Na podlagi 8. točke prvega odstavka 157. člena in 2. točke prvega odstavka 501. člena Zakona o zavarovalništvu (Uradni list RS, št. 93/15, 9/19 in 102/20) Agencija za zavarovalni nadzor izdaja
o podrobnejših navodilih za vrednotenje zavarovalno-tehničnih rezervacij
(1) Ta sklep predpisuje podrobnejša navodila za vrednotenje zavarovalno-tehničnih rezervacij za izračun kapitalskih zahtev, katerih izračun ureja Delegirana uredba Komisije (EU) 2015/35 z dne 10. oktobra 2014 o dopolnitvi Direktive 2009/138/ES Evropskega parlamenta in Sveta o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti zavarovanja in pozavarovanja (Solventnost II, UL L št. 12, 17. januar 2015, v nadaljnjem besedilu: Delegirana uredba).
(2) Ta sklep predpisuje tudi način izračuna matematične rezerve iz pogodbe, ki jo v 973., 974. in 976. členu določa Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo, 64/16 – odl. US in 20/18 – OROZ631; v nadaljnjem besedilu: OZ) ter matematičnih rezervacij, ki so osnova za udeležbo pri dobičku v skladu s 7. točko prvega odstavka 521. člena Zakona o zavarovalništvu (Uradni list RS, št. 93/15, 9/19 in 102/20; v nadaljnjem besedilu: ZZavar-1).
(3) Ta sklep se v delu, ki se nanaša na način izračuna matematične rezerve iz pogodbe oziroma matematičnih rezervacij iz prejšnjega odstavka tega sklepa, ne uporablja za zavarovanja, za katera je določena posebna ureditev v drugih predpisih.
(4) Pojem zavarovalnica se v besedilu sklepa uporablja za zavarovalnice in pozavarovalnice iz prvega oziroma drugega odstavka 8. člena ZZavar-1.
(5) V tem sklepu se pojmi zavarovalno-tehnične rezervacije, najboljša ocena in dodatek za tveganje, nanašajo na izračun rezervacij za potrebe izračuna kapitalskih zahtev.
(6) Pojma matematična rezerva iz pogodbe in matematične rezervacije se uporabljata za ugotavljanje obveznosti po OZ oziroma pogodbenih upravičenj za pripis dobička bodisi na podlagi premijskih predpostavk bodisi na podlagi zavarovalno- tehničnega rezultata.
2. KAKOVOST PODATKOV
Zavarovalnice uporabljajo te smernice o vrednotenju zavarovalno-tehničnih rezervacij na način, sorazmeren z naravo, obsegom in zapletenostjo tveganj, ki so jim izpostavljene pri opravljanju svoje dejavnosti. To ne bi smelo voditi v bistveno odstopanje vrednosti zavarovalno-tehničnih rezervacij od trenutnega zneska, ki bi ga morale plačati zavarovalnice, če bi svoje zavarovalne in pozavarovalne obveznosti nemudoma prenesle na drugo zavarovalnico ali pozavarovalnico.
(1) Zavarovalnice zagotavljajo, da podatki, uporabljeni za izračun zavarovalno-tehničnih rezervacij, zajemajo dovolj dolgo obdobje, ki odraža realno stanje, ki se meri.
(2) Za izračun premijskih rezervacij za obveznosti premoženjskega zavarovanja zavarovalnice zagotavljajo, da je na voljo zadostno število dovolj podrobnih preteklih informacij o skupnih stroških škodnih zahtevkov in njihovih dejanskih trendih.
(3) Za izračun škodnih rezervacij zavarovalnice zagotavljajo, da je na voljo zadostno število dovolj podrobnih podatkov za opredelitev pomembnih vzorcev razvoja škodnih zahtevkov, da se omogoči analiza takih vzorcev znotraj homogenih skupin tveganj.
(1) Zavarovalnice zagotavljajo, da se podatki, ki se nanašajo na različna časovna obdobja, uporabljajo dosledno.
(2) Zavarovalnice po potrebi uporabljajo prilagoditve za pretekle podatke, da se poveča njihova verodostojnost ali izboljša njihova kakovost in s tem zagotovijo zanesljivejše ocene zavarovalno-tehničnih rezervacij ter njihovo boljše usklajevanje z značilnostmi portfelja, ki se vrednoti, in pričakovanim razvojem tveganj v prihodnosti.
(1) Zavarovalnice zagotavljajo, da aktuarska funkcija oceni točnost in popolnost podatkov z dovolj obsežnim preverjanjem, da se zagotovi skladnost z merili, določenimi v 4. in 5. členu, in omogoči odkrivanje kakršnih koli pomembnih pomanjkljivosti.
(2) Zavarovalnice zagotavljajo, da aktuarska funkcija izvede to oceno na ustrezno razčlenjeni ravni.
(Upoštevanje drugih izvedenih analiz)
Zavarovalnice zagotavljajo, da aktuarska funkcija upošteva ugotovitve vseh relevantnih analiz, ki so bile izvedene pri zunanjem pregledu, kadar se pregleduje kakovost podatkov v okviru izračuna zavarovalno-tehničnih rezervacij.
(Upoštevanje metodologij, ki se uporabljajo)
(1) Zavarovalnice zagotavljajo, da aktuarska funkcija upošteva odnos med ugotovitvami analize kakovosti podatkov in izborom metodologij, ki se uporabljajo za vrednotenje zavarovalno-tehničnih rezervacij.
(2) Zavarovalnice zagotavljajo, da aktuarska funkcija analizira, do katere mere uporabljeni podatki podpirajo predpostavke, na katerih temeljijo metodologije, ki se uporabljajo za vrednotenje zavarovalno-tehničnih rezervacij. Če podatki metodologij ne podpirajo v ustrezni meri, zavarovalnica izbere drugo metodologijo.
(3) Pri ocenjevanju popolnosti podatkov zavarovalnice zagotavljajo, da aktuarska funkcija prouči, ali je dovolj ugotovitev in ali so razpoložljivi podatki dovolj podrobni za zagotavljanje skladnosti z zahtevo glede vhodnih podatkov za uporabo metodologije.
(Viri in uporaba podatkov)
Zavarovalnice zagotavljajo, da aktuarska funkcija pri procesu potrjevanja podatkov upošteva vire in predvideno uporabo podatkov.
(Uporaba strokovne ocene)
Zavarovalnice zagotavljajo, da uporaba strokovne ocene pri ocenjevanju točnih, ustreznih in popolnih podatkov za izračun zavarovalno-tehničnih rezervacij ne nadomesti ustreznega zbiranja, obdelave in analize podatkov, temveč jih po potrebi dopolnjuje.
(Proces potrjevanja in zagotavljanja povratnih informacij)
(1) Zavarovalnice zagotavljajo, da aktuarska funkcija v okviru koordinacije zavarovalno-tehničnih rezervacij usklajuje tudi ocenjevanje in potrjevanje pomembnih podatkov, ki se bodo uporabili v procesu vrednotenja.
(2) Usklajevanje vključuje vsaj:
a) izbor podatkov, ki se bodo uporabili pri vrednotenju, pri čemer se upoštevajo merila točnosti, ustreznosti in popolnosti podatkov glede na metodologije, ki so najprimernejše za izračun. Za ta namen se uporabljajo ustrezna orodja, s katerimi se preveri, ali obstajajo pomembne razlike v podatkih za eno leto in znotraj drugih pomembnih analiz;
b) poročanje o vseh priporočilih za izboljšave notranjih postopkov, obravnavane kot pomembne za zagotavljanje večje skladnosti z merili, kot so določena v točki a);
c) opredelitev primerov, v katerih so potrebni dodatni zunanji podatki;
d) oceno kakovosti zunanjih podatkov, kot je bila izvedena za notranje podatke, ki se osredotoča na to, ali so potrebni tržni podatki oziroma kdaj bi se morali uporabiti za izboljšanje kakovosti notranjih podatkov in ali oziroma kako bi bilo treba izboljšati razpoložljive podatke;
e) oceno, ali je treba kot del dobre aktuarske prakse uporabiti kakršne koli prilagoditve za razpoložljive podatke, da se izboljšata primernost in zanesljivost ocen, ki izhajajo iz aktuarskih in statističnih metodologij oblikovanja rezervacij, ki temeljijo na teh podatkih;
f) evidentiranje vseh pomembnih vpogledov, pridobljenih pri procesu ocenjevanja in potrjevanja, ki bi bili lahko pomembni za druge korake izračuna zavarovalno-tehničnih rezervacij in ki so povezani z razumevanjem zavarovalnih tveganj ter znanjem o kakovosti in omejitvah razpoložljivih podatkov.
(Opredelitev vira pomembnih omejitev)
Zavarovalnice zagotavljajo, da aktuarska funkcija oceni točnost, popolnost in ustreznost podatkov, da se ugotovijo kakršne koli pomembne omejitve podatkov. Če se ugotovijo pomembne omejitve, je treba ugotoviti tudi njihove vire.
(1) Da se ugotovi in oceni vpliv vseh možnih pomanjkljivosti, ki bi lahko vplivale na skladnost z zahtevami glede kakovosti podatkov, zavarovalnice zagotavljajo, da aktuarska funkcija upošteva vso razpoložljivo ustrezno dokumentacijo, povezano z notranjimi procesi ter postopki zbiranja, hrambe in potrjevanja podatkov, ki se uporabljajo za vrednotenje zavarovalno-tehničnih rezervacij, in po potrebi poiščejo podrobnejše informacije s kontaktiranjem osebja, ki sodeluje pri teh procesih.
(2) Poleg tega zavarovalnice zagotavljajo, da aktuarska funkcija usklajuje vse ustrezne naloge, ki se lahko izvajajo za ocenjevanje vpliva ugotovljenih pomanjkljivosti na razpoložljive podatke, ki se uporabljajo pri izračunu zavarovalno-tehničnih rezervacij, da se ugotovi, ali bi se morali za predvideni namen uporabljati razpoložljivi podatki oziroma ali je treba poiskati alternativne podatke.
(1) Če so pri podatkih ugotovljene pomanjkljivosti, zavarovalnice zagotovijo, da aktuarska funkcija oceni, ali se lahko kakovost podatkov ob upoštevanju njihovega namena izboljša s prilagoditvami ali dopolnitvami.
(2) Zavarovalnice zagotavljajo, da izvajajo ustrezne ukrepe za odpravo omejitev podatkov, ki izhajajo iz izmenjave informacij s poslovnim partnerjem.
(3) Če se uporabijo zunanji podatki, zavarovalnice zagotovijo, da so podatki skladni s standardi kakovosti podatkov iz teh smernic.
(4) Zavarovalnice ugotovijo, ali se lahko podatki prilagodijo, da se odpravijo pomanjkljivosti, ki vplivajo na njihovo kakovost, in po potrebi določijo, katere posebne prilagoditve bi bilo treba uvesti.
