebe javnega prava (javni skladi, javne agencije), na katere je z javnim pooblastilom preneseno izvajanje posameznih nalog. Za področje kulture so nosilci javnega interesa dve agenciji (za področje knjige in filma) ter en sklad (za področje ljubiteljskih kulturnih dejavnosti).
Uresničevanje javnega interesa za ustvarjanje, izdajanje, promocijo in spremljanje položaja kakovostne knjige na trgu, za ohranjanje in razvoj bralne kulture ter opravljanje strokovnih, razvojnih in izvršilnih nalog na področju knjige zagotavlja JAK. Podobne naloge ima v zvezi z omogočanjem in spodbujanjem razvoja domače filmske in AV produkcije (izbor in sofinanciranje projektov), s promocijo in predstavljanjem slovenskega filma doma in v tujini (skrb za festival slovenskega filma, pomoč in podpora pri prijavah in sodelovanju na mednarodnih festivalih ipd.) ter s filmsko vzgojo in razvojem občinstva SFC. JSKD z razvejeno mrežo izpostav deluje zlasti kot organ podpore ljubiteljski kulturni dejavnosti (strokovna podpora pri organizaciji dejavnosti, izobraževanj, revij in festivalov, analitično spremljanje dejavnosti itn.).
VII. IZVAJALCI POSAMEZNIH NALOG JAVNE SLUŽBE
Javni sektor v kulturi
Javni sektor je neposredno odgovoren za izvajanje javne službe na področju kulture in za trajno ter nemoteno zagotavljanje javnih kulturnih dobrin. Deluje na nacionalni, regijski in lokalni ravni ter tudi na območjih, na katerih živita obe avtohtoni narodni skupnosti. Na ta način je organiziran pretežni del javne službe na področju kulture v Republiki Sloveniji, za področje kulturne dediščine skoraj v celoti, delno tudi za področje medijev (RTV Slovenija in Slovenska tiskovna agencija). Splošni okvir delovanja javnih zavodov določa Zakon o zavodih (Uradni list RS, št. 12/91, 8/96, 36/00 – ZPDZC in 127/06 – ZJZP), razen če ZUJIK ne določa drugače. Poleg tega nekatere posebnosti urejajo še drugi specialni zakoni, npr. ZVKD-1, ter izvedbeni predpisi.
Razvojni cilji:
– Krepitev vloge javnih zavodov kot osrednjih izvajalcev javne službe na področju kulture: S finančno podporo za dvig kakovosti in obsega programa ter z izboljšanjem prostorskih pogojev javnih zavodov in njihove tehnične opremljenosti je treba doseči višjo raven kakovosti izvajanja javne službe pri uresničevanju javnega interesa v kulturi.
– Zagotovitev trajnostnih pogojev za delovanje javnih zavodov: Treba je doseči večjo stopnjo odgovornosti javnih zavodov pri izvajanju načrta in ciljev kulturne politike, njihovo finančno stabilnost, vlaganja v infrastrukturo, debirokratizacijo in administrativne razbremenitve, spremembe področne zakonodaje, transparentnost in dolgoročno načrtovanje delovanja v skladu z vsakokratnim nacionalnim programom za kulturo, izobraževanje in usposabljanje zaposlenih, v dogovoru z občinami je treba doseči poenotenje kriterijev za sofinanciranje javnih zavodov, katerih ustanoviteljice so občine.
– Omogočanje prilagodljivejših oblik zaposlovanja v javnih zavodih: Omogočiti je treba bolj prilagodljive oblike zaposlovanja, vezane na mandat direktorja oziroma za določen čas, prekvalifikacije in lažje prehajanje med delovnimi mesti znotraj javnega sektorja ter urediti upokojevanje zaposlenih umetnic in umetnikov z beneficiranim delovnim stažem.
– Krepitev programskega in organizacijskega povezovanja med posameznimi področji kulture in umetnosti ter povezovanja ali združevanja javnih zavodov: Zagotoviti je treba večjo pretočnost informacij in boljše sodelovanje, tudi povezovanje med javnimi zavodi, tako znotraj istega področja kot med različnimi področji kulture, ter omogočati tudi sodelovanje javnih zavodov z zasebnim sektorjem.
– Skrb za javno kulturno infrastrukturo: Uveljavitev ZZSDNPK v proračunih 2021 in 2022 že omogoča izvajanje nujnih ukrepov na področju javne kulturne infrastrukture (sanacije, ureditve osnovnih prostorskih pogojev, prilagoditve prezračevalnih sistemov, nakupi opreme, razvoj sodobnih storitev, ohranjanje in obnova kulturne dediščine in novogradnje), prav tako je treba učinkovito črpati predvidena sredstva za obnovo in razvoj infrastrukture v okviru Načrta za okrevanje in odpornost.
Zasebni sektor
Izvajalec kulturnih programov in projektov v javnem interesu je lahko tudi zasebni sektor, znotraj njega tudi samozaposleni in nevladne organizacije, ki so pravne osebe zasebnega prava s sedežem v Republiki Sloveniji, so neprofitne, nepridobitne in neodvisne od drugih subjektov. Njihovo delovanje lahko sofinancirajo tako država kot lokalne skupnosti ali se prijavljajo neposredno na evropske razpise. Ker gre za subjekte zasebnega prava, se lahko finančno podprejo le programi in projekti, ki se skladajo s pričakovanji javnega interesa na področju kulture oziroma komplementarno zapolnjujejo manko, ki se ga ne da ali ga ni smotrno pokriti v okviru javne službe. Leta 2018 sprejet ZNOrg opredeljuje nekatere ukrepe in vlogo nevladnih organizacij tudi za področje kulture, za razvoj področja pa je pomemben še strateški dokument Strategija razvoja nevladnih organizacij in prostovoljstva do leta 2023. Sistemsko podporo ljubiteljskim nevladnim organizacijam zagotavlja JSKD.
MK omogoča samostojnim ustvarjalcem registracijo samostojnega poklicnega opravljanja kulturnih dejavnosti z vpisom v razvid samozaposlenih v kulturi z dodatno možnostjo pridobitve pravice do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna. Samozaposlitev v kulturi zagotavlja možnost delovanja posameznikov na različnih področjih kulture, katerih narava dela temelji na samostojnem in neodvisnem ustvarjalnem avtorskem delovanju. Cilj tega ukrepa je spodbujanje vrhunske umetniške ustvarjalnosti in deficitarne kulturne dejavnosti, to pa zahteva natančnejšo opredelitev.
Razvojni cilji:
– Debirokratizacija, digitalizacija in poenostavitev postopkov za delovanje nevladnih organizacij in samozaposlenih s področja kulture: digitalizacija in optimizacija razpisnih mehanizmov za programsko in projektno financiranje ter poenostavitev administrativnih postopkov; preprostejše, učinkovitejše, preglednejše in za vse vpletene v postopke bolj funkcionalno uveljavljanje pravic ustvarjalcev ter spremljanje njihovega izpolnjevanja obveznosti, uvedba celovite digitalizacije z vzpostavitvijo kakovostnih e-storitev oziroma podpornega okolja za urejanje pravic in obveznosti samozaposlenih.
– Omogočanje drugih oblik podpore zasebnemu sektorju: zagotavljanje evropskih kohezijskih sredstev kot možnega dodatnega načina sofinanciranja zasebnega sektorja, spodbujanje možnosti za dodatne vire financiranja (mecenstvo, donatorstvo), spodbujanje sodelovanja in povezovanja z drugimi področji, omogočanje izobraževanja in usposabljanja z namenom pridobivanja ključnih kompetenc.
– Sistemske spremembe: natančnejša opredelitev kriterijev za pridobitev statusa (za samozaposlene: obdobje delovanja v kulturi, kakovost dosežkov, deficitarnost, avtorski značaj dela, odmevnost v domačem in mednarodnem prostoru; za nevladne organizacije: število članstva oziroma število zaposlenih, izpolnjevanje vseh statutarnih pogojev, oblika organiziranosti, ustreznost letnih poročil o delovanju v javnem interesu na področju kulture).
– Vzpostavitev mehanizmov za transparentnejše delovanje zasebnega sektorja in odpravo sive ekonomije.
– Okrepitev sistema podeljevanja delovnih štipendij: uvedba diferenciranih delovnih štipendij glede na upravičence (različni pogoji, ki jih izpolnjujejo) in glede na višino dodeljenih sredstev (glede na vsebino dejavnosti in namen štipendije).
VIII. RAZVOJNI CILJI PO PODROČJIH KULTURE
Slovenski jezik in jezikovna politika
Osrednji cilj slovenske jezikovne politike je oblikovanje skupnosti samostojnih govorcev z razvito jezikovno zmožnostjo v slovenščini, zadostnim znanjem drugih jezikov, z visoko stopnjo jezikovne samozavesti in ustrezno stopnjo pripravljenosti za sprejemanje jezikovne in kulturne različnosti. Jezikovna politika je usmerjena v ohranjanje, krepitev in razvoj slovenskega jezika in slovenske jezikovne skupnosti, tudi v širšem okviru jezikovne politike EU. Z ustreznimi, predvsem spodbujevalnimi ukrepi skrbi, da bo obseg zasebne in javne rabe slovenskega jezika pri domačih govorcih čim večji, čim bolj dostopna pa bo slovenščina tudi za govorce drugih jezikov. Republika Slovenija slovenščini zagotavlja prevladujočo vlogo v uradnem in javnem življenju, upoštevajoč jezikovno politiko javne in uradne rabe italijanskega ali madžarskega jezika na območjih občin, v katerih živita avtohtoni narodni skupnosti, obenem pa svojim državljankam in državljanom in drugim prebivalcem omogoča sporazumevanje in obveščanje v tujih jezikih. Zavzema se za krepitev in dosledno uresničevanje jezikovnih pravic slovenske narodne skupnosti v sosednjih državah ter pravic govork in govorcev slovenščine kot enega izmed uradnih jezikov EU v poslovanju z institucijami EU. Na ravni jezikovnega izobraževanja bo jezikovna politika v naslednjem obdobju posebno skrb namenila jezikovnemu pouku slovenščine v vzgojno-izobraževalnem sistemu Republike Slovenije, raziskavam slovenskega jezika ter evalviranju in raziskovanju jezikovnega izobraževanja v slovenščini. Skušala bo ozaveščati o pomenu jasnega in razumljivega uradovalnega jezika. Na področju jezikovne opremljenosti so nujni spodbujanje digitalizacije, gradnja, posodabljanje in vzdrževanje temeljnih jezikovnih tehnologij za slovenščino ter omogočanje prostega dostopa za vse obstoječe jezikovne vire in priročnike. Treba je sistematično skrbeti za prisotnost slovenščine v digitalnem okolju, tj. da se bo slovenščina enakovredno s tujimi jeziki uveljavila v različnih aplikacijah (vmesnikih v elektronskih napravah, npr. avtomobilih, telefonih), kot to določa drugi odstavek 20. člena Zakona o javni rabi slovenščine (Uradni list RS, št. 86/04 in 8/10); enako velja za pretočne internetne storitve (prevode tujih filmov, oddaj). Za dejavno večjezičnost prebivalcev EU bo treba na visokošolski strokovni ravni omogočati učenje strokovne slovenščine in znanstvenega pisanja hkrati z ustreznim obvladovanjem strokovnega sporazumevanja v drugih jezikih. Za razvoj slovenščine v znanosti se mora spodbujati tudi kakovostno objavljanje v slovenskem jeziku. Država mora podpirati znanstveno produkcijo v slovenskem jeziku, ki je dragocen vir slovenskega strokovnega izrazja in strokovnega izražanja, tudi nastajanje kakovostnih terminoloških virov, pri katerih sodelujejo strokovnjaki z obravnavanih področij in jezikoslovci. Ker je terminologija hitro razvijajoči se del vsakega jezika, je pomembno sistematično podpirati tudi terminološko svetovanje. Jezikovna politika upošteva, da slovenski jezik ni samo današnji knjižni oziroma standardni jezik, temveč so to tudi številna in zelo besedilno bogata narečja. Z njimi spoznavamo posebnosti slovenskih narečij ter tako ohranjamo zavest o zvrstnosti slovenskega jezika in o narečju kot eni od njegovih različic ter podpiramo ustvarjanje v lokalnih knjižnih različicah.
Razvojni cilji:
– Stalno spremljanje in evalviranje slovenske jezikovno politične situacije glede na družbene spremembe tako znotraj kot zunaj Republike Slovenije ter spremljanje javne rabe slovenščine v odnosu do drugih jezikov.
– Ozaveščanje o pomenu in vlogi rabe slovenščine na celotni vertikali izobraževanja in v javnih medijih ter o pomenu lektorskih storitev na vseh področjih javnega življenja (mediji, gospodarstvo, javne ustanove itd.).
– Evalvacija ustreznosti in učinkovitosti formalnopravnih vidikov slovenske jezikovne politike (predpisi in strateški akti) ter priprava pravnih sprememb.
– Nadzor nad rabo slovenščine na mednarodnih javnih dogodkih v Republiki Sloveniji ter zagotavljanje rednega prevajanja in tolmačenja v institucijah EU v vse uradne jezike EU s pomočjo urejenega institucionalnega ustroja.
– Vključevanje v mednarodne raziskave bralne pismenosti otrok in odraslih ter razvoj vsestranske podpore bralne kulture.
– Spodbujanje digitalizacije in uporabe sodobnih tehnologij pri razvoju in posodabljanju jezikovnih tehnologij in virov, vključno z uporabniškimi vmesniki.
– Promocija slovenskega jezika, s poudarkom na enotnem slovenskem kulturnem prostoru, ob upoštevanju raznolikosti slovenskega jezika, tako regionalnih posebnosti kot jezikov ranljivih jezikovnih skupin.
