Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena Ustave Republike Slovenije izdajam
o razglasitvi Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK-2)
Razglašam Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK-2), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 29. septembra 2022.
Št. 003-02-1/2022-227
Ljubljana, dne 7. oktobra 2022
O PREPREČEVANJU OMEJEVANJA KONKURENCE (ZPOmK-2)
(1) Ta zakon ureja omejevalna ravnanja, koncentracije podjetij, nelojalno konkurenco, oblastna omejevanja konkurence in ukrepe za preprečitev omejevalnih ravnanj in koncentracij, ki bistveno omejujejo učinkovito konkurenco, kadar povzročijo ali lahko povzročijo učinke na ozemlju Republike Slovenije, in določa posamezna pravila glede povrnitve škode zaradi kršitev konkurenčnega prava.
(2) Ta zakon določa tudi pristojnosti Javne agencije Republike Slovenije za varstvo konkurence (v nadaljnjem besedilu: agencija) in postopke pred njo.
(prenos in izvajanje predpisov Evropske unije)
(1) Ta zakon ureja postopek in pristojnost za izvajanje:
– Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. 12. 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe (UL L št. 1 z dne 4. 1. 2003, str. 1), zadnjič spremenjene z Uredbo Sveta (ES) št. 487/2009 z dne 25. 5. 2009 o uporabi člena 81(3) Pogodbe za nekatere kategorije sporazumov in usklajenih ravnanj v sektorju zračnega prevoza (Kodificirana različica) (UL L št. 148 z dne 11. 6. 2009, str. 1; v nadaljnjem besedilu: Uredba 1/2003/ES) in
– Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004 z dne 20. 1. 2004 o nadzoru koncentracij podjetij (UL L št. 24 z dne 29. 1. 2004, str. 1; v nadaljnjem besedilu: Uredba 139/2004/ES).
(2) S tem zakonom se prenašata naslednji direktivi Evropske unije:
– Direktiva 2014/104/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 11. 2014 o nekaterih pravilih, ki urejajo odškodninske tožbe po nacionalnem pravu za kršitve določb konkurenčnega prava držav članic in Evropske unije (UL L št. 349 z dne 5. 12. 2014, str. 1) in
– Direktiva (EU) 2019/1 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. 12. 2018 o krepitvi vloge organov držav članic, pristojnih za konkurenco, da bodo učinkoviteje uveljavljali pravila konkurence, in o zagotavljanju pravilnega delovanja notranjega trga (UL L št. 11 z dne 14. 1. 2019, str. 3).
3. člen
(1) Izrazi, uporabljeni v tem zakonu, pomenijo:
1. »podjetje« je subjekt, ki opravlja gospodarsko dejavnost, ne glede na njegovo pravnoorganizacijsko obliko in lastninsko pripadnost. Podjetje je tudi podjetniško združenje, ki neposredno ne opravlja gospodarske dejavnosti, vendar vpliva ali bi lahko vplivalo na ravnanje podjetij iz prvega stavka te točke na trgu;
2. »gospodarska dejavnost« je vsaka dejavnost, ki se opravlja proti plačilu na trgu;
3. »gospodujoče podjetje« je podjetje, ki ima neposredno ali posredno:
– več kot polovico kapitalskih ali poslovnih deležev v drugem podjetju,
– večino glasovalnih pravic v drugem podjetju,
– pravico imenovati ali odpoklicati večino članov poslovodstva ali nadzornega sveta drugega podjetja ali
– pravico voditi posle drugega podjetja na podlagi podjetniške pogodbe ali drugega pravnega posla;
4. »odvisno podjetje« je podjetje, v katerem ima drugo podjetje pravice ali vpliv iz prejšnje točke;
5. »podjetja v skupini« so podjetja, ki so:
– v sporazumu ali koncentraciji udeležena podjetja,
– njihova odvisna podjetja,
– njihova gospodujoča podjetja,
– odvisna podjetja podjetij iz prejšnje alineje in
– podjetja, v katerih ima eno ali več podjetij iz prejšnjih alinej skupaj ali skupaj z enim ali več drugimi podjetji pravice ali vpliv iz 3. točke tega odstavka;
6. »upoštevni trg« je trg, ki ga določata upoštevni proizvodni ali storitveni trg in upoštevni geografski trg;
7. »upoštevni proizvodni ali storitveni trg« je trg, ki praviloma vključuje vse tiste proizvode ali storitve, ki jih potrošnik ali uporabnik šteje za zamenljive ali nadomestljive glede na njihove lastnosti, ceno ali namen uporabe;
8. »upoštevni geografski trg« je trg, ki praviloma vključuje območje, na katerem si konkurenti na upoštevnem proizvodnem ali storitvenem trgu medsebojno konkurirajo pri prodaji ali nakupu proizvodov ali storitev, na katerem so pogoji konkurence dovolj homogeni in ki ga je mogoče razlikovati od sosednjih območij, ker so pogoji konkurence na njih občutno drugačni;
9. »v koncentraciji udeležena podjetja« so podjetja, ki se združujejo, podjetja, ki pridobijo kontrolo nad drugim podjetjem, prevzeta podjetja in podjetja, ki ustanavljajo skupno podjetje;
10. »letni promet« so čisti prihodki od prodaje, ki jih je podjetje ustvarilo v poslovnem letu s prodajo proizvodov in opravljanjem storitev iz rednega delovanja;
11. »letni promet v koncentraciji udeleženih podjetij skupaj z drugimi podjetji v skupini« je letni promet, ki so ga ustvarila v koncentraciji udeležena podjetja skupaj z drugimi podjetji v skupini ter ne obsega čistih prihodkov od prodaje proizvodov in opravljanja storitev med podjetji v skupini. Kadar koncentracija nastane s pridobitvijo kontrole nad delom enega ali več podjetij, ne glede na to, ali imajo ti deli lastnost pravne osebe ali ne, se pri prodajalcu ali prodajalcih upošteva letni promet, ki se nanaša na dele, ki so predmet koncentracije. Dve ali več transakcij v smislu prejšnjega stavka, ki jih v obdobju dveh let opravijo iste osebe ali podjetja, štejejo kot ena koncentracija, ki nastane na dan zadnje transakcije. Če imajo podjetja v skupini skupno ali skupaj s tretjimi podjetji pravice iz 3. točke tega odstavka, se letni promet skupnega podjetja enakomerno porazdeli med njimi;
12. »letni promet na trgu Republike Slovenije« so čisti prihodki od prodaje proizvodov in opravljanja storitev na območju Republike Slovenije;
13. »letni promet kreditnih in finančnih institucij« so finančni prihodki iz deležev, finančni prihodki iz danih posojil in finančni prihodki iz poslovnih terjatev. Pojma »kreditna institucija« in »finančna institucija«, uporabljena v tem zakonu, imata enak pomen kot v zakonu, ki ureja bančništvo;
14. »letni promet zavarovalnic« je znesek kosmatih obračunanih zavarovalnih premij, ki obsega vse prihodke in terjatve iz zavarovalnih pogodb, vključno z izplačanimi premijami pozavarovanja, zmanjšan za davke ali prispevke, povezanimi z zavarovalnimi premijami;
15. »podatki« so vsi podatki, vključno z zaupnimi podatki, ne glede na nosilec, na katerem so zapisani ali shranjeni;
16. »zaupni podatki« so poslovne skrivnosti ter osebni podatki in vsi drugi podatki, za katere so s tem zakonom ali drugimi predpisi določeni posebni režimi njihovega varstva in posebni pogoji za dostop do njih. Za zaupne podatke ne štejejo podatki, ki so javno dostopni;
17. »poslovna skrivnost« so podatki in poslovna korespondenca, ki se nanašajo na gospodarsko dejavnost podjetja, ali drugi zaščite vredni podatki, če je z njimi seznanjeno omejeno število ljudi, če njihovo razkritje škodi osebi, ki jih da na voljo, ali tretjim osebam in če so interesi, ki so z razkritjem podatkov lahko prizadeti, objektivno vredni zaščite;
18. »skupinske izjeme« so skupine sporazumov, ki ustrezajo pogojem iz tretjega odstavka 5. člena tega zakona ali tretjega odstavka 101. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (Prečiščena različica Pogodbe o delovanju Evropske unije, UL C št. 202 z dne 7. 6. 2016, str. 47; v nadaljnjem besedilu: Pogodba o delovanju Evropske unije);
19. »omejevalna ravnanja« so omejevalni sporazumi in zlorabe prevladujočega položaja;
20. »kartel« je sporazum ali usklajeno ravnanje dveh ali več podjetij, katerega namen je usklajevanje njihovega konkurenčnega ravnanja na trgu ali vplivanje na relevantne dejavnike konkurence s praksami, kot so določanje ali usklajevanje nakupnih ali prodajnih cen ali drugih pogojev trgovanja, vključno s pravicami intelektualne lastnine, razdelitev proizvodnih ali prodajnih kvot, delitev trgov in kupcev, dogovorjeno oddajanje ponudb, omejitve pri uvozu ali izvozu ali protikonkurenčni ukrepi zoper druga konkurenčna podjetja;
21. »država članica« je država članica Evropske unije ali država podpisnica Sporazuma o ustanovitvi Evropskega gospodarskega prostora (UL L št. 1 z dne 3. 1. 1994, str. 3);
22. »organ, pristojen za varstvo konkurence« je Evropska komisija, agencija ali organ, pristojen za varstvo konkurence druge države članice;
23. »Evropska mreža za konkurenco« je forum za razprave in sodelovanje, ki ga sestavljajo Evropska komisija, agencija ter organi, pristojni za varstvo konkurence drugih držav članic, kjer se razpravlja in sodeluje zlasti v zvezi z uporabo in uveljavljanjem 101. ali 102. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije in v drugih primerih, ki jih določajo predpisi Evropske unije;
24. »postopek za uveljavljanje pravil konkurence« je postopek, ki teče pred organom, pristojnim za varstvo konkurence, in traja, dokler ta organ postopka ne konča z izdajo odločbe, s katero se ugotovi kršitev konkurenčnega prava, ali sprejme zaveze, ali izreče sankcijo, ali dokler organ, pristojen za varstvo konkurence, ne ugotovi, da ni nobenega razloga za njegovo nadaljnje ukrepanje;
25. »vloga za poravnavo« je poročilo, ki ga podjetje ali od njega pooblaščena oseba prostovoljno predstavi organu, pristojnemu za varstvo konkurence, in v katerem opiše sodelovanje pri kršitvi konkurenčnega prava ter prevzame odgovornost za to kršitev konkurenčnega prava ali se odpove ugovarjanju glede svojega sodelovanja in odgovornosti ter je pripravljeno z namenom, da organ, pristojen za varstvo konkurence, lahko hitreje odloči o zadevi;
26. »program prizanesljivosti« je program, povezan z uporabo 5. člena tega zakona oziroma 101. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije, v katerem udeleženec v kartelu neodvisno od drugih podjetij v kartelu sodeluje v postopku preiskovalnega organa ali organa, pristojnega za varstvo konkurence, tako da prostovoljno razkrije informacije o kartelu in svojo vlogo v njem, za kar se mu z odločbo ali ustavitvijo postopka odpusti ali zniža denarna sankcija;
27. »izjava zaradi prizanesljivosti« je ustna ali pisna vloga, ki jo podjetje ali od njega pooblaščena oseba prostovoljno predloži organu, pristojnemu za varstvo konkurence, in v kateri podjetje ali fizična oseba navede podatke o kartelu, s katerimi je seznanjena, ter opiše njegovo ali njeno vlogo v njem, pripravljena pa je bila posebej za organ, pristojen za varstvo konkurence, z namenom odpustitve ali znižanja denarne sankcije v okviru programa prizanesljivosti, in ne vključuje predhodnih informacij;
28. »predhodne informacije« so informacije ali podatki, ki obstajajo neodvisno od postopka za uveljavljanje pravil konkurence, ne glede na to, ali spis organa, pristojnega za varstvo konkurence, te informacije ali podatke vsebuje ali ne;
29. »oseba, ki ji je odpuščena sankcija« je podjetje ali njegova odgovorna oseba, ki mu ali ji je organ, pristojen za varstvo konkurence, odpustil administrativno sankcijo ali globo v okviru programa prizanesljivosti;
30. »organ prosilec« je organ, pristojen za varstvo konkurence druge države članice, ki zaprosi za mednarodno pomoč.
(2) Posamezni izrazi, uporabljeni v VIII. delu tega zakona, pomenijo:
1. »kršitev konkurenčnega prava« je kršitev 5. ali 8. člena tega zakona oziroma 101. ali 102. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije oziroma določb države članice, ki določajo prepoved omejevalnih sporazumov ali prepoved zlorabe prevladujočega položaja v smislu 101. ali 102. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije;
2. »kršitelj« je podjetje, ki je kršilo konkurenčno pravo;
3. »odločba o kršitvi« je odločba organa, pristojnega za varstvo konkurence, o ugotovitvi kršitev konkurenčnega prava, ali sodišča, ki je na podlagi rednega pravnega sredstva pristojno za presojo odločb agencije ali organa, pristojnega za varstvo konkurence druge države članice;
4. »sporazumno reševanje sporov« je vsak mehanizem, ki strankam omogoči, da dosežejo izvensodno rešitev spora v zvezi z odškodninskim zahtevkom;
5. »poravnava« je sporazum ali odločitev, dosežena v postopku sporazumne rešitve spora;
6. »neposredni kupec« je fizična ali pravna oseba, ki neposredno od kršitelja kupi izdelke ali storitve, ki so bile predmet kršitve konkurenčnega prava;
7. »posredni kupec« je fizična ali pravna oseba, ki kupi izdelke ali storitve, ki so predmet kršitve konkurenčnega prava, ali izdelke ali storitve, ki izhajajo iz takšnega blaga ali storitev, od neposrednega kupca ali nadaljnjega kupca;
8. »dokazi« so vsa sredstva in predmeti, s katerimi je dopustno dokazovati dejstva v skladu z zakonom, ki ureja pravdni postopek, kot na primer listine in drugi nosilci podatkov, na katerih so podatki shranjeni;
9. »tretja oseba« je fizična oseba, podjetje, državni organ ali nosilec javnega pooblastila; razen sodišča.
(3) V tem zakonu uporabljeni izrazi, ki se nanašajo na osebe in so zapisani v moški slovnični obliki, so uporabljeni kot nevtralni za ženski in moški spol.
(1) Ta zakon se uporablja za podjetja.
(2) Ta zakon se v skladu z Uredbo 1/2003/ES uporablja tudi za kršitve 101. in 102. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije.
(3) Ta zakon ne posega v razmerja med delodajalci in delavci.
II. DEL OMEJEVALNA RAVNANJA
(prepoved omejevalnih sporazumov)
(1) Prepovedani in nični so sporazumi med podjetji, sklepi podjetniških združenj in usklajena ravnanja podjetij (v nadaljnjem besedilu: sporazumi), katerih cilj ali učinek je preprečevati, omejevati ali izkrivljati konkurenco na ozemlju Republike Slovenije.
(2) Prepovedano je zlasti:
– neposredno ali posredno določati nakupne ali prodajne cene ali druge poslovne pogoje,
– omejevati ali nadzirati proizvodnjo, prodajo, tehnični napredek ali naložbe,
– določati v razmerjih z drugimi sopogodbeniki neenake pogoje za primerljive posle, če je s tem sopogodbenik postavljen v konkurenčno slabši položaj,
– za sklenitev pogodbe zahtevati, da sopogodbeniki sprejmejo še dodatne obveznosti, ki po svoji naravi ali glede na trgovinske običaje niso povezane s predmetom te pogodbe,
– razdeliti trg ali vire nabave med udeleženci.
(3) Prvi odstavek tega člena se ne uporablja za sporazume, ki prispevajo k izboljšanju proizvodnje ali razdelitve dobrin ali ki pospešujejo tehnični in gospodarski razvoj, pri tem pa zagotavljajo potrošnikom in potrošnicam (v nadaljnjem besedilu: potrošnik) pravičen delež doseženih koristi. Toda ti sporazumi ne smejo:
– udeleženim podjetjem nalagati omejitev, ki niso nujne za doseganje navedenih ciljev, in
– udeleženim podjetjem dajati možnosti, da bi izključila konkurenco glede znatnega dela proizvodov ali storitev, ki so predmet sporazuma.
(4) Podjetje, ki se sklicuje na prejšnji odstavek, nosi dokazno breme, da so pogoji iz prejšnjega odstavka izpolnjeni.
(omejitve majhnega pomena)
(1) Prvi odstavek prejšnjega člena se ne uporablja za sporazume majhnega pomena.
(2) Za sporazume majhnega pomena se štejejo sporazumi med podjetji, katerih skupni tržni delež na nobenem od upoštevnih trgov na ozemlju Republike Slovenije, na katere se sporazum nanaša, skupaj z drugimi podjetji v skupini ne presega:
– 10 odstotkov, kadar gre za podjetja, ki delujejo na isti stopnji proizvodnje ali trgovine (horizontalni sporazumi),
– 15 odstotkov, kadar gre za podjetja, ki delujejo na različnih stopnjah proizvodnje ali trgovine (vertikalni sporazumi),
– 10 odstotkov, kadar gre za mešane horizontalno-vertikalne sporazume ali kadar je težko opredeliti, ali gre za horizontalni ali vertikalni sporazum.
(3) Če je konkurenca na upoštevnem trgu omejena zaradi kumulativnih učinkov, nastalih zaradi enakih ali podobnih sporazumov drugih podjetij, so pragovi tržnih deležev iz prejšnjega odstavka znižani na 5 odstotkov.
(4) Čeprav pragovi iz drugega ali tretjega odstavka tega člena niso doseženi, se prvi odstavek tega člena ne uporablja za:
horizontalne sporazume, katerih cilj je:
– določanje cen,
– omejitev proizvodnje ali prodaje ali
– razdelitev trga ali virov nabave;
vertikalne sporazume, katerih cilj je:
– določanje maloprodajnih cen ali
– podelitev teritorialne zaščite udeleženim podjetjem ali tretjim osebam.
(1) Za skupine sporazumov, ki ustrezajo pogojem iz tretjega odstavka 5. člena tega zakona, se smiselno uporabljajo določbe uredb Evropske komisije ali Sveta Evropske unije, ki urejajo uporabo tretjega odstavka 101. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije, tudi kadar ni izkazan vpliv na trgovanje med državami članicami Evropske unije.
(2) Vlada Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vlada) lahko z uredbo določi tudi druge skupine sporazumov, ki ustrezajo pogojem iz tretjega odstavka 5. člena tega zakona.
(3) Agencija lahko odpravi ugodnost skupinske izjeme, če ugotovi, da učinki posameznega sporazuma niso združljivi s tretjim odstavkom 5. člena tega zakona ali tretjim odstavkom 101. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije.
(prepoved zlorabe prevladujočega položaja)
(1) Prepovedana je zloraba prevladujočega položaja enega ali več podjetij na ozemlju Republike Slovenije ali njegovem znatnem delu.
(2) Podjetje ali več podjetij ima prevladujoč položaj, kadar lahko v znatni meri ravna neodvisno od konkurentov, strank ali potrošnikov.
(3) Agencija pri ugotavljanju prevladujočega položaja upošteva zlasti tržni delež, možnosti za financiranje, pravne ali dejanske vstopne ovire, dostop do dobaviteljev ali trga in obstoječo ali potencialno konkurenco.
(4) Zlorabo prevladujočega položaja pomenijo zlasti:
– posredno ali neposredno določanje nepoštenih prodajnih ali nakupnih cen ali drugih nepoštenih poslovnih pogojev,
– omejevanje proizvodnje, trgov ali tehničnega napredka v škodo potrošnikov,
– uporaba neenakih pogojev za primerljive posle z drugimi sopogodbeniki, če je s tem sopogodbenik postavljen v konkurenčno slabši položaj,
– zahteva, da se za sklepanje pogodb sprejmejo dodatne obveznosti, ki po svoji naravi ali glede na trgovinske običaje niso povezane s predmetom teh pogodb.
(5) Šteje se, da ima podjetje prevladujoč položaj, če je njegov tržni delež na upoštevnem trgu večji od 40 odstotkov.
(6) Šteje se, da ima dvoje ali več podjetij prevladujoč položaj, če je njihov tržni delež na upoštevnem trgu večji od 60 odstotkov.
III. DEL KONCENTRACIJE PODJETIJ
(1) Za koncentracijo gre pri trajnejših spremembah kontrole nad podjetjem, in sicer:
– pri združitvi dveh ali več predhodno neodvisnih podjetij ali delov podjetij, ali
– kadar ena ali več fizičnih oseb, ki že obvladuje najmanj eno podjetje, ali kadar eno ali več podjetij z nakupom vrednostnih papirjev ali premoženja, s pogodbo ali kako drugače pridobi neposredno ali posredno kontrolo nad celoto ali deli enega ali več podjetij, ali
– kadar dve ali več neodvisnih podjetij ustanovi skupno podjetje, ki opravlja vse funkcije samostojnega podjetja z daljšim trajanjem.
(2) Kontrolo nad podjetjem ali njegovim delom v smislu prejšnjega odstavka pomenijo pravice, pogodbe ali druga sredstva, ki ločeno ali skupaj in ob upoštevanju okoliščin ali predpisov omogočajo izvajanje odločilnega vpliva nad tem podjetjem ali delom podjetja, in sicer zlasti:
– lastništvo ali pravice do uporabe celotnega ali dela premoženja podjetja,
– pravice ali pogodbe, ki zagotavljajo odločilen vpliv na sestavo, glasovanje ali sklepe organov podjetja.
(3) Kontrolo pridobijo osebe ali podjetja, ki:
– so nosilci pravic ali so upravičeni do njih na podlagi pogodb ali
– imajo možnost uveljavljanja pravic, ki izhajajo iz pogodb, čeprav niso nosilci pravic ali upravičenci do njih na podlagi pogodb.
(4) Šteje se, da ne gre za koncentracijo, kadar banke, zavarovalnice, hranilnice ali druge finančne družbe, katerih običajne dejavnosti vključujejo trgovanje z vrednostnimi papirji za svoj račun ali za račun drugih, začasno pridobijo poslovne deleže v podjetju zaradi njihove nadaljnje prodaje, pod pogojem ne uveljavljajo glasovalnih pravic, ki izhajajo iz teh poslovnih deležev, zato da bi vplivale na konkurenčno ravnanje tega podjetja, ali da uveljavljajo navedene glasovalne pravice samo zato, da bi pripravile prodajo teh poslovnih deležev in se taka prodaja opravi v enem letu od pridobitve poslovnih deležev. Enoletni rok lahko agencija na zahtevo podjetja s sklepom podaljša, kadar podjetje izkaže, da prodaje ni bilo mogoče ustrezno izpeljati v predpisanem roku. Zoper sklep ni sodnega varstva.
(1) Prepovedane so koncentracije, ki bistveno omejujejo učinkovito konkurenco na ozemlju Republike Slovenije ali njegovem znatnem delu, zlasti kot posledica ustvarjanja ali krepitve prevladujočega položaja.
(2) Agencija presoja koncentracije zlasti glede na tržni položaj v koncentraciji udeleženih podjetij, njihovo možnost za financiranje, strukturo trga, izbiro, ki jo imajo na voljo dobavitelji in uporabniki, ter njihov dostop do virov ponudbe ali do trga, obstoj morebitnih pravnih ali dejanskih vstopnih ovir, gibanje ponudbe in povpraševanja na upoštevnih trgih, koristi vmesnih in končnih uporabnikov ter glede na tehnični in gospodarski razvoj, če je to v korist potrošnikom in ne ovira konkurence.
(3) Če je cilj ali učinek ustanovitve skupnega podjetja v smislu tretje alineje prvega odstavka prejšnjega člena usklajevanje konkurenčnega ravnanja podjetij, ki ostanejo medsebojno neodvisna, se to usklajevanje presoja po merilih iz 5. člena tega zakona. Če agencija ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 5. člena tega zakona, izda odločbo o neskladnosti koncentracije s pravili konkurence in koncentracijo prepove.
IV. DEL JAVNA AGENCIJA REPUBLIKE SLOVENIJE ZA VARSTVO KONKURENCE
1. Splošno
(Javna agencija Republike Slovenije za varstvo konkurence)
(1) Za izvajanje nalog in pristojnosti po tem zakonu je pristojna agencija. Vlada uresničuje ustanoviteljske pravice in obveznosti.
(2) Glede vprašanj organizacije in delovanja agencije, ki s tem zakonom niso urejena, se uporablja zakon, ki ureja javne agencije.
(3) Agencija je pravna oseba javnega prava s pravicami, obveznostmi in odgovornostmi, ki jih določata ta zakon in zakon, ki ureja javne agencije.