(5) Zavarovalnice zagotavljajo, da so prilagoditve omejene na raven, ki je nujno potrebna za zagotavljanje večje skladnosti z merili iz predhodnih smernic, ter da ne izkrivljajo opredelitve trendov in kakršnih koli drugih značilnosti zavarovalnih tveganj, ki jih kažejo podatki.
(Priporočila aktuarske funkcije)
Zavarovalnice zagotovijo, da aktuarska funkcija pripravi priporočila o postopkih, ki bi se lahko izvajali za povečanje kakovosti in količine razpoložljivih podatkov, ter jih predloži upravljalnemu organu. Za izpolnitev te naloge aktuarska funkcija opredeli vire pomembnih omejitev in predlaga možne rešitve, pri tem pa upošteva njihovo učinkovitost in časovno obdobje, ki bo potrebno za njihovo izvajanje.
(Uporaba strokovne ocene po ugotovitvi pomembnih omejitev)
Če obstajajo pomembne omejitve podatkov, ki jih ni mogoče enostavno odpraviti, zavarovalnice zagotovijo, da se za odpravo teh omejitev uporabi strokovna ocena, da se zagotovi ustrezen izračun zavarovalno-tehničnih rezervacij. Netočni in nepopolni podatki ne bi smeli ovirati izračuna zavarovalno- tehničnih rezervacij.
(Dokumentiranje omejitev podatkov)
Zavarovalnice zagotovijo, da aktuarska funkcija dokumentira omejitve podatkov in v dokumentacijo vključijo vsaj:
(a) opis pomanjkljivosti, ki zajema njihove vzroke in sklicevanja na druge dokumente, v katerih so bile opredeljene;
(b) povzetek pojasnila o vplivu pomanjkljivosti na izračun zavarovalno-tehničnih rezervacij, in sicer v kakšnem obsegu in na kakšen način vplivajo na ta postopek;
(c) opis ukrepov, ki jih je sprejela aktuarska funkcija za odkrivanje pomanjkljivosti, ki so mu lahko priloženi drugi viri in dokumenti;
(d) opis načina reševanja položaja v kratkem času za predvideni namen in vsa ustrezna priporočila, ki se izvedejo za izboljšanje kakovosti podatkov v prihodnosti.
(Uporaba tržnih podatkov)
(1) Pri vrednotenju obveznosti, ki so neposredno odvisne od razmer na finančnih trgih, ali v primerih, ko so za izračun zavarovalno-tehničnih rezervacij potrebni podatki iz zunanjega vira, so zavarovalnice zmožne dokazati, da so za predvideni namen zunanji podatki primernejši od notranjih podatkov. Zavarovalnice zagotovijo, da zunanji podatki tretjih oseb ali tržni podatki dopolnjujejo razpoložljive notranje podatke.
(2) Ne glede na raven odvisnosti obveznosti od tržnih razmer ali raven kakovosti razpoložljivih notranjih podatkov zavarovalnice upoštevajo ustrezna zunanja referenčna merila, kjer je to ustrezno. Zunanji podatki so del analize, da se oceni splošna skladnost z zahtevami o kakovosti podatkov.
(Pogoji uporabe tržnih podatkov)
(1) Za ocenjevanje ravni točnosti, ustreznosti in popolnosti zunanjih podatkov zavarovalnice zagotavljajo, da aktuarska funkcija pozna in v svoji analizi upošteva zanesljivost virov informacij ter doslednost in stabilnost procesov zbiranja in objave informacij v določenem obdobju.
(2) Poleg tega zavarovalnice zagotavljajo, da aktuarska funkcija upošteva vse realistične predpostavke in ustrezne metodologije, ki so se uporabile za zbiranje podatkov, vključno z vsemi prilagoditvami ali poenostavitvami neobdelanih podatkov. Če so bili zunanji podatki spremenjeni, je aktuarska funkcija seznanjena s tem, ali se te spremembe nanašajo na predpostavke ali povezane metodologije ali katere koli druge postopke v zvezi z zbiranjem zunanjih podatkov, ter to upoštevati.
(3) Poleg tega zavarovalnice zagotavljajo, da aktuarska funkcija meri kakovost razpoložljivih podatkov v okviru analize oblikovanja rezervacij glede na razpoložljive sektorske ali tržne podatke, ki se štejejo za primerljive, in zlasti glede na zahteve iz člena 76(3) Direktive Solventnost II, če je to izvedljivo in ustrezno. Aktuarska funkcija prepozna in razume vsa pomembna odstopanja. Ta analiza bi se lahko nanašala na posebnosti posamezne homogene skupine tveganj, ki se vrednoti.
3. RAZPOREDITEV OBVEZNOSTI – SEGMENTACIJA
(Segmentacija zavarovalnih ali pozavarovalnih obveznosti iz pogodb o zdravstvenem zavarovanju in drugih pogodb o premoženjskem zavarovanju)
(1) Zavarovalnice zagotavljajo, da so zavarovalne ali pozavarovalne obveznosti iz pogodb o zdravstvenem zavarovanju ali drugih pogodb o premoženjskem zavarovanju segmentirane kot posli z življenjskimi zavarovanji, kadar so take obveznosti izpostavljene biometričnim tveganjem (tj. tveganju umrljivosti, dolgoživosti, invalidnosti ali obolevnosti) in kadar skupne tehnike, ki se uporabljajo za ocenjevanje takih obveznosti, izrecno upoštevajo vedenje spremenljivk, na katerih temeljijo ta tveganja.
(2) Če se obveznosti iz zdravstvenega zavarovanja ali pozavarovanja izračunajo v skladu s pogoji iz člena 206 Direktive Solventnost II, zavarovalnice zagotavljajo, da se šteje, da se pri izvajanju teh obveznosti uporabljajo podobne tehnične osnove kot pri življenjskem zavarovanju, in da se torej te obveznosti dodelijo poslom z življenjskimi zavarovanji.
(Sprememba segmentacije obveznosti iz premoženjskega zavarovanja ali pozavarovanja)
Zavarovalnice zagotavljajo, da se zavarovalne ali pozavarovalne obveznosti, ki so bile prvotno segmentirane kot posli s premoženjskimi zavarovanji in so bile zaradi pojava zavarovanega dogodka spremenjene v obveznosti iz življenjskega zavarovanja ali pozavarovanja, ocenijo z uporabo tehnik za življenjska zavarovanja, ki izrecno upoštevajo vedenje spremenljivk, na katerih temeljijo biometrična tveganja, ter se dodelijo ustreznim poslom z življenjskimi zavarovanji takoj, ko je dovolj informacij za oceno teh obveznosti s tehnikami za življenjska zavarovanja.
(Ugotavljanje in ocenjevanje ustreznosti homogene skupine tveganj)
(1) Zavarovalnice izračunavajo zavarovalno-tehnične rezervacije z uporabo homogenih skupin tveganj, da se izpeljejo predpostavke.
(2) Homogena skupina tveganj zajema zbirko zavarovalnih polic s podobnimi značilnostmi tveganja. Pri izboru homogene skupine tveganj zavarovalnice zagotavljajo ustrezno ravnovesje med verodostojnostjo razpoložljivih podatkov, ki omogoča zanesljive statistične analize, in homogenostjo značilnosti tveganja znotraj skupine. Zavarovalnice opredelijo homogene skupine tveganj tako, da se lahko pričakuje, da bodo v določenem obdobju ostale razmeroma stabilne.
(3) Po potrebi zavarovalnice pri izpeljavi tveganj upoštevajo tudi:
a) politiko sklepanja zavarovanj,
b) vzorec poravnave škodnih zahtevkov,
c) profil tveganja imetnikov polic,
d) lastnosti produktov, zlasti jamstev, in
e) prihodnje ukrepe upravljanja.
(4) Zavarovalnice zagotavljajo doslednost skladnosti homogenih skupin tveganj, ki jih uporabljajo, za oceno njihove ustreznosti, vključno z zavarovalno-tehničnimi rezervacijami in izterljivih zneskov iz pozavarovalnih pogodb.
(Izračuni na ravni združenih polic)
Za izračun zavarovalno-tehničnih rezervacij in izvajanje projekcij denarnega toka zavarovalnice uporabljajo predpostavke, določene na ravni homogenih skupin tveganj, za posamezne police ali združene police, če so združene police bolj razčlenjene kot homogene skupine tveganj.
(Razčlenjevanje zavarovalnih ali pozavarovalnih pogodb, ki krijejo več tveganj)
Če zavarovalna ali pozavarovalna pogodba krije tveganja različnih vrst poslovanja, razčlenjevanje obveznosti ni potrebno, kadar je le eno od tveganj, ki jih krije pogodba, pomembno. V takem primeru se obveznosti, povezane s pogodbo, segmentirajo glede na glavni dejavnik tveganja.
(Razčlenjenost segmentacije)
Zavarovalnice analizirajo, ali razčlenjenost segmentacije zavarovalnih ali pozavarovalnih obveznosti ustrezno kaže naravo tveganj. Segmentacija upošteva pravico imetnika police do udeležbe pri dobičku, opcij in jamstev, vključeno v pogodbe, ter zadevne dejavnike tveganja obveznosti.
(Segmentacija v zvezi s premijskimi rezervacijami in škodnimi rezervacijami)
Zavarovalnice pri izboru homogenih skupin tveganj za izračun premijskih rezervacij in škodnih rezervacij upoštevajo tako naravo zavarovalnih tveganj, ki se vrednotijo skupaj, kot kakovost podatkov.
Zavarovalnice zagotavljajo skladnost predpostavk, ki se uporabljajo pri določanju zavarovalno-tehničnih rezervacij, lastnih sredstev in zahtevanega solventnostnega kapitala.
(Pomembnost (materialnost) v okviru določanja predpostavk)
(1) Zavarovalnice pri določanju predpostavk in uporabi strokovne ocene zlasti upoštevajo pomembnost (materialnost) vpliva uporabe predpostavk skladno z členi tega Sklepa, ki govorijo o oblikovanju predpostavk in strokovnih ocen.
(2) Zavarovalnice ocenjujejo pomembnost ob upoštevanju kvantitativnih in kvalitativnih kazalnikov ter binarnih dogodkov, ekstremnih dogodkov in dogodkov, ki niso prisotni v preteklih podatkih. Zavarovalnice na splošno vrednotijo upoštevane kazalnike.
(Izvajanje določanja predpostavk)
(1) Zavarovalnice zagotavljajo, da se pri določanju vseh predpostavk in zlasti pri uporabi strokovne ocene, uporablja preverjen in dokumentiran postopek.
(2) Zavarovalnice zagotavljajo, da se predpostavke pridobivajo in uporabljajo dosledno skozi čas in v celotni zavarovalnici ter da ustrezajo njihovi predvideni uporabi.
(3) Zavarovalnice odobravajo predpostavke na položajih ustrezne strokovnosti in odgovornosti, ki ustrezajo njihovi pomembnosti, za večino materialno pomembnih predpostavk, vse do upravnega, upravljalnega ali nadzornega organa in vključno z njim.