Knjiga in založništvo
V zadnjih desetih letih je področje založništva doživelo resne pretrese predvsem v finančnem smislu, saj so leta 2008 prihodki slovenskega založništva znašali 117,7 milijona evrov, po desetih letih znašajo le še 62,5 milijona. Prav tako se je zmanjšalo število redno zaposlenih z 870 na 523. Panoga se je po prihodkih razpolovila, število izdanih knjig pa je v istem obdobju upadlo za petino: 6.953 knjig in brošur leta 2009 in 5.627 leta 2017. Po podatkih zadnje raziskave o bralni kulturi in nakupovanju knjig v Sloveniji v letu 201928, ki jo je naročila JAK, je slovensko založništvo kot celota tudi v obdobju od leta 2014 zabeležilo nadaljnje upadanje prodaje, razen pri nekaterih zvrsteh nizko in srednje cenovnih knjig. V letih 2020 in 2021 je bila zaradi izbruha bolezni COVID-19 knjigotrška veriga občasno zaprta, vendar se je okrepila prodaja knjig na spletu, prav tako je bil v digitalni obliki izveden 36. Slovenski knjižni sejem. Za lajšanje posledic epidemije v knjigotrški in založniški dejavnosti so se v proračunu 2021 sredstva za JAK zvišala za približno 1,3 milijona evrov, prav tako je bilo za pospešitev prodaje knjig prek neposrednih knjigotrških kanalov založnikov na podlagi 129. člena Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 (Uradni list RS, št. 152/20, 175/20 – ZIUOPDVE, 82/21 – ZNB-C, 112/21 – ZNUPZ, 167/21 – odl. US in 206/21 – ZDUPŠOP) od 24. oktobra 2020 do 30. aprila 2022 zamrznjeno izvrševanje Zakona o enotni ceni knjige (Uradni list RS, št. 11/14 in 152/20 – ZZUOOP; v nadaljnjem besedilu: ZECK). Za sanacijo posledic izpada prihodkov v knjigotrški mreži pa je bila v okviru Zakona o interventnih ukrepih za pomoč gospodarstvu in turizmu pri omilitvi posledic epidemije COVID-19 (Uradni list RS, št. 112/21 in 187/21 – ZIPRS2223) raba bona razširjena tudi za nakup knjig, dejavnost 47.610 Trgovina na drobno v specializiranih prodajalnah s knjigami.
Za opravljanje strokovnih, razvojnih in izvršilnih nalog na področju knjige in založništva je Republika Slovenija leta 2008 ustanovila JAK. Namen njenega delovanja je zagotovitev ustreznih pogojev za razvoj področja knjige, strokovno in neodvisno odločanje o izbiri programov in projektov, ki se financirajo iz državnega proračuna, ter promocija nacionalne literature v domačem in mednarodnem prostoru. JAK si prizadeva za zagotovitev pogojev za usklajeno delovanje vseh členov knjižne verige na področju leposlovja in humanistike ter pozitivne rezultate na področju ustvarjanja, izdajanja, distribucije in branja kakovostnih knjig in revij (bralna kultura). Med temeljne naloge na tem področju sodijo tudi skrb za kakovostne otroške in mladinske knjige ter revije, prevode slovenskih del v tuje jezike ter prevode vrhunskih del tujih avtorjev v slovenski jezik, pa tudi predstavitve slovenske literarne ustvarjalnosti v domačem in mednarodnem prostoru. V javnem interesu je tudi zagotavljanje okoliščin za delovanje ustvarjalcev na področju leposlovja in humanistike, digitalni prehod, delovanje knjigotrške mreže ter razvoj bralne kulture pri vseh starostnih skupinah. Ključni izzivi ostajajo nespremenjeni: spodbujanje izvirne ustvarjalnosti in vzpostavitev ustreznega razmerja med subvencioniranjem izvirnih avtorskih in prevodnih del, omogočanje boljših pogojev avtorjem knjižnih del za njihovo ustvarjalnost, povečanje prodaje knjig, krepitev bralne kulture ter večja povezanost in učinkovitost akterjev s področja knjige.
Ob krčenju področja in zmanjšanju obsega prodaje slovenskih knjig je izražen interes, da se Mladinsko knjigo Trgovino zaradi izjemnega pomena za delovanje slovenske knjigarniške mreže opredeli kot strateško državno naložbo, s ciljem, da se ohrani ta steber slovenskega knjigotrštva; njena ohranitev in razvoj bi morala biti opredeljena v javnem interesu.
Razvojni cilji:
– Spodbujanje kakovosti in učinkovitega digitalnega prehoda, izvajanje programov usposabljanja in razvoja kompetenc na področju novih in inovativnih tehnologij ter razvoja, distribucije, promocije in uporabe e-knjig, spodbujanje že obstoječih platform za promocijo e-knjig in avdioknjig ter razvoj posebne platforme e-Knjiga s pomočjo sredstev iz Načrta za okrevanje in odpornost.
– Krepitev, spodbujanje in razvoj sistema povezanih podpornih ukrepov za vse člene knjižne verige: omogočanje visoke stopnje profesionalnega delovanja, krepitev založništva in delovanje založniškega trga ter celovit razvoj področja knjige.
– Vzpostavitev dolgoročnega spremljanja bralne kulture in nakupovanja knjig ter rednih nacionalnih promocijskih kampanj za širšo uveljavitev družbenega pomena knjige ter spodbujanje bralnih navad pri vseh starostnih skupinah prebivalstva. Pri tem bo poudarek tudi na posredni promociji slovenske knjige prek slovenskega jezika in intenzivnejšem medresorskem povezovanju pri promociji bralne kulture.
– Dejavnosti za mednarodno uveljavitev slovenske literarne in publicistične dejavnosti, s poudarkom na predstavitvi Republike Slovenije kot častne gostje na knjižnih sejmih v Bologni in Frankfurtu ter podporo prevajanju slovenske literature v tuje jezike.
– Analiza upravičenosti učinkov ZECK, ki je začel veljati februarja 2014, ter analiza njegove zamrznitve za enoinpolletno obdobje in določitev novih razvojnih ciljev na tem področju, ki bodo izhajali iz opravljenih analiz.
– Prizadevanja, da se Mladinsko knjigo Trgovino opredeli za strateško državno naložbo, s ciljem ohranitve njenih jedrnih dejavnosti na področju knjigotrštva.
Knjižnična dejavnost
Knjižnična javna služba na področju kulture je sistemsko povezano delovanje nacionalne knjižnice in mreže splošnih knjižnic, informacijsko podprto z vzajemnim bibliografskim sistemom COBISS.29 Baze podatkov so temeljna infrastruktura za delovanje knjižnic, z vključenostjo vseh tipov knjižnic v enoten vzajemni bibliografski sistem z enotno tehnološko podporo. Z vzajemno bibliografsko bazo knjižnic se tesno povezuje informacijski sistem o raziskovalni dejavnosti oziroma podatki znanstvenoraziskovalnega dela. Zakon o knjižničarstvu (Uradni list RS, št. 87/01, 96/02 – ZUJIK in 92/15) je predpisal več mehanizmov, s katerimi naj bi vzdrževali nenehno rast sistema in njegovo prilagajanje družbenim spremembam, ter standarde in strokovna priporočila, s katerimi naj bi stroka določala strateške usmeritve ter normative za zagotavljanje pogojev za izvajanje knjižnične dejavnosti kot javne službe in njeno ustrezno financiranje. Z zniževanjem sredstev za knjižnično dejavnost, ki je imelo največji negativni vpliv v obdobju 2012–2018, državne spodbude za realizacijo razvojnih potencialov tako narodne kot tudi splošnih knjižnic niso bile več zadostne. Zniževanje sredstev za reden dotok knjižničnega gradiva, njegovo predstavljanje in zagotavljanje pogojev za samostojno uporabo različnim skupinam uporabnikov slabša možnosti za izobraževanje in informiranje prebivalcev za njihov osebni razvoj in njihovo aktivno vlogo pri reševanju osebnih in družbenih problemov. Nižje vrednosti kazalnikov od pričakovanih so neposredno povezane z nižjimi sredstvi za delovanje knjižnic in nakup knjižničnega gradiva vse do leta 2021. Šele s spremembo proračuna za leto 2021 so se sredstva za nakup knjižničnega gradiva v splošnih knjižnicah povečala za 500.000 evrov. Zniževanje vrednosti letnih kazalnikov je bilo mogoče opaziti tudi pri vsebinah, povezanih z delovanjem nacionalne knjižnice, za katero so se v letu 2021 povečala sredstva za nakup opreme in investicijsko vzdrževanje, digitalizacijo, nakup nacionalno pomembnih predmetov pisne dediščine, plače, splošne stroške delovanja ter programske materialne stroške v skupni višini 900.133 evrov. Nacionalna knjižnica prav tako še nima zagotovljenih možnosti za izboljšanje pogojev za nakup knjižničnega gradiva temeljne znanstvene in strokovne literature ter zbiranje, dostop in trajno hranjenje kulturne dediščine v fizični in digitalni obliki. V njej v skladu z možnostmi sicer razvijajo orodja za zajem in hranjenje elektronskih publikacij, vendar se srečujejo z omejitvami pri zagotavljanju ustreznih kadrovskih virov in pri vlaganju v tehnološko infrastrukturo. Spremenjene družbene in ekonomske razmere, tehnološki napredek, evropske in nacionalne strategije in smernice ter specialna zakonodaja so povečali obseg nalog in aktivnosti slovenskih knjižnic. Zato je treba za knjižnično javno službo, ki bo omogočala dostop do knjižnic oziroma do knjižničnega gradiva in knjižničnih storitev, tako na strani države kot občin zagotoviti ustrezno podporo in potrebne spodbude, ki bodo zagotovile pogoje (kadrovske, tehnične in tehnološke) za realizacijo razvojnih potencialov nacionalne in splošnih knjižnic, po drugi strani pa bi morale tudi splošne knjižnice zagotoviti kadrovsko ustrezno strukturo za izvajanje predpisanih nalog, poskrbeti za izobraževanje kadra za uspešno reševanje novih tehnoloških in vsebinskih izzivov ter izvesti določene organizacijske in sistemske spremembe.
Bolezen COVID-19 je otežila dejavnost knjižnične izposoje, vendar so lahko knjižnice delo opravljale celotni drugi, tretji in četrti val epidemije ter v spletnem okolju v obsegu nabavljenega e-gradiva. Bile so prva kulturna dejavnost, ki so v prilagojenih pogojih lahko opravljale delo z uporabniki. Izkušnja z epidemijo je pokazala tudi izrazito potrebo po digitalizaciji tako knjižnega gradiva kot postopkov dela z uporabniki. V zadnjem obdobju so splošne knjižnice z integracijo sistema za oddaljeni dostop do elektronskih knjig izboljšale dostopnost do tega segmenta knjižničnega gradiva.
Razvojni cilji:
– Izboljšanje dostopnosti do znanja in informacij v knjižnični javni službi za vse, vključno z nabavo vseh vrst knjižničnega gradiva in knjižnično vlogo kot kulturno-izobraževalnih središč (gl. sprejeto Nacionalno strategijo za razvoj bralne pismenosti za obdobje 2019–2030).
– Sistematična digitalizacija slovenike, temeljne nacionalne zbirke knjižničnega gradiva, ki je pisna dediščina slovenskega naroda, vključno s posebno pomembnimi pisnimi deli ter zbirkami (nacionalno zaščitene zbirke, Unescova dediščina).
– Spodbujanje digitalnega prehoda za uporabnike in dostopnost digitaliziranih knjižničnih gradiv, vključno s programsko podporo za dostopnost e-knjig in avdio knjig in zagotovitvijo podlag za trajnejšo delovanje platform za oddaljen dostop do elektronskih knjig.
– Vzpostavitev enotne dediščinske platforme, v katero bo vključen tudi knjižnični sistem, za nacionalno povezovanje dediščinskih ustanov v skupen digitalni uporabniški sistem.
– Posebna skrb za knjižnice v obmejnih regijah, ki skrbijo za ohranjanje in krepitev slovenskega jezika na območjih, na katerih živi avtohtona slovenska narodna manjšina, in ki zagotavljajo knjižnično gradivo za avtohtono italijansko in madžarsko narodno skupnost v Republiki Sloveniji.
Uprizoritvene umetnosti
Področje uprizoritvenih umetnosti vključuje vse zvrsti, prakse in vsebine na področju gledališke ustvarjalnosti. Sem sodijo tradicionalne gledališke zvrsti, kot sta dramsko in lutkovno gledališče, kakor tudi vsi sodobni načini odrskega ustvarjanja: postdramsko gledališče, sodobni ples, fizično gledališče, ambientalno in ulično gledališče ter razne eksperimentalne in raziskovalne gledališke prakse. Vključuje tudi festivale, refleksijo, raziskovanje, KUV, arhiviranje in dokumentiranje gledališke dediščine ter digitalizacijo. Zvrsti, prakse in vsebine se z leti vedno bolj razločujejo, razvejijo in množijo, hkrati pa je prišlo do uvrščanja na področje uprizoritvenih umetnosti tudi nekaterih mejnih zvrsti (npr. performansi, ki sicer v drugih državah sodijo pod vizualne umetnosti). Zaradi tako širokega razpona in množenja praks in zvrsti na področju uprizoritvenih umetnosti je opazno vedno večje število potencialnih deležnikov v okviru zasebnega sektorja.
Izvajalci javnega interesa na področju uprizoritvene umetnosti so javni zavodi, katerih ustanovitelj je država, javni zavodi, katerih ustanoviteljice so lokalne skupnosti, nevladne in druge zasebne kulturne organizacije s statusom pravne osebe, samostojni ustvarjalci na področju kulture ter drugi ustvarjalci na področju kulture s statusom fizične osebe. Že leta 2016 je neformalni kolegij direktorjev javnih gledališč posredoval pobudo za sprejetje posebnega področnega zakona (in drugih pravnih aktov), ki bi uredil izhodišča za financiranje gledališč z različnimi ustanovitelji in upošteval posebnosti na področjih varstva pri delu, opredelitve delovnih obveznosti, načinov zaposlovanja, infrastrukture.
Posledice varčevalnih ukrepov, ki so močno vplivali na področje uprizoritvenih umetnosti, še niso povsem odpravljene in se pomembno odražajo na celotni programski, kadrovski in infrastrukturno-tehnični ravni področja. So se pa v spremenjenem proračunu za leto 2021 in postopoma tudi v načrtovanih spremembah proračuna za leto 2022 že povečala sredstva za javne zavode, projektne in programske razpise na področju uprizoritvenih umetnosti. Prav tako sta uveljavitev ZZSDNPK in tudi dvig sredstev, namenjenih investicijam v javne zavode, že omogočila nekatere nujne investicijske obnove tudi v javnih zavodih s področja uprizoritvenih umetnosti, in sicer v skupni višini 2.907.556,00 evrov za leto 2021.