(4) Agencija ima poslovnik in druge splošne akte, ki določajo njeno podrobnejšo notranjo organizacijo in poslovanje.
(naloge in pristojnosti agencije)
(1) Agencija je pristojna za nadzor nad izvajanjem in administrativnim sankcioniranjem kršitev tega zakona ter 101. in 102. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije. Poleg tega spremlja in analizira razmere na trgu, če so pomembne za razvijanje učinkovite konkurence, vodi postopke in izdaja odločbe v skladu z zakonom ter daje Državnemu zboru Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: državni zbor) in vladi mnenja o splošnih vprašanjih iz svoje pristojnosti.
(2) Agencija odloča kot prekrškovni organ o prekrških odgovornih oseb zaradi kršitve določb tega zakona ter 101. in 102. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije v skladu z zakonom, ki ureja prekrške, če ta zakon ne določa drugače.
(3) Ne glede na prvi in drugi odstavek tega člena agencija ni pristojna za nadzor nad izvajanjem 134. in 135. člena tega zakona.
(4) Agencija samostojno določa svoje prednostne naloge ter v ta namen lahko prijave ali druge predloge za uvedbo postopka po tem ali drugem zakonu ali 101. ali 102. členu Pogodbe o delovanju Evropske unije ne sprejme v obravnavo tudi zato, ker njihova obravnava ni uvrščena med prednostne naloge agencije.
(5) Agencija lahko pred pristojnim sodiščem vloži tožbo za ugotovitev ničnosti v primerih iz prvega odstavka 5. člena in tretjega odstavka 68. člena tega zakona.
(1) Agencija je pri izvajanju svojih nalog in pristojnosti neodvisna in samostojna ter opravlja svoje naloge in izvaja pooblastila nepristransko ter v interesu učinkovite in enotne uporabe določb tega zakona ali 101. ali 102. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije. Agencija pri vodenju postopkov in odločanju o posamičnih zadevah skladno s pristojnostmi iz tega ali drugega zakona ni vezana na usmeritve in navodila državnih ali drugih organov ali tretjih oseb. Vlada lahko sprejme politiko za izvajanje pravil varstva konkurence, ki je splošne narave, ne posega v vodenje postopkov oziroma odločanje o posamičnih zadevah in ni povezana s sektorskimi raziskavami.
(2) Člani organov agencije in javni uslužbenci, zaposleni v agenciji, morajo svoje delo opravljati strokovno, nepristransko, objektivno ter neodvisno od političnih in drugih zunanjih vplivov ter ne smejo zahtevati ali sprejemati navodil od vlade ali katerega drugega javnega ali zasebnega subjekta.
(3) Člani organov agencije in javni uslužbenci, zaposleni v agenciji, ki odločajo v postopkih o posamičnih zadevah, za katere je pristojna agencija po tem zakonu, se vzdržijo vsakršnega ravnanja, ki je nezdružljivo z opravljanjem njihovih nalog ali izvajanjem njihovih pooblastil za uporabo določb tega zakona ali 101. ali 102. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije ter ne smejo odločati v postopku, v katerem je stranka postopka podjetje, v katerem so bili razumen čas pred nastopom mandata oziroma zaposlitve zaposleni ali so z njim kako drugače sodelovali, niti opravljati posameznih dejanj v takem postopku.
(4) Člani organov agencije in javni uslužbenci, zaposleni v agenciji, ki so v času zaposlitve v agenciji odločali v postopkih o posamičnih zadevah po tem zakonu, ne smejo razumen čas po prenehanju mandata ali zaposlitve sodelovati v postopkih, v katerih so bili vključeni v času trajanja mandata ali zaposlitve v agenciji.
(5) Agencija sprejme in na svoji spletni strani objavi kodeks, v skladu s poslovnikom, v katerem podrobneje opredeli pravila glede strokovnosti, nepristranskosti, objektivnosti in neodvisnosti delovanja agencije na področju varstva konkurence ter glede nasprotja interesov med trajanjem in po prenehanju mandata ali zaposlitve članov organa vodenja in javnih uslužbencev, zaposlenih v agenciji.
(sredstva za delo, tarifa in poročanje agencije)
(1) Prihodki za delo agencije so:
– sredstva državnega proračuna in
– nadomestila stroškov.
(2) Agenciji se sredstva za delo zagotavljajo v obsegu, ki omogoča učinkovito opravljanje nalog in pristojnosti agencije.
(3) Agencija samostojno odloča o porabi sredstev.
(4) Agencija izda tarifo, v kateri določi višino plačil za storitve, ki jih opravlja, zlasti nadomestila stroškov, ki ji nastanejo med postopki ali zaradi postopkov, in nadomestila za opravljanje drugih nalog, ki jih izvaja po tem ali drugem zakonu.
(5) Tarifa agencije in njene spremembe se objavijo v Uradnem listu Republike Slovenije. Agencija mora pred objavo pridobiti soglasje vlade.
(6) Agencija o svojem delu enkrat letno poroča državnemu zboru, do 28. februarja za preteklo leto. Letno poročilo vsebuje tudi informacije o imenovanjih in razrešitvah članov organov agencije ter oseb, ki odločajo v senatih, znesku dodeljenih sredstev in vseh spremembah tega zneska glede na prejšnja leta. Agencija letno poročilo objavi na svoji spletni strani.
(nadzor nad delom in poslovanjem)
Nadzor nad delom in poslovanjem agencije, ki ga opravlja ministrstvo, pristojno za varstvo konkurence, skladno z zakonom, ki ureja javne agencije, ne pomeni pravice vpogleda v posamezne obravnavane zadeve.
(sodelovanje agencije pri oblikovanju politike konkurence in v mednarodnih odnosih)
(1) Agencija sodeluje pri oblikovanju politike konkurence.
(2) Agencija sodeluje v dvostranskih odnosih in mednarodnih organizacijah s področja varstva konkurence. O sodelovanju na področju varstva konkurence v Evropski uniji direktor agencije (v nadaljnjem besedilu: direktor) tekoče obvešča svet agencije (v nadaljnjem besedilu: svet) in ministrstvo, pristojno za varstvo konkurence.
(3) Agencija tesno sodeluje v okviru Evropske mreže za konkurenco, zlasti da zagotovi učinkovito in enotno uporabo 101. in 102. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije.
2. Organa agencije
Organa agencije sta svet in direktor.
2.1. Svet
(sestava in imenovanje članov sveta)
(1) Svet sestavlja pet članov, od katerih je eden predsednik sveta.
(2) Člane sveta imenuje državni zbor na predlog vlade.
(3) Direktor je po funkciji tudi predsednik sveta.
(4) Vlada pri predlaganju kandidatov za člane sveta uporablja merili strokovnosti in usposobljenosti osebe na področju dela agencije.
(5) Državni zbor glasuje o predlaganem kandidatu za člana sveta v 30 dneh po vložitvi predloga. Predlagani kandidat je imenovan, če zanj glasuje večina navzočih poslancev. Če predlagani kandidat za člana sveta ne dobi potrebne večine poslanskih glasov, predsednik državnega zbora o tem obvesti vlado, ki v 14 dneh sporoči predsedniku državnega zbora svojo odločitev o nadaljnjem postopku za izvolitev člana sveta.
(mandat in pogoji za člane sveta)
(1) Člane sveta se imenuje za pet let in so lahko ponovno imenovani.
(2) Za člana sveta agencije je lahko imenovana oseba, ki:
– je državljan Republike Slovenije,
– ima najmanj izobrazbo, pridobljeno po študijskih programih druge stopnje, oziroma raven izobrazbe, ki skladno z zakonom ustreza izobrazbi druge stopnje,
– je ustrezno strokovno usposobljena za opravljanje nalog člana sveta,
– ima najmanj pet let delovnih izkušenj,
– ni v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, in
– ni bila pravnomočno obsojena zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, na zaporno kazen več kot šest mesecev in izvršitev kazni ni bila pogojno odložena.
(3) Za člana sveta je lahko imenovan tudi javni uslužbenec, zaposlen v agenciji.
20. člen
(izjava o interesih in povezavah)
(1) Kandidat za člana sveta prijavi priloži tudi izjavo, s katero razkrije svoje interese in povezave s podjetji. Pri tem razkrije zlasti informacije o statusu samostojnega podjetnika posameznika, o lastniških deležih v gospodarskih družbah in o članstvu v upravnih in nadzornih organih teh družb ter o poslovnih povezavah. Razkrije tudi vse druge okoliščine, ki bi lahko vplivale na objektivno in nepristransko opravljanje nalog člana sveta.
(2) Član sveta izjavo iz prejšnjega odstavka v 30 dneh po imenovanju predloži svetu in ministrstvu, pristojnemu za varstvo konkurence.
(3) Ob vsaki spremembi interesov in povezav iz prvega odstavka tega člena mora član sveta agencije v desetih dneh pisno obvestiti agencijo in svet ter prenehati delati v zadevah, v katerih bi ti interesi in povezave lahko vplivali na objektivno in nepristransko opravljanje njegovih nalog.
(1) Svet:
– sprejema poslovnik, ki podrobneje določa poslovanje agencije in druge splošne akte agencije, kadar tako določa zakon,
– sprejema letno poročilo o delu agencije, letni program dela, finančni načrt, in druge akte, za katere zakon določa, da jih sprejme agencija,
– odloča o izločitvi direktorja, predsednika ali člana senata iz postopka o odločanju o posamičnih zadevah,
– odloča o izločitvi pooblaščene uradne osebe iz postopka vodenja posamične zadeve,
– izvaja postopke predčasne razrešitve članov sveta in direktorja,
– opravlja druge naloge iz pristojnosti agencije, če ni v zakonu določeno, da je za to pristojen drug organ agencije.
(2) Direktor, predsednik in član senata ne smejo sodelovati v postopku odločanja o svoji izločitvi in predčasni razrešitvi.
(3) Za postopek odločanja o izločitvi se uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek.
(1) Člani sveta ne morejo biti:
– funkcionarji v izvršilni veji oblasti,
– funkcionarji v zakonodajni veji oblasti,
– funkcionarji v sodni veji oblasti,
– funkcionarji v drugih državnih organih in lokalnih skupnostih,
– člani vodstev in organov političnih strank ali
– osebe, za katere obstaja možnost navzkrižja interesov med njihovimi zasebnimi interesi in javnimi interesi, ki jih uresničuje agencija, ter bi lahko to navzkrižje vplivalo na objektivno in nepristransko opravljanje njegovih nalog.
(2) Član sveta mora svoj položaj uskladiti s prejšnjim odstavkom v enem mesecu po imenovanju, v nasprotnem primeru s potekom tega roka preneha veljati sklep državnega zbora o imenovanju. V tem času član sveta, ki mora uskladiti svoj položaj, nima pravice odločanja kot član sveta.
(1) Člana sveta se predčasno razreši:
– če to sam zahteva,
– če trajno izgubi delovno zmožnost za opravljanje dela,
– če krši obveznost varovanja zaupnih podatkov, določeno v tem ali drugem zakonu,
– če huje krši poslovnik agencije,
– če se ugotovi, da ne izpolnjuje več z zakonom predpisanih pogojev za imenovanje,
– če nastopi položaj nezdružljivosti iz prvega odstavka prejšnjega člena ali
– če ne opravlja svojih nalog člana sveta, določenih v tem zakonu in poslovniku agencije, ali če jih opravlja nevestno ali nestrokovno.
(2) Razlogi za predčasno razrešitev iz prejšnjega odstavka se ne smejo posredno ali neposredno nanašati na razloge, povezane s pravilnim opravljanjem njegovih nalog ali pravilnim izvajanjem pooblastil iz tega ali drugega zakona v posamični zadevi.
(3) Svet izvede postopek predčasne razrešitve člana sveta skladno s poslovnikom agencije. Član sveta, katerega razrešitev se predlaga, pri izvedbi tega postopka ne sme sodelovati.
(4) Člana sveta predčasno razreši državni zbor na predlog vlade.
(5) Zoper odločitev o razrešitvi je dovoljen upravni spor.
(sklic seje in odločanje sveta)
(1) Svet odloča na sejah, ki jih sklicuje predsednik sveta na svojo pobudo ali na zahtevo vsaj dveh članov sveta.
(2) Svet veljavno odloča, če je na seji navzoča večina članov sveta. Svet sprejema odločitve po posvetovanju z glasovanjem na seji. Odločitev je sprejeta, če zanjo glasuje večina navzočih članov sveta.
(prejemki članov sveta in senata)
(1) Člani sveta in senata so upravičeni do sejnin in povračil stroškov (v nadaljnjem besedilu: prejemki). Za prejemke se uporablja uredba, ki ureja sejnine in povračila stroškov v javnih agencijah, ta se smiselno uporablja tudi za člane senata.
(2) Javni uslužbenci, zaposleni v agenciji, svoje delo v okviru sveta in senata opravljajo zunaj svojega rednega delovnega časa.
2.2. Direktor
(1) Za direktorja je lahko imenovana samo oseba, ki:
1. je državljan Republike Slovenije,
2. ima najmanj izobrazbo, pridobljeno po študijskih programih druge stopnje pravne ali ekonomske smeri, oziroma raven izobrazbe, ki skladno z zakonom ustreza izobrazbi druge stopnje pravne ali ekonomske smeri,
3. ima najmanj deset let delovnih izkušenj,
4. je strokovnjak za varstvo konkurence in ima domače ali mednarodne izkušnje s tega področja (zlasti delovne izkušnje, objavljanje v strokovni literaturi in druge oblike strokovnega udejstvovanja na področju varstva konkurence),
5. ima opravljen preizkus znanja za vodenje in odločanje v prekrškovnem postopku,
6. ima opravljen strokovni izpit za vodenje upravnega postopka,
7. ima znanje vsaj enega tujega jezika,
8. ni v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti,
9. ni bila pravnomočno obsojena zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, na zaporno kazen več kot šest mesecev in izvršitev kazni ni bila pogojno odložena in
10. predloži izjavo o interesih in povezavah iz 20. člena tega zakona.
(2) Direktor mora pogoja iz 5. in 6. točke prejšnjega odstavka izpolniti najpozneje v treh mesecih od nastopa mandata. Če omenjenih pogojev v roku iz prejšnjega stavka ne izpolni, mu prenehata mandat in delovno razmerje po zakonu.
(3) Pogoji za imenovanje direktorja se podrobneje določijo v aktu o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest.
(4) Prijavi na javni natečaj je treba predložiti program dela in razvoja agencije za naslednje mandatno obdobje.
27. člen
(mandat in imenovanje direktorja)
(1) Direktorja imenuje državni zbor na predlog vlade. Minister oziroma ministrica, pristojen oziroma pristojna za varstvo konkurence (v nadaljnjem besedilu: minister) vladi predlaga kandidata, ki ga izbere po izvedenem javnem natečaju.
(2) Direktor je imenovan za pet let in je lahko znova imenovan največ enkrat po ponovno izvedenem javnem natečaju.
(3) Državni zbor glasuje o predlaganem kandidatu za direktorja v 30 dneh po vložitvi predloga. Predlagani kandidat je imenovan, če zanj glasuje večina navzočih poslancev. Če predlagani kandidat za direktorja ne dobi potrebne večine poslanskih glasov, predsednik državnega zbora o tem obvesti vlado, ki v 14 dneh sporoči predsedniku državnega zbora svojo odločitev o nadaljnjem postopku za izvolitev direktorja.
(4) Direktor opravlja svoj položaj na podlagi pogodbe o zaposlitvi z agencijo, ki jo z direktorjem sklene minister.
(pristojnosti in odgovornosti direktorja)
(1) Direktor zastopa in predstavlja agencijo, vodi njeno poslovanje in organizira njeno delo.
(2) Direktor mora zagotoviti, da agencija:
– izvaja svoje pristojnosti in naloge, ki jih ima po tem ali drugem zakonu, ter
– posluje skladno s tem zakonom, ustanovitvenim aktom in poslovnikom.
(3) Direktor vodi agencijo, vodi postopke, daje pooblastila za vodenje postopkov v zadevah iz pristojnosti agencije skladno s tem zakonom ter izdaja pravne akte v posamičnih zadevah iz pristojnosti agencije, razen če ni za izdajo pravnih aktov pristojen senat skladno s tem zakonom.
(1) Direktor ne more biti:
– funkcionar v izvršilni veji oblasti,
– funkcionar v zakonodajni veji oblasti,
– funkcionar v sodni veji oblasti,
– funkcionar v drugih državnih organih in lokalnih skupnostih,
– član vodstva ali organa politične stranke,
– oseba, za katero obstaja možnost navzkrižja interesov med njenimi zasebnimi interesi in javnimi interesi, ki jih uresničuje agencija.
(2) Direktor mora svoj položaj uskladiti s prejšnjim odstavkom v enem mesecu po imenovanju, v nasprotnem primeru s potekom tega roka prenehata veljati sklep državnega zbora o imenovanju in pogodba o zaposlitvi.
(predčasna razrešitev direktorja)
(1) Direktorja se predčasno razreši:
– če to sam zahteva,
– če trajno izgubi delovno zmožnost za opravljanje dela,
– če krši obveznost varovanja zaupnih podatkov, določeno v tem ali drugem zakonu,
– če huje krši poslovnik agencije,
– če se ugotovi, da ne izpolnjuje več z zakonom predpisanih pogojev za imenovanje,
– če nastopi položaj nezdružljivosti iz prejšnjega člena ali
– če ne opravlja svojih nalog direktorja, določenih v tem zakonu ali če jih opravlja nevestno ali nestrokovno.
(2) Razlogi za predčasno razrešitev iz prejšnjega odstavka se ne smejo posredno ali neposredno nanašati na razloge, povezane s pravilnim opravljanjem njegovih nalog ali pravilnim izvajanjem pooblastil iz tega ali drugega zakona v posamični zadevi.
(3) Direktorja predčasno razreši državni zbor na predlog vlade.
(4) Za izvedbo postopka predčasne razrešitve direktorja, ki je določen s poslovnikom agencije, je pristojen svet. Direktor pri izvedbi tega postopka ne sme sodelovati.
(5) Zoper odločitev o razrešitvi je dovoljen upravni spor.
(6) Če je direktor predčasno razrešen, vlada do imenovanja novega direktorja, vendar največ za šest mesecev, ne glede na določbe tega zakona imenuje vršilca dolžnosti direktorja.
3. Pristojnost odločanja agencije v posamičnih zadevah v upravnem postopku
(1) Organ postopka odločanja o posamičnih zadevah v upravnem postopku je senat.
(2) Člani senata in drugi zaposleni v agenciji na področju varstva konkurence ne smejo izvajati nalog, ki so nezdružljive z opravljanjem njihovih nalog in izvajanjem njihovih pooblastil.
(3) Predsednik in člani senata ter javni uslužbenci, zaposleni v agenciji, ki opravljajo posamezna dejanja v postopkih odločanja o posamičnih zadevah, za katere je pristojna agencija po tem zakonu, ne odgovarjajo za škodo, ki jo povzročijo strankam ali drugim osebam pri opravljanju dejanj v teh postopkih, razen če je škoda povzročena namenoma ali iz hude malomarnosti.
(pristojnosti in sestava senata)
(1) Senat sestavljajo vsi člani sveta, od katerih je eden predsednik senata. Predsednik senata za odločanje v posamični zadevi se določi na način, določen v poslovniku agencije.
(2) Senat odloča o posamičnih zadevah iz pristojnosti agencije v upravnem postopku, v katerih se po tem zakonu izdajo akti, s katerimi se postopek pred agencijo konča. Senat v okviru teh postopkov, če tako določa ta zakon, odloča tudi o administrativnem sankcioniranju podjetij.
(3) Postopek do izdaje odločbe vodi javni uslužbenec, ki je zaposlen v agenciji, izpolnjuje pogoje za vodenje postopka in ga za to pooblasti direktor. Javni uslužbenec, ki je vodil postopek, predloži senatu pisno poročilo in predlog odločbe.
(4) Javnemu uslužbencu, zaposlenemu v agenciji, ki vodi postopek do izdaje odločbe ali opravlja naloge v senatu, se pogodba o zaposlitvi ne sme odpovedati iz razlogov, povezanih s pravilnim opravljanjem njegovih nalog ali pravilnim izvajanjem pooblastil iz tega ali drugega zakona.
(5) Javnemu uslužbencu, zaposlenemu v agenciji, ki vodi postopek do izdaje odločbe ali opravlja naloge v senatu, se pogodba o zaposlitvi lahko odpove zgolj, če ne izpolnjuje več pogojev, ki se zahtevajo za opravljanje njegovih nalog iz pogodbe o zaposlitvi, ali če je storil hujšo kršitev pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.
(1) Senat sprejema odločitve po posvetovanju z glasovanjem na seji, ki ni javna. Sejo senata skliče predsednik senata na svojo pobudo ali na zahtevo direktorja. Zahteva mora biti obrazložena.
(2) Senat veljavno odloča, če je na seji navzoča večina vseh članov senata.
(3) Predsednik senata vodi posvetovanje in glasovanje ter glasuje zadnji.
(4) Člani senata ne smejo odkloniti glasovanja o vprašanjih, ki jih postavi predsednik senata.
(5) Odločitev je veljavno sprejeta, če zanjo glasuje večina prisotnih članov senata. Če je izid glasovanja neodločen, odloči glas predsednika senata.
(zapisnik o posvetovanju in glasovanju)
(1) O posvetovanju in glasovanju se sestavi zapisnik.
(2) Zapisnik o posvetovanju in glasovanju obsega potek glasovanja in sprejeti akt.
(3) Posebna mnenja se priložijo zapisniku o posvetovanju in glasovanju, če niso vpisana v zapisniku.
(4) Zapisnik podpišejo vsi člani senata in zapisnikar.
(5) Zapisnik o posvetovanju in glasovanju se zapre v poseben ovitek. Vpogled v zapisnik je dovoljen samo pristojnim sodiščem, ki odločajo v postopku sodnega varstva zoper akte agencije. V tem primeru pristojno sodišče zapisnik po odprtju znova zapre v poseben ovitek in na ovitku označi, da je zapisnik pregledalo.
4. Pristojnost odločanja agencije o posamičnih zadevah v prekrškovnem postopku
(odločanje v prekrškovnem postopku)
(1) V prekrškovnem postopku odloča o posamičnih zadevah iz pristojnosti agencije, v katerih se izdajajo akti, s katerimi se postopek pred agencijo konča, direktor.
(2) V primeru izločitve direktorja iz postopka odločanja v prekrškovnem postopku svet agencije izmed članov sveta ali zaposlenih na agenciji, ki izpolnjujejo pogoje za odločanje v prekrškovnem postopku, imenuje osebo, ki bo odločila v tem prekrškovnem postopku.
(3) Postopek do izdaje odločbe vodi direktor ali javni uslužbenec, zaposlen v agenciji, ki izpolnjuje pogoje za vodenje postopka po zakonu, ki ureja prekrške, in ga za to pooblasti direktor. Javni uslužbenec, ki je vodil postopek, predloži direktorju pisno poročilo in predlog odločbe.
(4) Za odločanje v prekrškovnem postopku se uporabljajo drugi in tretji odstavek 31. člena in 64. člen tega zakona.
(5) Javnemu uslužbencu, zaposlenemu v agenciji, ki vodi prekrškovni postopek do izdaje odločbe ali odloča o prekrškovnem postopku, se pogodba o zaposlitvi ne sme odpovedati iz razlogov, povezanih s pravilnim opravljanjem njegovih nalog ali pravilnim opravljanjem pooblastil iz tega ali drugega zakona.
(6) Javnemu uslužbencu, zaposlenemu v agenciji, ki vodi prekrškovni postopek do izdaje odločb, ali odloča o prekrškovnem postopku, se pogodba o zaposlitvi odpove zgolj, če ne izpolnjuje več pogojev, ki se zahtevajo za opravljanje njegovih nalog, ali če je storil hujšo kršitev pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.
5. Ravnanje s podatki
(dolžnost varovanja zaupnih podatkov)
(1) Javni uslužbenci, zaposleni v agenciji, osebe, ki so imenovane v organe agencije, in osebe, ki sodelujejo z agencijo pri izvajanju nalog na podlagi tega zakona in pri tem pridejo v stik z zaupnimi podatki, morajo te podatke varovati kot zaupne. Dolžnost varovanja zaupnih podatkov velja tudi po prenehanju delovnega ali drugega razmerja, na podlagi katerega oseba sodeluje z agencijo pri izvajanju nalog na podlagi tega zakona.
(2) Osebe, navedene v prejšnjem odstavku, lahko skladno z opredelitvijo pojma obdelava osebnih podatkov v zakonu, ki ureja varstvo osebnih podatkov, obdelujejo osebne podatke in zbirke osebnih podatkov, ki so potrebni za izvajanje nalog po tem zakonu.