(Komunikacija in negotovost pri določanju predpostavk)
(1) Zavarovalnice zagotavljajo, da se s postopki, povezanimi s predpostavkami in zlasti z uporabo strokovne ocene pri izbiri teh predpostavk, poskuša izrecno zmanjšati tveganje za nesporazum pri komunikaciji med vsemi različnimi vlogami, povezanimi s takimi predpostavkami.
(2) Zavarovalnice vzpostavljajo formalni in dokumentirani postopek povratnih informacij med ponudniki in uporabniki pomembne strokovne ocene ter pridobljenih predpostavk.
(3) Zavarovalnice prikazujejo negotovost predpostavk in povezane različice končnih rezultatov.
(Dokumentiranje določanja predpostavk)
(1) Zavarovalnice dokumentirajo postopek določanja predpostavk, zlasti uporabo strokovne ocene, tako da je postopek pregleden.
(2) Zavarovalnice v dokumentacijo vključujejo pridobljene predpostavke in njihovo pomembnost, zadevne strokovnjake, predvideno uporabo ter obdobje veljavnosti.
(3) Zavarovalnice vključujejo utemeljitev mnenja, vključno z uporabljeno informacijsko podlago, ki je dovolj podrobna, da zagotavlja preglednost predpostavk in postopka ter meril za postopek odločanja, uporabljenih za izbiro predpostavk in neupoštevanje drugih možnosti.
(4) Zavarovalnice zagotavljajo, da uporabniki pomembnih predpostavk dobijo jasne in celovite pisne informacije o navedenih predpostavkah.
(Preverjanje določanja predpostavk)
(1) Zavarovalnice zagotavljajo preverjanje ustreznosti postopka za izbiro predpostavk in uporabo strokovne ocene.
(2) Zavarovalnice zagotavljajo dokumentiranje postopka in orodij za preverjanje ustreznosti predpostavk, zlasti pa dokumentiranje uporabe strokovne ocene.
(3) Zavarovalnice spremljajo spremembe pomembnih predpostavk zaradi novih informacij ter analizirajo in pojasnijo navedene spremembe ter odstopanja od uresničitve pomembnih predpostavk.
(4) Kadar je izvedljivo in ustrezno, zavarovalnice uporabljajo orodja za preverjanje ustreznosti, kot je testiranje izjemnih situacij ali testiranje občutljivosti.
(5) Zavarovalnice pregledujejo izbrane predpostavke na podlagi neodvisnega notranjega ali zunanjega strokovnega mnenja.
(6) Zavarovalnice zaznajo pojav okoliščin, v katerih bi se predpostavke štele za napačne.
(Modeliranje dejavnikov biometričnega tveganja)
(1) Zavarovalnice proučujejo, ali je deterministični ali stohastični pristop ustrezen za modeliranje negotovosti dejavnikov biometričnega tveganja.
(2) Pri ocenjevanju, ali je metoda, ki zanemarja pričakovane prihodnje spremembe dejavnikov biometričnega tveganja, sorazmerna, zlasti pri ocenjevanju napake pri rezultatu, ki je posledica uporabe metode, zavarovalnice upoštevajo trajanje obveznosti.
(3) Zavarovalnice pri ocenjevanju zagotavljajo, da je metoda, ki predvideva, da so dejavniki biometričnega tveganja neodvisni od kakršnih koli drugih spremenljivk, sorazmerna in da se upoštevajo posebnosti dejavnikov tveganja. Za ta namen bi morala ocena ravni korelacije temeljiti na preteklih podatkih in strokovni oceni.
(Odhodki za varovanje – hedging)
Zavarovalnice, ki uporabljajo program varovanja za zmanjševanje tveganj, pri vrednotenju zavarovalno-tehničnih rezervacij upoštevajo stroške programa varovanja. Pričakovan nastanek takih stroškov je upoštevan v načrtovanih denarnih prilivih in odlivih, ki so potrebni za poravnavo zavarovalnih ali pozavarovalnih obveznosti.
(Razpoložljivost tržnih podatkov)
Zavarovalnice ocenjujejo razpoložljivost relevantnih tržnih podatkov o stroških, in sicer tako, da upoštevajo reprezentativnost tržnih podatkov glede na portfelj zavarovalnih ali pozavarovalnih obveznosti ter verodostojnost in zanesljivost podatkov.
(Stroški, ki se upoštevajo na podlagi pogodbenih pogojev)
Zavarovalnice zagotavljajo, da se stroški, določeni s pogodbami med podjetjem in tretjimi osebami, upoštevajo na podlagi pogojev pogodbe. Provizije, ki izhajajo iz zavarovalnih pogodb, se obravnavajo na podlagi pogojev pogodb med zavarovalnico in prodajalci, stroški v zvezi s pozavarovanjem pa se upoštevajo na podlagi pogodb med zavarovalnico in njenimi pozavarovatelji.
(Stroški upravljanja naložb)
(1) Zavarovalnice v najboljšo oceno vključujejo upravne in trgovalne stroške, povezane z naložbami, potrebnimi za servisiranje zavarovalnih in pozavarovalnih pogodb.
(2) Zavarovalnice naložbe upoštevajo zlasti pri produktih, katerih določila in pogoji pogodbe ali uredbe zahtevajo opredelitev naložb, povezanih s produktom (npr. večina produktov, vezanih na indeks in enoto premoženja, produktov, ki se upravljajo v omejenih skladih, in produktov, za katere se uporabljajo uskladitvene prilagoditve).
(3) Pri drugih produktih zavarovalnice oceno temeljijo na značilnostih pogodb.
(4) Kot poenostavitev lahko zavarovalnice upoštevajo tudi vse stroške upravljanja naložb.
(4) Povračila stroškov upravljanja naložb, ki jih upravitelj sklada plača zavarovalnici, je treba upoštevati kot druge dohodne denarne tokove. Če se ta povračila delijo z imetniki polic ali drugimi tretjimi osebami, je treba upoštevati tudi ustrezne odhodne denarne tokove.
(Razčlenjenost razporeditve stroškov)
Zavarovalnice stroške razporedijo v homogene skupine tveganj vsaj glede na vrsto poslovanja v skladu s segmentacijo svojih obveznosti, ki se uporablja za izračun zavarovalno-tehničnih rezervacij.
(Porazdelitev režijskih stroškov)
(1) Zavarovalnice porazdelijo in načrtujejo stroške na realističen in objektiven način, porazdelitev teh stroškov pa temelji na dolgoročnih poslovnih strategijah, nedavnih analizah poslovanja, opredelitvi ustreznih dejavnikov za nastanek stroškov in relevantnih količnikih porazdelitve stroškov.
(2) Zavarovalnice brez poseganja v oceno sorazmernosti in v prvi odstavek tega člena presodijo o uporabi poenostavitve iz Priloge I za porazdelitev režijskih stroškov skozi čas, ki je sestavni del in priloga tega sklepa, če so izpolnjeni spodnji pogoji:
– podjetje se osredotoča na letno obnavljajoče se posle;
– obnovitve se morajo šteti za nov posel v skladu z omejitvami zavarovalne pogodbe;
– škodni zahtevki se enakomerno pojavljajo v obdobju kritja.
(Sprememba pristopa k razdelitvi režijskih stroškov)
Zavarovalnice v določenem obdobju dosledno porazdelijo režijske stroške med obstoječe in prihodnje posle ter osnovo za porazdelitev spremenijo le, če je nov pristop ustreznejši glede na trenutne razmere.
(Skladnost stroškov z drugimi denarnimi toki)
Zavarovalnice stroške v projekciji denarnega toka porazdelijo tako, da je časovni okvir denarnih tokov stroškov skladen s časovnim okvirom drugih denarnih prilivov in odlivov, ki so potrebni za poravnavo zavarovalnih in pozavarovalnih obveznosti.
Zavarovalnice zagotavljajo, da so predpostavke o razvoju stroškov v določenem obdobju, vključno s prihodnjimi stroški, ki izhajajo iz zavez, sprejetih na datum vrednotenja ali pred njim, ustrezne in upoštevajo naravo vključenih stroškov. Zavarovalnice upoštevajo inflacijo v višini, ki je skladna z uporabljenimi ekonomskimi predpostavkami in upoštevanimi stroški pri drugih denarnih tokovih zavarovalne pogodbe.
(Poenostavitve v zvezi s stroški)
(1) Pri ocenjevanju narave, obsega in kompleksnosti tveganj, na katerih temeljijo stroški in ki se upoštevajo pri izračunu zavarovalno-tehničnih rezervacij, zavarovalnice med drugim upoštevajo negotovost prihodnjih denarnih tokov stroškov in vsak dogodek, ki lahko spremeni znesek, pogostost in resnost denarnih tokov stroškov.
(2) Prav tako zavarovalnice upoštevajo vrsto stroškov in stopnjo korelacije med različnimi vrstami stroškov.
(3) Pri uporabi poenostavitve za projekcijo stroškov na podlagi modela, ki uporablja informacije o trenutnih in preteklih stroškov, vračunanih v premije za projekcijo bodočih stroškov, vračunanih v bodoče premije, vključno z inflacijo, zavarovalnice analizirajo trenutne in pretekle stroške ter pri tem med drugim upoštevajo področja, na katerih nastanejo stroški, in dejavnike, ki vplivajo na stroške. Zavarovalnice v oceno sorazmernosti vključijo analizo tega, kako so stroški povezani z velikostjo in naravo zavarovalnih portfeljev. Zavarovalnice ne uporabijo poenostavitve, če so se stroški bistveno spremenili ali če se pričakuje, da ne bodo krili vseh, temveč le del stroškov, ki so potrebni za servisiranje zavarovalnih in pozavarovalnih obveznosti.
5. OBRAVNAVA FINANČNIH JAMSTEV IN POGODBENIH MOŽNOSTI
(Rezervacije za vgrajene opcije)
Zavarovalnice izrecno upoštevajo zneske, ki se imetnikom polic zaračunajo v zvezi z vgrajenimi pogodbenimi opcijami.
Zavarovalnice zagotavljajo, da so predpostavke, ki se uporabljajo za vrednotenje pogodbenih možnosti in finančnih jamstev, skladne s trenutnimi tržnimi podatki, trenutno tržno prakso ter vedenjem imetnikov polic in uprave glede na značilnosti posla in zavarovalnice. Zavarovalnice prav tako upoštevajo vpliv neugodnih razmer in trendov na trgu, vzpostavijo redni postopek za posodabljanje in zagotovijo, da so navedene predpostavke še vedno uresničljive ob upoštevanju vseh dodatnih informacij od zadnjega izračuna zavarovalno-tehničnih rezervacij.
