Številka:	Up-1306/19-16
Datum:	23. 2. 2023

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Radeta Stanića, Kamna Gorica, na seji 23. februarja 2023

Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 39962/2011 z dne 4. 4. 2019 se razveljavi in zadeva se vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

1. S pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani je bila pritožniku zaradi storitve treh kaznivih dejanj razžalitve po prvem odstavku 158. člena v zvezi z drugim odstavkom 168. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 54/15, 6/16 – popr., 38/16, 27/17, 23/20, 91/20, 95/21 in 186/21 – v nadaljevanju KZ-1) izrečena enotna denarna kazen 1.400,00 EUR. Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožnikovo zahtevo za varstvo zakonitosti.

2. Pritožnik med drugim navaja, da mu je bila kršena pravica do svobode izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave, ker je bil kaznovan zaradi izjav, »da obstaja utemeljen sum, da nimate pravniškega državnega izpita, ali pa ste ga pridobili v nasprotju z določili Zakona o pravniškem državnem izpitu«, in »da zlorabljate kazensko zakonodajo, kot zločinsko sredstvo za zatiranje slovenskega naroda, kar se da enačiti s fašistično teorijo o zatiranju ljudstva«. Opozarja, da je bil povod za navedene izjave, ki jih je zapisal v pismih oškodovancem, kazenski postopek, ki se je vodil proti njemu »brez vsake resne logike in pravne podlage«. Oškodovanci naj bi kot višji sodniki izdali sklep št. I Kr 17784/2010 z dne 15. 3. 2011, ki naj bi bil za pritožnika »skrajno škodljiv« in »nesramen«. Navedene izjave naj bi bile iztrgane iz konteksta. Izjave naj ne bi bile podane z zaničevalnim namenom, temveč naj bi šlo za kritiko domnevno spornega ravnanja oškodovancev.

3. Vrhovno sodišče je v izpodbijani sodbi na pritožnikove očitke odgovorilo:

»V dejanskem stanju obravnave zadeve ni mogoče najti nobenih okoliščin, ki bi kazale na to, da je pri obsojenčevem ravnanju sploh šlo za kakršnokoli kritiko oškodovancev. Šele v takšnem primeru bi namreč obsojenčevo ravnanje oziroma njegove besede, četudi žaljive, narekovale presojo z vidika varstva njegove pravice do izražanja. Obsojenčeve navedbe, ki jih je podal v pismu z dne 15. 4. 2011, pa ne samo, da presegajo vsakršno mejo spoštljive in dostojne komunikacije, v kateri bi šlo za (vsaj) žaljivo kritiko oškodovancev, ampak pri njegovih besedah sploh ni mogoče govoriti o kakršnikoli kritiki. Obsojenčevo izražanje namreč ni bilo usmerjeno v grajo (kritiko) dela oškodovancev, ampak je merilo izključno na njihovo osebno žalitev in diskreditacijo (ad personam). Takšno izražanje pa ne more uživati neomejenega varstva pravice do svobode izražanja. Omenjena pravica je namreč namenjena zaščiti svobodnega izmenjevanja mnenj, v obsojenčevem ravnanju pa ni mogoče prepoznati teženj po kakršnikoli izmenjavi mnenj, ampak zgolj namen sramotitve oškodovancev. Uveljavljana kršitev kazenskega zakona zato ni podana.«

4. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-1306/19 z dne 9. 5. 2022 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) je o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Vrhovno sodišče.

5. Ustava v prvem odstavku 39. člena zagotavlja pravico do svobode izražanja, po kateri lahko vsakdo zbira, sprejema in širi vesti ter mnenja. Svoboda izražanja je neposreden izraz posameznikove osebnosti v družbi in konstitutivni temelj svobodne demokratične družbe.¹ Če naj bo razprava res svobodna, mora biti pravica posameznika izražati svoja mnenja praviloma varovana ne glede na to, ali je izjava groba ali nevtralna, racionalna ali čustveno nabita, blaga ali napadalna, koristna ali škodljiva, pravilna ali napačna.² Zato niso varovana le širjenja mnenj, ki so sprejeta z naklonjenostjo, temveč tudi kritične in ostre izjave.³