Bolezen COVID-19 je najdlje onemogočala prav nemoteno delovanje uprizoritvenega sektorja in izvajanje glasbenih umetnosti, saj je to področje vezano na stik z živim občinstvom. Za blaženje posledic bolezni COVID-19 so bili omogočeni delovanje ansamblov v t. i. mehurčkih za ohranjanje ustvarjalne kondicije, digitalna izvedba načrtovanega programa ter uvedba bona za področje umetniškega uprizarjanja oziroma objekte za kulturne prireditve, s spremembami proračuna za leto 2021 pa so se zvišala tudi sredstva za projektne in programske razpise na področju uprizoritvenih umetnosti.
Razvojni cilji:
– Sprejetje področnega zakona o scenskih umetnostih, ki bo celovito urejal področje gledališke in glasbene umetnosti, pri čemer bo vključeval tudi refleksijo, raziskovanje, KUV, trajno hrambo in dokumentiranje gledališke in glasbene dediščine in digitalizacijo. Na področju gledališča bo formaliziral mrežo institucionalnih gledališč, natančno opredelil načela za določitev višine financiranja (delež v odnosu do lokalnih ustanoviteljev), določil poklicne standarde in normative, povečal obseg avtonomije in stopnje odgovornosti organov javnih zavodov, opredelil vloge strokovnih komisij (načine sofinanciranja, standarde in normative, zaposlovanje). Hkrati bodo potrebne ustrezne spremembe na področju zaposlovanja s ciljem oblikovanja sodobnejšega in bolj prilagodljivega modela zaposlovanja na področju uprizoritvenih praks.
– Prenova pravnih aktov: Pravilnik o merilih za doseganje naziva prvak in vrhunski glasbenik (Uradni list RS, št. 82/08) ter Merila in kriteriji za zasedbo delovnih mest priznanih ustvarjalcev (Uradni list RS, št. 82/08).
– Kontinuirano izvajanje programov KUV ter skrb za razvoj občinstev.
– Razvijanje platform za kritiško dejavnost s področja uprizoritvenih umetnosti in spodbujanje kakovostne gledališke, plesne in operne kritike.
Glasbene umetnosti
Področje glasbene umetnosti je izjemno široko, saj vključuje predstavljanje vseh zvrsti, praks in vsebin, ki jih družijo raziskovanje zvoka in glasbeno ustvarjanje ter balet. Sem sodijo tradicionalne glasbene zvrsti, ki so se razvijale skozi dolgo zgodovino glasbene umetnosti: opera, komorna in orkestralna glasba, etno in stara glasba, jazz, zborovsko petje in glasbeno-scenske predstave, kot tudi vsi sodobni načini glasbenega in baletnega izražanja. Medsebojno primerljive umetniške vsebine in forme se izvajajo v zelo različnih organizacijskih in institucionalnih okvirih, na primer koncertni cikel ali glasbeni festival lahko poteka pod okriljem nacionalnega javnega zavoda, zasebnih ustanov, v organizaciji lokalnega društva, podjetij in celo posameznikov. Digitalni prehod na področju glasbene umetnosti prinaša nove pristope v vseh njegovih temeljnih oblikah. Uvajajo se novi produkcijski in poslovni modeli, spreminjata se interakcija in odnos do občinstev, razvoj in spremembe pa zahtevajo ustrezne in pravočasne sistemske in organizacijske prilagoditve področja. Kljub izjemno bogati zgodovini in mednarodno prepoznavnim glasbenim dosežkom je slovenska glasbena dediščina slabo poznana, to pa vpliva tudi na šibko uresničevanje razvojnih potencialov in produkcijskih priložnosti. V okviru izvajanja javne službe je v Republiki Sloveniji treba v obstoječih javnih zavodih zagotoviti visoke umetniške kriterije in tehnično opremljenost. Eden od večjih problemov tudi v javnih zavodih na področju glasbe je, da sredstva za pokrivanje stroškov dela, ki so zakonsko opredeljeni, predstavljajo vedno večji proračunski delež MK, ob tem pa izstopa tudi kadrovska problematika. Treba bi bilo vzpostaviti takšno organizacijsko obliko javnega zavoda, ki bo glede na poslanstvo lahko realizirala nacionalno programsko politiko na najvišji ravni, omogočala uveljavitev in konkurenčnost v mednarodnem prostoru ter zagotavljala pogoje za ohranjanje slovenske glasbene dediščine in njeno dostopnost. V zvezi s tem bi bilo treba spremeniti predpise, ki zavirajo fleksibilnejše delo javnih zavodov, doseči programsko profiliranost javnih zavodov na nacionalni ravni ter podpirati gostovanja vrhunskih predstav javnih zavodov v mednarodnem prostoru na referenčnih mednarodnih prizoriščih in festivalih.
Za ohranitev in razvoj mednarodno uveljavljenih slovenskih glasbenih festivalov ter razpršenih iniciativ za predstavljanje manj zastopanih nekomercialnih glasbenih vsebin je treba uvesti stabilne načine sofinanciranja. Glasbene in notne zbirke, koreografije in številna druga gradiva, nastala v javnih zavodih, so bistvene tako za izvajanje kot raziskovanje glasbe, zato je treba omogočiti in spodbuditi celovit digitalni prehod, dostopnost in hrambo na tem področju.
Treba je rešiti problematiko upokojevanja neaktivnih baletnih plesalcev in opernih pevcev. Sedanja ureditev ne spodbuja upokojevanja umetnikov, ki zaradi dosežene starosti niso več zmožni ustrezno opravljati svojega poklica. Povprečna starost zaposlenih baletnikov je zelo visoka, najemanje zunanjih kadrov povečuje izdatke javnih zavodov za stroške dela, zaposlovanje mladih baletnikov je tako skrajno omejeno. Javni zavodi podlegajo bremenu visokih stroškov dela. Možne rešitve bi bilo treba iskati v naslednjih ukrepih:
a) prenehanje delovnega razmerja, ko baletni plesalec izpolni pogoje za pridobitev poklicne ali starostne pokojnine (lahko kakšna izjema za kratkotrajno podaljšanje v trenutku, ko bi mu prenehalo delovno razmerje ali premestitev),
b) možnost enkratnega izplačila zbranih sredstev v okviru poklicnega zavarovanja,
c) možnost sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas od 1 do 5 let, brez omejitev števila sklenjenih pogodb; podaljšanje skupnega trajanja sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas, npr. na 15 let (trenutna omejitev je 10 let),
d) premestitev na drugo delovno mesto, če delavec na umetniškem ali strokovnem delovnem mestu zaradi psihofizičnih lastnosti, ki so pogoj za opravljanje dela na tem določenem delovnem mestu, tega ne more več kakovostno opravljati (lahko bi veljalo na splošno, in ne zgolj za baletne plesalce),
e) trajna prezaposlitev v drug javni zavod, brez javnega razpisa za zaposlitev.
Razvojni cilji:
– Vzpostavitev centra za digitalizacijo produkcije in programskih gradiv v javnih zavodih s področja glasbe in baleta, in sicer v okviru že obstoječih javnih zavodov s področja glasbe, in trajne hrambe in dokumentiranja glasbene in baletne kulturne dediščine, kar bo omogočalo enotno interaktivno predstavitev raznolike glasbene dediščine Slovenije, tako za domačo kot tujo zainteresirano javnost, ter začetek usklajenih procesov hranjenja, urejanja in digitalizacije vsebin slovenske glasbene dediščine z vzpostavitvijo zbirke zvočnih posnetkov, notne zbirke, zbirke posnetkov in/ali zapisov koreografij.
– Zagotovitev stabilnega financiranja glasbenih projektov in programov, ki bi omogočil smotrno načrtovanje programov za več let in s tem tudi trdne dogovore z domačimi in mednarodnimi umetniki. To pomeni, da bi tudi financerji, MK in občine, imeli bolj pregledno sliko o potrebah in porabi sredstev v državnih in nevladnih zavodih; to bi omogočilo lažje oblikovanje razpisov na osnovi dejanskih potreb, povezovanje žanrsko in organizacijsko sorodnih subjektov ter decentralizacijo, dolgoročno načrtovanje dejavnosti in razvoj prizorišč ter občinstev, razvoj posameznih glasbenih žanrov, vključno z deficitarnimi, nacionalno in mednarodno povezovanje ustvarjalcev in producentov ter boljše pogoje za samozaposlene.
– Sprejetje področnega zakona o scenskih umetnostih, ki bo celovito urejal področje gledališke in glasbene umetnosti, pri čemer bo vključeval tudi refleksijo, raziskovanje, KUV ter skrb za razvoj občinstev, trajno hrambo in dokumentiranje gledališke in glasbene dediščine in digitalizacijo.
– Prenova pravnih aktov: Pravilnika o merilih za doseganje naziva prvak in vrhunski glasbenik (Uradni list RS, št. 82/08) ter Merila in kriteriji za zasedbo delovnih mest priznanih ustvarjalcev (Uradni list RS, št. 82/08).
– Ureditev statusa baletnega plesalca oziroma opernega pevca (možnosti upokojitve).
– Izboljšanje pogojev za glasbeno kritiko.
– Kontinuirano izvajanje programov KUV ter skrb za razvoj občinstev.
Vizualne umetnosti
Področje obsega vse likovne zvrsti, ki jih druži raziskovanje podobe in prostora ter njunih transformacij skozi različne postopke in tehnike. Sem sodijo tako tradicionalne zvrsti: slikarstvo, kiparstvo in arhitektura kot tudi vsi sodobni načini izražanja, ki so jih uveljavile zgodovinske avantgarde 20. stoletja in interdisciplinarne ustvarjalne prakse s preloma drugega in tretjega tisočletja. Sodobna likovna umetnost pogosto uporablja izrazna sredstva in postopke, sorodne drugim področjem umetnosti; z njimi se povezuje in soustvarja celostne umetnine. Z intermedijskimi umetnostmi in gledališčem se na primer srečuje predvsem v performansu, scenografiji in kostumografiji, s filmom pri animiranem filmu. Prispeva pa tudi nepogrešljive likovne elemente, knjigo soustvarja z ilustracijo in oblikovanjem njene celostne podobe itd. Ker se ukvarja s podobo in prostorom, je njena vloga nepogrešljiva tudi pri oblikovanju do človeka in narave prijazno grajenega okolja ter uporabnih predmetov in vidnih sporočil. Ohranja in revitalizira tisočletja stare podobe in ustvarja umišljene vizije prihodnosti.
Področje vizualne umetnosti obsega spodbujanje in podporo umetniški ustvarjalnosti, skrb za njen skladen razvoj na nacionalni in lokalni ravni, predstavljanje izvirnih in vrhunskih dosežkov v mednarodnem prostoru kot pomembne kulturne identitete ter krepitev zavesti o pomenu vizualne umetnosti. Za prizadevanje k temu pa je treba spoštovati in ohranjati njeno raznovrstnost, dostopnost in svobodo izražanja.
Razvojni cilji:
– Vzpostavitev enotnega portala galerij, ki bi vključeval tako javne zavode kot galerije nevladne in zasebne provenience ter ustvarjalce in jih medsebojno povezal. Tako organizirani deležniki bodo lažje ohranjali potrebno strokovnost, bolj profesionalno in ambiciozno zastavljali produkcije in koprodukcije, s katerimi se bodo predstavljali v domačem in mednarodnem prostoru. Večja preglednost in manjše drobljenje sredstev ne bosta koristila le kakovostnim skupnim projektom, temveč bosta dobrodošla tudi za umetnike.
– Vzpostavitev pogojev za likovno kritiko in vrnitev stroke v vse dele področja, od prispevanja recenzij v javnih občilih, prek vrednotenja umetnin za odkupe muzejev, pa vse do podpore delovanju trga.
– Vključevanje vsebin vizualne umetnosti v vse stopnje formalnega izobraževanja in njihova splošna dostopnost vsem na neformalni ravni; skrb za sistematičen razvoj vizualne pismenosti vseh prebivalcev.
– Nadzor nad izvajanjem Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo ZUJIK-G (Uradni list RS, št. 61/17), ki govori o nujnem umetniškem deležu v javnih investicijskih projektih.
– Prizadevanja za sistemsko ureditev umetniškega trga in mehanizmov za njegovo delovanje (proučitev možnosti za uvedbo 5-odstotnega DDV na vizualne umetnine) za preprečitev morebitne sive in črne ekonomije.
Arhitektura, oblikovanje ter kulturni in kreativni sektor
Glede na širok razpon ustvarjalnih praks likovne umetnosti se področji arhitekture30 (s krajinsko arhitekturo in urbanizmom) in oblikovanja, kljub temu da ju je zgodovina umetnosti vsa stoletja obravnavala skupaj s slikarstvom in kiparstvom, zaradi svojih posebnosti od njih toliko razlikujeta, da potrebujeta posebno obravnavo. S strokovnega vidika je velikokrat sporna uporaba enake metodologije in vrednotenja pri obravnavi njunega položaja in vloge v sodobni družbi, kar je posebej težavno pri razpisih MK, prek katerih ta sofinancira mednarodno in nacionalno pomembne kulturne projekte, saj sta področji arhitekture in oblikovanja vpeti v kulturni in kreativni sektor, ki je izrazito medsektorski in na več segmentih preči različna področja (gospodarstvo, okolje, znanost, kulturno dediščino in druga). Dosje Arhitektura v povezavi s trajnostnim razvojem, ki ga je kot članica EU podpisala tudi Republika Slovenija, arhitekturo in oblikovanje prostora postavlja med ključne dejavnike za kakovost bivanja, uspešnost razvoja mest, njihovo raznolikost in konkurenčnost.
Slovenski prostor z naselji, s stavbami in krajino je temeljni pojav zgodovine, kulture in življenja v Sloveniji. Predstavlja najbolj opazen način izražanja v vsakdanjem življenju državljank in državljanov. V javni interes na področju arhitekture zato sodijo vse zvrsti s področja načrtovanja prostora: arhitektura, krajinska arhitektura in urbanizem.
V javni interes na področju oblikovanja sodijo vse zvrsti: umetna obrt, grafično, unikatno oblikovanje, vizualne komunikacije, industrijsko in socialno oblikovanje.
Splošni cilj je povečati izobrazbeno raven na področju prostorske kulture (arhitekture, krajinske arhitekture, urbanizma) in na področju oblikovanja (industrijskega, grafičnega in unikatnega oblikovanja ter vizualnih komunikacij), ju popularizirati na vseh ravneh, od izobraževanja do raziskovanja in predstavljanja dobrih praks, ter povečati njuno prepoznavnost v domačem in mednarodnem okolju.