(3) Podatki, pridobljeni v skladu s tem zakonom, se smejo obdelovati le za namene, določene s tem zakonom.
(1) Agencija lahko upravnim organom, drugim državnim organom in nosilcem javnih pooblastil na podlagi obrazloženega pisnega zahtevka predstojnika ali z njegove strani pooblaščene osebe, iz katerega mora biti jasno razviden namen zahtevka, razkrije podatke, s katerimi razpolaga, za izvajanje njihovih z zakonom predpisanih pristojnosti.
(2) Agencija razkrije podatke tudi:
1. Evropski komisiji in organom držav članic EU, pristojnim za varstvo konkurence, v skladu s postopkom iz Uredbe 1/2003/ES;
2. pooblaščenim organom tujih držav, če je tako določeno v mednarodnih pogodbah, ki obvezujejo Republiko Slovenijo.
(3) Agencija razkrije pristojnim organom podatke, potrebne za izvršbo po tem zakonu.
(4) Ne glede na zakon, ki ureja dostop do informacij javnega značaja, agencija prosilcu za dostop do informacij javnega značaja zavrne dostop do podatkov, ki se nanašajo na tajnost vira, in do zaupnih podatkov podjetij.
Za izvajanje nalog po tem zakonu morajo državni organi, organi lokalnih skupnosti, nosilci javnih pooblastil ter druge osebe in organizacije, ki razpolagajo s podatki, potrebnimi za odločitev, agenciji na njeno zahtevo brezplačno predložiti zahtevane podatke.
V. DEL POSTOPEK ODLOČANJA O POSAMIČNI ZADEVI V UPRAVNEM POSTOPKU
1. poglavje Splošne določbe o postopku pred agencijo
(uporaba določb o postopku)
(1) Agencija odloča o zadevah, za katere je pristojna po tem zakonu, po postopku, določenem s tem zakonom.
(2) Če ni v tem zakonu določeno drugače, se za postopek odločanja agencije uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek.
(3) Zoper akte agencije ni pritožbe.
(1) V postopku pred agencijo imata položaj stranke v postopku podjetje, proti kateremu se vodi postopek, in priglasitelj koncentracije.
(2) Vlagatelj ali vlagateljica pobude, prijave, sporočila ali druge vloge nima položaja stranke.
(3) Oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi, mora podati zahtevo za udeležbo v postopku v 30 dneh od dneva objave podatka o uvedbi postopka na spletni strani agencije.
(4) Zahteva iz prejšnjega odstavka mora vsebovati navedbe in dokaze, ki izkazujejo pravni interes za udeležbo v postopku.
(5) O zahtevi za udeležbo v postopku odloči agencija s sklepom. Če oseba ne izkaže pravnega interesa, agencija izda sklep, s katerim se ji lastnost stranskega udeleženca ne prizna.
(varovanje tajnosti vira)
(1) Agencija na zahtevo osebe, ki je vir prijave ali vir drugih informacij, ki jih agencija uporablja pri izvajanju svojih pristojnosti, varuje tajnost njene identitete, če ta izkaže za verjetno, da bi ji razkritje povzročilo občutno škodo.
(2) Oseba, ki zahteva varstvo svoje identitete, mora agenciji ob predložitvi dokumentov predložiti tudi različico dokumentov, ki ne vsebuje podatkov, ki bi pomenili razkritje vira.
(pravica strank do pregleda dokumentov zadeve)
(1) Stranke imajo pravico pregledovati dokumente zadeve ter jih na svoje stroške prepisati in preslikati. Pregledovanje, prepisovanje in preslikavanje dokumentov nadzoruje uradna oseba ali pa poteka v informacijskem sistemu organa ali v informacijskem sistemu za sprejemanje vlog, vročanje in obveščanje, v katerem stranka svojo istovetnost dokaže s svojim kvalificiranim potrdilom za elektronski podpis, na način, določen v poslovniku agencije. Pregled in prepis dokumentov se lahko zahtevata tudi ustno.
(2) Če se v postopku uporabljajo podatki iz informatiziranih evidenc ter drugi podatki in zapisi v elektronski obliki, se ti podatki štejejo za dokument v tej zadevi.
(3) Stranke z dnem izdaje sklepa o uvedbi postopka ali z dnem začetka postopka priglasitve koncentracije pridobijo pravico do pregleda dokumentov zadeve, razen če direktor presodi, da je to v nasprotju z interesi postopka. Direktor v tem primeru izda sklep, s katerim odloži pravico do pregleda dokumentov, vendar ne dlje kot do vročitve povzetka relevantnih dejstev. Zoper sklep ni sodnega varstva.
(4) Pravico do pregleda dokumentov zadeve ima tudi izvedenec ali izvedenka v obsegu, ki je potreben, da poda svoj izvid in mnenje.
(5) Stranke ne morejo pregledovati niti preslikavati:
– internih dokumentov agencije v zadevi, vključno s korespondenco med agencijo in Evropsko komisijo ali organi, pristojnimi za varstvo konkurence drugih držav članic,
– zaupnih podatkov,
– podatkov, ki se nanašajo na tajnost vira,
– zapisnika o posvetovanju in glasovanju in
– osnutkov odločb.
(6) Dokazno breme o obstoju zaupnih podatkov iz druge alineje prejšnjega odstavka nosi podjetje, ki to zatrjuje. Na zahtevo agencije mora podjetje predložiti različico dokumenta, ki ne vsebuje podatkov iz druge alineje prejšnjega odstavka.
(7) Agencija lahko podjetju, proti kateremu se vodi postopek, in priglasitelju, razkrije zaupne podatke, če presodi, da njihovo razkritje zaradi zagotovitve pravice do obrambe objektivno prevlada nad interesom varovanja zaupnih podatkov. Pri tem lahko agencija odloži pregled zaupnih podatkov, vendar ne dlje kot do vročitve povzetka relevantnih dejstev.
(omejitev uporabe podatkov iz izjav zaradi prizanesljivosti in vlog za poravnavo)
(1) Vpogled v izjavo zaradi prizanesljivosti imajo ne glede na določbe drugih zakonov samo stranke postopka in le za uveljavljanje njihove pravice do obrambe.
(2) Stranka lahko podatke iz izjave zaradi prizanesljivosti ali vloge za poravnavo uporabi v postopku pred sodiščem, ki preizkuša odločbo agencije, le, kadar je to potrebno za uveljavljanje njene pravice do obrambe v postopku pred sodiščem in le:
– za namene presoje porazdelitve administrativne sankcije, za plačilo katere so udeleženci kartela solidarno odgovorni, ali
– za presojo odločbe, s katero je agencija ugotovila kršitev tega zakona ali 101. ali 102. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije.
(3) Dokler agencija ne konča postopka za uveljavljanje pravil konkurence zoper vse stranke postopka, nobena izmed strank v postopkih pred sodišči, ki niso postopek sodnega varstva po tem zakonu, ne sme uporabiti ali se sklicevati na:
– informacije, ki jih je pripravila druga fizična ali pravna oseba posebej za postopek za uveljavljanje pravil konkurence pred agencijo,
– informacije, ki jih je med postopkom za uveljavljanje pravil konkurence zbrala agencija in jih poslala strankam, ter
– vloge za poravnavo, ki so bile umaknjene.
(zagotavljanje načela kontradiktornosti)
Zaradi zagotovitve pravice do obrambe se odločba agencije ne sme opirati na dejstva in dokaze, glede katerih podjetju, proti kateremu se vodi postopek, in priglasitelju, ni bila dana možnost, da se o njih izjavi.
(1) Agencija lahko pri izvajanju pristojnosti iz tega zakona uporablja vse vrste dokazov, vključno z dokumenti, ustnimi izjavami, prebranimi ali neprebranimi elektronskimi sporočili in posnetki, ne glede na obliko in vrsto nosilca, na katerem so dokazi shranjeni.
(2) Ne glede na prejšnji odstavek agencija ne sme uporabiti dokazov, ki jih je pridobila s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali če tako določa ta zakon.
(3) Kadar se v kazenskem ali drugem postopku ob izvedbi hišne preiskave ali kako drugače pridobijo poslovne knjige ali druga dokumentacija, ki bi lahko bile pomembne za odločitev agencije po tem zakonu, lahko agencija od sodišča ali drugega organa zahteva izročitev kopij dokumentacije, razen če bi bilo to v nasprotju z interesi kazenskega ali drugega postopka.
(povzetek relevantnih dejstev)
(1) Povzetek relevantnih dejstev vključuje ugotovitve o dejstvih in dokazih, pomembnih za odločitev, ter predhodne ugotovitve o domnevnih kršitvah tega zakona ali 101. ali 102. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije.
(2) Agencija stranke seznani s povzetkom relevantnih dejstev, kadar namerava:
– izdati odločbo o ugotovitvi obstoja kršitve določb tega zakona ali 101. ali 102. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije,
– v odločbi iz prejšnje alineje za ugotovljeno kršitev izreči administrativno sankcijo ali
– izdati odločbo o neskladnosti koncentracije s pravili konkurence.
(3) Če so v povzetku relevantnih dejstev zaupni podatki o stranki, se drugim strankam vroči povzetek relevantnih dejstev, v katerem se ti podatki izbrišejo. Na zahtevo agencije stranka v roku, ki ga določi agencija, predloži različico povzetka relevantnih dejstev, na kateri označi zaupne podatke. Če stranka tega ne stori v roku, se šteje, da dokument ne vsebuje zaupnih podatkov.
(4) Agencija določi primeren rok, v katerem se lahko stranke izjavijo o povzetku relevantnih dejstev. Agencija ni dolžna upoštevati izjav o povzetku relevantnih dejstev, prejetih po poteku tega roka.
(5) Rok iz prejšnjega odstavka ne sme biti daljši od 45 dni.
(1) Odločba mora biti obrazložena. V obrazložitvi morajo biti obrazloženi tudi tisti sklepi, ki se lahko izpodbijajo v postopku sodnega varstva zoper odločbo v skladu s tretjim odstavkom 98. člena tega zakona.
(2) Sklep, izdan po tem zakonu, mora biti obrazložen in mora vsebovati pouk o pravnem sredstvu samo, če zoper sklep ni izključen postopek sodnega varstva.
(3) Če so v odločbi ali sklepu, s katerim se postopek konča, navedeni zaupni podatki o stranki, se drugim strankam vroči odločba ali sklep, v katerem se ti podatki iz obrazložitve izbrišejo.
(4) Na zahtevo agencije mora stranka v roku, ki ga določi agencija, predložiti različico odločbe ali sklepa, s katerim se postopek konča, na katerem označi zaupne podatke. Če stranka tega ne stori v roku, se šteje, da dokument ne vsebuje zaupnih podatkov.
(5) Izrek odločbe ali sklepa, s katerim se postopek konča, se objavi na spletni strani agencije.
(6) Na spletni strani agencije se objavijo pravnomočne odločbe, ki jih agencija izda v upravnem postopku in postopku o prekršku, ter pravnomočni sklepi, s katerimi se postopek konča, in to brez zaupnih podatkov.
(7) Stranka ali druga oseba, v katere pravice ali pravne koristi posega odločba ali sklep, se lahko po izdaji sklepa ali odločbe do poteka roka za vložitev zahteve za začetek postopka sodnega varstva odpove pravici do sodnega varstva. Izjava o odpovedi pravici do sodnega varstva se da pisno ali ustno na zapisnik.
2. poglavje Postopek pri omejevalnih ravnanjih
1. podpoglavje Splošne določbe
(uvedba postopka po uradni dolžnosti)
Agencija lahko izda sklep o uvedbi postopka po uradni dolžnosti, kadar izve za okoliščine, iz katerih izhaja verjetnost kršitve 5. ali 8. člena tega zakona ali 101. ali 102. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije.
(sklep o uvedbi postopka)
(1) Sklep o uvedbi postopka vsebuje:
– opis dejanja, ki je razlog za uvedbo postopka,
– navedbo določb zakona, za katere je izkazana verjetnost kršitve, in
– obrazložitev razlogov za uvedbo postopka.
(2) Zoper sklep ni sodnega varstva.
(3) Izvleček sklepa o uvedbi postopka se objavi na spletni strani agencije.
(4) Izvleček sklepa vsebuje:
– navedbo strank, na katere se sklep nanaša,
– kratko navedbo razlogov za uvedbo postopka in določb tega zakona, ki so podlaga za uvedbo postopka, in
– poziv osebam, naj agenciji pošljejo podatke, ki bi bili lahko pomembni za odločitev.
(5) Če se pokaže, da je treba postopek razširiti tudi na katero drugo kršitev ali zoper katero drugo podjetje, agencija izda sklep, s katerim razširi sklep o uvedbi postopka. Glede sklepa o razširitvi sklepa o uvedbi postopka se smiselno uporabljajo prvi do četrti odstavek tega člena.
(1) V primeru postopka zaradi kršitve 101. ali 102. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije vodi agencija tudi postopek zaradi kršitve 5. ali 8. člena tega zakona (enotni postopek).
(2) Če se med postopkom izkaže, da ni podlage za vodenje postopka po 101. ali 102. členu Pogodbe o delovanju Evropske unije, ker ni izkazan vpliv na trgovanje med državami članicami Evropske unije, agencija izda sklep, s katerim postopek v tem delu ustavi, in o tem obvesti Evropsko komisijo. Zoper sklep o ustavitvi postopka ni sodnega varstva.
2. podpoglavje Raziskave sektorja ali določenih vrst sporazumov
(raziskave sektorja ali določenih vrst sporazumov)
(1) Kadar togost cen ali druge okoliščine kažejo na verjetnost omejevanja ali izkrivljanja konkurence na ozemlju Republike Slovenije, lahko agencija opravi raziskavo posameznega sektorja ali določenih vrst sporazumov v več sektorjih (v nadaljnjem besedilu: raziskava).
(2) Za pridobivanje podatkov zaradi opravljanja raziskav se smiselno uporabljajo 52. do 60. člen tega zakona.
(3) Agencija lahko objavi poročilo o izsledkih raziskave brez zaupnih podatkov ter zainteresirane tretje osebe povabi, naj podajo svoje pripombe.
(4) Agencija lahko uporabi podatke, ki jih je pridobila pri opravljanju raziskav, v postopkih po tem zakonu.
3. podpoglavje Preiskovalni postopek
(zahteva za posredovanje podatkov)
(1) Agencija lahko, še preden izda sklep o uvedbi postopka, na vsako podjetje, družbenike in družbenice, člane organov vodenja ali nadzora, osebe, zaposlene pri podjetju, ter druge fizične osebe naslovi sorazmerno stanju zadeve zahtevo za posredovanje vseh podatkov, ki bi lahko bili relevantni za uporabo tega zakona ali 101. ali 102. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije. V zahtevi za posredovanje podatkov agencija navede pravno podlago, namen zahteve, opredelitev zahtevanih podatkov ter določi primeren rok za njihovo posredovanje. V zahtevi za posredovanje podatkov, ki jo naslovi na podjetje, agencija podjetje opozori o administrativni sankciji, ki jo lahko izreče podjetju zaradi posredovanja nepravilnih ali zavajajočih podatkov.
(2) Agencija lahko od podjetja zahteva vse potrebne podatke za uporabo tega zakona ali 101. ali 102. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije tudi s posebnim sklepom, ki vključuje: pravno podlago, namen zahteve, opredelitev zahtevanih podatkov, določitev primernega roka za njihovo posredovanje in opozorilo o administrativni sankciji, ki jo lahko izreče podjetju zaradi posredovanja nepravilnih, nepopolnih ali zavajajočih podatkov ali zaradi nepredložitve podatkov v določenem roku. Zoper sklep ni sodnega varstva.
(3) Podjetje mora na podlagi prvega in drugega odstavka tega člena posredovati vse podatke, ki so mu dostopni, ni pa dolžno priznati kršitve določb tega zakona ali 101. ali 102. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije.
(4) Rok za izdajo odločbe ne teče, ko je stranka v zamudi z odgovorom na zahtevo za posredovanje podatkov.
(1) Pri nadzoru nad izvajanjem določb tega zakona ali 101. ali 102. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije lahko agencija, še preden izda sklep o uvedbi postopka, katerega koli predstavnika ali osebe, zaposlene v podjetju, katerega koli predstavnika druge pravne osebe ali fizične osebe, ki bi lahko razpolagale z informacijami, relevantnimi za predmet ali namen nadzora, povabi, da podajo ustna pojasnila o dejstvih ali dokumentih, ki se nanašajo na predmet ali namen nadzora.
(2) Agencija povabi podjetje ali osebo, navedeno v prejšnjem odstavku, na svoj sedež, vabljena oseba pa se mora vabilu odzvati, vendar ni dolžna priznati kršitve določb tega zakona ali 101. ali 102. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije. Agencija v vabilu navede predmet ali namen nadzora, v zvezi s katerim je oseba iz prejšnjega odstavka vabljena, in opozori na posledice neodziva na povabilo.
(3) Šteje se, da se podjetje ne udeleži sestanka, kadar se sestanka ne udeležijo člani organov vodenja in nadzora podjetja, predstavnik ali osebe, zaposlene v podjetju, ali pogodbeni sodelavci podjetja.
(4) Oseba iz prvega odstavka tega člena se agenciji identificira. Agencija pred zbiranjem informacij osebo pouči, da ni dolžna priznati kršitve določb tega zakona ali 101. ali 102. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije niti podati informacij zoper sebe ali svoje bližnje.
(5) Dane informacije se zvočno ali zvočno-slikovno posnamejo ali zapišejo kot uradni zaznamek ali na zapisnik.
(6) Informacije, pridobljene od osebe, ki, preden so bile te informacije zbrane, ni bila poučena o pravicah iz četrtega odstavka tega člena, ni mogoče uporabiti zoper osebo, ki je te informacije podala ali njene bližnje.
(1) Agencija lahko, še preden izda sklep o uvedbi postopka, izvede vse nenapovedane preglede vseh podjetij, potrebne za uporabo določb tega zakona ali 101. ali 102. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije na podlagi:
– privolitve podjetja in kadar je potrebno tudi osebe, katere podatki se pregledujejo, ali
– obrazložene pisne odredbe pristojnega sodišča ob navzočnosti dveh polnoletnih prič.
(2) Agencija odredbo za preiskavo vroči osebno podjetju, pri katerem naj se izvede preiskava, na začetku opravljanja preiskave.
(3) Sodišče izda odredbo za preiskavo na predlog agencije, če obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je podana kršitev določb tega zakona ali 101. ali 102. člen Pogodbe o delovanju Evropske unije.
(4) Odredbo za preiskavo izda sodnik pri Okrožnem sodišču v Ljubljani najpozneje v sedmih dneh od prejema popolnega predloga agencije. Agencija lahko predlaga, da sodišče odloči v krajšem roku, ki ne more biti krajši od 48 ur, ko je to nujno potrebno za pridobitev podatkov, pomembnih za uspešno izvedbo preiskave. Predlog agencije in odredba za preiskavo morata vsebovati:
– opredelitev prostorov, zemljišč in prevoznih sredstev ter poslovnih knjig in druge dokumentacije, ki jih je treba pregledati, kot so pogodbe, listine, poslovna korespondenca, poslovna evidenca in drugi podatki, ki so v zvezi s poslovanjem podjetja ne glede na vrsto nosilca, na katerem so zapisani ali shranjeni, vključno z elektronsko napravo in z njo povezanih naprav ter nosilcev elektronskih podatkov, kot so telefon, telefaks, računalnik, optični mediji, spominske kartice, drugi nosilci elektronskih podatkov, ter podatki na elektronskih napravah, ki jih podjetje hrani pri ponudniku storitev informacijske tehnologije, kot je storitev najema strežnika in storitve v oblaku, ki so dostopni podjetju, ki je predmet preiskave (v nadaljnjem besedilu: elektronska naprava),
– utemeljitev razlogov za preiskavo,
– dokaze ali vsebine podatkov, ki se iščejo,
– navedbo okoliščin za uporabo preiskave in način njene izvedbe,
– rok za izvedbo preiskave v prostorih podjetja.
(5) Če se sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani ne strinja z izdajo odredbe, o tem z obrazloženim mnenjem obvesti agencijo. Agencija lahko zahteva, da o zavrnjenem predlogu odloči senat treh sodnikov Okrožnega sodišča v Ljubljani. Senat mora odločiti najpozneje v 48 urah od prejema zahteve in obrazloženega mnenja.
(6) Zadeve v postopku izdaje odredbe o preiskavi po tem členu so nujne in sodišče o njih odloča prednostno.
(7) Če se pri preiskavi najdejo podatki, ki niso v zvezi s kršitvijo, zaradi katere je bila preiskava izvedena, ampak kažejo na drugo kršitev tega zakona ali 101. ali 102. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije, agencija pridobi tudi te podatke. Tako pridobljene podatke lahko agencija uporabi kot dokaz.
(8) Glede povračila stroškov prič, ki sodelujejo pri preiskavi, se smiselno uporabljajo določbe, ki urejajo povračilo stroškov prič po predpisih, ki urejajo splošni upravni postopek.
(1) Preiskavo opravljajo osebe, zaposlene v agenciji, pri čemer lahko posamezna strokovna dela, kadar to ni v nasprotju z javnim interesom ali interesom strank, opravljajo specializirane organizacije, zavodi ali posamezniki in posameznice (v nadaljnjem besedilu: pooblaščena oseba).
(2) Osebe, ki sodelujejo pri preiskavi, so pooblaščene, da:
– vstopijo v vse prostore, na zemljišča in v prevozna sredstva podjetij;
– pregledujejo poslovne knjige in drugo dokumentacijo, povezano s poslovanjem podjetja, ne glede na vrsto nosilca, na katerem je zapisana ali shranjena, in imajo pravico do dostopa do katerih koli informacij, ki so dostopne podjetju, ki je predmet pregleda;
– odvzamejo ali pridobijo, ne glede na obliko, kopije, forenzične kopije ali izvlečke iz poslovnih knjig in druge dokumentacije v kakršni koli obliki z uporabo fotokopirnih sredstev ter računalniške opreme podjetja ali agencije. Če pooblaščene osebe menijo, da je to ustrezno, nadaljujejo tako iskanje informacij in izberejo kopije ali izvlečke v prostorih agencije ali katerih koli drugih za to določenih prostorih. O tem naredijo uradni zaznamek;
– zapečatijo vse poslovne prostore ter zapečatijo in zasežejo poslovne knjige in drugo dokumentacijo za trajanje in v obsegu, potrebnem za njeno izvedbo, vendar skupno za največ 20 delovnih dni;
– od katerega koli predstavnika ali predstavnice (v nadaljnjem besedilu: predstavnik) ali osebe, zaposlene v podjetju, zahtevajo ustno ali pisno pojasnilo dejstev ali dokumentov, ki se nanašajo na predmet ali namen preiskave, ter o tem sestavijo zapisnik. Če pooblaščena oseba zahteva pisno pojasnilo, določi rok, v katerem mora biti predloženo;
– pregledajo listine, s katerimi lahko ugotovijo istovetnost oseb;
– opravijo druga dejanja, ki so v skladu z namenom preiskave.
(3) Če se zasežejo predmeti iz četrte alineje prejšnjega odstavka, mora agencija v zapisniku navesti, kje so bili predmeti najdeni, jih opisati in izdati potrdilo o njihovem zasegu. Rok iz četrte alineje prejšnjega odstavka se lahko, če so podane utemeljene okoliščine, podaljša za največ deset delovnih dni oziroma vse do odprave razloga, ki ne izvira iz področja agencije, in onemogoča pridobitev podatkov na način iz tretje alineje prejšnjega odstavka.
(4) Podjetje mora pooblaščenim osebam omogočiti dostop do prostorov, zemljišč in prevoznih sredstev ter do poslovnih knjig in druge dokumentacije. Pooblaščene osebe lahko opravljajo preiskavo tudi proti volji podjetja.
(5) Oseba, ki je uporabnik elektronske naprave, ki se pregleduje, mora pooblaščeni osebi omogočiti dostop do naprave, predložiti šifrirne ključe ali gesla in dati pojasnila o uporabi naprave. Pregled elektronskih naprav mora biti opravljen tako, da se v najmanjši možni meri posega v pravice oseb, ki niso zavezanci za nadzor, da se varujeta tajnost in zaupnost podatkov ter da se ne povzroča nesorazmerna škoda, tudi s sprotnim izločanjem nepotrebnih podatkov. Če elektronsko napravo uporablja oseba, ki upravičeno pričakuje zasebnost glede njene vsebine, ima pravico biti navzoča ob pregledu vsebine elektronske naprave, o čemer jo pouči pooblaščena oseba. Agencija z zaseženimi elektronskimi napravami ali kopijami elektronskih podatkov ravna tako, da zagotovi istovetnost in integriteto elektronskih podatkov.