6. Pravico do svobode izražanja zagotavlja tudi prvi odstavek 10. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Ta člen obsega svobodo mišljenja ter sprejemanja in sporočanja obvestil ter idej brez vmešavanja javne oblasti. Po ustaljenem stališču Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) so zaradi zahtev pluralizma, strpnosti in široke razgledanosti, brez katerih ni demokratične družbe, varovane tudi izjave, ki žalijo, šokirajo in vznemirjajo.⁴ Varovana je tudi možnost uporabe določene stopnje pretiravanja ali provokacije.⁵

7. Četudi prvi odstavek 39. člena Ustave ne opredeljuje razlogov za omejitev svobode izražanja, se človekove pravice in temeljne svoboščine, ki nimajo absolutnega statusa, medsebojno omejujejo po tretjem odstavku 15. člena Ustave.⁶ Konkretno opredeljene omejitvene razloge pa navaja drugi odstavek 10. člena EKČP,⁷ ki je glede na peti odstavek 15. člena in 8. člen Ustave zavezujoč. Zato morajo sodišča pri utemeljevanju omejitve pravice do svobode izražanja upoštevati tudi razloge iz drugega odstavka 10. člena EKČP in z njim povezano prakso ESČP.⁸

8. Eden izmed najpogostejših razlogov za omejevanje pravice do svobode izražanja nastopi v položaju kolizije s pravicama do osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave in varstva osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave,⁹ ki po ustaljeni ustavnosodni presoji predstavljata temelj pravice do varstva časti in dobrega imena oziroma ugleda.¹⁰ Pravica do osebnega dostojanstva posamezniku zagotavlja priznanje njegove vrednosti, ki mu gre kot človeku in iz katere izvira njegova sposobnost samostojnega odločanja. Iz te človekove pravice izvira tudi jamstvo osebnostnih pravic.¹¹ Pravica do varstva časti in dobrega imena je varovana tudi v okviru pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja po prvem odstavku 8. člena EKČP.¹² Kljub njeni obrambni vsebini in nesporni pomembnosti pa je tudi ta pravica omejena s pravicami in svoboščinami drugih.¹³ Absolutnemu varstvu se približujejo (zgolj) primeri, ko je prizadeto jedro osebnosti, to je človekovo dostojanstvo.¹⁴

9. V obravnavanem primeru gre za položaj kolizije med pritožnikovo pravico do svobode izražanja na eni strani ter pravico oškodovanih sodnikov do varstva časti in dobrega imena na drugi. Ker nobena od njiju ni absolutna in brezmejna, mora sodišče v skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo ugotoviti, kakšno naj bo glede na konkretne okoliščine obravnavanega primera njuno sobivanje¹⁵ oziroma kakšna naj bo vsebinska omejitev obeh pravic in ne samo ene od njiju, pri čemer izvrševanje ene pravice ne sme prekomerno posegati v drugo pravico.¹⁶ Takšno tehtanje je dolžno uporabiti tudi sodišče v kazenski zadevi, saj obsodba za kaznivo dejanje razžalitve nujno pomeni tudi presojo sodišča glede kolizije navedenih človekovih pravic pri subsumpciji konkretnega dejanskega stanu pod zakonski dejanski stan.¹⁷

10. ESČP posege v svobodo izražanja presoja celovito glede na vse okoliščine konkretnega primera¹⁸ in oceni, ali gre za pravno predpisan poseg, ki zasleduje katerega izmed legitimnih ciljev iz drugega odstavka 10. člena EKČP¹⁹ in ki je nujen v demokratični družbi.²⁰ Razlogi nacionalnih sodišč za utemeljitev posega morajo biti upoštevni in zadostni.²¹ Pri tehtanju med pravico do svobode izražanja ter pravico do varstva časti in dobrega imena ESČP upošteva vrsto meril, kot so vsebina, oblika in posledice izjav; njihov prispevek k razpravi v javnem interesu; predhodno ravnanje ter položaj oškodovane osebe; pa tudi razlikovanje med izjavami o dejstvih, ki so lahko podvržene dokazovanju resničnosti, in vrednostnimi sodbami, ki jih pa po naravi ni mogoče dokazati. V okviru merila »nujnosti v demokratični družbi« ESČP presoja tudi sorazmernost izrečene kazni.²² Navedena merila izhajajo tudi iz ustaljene presoje Ustavnega sodišča.²³