Zavarovalnice zagotavljajo, da predpostavke o vedenju imetnikov polic temeljijo na statističnih in empiričnih dokazih, kjer je to mogoče. Zavarovalnice pri izpeljavi takih predpostavk upoštevajo mero, do katere imetniki polic izvajajo pogodbene možnosti finančno smotrno. Za ta namen bi morala podjetja upoštevati ozaveščenost imetnikov polic o vrednosti možnosti polic in njihov možen odziv na spremenjen finančni položaj podjetja.
(Dinamično vedenje imetnika police)
(1) Zavarovalnice svoje predpostavke o stopnji izvajanja ustreznih pogodbenih opcij temeljijo na:
– statističnih in empiričnih podatkih, kadar so reprezentativni za prihodnje vedenje, in
– strokovni oceni na podlagi trdne utemeljitve in z jasno dokumentacijo.
(2) Zgolj pomanjkanje podatkov za skrajne scenarije še ne bi smelo biti razlog za izogibanje dinamičnemu modeliranju vedenja imetnikov polic in/ali interakciji s prihodnjimi ukrepi upravljanja.
Pri določanju predpostavk o dinamičnem vedenju imetnikov polic zavarovalnice upoštevajo, da je odvisnost od sprožilnega dogodka in stopnje izvajanja možnosti običajno dvosmerna, kar pomeni, da bi bilo treba upoštevati tako povečanje kot zmanjšanje, odvisno od smeri sprožilnega dogodka.
(Možnost plačila dodatnih ali drugačnih premij)
Zavarovalnice pri projekciji denarnih tokov modelirajo vse ustrezne pogodbene možnosti, vključno z možnostjo plačila dodatnih premij ali spreminjanja zneska premij, ki jih je treba plačati in so znotraj pogodbenih mej.
(Odstopanje pri upoštevanju prihodnjih odločitev poslovodstva)
V primeru, če zavarovalnice ne upoštevajo prihodnjih odločitev poslovodstva, ker niso pomembne (materialne), potem zagotovijo ustrezno utemeljitev.
(Skladnost ukrepov upravljanja z drugimi predpostavkami)
Zavarovalnice upoštevajo vpliv predvidenih ukrepov upravljanja na druge predpostavke znotraj določenega scenarija vrednotenja. Zavarovalnice zlasti upoštevajo učinke posameznega ukrepa upravljanja na vedenje imetnikov polic in zadevne stroške. Zavarovalnice upoštevajo relevantne zakonske ali regulativne omejitve ukrepov upravljanja. Poleg tega zavarovalnice za posamezni scenarij zagotovijo, da predvideni prihodnji ukrepi upravljanja izražajo ravnovesje med stopnjo konkurenčnosti in tveganjem dinamičnih predčasnih prekinitev zavarovalnih pogodb, ki je skladno z načrti zavarovalnice.
(Medsebojna povezanost s cedentom)
Zavarovalnice upoštevajo prihodnje ukrepe upravljanja cedenta kot vedenje imetnika police ter ocenijo svoje zavarovalno-tehnične rezervacije na podlagi razumnih predpostavk o vedenju cedenta.
(Celovit načrt upravljanja)
Zavarovalnice zagotavljajo, da je celovit načrt prihodnjih ukrepov upravljanja, ki ga odobri upravni, poslovodni ali nadzorni organ bodisi en sam dokument, v katerem so navedene vse predpostavke v zvezi s prihodnjimi ukrepi upravljanja, uporabljene pri izračunu najboljše ocene, ali sklop dokumentov, ki jim je priložen popis, v katerem je jasno naveden popoln pregled vseh predpostavk v zvezi s prihodnjimi ukrepi upravljanja, uporabljenih pri izračunu najboljše ocene.
(Upoštevanje novih poslov pri določanju prihodnjih ukrepov upravljanja)
Zavarovalnice upoštevajo učinek novih poslov pri določanju prihodnjih ukrepov upravljanja in ustrezno upoštevajo posledice za druge povezane predpostavke. To pomeni, da zavarovalnice, kadar je niz denarnih tokov, ki se predvidijo z uporabo člena 18 Delegirane uredbe o mejah pogodbe, omejen, ne štejejo, da se predpostavke zanašajo samo na ta predvideni niz denarnih sredstev, ne da bi se upošteval vpliv novih poslov. To zlasti velja za predpostavke o razporeditvi tveganih sredstev, obvladovanju vrzeli v trajanju ali uporabi mehanizmov udeležbe pri dobičku.
(Odstopanja za prihodnja diskrecijska upravičenja)
Zavarovalnice upoštevajo pričakovana prihodnja diskrecijska upravičenja, ne glede na to, ali so taka plačila zajamčena s pogodbami. Zavarovalnice zagotavljajo, da ocena vrednosti prihodnjih diskrecijskih upravičenj upošteva vse ustrezne pravne in pogodbene omejitve, obstoječe dogovore o udeležbi pri dobičku ter vse načrte za razdelitev dobička.
(Predpostavke o prihodnjih diskrecijskih upravičenjih)
Zavarovalnice zagotavljajo, da so predpostavke o porazdelitvi prihodnjih diskrecijskih upravičenj izpeljane na objektiven, realen in preverljiv način, ki zajema načela in prakse, ki jih je podjetje sprejelo za zagotavljanje zavarovalnih pogodb z udeležbo pri dobičku. Če je porazdelitev prihodnjih diskrecijskih upravičenj povezana s finančnim položajem podjetja, predpostavke izražajo povezavo med sredstvi in obveznostmi podjetja.
(Predpostavke o modeliranju porazdelitve prihodnjih diskrecijskih upravičenj)
Zavarovalnice pri ocenjevanju sorazmernosti poenostavljene metode, ki se uporablja za določanje prihodnjih diskrecijskih upravičenj, upoštevajo obsežno analizo preteklih izkušenj, praks in mehanizmov porazdelitve.
6. METODOLOGIJE ZA IZRAČUN ZAVAROVALNO-TEHNIČNIH REZERVACIJ
(Splošno načelo sorazmernosti)
(1) Zavarovalnice za celovito oceno tveganj, na katerih temeljijo njihove zavarovalne in pozavarovalne obveznosti, upoštevajo tesno povezanost narave, obsega in kompleksnosti teh tveganj.
(2) Zavarovalnice zagotavljajo, da je aktuarska funkcija zmožna pojasniti, katere metode se uporabljajo za izračun zavarovalno-tehničnih rezervacij in razloge za izbor takih metod.
(Ocena narave in kompleksnosti tveganj)
Pri ocenjevanju narave in kompleksnosti tveganj, na katerih temeljijo zavarovalne pogodbe, kot je določeno v členu 56(2)(a) Delegirane uredbe, zavarovalnice upoštevajo vsaj naslednje značilnosti, kjer je to ustrezno:
(a) stopnjo homogenosti tveganj;
(b) številna različna podtveganja ali sestavne dele tveganj, ki sestavljajo tveganje;
(c) način, kako so ta podtveganja medsebojno povezana;
(d) raven negotovosti, tj. obseg, do katerega se lahko ocenijo prihodnji denarni tokovi;
(e) naravo pojava ali oblikovanja tveganja v smislu pogostosti in resnosti;
(f) vrsto razvoja plačila odškodnin v določenem obdobju;
(g) obseg morebitne izgube, vključno z repom porazdelitve odškodnin;
(h) vrsto posla, iz katerega izhajajo tveganja, tj. neposreden posel ali pozavarovalni posel;
(i) stopnjo odvisnosti med različnimi vrstami tveganj, vključno z repom porazdelitve tveganj;
(j) uporabljene instrumente za zmanjševanje tveganja, če obstajajo, in njihov vpliv na profil zavarovalnega tveganja.
(Opredelitev struktur kompleksnih tveganj)
Zavarovalnice opredeljujejo dejavnike, ki kažejo prisotnost kompleksnih tveganj. To bi moralo veljati vsaj v primerih, ko:
(a) so denarni tokovi zelo odvisni od poti (angl.: path dependent);
(b) obstajajo pomembne nelinearne medsebojne odvisnosti med več dejavniki negotovosti;
(c) na denarne tokove pomembno vplivajo potencialni prihodnji ukrepi upravljanja;
(d) imajo tveganja pomemben asimetrični učinek na vrednost denarnih tokov, zlasti če pogodbe vključujejo materialne vgrajene opcije in jamstva ali če so vzpostavljene kompleksne pozavarovalne pogodbe;
(e) na vrednost opcij in jamstev vpliva vedenje imetnika police;
(f) podjetje uporablja instrument za zmanjševanje kompleksnih tveganj;
(g) pogodbe zajemajo različne narave kritij;
(h) so pogoji pogodbe kompleksni, med drugim v smislu franšiz, udeležb ter meril za vključenost in izključenost kritja.
(1) Zavarovalnice opredeljujejo in uporabljajo razlago obsega, ki je najbolj primerna glede na posebne okoliščine zavarovalnice in profil tveganja njihovih portfeljev. Kljub temu bi morala biti ocena „obsega“ objektivna in zanesljiva.
(2) Za merjenje obsega tveganj bi morale zavarovalnice določiti posebno referenčno merilo ali referenčno raven za posamezno zavarovalnico, s katerim se izračuna relativno in ne absolutno število ocene. Za ta namen se lahko tveganja štejejo za majhna do velika glede na določeno referenčno merilo.
(Razčlenjenost ocene pomembnosti)
(1) Zavarovalnice določijo najustreznejšo raven, na kateri se izvede ocena materialnosti za namene izračuna zavarovalno-tehničnih rezervacij. To je lahko raven posameznih homogenih skupin tveganj, posameznih vrst poslovanja ali poslovanja zavarovalnice v celoti.
(2) Pri ocenjevanju pomembnosti bi morale zavarovalnice upoštevati, da bi tveganje, ki je nepomembno na ravni poslovanja zavarovalnice v celoti, še vedno lahko imelo bistven vpliv znotraj majhnega segmenta.
(3) Poleg tega zavarovalnice zavarovalno-tehničnih rezervacij ne bi smele analizirati neodvisno, ampak bi morale pri tej oceni upoštevati vse učinke na lastne vire sredstev ter tako na skupno bilanco stanja solventnosti in zahtevani solventnosti kapital.
(Posledice pomembne napake, ugotovljene pri oceni sorazmernosti)
Če se zavarovalnica ne more izogniti uporabi metode, ki povzroči pomembno raven napake, bi morala to dokumentirati in proučiti posledice za zanesljivost izračuna zavarovalno-tehničnih rezervacij in splošni solventnostni položaj. Zlasti bi morala podjetje oceniti, ali je pomembna raven napake ustrezno obravnavana pri določanju zahtevanega solventnostnega kapitala in s tem pri določanju marže za tveganje pri zavarovalno- tehničnih rezervacijah.
(Poenostavljen izračun zavarovalno-tehničnih rezervacij med letom)
Zavarovalnice lahko v četrtletnih izračunih zavarovalno- tehničnih rezervacij uporabijo poenostavitve, na primer poenostavitev iz Priloge VI, ki je priloga in sestavni del tega sklepa, za katere velja ocena sorazmernosti.