EU je v svojih dokumentih31 prepoznala arhitekturo kot tipičen primer horizontalnega značaja kulture, ki ni vključen zgolj v kulturno politiko, temveč v več javnih politik. Posledice odsotnosti področja arhitekture v kulturni politiki in drugih politikah opažamo v naglem nižanju kakovosti življenja in življenjskega okolja ter dejanske vrednosti prostora. Z arhitekturno politiko, ki jo je sprejela Vlada Republike Slovenije (Arhitektura za ljudi32, 31. avgust 2017), je bil postavljen okvir za razpravo o kakovostno grajenem okolju v Sloveniji. V slovenskem prostoru se še dogajajo nesmotrni posegi v prostor, ki širijo območja suburbanizacije in celo razpršene gradnje, erozijo kulturne dediščine, skrb vzbujajočo okoljsko onesnaževanje, zapletanje infrastrukturnih sistemov in posledično slabe urbanistične in arhitekturne rešitve, ki ne premorejo nujne dolgoročne vizije. Z vizualnim, energetskim in ekološkim onesnaževanjem povzročajo zmanjšanje urejenosti in prepoznavnosti prostora ter vizualne kulture prebivalstva, šibijo nacionalno ekonomijo in manjšajo dejansko vrednost prostora, s tem pa negativno vplivajo na kakovost življenja in življenjskega okolja. Zaradi gradbeniške krize v drugem desetletju 21. stoletja so se tudi dejavnosti v arhitekturi skoraj prepolovile. Javni interes na tem področju je utemeljen v strokovnem prizadevanju vseh vpletenih dejavnikov za splošen dvig prostorske kulture in tudi estetike oblikovanja.
Razvojni cilji:
– Podporne dejavnosti in financiranje projektov za mlade oblikovalce v okviru podpornih programov za kulturni in kreativni sektor.
– Prednostna podpora trajnostno naravnanim projektom in projektom, ki vključujejo tradicionalne gospodarske panoge (npr. lesnopredelovalno, tekstilno, kovaško in steklarsko industrijo), ohranjajo in obujajo tradicionalne obrti in druga tradicionalna znanja in procese, po načelih krožnega gospodarstva in prehoda v brezogljično družbo, v sodelovanju z drugimi resornimi ministrstvi (Ministrstvom za gospodarski razvoj in tehnologijo ter Ministrstvom za okolje in prostor).
– Vzpostavitev kriterijev in vzpodbud za uveljavljanje kakovosti grajenega okolja (znak kakovosti, natečaji …), posebej za vse javne in z javnimi sredstvi financirane objekte.
– Medresorska podpora projektom KUV, ki skrbijo za ozaveščanje otrok in mladih ter širše javnosti o pomenu arhitekture in kakovostnega grajenega prostora za kakovost našega bivanja ter zeleno preobrazbo družbe.
– Skrb za kulturo oblikovanja in grajenega okolja z upoštevanjem dediščine, omejenih naravnih virov in spremenjenih okoljskih in družbenih razmer.
– Spodbujanje in razvoj kulturnega in kreativnega sektorja na osnovi povezovanja z drugimi resorji, ki lahko zagotovijo dodatne finančne in druge oblike podpor ter s tem ustrezno omogočajo razvoj področja.
Film in AV dejavnost
Filmi in druga AV dela so danes med najbolj razširjenimi umetniškimi in kulturnimi vsebinami, saj digitalizacija in novi načini distribucije povečujejo njihovo dostopnost; tako širijo občinstvo, a hkrati spreminjajo navade gledalcev oziroma uporabnikov. Prav tako pa sodobne tehnologije pomembno spreminjajo načine filmske in AV-produkcije. Slovenska filmska in AV-produkcija je vedno bolj vpeta v globalno ekonomijo. Spremembe se pozitivno kažejo v koprodukcijski uspešnosti in kakovosti slovenske produkcije, ki pridobiva zaupanje občinstva in mednarodni ugled.
Ustvarjalnost in umetniška identiteta slovenske filmske in AV kulture se pretežno razvijata v okviru slovenskega jezikovnega in družbeno-kulturnega okvira, zato morata na globalnem kinematografskem in digitalnem trgu čim bolj uspešno in konkurenčno izrabiti prav prednost izvirnih vsebin. Svoboda ustvarjanja in izražanja ter kulturna raznolikost sta namreč pogoj in dodana vrednost pri razvoju sektorja.
V okviru nacionalnih institucij Republika Slovenija zagotavlja pogoje za filmsko in AV ustvarjalnost (sofinanciranje programov in projektov, tehnična podpora in visokošolsko izobraževanje), za strokovno hrambo nacionalne filmske dediščine ter za predstavljanje domače in svetovne filmske dediščine. Pri vzgoji in širjenju občinstev ter prikazovanju nekomercialnih filmskih in AV del imajo pomembno vlogo tudi lokalni javni zavodi, art kino mreža in javni nacionalni medijski servis.
Vzporedno s klasično (evropsko) filmsko ustvarjalnostjo se razvija produkcija AV del, ki je deloma bolj komercialna, vsekakor pa zaradi izredno dinamične oblike, sledenja tehnološkim spremembam in prilagajanja novim distribucijskim oblikam zahteva hitro odzivno in učinkovito podporno okolje.
Zaradi svojevrstnosti, kompleksne produkcije in multiplikativnih učinkov AV dejavnost kljub svoji v osnovi umetniški intenci presega področje kulture. Uveljavlja se kot kreativna industrija in je hitro rastoča gospodarska panoga, ki ima številne srednjeročne in dolgoročne pozitivne učinke tudi na področjih turizma, gostinstva in mednarodnih sodelovanj ter na prepoznavnost in ugled Republike Slovenije. Slednje lahko po zgledu drugih držav dosegamo predvsem z denarnimi povračili za snemanja tujih filmskih produkcij na slovenskih lokacijah.
V okviru uresničevanja javnega interesa na področju kulture je treba izboljševati razmere za slovensko AV kulturo. Pri tem je treba slediti razvoju ukrepov, vzpostavljenih za konkurenčen in trajnostno vzdržen evropski AV in medijski trg. Kot ključne elemente, ki bremenijo delovanje in razvoj tega področja, smo prepoznali neučinkovitost organizacije, neusklajenost in nepovezanost delovanja deležnikov na AV področju, nezadostno in deloma neustrezno opremljenost javnega zavoda, ki izvaja tehnično realizacijo filmskih projektov, ki se sofinancirajo z državno pomočjo, ter posledično podhranjenost slovenske kinematografije, ki se odraža v programski raznolikosti in produkcijski kakovosti posameznih projektov. Zato je treba na filmskem in AV področju vzpostaviti učinkovito in prožno organizacijo, ki bo zagotavljala gospodarno in smotrno rabo javnih sredstev, ter najti dodatne vire financiranja, ki bodo prispevali h krepitvi kakovosti, obsega in raznovrstnosti ustvarjanja na področju AV kulture.
Razvojni cilji:
– Upoštevanje deležnikov s celotnega filmskega, kinematografskega in AV področja (ustvarjalci, producenti, promocija, distribucija, prikazovanje, filmska vzgoja, izobraževanje) pri oblikovanju smernic za razvoj filmskega in AV področja, s poudarkom na spodbujanju kulturno raznolike filmske in AV produkcije, profesionalizacije filmskega okolja, razvoja talentov in poklicev v AV sektorju.
– Racionalna in učinkovita organizacija javne službe na področju zagotavljanja sredstev in pogojev za izvedbo programov in projektov, ki so prepoznani v javnem interesu na področju filmske in AV dejavnosti.
– Povečevanje dostopnosti kakovostnih slovenskih filmov in AV del na vseh distribucijskih platformah, razvoj filmskih občinstev in spodbujanje gledanosti.
– Večanje udeležbe Republike Slovenije v koprodukcijskih mehanizmih in spodbujanje tujih investicij. Promocija Republike Slovenije kot privlačne snemalne destinacije s spodbudnim regulativnim okoljem.
– Učinkovitejša promocija in trženje slovenskega filma v mednarodnem okolju.
Za izvajanje naštetih razvojnih ciljev je treba ob spremembah predpisov poskrbeti tudi za ustrezno organizacijo podpornega okolja, zagotoviti ustrezno kadrovsko in tehnično opremljenost ter strokovnost, za kar je treba:
– zagotoviti stabilno financiranje, vsaj na ravni načrtovanih proračunov 2022 in 2023, za spodbujanje kinematografske, filmske in AV dejavnosti, ob upoštevanju javnega interesa na področju filmske in AV kulture;
– zagotoviti izvenproračunske vire sofinanciranja programov in projektov filmskega in AV področja v sodelovanju in soglasju z drugimi pristojnimi institucijami ter deležniki;
– umestiti področje filmske in AV industrije med MK in druga ministrstva, predvsem Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, ki že pokriva kinematografsko dejavnost, z namenom izkoriščanja številnih multiplikativnih učinkov te hitro razvijajoče se kreativne industrije na druge gospodarske panoge in na mednarodno prepoznavnost države;
– medresorsko sodelovati pri odpravljanju administrativnih ovir za pridobitev dovoljenj in vzpostavljanju ugodnega regulativnega okolja z večjo odzivnostjo in prožnostjo odločevalcev.
Intermedijske umetnosti
Področje obsega sodobne umetnostne rabe izraznih sredstev in sodobnih komunikacijskih tehnologij, vključuje širok spekter umetnostnih praks v tematskem, izraznem in predstavitvenem smislu, ki so v razmeroma kratkem času nekaj zadnjih desetletij pridobile status svojevrstnega, široko razvejenega sodobnega umetniškega področja. Pri sodobnih umetniških praksah, ki prečijo različna umetnostna področja ter v svojih hibridnih pojavnih oblikah segajo tudi na področje naravoslovnih, družboslovnih in humanističnih znanosti, se osnovno načelo spajanja izkazuje kot izrazito kompleksno. Medijsko gledano predstavlja sodobno razširjeno različico tistega, kar se npr. na področju uprizoritvenih umetnosti že tisočletja dogaja na analogni ravni. Sem sodijo projekti, ki vključujejo različne oblike, prakse in izraze na presečišču sodobne umetnosti, znanosti in tehnologije. To so projekti, ki na umetniški način, ustvarjalno, razmišljujoče in raziskovalno vrednotijo ter osmišljajo procese, proizvode in vplive sodobnih tehnologij na pojave v sodobni družbi. Kljub sodobnosti, aktualnosti in tehnološki privlačnosti je to področje v splošni javnosti še vedno slabše prepoznavno, zaradi česar mnogi mladi umetniki na začetku svoje ustvarjalne poti težje prodrejo na trg, številni že uveljavljeni umetniki pa na njem le stežka vztrajajo. Področje je neinstitucionalizirano, kar predstavlja še dodatno razvojno in afirmacijsko težavo, tudi na področju slabo izkoriščenih možnosti za povezovanje z visokotehnološkimi podjetji.
V zadnjem obdobju so se med drugim začele aktivneje izvajati dejavnosti, financirane s pomočjo javnega razpisa MCRUK, katerega namen je bilo zagotoviti trajnostno usmerjeno komponento ter povezovanje v skladu z izhodišči pametne specializacije na možnih stičiščih umetnosti, znanosti, tehnologije in gospodarstva. S pomočjo evropskih kohezijskih sredstev se želi doseči vzpostavitev pogojev za delo regionalnih središč, ki bodo po načelu soustvarjanja in mreženja tvorila celovito in mednarodno privlačno platformo za razvoj sodobnih raziskovalnih umetnosti v Sloveniji. Slovenski umetniki in producenti so v zadnjih letih naredili tudi nekaj pomembnih korakov v smeri mednarodne prepoznavnosti slovenske intermedijske produkcije. Težnja je, da bi Slovenija postala eno od mednarodnih središč za intermedijsko umetnost. K razvoju intermedijskih umetnosti v Sloveniji in k predstavljanju tovrstnih umetnosti širši javnosti pomembno prispevajo tudi specializirani festivali, ki v okvir svojih programov vključujejo tudi organizacijo predavanj, simpozijev in delavnic ter druge izobraževalne programe.
Razvojni cilji:
– Povezovanje področja z visokotehnološkimi podjetji v Republiki Sloveniji, vključno s štipendijsko shemo za ustvarjalce in novimi oblikami njihovega vključevanja v razvojno usmerjeno delo v podjetjih ter vzpostavitvijo mednarodnega centra za sodobno raziskovalno dejavnost za razvoj velikih mednarodnih produkcij in možnosti razvoja kariernih perspektiv slovenskih in mednarodnih umetnikov ter internacionalizacijo njihovega ustvarjanja.
– Vzpostavitev intermedijske platforme, ki bo ustvarjalno vozlišče za to področje, za načrten razvoj KUV na področju ter za mednarodna sodelovanja.
– Vzpostavitev pogojev za kritiko na področju intermedijskih umetnosti.
– Kontinuiran razvoj občinstva za intermedijske umetnosti, vključno z izvajanjem intermedijske vzgoje.
– Podpora festivalskim platformam, ki imajo pomembno vlogo pri predstavljanju intermedijskih umetnosti širši javnosti.
Kulturna dediščina
Kulturna dediščina je vrednota v vseh svojih pojavnih oblikah in pomemben, nedeljiv del lokalne, regionalne, nacionalne in evropske identitete. Vpliva na kakovost življenjskega okolja in je dejavnik uravnoteženega razvoja regij ter Republike Slovenije. Dediščina je temelj kulturne pestrosti, ki se prepleta z izjemno krajinsko in biotsko raznovrstnostjo, in temelj privlačnosti države za življenje, izobraževanje, razvoj, umetniško ustvarjanje, turizem in druge gospodarske dejavnosti. Pravica do dediščine sodi med človekove pravice, saj njeno ohranjanje in njena trajnostna uporaba spodbujata človekov družbeno-kulturni razvoj in izboljšujeta kakovost življenja. Dediščina ima pomembno vlogo tudi pri graditvi bolj povezane in demokratične družbe ter obenem pospešuje trajnostni razvoj in spodbuja kulturne raznolikosti in sodobno ustvarjalnost. Razvoj področja temelji na načelu celostnega ohranjanja kulturne dediščine kot temelja nacionalne identitete in kulturne raznolikosti Republike Slovenije, vira navdiha sodobne ustvarjalnosti in ključnega dejavnika prepoznavnosti Republike Slovenije v mednarodnem prostoru. Doseči ga je mogoče z bolj usklajenim sodelovanjem med vsemi javnimi, institucionalnimi in zasebnimi dejavniki. Doslej se je v Republiki Sloveniji to sodelovanje uveljavilo le deloma, in to pri vključevanju varstva dediščine v prostorsko načrtovanje in graditev ter pri dopolnjevanju dediščinskih vsebin v izobraževalnem procesu. Razvojni cilji na tem področju so zasnovani tako, da prispevajo k dvigu kakovosti življenja in bolj povezani družbi, spodbujajo trajnostni razvoj, dvigujejo odpornost kulturne dediščine in celotne družbe pred naravnimi in drugimi nesrečami ter podnebnimi spremembami ter dejavno razvijajo odnos družbe do naše narodne dediščine in slovensko nacionalno identiteto. Konec leta 2019 sprejeta Strategija kulturne dediščine 2020–202333 uveljavlja celostno ohranjanje dediščine v treh družbenih podsistemih, v besedilu imenovanih trije nosilni stebri: družba (v ožjem pomenu), razvoj in znanje.34 Namen strategije je spodbuditi in podpreti vlogo dediščine pri doseganju splošnih strateških ciljev, kot so vključujoča družba, uravnotežen – pametni razvoj in nenehno prenašanje znanj, glavni izziv pa je ustvariti sinergijo med obstoječimi sektorskimi cilji, usmeritvami in ukrepi na področjih, pomembnih za ohranjanje dediščine, ter jih izboljšati ali dopolniti, kjer je to potrebno.