11. Po ustaljenem stališču ESČP veljajo za predstavnike oblasti širše meje sprejemljive kritike kot za druge osebe. Pri tem pa imajo poseben položaj predstavniki sodne oblasti, ki jih je treba varovati pred žaljivimi in zlonamernimi napadi, ki utegnejo vplivati nanje pri izvrševanju njihovih dolžnosti in pristojnosti ter zmanjšujejo zaupanje javnosti vanje ter v institucijo, ki ji pripadajo.²⁴ ESČP je tako večkrat poudarilo posebno vlogo sodstva v družbi, ki mora kot garant pravičnosti, ki je temeljna vrednota v pravni državi, uživati zaupanje javnosti, če želi uspešno opravljati svoje naloge. To zaupanje je treba zaščititi pred neutemeljenimi destruktivnimi napadi, zlasti ob upoštevanju dejstva, da za kritizirane sodnike, ki izvajajo izključno sodno funkcijo, velja dolžnost varstva zaupnih podatkov v zadevah, v katerih sodijo, ki jim preprečuje, da bi odgovorili na kritike na svoj račun.²⁵ Prav okoliščina, da svojih ravnanj ne morejo pojasnjevati drugače kot v okviru sodnih odločb, je pomemben razlikovalni element med sodniki in drugimi predstavniki oblasti, kar je treba upoštevati v okviru celovite presoje posega v svobodo izražanja.

12. V praksi ESČP se opisana celovita presoja ne opravi v primerih zlorabe pravice do svobode izražanja na podlagi 17. člena EKČP (t. i. guillotine provision). Gre za izražanje, ki ni v skladu s konvencijskimi vrednotami in ki je kot tako izključeno iz polja varstva pravice do svobode izražanja. Nanaša se na primere, kot so opravičevanje oziroma poveličevanje terorizma in vojnih zločinov, spodbujanje nasilja in sovraštva, grožnje ozemeljski celovitosti in ustavnemu redu, promocija totalitarnih ideologij in zločinov proti človeštvu.²⁶ Podobno tudi Ustava v 63. členu določa protiustavnost vsakršnega 1) spodbujanja k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti, 2) razpihovanja narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti ter 3) spodbujanja k nasilju in vojni. Prepoved sovražnega govora iz 63. člena Ustave je eno izmed sredstev za varovanje temeljnih vrednot in postulatov ustavne demokracije, kot so človekovo dostojanstvo, svoboda, enakost, solidarnost in pravičnost. Člen 63 Ustave prepoveduje le najbolj ekstremne oblike izražanja, pri ugotavljanju protiustavnosti pa je treba paziti, da se čezmerno ne poseže v temeljne vrednote javne in zasebne razprave v svobodni in demokratični družbi.²⁷ Tudi ESČP uporablja 17. člen EKČP ozko in le v izjemnih primerih, ko je jasno, da izjave skušajo preusmeriti pravico do svobode izražanja od njenega temeljnega namena k namenom v nasprotju s konvencijskimi vrednotami. Tovrstne pritožbe so po vsebini nedopustne (incompatible ratione materiae).²⁸ Pritožbe v zvezi z izjavami, ki pa so vsebinsko podobne tistim, ki pomenijo zlorabo pravice do svobode izražanja, vendar pa manj intenzivno nasprotujejo konvencijskim vrednotam, ESČP ugotovi za nesprejemljive iz razloga očitne neutemeljenosti (manifestly ill-founded). Takšen zaključek pa sledi predhodni ugotovitvi, da sta bila poseg in stopnja njegove intenzivnosti nujna v demokratični družbi z vidika legitimnih ciljev, navedenih v drugem odstavku 10. člena EKČP.²⁹

13. Navedbe Vrhovnega sodišča, citirane v 3. točki obrazložitve te odločbe, je mogoče razumeti tako, kot da so pritožnikove navedbe v pismih sodnikom v celoti izključene iz področja varstva pravice do svobode izražanja.³⁰ Po drugi strani pa Vrhovno sodišče poudari, da pritožnikovo izražanje, ki naj bi merilo izključno na osebno žalitev in diskreditacijo, ne more uživati »neomejenega« varstva pravice do svobode izražanja. To bi lahko narekovalo sklep, da je Vrhovno sodišče določeno presojo opravilo. Iz obrazložitve pa ni razvidno, da bi Vrhovno sodišče opravilo celovito presojo posega v svobodo izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave, kot jo veleva ustaljena ustavnosodna presoja.³¹ Z opustitvijo celovite presoje pa je bila pritožniku kršena pravica iz prvega odstavka 39. člena Ustave.