(Izračunavanje najboljše ocene za četrtletne življenjske in premoženjske zavarovalno-tehnične rezervacije)
Za četrtletni izračun najboljše ocene zavarovalno-tehničnih rezervacij lahko zavarovalnice izvedejo preneseni izračun na osnovi prejšnjega obdobja (angl.: roll-forward), pri čemer upoštevajo denarne tokove med četrtletjem in nove obveznosti, ki so nastale v četrtletju. Zavarovalnice posodobijo predpostavke metode vnaprejšnjega izračuna, če dejanska analiza v primerjavi s pričakovano analizo kaže bistvene spremembe v četrtletju.
(Izračunavanje najboljše ocene za četrtletne življenjske zavarovalno-tehnične rezervacije)
Za četrtletni vnaprejšnji izračun najboljše ocene življenjskih zavarovalno-tehničnih rezervacij za pogodbe, vezane na indeks ali enoto, in pogodbe z dobičkom ali pogodbe s finančnimi jamstvi zavarovalnice uporabijo analizo občutljivosti, kot to zahteva člen 272(5) Delegirane uredbe, da ocenijo občutljivost najboljše ocene na zadevne finančne parametre. Zavarovalnice dokumentirajo izbiro vrste finančnih parametrov in njihovo stalno ustreznost glede na njihov portfelj sredstev ter relevantnost in točnost analize občutljivosti.
(Odločitev o metodologiji)
(1) Zavarovalnice zagotavljajo, da vrednotenje pogodbenih opcij in finančnih jamstev temelji na ustreznih, veljavnih in relevantnih aktuarskih in statističnih metodologijah, ki upoštevajo razvoj na tem področju.
(2) Zavarovalnice zagotavljajo, da se pri sprejemanju odločitve o metodologiji za določitev vrednosti pogodbenih možnosti in finančnih jamstev upoštevajo vsaj naslednji vidiki:
(a) narava, obseg in kompleksnost zavarovalnih tveganj in njihova medsebojna odvisnost v času trajanja pogodb;
(b) možni vpogledi v naravo opcij in jamstev ter njihove glavne dejavnike;
(c) podrobna proučitev potrebe po vključitvi dodatne in zapletene kompleksnosti izračunavanja;
(d) utemeljitev ustreznosti metode.
(Uporaba stohastičnega vrednotenja)
(1) Zavarovalnice za vrednotenje zavarovalno-tehničnih rezervacij pogodb, katerih denarni tokovi so odvisni od prihodnjih dogodkov in razvoja, zlasti tistih s pomembnimi možnostmi in jamstvi, uporabljajo stohastično modeliranje.
(2) Pri ocenjevanju, ali je za ustrezen zajem vrednosti opcij in jamstev potrebno stohastično modeliranje, zavarovalnice upoštevajo predvsem naslednje primere:
– kakršen koli mehanizem udeležbe pri dobičku, pri katerem so prihodnja izplačila odvisna od donosnosti sredstev;
– finančna jamstva (npr. tehnične stopnje, tudi brez mehanizma udeležbe pri dobičku), med drugim predvsem, kadar so v kombinaciji z opcijami (npr. opcije prekinitve zavarovanja z izplačilom odkupne vrednosti), katerih dinamično modeliranje bi v nekaterih scenarijih povečalo sedanjo vrednost denarnih tokov.
(Metodologije za vrednotenje pogodbenih možnosti in finančnih jamstev)
(1) Zavarovalnice uporabljajo oceno sorazmernosti iz člena 56 Delegirane uredbe pri sprejemanju odločitve o uporabi pristopa zaprte formule ali stohastičnega pristopa za vrednotenje pogodbenih možnosti in finančnih jamstev, vključenih v zavarovalne pogodbe.
(2) Če se ne more uporabiti nobena od teh dveh metod, lahko podjetja v skrajni sili uporabijo pristop, sestavljen iz naslednjih korakov:
(a) analiza značilnosti opcije ali jamstva ter njenega vpliva na denarne tokove;
(b) analiza zneska opcije ali jamstva, za katerega se trenutno pričakuje, da bo „in-the-money“ (ko se lahko izvrši) ali „out-of-the-money“ (ko se ne more izvršiti);
(c) ugotavljanje, kako naj bi se po pričakovanjih cena opcije ali jamstev spreminjala skozi čas;
(d) ocena verjetnosti, da se bo opcija ali jamstvo v prihodnosti podražila ali pocenila.
(Dokumentiranje generatorja ekonomskega scenarija)
Zavarovalnice nadzornikom na njihovo zahtevo zagotavljajo spodnje dokumente:
(a) matematične modele, na katerih temelji generator ekonomskega scenarija in razloge za izbiro;
(b) oceno kakovosti podatkov;
(c) proces kalibracije;
(d) parametre, ki so nastali s postopkom kalibracije (zlasti parametre, ki ustrezajo dejavnikom tržnega tveganja nestanovitnosti in korelacije).
(Splošno razumevanje generatorja ekonomskega scenarija)
Če je generator ekonomskega scenarija oddan v zunanje izvajanje, zavarovalnice zagotovijo, da ustrezno razumejo matematične modele, na katerih temelji generator ekonomskega scenarija, in proces kalibracije, pri čemer bi se morale osredotočiti na uporabljene metode in predpostavke ter omejitve, poleg tega pa bi jih bilo treba redno obveščati o vseh pomembnih spremembah.
(Proces kalibracije: tržni podatki in izbira finančnih instrumentov)
(1) Zavarovalnice zagotavljajo, da proces kalibracije generatorja ekonomskega scenarija, ki se uporablja za vrednotenje v skladu s trgom, temelji na podatkih finančnih trgov, ki so razviti, likvidni in pregledni, kot so opredeljeni v členu 1 Delegirane uredbe, ter ki kažejo trenutne tržne razmere. Če to ni mogoče, zavarovalnice uporabijo druge tržne cene, pri čemer so pozorne na kakršna koli izkrivljanja in zagotovijo, da se prilagoditve za preprečevanje teh izkrivljanj izvedejo na premišljen, objektiven in zanesljiv način.
(2) Zavarovalnice so zmožne dokazati, da so izbrani finančni instrumenti, uporabljeni pri procesu kalibracije, ustrezni glede na značilnosti zavarovalnih in pozavarovalnih obveznosti (npr. vgrajenih opcij in finančnih jamstev).
(Dejavniki tržnega tveganja, potrebni za doseganje ustreznih rezultatov)
(1) Pri ocenjevanju, ali so vsi pomembni dejavniki tveganja modelirani v skladu z določbami členov 22(3) in 34(5) Delegirane uredbe, so zavarovalnice sposobne dokazati, da njihovo modeliranje ustrezno odraža nestanovitnost njihovih sredstev in da so pomembni viri nestanovitnosti ustrezno upoštevani (npr. kreditni pribitki in tveganje neplačila).
(2) Zlasti zavarovalnice uporabljajo modele, ki omogočajo modeliranje negativnih obrestnih mer.
(Splošno načelo sorazmernosti)
(1) Če zavarovalnice uporabijo generator ekonomskega scenarija za stohastično modeliranje zavarovalno-tehničnih rezervacij, Agenciji za zavarovalni nadzor dokažejo, da je generator ekonomskega scenarija točen, zanesljiv in skladen s trgom. Ocenijo merilo točnosti generatorja ekonomskega scenarija (vsaj z analizo napak Monte Carlo).
(2) Za dokazovanje zanesljivosti generatorja ekonomskega scenarija zavarovalnice preskusijo občutljivost vrednotenja nekaterih značilnih obveznosti na spremembe nekaterih parametrov pri procesu kalibracije.
(3) Za dokazovanje skladnosti generatorja ekonomskega scenarija s trgom na vrsti scenarijev, ki jih je ustvaril generator ekonomskega scenarija, uporabljen za vrednotenje, izvedejo vsaj nekatere od spodaj navedenih preskusov:
(a) preskusi kalibracije: preverjanje, ali so izpolnjene zahteve iz člena 22(3) Delegirane uredbe;
(b) preskusi martingala: preverjanje preskusa martingala za razrede sredstev (lastniški vrednostni papirji, obveznice, nepremičnine, devizni tečaji itd.), ki so bili uporabljeni pri procesu kalibracije generatorja ekonomskega scenarija, in za nekatere enostavne strategije za portfeljske naložbe;
(c) preskusi korelacije: primerjava simuliranih korelacij s preteklimi korelacijami.
(4) Zavarovalnice zagotavljajo, da se preskusi točnosti, zanesljivosti in skladnosti s trgom generatorja ekonomskega scenarija izvajajo redno oziroma vsaj na letni ravni.
(Naključni in (psevdo)naključni generatorji števil)
Zavarovalnice zagotavljajo, da so (psevdo)naključni generatorji števil, ki se uporabljajo pri generatorju ekonomskega scenarija, ustrezno preskušeni.
(Stalna ustreznost generatorja ekonomskega scenarija)
Zavarovalnice imajo vzpostavljene ustrezne postopke za zagotavljanje, da je generator ekonomskega scenarija vedno ustrezen za izračun zavarovalno-tehničnih rezervacij.
(Metode za izračun marže za tveganje)
(1) Zavarovalnice ocenijo, ali je potrebna popolna projekcija vsega prihodnjega zahtevanega solventnostnega kapitala, da se sorazmerno prikažejo narava, obseg in kompleksnost tveganj, na katerih temeljijo zavarovalne in pozavarovalne obveznosti referenčnega podjetja. V tem primeru zavarovalnice izvedejo te izračune. Drugače se lahko za izračun marže za tveganje uporabijo alternativne metode, pri čemer je treba zagotoviti, da izbrana metoda ustrezno zajame profil tveganja podjetja.
(2) Če se za izračun najboljše ocene uporabijo poenostavljene metodologije, zavarovalnice ocenijo posledični učinek, ki ga ima lahko uporaba takih metodologij na razpoložljive metode za izračun marže za tveganje, vključno z uporabo kakršnih koli poenostavljenih metod za napovedovanje prihodnjega zahtevanega solventnostnega kapitala (SCR).
(Hierarhija metod za izračun marže za tveganje)
(1) Pri sprejemanju odločitve o najustreznejši ravni hierarhije, določeni spodaj, zavarovalnice zagotavljajo, da izračuni niso bolj zapleteni, kot je to potrebno za sorazmeren prikaz narave, obsega in kompleksnosti tveganj, na katerih temeljijo zavarovalne in pozavarovalne obveznosti referenčnega podjetja.
(2) Zavarovalnice uporabljajo hierarhijo metod v skladu z okvirom, določenim pri opredeljevanju načela sorazmernosti in potrebe po ustreznem ocenjevanju tveganj.