(6) Preiskava se opravi med 6. in 22. uro. Opravlja se lahko tudi zunaj tako določenega časa, če se je v njem začela, pa se do 22. ure še ni končala ali če sodnik v odredbi za preiskavo iz četrtega odstavka prejšnjega člena oceni, da bi bili lahko zaradi odlašanja uničeni poslovne knjige, druga dokumentacija ali predmeti, pomembni za postopek, in to posebej dovoli. Pooblaščene osebe morajo opravljati preiskavo tako, da čim manj ovirajo poslovanje podjetja.
(1) Osebe, zaposlene v agenciji, izkazujejo pooblastilo za opravljanje preiskave s službeno izkaznico, specializirane organizacije, zavodi ali posamezniki pa s pisnim pooblastilom direktorja, ki vsebuje obseg pooblastil.
(2) Službeno izkaznico izda minister.
(3) Obliko službene izkaznice in postopek za njeno izdajo predpiše minister.
(1) Če podjetje ne dovoli vstopa v prostore, na zemljišča ali v prevozna sredstva ali ga ovira, ali ne dovoli dostopa do poslovnih knjig ali druge dokumentacije ali ga ovira, ali kako drugače ovira preiskavo, ali če se to utemeljeno pričakuje, lahko pooblaščena oseba vstopi v prostore, na zemljišča ali v prevozna sredstva ali dostopi do poslovnih knjig ali druge dokumentacije proti volji podjetja ob pomoči policije. Stroške vstopa ali dostopa in morebitno škodo krije podjetje.
(2) Šteje se, da podjetje ovira preiskavo, če jo ovirajo člani organov vodenja ali nadzora podjetja, zaposleni v podjetju, ali pogodbeni sodelavci podjetja.
(privilegirana komunikacija)
(1) Iz preiskave so izključena pisma, obvestila ali drugi načini komunikacije med podjetjem, zoper katero se izvaja preiskava, in njegovim odvetnikom v obsegu, v katerem se nanašajo na ta postopek, ter se nanašajo na pravico podjetja do obrambe (v nadaljnjem besedilu: privilegirana komunikacija).
(2) Če podjetje ali njegov odvetnik zavrne dostop do podatkov s sklicevanjem, da gre za privilegirano komunikacijo, pooblaščena oseba preveri, ali je sklicevanje očitno neutemeljeno. Če pooblaščena oseba presodi, da ne gre za privilegirano komunikacijo, vloži dokument (ali njegovo kopijo) v zapečateno kuverto, na katero se podpišeta pooblaščena oseba in podjetje ali njegov odvetnik.
(3) O utemeljenosti ali neutemeljenosti sklicevanja na privilegirano komunikacijo odloči Upravno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani v 15 dneh od dneva, ko je agencija vložila zahtevo. Agencija zahtevi priloži zapečateno kuverto.
(4) Če Upravno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani odloči, da ne gre za privilegirano komunikacijo, pošlje dokumente agenciji, če pa odloči, da gre za privilegirano komunikacijo, jih pošlje podjetju ali njegovemu odvetniku. Zoper to odločbo ni pravnega sredstva.
(5) Če se pregled poslovnih knjig in druge dokumentacije ne opravi med preiskavo prostorov podjetja in je agencija odvzela ali pridobila kopije, forenzične kopije ali izvlečke iz poslovnih knjig in druge dokumentacije ali jih je zasegla, agencija podjetje pozove, da v roku, ki ne sme biti krajši od sedem dni, navede dokumente iz prvega odstavka tega člena, oziroma podjetje povabi, da prisostvuje pri pregledu poslovnih knjig in druge dokumentacije, ob tem pa lahko poda ugovore iz drugega odstavka tega člena.
(1) Agencija o preiskavi sestavi zapisnik.
(2) Zapisnik vsebuje:
– kraj, datum in uro začetka in konca opravljanja preiskave;
– zadevo, v kateri se preiskava opravlja;
– ime pooblaščene osebe, ki je vodila dejanje, zapisnikarja in drugih udeležencev, ki so sodelovali pri preiskavi;
– kratek opis poteka preiskave ter vsebino v postopku opravljenega dejanja in danih izjav ter
– seznam dokumentov in drugih predmetov, ki jih je agencija pridobila med preiskavo.
(3) Preden se zapisnik sklene, imajo udeleženci, ki so prisotni pri preiskavi, pravico prebrati ali poslušati branje zapisnika in dati svoje pripombe. Na koncu zapisnika se navedeta pravica iz prejšnjega stavka in ali se udeleženci z vsebino zapisnika strinjajo oziroma ali imajo kakšne pripombe. Če imajo udeleženci pripombe na zapisnik, se v zapisnik na kratko zapiše njihova vsebina. Nato podpišejo zapisnik udeleženci preiskave, na koncu pa ga overita uradna oseba, ki je preiskavo vodila, in zapisnikar.
(4) Ta člen se uporablja tudi za pregled poslovnih knjig in druge dokumentacije iz petega odstavka prejšnjega člena.
(preiskava prostorov članov organov vodenja podjetja ali nadzora, zaposlenih ali drugih sodelavcev podjetja)
(1) Če obstaja verjetnost, da so poslovne knjige in druga dokumentacija, ki so povezane s poslovanjem podjetja in predmetom preiskave in so lahko pomembne za dokazovanje kršitve tega zakona ali 101. ali 102. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije, v katerih koli drugih prostorih, na zemljiščih ali v prevoznih sredstvih, ki niso navedeni v drugem odstavku 55. člena tega zakona, ali v stanovanjskih ali drugih prostorih članov organov vodenja podjetja ali nadzora, zaposlenih ali drugih sodelavcev podjetja, pridobi agencija od Okrožnega sodišča v Ljubljani odredbo za preiskavo teh prostorov.
(2) Za opravljanje preiskave se smiselno uporabljajo 54. do 59. člen tega zakona.
4. podpoglavje Odločbe in sklepi agencije
(ugotovitev in prenehanje kršitve)
(1) Agencija lahko izda odločbo o ugotovitvi kršitve 5. ali 8. člena tega zakona ali 101. ali 102. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije, vključno s kršitvami, storjenimi v preteklosti, in od podjetja zahteva, da preneha izvajati kršitev, če je to ustrezno, in mu, če tako določa ta zakon, za to kršitev izreče administrativno sankcijo.
(2) Z isto odločbo lahko podjetju naloži ukrepe, ki so primerni, da se odpravijo kršitev in njene posledice, zlasti odprodaja dejavnosti ali dela dejavnosti podjetja, delitev podjetja ali odsvojitev deležev v podjetjih, prenos pravic industrijske lastnine in drugih pravic, sklenitev licenčnih in drugih pogodb, ki se lahko sklepajo pri poslovanju med podjetji, zagotavljanje dostopa do infrastrukture. Če je možnih več enako učinkovitih ukrepov za odpravo kršitev in njenih posledic, agencija skladno z načelom sorazmernosti podjetju naloži tisti ukrep, ki je za podjetje manj obremenilen.
(3) Kadar je izpolnitev ukrepov vezana na soglasje ali drugo dejanje agencije, agencija o tem odloči s sklepom. Zoper sklep ni sodnega varstva.
(4) Agencija izda odločbo iz prvega odstavka tega člena v dveh letih od izdaje sklepa o uvedbi postopka, če ta zakon ne določa drugače.
(1) Če obstaja verjetnost kršitve 5. ali 8. člena tega zakona ali 101. ali 102. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije, lahko agencija v nujnih primerih, ko obstaja nevarnost hude in težko popravljive škode za učinkovitost konkurence na trgu, izda sklep o začasnih ukrepih. Če je možnih več enako učinkovitih ukrepov za odpravo kršitev in njenih posledic, agencija skladno z načelom sorazmernosti podjetju naloži tisti ukrep, ki je za podjetje manj obremenilen.
(2) V sklepu, s katerim se sprejmejo začasni ukrepi, agencija določi, koliko časa naj trajajo. Agencija lahko začasne ukrepe podaljša, če je to potrebno in primerno, ter najdlje do pravnomočnosti odločbe o ugotovitvi kršitve iz prejšnjega člena.
(3) Agencija o naloženih začasnih ukrepih obvesti Evropsko mrežo za konkurenco, kadar obstaja verjetnost kršitve 101. ali 102. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije.
(4) Zoper sklep o začasnih ukrepih lahko stranka v treh dneh od dneva njegove vročitve vloži tožbo, o kateri sodišče odloči brez odlašanja, najpozneje pa v 15 dneh po prejemu tožbe.
63. člen
(1) Po izdaji sklepa o uvedbi postopka lahko podjetje, proti kateremu se vodi postopek, predlaga zaveze, s katerimi se odpravi stanje, iz katerega izhaja verjetnost kršitve 5. ali 8. člena tega zakona ali 101. ali 102. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije. Podjetje, proti kateremu se vodi postopek, lahko predlaga zaveze najpozneje do poteka roka za odgovor na povzetek relevantnih dejstev.
(2) Če predlagane zaveze niso primerne ali ne zadoščajo za odpravo stanja, iz katerega izhaja verjetnost kršitve 5. ali 8. člena tega zakona ali 101. ali 102. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije, agencija o tem pisno obvesti podjetje, ki je zaveze predlagalo.
(3) Če so zaveze primerne in zadoščajo za odpravo stanja, iz katerega izhaja verjetnost kršitve 5. ali 8. člena tega zakona ali 101. ali 102. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije, lahko agencija po pridobitvi mnenj drugih udeležencev na trgu predlagane zaveze sprejme z odločbo. V tem primeru agencija z odločbo ugotovi tudi, da ni več razlogov za nadaljnje ukrepanje, in lahko zaveze časovno omeji.
(4) Kadar je izpolnitev zavez vezana na soglasje ali drugo dejanje agencije, agencija o tem odloči s sklepom. Zoper sklep ni sodnega varstva.
(5) Agencija lahko na predlog ali po uradni dolžnosti razveljavi odločbo iz tretjega odstavka tega člena in nadaljuje postopek, kadar:
– se bistveno spremenijo dejanske okoliščine, na katerih je temeljila odločba,
– podjetja ne izpolnjujejo zavez ali
– odločba temelji na nepopolnih, nepravilnih ali zavajajočih podatkih, ki so jih predložile stranke.
(6) Agencija izda odločbo iz tretjega odstavka tega člena v dveh letih od izdaje sklepa o uvedbi postopka, če ta zakon ne določa drugače.
(1) Če agencija v postopku ne ugotovi kršitve 5. ali 8. člena tega zakona ali 101. ali 102. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije ali če okoliščine kažejo, da postopek ne bi bil smotrn, ga s sklepom ustavi. O ustavitvi postopka glede ugotavljanja kršitev 101. ali 102. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije agencija obvesti Evropsko komisijo.
(2) Ko Evropska komisija začne postopek zaradi kršitve 101. ali 102. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije ali če je že izdala odločbo v isti zadevi, ki je predmet postopka pred agencijo, agencija s sklepom ustavi postopek. Zoper sklep o ustavitvi postopka ni sodnega varstva.
(3) Če je organ, pristojen za varstvo konkurence druge države članice, začel postopek zaradi kršitve 101. ali 102. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije ali je že izdal odločbo v isti zadevi, ki je predmet postopka pred agencijo, lahko agencija s sklepom ustavi svoj postopek. Zoper sklep o ustavitvi postopka agencije ni sodnega varstva.
Agencija lahko z zahtevo za predložitev podatkov od podjetja, naslovnika odločbe agencije, zahteva poročilo o izpolnjevanju zavez, obveznosti in ukrepov, ki so mu bili naloženi z odločbo.
3. poglavje Postopek pri koncentracijah
(1) Koncentracijo je treba agenciji priglasiti, če:
– je skupni letni promet v koncentraciji udeleženih podjetij skupaj z drugimi podjetji v skupini v predhodnem poslovnem letu na trgu Republike Slovenije presegel 35 milijonov eurov in
– je letni pomet prevzetega podjetja skupaj z drugimi podjetji v skupini v predhodnem poslovnem letu na trgu Republike Slovenije presegel 1 milijon eurov ali je letni promet v primeru iz tretje alineje prvega odstavka 9. člena tega zakona vsaj dveh v koncentraciji udeleženih podjetij skupaj z drugimi podjetji v skupini v predhodnem poslovnem letu na trgu Republike Slovenije presegel 1 milijon eurov.
(2) Ne glede na dosežen prag iz prejšnjega odstavka koncentracije ni treba priglasiti, če jo v skladu z Uredbo 139/2004/ES presoja Evropska komisija.
(3) Agencija lahko presoja tudi koncentracije, ki ne dosegajo pragov iz prvega odstavka tega člena, če imajo v koncentraciji udeležena podjetja skupaj z drugimi podjetji v skupini na upoštevnem trgu v Republiki Sloveniji tržni delež, višji od 60 odstotkov. V koncentraciji udeležena podjetja morajo obvestiti agencijo o koncentraciji iz prejšnjega stavka v roku 30 dni od sklenitve pogodbe, objave javne ponudbe ali pridobitve kontrole. Agencija lahko pozove v koncentraciji udeležena podjetja, da jo obvestijo o koncentraciji. Najpozneje v 25 delovnih dneh od dneva, ko je prejela obvestilo o izvedbi take koncentracije, lahko agencija pozove podjetja, da koncentracijo priglasijo.
(priglasitev koncentracije)
(1) Koncentracijo je treba agenciji priglasiti pred začetkom njenega izvrševanja, vendar najpozneje v 30 dneh od sklenitve pogodbe, objave javne ponudbe ali pridobitve kontrole. Rok začne teči na dan prvega od teh dogodkov.
(2) Kadar se na podlagi zaprosila v skladu s 4. členom Uredbe 139/2004/ES Evropska komisija odloči, da koncentracije ne bo presojala, jo je treba agenciji priglasiti najpozneje v 30 dneh od dneva seznanitve podjetja, ki mora priglasiti koncentracijo v skladu s petim odstavkom tega člena, z odločitvijo Evropske komisije.
(3) Kadar Evropska komisija v skladu z 9. členom Uredbe 139/2004/ES z odločbo podjetja seznani, da bo koncentracijo presojala agencija, jo je treba agenciji priglasiti najpozneje v 30 dneh od dneva vročitve te odločbe podjetju, ki mora priglasiti koncentracijo v skladu s petim odstavkom tega člena.
(4) V primerih iz tretjega odstavka prejšnjega člena je treba koncentracijo agenciji priglasiti najpozneje v 30 dneh od dneva vročitve poziva podjetju, ki mora koncentracijo priglasiti v skladu s petim odstavkom tega člena.
(5) Koncentracijo, ki nastane z združitvijo ali pridobitvijo skupne kontrole, morajo skupno priglasiti podjetja, ki se združujejo, ali podjetja, ki skupaj pridobijo kontrolo. V vseh drugih primerih mora koncentracijo priglasiti oseba ali podjetje, ki pridobi kontrolo nad celoto ali deli enega ali več podjetij.
(6) Podjetja priglasijo koncentracijo iz tega člena in 78. člena tega zakona na posebnem obrazcu, katerega vsebino predpiše vlada z uredbo.
(zadržanje izvrševanja koncentracije)
(1) Podjetja ne smejo uresničevati pravic in obveznosti, ki izhajajo iz koncentracije, za katero obstaja obveznost priglasitve, do izdaje odločbe o skladnosti koncentracije s pravili konkurence.
(2) Kadar agencija v skladu s tretjim odstavkom 66. člena tega zakona podjetja pozove, da morajo koncentracijo priglasiti agenciji, morajo podjetja od dneva vročitve poziva prenehati z izvrševanjem koncentracije.
(3) Dejanja, storjena v nasprotju s prvim in drugim odstavkom tega člena, so nična.
(4) Ne glede na prvi do tretji odstavek tega člena lahko agencija na predlog podjetja izda sklep, s katerim dovoli izvrševanje koncentracije v določenem obsegu ali pod določenimi pogoji pred izdajo odločbe, če podjetje v predlogu izkaže, da je takšno izvrševanje nujno za ohranjanje vrednosti naložbe ali za opravljanje storitev splošnega interesa. Agencija pri tem upošteva zlasti učinke zadržanja izvrševanja koncentracije na eno ali več v koncentraciji udeleženih podjetij ali na tretje osebe in nevarnost, ki jo koncentracija pomeni za učinkovitost konkurence.
(5) Agencija izda sklep, s katerim dovoli ali zavrne izvrševanje koncentracije, v 15 delovnih dneh od prejema predloga iz prejšnjega odstavka.
(6) Prepoved izvrševanja koncentracije iz prvega odstavka tega člena ne vpliva:
– na izvedbo javne ponudbe po zakonu, ki ureja prevzeme, če pridobitelj pri tem ne uresničuje glasovalnih pravic ali jih uresničuje v skladu s sklepom iz četrtega odstavka tega člena;
– na veljavnost transakcij z vrednostnimi papirji, vključno s tistimi, ki so zamenljivi za druge vrednostne papirje, s katerimi se trguje na organiziranem trgu, razen če kupec in prodajalec vesta ali bi morala vedeti, da je bila transakcija izvedena v nasprotju s prvim odstavkom tega člena.
(1) Postopek presoje koncentracije se začne na podlagi priglasitve.
(2) Agencija začne postopek presoje koncentracije po uradni dolžnosti z izdajo sklepa o uvedbi postopka, kadar je izkazana verjetnost, da je prišlo do koncentracije, ki je podrejena določbam tega zakona, in je podjetja niso priglasila.
(3) Agencija po uradni dolžnosti začne postopek za odpravo učinkov koncentracije.
(4) Za sklep iz drugega in tretjega odstavka tega člena se smiselno uporablja 49. člen tega zakona.
(1) Agencija prejeto priglasitev nemudoma pregleda. Če priglasitev ne vsebuje vseh zahtevanih sestavin posebnega obrazca iz šestega odstavka 67. člena tega zakona, agencija priglasitelja pozove, naj pomanjkljivosti odpravi, in mu določi rok, v katerem jih mora odpraviti. Če priglasitelj pomanjkljivosti ne odpravi v roku, se šteje, da koncentracija ni bila priglašena.
(2) Če agencija ugotovi, da priglašena koncentracija ni podrejena določbam tega zakona, izda o tem odločbo.
(3) Če agencija ugotovi, da je koncentracija podrejena določbam tega zakona, vendar ni izkazan resen sum o njeni neskladnosti s pravili konkurence, z odločbo odloči, da ji ne bo nasprotovala, in izjavi, da je skladna s pravili konkurence.
(4) Če agencija ugotovi, da je koncentracija podrejena določbam tega zakona, in je izkazan resen sum o njeni neskladnosti s pravili konkurence, s sklepom začne postopek podrobnejše presoje skladnosti.
(5) Za sklep iz prejšnjega odstavka se smiselno uporablja 49. člen tega zakona.
(6) Agencija mora izdati odločbo iz drugega in tretjega odstavka tega člena ali sklep iz četrtega odstavka tega člena v 25 delovnih dneh od prejema popolne priglasitve.
(7) Za odločbo iz tretjega odstavka tega člena se šteje, da vključuje omejitve, ki so medsebojno neposredno povezane, in potrebne za izvedbo ali izvrševanje koncentracije.
(zahteva za predložitev podatkov)
(1) Za zahtevo za predložitev podatkov se smiselno uporablja 52. člen tega zakona.
(2) Rok za izdajo sklepa o uvedbi postopka iz četrtega odstavka 70. člena in odločb iz 70. in 74. člena tega zakona ne teče, ko je stranka v zamudi z odgovorom na zahtevo za predložitev podatkov.
Za zbiranje informacij se smiselno uporablja 53. člen tega zakona.
73. člen
(1) Za opravljanje preiskav se smiselno uporabljajo 54. do 60. člen tega zakona.
(2) Preiskave se lahko opravijo pri v koncentraciji udeleženih podjetjih ali podjetjih, pri katerih obstaja verjetnost, da so v koncentraciji udeležena podjetja.
(1) Agencija mora v 60 delovnih dneh od dneva izdaje sklepa o uvedbi postopka:
– izdati odločbo o skladnosti koncentracije s pravili konkurence, če ugotovi, da koncentracija ni v nasprotju s tem zakonom,
– izdati odločbo o neskladnosti koncentracije s pravili konkurence in jo prepovedati, če ugotovi, da je koncentracija v nasprotju s tem zakonom.
(2) Za odločbo iz prve alineje prejšnjega odstavka se šteje, da vključuje omejitve, ki so medsebojno neposredno povezane in potrebne za izvedbo ali izvrševanje koncentracije.
(1) Priglasitelj lahko predlaga korektivne ukrepe, s katerimi se odpravi resen sum o skladnosti koncentracije s pravili konkurence.
(2) Agencija sprejme tiste korektivne ukrepe, za katere presodi, da lahko glede na naravo, obseg in verjetnost uspešne in pravočasne izvedbe odpravijo resen sum o skladnosti koncentracije s pravili konkurence.
(3) Če agencija sprejme korektivne ukrepe, v izreku odločbe iz tretjega odstavka 70. člena tega zakona in prve alineje prvega odstavka prejšnjega člena določi:
– korektivne ukrepe;
– obveznosti, s katerimi zagotovi njihovo izpolnjevanje in nadzor nad njimi, in
– rok za njihovo izpolnitev.
(4) Kadar je izpolnitev korektivnih ukrepov vezana na soglasje ali drugo dejanje agencije, agencija o tem odloči s sklepom. Zoper sklep ni sodnega varstva.
(5) Rok za izdajo odločbe ali sklepa o uvedbi postopka se podaljša za 15 delovnih dni, če priglasitelj agenciji predlaga korektivne ukrepe.
(6) Agencija lahko z zahtevo za predložitev podatkov od priglasitelja zahteva poročilo o izpolnjevanju korektivnih ukrepov, ki so bili naloženi z odločbo.
(posebni primeri razveljavitve odločbe)
(1) Agencija lahko z odločbo razveljavi odločbo o skladnosti koncentracije s pravili konkurence ali odločbo iz drugega odstavka 70. člena ali odločbo iz četrtega odstavka 78. člena tega zakona in z isto odločbo odloči o skladnosti koncentracije s pravili konkurence:
– če odločba temelji na nepravilnih, nepopolnih ali zavajajočih podatkih ali
– če podjetje ravna v nasprotju z obveznostmi iz druge alineje tretjega odstavka prejšnjega člena.
(2) Odločba po prvi alineji prejšnjega odstavka se lahko izda v treh letih od dneva, ko je bila odločba o skladnosti koncentracije s pravili konkurence ali odločba iz drugega odstavka 70. člena tega zakona ali odločba iz četrtega odstavka 78. člena tega zakona izdana ali vročena, odločba po drugi alineji prejšnjega odstavka pa v dveh letih po preteku roka iz tretje alineje tretjega odstavka prejšnjega člena.
(ukrepi za odpravo učinkov koncentracije)
(1) Če je prišlo do izvedbe ali izvrševanja koncentracije, ki jo je agencija prepovedala, ali če podjetje ni izpolnilo korektivnih ukrepov, določenih v odločbi o skladnosti koncentracije s pravili konkurence, lahko agencija v koncentraciji udeleženim podjetjem naloži ukrepe, s katerimi se znova vzpostavi stanje, kot je bilo pred izvedbo koncentracije, zlasti delitev podjetja ali odsvojitev vseh pridobljenih deležev.
(2) Kadar stanja, kot je bilo pred izvedbo koncentracije, ni mogoče vzpostaviti, lahko agencija naloži kateri koli drug primeren ukrep za vzpostavitev stanja, ki je čim bolj podobno stanju pred izvedbo koncentracije.
(3) Kadar je izpolnitev ukrepov iz prvega in drugega odstavka tega člena vezana na soglasje ali drugo dejanje agencije, agencija o tem odloči s sklepom. Zoper sklep ni sodnega varstva.
(4) Agencija naloži ukrepe iz prvega in drugega odstavka tega člena z odločbo o neskladnosti koncentracije s pravili konkurence ali s posebno odločbo.