Razvojni cilji:
– Upoštevanje kulturne dediščine kot razvojnega vira pri snovanju razvojne in sektorske politike, zakonskih in razvojnih dokumentov ter prostorskih aktov na državni, regionalni in občinski ravni.
– Zagotovitev pogojev za morebitne dodatne vire financiranja (zasebni viri, evropska sredstva).
– Izvedba dejavnosti za uveljavitev pomena in vloge kulturne dediščine v družbi ter višja stopnja vključevanja različnih skupin v dediščinske dejavnosti in pridobivanja novih občinstev, še posebej v okviru vzgoje in izobraževanja (KUV).
– Spodbujanje večje vključenosti dediščine v mednarodne okvire in projekte, vključno z nominacijami za mednarodne izbore dediščine. Vključevanje prostorov dediščine v javne prostore in javno dostopne dele objektov.
– Spodbujanje razvoja kulturnega turizma, kulturnega in kreativnega sektorja in drugih novih produktov in storitev z uporabo dediščinskih virov.
– Spodbujanje digitalnega prehoda, razvoja e-storitev (tudi za kulturno-vzgojne namene) ter večje uporabe e-storitev na vseh področjih dediščine.
– Vzpostavitev enotne dediščinske platforme v okviru sredstev za e-Dediščino iz Načrta za okrevanje in odpornost za nacionalno povezovanje dediščinskih ustanov v skupen digitalen uporabniški sistem.
– Priprava natančnejših pravnih podlag in sistemskih sprememb za področje muzealstva v okviru nove strategije za kulturno dediščino.
– Spodbujanje predlogov in postopkov za vpis slovenske kulturne dediščine na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine.
– Skrb za sistematično e-hrambo digitalizirane in izvorno digitalne kulturne dediščine.
– Drugi razvojni cilji, ki so podrobneje opredeljeni v Strategiji kulturne dediščine 2020–2023.
Arhivska dejavnost
Arhivsko javno službo opravljajo državni arhiv in regionalni arhivi. Naloge državnega arhiva opravlja Arhiv Republike Slovenije, naloge regionalnih pa izvajajo Zgodovinski arhiv Ljubljana, Pokrajinski arhiv Maribor, Zgodovinski arhiv Celje, Pokrajinski arhiv Koper, Pokrajinski arhiv v Novi Gorici in Zgodovinski arhiv na Ptuju. V javnem interesu morajo skrbeti za varstvo arhivskega gradiva in zagotavljati njegovo dostopnost, saj je področje povezano tudi z uveljavljanjem pravic posameznikov in pravnih subjektov. V tem smislu so temeljne naloge arhivov prevzemanje, urejanje, popisovanje, hramba in omogočanje uporabe arhivskega gradiva. Arhivsko gradivo, od srednjeveških pergamentnih listin, rokopisnih kodeksov, spisovnega in katastrskega gradiva, načrtov, zemljevidov, zapuščin, fotografij in filmov do sodobnih digitalnih zapisov na različnih medijih, pa tudi gradivo, ki nastaja v slovenskih skupnostih in pri rojakih po svetu, predstavlja nenadomestljivo pričevanje o preteklih dogodkih ter je pomemben del slovenske kulturne dediščine in nacionalnega spomina. S financiranjem slovenskih javnih arhivov skrbimo za ustrezno hrambo in dostopnost arhivskega gradiva, ki ima trajen pomen za državo Republiko Slovenijo, za slovenski narod, pa tudi za posameznike. Arhivsko gradivo pa ne predstavlja le povezave z dediščino in preteklostjo, močno je vpeto tudi v naše vsakodnevno življenje. Arhivi namreč skrbijo tudi za varstvo arhivskega gradiva, ki nastaja pri poslovanju javnopravnih oseb na ravni državne uprave ali na ravni samoupravnih lokalnih skupnosti. Tako predstavlja pomemben del nacionalnega spomina – državi, lokalnim skupnostim ter njihovim ustanovam in posameznikom pa zagotavlja pravno varnost. Zato sodobni pogledi na arhive poudarjajo predvsem človekove pravice, demokracijo, zaupanje in dostopnost vsem interesentom.
Razvojni cilji:
– Zagotovitev ustreznih prostorskih in kadrovskih pogojev za izvajanje javne arhivske službe: reševanje prostorske problematike javnih arhivov z namenom zmanjševanja tveganj nepopravljivih posledic zaradi unikatnosti arhivskega gradiva in izboljšanja pogojev za izvajanje nalog javne arhivske službe v skladu z dejavnostmi iz 53. člena Zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih (Uradni list RS, št. 30/06 in 51/14), zaustavitev trenda upadanja števila zaposlenih v javnih arhivih, vzpostavitev v preteklosti že doseženega števila zaposlenih s poudarkom na kadrih s širšim spektrom strokovnega znanja, še zlasti pa usposobljenih za nova vsebinska področja, povezana z elektronskim arhiviranjem gradiva.
– Vzpostavitev, vzdrževanje in nadgradnja stabilnega in zaupanja vrednega slovenskega elektronskega arhiva e-ARH.si kot ustrezne informacijske infrastrukture in drugih pogojev za zavarovanje nacionalne arhivske kulturne dediščine ter s tem omogočanje njene uporabe v elektronski obliki, zagotovitev stabilnega financiranja obstoječih rešitev e-arhiviranja, njihovega vzdrževanja in potrebne nadgradnje zaradi zakonskih ali tehnoloških sprememb.
– Sistematična digitalizacija ogroženega, poškodovanega oziroma najbolj uporabljanega arhivskega gradiva, zagotavljanje nadaljnjega razvoja strojne in programske opreme ter procesov, ki zagotavljajo dolgoročno hrambo in dostopnost arhivskega gradiva v elektronski obliki, vpeljevanje e-storitev ter s tem zagotavljanje dostopnosti arhivskega gradiva širšemu krogu uporabnikov, zagotavljanje bolj enostavnega in učinkovitega dostopa do njega, zmanjšanje tveganja poškodb in uničenja originalnih zapisov ter s tem povečanje stopnje njegove zavarovanosti kot kulturnega spomenika z njegovo kontinuirano digitalizacijo.
– Ozaveščanje širše javnosti, še posebej otrok in mladih o pomenu arhivske dejavnosti in uporabi arhivov v vsakdanjem življenju ter za različne strokovne namene.
Mediji
Slovensko medijsko okolje zaznamuje omejenost na majhen medijski trg ob hkratni vpetosti v digitalno ekonomijo, ki jo obvladujejo globalni tehnološki velikani. Posebnosti razvoja medijev ter njihovega urejanja, pogojenega z globalnimi trendi, so ključni problemi na področju medijev in tudi novinarstva, z javnim medijskim servisom vred. Temeljna vprašanja se osredotočajo na dolgoročno vzdržnost poslovanja in možnosti za njihov razvoj, pa tudi ohranjanje verodostojnosti, etičnosti in zavezanosti mednarodnim standardom ter zaupanje vseh državljank in državljanov in mednarodne javnosti vanje, kot tudi zmožnost kritične interakcije z njimi.
V takem okolju je zagotavljanje pluralističnega in transparentnega medijskega prostora z zadovoljivo ravnijo dostopnosti do kakovostnih in raznolikih medijskih vsebin poseben izziv, ki zahteva vrsto s širšo javnostjo usklajenih ukrepov.
Ob posodobitvi opredelitve medijev in določitvi dopustnega obsega državnega poseganja na to področje mora biti del ukrepov usmerjen v zagotavljanje ustreznih razmer za poslovanje in enakih pogojev za medije, ki se potegujejo za ista občinstva, ter za vzpostavitev mehanizmov za odgovorno in pregledno delovanje digitalnih posrednikov pri distribuciji vsebin. Oblikovati je treba mehanizme za preglednost medijskega lastništva in preprečevanje škodljivih vplivov koncentracije in monopolizacije medijskih, oglaševalskih in elektronsko-komunikacijskih trgov. Prilagoditi je treba sisteme subvencioniranja medijskih projektov, ki zagotavljajo vsebine v širšem javnem interesu ali tržno manj zanimive vsebine, kot so vsebine javnih, lokalnih in neprofitnih medijev ter medijev, ki naslavljajo posebne javnosti, in podpirati inovativne medijske in novinarske projekte. Krepiti je treba zaupanje javnosti v medije, spodbujati pregledne uredniške procese in samoregulacijo kot enega ključnih elementov odgovornega in neodvisnega novinarstva. Okrepiti je treba medijsko in informacijsko pismenost vseh družbenih skupin, s posebnim poudarkom na skupinah, ki spadajo na družbeno obrobje (invalidi, starejši), za razumevanje tveganj in za aktivno soustvarjanje odgovornih medijskih praks ter zmanjševanje digitalnega razkoraka (digital divide).
Spremembe v načinih produkcije, distribucije in dostopa do medijskih vsebin odpirajo vprašanja, ki presegajo okvire predpisov, ki urejajo medije, zato mora sprejetju novele Zakona o medijih (Uradni list RS, št. 110/06 – uradno prečiščeno besedilo, 36/08 – ZPOmK-1,77/10 – ZSFCJA, 90/10 – odl. US, 87/11 – ZAvMS, 47/12, 47/15 – ZZSDT, 22/16, 39/16, 45/19 – odl. US, 67/19 – odl. US in 82/21; v nadaljnjem besedilu: ZMed) slediti prenova drugih relevantnih predpisov, med drugim tudi Zakona o Radioteleviziji Slovenija (Uradni list RS, št. 96/05, 109/05 – ZDavP-1B, 105/06 – odl. US, 26/09 – ZIPRS0809-B in 9/14; v nadaljnjem besedilu: ZRTVS-1). Poleg tega mora Republika Slovenija v svoj pravni red prenesti evropske normativne novosti in standarde na področju medijev in elektronskih komunikacij. Novela ZMed zato predstavlja prvi in pomemben del širše medijske in komunikacijske reforme, ki jo podpirajo drugi predpisi, kot so Zakon o avdiovizualnih medijskih storitvah (Uradni list RS, št. 87/11, 84/15 in 204/21), Zakon o elektronskih komunikacijah (Uradni list RS, št. 109/12, 110/13, 40/14 – ZIN-B, 54/14 – odl. US, 81/15, 40/17 in 189/21 – ZDU-1M) in ZRTVS-1, ter ukrepi na področju davčne politike, kot sta že uveljavljeno znižanje davčne stopnje za tiskane in elektronske publikacije ter obdavčitev digitalnih oglaševalskih storitev. Ta bi prinesla dodatna finančna sredstva za nadomestitev izpada fiskalnih prilivov zaradi nižjih stopenj davka na dodano vrednost ter za javne podporne sheme, namenjene spodbudam za ustvarjanje medijskih vsebin.
Za naštete in druge nujne ukrepe je treba ob spremembah navedenih predpisov poskrbeti tudi za ustrezno organizacijo in pooblastila regulatorjev ter zagotoviti njihovo neodvisnost, ustrezno kadrovsko in tehnično opremljenost ter strokovnost.
Razvojni cilji:
– Raznovrstnost medijske ponudbe glede na uporabo in distribucijo medijskih vsebin, lastništvo medijev, nadzor medijev, vrste medijev in organizacijske oblike ter raznolike in različnim starostnim skupinam prilagojene medijske vsebine v izražanju političnih, gospodarskih, kulturnih, lokalnih, regionalnih, manjšinskih in drugih družbenih pogledov.
– Posodobitev opredelitve javnega interesa na področju medijev in javnih shem financiranja, namenjenih ohranjanju delovnih mest v medijih, usposabljanju novinarjev in krepitvi samoregulacije.
– Spodbujanje neodvisnih, profesionalnim in etičnim standardom zavezanih medijev ter preiskovalnega novinarstva in ustvarjanje pogojev za krepitev zaupanja v medije.
– Ustvarjanje pogojev za produkcijo in distribucijo izvirnih medijskih vsebin, zlasti zahtevnejših, specifičnih, inovativnih in manj zastopanih, kot so preiskovalno novinarstvo, kulturna in umetniška ustvarjalnost, vsebine, namenjene spremljanju in kritični refleksiji kulture in umetnosti, ter lokalne informativne vsebine.
– Spodbujanje razvoja medijske vzgoje pri otrocih in mladih ter razvoja medijske pismenosti za zagotavljanje kritičnega razmišljanja pri presoji in ustvarjanju medijskih vsebin, razlikovanje med mnenji in dejstvi, prepoznavanje neresničnih in zavajajočih informacij v medijih.
– Enakovredna dostopnost medijskih vsebin, ne glede na kraj prebivanja in osebne okoliščine, s spodbudami za ustvarjanje lokalnih vsebin, medijskih projektov, ki so namenjeni manjšinam, ter ustvarjanje in razširjanje medijskih vsebin v tehnikah, ki so prilagojene potrebam posameznikov, zlasti osebam z invalidnostmi in starejšim.
– Ustvarjanje razmer, ki bodo javnemu medijskemu servisu omogočale neodvisno in profesionalno izvajanje javne službe ter uresničevanje javnega interesa na področju medijev ob ustreznem odzivanju na spremembe v širšem medijskem okolju in praksah občinstev.