(3) Zavarovalnice uporabljajo naslednjo hierarhijo kot podlago za sprejemanje odločitev o metodah, ki se bodo uporabile za napovedovanje prihodnjega zahtevanega solventnostnega kapitala:
– Metoda 1) Za približno določanje posameznih tveganj ali podtveganj znotraj nekaterih ali vseh modulov in podmodulov, ki se uporabljajo za izračun prihodnjega zahtevanega solventnostnega kapitala, kot je opisano v členu 58(a) Delegirane uredbe.
– Metoda 2) Za približno določanje celotnega zahtevanega solventnostnega kapitala za vsako prihodnje leto, kot je opisano v členu 58(a) Delegirane uredbe, med drugim z uporabo količnika najboljše ocene za navedeno prihodnje leto in najboljše ocene na datum vrednotenja.
Ta metoda ni ustrezna, če je na datum vrednotenja ali v naslednjih dneh vrednost najboljše ocene negativna. Ta metoda upošteva vzorec zapadlosti in izteka obveznosti brez pozavarovanja. Posledično je treba proučiti način izračuna najboljše ocene zavarovalno-tehničnih rezervacij brez pozavarovanja. Prav tako je treba dodatno proučiti, ali se lahko šteje, da se predpostavke o profilu tveganja zavarovalnice v določenem obdobju niso spremenile. To vključuje, da se:
(a) za vsa zavarovalna tveganja prouči, ali je sestava podtveganj v zavarovalnem tveganju enaka;
(b) za tveganje neplačila nasprotne stranke prouči, ali je povprečna boniteta pozavarovalnic in namenskih družb enaka;
(c) za tržno tveganje prouči, ali je pomembno tržno tveganje glede na neto najboljšo oceno enako;
(d) za operativno tveganje prouči, ali je delež obveznosti pozavarovalnic in namenskih družb enak;
(e) za prilagoditev prouči, ali je zmožnost pokrivanja izgub zavarovalno-tehničnih rezervacij glede na neto najboljšo oceno enaka.
Če nekatere od teh predpostavk ali vse predpostavke niso izpolnjene, zavarovalnica izvede vsaj kvalitativno oceno tega, kako pomembno je odstopanje od predpostavk. Če učinek odstopanja ni pomemben v primerjavi z maržo za tveganje v celoti, se ta metoda lahko uporabi. V nasprotnem primeru zavarovalnica formulo ustrezno prilagodi ali pa uporabi kompleksnejšo metodo.
– Metoda 3) Za približno določanje diskontirane vsote vsega prihodnjega zahtevanega solventnostnega kapitala v enem koraku brez približnega določanja zahtevanega solventnostnega kapitala za vsako prihodnje leto posebej, kot je določeno v členu 58(b) Delegirane uredbe, med drugim z uporabo spremenjenega trajanja zavarovalnih obveznosti kot faktorja sorazmernosti.
Pri sprejemanju odločitve o uporabi metode, ki temelji na spremenjenem trajanju zavarovalnih obveznosti, se pozornost nameni vrednosti spremenjenega trajanja, da se preprečijo nesmiselni rezultati marže za tveganje.
Ta metoda upošteva vzorec zapadlosti in izteka obveznosti brez pozavarovanja. Posledično je treba proučiti način izračuna najboljše ocene zavarovalno-tehničnih rezervacij brez pozavarovanja. Dodatno je treba proučiti, ali se lahko šteje, da se predpostavke o profilu tveganja zavarovalnice v določenem obdobju niso spremenile. To vključuje, da se:
(a) za osnovni zahtevani solventnostni kapital prouči, ali se sestava ter deleži tveganj in podtveganj v določenem obdobju ne bodo spremenili;
(b) za tveganje neplačila nasprotne stranke prouči, ali bo povprečna boniteta pozavarovalnic in namenskih družb v prihodnjih letih ostala enaka;
(c) za operativno tveganje in tveganje neplačila nasprotne stranke prouči, ali je spremenjeno trajanje enako za obveznosti brez pozavarovanja in s pozavarovanjem;
(d) prouči, ali bo pomembno tržno tveganje glede na neto najboljšo oceno v prihodnjih letih ostalo enako;
(e) za prilagoditev prouči, ali bo zmožnost pokrivanja izgub zavarovalno-tehničnih rezervacij glede na neto najboljšo oceno v prihodnjih letih ostala enaka.
Zavarovalnica, ki namerava uporabiti to metodo, prouči, do kakšne mere so te predpostavke izpolnjene. Če nekatere od teh predpostavk ali vse predpostavke niso izpolnjene, zavarovalnica izvede vsaj kvalitativno oceno tega, kako pomembno je odstopanje od predpostavk. Če učinek odstopanja ni pomemben v primerjavi z maržo za tveganje v celoti, se lahko uporabi poenostavitev.
V nasprotnem primeru zavarovalnica formulo ustrezno prilagodi ali pa uporabi kompleksnejšo metodo.
– Metoda 4) Za približno določanje marže za tveganje tako, da se ga izračuna kot odstotek najboljše ocene.
V skladu s to metodo je treba maržo za tveganje izračunati kot odstotek najboljše ocene zavarovalno-tehničnih rezervacij brez pozavarovanja na datum vrednotenja. Pri sprejemanju odločitev o odstotku, ki se bo uporabljal za določeno vrsto poslovanja, zavarovalnica upošteva, da se bo ta odstotek verjetno povečal, če se bo podaljšalo spremenjeno trajanje zavarovalnih obveznosti ali kakšen drug ukrep v zvezi z vzorcem izteka teh obveznosti.
Zavarovalnice ustrezno upoštevajo zelo preprosto naravo tega postopka, uporabljajo pa le, če je bilo dokazano, da ni mogoče uporabiti nobenega kompleksnejšega pristopa za določanje marže za tveganje iz zgornje hierarhije.
Kadar zavarovalnice uporabljajo to metodo za izračun marže za tveganje, obrazložijo in dokumentirajo utemeljitev za uporabljene odstotke po posameznih vrstah poslovanja. Ta obrazložitev in utemeljitev upoštevati vse posebne značilnosti portfeljev, ki se ocenjujejo. Zavarovalnice te metode ne uporabljajo v primeru negativnih vrednosti najboljše ocene.
(4) Brez poseganja v oceno sorazmernosti in določbe 58. člena Delegirane uredbe lahko zavarovalnice pri uporabi hierarhije metod uporabijo poenostavitve, opredeljene v Tehnični prilogi IV, ki je sestavni del in priloga tega sklepa.
(Porazdelitev skupne marže za tveganje)
Če je točen izračun prispevka posameznih vrst poslovanja k skupnemu zahtevanemu solventnostnemu kapitalu v času veljavnosti celotnega portfelja prezapleten, se zavarovalnicam omogoči uporaba poenostavljenih metod za porazdelitev skupne marže za tveganje po posameznih vrstah poslovanja, ki so sorazmerne z naravo, obsegom in kompleksnostjo vključenih tveganj. Zagotoviti je treba skladnost uporabljenih metod v določenem obdobju.
Da se zanesljivo replicirajo prihodnji denarni tokovi, povezani z zavarovalnimi ali pozavarovalnimi obveznostmi, zavarovalnice ob upoštevanju negotovosti zagotovijo, da denarni tokovi iz finančnih instrumentov ne zagotavljajo le enakega pričakovanega zneska kot denarni tokovi, povezani z zavarovalnimi ali pozavarovalnimi obveznostmi, temveč tudi enake vzorce variabilnosti.
Zavarovalnice prihodnjih denarnih tokov, povezanih z zavarovalnimi ali pozavarovalnimi obveznostmi, ne štejejo za zanesljivo replicirane, če:
(a) je ena ali več lastnosti prihodnjega denarnega toka, med drugimi njegova pričakovana vrednost, nestanovitnost ali katera koli druga lastnost, odvisnih od tveganj, katerih posebnih vzorcev v podjetju ni mogoče najti v instrumentih, s katerimi se aktivno trguje na finančnih trgih;
(b) trenutne tržne informacije in informacije o cenah niso dostopne javnosti, saj je ena ali več lastnosti prihodnjega denarnega toka v kakršnem koli obsegu odvisnih od razvoja dejavnikov, ki so specifični za zavarovalnice, kot so izdatki ali stroški pridobivanja zavarovanj, ali
(c) je ena ali več lastnosti prihodnjega denarnega toka odvisna od razvoja zunanjih dejavnikov zavarovalnice, za katere se ne uporabljajo finančni instrumenti, za katere so bile opažene zanesljive tržne vrednosti.
(1) Če aktiven in pregleden trg začasno ne izpolnjuje enega ali več pogojev glede razvitosti in likvidnosti, vendar se lahko razumno pričakuje, da bo ponovno izpolnjeval te pogoje v naslednjih treh mesecih, zavarovalnice za namene tega sklepa uporabiti cene, ki so bile opažene v navedenem obdobju.
(2) Zavarovalnice z oceno zagotavljajo, da uporaba teh cen ne bo povzročila pomembne napake pri vrednotenju zavarovalno-tehničnih rezervacij.
(Razčlenjevanje obveznosti, ki se vrednotijo kot celota)
Če v okviru iste pogodbe obstajajo številni prihodnji denarni tokovi, ki izpolnjujejo vse pogoje za izračun zavarovalno-tehnične rezervacije kot celote, in drugi prihodnji denarni tokovi, ki ne izpolnjujejo nekaterih navedenih pogojev, zavarovalnice razčlenijo obe vrsti denarnih tokov. Za prvo vrsto denarnih tokov ni treba izvesti ločenega izračuna najboljše ocene in marže za tveganje, medtem ko za drugo vrsto denarnih tokov izvedejo ločen izračun. Če predlagane razčlenitve ni mogoče izvesti, zlasti če sta obe vrsti denarnih tokov zelo medsebojno odvisni, zavarovalnice izvedejo ločene izračune najboljše ocene in marže za tveganje za celotno pogodbo.
(Prihodnji denarni tokovi iz premij v primerjavi s terjatvami iz premij)
(1) Zavarovalnice določijo prihodnje denarne tokove iz premij v okviru omejitev pogodbe na datum vrednotenja ter v izračun obveznosti na podlagi najboljše ocene vključijo tiste prihodnje denarne tokove iz premij, ki zapadejo po datumu vrednotenja.
(2) Zavarovalnice premije, ki jih je treba plačati do datuma vrednotenja, v bilanci stanja do prejetja plačila obravnavajo kot terjatve iz premij.
(Metode za izračun prijavljenih škodnih rezervacij)
(1) Zavarovalnice ne vključijo nastalih, a ne prijavljenih rezervacij (IBNR) in stroškov reševanja škod, ki niso neposredno vezani na konkretni škodni zahtevek (ULAE), v izračun prijavljenih škodnih rezervacij, ki so sestavni del škodne rezervacije, če je bil zavarovatelj obveščen o dogodkih, na katerih temelji škodni zahtevek.
(2) Možni metodi za ocenjevanje prijavljenih škodnih rezervacij sta:
– upoštevanje števila prijavljenih škodnih zahtevkov in njihovih povprečnih stroškov;
– ocenjevanje vsakega primera posebej.