(poenostavljena priglasitev)
(1) Agencija lahko koncentracijo iz 69. člena presoja tudi v poenostavljenem postopku, če je izpolnjen eden izmed naslednjih pogojev:
– nobeno od v koncentraciji udeleženih podjetij skupaj z drugimi podjetji v skupini ne opravlja gospodarske dejavnosti na istem upoštevnem proizvodnem ali storitvenem in geografskem trgu (horizontalno prekrivanje dejavnosti) ali na upoštevnem proizvodnem ali storitvenem trgu, ki je v vertikalnem razmerju ali tesno povezan sosednji trg s proizvodnim ali storitvenim upoštevnim trgom, na katerem posluje kateri koli drug udeleženec koncentracije;
– skupni tržni delež vseh v koncentraciji udeleženih podjetij skupaj z drugimi podjetji v skupini, ki opravljajo dejavnost na istem upoštevnem proizvodnem ali storitvenem trgu (horizontalna razmerja), ne presega 15 odstotkov v okviru vseh verjetnih opredelitev trgov;
– posamični ali skupni tržni delež v koncentraciji udeleženih podjetij skupaj z drugimi podjetji v skupini, ki opravljajo dejavnost na proizvodnem ali storitvenem trgu, ki je v vertikalnem razmerju, na katerem posluje katero koli drugo v koncentraciji udeleženo podjetje (vertikalna razmerja), ne presega 25 odstotkov na nobenem od vertikalno povezanih trgov v okviru vseh verjetnih opredelitev trgov;
– v koncentraciji udeleženo podjetje skupaj z drugimi podjetji v skupini pridobi izključno kontrolo nad podjetjem, nad katerim že ima skupno kontrolo.
(2) Ne glede na prejšnji odstavek agencija ne bo obravnavala presoje koncentracije po poenostavljenem postopku, zlasti če:
– je upoštevne trge ali tržne deleže težko opredeliti;
– ima eno od v koncentraciji udeleženih podjetij skupaj z drugimi podjetji v skupini pomemben manjšinski delež (več kot 10 odstotkov) v podjetju, dejavnem na trgu, na katerem je dejavno drugo v koncentraciji udeleženo podjetje skupaj z drugimi podjetji v skupini;
– je v koncentraciji udeleženo podjetje skupaj z drugimi podjetji v skupini nov ali potencialni konkurent, ki ima dostop do pomembnih surovin, pravic intelektualne lastnine, infrastrukture, tržno pomembnih evidenc podatkov ali drugih konkurenčno pomembnih sredstev;
– sta vsaj dve v koncentraciji udeleženi podjetji skupaj z drugimi podjetji v skupini prisotni na tesno povezanih sosednjih trgih,
– v koncentraciji udeležena podjetja skupaj z drugimi podjetji v skupini poslujejo na trgu z visokimi vstopnimi ovirami, na visoko koncentriranem trgu ali na trgu z zaznanimi težavami glede konkurence;
– v primeru ustanovitve skupnega podjetja obstaja verjetnost usklajevanja konkurenčnega vedenja podjetij, ki ostanejo neodvisna;
– v koncentraciji udeleženo podjetje skupaj z drugimi podjetji v skupini pridobi izključno kontrolo nad podjetjem, nad katerim že ima skupno kontrolo, če imata to podjetje in skupno podjetje z drugimi podjetji v skupini občutno tržno moč na trgu ali na vertikalno povezanih trgih ali na tesno povezanih sosednjih trgih;
– koncentracija vključuje presojo omejitev, ki so neposredno povezane s koncentracijo, in so zanjo nujno potrebne;
– agencija prejme utemeljene pomisleke glede konkurence zaradi koncentracije s strani tretjih oseb.
(3) Če pogoji za poenostavljeni postopek niso izpolnjeni, kar lahko agencija preverja tudi na podlagi izvedbe dejanj iz 71. do 73. člena tega zakona, ali če agencija oceni, da so podane okoliščine, ki zahtevajo podrobnejšo presojo skladnosti koncentracije s pravili konkurence, agencija ravna v skladu s prvim odstavkom 70. člena tega zakona.
(4) Odločba, ki jo agencija izda v poenostavljenem postopku, vsebuje podatke o priglašeni koncentraciji (imena udeležencev in zadevne gospodarske sektorje, kjer so dejavna v koncentraciji udeležena podjetja), ugotovitev, ali je koncentracija skladna s pravili konkurence, ter navedbo pogojev iz prvega odstavka tega člena, ki so izpolnjeni za sprejetje odločitve v poenostavljenem postopku.
4. poglavje Administrativno sankcioniranje podjetij
(administrativno sankcioniranje podjetij)
(1) Administrativni prestopek je dejanje podjetja, ki pomeni kršitev zakona ali 101. ali 102. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije in je z zakonom določeno kot administrativni prestopek ter je zanj predpisana administrativna sankcija.
(2) Administrativna sankcija po tem zakonu se izreče v obliki enkratnega denarnega zneska ali periodičnega denarnega zneska.
(meje sankcioniranja administrativnih prestopkov)
(1) Podjetju ne sme biti izrečena administrativna sankcija za administrativni prestopek, če dejanje ni bilo z zakonom določeno kot administrativni prestopek, preden je bilo dejanje storjeno in če za takšno dejanje ni bila predpisana administrativna sankcija.
(2) Če se po storitvi kršitve enkrat ali večkrat spremenijo določbe o administrativnem sankcioniranju podjetij iz zakona, se uporabi zakon, ki je za storilca milejši.
(administrativni prestopek in kaznivo dejanje)
(1) Kadar administrativni prestopek temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku zoper isto podjetje, agencija ne izreče administrativne sankcije temu podjetju.
(2) Kadar kaznivo dejanje temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v postopku administrativnega sankcioniranja, državni tožilec ni dolžan začeti kazenskega pregona oziroma sme odstopiti od pregona, glede na že izrečeno administrativno sankcijo in namen kaznovanja v kazenskem pravu.
(3) Kadar teče kazenski postopek za kaznivo dejanje, ki temelji na istem dejanskem stanju kot administrativni prestopek zoper isto podjetje, agencija z odločbo o ugotovitvi kršitve temu podjetju ne izreče administrativne sankcije. Agencija lahko naknadno, če niso podani razlogi, ki izključujejo izrek administrativne sankcije, izreče administrativno sankcijo, če je bil kazenski postopek za kaznivo dejanje, ki ima tudi znake administrativnega prestopka, zoper to podjetje pravnomočno ustavljen, ali je bila izdana pravnomočna oprostilna sodba, ali je bil obtožni akt pravnomočno zavrnjen ali zavržen, ali je bila kazenska ovadba zavržena.
(4) Kadar teče kazenski postopek za kaznivo dejanje, ki temelji na istem dejanskem stanju kot administrativni prestopek, sodišče presodi o izreku kazenske sankcije glede na okoliščine primera, izrečeno administrativno sankcijo v postopku pred agencijo in namen kaznovanja v kazenskem pravu.
(5) Državni tožilec mora o uvedbi kazenskega pregona in o pravnomočni odločitvi sodišča brez odlašanja obvestiti agencijo.
(prepoved ponovnega odločanja)
Agencija ne izreče administrativne sankcije, če je podjetju za administrativni prestopek že izdala pravnomočno odločbo o administrativnem prestopku ali je sodišče izdalo pravnomočno sodbo, s katero je samo odločilo o administrativnem prestopku po tem zakonu.
(1) Podjetje ravna z naklepom, če ne more prezreti, da je njegovo ravnanje protikonkurenčno, in je namenoma ravnalo tako, ne glede na to, ali se podjetje zaveda kršitve določb tega zakona ali 101. ali 102. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije.
(2) Podjetje ravna iz malomarnosti, če ne more prezreti, da je njegovo ravnanje protikonkurenčno, ne glede na to, ali se podjetje zaveda kršitve določb tega zakona ali 101. ali 102. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije.
(3) Naklep in malomarnost iz prvega in drugega odstavka tega člena se razlagata skladno s sodno prakso Sodišča Evropske unije glede uporabe 101. in 102. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije.
(izrek administrativne sankcije)
(1) Za storjen administrativni prestopek senat v posamični zadevi v upravnem postopku z odločbo izreče podjetju administrativno sankcijo.
(2) Ugotavljanje administrativnega prestopka iz prve alineje prvega odstavka 85. člena tega zakona je del upravnega postopka v posamični zadevi za izdajo odločbe o ugotovitvi in prenehanju kršitve iz 61. člena tega zakona. Agencija z odločbo iz 61. člena tega zakona podjetju izreče administrativno sankcijo za storjen administrativni prestopek.
(3) Administrativno sankcijo za administrativni prestopek v ostalih primerih iz 85. člena tega zakona agencija ugotovi in izreče na podlagi smiselne uporabe prejšnjega odstavka.
(4) V izreku odločbe, s katero agencija izreče administrativno sankcijo, navede podjetje, ki je storilo administrativni prestopek, kratek opis poslovne prakse, ki predstavlja administrativni prestopek, njegovo zakonsko označbo, višino administrativne sankcije za to kršitev in rok za plačilo administrativne sankcije.
(administrativni prestopki in sankcija)
(1) Agencija podjetju izreče administrativno sankcijo v enkratnem denarnem znesku v višini največ deset odstotkov letnega prometa podjetja v predhodnem poslovnem letu, če to naklepno ali iz malomarnosti:
– krši 5. ali 8. člen tega zakona ali 101. ali 102. člen Pogodbe o delovanju Evropske unije ali
– ravna v nasprotju z obveznostjo, določeno v izvršljivi odločbi ali sklepu iz 61., 62. ali 63. člena tega zakona.
(2) Agencija podjetju izreče administrativno sankcijo v obliki enkratnega denarnega zneska v višini največ deset odstotkov letnega prometa v koncentraciji udeleženega podjetja skupaj z drugimi podjetji v skupini v predhodnem poslovnem letu, če to naklepno ali iz malomarnosti:
– agenciji ne priglasi koncentracije v skladu s 67. členom ali je ne priglasi v roku iz 67. člena tega zakona,
– v nasprotju z 68. členom tega zakona izvršuje pravice ali obveznosti, ki izhajajo iz koncentracije,
– ne izvede korektivnih ukrepov ali obveznosti, določenih v odločbi o skladnosti koncentracije s pravili konkurence iz 70. ali 74. člena tega zakona,
– ravna v nasprotju z odločbo o neskladnosti koncentracije s pravili konkurence iz 74. člena tega zakona,
– ravna v nasprotju z izvršljivo odločbo, ki jo je agencija izdala na podlagi 77. člena tega zakona.
(3) Agencija podjetju izreče administrativno sankcijo v obliki enkratnega denarnega zneska v višini največ enega odstotka letnega prometa podjetja v predhodnem poslovnem letu, če to naklepno ali iz malomarnosti:
– v odgovoru na zahtevo iz prvega odstavka 52. člena tega zakona predloži nepravilne ali zavajajoče podatke,
– v odgovoru na zahtevo iz drugega odstavka 52. člena tega zakona predloži nepravilne, nepopolne ali zavajajoče podatke ali teh podatkov v zahtevanem roku sploh ne predloži,
– se ne odzove povabilu iz drugega odstavka 53. člena tega zakona,
– pri preiskavah po 55. členu tega zakona predloži nepopolne poslovne knjige in drugo poslovno dokumentacijo ali ovira pooblaščene osebe pri izvajanju pooblastil iz drugega odstavka 55. člena tega zakona,
– v odgovoru na vprašanje iz pete alineje drugega odstavka 55. člena tega zakona da napačen ali zavajajoč odgovor, ali če v roku, ki ga določi agencija, ne popravi nepopolnega ali zavajajočega odgovora, ali če ne da ali noče dati popolnega odgovora o dejstvih, ki se nanašajo na predmet in namen preiskave,
– odstrani ali kako drugače poškoduje pečate iz četrte alineje drugega odstavka 55. člena tega zakona,
– v obrazcu za priglasitev koncentracije iz šestega odstavka 67. člena tega zakona predloži nepravilne ali zavajajoče podatke.
(4) Agencija podjetju izreče periodično administrativno sankcijo v obliki dnevnega denarnega zneska v višini največ pet odstotkov povprečnega dnevnega skupnega prometa podjetja v predhodnem poslovnem letu, da ga prisili k:
– predložitvi popolnih in pravilnih informacij na zahtevo iz drugega odstavka 52. člena tega zakona,
– udeležbi na razgovor za zbiranje informacij iz 53. člena tega zakona,
– podreditvi sodno odrejene preiskave iz 55. člena tega zakona,
– upoštevanju odločbe iz 61., 62. ali 63. člena tega zakona.
(5) Direktor lahko s sklepom, zoper katerega ni pritožbe, naloži plačilo periodične administrativne sankcije. V izreku sklepa se navede kršitev in višino odstotka povprečnega dnevnega skupnega prometa v predhodnem poslovnem letu. Samo plačilo dnevne periodične administrativne sankcije iz prejšnjega odstavka izreče podjetju agencija od dneva izdaje odločbe do izpolnitve obveznosti iz prve, druge, tretje in pete alineje prejšnjega odstavka oziroma do začetka spoštovanja odločb iz 61., 62. in 63. člena tega zakona. Z odločbo lahko agencija znesek, kot bi se določil na podlagi sklepa direktorja, prilagodi tako, da ga, upoštevajoč okoliščine primera, ustrezno zniža.
(6) Administrativna sankcija je prihodek Republike Slovenije.
Administrativni prestopek izvrši tudi podjetje, ki je naklepno ali iz malomarnosti sodelovalo pri kršitvi, ali je kako drugače odločilno prispevalo h kršitvi, za katero je predpisana administrativna sankcija.
87. člen
(odgovornost matične družbe)
(1) Administrativni prestopek iz prvega odstavka 85. člena tega zakona izvrši tudi podjetje, ki je nad podjetjem, ki je izvršilo administrativni prestopek iz prvega odstavka 85. člena tega zakona, neposredno ali posredno izvrševalo odločilni vpliv, in tvorita gospodarsko enoto. Domneva se, da obvladujoča družba izvršuje odločilen vpliv, če ima v lasti ves ali skoraj ves kapital druge družbe.
(2) Podjetje iz prejšnjega odstavka in podjetje, ki je izvršilo administrativni prestopek iz prvega odstavka 85. člena tega zakona, sta solidarno odgovorni za plačilo administrativne sankcije.
(3) Finančna obveznost vsakega posameznega podjetja v zvezi s plačilom administrativne sankcije iz 85. člena tega zakona ne sme presegati najvišjega zneska, za katerega bi bilo podjetje odgovorno, če bi samo izvršilo administrativni prestopek.
(pravno in gospodarsko nasledstvo)
(1) S prenosom dejavnosti z enega subjekta na drugi subjekt se ni mogoče izogniti obveznostim, potrebnim za odpravo kršitve, in plačilu administrativne sankcije.
(2) V primeru statusno pravnega preoblikovanja ali gospodarskega prenosa dejavnosti s kršitelja na drug subjekt, lahko agencija izda ali izvrši odločbo, s katero izreče ali je izrekla administrativno sankcijo zoper subjekt, ki je pravni ali gospodarski naslednik kršitelja.
(3) Subjekt iz prejšnjega odstavka vstopa v postopek v stanju, v katerem je ta ob vstopu v postopek. Ta določba ne vpliva na pravico subjekta, da poda navedbe in dokaze v zvezi z okoliščinami, ki se nanašajo na njegovo pritegnitev v postopek.
(izrek administrativne sankcije podjetniškemu združenju)
(1) Podjetniškemu združenju se za kršitev iz 85. člena tega zakona izreče administrativna sankcija ob upoštevanju letnega prometa podjetniškega združenja.
(2) Kadar se kršitev podjetniškega združenja iz 85. člena tega zakona nanaša na dejavnost njegovih članov, se v letni promet podjetniškega združenja v predhodnem poslovnem letu všteva letni promet vsakega posameznega člana, ki deluje na trgu, na katerega se kršitev nanaša. Agencija lahko v tem primeru izreče administrativno sankcijo do 10 odstotkov vsote skupnega prometa vsakega posameznega člana, ki je bil dejaven na trgu in ki ga je prizadela kršitev podjetniškega združenja.
(3) Podjetniško združenje, ki samo ni plačilno sposobno za plačilo administrativne sankcije iz prejšnjega odstavka, od svojih članov zahteva, da v določenem roku na račun podjetniškega združenja plačajo sorazmerni del izrečene administrativne sankcije. Pri določitvi deleža člana podjetniškega združenja se upošteva letni promet posameznega člana v predhodnem poslovnem letu.
(4) Kadar sorazmerni del izrečene administrativne sankcije iz prejšnjega odstavka v določenem roku ni v celoti plačan podjetniškemu združenju, lahko agencija zahteva plačilo administrativne sankcije neposredno od katerega koli podjetja, katerega predstavniki so bili člani organov odločanja tega podjetniškega združenja.
(5) Če delna plačila članov podjetniškega združenja iz tretjega in četrtega odstavka tega člena ne zadostujejo za plačilo celotne administrativne sankcije, lahko agencija izterja neplačani del administrativne sankcije neposredno od katerega koli člana podjetniškega združenja, ki je bil dejaven na trgu, na katerem se je kršitev zgodila.
(6) Agencija ne more zahtevati plačila od podjetja iz četrtega ali petega odstavka tega člena, če to dokaže, da ni izvajalo kršitve, za katero se je odločilo združenje, in bodisi ni vedelo za njen obstoj bodisi se je od nje dejavno distanciralo, preden se je preiskava začela.
(7) Finančna obveznost vsakega posameznega podjetja v zvezi s plačilom administrativne sankcije iz prvega in drugega odstavka tega člena ne sme presegati najvišjega zneska, za katerega bi bilo podjetje odgovorno, če bi samo izvršilo administrativni prestopek.
(izključitev odgovornosti)
Administrativnih sankcij, določenih za kršitev tega zakona ali 101. ali 102. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije, ni mogoče izreči Republiki Sloveniji in samoupravnim lokalnim skupnostim, v okviru izvajanja javnih pooblastil ali javnih storitev.
(zastaranje administrativnega sankcioniranja)
(1) Administrativne sankcije iz prvega in drugega odstavka 85. člena tega zakona ni dopustno izreči, če je poteklo več kot pet let od izvršitve administrativnega prestopka. V primeru tretjega in četrtega odstavka 85. člena tega zakona administrativne sankcije ni dopustno izreči, če so potekla več kot tri leta od izvršitve administrativnega prestopka.
(2) Zastaranje začne teči na dan, ko je bil administrativni prestopek izvršen. Pri trajajočem ali ponavljajočih se administrativnih prestopkih začne zastaranje teči na dan, ko preneha zadnja kršitev.
(3) Zastaranje pretrga vsako dejanje agencije, ki ga izvede zaradi preiskave ali postopka v zvezi s kršitvijo določb tega zakona ali 101. ali 102. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije. Pretrganje velja za vsa podjetja, ki so udeležena v kršitvi.
(4) Po vsakem pretrganju začne zastaranje znova teči.
(5) Zastaranje ne teče med postopkom za uveljavljanje pravil konkurence v zvezi s kršitvijo, ki se nanaša na isto prepovedano ravnanje iz 101. ali 102. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije pred organi, pristojnimi za varstvo konkurence drugih držav članic, ali Evropske komisije. Prekinitev zastaranja začne veljati z vročitvijo prvega uradnega ukrepa organa, pristojnega za varstvo konkurence druge države članice, ali Evropske komisije najmanj enemu podjetju, ki je stranka postopka za uveljavljanje pravil konkurence, in preneha na dan, ko pristojni organ konča svoj postopek za uveljavljanje pravil konkurence s sprejetjem odločbe, ali na dan ustavitve postopka. Prekinitev velja za vsa podjetja, udeležena v kršitvi.
(6) Ne glede na drugi do peti odstavek tega člena administrativne sankcije ni mogoče izreči, ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva prvi odstavek tega člena za izrek administrativne sankcije.
(7) Ne glede na prvi do šesti odstavek tega člena zastaranje ne teče, ko je odločitev o administrativnem prestopku predmet postopka rednega ali izrednega sodnega varstva ali se po zakonu postopek ne sme začeti ali nadaljevati in se nadaljuje po pravnomočnosti sodnega akta. Zastaranje administrativne sankcije tudi ne teče med kazenskim postopkom in se nadaljuje po pravnomočnosti odločitve v kazenskem postopku.
(8) Če je pravnomočna odločba ali sodba v postopku za izredno pravno sredstvo razveljavljena in se je zastaranje iz šestega odstavka tega člena izteklo ali bi se izteklo v roku, krajšem od dveh let, je v novem postopku odločanja o administrativni sankciji pred agencijo zastaralni rok dve leti.
(odmera in plačilo administrativne sankcije)
(1) Pri določitvi višine administrativne sankcije se upoštevajo vse okoliščine primera, zlasti:
– narava in teža kršitve,
– letni promet s storitvijo ali blagom, ki je predmet kršitve, ki ga je podjetje ustvarilo v zadnjem letu trajanja kršitve, če je to obdobje dovolj reprezentativno, sicer pa drugo ustrezno reprezentativno obdobje,
– trajanje kršitve,
– sodelovanje v postopku ugotavljanja kršitve,
– povrnitev škode oškodovancem na podlagi sporazumne poravnave,
– ali je podjetje z oškodovanci sklenilo poravnave za povračilo škode in
– nezmožnost plačila.
(2) Agencija določi rok za plačilo administrativne sankcije, ki ne sme biti krajši od osmih dni in ne daljši od treh mesecev.
(3) Agencija lahko, če tako določa ta zakon, administrativno sankcijo zniža ali odpusti.
(odpustitev in znižanje administrativne sankcije)
(1) Podjetju, ki je udeleženo v kartelu, se lahko administrativna sankcija, ki bi mu bila izrečena zaradi njegove udeležbe v kartelu, odpusti (v nadaljnjem besedilu: odpustitev administrativne sankcije) le, če izpolni vse naslednje pogoje:
– agenciji v celoti in popolnoma razkrije svojo udeležbo v domnevnem kartelu,
– kot prvo predloži dokaze, ki po mnenju agencije omogočijo izvedbo preiskave v zvezi z domnevnim kartelom, če agencija še ne razpolaga z zadostnimi dokazi za izvedbo preiskave ali preiskave še ni izvedla, ali po mnenju agencije zadoščajo za ugotovitev kršitve 5. člena tega zakona ali 101. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije v zvezi z domnevnim kartelom, če agencija še ni razpolagala z zadostnimi dokazi za ugotovitev te kršitve in pred tem nobeno drugo podjetje ni izpolnilo pogojev za priznanje odpustitve administrativne sankcije v zvezi z navedenim domnevnim kartelom,
– odkrito, v celoti, neprenehoma in brez odlašanja sodeluje z agencijo med celotnim postopkom za uveljavljanje pravil konkurence zoper vse stranke postopka in agenciji nemudoma zagotovi vse relevantne informacije in dokaze v zvezi z domnevnim kartelom, ki preidejo v posest prijavitelja, in so mu dostopni,
– preneha svojo udeležbo v domnevnem kartelu takoj po vložitvi izjave zaradi prizanesljivosti v zvezi z odpustitvijo administrativne sankcije, razen če bi bilo po mnenju agencije to v nasprotju z interesi preiskave,
– med načrtovanjem izjave zaradi prizanesljivosti ni uničil, poneveril ali prikrival informacij ali dokazov, povezanih z domnevnim kartelom, ali razkril dejstev glede vložitve ali vsebine načrtovane prijave, razen Evropski komisiji ali organom, pristojnim za varstvo konkurence druge države članice ali iz tretjih držav, in
– ni prisilil drugih k udeležbi v domnevnem kartelu niti jih ni prisilil k temu, da so v njem udeleženi še naprej.
(2) Podjetju, ki ne izpolni vseh pogojev iz prejšnjega odstavka in se mu administrativna sankcija ne odpusti, se ta lahko zniža le, če izpolni vse naslednje pogoje:
– agenciji v celoti in popolnoma razkrije svojo udeležbo pri domnevnem kartelu,
– predloži dokaze o domnevnem kartelu, ki predstavljajo znatno dodano vrednost za dokazovanje domnevnega kartela glede na dokaze, ki jih agencija že ima,
– odkrito, v celoti, neprenehoma in brez odlašanja sodeluje z agencijo med celotnim postopkom za uveljavljanje pravil konkurence zoper vse stranke postopka in agenciji nemudoma zagotovi vse relevantne informacije in dokaze v zvezi z domnevnim kartelom, ki preidejo v posest prijavitelja in so mu dostopni,
– preneha s svojo udeležbo v domnevnem kartelu takoj po vložitvi izjave zaradi prizanesljivosti agenciji v zvezi z znižanjem administrativne sankcije, razen če bi bilo po mnenju agencije to v nasprotju z interesi preiskave, in
– med načrtovanjem izjave zaradi prizanesljivosti ni uničil, poneveril ali prikrival informacij ali dokazov, povezanih z domnevnim kartelom, ali razkril dejstev glede vložitve ali vsebine načrtovane prijave, razen organom, pristojnim za varstvo konkurence druge države članice ali iz tretjih držav.