– Spodbujanje predstavljanja kulturnih vsebin v medijih in vzpodbujanje refleksije o kulturnih dosežkih doma in v tujini.
Kulturno-umetnostna vzgoja
Po vsebini in poslanstvu je to področje na presečišču kulturnega in vzgojno-izobraževalnega sektorja, zato je njen načrtni razvoj v večinskem segmentu skupna naloga ministrstev, pristojnih za kulturo in izobraževanje. Temelji na povezovanju med vzgojno-izobraževalnimi zavodi in profesionalnimi kulturnimi ustanovami35, pomembno pa je tudi partnerstvo z drugimi resorji. V javni interes sodi skrb za dostopnost kakovostne KUV kot temeljne pravice vsakega posameznika ter hkrati krepitev zavesti o njenem pomenu za celosten razvoj posameznika in družbe kot celote. Načrtno je treba skrbeti za prepoznavanje in promoviranje vloge in pomena KUV v celotnem vzgojno-izobraževalnem sistemu in širši družbi. Zagotavljati je treba razpršeno dostopnost profesionalne KUV-ponudbe po vsej Sloveniji, s posebnim poudarkom na dostopnosti kakovostne ponudbe za otroke in mladino, tako v okviru formalnega kot tudi neformalnega izobraževanja – kultura in umetnost morata postati pomemben del otrokovega vsakdana (kakovostno in ustvarjalno preživljanje učnega in prostega časa, razvoj bralne pismenosti in bralne kulture ipd.). Otrokom in mladim je treba v okviru formalnega izobraževanja omogočiti spoznavanje različnih področij kulture in umetnosti z vidikov sprejemanja in spoznavanja (mladi kot aktivni, razmišljujoči in kritični bralci, gledalci, udeleženci, obiskovalci kulturnih dogodkov), raziskovanja umetnosti (tako sodobne umetnosti kot kulturne dediščine) in ustvarjalnosti (mladi kot ustvarjalci in aktivni udeleženci kulturnih dejavnosti) na vseh področjih kulture. Za razvoj področja je ključna zagotovitev kakovostne KUV-ponudbe profesionalnih kulturnih ustanov na nacionalni in lokalni ravni. Vsako področje kulture mora prepoznati pomen KUV za celovit razvoj področja ter zagotoviti dostopnost programov in projektov, namenjenih različnim ciljnim skupinam otrok in mladih. Udejanjanje načrtne KUV in njena vključitev v ključne dokumente kulture ter vzgoje in izobraževanja sledita tudi evropskim in mednarodnim smernicam na tem področju (Unescove smernice Road Map for Arts Education, 2006; Seoul Agenda: Goals for the Development of Arts Education, 2010; Cultural Awareness and Expression Handbook, 2016). Zaradi prepoznanih učinkov na celosten razvoj posameznika ter družbe kot celote pa je pomembno njeno umeščanje na vsa področja človekovega delovanja in bivanja ter v vsa obdobja posameznikovega življenja, zato je njeno izvajanje naloga in odgovornost tudi drugih resorjev (sociala, zdravje, turizem, okolje, gospodarstvo in drugo). V javnem interesu je v ospredju tudi načrtna skrb za kakovostno usposabljanje strokovnih delavcev v vzgoji, izobraževanju in kulturi ter vzpostavitev partnerskega sodelovanja tako na nacionalni kot lokalni ravni. Po vzoru različnih tujih dobrih praks poleg nacionalne skrbi za strokovna usposabljanja na tem področju od leta 2014 MK, MIZŠ in Zavod Republike Slovenije za šolstvo v sodelovanju s Centrom Republike Slovenije za poklicno izobraževanje in Andragoškim centrom Republike Slovenije gradijo nacionalno mrežo KUV, ki vključuje Nacionalni odbor za KUV, nacionalne koordinatorje na vseh kulturno-umetnostnih področjih ter koordinatorje v vzgojno-izobraževalnih zavodih, kulturnih ustanovah in lokalnih skupnostih.
Razvojni cilji:
– Medresorska umestitev KUV v področne strategije in operativne načrte na področju vzgoje in izobraževanja (Bela knjiga v vzgoji in izobraževanju itd.) ter v druge sektorske razvojne politike (vseživljenjsko učenje, zdravje, družinska in mladinska politika itd.).
– Medresorska priprava nacionalnih smernic razvoja KUV za obdobje 2023–2028: na podlagi pregleda razvoja KUV v kulturnih ustanovah na nacionalni ravni v obdobju 2006–2021 se pripravi nacionalne smernice razvoja KUV v kulturnih ustanovah na vseh področjih kulture za kakovostno izvajanje KUV v okviru formalnega in neformalnega izobraževanja.
– Otrokom in mladim v okviru formalnega in neformalnega izobraževanja zagotoviti dostopnost kakovostne KUV ter razvoj pozitivnega odnosa do kulture: podpora kakovostnim KUV-programom in projektom profesionalnih kulturnih ustanov in samostojnih kulturnih ustvarjalcev na vseh področjih kulture na nacionalni in lokalni ravni ter povezovanje resorjev, ki skrbijo za programe in projekte za otroke in mlade – razvoj kreativnega partnerstva.
– Medresorska skrb za razvoj nacionalne mreže KUV in načrtno dodatno strokovno usposabljanje strokovnih delavcev – skrb za promocijo KUV v strokovni in širši javnosti: vzpostavitev medresorske podporne službe za KUV na nacionalni ravni (programska, organizacijska in informacijska podporna služba, ki deluje v okviru nacionalnega medresorskega projekta Kulturni bazar, ki načrtno skrbi tudi za strokovna usposabljanja Kulturni bazar in Kulturni bazar v regiji ter usposabljanja koordinatorjev kulturno-umetnostne vzgoje v mreži KUV), vzpostavitev regionalnih informacijsko-svetovalnih KUV-točk v okviru že obstoječih državnih javnih zavodov, v sodelovanju z JSKD, splošnimi knjižnicami in lokalnimi skupnostmi, gradnja področnih KUV-mrež (npr. mreža za gledališko pismenost, za glasbeno vzgojo, filmsko vzgojo …). Mrežna organizacijska struktura bo zagotavljala razvoj, promocijo in dostopnost kakovostnih KUV-vsebin in dejavnosti na vseh področjih KUV za različne ciljne skupine na lokalni, regionalni in nacionalni ravni.
– V okviru nacionalnega spletnega stičišča za KUV www.kulturnibazar.si, ki se razvija v nacionalno informacijsko-programsko bazo KUV, se bo povezalo kakovostne nacionalne področne KUV-portale (npr. Zlata paličica, Šola filma, Nacionalni mesec skupnega branja …). V vsebinsko načrtovanje spletnega stičišča je treba obvezno pritegniti javne zavode s področja kulture ter obe agenciji in sklada, ki so izvajalci javnega interesa za kulturo.
Kulturna raznolikost kot človekova pravica
Prizadevanja so usmerjena v vzpostavitev pogojev za širšo in učinkovitejšo družbeno integracijo in demarginalizacijo kulturnega življenja za vse, ki živijo in ustvarjajo v Republiki Sloveniji. Javni interes na področju človekovih pravic in varovanja kulturnih raznolikosti se uresničuje tako, da se zagotavljajo pogoji za kulturno dejavnost in ustvarjalnost avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti, romske skupnosti, pripadnic in pripadnikov etničnih skupin ter pripadnic in pripadnikov ranljivih skupin. Kulturna politika bo sledila načelu enakopravnega in njim prilagojenega vključevanja pripadnic in pripadnikov ranljivih družbenih skupin (zlasti invalidov in multiplo ranljivih) pri zadovoljevanju njihovih ustvarjalnih in drugih kulturnih potreb.
Razvojni cilji:
– Krepitev podpore organizacijam ter ustvarjalkam in ustvarjalcem ranljivih družbenih skupin za izvajanje in promocijo kulturnih dejavnosti ter spodbujanje ohranjanja, razvoja in promocije kulture, jezika in kulturne identitete obeh avtohtonih narodnih skupnosti, romske skupnosti in pripadnic in pripadnikov etničnih skupin, širjenje zavedanja državljank in državljanov o njihovi kulturi in jeziku.
– Podpora socialni vključenosti pripadnic in pripadnikov ranljivih družbenih skupin na področju kulture, dvig kompetenc deležnikov na področju kulture za uspešno delo s pripadnicami in pripadniki ranljivih družbenih skupin ter usposabljanje zaposlenih v kulturi za vključevanje ljudi z različnimi invalidnostmi.
– Digitalizacija gradiv z vseh področij kulturnega in umetniškega ustvarjanja ter spodbujanje razvoja in dostopnosti digitalnih vsebin za pripadnice in pripadnike ranljivih družbenih skupin v Republiki Sloveniji.
Ljubiteljska kulturna dejavnost
Ta dejavnost ima pomembno vlogo v družbenih procesih, ker omogoča vsakomur, da se skladno s svojim talentom in ambicijami aktivno vključuje v kulturno ustvarjanje, zato ima v Republiki Sloveniji v primerjavi s podobnimi oblikami po svetu posebne razsežnosti in družbene funkcije ter posebno mesto v sodobnosti in zgodovini kulturnih in družbenih dogajanj. Na operativni ravni s pojmom ljubiteljstvo opredeljujemo tiste kulturne dejavnosti, ki jih neposredni izvajalci (člani pevskih zborov, orkestrov, gledaliških in lutkovnih skupin, folklornih skupin, filmskih, plesnih in literarnih skupin, likovnikov) ne izvajajo kot svoj poklic, ampak praviloma neprofitno. Na izvedbeni ravni pa za podporo strokovnemu in mentorskemu delu delujejo tudi profesionalni ustvarjalci.
V javnem interesu sta na tem področju vsa kontinuirana, strokovno pripravljena in kakovostno izvedena kulturna ustvarjalnost in poustvarjalnost, še posebej tisti, povezani z ohranjanjem nesnovne kulturne dediščine. K temu sodijo tudi pregledi nastalih dosežkov in strokovna srečanja, izobraževanje širokega kroga ljubiteljskih in bodočih profesionalnih kulturnih ustvarjalcev ter mentorjev, društvena dejavnost, ki spodbuja zanimanje za kulturo in jo v svojem okolju krepi, mednarodno sodelovanje in povezovanje ter informatizacija in digitalizacija. V okviru tega področja sta pomembna tudi kulturno udejstvovanje pripadnic in pripadnikov ranljivih skupin v Republiki Sloveniji ter avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti, romske skupnosti, pripadnic in pripadnikov etničnih skupin v Republiki Sloveniji kakor tudi sodelovanje z organizacijami Slovenk in Slovencev v zamejstvu in po svetu ter mednarodnimi organizacijami. Poleg umetniške in kulturne funkcije je ljubiteljska kultura pomemben element socialnega vključevanja, aktivnega sodelovanja ljudi v kulturnem življenju, medgeneracijskega povezovanja, dvigovanja kompetenc posameznikov in medsektorskega povezovanja. Je tudi pomembna platforma za kulturno-umetnostno vzgojo različnih ciljnih skupin, še posebej pa za mlade in razvoj občinstev, ter omogoča široko dostopnost do kulturnih dobrin. Ljubiteljska kultura spodbuja povezovanje, sodelovanje in odkrivanje novega, krepi medsebojno zaupanje, družbeno povezanost in spoštovanje med ljudmi ter ima velik razvojni potencial, to pa vpliva na vsa področja razvoja sodobne družbe. Dvig kakovosti ljubiteljske kulturne ustvarjalnosti in povečanje dostopnosti do kulturnih dobrin je eden izmed pomembnih mehanizmov vključujoče družbe, ki v ospredje postavlja socialno kohezijo in trajnostni razvoj, pri čemer spodbuja številne kulturno-umetniške prakse in produkcije, ki jih pripravljajo skupine in posamezniki iz različnih družbenih okolij, med drugimi tudi deprivilegiranih ali marginaliziranih.
Razvojni cilji:
– Zagotavljanje ustreznih in stabilnih pogojev za izvajanje ljubiteljskih dejavnosti s sodelovanjem med državo in lokalnimi skupnostmi.
– Zagotavljanje ustrezne prostorske infrastrukture in kadrovskih virov, s čimer se pomembno krepi razvoj področja, kakovost opravljenih nalog ter zagotavlja enakomeren kulturni razvoj v enotnem slovenskem kulturnem prostoru.
– Nadgradnja sodelovanja kulturnih društev in ustvarjalcev iz Republike Slovenije s sorodnimi slovenskimi organizacijami v zamejstvu in po svetu, prenašanje obstoječih dobrih praks in znanj iz tujine ter s tem krepitev skupnega slovenskega kulturnega prostora.
– Preureditev in uskladitev organizacijske strukture ljubiteljskih dejavnosti za doseganje hitrejšega razvoja, prilagoditev hitrim družbenim spremembam in aktivnejšega sodelovanja z lokalnimi skupnostmi.
– Podpora raziskavam s področja ljubiteljske kulture in skrb za digitaliziranje kulturnih vsebin s področja ljubiteljske dejavnosti in vključitev področja v nacionalno platformo e-Kultura v okviru sredstev iz Načrta za okrevanje in odpornost.
IX. SKUPNI CILJI ZA VSA PODROČJA KULTURE
Mednarodno sodelovanje na področju kulture
Mednarodno sodelovanje na področju kulture je pomembna oblika utrjevanja vezi s partnerskimi državami, uveljavljanja slovenske kulture in umetnosti ter promocije Slovenije kot inovativne, kreativne države z bogato tradicijo in raznolikim aktualnim kulturnim dogajanjem. Mednarodni kulturni odnosi so sestavni del zunanje politike. Pri tem izhajajo iz širokega pojmovanja kulture in spodbujajo njeno povezovanje z zunanjo politiko, izobraževanjem, znanostjo, okoljem, gospodarstvom itd. Mednarodno uveljavljena kultura je lahko gonilna sila trajnostnega in socialno-ekonomskega razvoja, zato EU spodbuja razvoj mednarodnih odnosov v kulturi in kulturne diplomacije ter vzpostavitev kulturnih centrov. Mobilnost (ustvarjalcev in kulturnih programov) je postala pomembna kulturno-politična kategorija, na tem področju se izvajajo številni evropski in nacionalni podporni ukrepi, mreženje in mednarodno sodelovanje producentov pa vse bolj (so)oblikuje povezan evropski kulturni prostor. V globalizirani družbi, ki jo zaznamujejo hiter tehnološki razvoj in inovacije, postaja mobilnost vedno bolj pomembna, hkrati pa izraža tudi potrebo po večji solidarnosti in kulturnem razumevanju. Omogoča krepitev zmogljivosti in internacionalizacijo kulturnega in drugih ustvarjalnih sektorjev, prispeva pa tudi z naložbami v skupnost, (evropsko) povezovanje in kulturno sodelovanje ter prispeva k družbenim spremembam. Razvejeno mednarodno sodelovanje učinkuje v obeh smereh – bogati slovensko kulturo in jo postavlja ob bok sodobnim evropskim in svetovnim trendom na različnih področjih ustvarjalnosti, hkrati pa slovenska kultura bogati evropsko in svetovno kulturno zakladnico.