(Metode za izračun rezervacij za nastale, a ne prijavljene škodne zahtevke)
Če se uporabljajo aktuarske tehnike (npr. trikotniške tehnike – „chain ladder“ tehnike) za oceno nastale, a ne prijavljene rezervacije, namenjajo zavarovalnice posebno pozornost temu, ali so predpostavke, na katerih temelji tehnika, izpolnjene oziroma ali so potrebne prilagoditve vzorcev razvoja, da bodo ustrezno prikazovali verjeten razvoj v prihodnosti.
(Metode za vrednotenje stroškov poravnave škodnih zahtevkov – stroški reševanja škod, ki niso neposredno vezani na konkretni škodni zahtevek)
Če zavarovalnice uporabijo poenostavljeno metodo za rezervacijo za stroške poravnave škodnih zahtevkov, ki temelji na oceni odstotka škodnih rezervacij, kot je opisano v Tehnični prilogi II, ki je sestavni del in priloga tega sklepa, se jo upošteva le, če se za stroške lahko razumno domneva, da so sorazmerni z rezervacijami kot celoto, kadar je ta delež stabilen v določenem obdobju in so stroški enakomerno porazdeljeni prek obdobja veljavnosti portfelja škodnih zahtevkov kot celote.
(1) Zavarovalnice zagotavljajo, da premijske rezervacije na datum vrednotenja vključujejo vrednotenje vseh priznanih obveznosti znotraj omejitev zavarovalnih ali pozavarovalnih pogodb za vse izpostavljenosti prihodnjim škodnim dogodkom, če:
(a) je kritje začelo veljati pred datumom vrednotenja;
(b) kritje ni začelo veljati pred datumom vrednotenja, vendar je zavarovalnica postala stranka zavarovalne ali pozavarovalne pogodbe, ki zagotavlja kritje.
(2) Brez poseganja v oceno sorazmernosti in določbe člena 36(2) Delegirane uredbe lahko zavarovalnice uporabijo poenostavitev, opisano v Tehnični prilogi III, ki je sestavni del in priloga tega sklepa.
(Upoštevanje projekcij stroškov škodnih zahtevkov)
Zavarovalnice zagotavljajo, da ocena denarnih tokov iz škodnih zahtevkov, vključenih v premijske rezervacije, ustrezno upošteva pričakovan pojav in stroške prihodnjih škodnih zahtevkov, tudi verjetnost redkih škodnih zahtevkov z velikim vplivom in latentnih škodnih zahtevkov.
(Negotovost glede vedenja imetnikov polic)
Zavarovalnice zagotavljajo, da vrednotenje premijskih rezervacij upošteva možnost, da bodo imetniki polic unovčili opcije za podaljšanje ali obnovitev pogodbe oziroma preklic ali prekinitev pogodbe pred koncem zagotovljenega obdobja kritja.
(Negativna premijska rezervacija)
Zavarovalnice zagotavljajo, da je premijska rezervacija brez marže za tveganje negativna, če trenutna vrednost prihodnjih denarnih prilivov presega trenutno vrednost prihodnjih denarnih odlivov.
(Ločevanje zavarovalnih obveznosti)
Za namene izračuna iz člena 260 Delegirane uredbe zavarovalnice razdelijo zavarovalne obveznosti na obveznosti, ki jih je mogoče pripisati že vplačanim premijam, in obveznosti, ki jih je mogoče pripisati premijam v zvezi z veljavnimi posli in bodo prejete v prihodnosti.
(Predpostavke za izračun pričakovanega dobička, vključenega v prihodnje premije)
Za namen izračuna zavarovalno-tehničnih rezervacij, brez marže za tveganje, pod predpostavko, da premije, povezane z obstoječimi zavarovalnimi in pozavarovalnimi pogodbami, ki naj bi bile prejete v prihodnosti, niso prejete, uporabijo zavarovalnice enako aktuarsko metodo kot za izračun zavarovalno-tehničnih rezervacij brez marže za tveganje v skladu s 77. členom Direktive Solventnost II, pri čemer se spremenita spodnji predpostavki:
– police je treba obravnavati, kot da še naprej veljajo, in se jih ne obravnava, kot da se je od njih odstopilo;
– ne glede na pravne ali pogodbene pogoje, ki veljajo za pogodbo, izračun ne vključuje kazni, zmanjšanj ali katere koli druge vrste prilagoditev za teoretično aktuarsko vrednotenje zavarovalno-tehničnih rezervacij brez marže za tveganje, izračunanih tako, kot da je polica še vedno veljavna.
Vse druge predpostavke (npr. smrtnost, zamude ali stroški) ostanejo nespremenjene. To pomeni, da zavarovalnice uporabijo isto obdobje projekcij, prihodnje ukrepe upravljanja in stopnje uveljavljanja možnosti imetnikov polic, ki se uporabljajo pri izračunu najboljše ocene, ne da bi jih prilagodile za upoštevanje, da bodoče premije ne bodo prejete. Tudi če bi vse predpostavke o stroških ostale nespremenjene, bi lahko to imelo posreden vpliv na raven nekaterih stroškov (npr. stroški pridobivanja ali stroški upravljanja naložb).
(Alternativen pristop za izračun pričakovanega dobička, vključenega v prihodnje premije)
Zavarovalnice lahko pričakovani dobiček, vključen v prihodnje premije, opredelijo kot del sedanje vrednosti prihodnjih dobičkov v zvezi s prihodnjimi premijami, če izid bistveno ne odstopa od vrednosti, ki bi jo dobili z vrednotenjem, opisanim v 90. členu tega sklepa. Ta pristop se lahko izvede z uporabo formule.
(Obseg odstopanja za prihodnji nakup pozavarovanja)
Zavarovalnice pripoznajo prihodnje denarne tokove, povezane s prihodnjimi nakupi pozavarovanja, ki krijejo obveznosti, ki so že bile priznane v bilanci stanja, in sicer do te mere, da zamenjajo vse ureditve pozavarovanja, ki bodo potekle, in če se lahko dokaže, da izpolnjujejo spodaj navedene pogoje:
(a) zavarovalnica ali pozavarovalnica ima pisna pravila o zamenjavi ureditve pozavarovanja;
(b) zamenjava ureditve pozavarovanja ne poteka pogosteje kot vsake tri mesece;
(c) zamenjava ureditve pozavarovanja ni odvisna od nobenega prihodnjega dogodka, na katerega zavarovalnica ali pozavarovalnica ne more vplivati. Če je zamenjava ureditve pozavarovanja odvisna od kakršnega koli prihodnjega dogodka, na katerega zavarovalnica ali pozavarovalnica lahko vpliva, bi bilo treba pogoje jasno dokumentirati v pisnih pravilih iz točke (a) tega odstavka;
(d) zamenjava ureditve pozavarovanja je uresničljiva in skladna s trenutno poslovno prakso ali strategijo zavarovalnice. Zavarovalnica lahko preveri, da je zamenjava uresničljiva, s primerjavo zadevne zamenjave z zamenjavami, ki jih je zavarovalnica izvedla pred tem;
(e) tveganje, da ureditve pozavarovanja ni mogoče zamenjati zaradi omejitve zmogljivosti, je nepomembno;
(f) izvede se ustrezna ocena prihodnje pozavarovalne premije, ki se bo zaračunala, in upošteva tveganje, da lahko se stroški zamenjave obstoječih ureditev pozavarovanja povečajo;
(g) zamenjava ureditve pozavarovanja je skladna z zahtevami, ki se uporabljajo za prihodnje ukrepe upravljanja, iz 236. člena Delegirane uredbe.
(Poenostavljen izračun izterljivih zneskov iz pozavarovalnih pogodb in namenskih družb – premijske rezervacije)
(1) Če se uporablja poenostavljen izračun, zavarovalnice za oceno povračljivega zneska za pozavarovanje iz zneska premijskih rezervacij s pozavarovanjem uporabijo ločen faktor preračuna iz kosmate premije v neto za denarne odlive, potencialno pa zavarovalnice uporabijo drug faktor preračuna iz kosmate premije v neto za denarne prilive. Faktor preračuna iz kosmate premije v neto za denarni odliv zavarovalnic temelji na proučitvi preteklih škodnih dogodkov ob upoštevanju prihodnjih programov pozavarovanja, ki se bodo uporabljali. Faktor preračuna iz kosmate premije v neto za denarni priliv temelji na relativnih kosmatih in pozavarovalnih premijah, ki naj bi se prejele in plačale.
(2) Brez poseganja v določbe iz prvega odstavka tega člena in oceno sorazmernosti lahko zavarovalnice uporabijo poenostavitve, opisane v Tehnični prilogi V, ki je priloga in sestavni del tega sklepa.
(Poenostavljen izračun izterljivih zneskov iz pozavarovalnih pogodb in namenskih družb – škodne rezervacije)
V zvezi s škodnimi rezervacijami za izterljive zneske iz pozavarovalnih pogodb zavarovalnice uporabijo tehnike preračuna iz kosmate premije v neto bodisi za vsako leto nezgode ali za vsako zavarovalno leto, ki ni dokončno razvito, za posamezno vrsto poslovanja ali homogeno skupino tveganj, če je to ustrezno.
(Poenostavljen izračun prilagoditve za neplačilo nasprotne stranke)
Zavarovalnice, ki predlagajo uporabo poenostavljenega izračuna prilagoditve za neplačilo nasprotne stranke iz 61. člena Delegirane uredbe, ki temelji na predpostavki, da je verjetnost neplačila nasprotne stranke nespremenljiva v določenem obdobju, premislijo, ali je ta predpostavka uresničljiva, pri tem pa upoštevajo stopnjo kreditne kvalitete nasprotne stranke in spremenjeno trajanje izterljivih zneskov iz pozavarovalnih pogodb in namenskih družb.
Pri ocenjevanju, ali sta obdobje projekcij in časovni načrt denarnih tokov za imetnike polic med letom sorazmerna, zavarovalnice upoštevajo vsaj:
(a) stopnjo homogenosti denarnih tokov;
(b) raven negotovosti, tj. obseg, do katerega se lahko ocenijo prihodnji denarni tokovi;
(c) naravo denarnih tokov.
(Sorazmernost validacije zavarovalno-tehničnih rezervacij)
Aktuarska funkcija zavarovalnice zagotovi, da je proces validacije sorazmeren, ob upoštevanju pomembnosti učinka predpostavk, približkov in metodologij, tako ločeno kot v kombinaciji, na vrednost zavarovalno-tehničnih rezervacij.
(Izbor pristopov in procesov validacije)
Zavarovalnice zagotavljajo, da aktuarska funkcija upošteva najustreznejše pristope in procese validacije glede na značilnosti obveznosti in predvideno uporabo le teh.