(3) Podjetju, ki izpolni vse pogoje iz prejšnjega odstavka in kot prvo predloži dokaze iz druge alineje prejšnjega odstavka, se administrativna sankcija lahko zniža za 30 do 50 odstotkov. Podjetju, ki izpolni vse pogoje iz prejšnjega odstavka in kot drugo predloži dokaze iz druge alineje prejšnjega odstavka, se administrativna sankcija lahko zniža za 20 do 30 odstotkov. Drugim podjetjem, ki izpolnijo vse pogoje iz prejšnjega odstavka, in predložijo dokaze iz druge alineje prejšnjega odstavka, se administrativna sankcija lahko zniža za največ 20 odstotkov.
(4) Če podjetje ne razpolaga s podatki, ki omogočajo vložitev popolne izjave za odpustitev sankcije, lahko vloži prijavo za zaznambo vrstnega reda.
(5) Storilec, ki je pri Evropski komisiji v obliki prošnje za zaznambo vrstnega reda ali celovite izjave za prizanesljivost vložil izjavo za odpustitev ali znižanje sankcije v zvezi z istim domnevnim kartelom, lahko pri agenciji vloži skrajšano prijavo, pod pogojem, da take skrajšane prijave zajemajo tri ali več držav članic.
(6) Podrobnejši postopek odpustitve in znižanja administrativne sankcije ter zaznambe vrstnega reda in skrajšane prijave iz prejšnjih odstavkov predpiše vlada z uredbo.
(vpliv vložitve izjave za odpustitev sankcij na izrek sankcije fizični osebi)
(1) Trenutnim in nekdanjim družbenikom in družbenicam, članom organov vodenja ali nadzora in drugim zaposlenim v podjetju, ki je vložilo izjavo zaradi prizanesljivosti iz prvega odstavka prejšnjega člena, se v zvezi z udeležbo v kartelu, navedeno v izjavi zaradi prizanesljivosti, za to ravnanje ne smejo izreči sankcije v kazenskem postopku, če so izpolnjeni pogoji iz prve in druge alineje prvega odstavka prejšnjega člena, če aktivno sodeluje z organom, pristojnim za kazenski pregon, in če je bila prijava podjetja za odpustitev administrativne sankcije vložena, še preden je organ, pristojen za varstvo konkurence te osebe obvestil o postopku zaradi kršitev konkurenčnega prava.
(2) Organ, pristojen za kazenski pregon, nadaljuje kazenski pregon, če fizična oseba iz prejšnjega odstavka ne sodeluje ali je prenehala sodelovati z njim ali če je bila izjava iz prejšnjega člena vložena po tem, ko je organ, pristojen za kazenski pregon, zoper to fizično osebo že izdal akt, s katerim je nanjo osredotočil sum, da je izvršila kršitev.
(3) Državni tožilec ni dolžan začeti kazenskega pregona oziroma sme predlagati odpustitev ali znižanje kazenske sankcije ali odstopiti od pregona tudi, kadar prispevek k odkritju in preiskavi kartela fizične osebe iz prvega odstavka tega člena pretehta nad interesom za pregon oziroma nad sankcioniranjem.
(4) Kadar kršitve iz prejšnjih odstavkov sočasno obravnavata državno tožilstvo ali sodišče v Republiki Sloveniji in organ, pristojen za varstvo konkurence druge države članice, ali Evropska komisija, zagotavlja vso potrebno komunikacijo med njima agencija.
(5) Ta člen ne posega v pravico oškodovancev, ki so zaradi kršitve konkurenčnega prava utrpeli škodo, da zahtevajo popolno odškodnino za takšno škodo.
(znižanje administrativne sankcije na podlagi vloge za poravnavo)
(1) Podjetje ali agencija lahko v postopku ugotavljanja kršitve tega zakona ali 101. ali 102. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije predlaga, da se začneta pogajati o pogojih priznanja odgovornosti.
(2) Če se agencija in podjetje strinjata s predlogom iz prejšnjega odstavka, se lahko začneta pogajati o pogojih priznanja odgovornosti v vlogi za poravnavo.
(3) Preden podjetje, ki sodeluje v postopku za poravnavo, vloži vlogo za poravnavo, ga agencija pisno seznani z:
– očitki, ki jih namerava podati proti njemu,
– dokazi, uporabljenimi za opredelitev predvidenih očitkov,
– nezaupnimi različicami dokumentov, ki se nahajajo v zadevi, če je zahteva podjetja utemeljena z namenom, da se mu omogoči ugotoviti njegov položaj glede časovnega obdobja ali drugih vidikov kršitve in
– razponom morebitne administrativne sankcije.
(4) Vloga za poravnavo mora biti sestavljena v pisni obliki in mora vsebovati:
– jasno in nedvoumno priznanje podjetja o odgovornosti za kršitev;
– opis kršitve, način izvrševanja kršitve, opis proizvodov ali storitev, ki jih zajema kršitev, opis geografskega obsega kršitve, trajanje kršitve;
– navedbo najvišjega zneska administrativne sankcije, s katerim podjetje soglaša, da jo agencija izreče, ter dejstev, ki vplivajo na odmero administrativne sankcije;
– izjavo podjetja, da je bilo ustrezno obveščeno o ugotovitvah agencije o dejstvih in dokazih, ki so pomembni za odločitev o kršitvi, in da je imelo zadostne možnosti, da se je lahko o njih izjavilo;
– izjavo podjetja, da ob upoštevanju prve do četrte alineje tega odstavka ne bo zahtevalo dostopa do spisa ali ustnega zaslišanja;
– izjavo podjetja, da soglaša, da agencija izda odločbo.
(5) Agencija lahko na podlagi vloge za poravnavo izda odločbe iz tega zakona.
(6) Podjetju se lahko na podlagi vložene vloge za poravnavo, ki jo agencija sprejme, za največ 20 odstotkov zniža administrativna sankcija, ki bi jo agencija izrekla podjetju, če ne bi vložilo vloge za poravnavo.
(7) Podjetje lahko umakne vlogo za poravnavo v osmih dneh od dne, ko jo je vložilo. Podjetje se lahko pisno odpove pravici do umika vloge za poravnavo.
(8) Če do vložitve vloge za poravnavo ne pride ali če agencija ne sprejme vložene vloge za poravnavo ali če podjetje vlogo za poravnavo pravočasno umakne, se izročenih dokazov in izjav, danih v postopku za vlogo za poravnavo, ne sme uporabiti v postopkih po tem ali drugem zakonu, če ta zakon ne določa drugače.
(9) Odločba, izdana na podlagi vloge za poravnavo, se ne sme izpodbijati iz razloga, ker dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno ali ker je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju, če je odločba izdana v skladu s pogoji vloge za poravnavo.
(10) Postopek znižanja administrativne sankcije na podlagi vloge za poravnavo iz tega člena podrobneje predpiše vlada z uredbo.
(izvršba administrativne sankcije in zavarovanje)
(1) Administrativna sankcija se prisilno izvrši po pravnomočnosti odločbe, s katero je izrečena.
(2) Izvršbo opravi pristojni davčni organ po postopku, predpisanem za izvršbo davčnih obveznosti, na predlog agencije.
(3) Agencija lahko pred, ob ali po izdaji odločbe, vse do njene pravnomočnosti, izvede ukrepe za zavarovanje izvršbe in za zavarovanje izpolnitve obveznosti iz naslova administrativne sankcije in s tem povezanih stroškov. V tem postopku se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja davčni postopek, o zavarovanju izpolnitve in plačila davčne obveznosti.
5. poglavje Sodno varstvo
(1) Sodno varstvo zoper odločbe agencije se zagotavlja v postopku, določenem s tem zakonom (v nadaljnjem besedilu: postopek sodnega varstva).
(2) Za postopek sodnega varstva zoper odločbe agencije se smiselno uporablja zakon, ki ureja upravni spor, če ni s tem zakonom določeno drugače.
(pravica do sodnega varstva zoper odločbe in sklepe)
(1) Zoper odločbe agencije je dopustno začeti postopek sodnega varstva.
(2) Zoper sklepe, ki jih izda agencija v skladu s tem zakonom, je dopusten postopek sodnega varstva, če ni izrecno izključen.
(3) Ne glede na prejšnji odstavek se lahko v postopku sodnega varstva zoper odločbo izpodbija sklep, zoper katerega je izključen postopek sodnega varstva v skladu s tem zakonom, in sicer sklep, s katerim agencija zahteva podatke od podjetja (52. člen tega zakona).
(4) Postopek sodnega varstva je dovoljen zoper sklep, zoper katerega je po določbah, ki urejajo splošni upravni postopek, dovoljena pritožba.
(5) Zadeve v postopku sodnega varstva po tem zakonu so nujne in sodišče o njih odloča prednostno.
Sodišče preizkusi odločbo agencije v mejah tožbenega zahtevka in mejah razlogov, ki so navedeni v tožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb postopka iz zakona, ki ureja upravni spor.
(pregled dokumentov zadeve in uporaba informacij)
Za pregled dokumentov zadeve in uporabo informacij pred sodiščem se smiselno uporabljata 42. in 43. člen tega zakona.
(objava sodnih odločb na spletu)
Za obveščanje javnosti se na spletnem mestu agencije objavijo odločbe, ki jih sodišče izda v postopku sodnega varstva zoper odločbe agencije, brez zaupnih podatkov.
VI. DEL POSTOPKI Z MEDNARODNIM ELEMENTOM
(1) Pooblaščene uradne osebe agencije:
– izvajajo preiskave, posredujejo zahteve za informacije in zbirajo informacije na podlagi zaprosila Evropske komisije ali organa prosilca, v skladu s tem zakonom, pri čemer se ne izda sklep o uvedbi postopka,
– dejavno pomagajo uradnim osebam in drugim osebam, ki jih je Evropska komisija pooblastila za izvajanje preiskav v skladu z 20. členom Uredbe 1/2003/ES, pri čemer je obseg pooblastil teh pooblaščenih oseb določen v drugem odstavku 20. člena Uredbe 1/2003/ES,
– na podlagi zaprosila organa prosilca v skladu s tem zakonom, pri čemer se ne izda sklep o uvedbi postopka, ugotavljajo, ali podjetja spoštujejo preiskovalne ukrepe in odločbe organa prosilca, izdane v postopkih, ki se nanašajo na preiskavo, zahtevo za predložitev podatkov, zbiranje informacij, odločbo o prenehanju s kršitvijo, začasne ukrepe ali zaveze;
– dejavno pomagajo uradnim osebam in drugim osebam, ki jih je Evropska komisija pooblastila za izvajanje preiskav v skladu s 13. členom Uredbe 139/2004/ES, pri čemer je obseg pooblastil teh pooblaščenih oseb določen v drugem odstavku 13. člena Uredbe 139/2004/ES.
(2) Agencija uradnim osebam organa, pristojnega za varstvo konkurence druge države članice, ali Evropske komisije in drugim osebam, ki jih je ta organ pooblastil, omogoči, da sodelujejo in aktivno pomagajo pooblaščenim osebam agencije pri izvajanju preiskav v skladu z 22. členom Uredbe 1/2003/ES ali pri zbiranju informacij.
(3) Agencija in Evropska komisija ali organ, pristojen za varstvo konkurence druge države članice, ki je zaprosil agencijo za pomoč, lahko izmenjujeta informacije ter jih uporabita kot dokazno sredstvo ob upoštevanju omejitev iz 12. člena Uredbe 1/2013/ES.
(4) Pri izvajanju preiskav v skladu s tem členom mora policija zagotoviti pomoč osebam iz prvega in drugega odstavka tega člena v skladu s prvim odstavkom 57. člena tega zakona.
(5) Ne glede na prvi odstavek 43. člena tega zakona in prvi odstavek tega člena agencija pošlje izjavo zaradi prizanesljivosti organu, pristojnemu za varstvo konkurence druge države članice, ali Evropski komisiji, ne glede na obliko prijave za prizanesljivost, le na podlagi soglasja vlagatelja ali kadar sta agencija in organ, pristojen za varstvo konkurence druge države članice, ali Evropska komisija od istega vlagatelja prejela izjavo zaradi prizanesljivosti, ki se nanaša na isto domnevno kršitev, če v času pošiljanja izjave zaradi prizanesljivosti vlagatelj ne more umakniti informacij, ki jih je predložil organu, pristojnemu za varstvo konkurence druge države članice, ali Evropski komisiji.
(6) Agencija razkrije pristojnim organom, pristojnim za varstvo konkurence drugih držav članic, podatke, potrebne za izvršbo po tem zakonu.
(7) Ta člen se uporablja tudi za medsebojno pomoč pooblaščenim organom tujih držav, če je tako določeno v mednarodnih pogodbah, ki obvezujejo Republiko Slovenijo.
(vročitev in izvršitev aktov agencije zoper podjetje, ki ima sedež ali premoženje v drugi državi članici)
(1) Če podjetje, zoper katero agencija vodi postopek, nima sedeža v Republiki Sloveniji, lahko agencija brez nepotrebnega odlašanja organ, pristojen za varstvo konkurence druge države članice, ali drug pristojni javni organ, ki je pristojen za izvrševanje aktov na podlagi nacionalnih predpisov v drugi državi članici (v nadaljnjem besedilu: zaprošeni organ), v kateri ima to podjetje sedež, zaprosi, da v imenu agencije podjetju vroči:
– predhodne ugotovitve o domnevni kršitvi 5. ali 8. člena tega zakona ali 101. ali 102. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije in katere koli odločbe, s katerimi se uporabijo navedeni členi,
– drug procesni akt, sprejet v okviru postopkov za uveljavljanje pravil konkurence, ki ga je treba v skladu s slovenskim pravnim redom vročiti, in
– druge ustrezne dokumente v zvezi z uporabo 5. ali 8. člena tega zakona ali 101. ali 102. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije, med drugim dokumente, ki se nanašajo na izvršitev odločb, s katerimi je podjetju izrečena administrativna sankcija ali periodična administrativna sankcija.
(2) Agencija v zaprosilu iz prejšnjega odstavka navede:
– ime, znani naslov podjetja in morebitne druge relevantne informacije za identifikacijo podjetja,
– kratek opis relevantnih dejstev in okoliščin,
– povzetek priložene kopije akta, ki ga je treba vročiti,
– naziv, naslov in druge kontaktne podatke zaprošenega organa in
– roke za vročitev, kot so zakonski ali zastaralni roki,
in k zaprosilu priloži kopijo akta, ki se vroča.
(3) Če podjetje, ki mu je s pravnomočno odločbo izrečena administrativna sankcija ali periodična administrativna sankcija na podlagi tega zakona, v Republiki Sloveniji nima zadostnih sredstev za plačilo izrečene administrativne sankcije, agencija brez nepotrebnega odlašanja zaprošeni organ v državi članici, kjer ima to podjetje sedež ali premoženje, prosi, da od podjetja izterja plačilo izrečene administrativne sankcije ali periodične administrativne sankcije.
(4) Agencija v zaprosilu iz prejšnjega odstavka navede:
– ime, znani naslov podjetja ter morebitne druge relevantne informacije za identifikacijo podjetja,
– kratek opis relevantnih dejstev in okoliščin,
– povzetek priložene kopije akta, ki ga je treba izvršiti,
– naziv, naslov in druge kontaktne podatke zaprošenega organa,
– roke za izvršitev, kot so zakonski ali zastaralni roki,
– informacije o odločbi, na podlagi katere je dovoljena izvršitev v državi članici organa prosilca,
– datum pravnomočnosti odločbe,
– znesek administrativne sankcije ali periodične administrativne sankcije in
– informacije o tem, kako je agencija v razumnih mejah poskušala izvršiti odločbo na svojem ozemlju,
in k zaprosilu priloži kopijo akta, ki ga je treba izvršiti.
(5) Agencija pošlje zaprosilo iz prvega ali tretjega odstavka tega člena zaprošenemu organu v uradnem jeziku ali enem od uradnih jezikov zaprošenega organa, razen kadar se agencija in zaprošeni organ dogovorita drugače. Če pravo države članice zaprošenega organa določa, da morajo biti odločbe ali drugi akti predloženi v uradnem jeziku te države, agencija zaprosilu priloži uradni prevod akta, ki ga je treba vročiti, ali odločbe, s katero je izrečena administrativna sankcija ali periodična administrativna sankcija, razen če se agencija in zaprošeni organ dogovorita drugače.
(6) Agencija nemudoma obvesti zaprošeni organ, če je podjetje izrečeno administrativno sankcijo že plačalo, ali če je bila odločba, s katero je bila izrečena administrativna sankcija ali izvršljivost odločbe naknadno razveljavljena ali spremenjena, ali pa je bila administrativna sankcija zmanjšana, ali izvršitve zaradi drugih razlogov ne zahteva več.
(7) Če je bil vložen predlog za izvršitev administrativne sankcije v drugi državi članici, izvrševanje v Republiki Sloveniji ni dopustno. Izvrševanje se lahko v Republiki Sloveniji nadaljuje:
– potem, ko je bila agencija obveščena, da se izvrševanje v drugi državi članici ne izvršuje več,
– če izvrševanje v državi izvršitve zaradi neizterljivosti ni mogoče ali
– če država izvršitve zavrne izvrševanje.
(8) Stroške, ki jih zaprošeni organ zahteva zaradi vročitve aktov iz prvega odstavka tega člena ali izvršitve pravnomočnih odločb, plača agencija na račun zaprošenega organa.
(vročitev in izvršitev aktov organov, pristojnih za varstvo konkurence drugih držav članic)
(1) Na podlagi zaprosila organa prosilca za pomoč, ki vsebuje vse sestavine iz drugega odstavka prejšnjega člena, agencija v imenu in na račun organa prosilca vroči naslovniku:
– predhodne ugotovitve o domnevni kršitvi 101. ali 102. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije in odločbe, s katerimi se uporabita navedena člena,
– drug procesni akt, sprejet v okviru postopkov za uveljavljanje pravil konkurence, ki bi moral biti v skladu z nacionalnim pravom vročen, ter
– druge ustrezne dokumente v zvezi z uporabo 101. ali 102. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije, med drugim dokumente, ki se nanašajo na izvršitev odločb o izreku denarnih sankcij ali periodičnih denarnih sankcij.
(2) Za vročitev dokumentov iz prejšnjega odstavka se smiselno uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek.
(3) Na podlagi zaprosila organa prosilca, ki vsebuje vse sestavine iz četrtega odstavka prejšnjega člena, agencija sprejme zaprosilo za izvršitev pravnomočne odločbe, s katero je podjetju izrečena denarna sankcija ali periodična denarna sankcija zaradi kršitev 101. ali 102. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije, in brez nepotrebnega odlašanja vloži izvršbo pri pristojnem davčnem organu, če:
– se je organ prosilec na svojem ozemlju v razumnih mejah poskušal prepričati, da podjetje, ki mu je izrečena denarna sankcija ali periodična denarna sankcija, nima sredstev v državi organa prosilca, ki bi zadostovala, da bi bilo mogoče izterjati izrečeno denarno sankcijo ali periodično denarno sankcijo,
– zaprosilo organa prosilca vsebuje vse sestavine iz drugega in četrtega odstavka prejšnjega člena in
– je priložen uradni prevod v slovenski jezik akta oziroma odločbe, ki jo je treba izvršiti.
(4) Davčni organ izvrši izterjavo denarne sankcije ali periodične denarne sankcije po postopku, predpisanem za izvršbo davčnih obveznosti, na predlog agencije.
(5) Agencija za vročitev aktov in davčni organ za izvršitev pravnomočne odločbe ne zahtevata nobenih listin o priznanju, dopolnitvi ali nadomestitvi, če zaprosilo vsebuje vse zahtevane podatke in listine. Glede jezika zaprosila in listin se smiselno uporablja peti odstavek prejšnjega člena.
(6) Ne glede na izpolnitev pogoja iz prve alineje tretjega odstavka tega člena lahko davčni organ na podlagi predloga agencije za izterjavo izterja plačilo denarne sankcije ali periodične denarne sankcije, če podjetje, zoper katero je treba izterjati denarno sankcijo ali periodično denarno sankcijo, nima sedeža v državi članici organa prosilca in v drugih primerih, ki niso zajeti v tretjem odstavku tega člena. V tem primeru organu prosilcu v zaprosilu ni treba navesti informacij o tem, kako je v razumnih mejah poskušal izvršiti odločbo na svojem ozemlju.
(7) Za zastaranje izvršitev odločb, s katerimi je izrečena denarna sankcija ali periodična denarna sankcija, se uporablja pravo države, kjer ima sedež organ prosilec.
(8) Davčni organ izterja denarno sankcijo ali periodično denarno sankcijo v eurih. Če je znesek denarne sankcije ali periodične denarne sankcije v odločbi izrečen v drugi valuti, se znesek denarne sankcije ali periodične denarne sankcije iz tuje valute pretvori v euro po srednjem menjalnem tečaju Banke Slovenije, ki je veljal na dan, ko je bila denarna sankcija ali periodična denarna sankcija izrečena.
(9) Agenciji ni treba izvršiti zaprosila iz prvega odstavka tega člena in davčnemu organu predložiti v izvršitev pravnomočne odločbe iz tretjega odstavka tega člena, če:
– zaprosilo ne vsebuje vseh sestavin iz drugega oziroma četrtega odstavka prejšnjega člena ali
– agencija dokaže utemeljene razloge, da bi bila taka izvršitev zaprosila očitno v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije.
(10) Preden zavrne zaprosilo ali če potrebuje dodatne informacije, agencija stopi v stik z organom prosilcem.
(11) Denarni znesek, ki ga je davčni organ izterjal na podlagi zaprosila organa prosilca, agencija brez odlašanja nakaže na račun organa prosilca.
(1) Agencija lahko zahteva od organa prosilca povračilo vseh razumnih dodatnih stroškov, vključno s stroški prevoda, dela in upravnimi stroški, povezanimi z ukrepi, sprejetimi za vročitev aktov iz prvega odstavka prejšnjega člena tega zakona ter vse stroške za izvršitev aktov iz tretjega odstavka prejšnjega člena. Povračilo stroškov davčnega organa je prihodek proračuna Republike Slovenije.
(2) Za poplačilo vseh stroškov, povezanih z izvršitvijo aktov organov, pristojnih za varstvo konkurence drugih držav članic, lahko agencija ali davčni organ obdrži ustrezen del izterjane denarne sankcije ali periodične denarne sankcije, ki jo je davčni organ izterjal na predlog agencije. Če agenciji ali davčnemu organu ne uspe izterjati denarne sankcije ali periodične denarne sankcije, lahko agencija ali davčni organ od organa prosilca zahteva kritje nastalih stroškov.
(3) Agencija ali davčni organ lahko zahtevata kritje stroškov, nastalih v zvezi z izvršitvijo aktov organov, pristojnih za varstvo konkurence drugih držav članic, tudi od podjetja, zoper katero je treba izvršiti denarno sankcijo ali periodično denarno sankcijo. Agencija te stroške postopka po uradni dolžnosti zahteva s sklepom o stroških postopka.
106. člen
(spori v zvezi z zaprosili za vročitev ali izvršitev odločb)
(1) Za spore glede zakonitosti akta, ki ga je treba vročiti, ali odločbe, ki jo je treba izvršiti, in glede zakonitosti zaprosila za vročitev oziroma izvršitev se uporablja pravo države članice, v kateri ima organ prosilec sedež.
(2) Spori v zvezi z izvršilnimi ukrepi, sprejetimi v državi članici zaprošenega organa, ali spori v zvezi z veljavnostjo vročitve, ki jo je izvedel zaprošeni organ, spadajo v okvir pristojnosti pristojnih organov države članice zaprošenega organa in jih ureja pravo navedene države članice.
VII. DEL OMEJEVANJE TRGA Z OBLASTNIMI AKTI IN DEJANJI
(1) Vlada, državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil ne smejo omejevati prostega nastopanja podjetij na trgu.
(2) Za omejevanje prostega nastopanja podjetij na trgu po tem zakonu se štejejo splošni in posamični akti in dejanja, s katerimi se v nasprotju z ustavo in zakonom omejujejo svobodna menjava blaga in storitev, svoboden vstop na trg, svobodno nastopanje na trgu ali s katerimi se kako drugače preprečuje konkurenca.
(omejevanje prostega nastopanja s predpisi)
(1) Pri omejevanju prostega nastopanja podjetij s predpisi se varstvo interesov podjetij zagotavlja v postopku za presojo skladnosti predpisov z ustavo in zakoni, če takega varstva ni mogoče zagotoviti v upravnem sporu.