14. Glede na ugotovljeno kršitev prvega odstavka 39. člena Ustave je Ustavno sodišče sodbo Vrhovnega sodišča razveljavilo ter mu vrnilo zadevo v ponovno odločanje. Pri novem odločanju bo moralo sodišče upoštevati, da v konkretnem primeru ni šlo za položaj iz 17. člena EKČP, zaradi česar je treba, ne glede na ugotovitev, da sporne izjave ne pomenijo kritike, opraviti celovito presojo posega v svobodo izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave, vključno s sorazmernostjo izrečene kazni.

15. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnice in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Neža Kogovšek Šalamon, dr. Špelca Mežnar, dr. Rok Svetlič in dr. Katja Šugman Stubbs. Sodnik Marko Šorli je bil pri odločanju v tej zadevi izločen. Ustavno sodišče je odločbo sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Accetto, ki je dal odklonilno ločeno mnenje. Sodnica Šugman Stubbs in sodnik Čeferin sta dala pritrdilni ločeni mnenji.

¹ Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-226/95 z dne 8. 7. 1999 (Uradni list RS, št. 60/99, in OdlUS VIII, 174), 11. točka obrazložitve.

² Prav tam.

³ Odločba Ustavnega sodišča št. Up-300/16 z dne 17. 6. 2021 (OdlUS XXVI, 47), 12. točka obrazložitve.

⁴ Glej sodbo ESČP v zadevi Handyside proti Združenemu kraljestvu z dne 7. 12. 1976, 49. točka obrazložitve.

⁵ Prim. sodbe ESČP v zadevah Uj proti Madžarski z dne 19. 7. 2011, Mamère proti Franciji z dne 7. 11. 2006 ter Prager in Oberschlick proti Avstriji z dne 26. 4. 1995.

⁶ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-417/16 z dne 18. 3. 2021 (Uradni list RS, št. 65/21, in OdlUS XXVI, 41), 17. točka obrazložitve.

⁷ Drugi odstavek 10. člena EKČP določa: »Izvrševanje teh svoboščin vključuje tudi dolžnosti in odgovornosti in je zato lahko podvrženo obličnostnim pogojem, omejitvam ali kaznim, ki jih določa zakon in ki so nujne v demokratični družbi zaradi varnosti države, njene ozemeljske celovitosti, zaradi javne varnosti, preprečevanja neredov ali zločinov, za zavarovanje zdravja ali morale, za zavarovanje ugleda ali pravic drugih ljudi, za preprečitev razkritja zaupnih informacij ali za varovanje avtoritete in nepristranskosti sodstva.«

⁸ Odločba Ustavnega sodišča št. Up-1128/12 z dne 14. 5. 2015 (Uradni list RS, št. 37/15, in OdlUS XXI, 14), 10. točka obrazložitve.

⁹ Odločba Ustavnega sodišča št. Up-300/16, 13. točka obrazložitve.

¹⁰ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-515/14 z dne 12. 10. 2017 (OdlUS XXII, 29), 10. in 15. točka obrazložitve.

¹¹ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-226/95, 10. točka obrazložitve.

¹² Prim. sodbi ESČP v zadevah Axel Springer AG proti Nemčiji z dne 7. 2. 2012, 83. točka obrazložitve, in Pfeifer proti Avstriji z dne 15. 11. 2007, 35. točka obrazložitve.

¹³ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-515/14, 15. točka obrazložitve.

¹⁴ P. Farmany v: M. Avbelj (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, I. del, Nova univerza, Evropska pravna fakulteta, Nova Gorica 2019, str. 343.

¹⁵ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-530/14 z dne 2. 3. 2017 (Uradni list RS, št. 17/17, in OdlUS XXII, 18), 13. točka obrazložitve.

¹⁶ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-422/02 z dne 10. 3. 2005 (Uradni list RS, št. 29/05, in OdlUS XIV, 36), 9. točka obrazložitve.

¹⁷ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-381/14 z dne 15. 2. 2018 (OdlUS XXIII, 20), 25. točka obrazložitve.

¹⁸ Prim. sodbi ESČP v zadevi Nikula proti Finski z dne 21. 3. 2002, 44. točka obrazložitve, in Skałka proti Poljski z dne 27. 5. 2003, 35. točka obrazložitve.