Razvojni cilji:
– Izvedba celovite analize razvojnih potreb in priložnosti, da bi se zagotovila učinkovita krepitev mednarodnega sodelovanja v kulturi in kulturne diplomacije ter povečala stopnja povezanosti s cilji zunanje politike in smotrn razvoj kulturnih centrov v tujini.
– Spodbujanje mobilnosti slovenskih umetnikov in delavcev v kulturi – vpeljava recipročnih programov izmenjave ustvarjalcev na področju kulture (štipendije, rezidence …) ter spodbujanje programov za tuje umetnike v Sloveniji. Spodbujanje udeležbe slovenskih ustvarjalcev (in producentov) na festivalih in strokovnih sejmih.
– Spodbujanje mobilnosti slovenske umetnosti – spodbujanje mednarodnih koprodukcij in spodbujanje sodelovanj med slovenskimi in tujimi institucijami, spodbujanje predstavitev uspešnih umetniških projektov na referenčnih tujih prizoriščih za doseganje cilja prepoznavnosti slovenske kulture in umetnosti.
– Spodbujanje sodelovanja in soustvarjanja v bilateralnih in multilateralnih odnosih, izmenjave dobrih praks, pridobivanja sredstev za projekte na mednarodnih razpisih itd. Ob tem se spodbuja evropsko sodelovanje v okviru evropskih nacionalnih inštitutov za kulturo (EUNIC) in v drugih okvirih s ciljem implementacije strategije EU na področju mednarodnih kulturnih odnosov. Spodbuja se vsa sodelovanja v evropskih projektih, ki se izvajajo na podlagi sredstev EU.
– Podpora in zagotavljanje medsektorskih povezovanj pri nacionalnih projektih, ki imajo poleg učinkov v umetnosti in kulturi širši pomen za državo (npr. Slovenija, častna gostja na mednarodnem knjižnem sejmu v Frankfurtu).
– Podpora projektoma Slovenija, častna gostja knjižnega sejma Frankfurt 2023 in GO! 2025 evropska prestolnica kulture Nova Gorica za celovito predstavitev slovenske kulture in širše Slovenije kot privlačne turistične destinacije na medresorski ravni.
– Krepitev in oblikovanje dodatnih podpornih programov za usposabljanje in usmerjanje diplomatskih predstavnikov za strokovno izvajanje nalog na področju kulture.
Digitalna preobrazba
Kultura je bila dolga leta odmaknjena od velikih sprememb, ki so jih digitalne tehnologije implementirale v druge panoge in segmente družbe. Načrtovana digitalna preobrazba kulture bo prispevala k njeni večji dostopnosti, raznolikosti, povezanosti ter večji prisotnosti slovenske kulture in Republike Slovenije kot take v EU in širšem mednarodnem prostoru. Na tem področju Republika Slovenija močno zaostaja za mnogimi evropskimi državami, ki se v skladu z direktivami in agendami EU od digitizacije in digitalizacije že pomikajo k naslednji fazi, tj. digitalni preobrazbi z uporabo konvergenčnih tehnologij. Slednja s poudarkom na humanizaciji tehnologije odpira neslutene možnosti za preboje in prehod v krožno gospodarstvo, nove smeri raziskovanja in razvoja v kulturi, še boljše možnosti za obvarovanje snovne in nesnovne kulturne dediščine ter nenazadnje tudi inovativne pristope pri njeni predstavitvi. Te tehnologije med drugim omogočajo nagovarjanje občinstev, ki jih celotno področje kulture z obstoječimi metodami dela in načini predstavitev do sedaj še ni uspelo nagovoriti. Prihodnje spremembe bodo od kulturnega sektorja zahtevale čedalje hitrejše prilagajanje ter tudi tvorno sodelovanje in interakcijo med temeljnimi postulati vsake skupnosti: gospodarstvom, znanostjo, kulturo, izobraževanjem in umetnostjo. Kulturni sektor skupaj s kreativnimi industrijami in kulturnim turizmom stopa na presečišče z drugimi resorji, zlasti gospodarstvom, ter s tem postaja ena izmed gonilnih sil za ustvarjanje novih delovnih mest in za rast BDP. Z intenzivno integracijo kulture v razvojne in inovacijske procese na mnogoterih področjih pa lahko ta bistveno pripomore k hitrejšemu prehodu v trajnostno naravnano družbo. Samo družba, ki bo znala smotrno povezovati ljudi in različne znanstvene discipline z umetnostjo in kulturo nasploh, bo lahko uspešna na področju vzdržnosti, razvoja in ustvarjalnosti kot temeljev družbe prihodnosti.
Bolezen COVID-19 je pokazala ranljivost družbe, ki ni prilagojena potrebam digitalne realnosti, zato je v okviru slovenskega Načrta za okrevanje in odpornost predvidenih 9,9 milijona evrov sredstev za vzpostavitev področnih platform in krovne platforme za kulturo (e-Arhiv, e-Dediščina, e-Kultura).
Razvojni cilji:
– Vzpostavitev podpornega okolja za kulturni sektor, zlasti iz sredstev Načrta za okrevanje in odpornost, ki bo temeljilo na platformah konvergenčnih tehnologij in bo služilo kot poslovni model oziroma orodje za podporo pri administrativno-tehničnih storitvah, krepitvi institucionalne usposobljenosti in izvajanju mentorskih programov.
– Spodbujanje inovativnih pristopov pri uporabi novih tehnologij pri predstavitvah in raziskavah snovne in nesnovne kulturne dediščine.
– Spodbujanje in razvoj področnih portalov in njihova povezava v krovno platformo z vključitvijo kritiških vsebin (npr. vzpostavitev portala za umetnostno kritiko na področju gledališke, glasbene in likovne ustvarjalnosti).
– Povezovanje kulturnega sektorja in gospodarstva s ciljem krepitve razvojnih oddelkov, oblikovanjem ustvarjalnih ekip, razvojem poklicnih poti in (z)možnosti ter razvojem novih produktov in poslovnih produkcijskih in distribucijskih modelov na ravni industrije in družbe, ki spodbujajo trajnostni razvoj in krožno gospodarstvo.
– Spodbujanje digitalne preobrazbe s povezovanjem v mreže ustvarjalnih, raziskovalnih in inovacijskih vozlišč oziroma aktivnih platform za razvoj sodobnih raziskovalnih umetnosti.
Evropska sredstva
Z letom 2021 smo vstopili v novo finančno perspektivo evropske kohezijske politike, ki pa je bila v letu 2020 skupaj s celotnim večletnim finančnim okvirom EU deležna številnih prilagoditev za odpravo negativnih posledic bolezni COVID-19. Področje kulture se tako v Sloveniji kot Evropi sooča s številnimi in večplastnimi posledicami leta 2020 nastale krize, ki za ponoven zagon delovanja ter ohranjanje in ustvarjanje novih delovnih mest potrebuje dodatne spodbude v obliki dodatnih finančnih sredstev ter novih, inovativnejših oblik sodelovanja, tako znotraj področja kot tudi v povezavi z drugimi gospodarskimi sektorji.
Slovenski Načrt za okrevanje in odpornost kot tudi programski dokumenti evropske kohezijske politike omogočajo MK, da z ustrezno kombinacijo reformnih ukrepov in naložb v prihodnosti zagotovi pogoje za trajni razvoj in večjo odpornost področja kulture. V teh prizadevanjih sledi dvema prednostnima ukrepoma, in sicer kulturi in trajnostnemu turizmu ter digitalizaciji.
V Nacionalnem načrtu za okrevanje in odpornost, ki se osredotoča na zeleno, digitalno, podjetno in inovativno, odgovorno ter pametno Slovenijo, so potrjeni trije ukrepi na področju kulture:
– digitalna preobrazba kulture (kot odziv na reformo: Digitalna preobrazba javnega sektorja in javne uprave), ki bo potekala na treh bistvenih in enakovrednih področjih kulture: ustvarjalnosti (platforma e-Kultura), dediščine (sistem e-Dediščina) ter arhivov (sistem e-ARH.si);
– trajnostna obnova in oživljanje kulturne dediščine in javne kulturne infrastrukture ter vključevanje kulturnih doživetij v slovenski turizem (kot odziv na reformo: Krepitev trajnostnega razvoja turizma);
– energetska sanacija kulturnih objektov.
Skupna potrjena vrednost za področje kulture v slovenskem Načrtu za okrevanje in odpornost je 86,9 milijona evrov.
Cilji kohezijske politike 2021–2027, ki jih bodo prednostno uresničevali slovenski razvojni projekti, so: pametnejša Evropa s spodbujanjem inovativne in pametne gospodarske preobrazbe, bolj zelena, nizkoogljična Evropa s spodbujanjem prehoda na čisto in pravično energijo, zelene in modre naložbe, krožno gospodarstvo, prilagajanje podnebnim spremembam ter preprečevanje in upravljanje tveganj, bolj povezana Evropa z izboljšanjem mobilnosti in regionalne povezljivosti IKT, bolj socialna Evropa za izvajanje evropskega stebra socialnih pravic ter Evropa, ki je bliže državljankam in državljanom, in sicer s spodbujanjem trajnostnega in celostnega razvoja mest, podeželja in obalnih območij ter lokalnih pobud. Ukrepi se ne podvajajo, ampak dopolnjujejo in celo nadgrajujejo z ukrepi, predvidenimi v Nacionalnem načrtu za okrevanje in odpornost. V okviru evropske kohezijske politike MK predvideva ukrepe s področja kulture v štirih izmed petih ciljev politike. Ti ukrepi so še v fazi načrtovanja. Poudarek bo na izboljšanju inovacijskega sistema in spodbudah za prenos znanja, razvoju kulturnega in kreativnega sektorja, digitalnem inoviranju, zlasti na področju slovenskega jezika, energetski in trajnostni prenovi stavb, ohranjanju in spodbujanju biotske raznovrstnosti, podpornem okolju za delovanje na področju kulture, štipendijah, mentorstvu in podpori specializiranim poklicem v kulturi, izboljšanju in krepitvi ključnih kompetenc kulturne ozaveščenosti, zlasti pri mladih, vključenosti pripadnikov ranljivih skupin, revitalizaciji kulturne dediščine in kulturnem turizmu.
Drugi cilji iz evropskih sredstev:
– Evropsko teritorialno sodelovanje: čim širša umeščenost področja kulture v načrtovane dokumente čezmejnega, medregionalnega in transnacionalnega sodelovanja. V preteklem programskem obdobju je bilo MK vključeno v tovrstno sodelovanje s sedmimi, od tega štirimi čezmejnimi programi, kar nekaj projektov, ki je povezovalo prednostne naložbe tako z vsebinami raziskav in razvoja ter inovativnega delovanja kot tudi obnov in revitalizacije kulturne dediščine, je po kakovosti in obsegu sodelovanja preseglo format klasičnega čezmejnega sodelovanja. Zato smo v nadaljevanju prizadevanja usmerili tudi v širitev možnosti nadgradnje tovrstnih projektov prek umeščanja koncepta kulturnih poti kot dela kreativnega in kulturnega turizma v okvir makroregionalnih strategij. Na ta način projekti prerastejo iz čezmejnih v mednarodne projekte in hkrati pridobijo še večjo kakovost.
– Podpora delovanju pisarne Ustvarjalna Evropa: Ustvarjalna Evropa 2021–2027 je program EU, ki bo nasledil program Ustvarjalna Evropa 2014–2020. Glavni cilji programa, ki bo vključeval sklope Kultura, MEDIA in Medsektorski sklop, so varovanje, razvijanje in spodbujanje evropske kulturne in jezikovne raznolikosti ter dediščine ter okrepitev konkurenčnosti in gospodarskega potenciala kulturnih in ustvarjalnih sektorjev, zlasti AV sektorja.
– Skupna kmetijska politika v okviru podpor Programa razvoja podeželja 2014–2020, ki se izvaja do leta 2025, in podpor Strateškega načrta Skupne kmetijske politike 2023–2027.
– ESPRA 2021–2027 bo prispeval sredstva za predhodne arheološke raziskave kulturne dediščine v morju.
Investicije na področju kulture
Javni interes za investicije na področju kulture vključuje zagotavljanje prostorskih pogojev za izvajanje kulturnih dejavnosti in izboljšanje dostopnosti do kulture (kulturna infrastruktura) ter celostno ohranjanje kulturnih spomenikov (prenova, upravljanje in oživljanje). Uresničuje se s podporo investicijam v kulturne spomenike v državni, občinski in zasebni lasti ter s podporo vlaganjem v kulturno infrastrukturo. Sredstva, namenjena investicijam, so se v mandatu ministra dr. Vaska Simonitija izjemno povečala že v proračunu 2021, trend občutnega dviga sredstev za investicije se načrtuje tudi v proračunih 2022 in 2023. Financiranje načrtovanih investicij bo potekalo iz različnih virov, to so:
– proračunska sredstva za tekoče vzdrževanje in investicije,
– sredstva, prejeta iz najemnin, namenjena vlaganju v najete kulturne spomenike,
– sredstva, namenjena investicijam z uveljavitvijo ZZSDNPK, in sicer v skupni višini 110,35 milijona evrov od leta 2021 do 2027,
– sredstva, namenjena investicijam v javno kulturno infrastrukturo v okviru NOO, v višini 77 milijonov evrov,
– evropska sredstva, načrtovana v okviru VFO 2021–2027.
V obdobju izvajanja te ReNPK si bo Vlada Republike Slovenije prizadevala zagotoviti vse pogoje, potrebne za izvedbo naslednjih investicijskih projektov na področju državne javne kulturne infrastrukture.