(2) Za omejevanje prostega nastopanja podjetij na trgu po tem zakonu se ne štejejo predpisi, s katerimi se v skladu z ustavo zagotavljajo človekove pravice ter gospodarska in socialna razmerja, zlasti pa predpisi, s katerimi se določajo:
– pogoji za promet z blagom in storitvami, ki določajo lastnosti blaga ali način opravljanja storitev zaradi sanitarnih, veterinarskih, fitopatoloških, okoljevarstvenih, delovno-varstvenih, tehničnih in podobnih razlogov,
– ukrepi za nadzorovanje cen v skladu s posebnim zakonom,
– način poslovanja podjetij zaradi varstva potrošnikov v skladu s posebnim zakonom,
– obvezni standardi,
– obveznost z zakonom določenih podjetij, da opravljajo svojo dejavnost za uporabnike.
(omejevanje prostega nastopanja s posamičnimi akti in dejanji)
(1) Za omejevanje prostega nastopanja s posamičnimi akti in dejanji v smislu drugega odstavka 107. člena tega zakona se štejejo zlasti akti in dejanja, s katerimi se:
– podjetju onemogoča opravljanje dejavnosti na nekem območju ali glede neke vrste dejavnosti, čeprav izpolnjuje z zakonom določene pogoje,
– neupravičeno zavlačuje postopek za izdajo dovoljenja za opravljanje dejavnosti ali drugega dovoljenja, pomembnega za nastopanje podjetja na trgu,
– posredno ali neposredno ustvarja diskriminacija med podjetji glede na njihov sedež,
– prepoveduje promet z blagom in storitvami zunaj območja lokalne skupnosti,
– nekemu podjetju neutemeljeno zagotavlja privilegiran položaj pri poslovanju na trgu.
(2) Če zoper akte in dejanja iz prejšnjega odstavka niso mogoča pravna sredstva v upravnem postopku, lahko prizadeto podjetje začne upravni spor.
(izjemoma dovoljene omejitve)
Ne glede na 108. in 109. člen tega zakona sme vlada predpisati omejitve na trgu v naslednjih primerih:
– če nastanejo ali utegnejo nastati zaradi naravne nesreče, epidemij, izrednih razmer in podobnih razlogov občutne motnje na trgu in pri preskrbi prebivalstva ali motnje na drugih področjih, če ogrožajo varno in zdravo življenje prebivalcev,
– če nastanejo ali utegnejo nastati občutne motnje na trgu zaradi pomanjkanja dobrin, nujno potrebnih za proizvodnjo ali predelavo ali za življenje prebivalcev,
– če je treba zadovoljiti potrebe po izdelkih, surovinah in reprodukcijskem materialu, ki so posebno ali strateško pomembni za obrambo Republike Slovenije.
(pogoj za uporabo izjemoma dovoljenih omejitev)
Izjemoma dovoljene omejitve iz prejšnjega člena sme vlada predpisati le, če razlogov za omejitve ni mogoče odpraviti z ukrepi v podjetjih, z uvozom ali z ukrepi tekoče gospodarske politike.
(ukrepi izjemoma dovoljenih omejitev)
(1) Kot omejitve v smislu 110. člena tega zakona sme vlada predpisati:
– prepoved prometa z določenim blagom ali omejitev prometa s posameznim blagom glede količine ali kakovosti, določitev posebnih pogojev za promet s posameznim blagom ali vrstami blaga,
– obveznost zadevnih podjetij, da morajo dati v promet zadevne količine ali vrste blaga in da ga morajo dati na razpolago ali dobaviti zadevnim uporabnikom ali uporabnikom po določenem vrstnem redu,
– obveznost v podjetij, da si morajo ustvariti rezerve in v njih hraniti določene količine in vrste blaga.
(2) Smiselno enake prepovedi ali obveznosti se lahko predpišejo za storitve.
(3) Vlada mora omejitev razveljaviti takoj, ko prenehajo razlogi, zaradi katerih je bila omejitev predpisana, ali ko je mogoče stanje popraviti z drugačnimi ukrepi.
(4) Če vlada ukrepov ne razveljavi v šestih mesecih, potem ko jih je sprejela, mora o ukrepih obvestiti državni zbor in mu poročati o njihovih učinkih.
(omilitev škode zaradi izjemnih omejitev)
(1) Če je bila podjetju z ukrepi iz prejšnjega člena povzročena občutna škoda, mora pristojni državni organ sprejeti ukrepe za njeno omilitev, tako da posledice predpisanih državnih ukrepov za podjetje niso občutno nesorazmerne v primerjavi s posledicami, ki so jih v okoliščinah iz 110. člena tega zakona utrpeli potrošniki, druga podjetja, država ali lokalna skupnost.
(2) Če je z ukrepi iz prejšnjega člena podjetju nastala občutno nesorazmerna škoda in niso bili sprejeti ukrepi v skladu s prejšnjim odstavkom, lahko podjetje zahteva povrnitev te škode od Republike Slovenije.
(1) Da bi se na ozemlju Republike Slovenije zagotovila učinkovitejša konkurenca, agencija v zadevah, v katerih določbe zakona ali drugega predpisa povzročajo omejevanje konkurence ali pravilnega delovanja trga in tega ne upravičuje splošni interes, ter v primerih iz 109. člena tega zakona, pošlje pristojnim organom mnenje o potrebnih ukrepih, s katerimi bi se odpravilo ali preprečilo omejevanje konkurence.
(2) Agencija objavi, o katerih zadevah je dala mnenje, če je to primerno zaradi narave in pomena omejevanja.
(1) Agencija da mnenje o predlogu zakona ali uredbe, kadar meni, da je to potrebno, ali kadar to zahteva pristojni državni organ.
(2) Predsednik ali predsednica vlade ali pristojni minister lahko zahteva od agencije mnenje o predlogu zakona ali uredbe, katerih neposredni učinek so:
– določanje količinskih omejitev pri izvajanju dejavnosti ali dostopu do trga,
– določanje izključnih pravic na določenih gospodarskih področjih,
– določanje splošnih pogojev poslovanja.
VIII. DEL POSAMEZNA PRAVILA GLEDE POVRNITVE ŠKODE ZARADI KRŠITEV KONKURENČNEGA PRAVA
(povrnitev škode zaradi kršitev konkurenčnega prava)
(1) Oseba, ki je utrpela škodo, povzročeno s kršitvijo konkurenčnega prava (v nadaljnjem besedilu: oškodovanec), ima pravico do povrnitve škode (v nadaljnjem besedilu: odškodnina) po splošnih pravilih zakona, ki ureja obligacijska razmerja, če ni s tem zakonom določeno drugače.
(2) Kršitelj, ki je povzročil škodo, dolguje oškodovancu zamudne obresti od nastanka škode do plačila, ne glede na to, kdaj je oškodovanec vložil zahtevek za povrnitev škode, povzročene s kršitvijo konkurenčnega prava (v nadaljnjem besedilu: odškodninski zahtevek).
(razkritje dokazov ali podatkov)
(1) Oškodovanec lahko od kršitelja ali tretje osebe, za katero trdi, da razpolaga z dokazi ali podatki, potrebnimi zaradi odškodninskega zahtevka, ki je vložen pri sodišču, zahteva razkritje dokazov ali podatkov. Kršitelj pa lahko razkritje dokazov ali podatkov zahteva od oškodovanca ali tretje osebe, za katero trdi, da razpolaga z dokazi ali podatki, potrebnimi za ugovarjanje zoper odškodninski zahtevek.
(2) Razkritje dokazov ali podatkov se lahko zahteva, če:
– je glede na razpoložljiva dejstva in dokaze v zadostni meri izkazano, da obstaja odškodninska terjatev zaradi kršitev konkurenčnega prava oziroma da ta ne obstaja ali da ne obstaja v zatrjevani višini,
– so dokazi ali podatki relevantni zaradi dodatnega navajanja dejstev ali dokazovanja obstoja ali neobstoja odškodninske terjatve oziroma njene višine in
– so dokazi ali podatki, katerih razkritje se zahteva, karseda določno in podrobno opisani na podlagi dejstev in dokazov, ki so osebi, ki zahteva razkritje dokazov ali podatkov, znani pod razumnimi pogoji.
(3) Razkritje dokazov ali podatkov se izvede tako, da se zagotovi sorazmernost med upravičenimi interesi vseh oseb, pri čemer se upoštevajo zlasti:
– ali je utemeljitev obstoja ali neobstoja obveznosti povrnitve škode že dovolj podprta z razpoložljivimi dejstvi in dokazi,
– ali gre za vsesplošno iskanje podatkov, ki verjetno niso pomembni za odločitev o obstoju ali neobstoju odškodninske terjatve,
– obseg in stroški razkritja dokazov ali podatkov, zlasti za tretje osebe,
– ali dokazi, katerih razkritje se predlaga, vsebujejo zaupne podatke, zlasti v zvezi s tretjimi osebami, in kateri so možni ukrepi za zavarovanje zaupnih podatkov.
(4) Pri razkritju dokazov ali podatkov iz spisa organa, pristojnega za varstvo konkurence, se pri zagotavljanju sorazmernosti poleg okoliščin iz prejšnjega odstavka upošteva tudi:
– ali je v zahtevi dovolj opredeljena narava, predmet ali vsebina dokazov ali podatkov ali pa gre za splošno zahtevo za razkritje dokazov ali podatkov v zvezi s posamezno zadevo,
– ali je dokaz ali podatek relevanten za utemeljitev odškodninske terjatve,
– ali zaradi učinkovitega izvajanja konkurenčnega prava pretehta javni interes varovanja dokazov ali podatkov iz spisa organa, pristojnega za varstvo konkurence, v zvezi z razkritjem dokazov ali podatkov iz osmega odstavka tega člena,
– ali zaradi učinkovitega izvajanja konkurenčnega prava pretehta javni interes varovanja dokazov ali podatkov iz spisa organa, pristojnega za varstvo konkurence, ker lahko stranka sama doseže razkritje dokazov ali podatkov pri osebi iz prvega odstavka tega člena, ki ni organ, pristojen za varstvo konkurence, in
– ali zaradi učinkovitega izvajanja konkurenčnega prava pretehta javni interes varovanja dokazov ali podatkov iz spisa organa, pristojnega za varstvo konkurence, glede na mnenje organa, pristojnega za varstvo konkurence, o sorazmernosti zahtevka za razkritje dokazov ali podatkov v skladu s tretjim odstavkom 120. člena tega zakona.
(5) Pri zagotavljanju sorazmernosti se ne upošteva navedba podjetja, da bi mu z razkritjem nastala premoženjska škoda zaradi odškodninske odgovornosti zaradi kršitev konkurenčnega prava.
(6) V primeru obstoja zaupnih podatkov se lahko določi, komu se smejo razkriti dokazi, ki vsebujejo zaupne podatke, in kako se zagotovi varstvo zaupnih podatkov, zlasti z naslednjimi ukrepi:
– da se v določenem roku zagotovi nezaupna različica dokazov, v kateri so zaupni deli besedila izbrisani, oziroma se zagotovi kratek in jedrnat opis vsakega izbrisanega podatka,
– da se dovoli vpogled v dokaz, ki vsebuje zaupne podatke, samo v prostorih osebe, od katere se zahteva razkritje dokazov,
– da se dovoli pregled, prepis ali preslikava zaupnih podatkov zgolj izvedencu, revizorju, odvetniku predlagatelja, predlagateljevemu zunanjemu strokovnemu pomočniku ali izvedeni priči, pri čemer se določi, da so osebe, ki jim je dovoljen pregled, prepis ali preslikava teh podatkov, dolžne varovati te podatke in jih ne smejo razkriti strankam postopka niti tretjim osebam, smejo pa jih uporabiti za svoje analize in se nanje lahko sklicujejo v svojih vlogah na tak način, da zaupni podatki niso razkriti njihovim strankam ali tretjim osebam. Ob takšnem sklepu je odvetnik prost zaveze razkritja zaupnih podatkov svoji stranki, stranka pa takega razkritja ne sme zahtevati.
(7) Oseba, od katere se zahteva razkritje dokazov ali podatkov, lahko odreče to razkritje, če se dokaz ali podatki nanašajo na privilegirano komunikacijo iz 58. člena tega zakona.
(8) Ne glede na prvi odstavek tega člena, razen če se je postopek pred organom, pristojnim za varstvo konkurence, že končal, ni dovoljeno razkriti dokazov ali podatkov iz spisa organa, pristojnega za varstvo konkurence, ki se nanašajo na:
– podatke, pripravljene posebej za postopek organa, pristojnega za varstvo konkurence,
– podatke, ki jih je med postopkom sestavil organ, pristojen za varstvo konkurence, in jih poslal strankam, ali
– vloge za poravnavo, ki so bile umaknjene.
(9) Ne glede na prvi odstavek tega člena ni dovoljeno razkriti dokazov ali podatkov iz spisa organa, pristojnega za varstvo konkurence, ki se nanašajo na:
– dokaze iz prve, tretje, četrte in pete alineje petega odstavka 42. člena tega zakona,
– izjavo zaradi prizanesljivosti ali
– vlogo za poravnavo.
118. člen
(odločanje o odškodninskem zahtevku)
Za odločanje o odškodninskem zahtevku zaradi kršitev konkurenčnega prava se uporablja zakon, ki ureja pravdni postopek, če ni s tem zakonom določeno drugače.
(združitev pravdnih postopkov)
Kadar teče pred različnimi sodišči v Republiki Sloveniji na prvi stopnji več pravdnih postopkov zaradi uveljavljanja zahtevkov, ki izvirajo iz iste kršitve konkurenčnega prava in v katerih je ista oseba nasprotnik raznih tožnikov ali raznih tožencev, lahko na predlog pristojnega sodišča ali stranke vrhovno sodišče s sklepom združi zadeve za skupno obravnavanje, če se s tem pospeši obravnavanje ali se zmanjšajo stroški. O vseh združenih pravdah lahko izda sodišče skupno sodbo.
(razkritje dokazov ali podatkov v pravdnem postopku)
(1) Če oškodovanec ali kršitelj (v nadaljnjem besedilu: stranka) v pravdnem postopku, v katerem se uveljavlja odškodninski zahtevek zaradi kršitev konkurenčnega prava, predlaga, da sodišče nasprotni stranki ali tretji osebi naloži predložitev listin ali razkritje podatkov, ki so poslovna skrivnost, po zakonu, ki ureja pravdni postopek, sodišče ugodi predlogu pod pogoji iz 117. člena tega zakona in tega člena.
(2) Če stranka ne more iz razumnih razlogov od nasprotne stranke ali tretje osebe pridobiti dokazov ali podatkov, sodišče na zahtevo ali predlog stranke naloži razkritje dokazov ali podatkov organu, pristojnemu za varstvo konkurence.
(3) Preden sodišče odloči o razkritju dokazov ali podatkov iz spisa organa, pristojnega za varstvo konkurence, o tem obvesti organ, ki je pristojen za varstvo konkurence in razpolaga s temi dokazi, ta pa lahko poda mnenje o sorazmernosti zahtevka ali predloga.
(4) Če se zahtevek ali predlog za razkritje dokazov ali podatkov nanaša na zaupne podatke, sodišče lahko določi, komu se smejo razkriti dokazi ali podatki, ki vsebujejo zaupne podatke, in poseben način varstva zaupnih podatkov, zlasti z ukrepi iz šestega odstavka 117. člena tega zakona. Sodišče opozori stranko in osebo iz tretjega alineje šestega odstavka 117. člena tega zakona, ki so ji zaupni podatki razkriti, na denarno kazen iz prvega odstavka 123. člena tega zakona ter da sta izdaja in neupravičena pridobitev poslovne skrivnosti kaznivi dejanji.
(5) Če stranka zaradi privilegirane komunikacije iz sedmega odstavka 117. člena tega zakona ugovarja razkritju dokazov ali podatkov, o utemeljenosti ali neutemeljenosti takšnega sklicevanja odloči sodišče.
(6) Če stranka ugovarja razkritju dokazov ali podatkov, ker se nanašajo na izjavo zaradi prizanesljivosti ali vlogo za poravnavo, sodišče na podlagi obrazloženega predloga stranke ali tretje osebe preveri, ali vsebina izjave zaradi prizanesljivosti ali vloge za poravnavo ustreza njuni opredelitvi v 25. in 27. točki prvega odstavka 3. člena tega zakona. Sodišče lahko za mnenje zaprosi organ, ki je pristojen za varstvo konkurence in pri katerem se takšen dokaz nahaja. Sodišče o predlogu obvesti osebo, ki je podala izjavo zaradi prizanesljivosti ali vlogo za poravnavo, ta pa ima pravico, da se do njega opredeli.
(7) Če se zahtevek ali predlog za razkritje dokazov ali podatkov deloma nanaša na razkritje dokazov ali podatkov iz osmega ali devetega odstavka 117. člena tega zakona, deloma pa na predhodne informacije, sodišče ugodi predlogu ali zahtevku v tem delu.
(8) Stroške postopka za razkritje dokazov ali podatkov krije najprej stranka, ki je zahtevala razkritje. Povrniti mora tudi stroške nasprotni stranki. Povrnitev stroškov postopka za razkritje dokazov ali podatkov lahko pozneje zahteva kot del pravdnih stroškov v odškodninskem postopku glede na uspeh v pravdi.
121. člen
(omejitve uporabe dokazov ali podatkov, pridobljenih z dostopom do spisa organa, pristojnega za varstvo konkurence)
(1) Izjave zaradi prizanesljivosti ali vloge za poravnave, pridobljene z dostopom do spisa organa, pristojnega za varstvo konkurence, ni dopustno predložiti kot dokaz v tožbi za povrnitev škode zaradi kršitev konkurenčnega prava oziroma navajati dejstev, ki iz njih izhajajo.
(2) Dokazov ali podatkov iz osmega odstavka 117. člena tega zakona, pridobljenih z dostopom do spisa organa, pristojnega za varstvo konkurence, ni dopustno predložiti kot dokaz v tožbi za povrnitev škode zaradi kršitev konkurenčnega prava oziroma navajati dejstev, ki iz njih izhajajo, razen če se je postopek pred organom, pristojnim za varstvo konkurence, končal.
(3) Dokaze ali podatke, pridobljene z dostopom do spisa organa, pristojnega za varstvo konkurence, in za katere ne velja prvi ali drugi odstavek tega člena, lahko v tožbi za povrnitev škode zaradi kršitev konkurenčnega prava navaja oziroma predloži samo stranka, ki jih je pridobila, ali njen pravni naslednik, vključno z osebo, na katero je bil prenesen odškodninski zahtevek.
(posledice neizpolnitve odločbe o razkritju dokazov ali podatkov)
(1) Če stranka, ki ji je naloženo razkritje dokazov ali podatkov, ne izvrši ali zavrne izpolnitev odločbe o razkritju dokazov ali podatkov ter če uniči ali skrije relevantne dokaze ali podatke, sodišče v odškodninskem postopku o stroških postopka odloči po prostem preudarku.
(2) Če tretja oseba ne izvrši ali zavrne izvršitev pravnomočnega sklepa za razkritje dokazov ali podatkov, izvrši sodišče sklep za razkritje dokazov ali podatkov po uradni dolžnosti po pravilih izvršilnega postopka.
(1) Če sodišče, ki odloča o odškodninskem zahtevku, odredi ukrepe za varstvo zaupnih podatkov iz šestega odstavka 117. člena tega zakona, in oseba, ki so ji razkriti zaupni podatki, med trajanjem odškodninskega postopka ne izvrši ukrepa za zavarovanje zaupnih podatkov ali ravna v nasprotju z njim, lahko sodišče fizični osebi izreče denarno kazen v znesku do 5.000 eurov, pravni osebi, samostojnemu podjetniku posamezniku, odvetniku oziroma odvetniškemu kandidatu pa v znesku od 5.000 do 100.000 eurov.
(2) Če stranka ali tretja oseba uniči ali skrije relevantne dokaze ali podatke od vložitve zahteve ali predloga za razkritje dokazov ali podatkov do odločbe sodišča o razkritju, ji lahko sodišče, ki odloča o odškodninskem zahtevku, izreče denarno kazen v znesku do 5.000 eurov.
(3) Če stranka ali njen zakoniti zastopnik ravna v nasprotju s 121. členom tega zakona, lahko sodišče fizični osebi izreče denarno kazen v znesku do 500 eurov, pravni osebi, samostojnemu podjetniku posamezniku ali odvetniku oziroma odvetniškemu kandidatu pa v znesku do 5.000 eurov.
(4) Sodišče izreče denarno kazen s sklepom. V sklepu določi rok, v katerem mora dolžnik denarno kazen plačati. Rok za plačilo denarne kazni ne sme biti krajši od 15 dni in ne daljši od treh mesecev.
(5) Zoper sklep o izreku denarne kazni po tem členu je dovoljena pritožba.
(6) Če je bila denarna kazen izrečena odvetniku ali odvetniškemu kandidatu, sodišče o tem obvesti odvetniško zbornico.
(7) Denarna kazen, izrečena v skladu s tem členom, ni ovira za izrek kazni ali sankcije zaradi kaznivega dejanja ali prekrška.
124. člen
(učinek odločbe organa, pristojnega za varstvo konkurence)
(1) Sodišče je vezano na pravnomočno odločbo agencije o kršitvi ali pravnomočno odločbo o kršitvi, izdano v postopku sodnega varstva zoper odločbo agencije.
(2) Če je obstoj kršitve konkurenčnega prava ugotovljen s pravnomočno odločbo organa, pristojnega za varstvo konkurence druge države članice, ali pravnomočno odločbo sodišča druge države članice, ki je na podlagi rednega pravnega sredstva pristojno za presojo odločb organa, pristojnega za varstvo konkurence druge države članice, se domneva, da so kršitelji, določeni v odločbi o kršitvi, ravnali protipravno, pri čemer je dopusten nasproten dokaz.
(3) Obveznosti iz prvega in drugega odstavka tega člena ne posegata v pravice in obveznosti na podlagi 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije.
(posebna pravila glede solidarne odgovornosti za mala in srednja podjetja)
(1) Kršitelj, ki ima manj kot 250 zaposlenih in letni promet, ki ne presega 50 milijonov eurov, ali letno bilančno vsoto, ki ne presega 43 milijonov eurov, je odgovoren le svojim neposrednim in posrednim kupcem, če dokaže, da:
– je njegov tržni delež na upoštevnem trgu v času kršitve konkurenčnega prava ves čas pod 5 odstotkov in
– bi uporaba splošnih pravil o solidarni odgovornosti nepopravljivo ogrozila njegovo gospodarsko sposobnost preživetja, njegova sredstva pa bi izgubila celotno vrednost.
(2) Kršitelj iz prejšnjega odstavka je solidarno odgovoren tudi drugim oškodovancem, če ti od drugih podjetij, ki so odgovorna za isto kršitev konkurenčnega prava, ne morejo pridobiti popolne odškodnine.
(3) Prvi odstavek tega člena se ne uporablja, če je:
– imel kršitelj vlogo vodje pri kršitvi konkurenčnega prava ali je prisilil druga podjetja k sodelovanju pri kršitvi ali
– bila zoper kršitelja predhodno izdana pravnomočna upravna ali sodna odločba o kršitvi konkurenčnega prava, ki ni povezana z zatrjevano kršitvijo konkurenčnega prava v odškodninskem zahtevku.
(posebna pravila glede solidarne odgovornosti za kršitelja, ki mu je odpuščena sankcija)
(1) Kršitelj, ki mu je odpuščena sankcija, je solidarno odgovoren le:
– svojim neposrednim ali posrednim kupcem ali dobaviteljem in
– drugim oškodovancem, če ti od drugih podjetij, ki so odgovorna za isto kršitev konkurenčnega prava, ne morejo pridobiti popolne odškodnine.
(2) Zastaranje odškodninske terjatve zaradi kršitev konkurenčnega prava, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, ne teče med kršiteljem, ki mu je odpuščena sankcija, in oškodovancem, ki ni njegov neposredni ali posredni kupec ali dobavitelj, od dneva, ko je oškodovanec vložil odškodninski zahtevek zoper druge kršitelje, in se nadaljuje naslednji dan, odkar oškodovanec ni mogel pridobiti popolne odškodnine od drugih solidarnih dolžnikov. Čas, ki je pretekel pred zadržanjem, se všteje v zastaralni rok.
(3) Ne glede na pravico solidarnega dolžnika, da od drugega solidarnega dolžnika zahteva, da mu povrne tisto, kar je plačal zanj, znesek plačila solidarnega dolžnika, ki mu je odpuščena sankcija, ne sme preseči višine škode, ki jo je ta povzročil svojim neposrednim ali posrednim kupcem ali dobaviteljem.