¹⁹ Glej sodbo Perinçek proti Švici z dne 15. 10. 2015, 146. do 154. točka obrazložitve.

²⁰ Sodbe ESČP v zadevah Stoll proti Švici z dne 10. 12. 2007, 101. točka obrazložitve, Morice proti Franciji z dne 23. 4. 2015, 124. točka obrazložitve, in Pentikäinen proti Finski z dne 20. 10. 2015, 87. točka obrazložitve.

²¹ Prim. sodbi ESČP v zadevah Scharsach in News Verlagsgesellschaft mbH proti Avstriji z dne 13. 11. 2003, 46. točka obrazložitve, ter Uj proti Madžarski, 24. in 25. točka obrazložitve.

²² Sodba ESČP v zadevi Lindon, Otchakovsky-Laurens in July proti Franciji z dne 22. 10. 2007, 59. točka obrazložitve.

²³ Glej odločbe Ustavnega sodišča št. Up-1128/12, 8.–12. točka obrazložitve, št. Up- 417/16 z dne 18. 3. 2021 (Uradni list RS, št. 65/21, in OdlUS XXVI, 41), 15.–20. točka obrazložitve, ter št. Up-300/16, 12.–15. točka obrazložitve.

²⁴ Odločba Ustavnega sodišča št. Up-1128/12, 13. točka obrazložitve, in tam povzeta praksa ESČP.

²⁵ Sodbe ESČP v zadevah Mustafa Erdoğan in drugi proti Turčiji z dne 27. 5. 2014, 42. točka obrazložitve, Tavares de Almeida Fernandes in Almeida Fernandes proti Portugalski z dne 17. 1. 2017, 63. točka obrazložitve, ter Prager in Oberschlick proti Avstriji, 34. točka obrazložitve.

²⁶ Glej odločitve ESČP v zadevah Witzsch proti Nemčiji z dne 13. 12. 2005, Hizb ut-Tahrir in drugi proti Nemčiji z dne 12. 6. 2012 ter ROJ TV A/S proti Danski z dne 17. 4. 2018 in sodbo ESČP v zadevi Romanov proti Ukrajini z dne 16. 7. 2020.

²⁷ J. Letnar Černič v: M. Avbelj, Komentar Ustave Republike Slovenije, Nova univerza, Evropska pravna fakulteta, Nova Gorica 2019, str. 530.

²⁸ Prim. odločitve ESČP v zadevah Garaudy proti Franciji z dne 24. 6. 2003, Norwood proti Združenemu kraljestvu z dne 16. 11. 2004, Pavel Ivanov proti Rusiji z dne 20. 2. 2007, M’Bala M’Bala proti Franciji z dne 20. 10. 2015 in Belkacem proti Belgiji z dne 27. 6. 2017.

²⁹ Prim. sodbo ESČP v zadevi Lindon, Otchakovsky-Laurens in July proti Franciji, ter odločitve ESČP v zadevah Schimanek proti Avstriji z dne 1. 2. 2000, Katamadze proti Gruziji z dne 14. 2. 2006, Palusinski proti Poljski z dne 3. 10. 2006, Williamson proti Nemčiji z dne 8. 1. 2019, Šimunić proti Hrvaški z dne 22. 1. 2019 in Lilliendahl proti Islandiji z dne 12. 5. 2020.

³⁰ To velja predvsem za stavek: »Šele v takšnem primeru bi namreč obsojenčevo ravnanje oziroma njegove besede, četudi žaljive, narekovale presojo z vidika varstva njegove pravice do izražanja.«

³¹ Glej na primer odločbe Ustavnega sodišča št. Up-417/16, št. Up-614/15 z dne 21. 5. 2018 (Uradni list RS, št. 44/18, in OdlUS XXIII, 23), št. Up-1005/15 z dne 31. 5. 2018 (Uradni list RS, št. 48/18, in OdlUS XXIII, 24), št. Up-530/14, št. Up-584/12 z dne 22. 5. 2014 (Uradni list RS, št. 42/14, in OdlUS XX, 34), št. Up-570/09 z dne 2. 2. 2012 (Uradni list RS, št. 18/12, in OdlUS XIX, 40) in št. Up-406/05 z dne 12. 4. 2007 (Uradni list RS, št. 35/07, in OdlUS XVI, 51).