Pregled ključnih investicij v javno kulturno infrastrukturo v državni lasti
Št. | Objekt | Pojasnilo | Ocenjena vrednost celotne investicije (EUR)* | Predviden začetek del | Odgovornost |
1. | SNG Drama Ljubljana | Celovita prenova | 21.000.000 | 2022 | MK |
2. | ZVKDS OE Kranj | Celovita prenova | 800.000 | 2022 | MK |
3. | ZVKDS OE Nova Gorica | Energetska in statična sanacija objekta | 300.000 | 2022 | MK |
4. | ZVKDS OE Ljubljana | Energetska in statična sanacija objekta | 600.000 | 2022 | MK |
5. | ZVKDS OE Novo mesto Grad Grm | Celovita prenova objekta | 5.000.000 | 2023 | MK |
6. | Tehniški muzej Slovenije Bistra | Celovita prenova objekta | 20.000.000 | 2023 | MK |
7. | Prirodoslovni muzej Slovenije | Celovita prenova objekta na Metelkovi 6 v Ljubljani | 10.000.000 | 2023 | MK |
8. | Arhiv RS Gruberjeva palača in Virantova hiša | Celovita prenova objekta na Zvezdarski ulici 1 v Ljubljani in energetska prenova objekta na Levstikovem trgu v Ljubljani | 6.700.000 | 2024 | MK |
9. | Arhiv RS | Celovita prenova objekta na Poljanski 40 v Ljubljani | 15.000.000 | 2022 | MK |
10. | Muzej slovenske osamosvojitve | Celovita prenova na Poljanski 40 v Ljubljani | 7.000.000 | 2022 | MK |
11. | Zgodovinski arhiv Ljubljana | Novogradnja | 6.000.000 | 2023 | MK |
12. | Zgodovinski arhiv Celje | Energetska in statična sanacija objekta | 4.100.000 | 2025 | MK |
13. | Pokrajinski arhiv Maribor | Novogradnja | 6.000.000 | 2023 | MK |
14. | Pokrajinski arhiv Maribor enota Murska Sobota | Celovita prenova | 4.000.000 | 2022 | MK |
15. | Zgodovinski arhiv Novo mesto Grad Grm | Celovita prenova | 7.000.000 | 2023 | MK |
16. | Grad Borl s pristavo – neobnovljen del | Dokončanje prenove objekta | 5.100.000 | 2025 | MK |
17. | Rojstna hiša Franceta Prešerna s pripadajočimi objekti | Energetska in statična sanacija objekta, izgradnja interpretacijskega centra | 2.000.000 | 2022 | MK |
18. | Grad Negova – neobnovljen del | Celovita prenova (grad in park) | 9.500.000 | 2022 | MK |
19. | Grad Turjak – neobnovljen del | Celovita prenova (grad in park) | 8.000.000 | 2022 | MK |
20. | Grad Viltuš | Celovita prenova (grad in park) | 11.500.000 | 2022 | MK |
21. | Dvorec Dornava | Celovita prenova (grad in park) | 30.000.000 | 2022 | MK |
22. | Grad Socerb | Dokončanje prenove objekta | 220.000 | 2025 | MK |
23. | Grad Gradac | Celovita prenova | 4.100.000 | 2024 | MK |
24. | Šrajbarski turn | Celovita prenova | 5.000.000 | 2024 | MK |
25. | Grad Snežnik – neobnovljen del pristav gradu | Dokončanje prenove objekta | 2.000.000 | 2022 | MK |
26. | Grad Snežnik – gozdarska šola | Celovita prenova | 400.000 | 2022 | MK |
27. | Grad Predjama – grajska kašča | Celovita prenova | 1.300.000 | 2023 | MK |
28. | Grad Bizeljsko | Prenova objekta | 3.200.000 | 2025 | MK |
29. | Grad Polhov Gradec – mlin | Celovita prenova | 700.000 | 2023 | MK |
30. | Filmski studio VIBA film Piran | Prenova objekta | 7.000.000 | 2025 | MK |
31. | Arboretum Volčji Potok | Energetska sanacija objekta (pristava, galerija, trgovina) | 830.000 | 2023 | MK |
32. | Galerija Božidarja Jakca | Delna prenova | 5.000.000 | 2024 | MK |
33. | Pokrajinski arhiv Koper | Energetska in statična sanacija objekta | 1.400.000 | 2023 | MK |
34. | Izgradnja amfiteatra SNG Nova Gorica | Novogradnja | 2.000.000 | 2022 | MK |
35. | Centralni depo za javne zavode | Nakup parcele in novogradnja ali nakup in obnova ustreznega objekta | 5.000.000 | 2022 | MK |
36. | Grajska žitnica Ptuj | Rekonstrukcija grajske žitnice za potrebe lapidarija in razstavnega depoja | 4.500.000 | 2023 | MK |
37. | Grad Fužine | Obnova neobnovljenega dela gradu | 2.000.000 | 2023 | MK |
38. | Kulturni dom Črnomelj | Celovita prenova objekta | 1.700.000 | 2023 | MK |
39. | CUDHg Idrija | Izvedba 2. faze prezentacije topilnice s separacijo | 2.236.000 | 2023 | MK |
* Vrednost investicije se pri objektih, za katere dokumentacija projekta za izvedbo še ni izdelana, v času projektiranja lahko spremeni.
Investicije v objekte Unescove svetovne dediščine in nosilcev Znaka evropske dediščine
Št. | Objekt | Izvedba projekta | Odgovornost |
1. | Prazgodovinska kolišča na Igu na Ljubljanskem barju | 2022–2029 | MK |
2. | Dediščina živega srebra v Idriji | 2022–2029 | MK |
3. | Izbrana dela Jožeta Plečnika v Ljubljani | 2022–2029 | MK |
4. | Cerkev Sv. Duha v Javorci | 2022–2029 | MK |
5. | Partizanska bolnica Franja pri Cerknem in Sprejemno-informacijski center | 2022–2029 | MK |
| Ocenjena vrednost investicij | 20.700.000 EUR | |
Javni razpisi in pozivi za lokalne skupnosti
Skladno z razpoložljivimi sredstvi v vsakoletnem proračunu bo MK izvajalo eno-, dvo- ali večletne pozive in razpise za vlaganja v javno kulturno infrastrukturo v občinski lasti. Poleg tega so za lokalne skupnosti predvideni še razpisi v okviru NOO in ZZSDNPK.
1. | JP KE | Predmet javnega poziva bo sofinanciranje nujnih programov na področju kulture, in sicer za ureditev osnovnih prostorskih pogojev in nakup opreme za javne zavode s področja kulture, katerih ustanoviteljica je lokalna skupnost. | 9.800.000 EUR | 2022–2027 | MK |
2. | JR za kulturne spomenike | Predmet javnega razpisa bo sofinanciranje nujnih programov na področju kulture, in sicer za sanacijo najbolj ogroženih in najpomembnejših kulturnih spomenikov v lasti lokalnih skupnosti ter pravnih in fizičnih oseb zasebnega prava. | 9.800.000 EUR | 2022–2027 | MK |
3. | JR EU | Predmet javnega razpisa bo sofinanciranje občinskih investicij v stavbe kulturne dediščine. | 15.000.000 EUR | 2022 | MK |
X. SEZNAM KRATIC
AV | – avdiovizualen |
BDP | – bruto družbeni proizvod |
CUDHg | – Center za upravljanje z dediščino živega srebra |
ESPRA | – Evropski sklad za pomorstvo, ribištvo in akvakulturo |
EU | – Evropska unija |
EUNIC | – Evropski nacionalni inštituti za kulturo |
IKT | – informacijsko-komunikacijske tehnologije |
JAK | – Javna agencija Republike Slovenije za knjigo |
JP | – javni poziv |
JR | – javni razpis |
JSKD | – Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti |
KE | – kulturni evro |
KUV | – kulturno-umetnostna vzgoja |
MCRUK | – Mreža centrov raziskovalnih umetnosti in kulture |
MIZŠ | – Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport |
MK | – Ministrstvo za kulturo |
NOO | – Načrt za okrevanje in odpornost |
ReNPK | – Resolucija o nacionalnem programu za kulturo |
OE | – območna enota |
OECD | – Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj |
RS | – Republika Slovenija |
RTV SLO | – Radiotelevizija Slovenija |
SFC | – Slovenski filmski center, javna agencija Republike Slovenije |
SNG | – Slovensko narodno gledališče |
SURS | – Statistični urad Republike Slovenije |
UMAR | – Urad za makroekonomske analize in razvoj |
VFO | – Večletni finančni okvir |
ZVKDS | – Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije |
Št. 001-08/21-4/16
Ljubljana, dne 22. februarja 2022
EPA 2382-VIII
1 Objavljeno v: Andrej Capuder, Mozaiki svobode: politika in kultura 1985–1991 (1992). Ljubljana: Mihelač, str. 96.
2 Slovenski nacionalni kulturni program: predlog (2000). Ljubljana: Nova revija, str. 16–17.
3 https://www.gov.si/zbirke/projekti-in-programi/oblikovanje-novega-nacionalnega-programa-za-kulturo-20202027/.
4 De Voldere, Isabelle, Fraioli, Martina, Blau, Antonia, Lebert, Sina, Amann, Sylvia, in Heinsius, Joost (2021). Cultural and creative sectors in post-COVID-19 Europe: Crisis effects and policy recommendations. European Union: Policy Department for Structural and Cohesion Policies, Directorate-General for Internal Policies. Dostopno na: https://bit.ly/3jzUNgA.
5 Podatki temeljijo na redni letni anketni raziskavi, ki jo izvaja SURS, in rezultatih, katere v podatkovni bazi prikazuje SiStat.
6 Prav tam, str. 31.
7 Predstavitev projekta: https://pro.europeana.eu/page/enumerate.
8 Jan Nauta, Gerhard, van den Heuvel ,Wietske, in Teunisse, Stephanie. (2017). Europeana DSI 2– Access to Digital Resources of European Heritage Deliverable: D4.4. Report on ENUMERATE Core Survey 4, str. 28 (podatek se nanaša na mediano).
9 V raziskavi je sodelovalo 35 muzejev, arhivov in knjižnic iz Slovenije. Omenjeni podatek je mediana. Surovi podatki za izračune po državah so dostopni na: https://pro.europeana.eu/page/results.
10 Poročilo o razvoju 2021 (2021). Ljubljana: Urad Republike Slovenije za makroekonomske analize in razvoj. Dostopno na: https://www.umar.gov.si/publikacije/porocilo_o_razvoju/?no_cache=1.
11 Prav tam, str. 44.
12 De Voldere, Isabelle, Fraioli, Martina, Blau, Antonia, Lebert, Sina, Amann, Sylvia, in Heinsius, Joost (2021). Cultural and creative sectors in post-COVID-19 Europe: Crisis effects and policy recommendations. European Union: Policy Department for Structural and Cohesion Policies, Directorate-General for Internal Policies. Dostopno na: https://bit.ly/3jzUNgA.
13 Prav tam, str. 26.
14 Prav tam, str. 27.
15 Komentar podatkov o gospodarski rasti v 4. četrtletju in celem letu 2020: upad BDP lani manjši od pričakovanega.
16 Pomladanska napoved gospodarskih gibanj 2021, str. 21.
17 SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ, Krepitev evropske identitete s pomočjo izobraževanja in kulture, Prispevek Evropske komisije k srečanju voditeljev v Göteborgu, 17. november 2017.
18 https://publications.jrc.ec.europa.eu/repository/handle/JRC117336.
19 https://ec.europa.eu/info/departments/joint-research-centre_sl.
20 https://ec.europa.eu/eurostat/data/database.
21 OECD (2019): Fostering Students' Creativity and Critical Thinking: What it Means in School, https://www.oecd-ilibrary.org/education/fostering-students-creativity-and-critical-thinking_62212c37-en in OECD (2014): Art for Art's Sake? The Impact of Arts Education, https://www.oecd-ilibrary.org/education/art-for-art-s-sake_9789264180789-en.
22 https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/PDF/?uri=CELEX:52018DC0267&from=EN.
23 Standard Eurobarometer 88 – Autumn 2017, European citizenship Report, European Union 2018, str. 54.
24 Special Eurobarometer 466 – October 2017, Cultural Heritage Report, European Union 2017, str. 4. Podobno ugotavljata še: Fancourt, D., and Finn, S. (2019). What is the evidence on the role of the arts in improving health and well-being?. WHO: Regional office for Europe, https://apps.who.int/iris/bitstream/handle/10665/329834/9789289054553-eng.pdf;
Grossi, Enzo, Giorgio Tavano Blessi, Pier Luigi Sacco in Massimo Buscema (2012). The Interaction Between Culture, Health and Psychological Well-Being: Data Mining from the Italian Culture and Well-Being Project. Journal of Happiness Studies, 13, str. 129–148.
25 Simetinger, T., in Deutsch, T. (2021). Analiza stanja mladih v ljubiteljski kulturi. Ljubljana: Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti in Zveza kulturnih društev Slovenije.
26 Vilko Novak, Sestav slovenske ljudske kulture. Slovenska ljudska kultura, Ljubljana: DZS, 1960, str. 12.
27Karta slovenskih narečij z večjimi naselji. https://fran.si/204/sla-slovenski-lingvisticni-atlas/datoteke/SLA_Karta-narecij.pdf, pridobljeno: 23. 11. 2021.
28 P. Rupar, A. Blatnik, M. Kovač, S. Rugelj (2019). Knjiga in bralci VI. Ljubljana: UMco.
29 Šolske in visokošolske knjižnice prav tako izvajajo javno knjižnično službo, vendar na področju izobraževanja, raziskovanja in znanosti v pristojnosti Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport.
30 Poimenovanje področja arhitekture in oblikovanja vedno vključuje tudi krajinsko arhitekturo in urbanizem.
31 https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/ALL/?uri=CELEX:32001G0306 %2803 %29.
32 https://www.gov.si/teme/arhitekturna-politika/.
33 https://www.gov.si/assets/ministrstva/MK/DEDISCINA/STRAT_KD_2019.pdf.
34 Slovenska strategija je zasnovana dolgoročno in v celoti sledi Evropski strategiji kulturne dediščine za 21. stoletje (2017).
35 Izraz »kulturne ustanove« v celotnem besedilu vključuje vse ustanove, od javnih zavodov do nevladnih organizacij, združenj in društev, vključuje tudi delovanje samostojnih kulturnih ustvarjalcev – umetnikov in umetniških skupin, ki pripravljajo in izvajajo programe in projekte na področju KUV.