(4) Solidarni dolžnik, ki mu je odpuščena sankcija, povrne drugim solidarnim dolžnikom, ki so plačali škodo, povzročeno s kršitvijo konkurenčnega prava in ki je nastala oškodovancem, ki niso neposredni ali posredni kupci ali dobavitelji kršiteljev, regresni zahtevek, ki se odmeri glede na njegov delež odgovornosti za to škodo.
(1) Terjatev za povrnitev povzročene škode zaradi kršitev konkurenčnega prava zastara v petih letih, odkar je kršitev konkurenčnega prava prenehala in odkar je tožnik izvedel ali se od njega razumno pričakuje, da je lahko izvedel za:
– ravnanje kršitelja in dejstvo, da to ravnanje pomeni kršitev konkurenčnega prava,
– škodo, ki je nastala zaradi kršitev konkurenčnega prava, in
– kršitelja.
(2) V vsakem primeru terjatev iz prejšnjega odstavka zastara v desetih letih, odkar je škoda nastala. Rok ne začne teči, dokler kršitev konkurenčnega prava ne preneha.
(3) Zastaranje odškodninske terjatve ne teče od dneva, ko organ, pristojen za varstvo konkurence, izvede dejanje za namene preiskave ali postopka zaradi kršitve konkurenčnega prava, do dneva, ko preteče eno leto po pravnomočnosti odločbe o kršitvi ali drugačnem zaključku postopka. Čas, ki je pretekel pred zadržanjem, se všteje v zastaralni rok.
(4) Zadržanje zastaranja iz prejšnjega odstavka vpliva na tek zastaralnega roka iz prvega in drugega odstavka tega člena.
(posebna pravila za določanje odškodnine)
(1) Pri odmeri odškodnine po prostem preudarku po zakonu, ki ureja pravdni postopek, lahko sodišče upošteva tudi del dobička kršitelja, ki je bil pridobljen s kršitvijo konkurenčnega prava.
(2) Domneva se, da karteli povzročajo škodo, razen če kršitelj dokaže nasprotno.
(3) Sodišče lahko agencijo zaprosi, da v 30 dneh od prejema zaprosila sporoči sodišču mnenje glede določitve višine škode. Če agencija oceni, da je njena pomoč primerna, sodišču sporoči mnenje, sicer se šteje, da je agencija ocenila, da njena pomoč ni primerna.
(4) Sodišče lahko za mnenje glede določitve višine škode zaprosi tudi organ, pristojen za varstvo konkurenco druge države članice.
(5) Agencija na zaprosilo sodišča druge države članice Evropske unije sporoči mnenje glede določitve višine škode, če oceni, da je njena pomoč primerna.
(razlika v ceni v dobavni verigi)
(1) Razlika med dejansko plačano ceno in ceno, ki bi veljala, če ne bi bilo kršitve konkurenčnega prava (v nadaljnjem besedilu: razlika v ceni), pomeni navadno škodo, pri čemer višina odškodnine za navadno škodo na kateri koli stopnji dobavne verige ne sme presegati višine razlike v ceni, ki je bila prenesena na to stopnjo dobavne verige. Pri izračunu višine navadne škode se ne upošteva zmanjšanje škode, ki jo oškodovanec doseže z ukrepi zmanjšanja stroškov.
(2) Ne glede na celoten ali delni prenos razlike v ceni na naslednjo stopnjo dobavne verige ima oškodovanec pravico do odškodnine za izgubljeni dobiček, ko mu celotni ali delni prenos razlike v ceni na naslednjo stopnjo dobavne verige povzroči manjšo prodajo oziroma manjše nakupe.
(3) Toženec lahko ugovarja, da je tožnik v celoti ali delno prenesel razliko v ceni na naslednjo stopnjo dobavne verige. Dokazno breme nosi toženec.
(4) Za dokazovanje utemeljenosti ugovora iz prejšnjega odstavka lahko toženec predlaga ali zahteva, da sodišče tožniku ali tretji osebi naloži razkritje dokazov ali podatkov.
(5) Ta in 130. člen tega zakona se smiselno uporabljata tudi, kadar je kršitev konkurenčnega prava povezana z neposredno ali posredno dobavo kršitelju.
(odškodninske tožbe posrednih kupcev)
(1) Če sta temelj ali višina odškodninskega zahtevka odvisna od tega, v kakšni višini je bila razlika v ceni prenesena naprej na tožnika, ki je posredni kupec, je tožnik dolžan dokazati obstoj in obseg prenosa razlike v ceni nanj. Tožnik lahko z obrazloženim predlogom predlaga ali zahteva, da sodišče tožencu ali tretji osebi naloži razkritje dokazov ali podatkov.
(2) V primeru iz prejšnjega odstavka se domneva, da je razlika v ceni prenesena na tožnika, ki je posredni kupec, če ta dokaže, da:
– je toženec kršil konkurenčno pravo,
– je bila razlika v ceni, ki je bila prenesena na neposrednega kupca toženca, posledica kršitve konkurenčnega prava, in
– je kupil blago ali storitev, ki je predmet kršitve konkurenčnega prava, ali izhaja iz blaga ali storitve, ki je predmet kršitve, ali pa vsebuje takšno blago ali storitve.
(3) Prejšnji odstavek se ne uporablja, če toženec dokaže, da razlika v ceni ni bila v celoti ali delno prenesena na tožnika.
(4) Sodišče pri oceni, ali je tožencu uspelo dokazati, da je tožnik v celoti ali delno prenesel razliko v ceni in da je bila razlika v ceni prenesena nanj, upošteva tudi:
– odškodninske tožbe v zvezi z isto kršitvijo konkurenčnega prava, ki so jih vložili tožniki z drugih stopenj dobavne verige,
– pravnomočne sodbe, izdane na podlagi tožb iz prejšnje alineje,
– relevantne javno dostopne informacije, ki izhajajo iz primerov javnopravnega izvajanja konkurenčnega prava in se nanašajo na odškodninski zahtevek.
(5) Če se ugotovi, da je bila razlika v ceni v celoti ali delno prenesena na naslednjo stopnjo dobavne verige, višine prenesene razlike v ceni pa ni mogoče ugotoviti ali bi se lahko ugotovila le z nesorazmernimi težavami, sodišče po prostem preudarku oceni, kateri del razlike v ceni se je prenesel naprej.
(prekinitev postopka zaradi sporazumnega reševanja sporov)
Sodišče na predlog strank, ki soglašajo, da se opravi poskus sporazumne rešitve spora glede odškodninskega zahtevka, kadar koli prekine pravdni postopek za čas trajanja sporazumnega reševanja spora, vendar največ za dve leti.
(učinek sklenjene poravnave na druge odškodninske tožbe)
(1) Oškodovanec, ki je sklenil poravnavo z enim ali več solidarnimi dolžniki, ima pravico od solidarnih dolžnikov, ki niso sklenili poravnave, terjati le višino odškodnine, ki je zmanjšana za delež vsakega solidarnega dolžnika, s katerim je oškodovanec sklenil poravnavo.
(2) Preostali znesek odškodnine oškodovanca, ki je sklenil poravnavo, se lahko izterja le od solidarnih dolžnikov, ki niso sklenili poravnave. Solidarni dolžniki, ki niso sklenili poravnave, ne morejo od solidarnega dolžnika, ki je sklenil poravnavo, terjati, da prispeva k plačilu preostalega zneska odškodnine.
(3) Ne glede na prejšnji odstavek lahko oškodovanec izterja preostali znesek odškodnine od solidarnega dolžnika, ki je sklenil poravnavo, če solidarni dolžniki, ki niso sklenili poravnave, ne morejo plačati preostalega zneska odškodnine, razen če se solidarni dolžnik in oškodovanec v poravnavi dogovorita drugače.
(4) Oškodovanci, ki niso sklenili poravnave, lahko zahtevajo povrnitev škode od vseh solidarnih dolžnikov, upoštevajoč posebna pravila glede solidarne odgovornosti.
(5) Sodišče pri določitvi višine regresnega zahtevka, ki ga lahko solidarni dolžnik zahteva od drugega solidarnega dolžnika, v skladu z njegovim deležem odgovornosti za škodo, povzročeno s kršitvijo konkurenčnega prava, upošteva tudi odškodnino, ki jo je ta solidarni dolžnik plačal na podlagi predhodno sklenjene poravnave z drugimi oškodovanci.
IX. DEL SODELOVANJE MED SODIŠČI IN ORGANI ZA VARSTVO KONKURENCE
(sodelovanje med sodišči, Evropsko komisijo in agencijo)
(1) O vsakem postopku pred sodišči, ki je povezan z uporabo 5. ali 8. člena tega zakona ali 101. ali 102. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije, sodišče obvesti agencijo.
(2) Sodišče pošlje agenciji kopijo odločbe o uporabi 5. ali 8. člena tega zakona ali 101. ali 102. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije hkrati z vročitvijo strankam.
(3) Sodišče lahko zaprosi agencijo za pisno mnenje glede uporabe 5. ali 8. člena tega zakona. Agencija lahko z dovoljenjem sodišča poda svoje mnenje tudi ustno na obravnavi.
(4) Kadar v skladu s tretjim odstavkom 15. člena Uredbe 1/2003/ES Evropska komisija poda pisno mnenje zaradi zagotavljanja skladne uporabe 101. ali 102. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije, sodišče pošlje kopijo pisnega mnenja agenciji in strankam postopka.
(5) Kadar v skladu s tretjim odstavkom 15. člena Uredbe 1/2003/ES agencija poda pisno mnenje do vprašanj uporabe 101. ali 102. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije ali v skladu s tretjim odstavkom tega člena pisno mnenje glede uporabe 5. ali 8. člena tega zakona, sodišče pošlje kopijo pisnega mnenja strankam postopka. Če agencija poda pisno mnenje do vprašanj uporabe 101. ali 102. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije, pošlje kopijo pisnega mnenja tudi Evropski komisiji.
(6) Če sodišče v skladu s prvim odstavkom 15. člena Uredbe 1/2003/ES za mnenje zaprosi Evropsko komisijo, o tem obvesti stranke ter po prejemu mnenja Evropske komisije pošlje kopijo mnenja agenciji in strankam postopka.
(7) Agencija ali Evropska komisija lahko pisno mnenje iz četrtega, petega in šestega odstavka tega člena ter iz tretjega odstavka 120. člena tega zakona poda kadar koli do izdaje odločbe.
X. DEL NELOJALNA KONKURENCA
(pojem nelojalne konkurence)
(1) Prepovedana so dejanja nelojalne konkurence.
(2) Nelojalna konkurenca je dejanje podjetja pri nastopanju na trgu, ki je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in s katerim se povzroči ali se utegne povzročiti škoda drugim podjetjem.
(3) Kot dejanje nelojalne konkurence po prejšnjem odstavku se štejejo zlasti:
– dajanje podatkov o drugem podjetju, če ti škodijo ali utegnejo škoditi ugledu in poslovanju drugega podjetja,
– prodaja blaga z označbami ali podatki, ki ustvarjajo ali utegnejo ustvariti zmedo glede izvora, načina proizvodnje, količine, kakovosti ali drugih lastnosti blaga,
– dejanja, usmerjena v prekinitev poslovnega razmerja med drugimi podjetji, ali v preprečevanje, ali oteževanje takih razmerij,
– neupravičeno neizpolnjevanje ali razdiranje pogodb s kakšnim podjetjem, da bi se sklenila enaka ali podobna pogodba z drugim podjetjem,
– neupravičena uporaba imena, firme, znamke ali druge oznake drugega podjetja, ne glede na to, ali je to dalo soglasje, če se s tem ustvari ali se utegne ustvariti zmeda na trgu,
– dajanje ali obljubljanje daril, premoženjske ali drugačne koristi drugemu podjetju, njegovemu delavcu ali osebi, ki dela za drugo podjetje, da bi se darovalcu omogočila ugodnost v škodo kakšnega podjetja,
– nepooblaščena uporaba storitev trgovskega potnika, trgovskega predstavnika ali zastopnika drugega podjetja,
– protipravno pridobivanje poslovne skrivnosti drugega podjetja ali neupravičeno izkoriščanje poslovne skrivnosti drugega podjetja.
(pravice prizadetega udeleženca)
(1) Če je z dejanji, ki so po prejšnjem členu nedopustna, komu storjena škoda, sme ta zahtevati odškodnino po pravilih obligacijskega prava.
(2) Prizadeti udeleženec v prometu blaga ali storitev na trgu lahko s tožbo v pravdnem postopku zahteva prepoved nadaljnjih dejanj nelojalne konkurence, uničenje predmetov, s katerimi je bilo storjeno dejanje nelojalne konkurence, in vzpostavitev prejšnjega stanja, če je to mogoče.
(3) Če je bilo dejanje nelojalne konkurence storjeno s sredstvi javnega obveščanja ali na podoben način (npr. z letaki, napisi na javnih krajih) ali je prizadelo veliko udeležencev, lahko prizadeti udeleženec zahteva tudi objavo sodbe v sredstvih javnega obveščanja.
XI. DEL PREKRŠKI ODGOVORNIH OSEB
(1) Z globo od 5.000 do 10.000 eurov se za prekršek kaznuje odgovorno osebo pravne osebe, samostojnega podjetnika posameznika, ki ni hkrati samostojni podjetnik posameznik ter posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost, če odgovorna oseba ni hkrati posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, če:
– ravna v nasprotju s 5. členom tega zakona ali 101. členom Pogodbe o delovanju Evropske unije,
– v nasprotju z 8. členom tega zakona ali 102. členom Pogodbe o delovanju Evropske unije zlorabi prevladujoč položaj,
– ravna v nasprotju z izvršljivo odločbo, ki jo je agencija izdala na podlagi 61., 62. ali 63. člena tega zakona,
– agenciji ne priglasi koncentracije, ki je podrejena določbam tega zakona, ali je ne priglasi v roku iz 67. člena tega zakona,
– v nasprotju z 68. členom tega zakona izvršuje pravice ali obveznosti, ki izhajajo iz koncentracije,
– ne izpolni korektivnih ukrepov ali obveznosti, določenih v odločbi o skladnosti koncentracije s pravili konkurence iz 70. ali 74. člena tega zakona,
– ravna v nasprotju z odločbo o neskladnosti koncentracije s pravili konkurence iz 74. člena tega zakona,
– ravna v nasprotju z izvršljivo odločbo, ki jo je agencija izdala na podlagi 77. člena tega zakona.
(2) Z globo od 3.000 do 5.000 eurov se za prekršek iz četrte, pete, šeste, sedme in osme alineje prejšnjega odstavka kaznuje fizično osebo, ki že obvladuje najmanj eno podjetje.
(3) Če je narava storjenega prekrška iz prvega in drugega odstavka tega člena posebno huda zaradi višine povzročene škode ali protipravno pridobljene premoženjske koristi ali zaradi storilčevega naklepa ali njegovega namena koristoljubnosti, se odgovorno osebo pravne osebe, odgovorno osebo samostojnega podjetnika posameznika ali odgovorno osebo posameznika, ki samostojno opravlja poklicno dejavnost, kaznuje z globo od 15.000 do 30.000 eurov, fizično osebo, ki nadzoruje najmanj eno podjetje, pa z globo od 10.000 do 15.000 eurov.
Postopek o prekršku iz prejšnjega člena ni dopusten, če preteče pet let od dneva, ko je bil prekršek storjen, vendar postopek o prekršku v nobenem primeru ni več mogoč, ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje postopka o prekršku.
(odpustitev in znižanje globe)
(1) Pri določanju višine globe iz 136. člena tega zakona se smiselno uporablja tudi 92. člen tega zakona.
(2) Trenutnim in nekdanjim odgovornim osebam pravne osebe, samostojnega podjetnika posameznika ter posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost, ki so vložili prijavo za odpustitev administrativne sankcije, agencija ne izreče globe, če:
– je izpolnjena določba iz prve in druge alineje prvega odstavka 93. člena tega zakona,
– ta odgovorna oseba aktivno sodeluje z agencijo in
– je bila prijava podjetja za odpustitev administrativne sankcije vložena, še preden je agencija ali organ, pristojen za varstvo konkurence druge države članice, odgovorno osebo obvestil o postopku zaradi kršitev konkurenčnega prava.
Agencija lahko v hitrem postopku izreče globo za prekršek v kateri koli višini v razponu, kot je določena v tem zakonu.
V postopku o prekršku in s tem povezanim postopkom sodnega varstva se smiselno uporabljajo 41. do 43. člen tega zakona.
XII. DEL PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
(uporaba zakona za kršitve in dokončanje postopkov, začetih pred uporabo tega zakona)
(1) Določbe o administrativnem sankcioniranju podjetij iz tega zakona se uporabljajo za kršitve, ki štejejo za administrativne prestopke iz prvega odstavka 85. člena oziroma drugega odstavka 85. člena tega zakona in so storjene po začetku uporabe tega zakona.
(2) Upravni in prekrškovni postopki, ki do začetka uporabe tega zakona še niso bili pravnomočno končani, se končajo v skladu z dosedanjimi predpisi.
(3) Ne glede na prvi in drugi odstavek tega člena se določbe o administrativnem sankcioniranju podjetij iz tega zakona lahko uporabljajo za kršitve, ki so bile storjene pred začetkom uporabe tega zakona, če je obravnava za storilca milejša kot obravnava v skladu z Zakonom o preprečevanju omejevanja konkurence (Uradni list RS, št. 36/08, 40/09, 26/11, 87/11, 57/12, 39/13 – odl. US, 63/13 – ZS-K, 33/14, 76/15 in 23/17).
(dokončanje postopkov v odškodninskem postopku zaradi kršitev konkurenčnega prava)
(1) Določbe 117., 119., 120., 121., 122., 123. člena ter četrti odstavek 128. člena tega zakona se uporabljajo v odškodninskem postopku zaradi kršitev konkurenčnega prava, ki se je začel po 26. decembru 2014 in na prvi stopnji še ni bila izdana odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal.
(2) Določbe 117., 119., 120., 121., 122., 123. člena ter četrti odstavek 128. člena tega zakona se uporabljajo v odškodninskem postopku zaradi kršitev konkurenčnega prava, če je bila tožba vložena po 26. decembru 2014 in je bila odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, razveljavljena.
(3) Določbe 117., 119., 120., 121., 122., 123. člena ter četrti odstavek 128. člena tega zakona se ne uporabljajo v odškodninskem postopku zaradi kršitev konkurenčnega prava, če je bila tožba vložena pred 26. decembrom 2014 in je bila odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, razveljavljena po 26. decembru 2014.
(4) Če je bila pred 26. decembrom 2014 v odškodninskem postopku zaradi kršitev konkurenčnega prava na prvi stopnji izdana odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, se 117., 119., 120., 121., 122., 123. člen ter četrti odstavek 128. člena tega zakona ne uporabljajo in se postopek nadaljuje po dosedanjih predpisih.
(spremembi Zakona o kmetijstvu)
(1) V Zakonu o kmetijstvu (Uradni list RS, št. 45/08, 57/12, 90/12 – ZdZPVHVVR, 26/14, 32/15, 27/17, 22/18, 86/21 – odl. US, 123/21 in 44/22) se v 172. členu sedmi odstavek spremeni tako, da se glasi:
»(7) Javna agencija Republike Slovenije za varstvo konkurence je pristojna za nadzor nad izvajanjem in za administrativno sankcioniranje kršitev 61.f in 61.g člena tega zakona, odloča pa tudi kot prekrškovni organ o prekrških odgovornih oseb zaradi kršitve 61.f člena tega zakona. Postopek nadzora in administrativnega sankcioniranja iz 61.f in 61.g člena tega zakona ter prekrškovni postopek se vodita na podlagi uporabe zakona, ki ureja preprečevanje omejevanja konkurence. Ministrstvo in Javna agencija Republike Slovenije za varstvo konkurence skleneta pogodbo o financiranju nadzora nad izvajanjem 61.f in 61.g člena tega zakona. V pogodbi se natančneje določijo medsebojne pravice, obveznosti, roki in način plačila.«.
(2) 177.a člen se spremeni tako, da se glasi:
(1) Za administrativne prestopke Javna agencija Republike Slovenije za varstvo konkurence kupcu izreče administrativno sankcijo v enkratnem denarnem znesku v višini največ 0,25 odstotka letnega prometa kupca, ustvarjenega v predhodnem poslovnem letu, če ta naklepno ali iz malomarnosti:
– ravna v nasprotju z 61.f ali 61.g členom tega zakona,
– ravna v nasprotju z obveznostjo, določeno v izvršljivi odločbi, izdani na podlagi 61.f ali 61.g člena tega zakona.
(2) Če ta zakon ne določa drugače, se pri administrativnem sankcioniranju uporabljajo določbe zakona, ki ureja preprečevanje omejevanja konkurence.
(3) Administrativne sankcije iz prvega odstavka tega člena ni dopustno izreči, če je poteklo več kot tri leta od izvršitve administrativnega prestopka, in zastaranje ni bilo pretrgano ali prekinjeno v skladu z zakonom, ki ureja preprečevanje omejevanja konkurence.
(4) Z globo od 5.000 do 10.000 eurov se za prekršek kaznuje odgovorno osebo pravne osebe, odgovorno osebo samostojnega podjetnika posameznika oziroma posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost, če:
– ravna v nasprotju z 61.f ali 61.g členom tega zakona,
– ravna v nasprotju z obveznostjo, določeno v izvršljivi odločbi, izdani na podlagi 61.f ali 61.g člena tega zakona.«.
(uporaba zakona za kršitve in dokončanje postopkov po Zakonu o kmetijstvu, začetih pred uporabo tega zakona)
(1) Spremenjena sedmi odstavek 172. člena in 177.a člen Zakona o kmetijstvu ter določbe o administrativnem sankcioniranju podjetij tega zakona se uporabljajo za administrativne prestopke, storjene po začetku uporabe tega zakona.
(2) Upravni in prekrškovni postopki iz sedmega odstavka 172. člena in 177.a člena Zakona o kmetijstvu (Uradni list RS, št. 45/08, 57/12, 90/12 – ZdZPVHVVR, 26/14, 32/15, 27/17, 22/18, 86/21 – odl. US, 123/21 in 44/22), ki do začetka uporabe tega zakona še niso bili pravnomočno končani, se končajo v skladu z dosedanjimi predpisi.
(3) Ne glede na prvi in drugi odstavek tega člena se določbe o administrativnem sankcioniranju iz spremenjenega sedmega odstavka 172. člena in 177. a člena Zakona o kmetijstvu lahko uporabljajo za kršitve, ki so bile storjene pred začetkom uporabe tega zakona, če je obravnava za storilca milejša kot obravnava v skladu z Zakonom o kmetijstvu (Uradni list RS, št. 45/08, 57/12, 90/12 – ZdZPVHVVR, 26/14, 32/15, 27/17, 22/18, 86/21 – odl. US, 123/21 in 44/22) in Zakonom o preprečevanju omejevanja konkurence (Uradni list RS, št. 36/08, 40/09, 26/11, 87/11, 57/12, 39/13 – odl. US, 63/13 – ZS-K, 33/14, 76/15 in 23/17).
(izdaja podzakonskih predpisov)
(1) Vlada izda podzakonska predpisa iz šestega odstavka 67. člena in šestega odstavka 93. člena tega zakona v treh mesecih po začetku veljavnosti tega zakona.
(2) Minister, pristojen za varstvo konkurence, izda pravilnik, ki določa obliko službene izkaznice in postopek za njeno izdajo iz tretjega odstavka 56. člena tega zakona, do začetka uporabe tega zakona.
(3) Agencija uskladi svoj poslovnik do začetka uporabe tega zakona.
(4) Agencija sprejme kodeks iz petega odstavka 13. člena tega zakona do začetka uporabe tega zakona.
(1) Z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence (Uradni list RS, št. 36/08, 40/09, 26/11, 87/11, 57/12, 39/13 – odl. US, 63/13 – ZS-K, 33/14, 76/15 in 23/17), uporablja pa se še do začetka uporabe tega zakona.
(2) Z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo veljati, uporabljajo pa se do uveljavitve ustreznih podzakonskih predpisov po tem zakonu naslednji podzakonski akti:
– Pravilnik o službeni izkaznici pooblaščene uradne osebe Javne agencije Republike Slovenije za varstvo konkurence (Uradni list RS, št. 101/13),
– Uredba o vsebini obrazca za priglasitev koncentracije podjetij (Uradni list RS, št. 36/09 in 3/14),
– Uredba o postopku odpustitve in znižanja globe storilcem, ki so udeleženi v kartelih (Uradni list RS, št. 112/09 in 2/14).
(začetek veljavnosti in uporabe)
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporabljati pa se začne tri mesece po njegovi uveljavitvi.
Št. 310-03/22-2/24
Ljubljana, dne 29. septembra 2022
EPA 36-IX
mag. Urška Klakočar Zupančič