(Kvalitativni in kvantitativni pristopi)
Aktuarska funkcija zavarovalnice zagotovi, da proces validacije zajema tako kvantitativne kot kvalitativne vidike ter ni le primerjava ocen z rezultati. Prav tako vključuje kvalitativne vidike, kot so ocena nadzornih postopkov, dokumentacija, interpretacija in obveščanje o rezultatih.
(Redni in dinamični proces validacije)
Zavarovalnice zagotavljajo, da aktuarska funkcija redno izvaja dinamični proces, pri katerem redno izboljšuje pristope validacije tako, da vključi pridobljene izkušnje iz izvajanja predhodnih validacij ter se odzove na spreminjajoči se trg in pogoje poslovanja.
(Primerjava z izkušnjami – odstopanja)
(1) Zavarovalnice zagotavljajo, da aktuarska funkcija:
a) ugotovi skupno odstopanje med pričakovanimi in dejanskimi škodnimi zahtevki;
b) razdeli skupno odstopanje na glavne vire in analizira razloge za odstopanje;
c) če se zdi, da odstopanje ni le začasno, pripravi priporočila o spremembah uporabljenega modela ali predpostavk.
(2) Zavarovalnice zagotavljajo, da se relevantni tržni podatki in trendi štejejo za del primerjave z izkušnjami.
(Primerjava s trgom za pogodbe z opcijami in jamstvi)
Zavarovalnice preučijo, ali obstaja vrsta tržnih instrumentov, ki so na voljo za približno replikacijo pogodb z vgrajenimi opcijami in jamstvi. Če so na voljo, je treba primerjati ceno takih portfeljev z vrednostjo zavarovalno-tehničnih rezervacij, izračunano kot vsota najboljše ocene (izračunana z uporabo projekcij o denarnem toku) in marže za tveganje.
8. RAČUNOVODSKA MATEMATIČNA REZERVACIJA
(Računovodska matematična rezervacija)
Računovodske matematične rezervacije so matematične rezervacije, ki jih zavarovalnice oblikujejo v skladu z veljavnimi računovodskim standardi, oziroma so jih oblikovale v skladu z računovodskimi standardi pred 1. 1. 2023.
(1) Vrednotenje računovodske matematične rezervacije se izvaja po aktuarskih načelih, ki temeljijo na razumnih pričakovanjih zavarovalcev in obveznostih zavarovalnice. Računovodske matematične rezervacije se izračuna na osnovi predpostavk, ki so bile ob sklenitvi zavarovanj dovolj previdne in konzervativne, da zaradi negotovosti ni obstajalo pomembno predvidljivo tveganje, da bodoče obveznosti do zavarovancev/zavarovalcev ne bi bile poplačane ob zapadlosti.
(2) Vrednotenje računovodske matematične rezervacije upošteva vse bodoče obveznosti zavarovatelja, nastale v prihodnosti, ki so določene s splošnimi in posebnimi pogoji za vsako posamezno pogodbo posebej na osnovi prospektivne računske metode, upoštevajoč premije, ki bodo še plačane.
(3) Ne glede na določilo prejšnjega odstavka tega člena lahko zavarovalnica uporabi retrospektivno računsko metodo za izračun računovodskih matematičnih rezervacij, kadar zaradi narave zavarovalne pogodbe prospektivne računske metode ni mogoče uporabiti, ali kjer je mogoče dokazati, da vrednost izračunanih računovodskih matematičnih rezervacij ni manjša od računovodskih matematičnih rezervacij, izračunanih z uporabo prospektivne računske metode.
(4) Uporaba ustreznih približkov je dovoljena samo, kadar je gotovo, da bo izračunana računovodska matematična rezervacija, dobljena z njihovo uporabo, vsaj tako visoka, kot bi bila, če bi uporabljali izračun po posameznih zavarovalnih pogodbah.
(5) Kadar ima zavarovalec/zavarovanec z zavarovalno pogodbo določeno pravico do izplačila odkupne vrednosti, morajo biti računovodske matematične rezervacije v vsakem trenutku oblikovane vsaj v višini odkupne vrednosti zavarovanja.
(6) V izračunu višine računovodskih matematičnih rezervacij se ne sme samovoljno spreminjati načina izračuna, hkrati pa mora biti na primeren način omogočeno nedvoumno ugotavljanje višine dobička, ki je nastala s trajanjem pogodbe.
(7) Dolgoročna upravičenja zavarovalcev/zavarovancev do udeležbe na dobičku se ugotavljajo glede na višino premije in višino naložb, ki krijejo ta upravičenja, upoštevajoč dosedanjo prakso zavarovalnice glede časa in načina delitve dobička ali drugih ugodnosti, ki jih zavarovalnica po pogodbi nudi zavarovalcem/zavarovancem.
(8) Vrednost računovodskih matematičnih rezervacij določi v skladu z določili 105. do 112. člena tega sklepa tako, da med drugim upošteva:
1. vsa zajamčena izplačila, do katerih je zavarovalec/zavarovanec upravičen, vključno z zajamčeno odkupno vrednostjo;
2. vse bonuse oziroma dobičke, do katerih je zavarovalec/zavarovanec upravičen, bodisi samostojno bodisi skupaj z drugimi zavarovalci/zavarovanci, ne glede na to, v kakšni obliki so izraženi;
3. vsa upravičenja, med katerimi lahko zavarovalec/zavarovanec izbira na podlagi zavarovalne pogodbe;
4. stroške, vključno s provizijo za sklepanje pogodb.
(Vrednotenje bodočih premij)
(1) V izračunu računovodskih matematičnih rezervacij ne sme biti v nobenem letu upoštevana vrednost bodoče premije večja, kot je dejanska višina obračunane premije.
(i) Premija se v obdobju trajanja pogodbe spreminja po enotni stopnji.
V izračunu upoštevana vrednost bodoče premije ne sme biti večja, kot je premija (v nadaljevanju: enotna premija), ki bi bila ob sklenitvi pogodbe zadostna za pokritje obveznosti iz te pogodbe, ne upoštevajoč stroškov in morebitnih dodatkov iz naslova dobička. Pri izračunu enotne premije upoštevamo isti čas plačevanja premij, obrestno mero, tablice smrtnosti, tablice obolevnosti, incidence, stopnje invalidnosti in morebitne druge tablice, ki so uporabljene v izračunu obveznosti zavarovatelja po tej pogodbi.
(ii) Premija se v obdobju trajanja pogodbe spreminja, vendar ne po enotni stopnji.
V izračunu upoštevana vrednost premije ne sme biti večja od premije, ki jo določi po postopku, opisanem v točki (i) tega odstavka, ustrezno modificiranem tako, da upošteva nihanja v višini premije, ki jo zavarovalec plača v posameznem letu.
(2) V primeru, če med trajanjem pogodbe z aneksom k zavarovalni pogodbi zavarovalec/zavarovanec izkoristi možnost izbire, ki je opredeljena v splošnih pogojih, se v skladu s prvim odstavkom tega člena predpostavi, da so bile te spremembe pravilno ovrednotene že v trenutku izdaje police.
(3) Za pogodbe, kjer:
– koristi zavarovalca rastejo s plačilom posamezne premije ali
– vrednost premije ni znana do trenutka plačila premije,
bodoče premije ni nujno upoštevati toliko časa, dokler je rezervacija, ki krije nevarnost povečanja obveznosti zavarovalnice zaradi plačila bodočih premij, večja od zneska vplačanih premij.
(4) Alternativne metode vrednotenja, različne od metod, ki so določene v prvem, drugem in tretjem odstavku tega člena, so dopustne, če je z uporabo alternativne metode zagotovljeno, da bodo matematične rezervacije pogodbe večje, kot bi bile z uporabo metod, opisanih v prejšnjih odstavkih tega člena.
(Stroški pridobivanja zavarovanj)
(1) Stroški pridobivanja zavarovanj se pri vrednotenju računovodskih matematičnih rezervacij upoštevajo z dodatkom k neto premiji. Višina dodatka k neto premiji iz naslova stroškov pridobivanja zavarovanja je omejena navzgor, tako da ne presega manjše od naslednjih dveh vrednosti:
– 3,5 % pogodbene zavarovalne vsote življenjskega zavarovanja, enakomerno razdeljene na vse bodoče premije, ki bodo plačane v pogodbenem obdobju trajanja zavarovanja, ter
– dejanskih, v premijo vračunanih stroškov pridobivanja zavarovanj (brez davka), enakomerno razdeljenih na vse bodoče premije, ki bodo plačane v pogodbenem obdobju trajanja zavarovanja.
(2) Povečanje, dovoljeno v prvem odstavku tega člena, ne sme nikoli preseči dejansko obračunane premije zavarovanja.
(3) Izrazi, ki so uporabljeni v tem členu, pomenijo:
– »neto premija« je premija, ki zadošča za kritje obveznosti zavarovalnice iz naslova zavarovalne pogodbe,
– »pogodbena zavarovalna vsota življenjskega zavarovanja« za posamezna življenjska zavarovanja je:
a) za doživljenjsko zavarovanje nevarnosti smrti – zavarovalna vsota;
b) za police, kjer se zavarovalna vsota izplača ob doživetju, vključno mešana življenjska zavarovanja – zavarovalna vsota ob doživetju;
c) za časovno omejeno zavarovanje nevarnosti smrti je ustrezna zavarovalna vsota definirana kot zavarovalna vsota na dan vrednotenja;
d) za odložena rentna zavarovanja – kapitalizirana vrednost anuitet ob začetku izplačil (ali v primeru denarne opcije – izplačilo v denarju, če je večje);
e) za zavarovanja z določenim rokom izplačila (term fix; 23. točka drugega odstavka 7. člena ZZavar-1) – vsota, izplačana na koncu pogodbenega roka;
f) za zavarovanja, kjer zavarovanci/zavarovalci prevzemajo naložbeno tveganje (naložbeno tveganje; 21. točka drugega odstavka 7. člena ZZavar-1), kljub točkam a) do d), manjša od:
– zneska, ki ga bo zavarovalnica izplačala v primeru smrti in
– skupne vrednosti enot, ki pripadajo posamezni pogodbi, in skupnega zneska preostalih premij.
Obrestna mera, ki se upošteva v izračunu sedanje vrednosti bodočih izplačil in vplačil za potrebe vrednotenja računovodskih matematičnih rezervacij, ne sme presegati tehnične obrestne mere, uporabljene pri izračunu zavarovalne premije, oziroma vrednosti, določene s previdno ugotovitvijo donosnosti naložb, ki krijejo te obveznosti, in donosnosti, ki jo pričakujemo od bodočih naložb.
(Tablice smrtnosti in ostale tablice)
Računovodske matematične rezervacije morajo biti določene na osnovi previdno izbranih tablic smrtnosti in ostalih tablic.
(1) V izračunu računovodskih matematičnih rezervacij se upošteva stroške, povezane z izplačevanjem obveznosti iz naslova zavarovalne pogodbe, pri čemer morajo stroški, upoštevani na nivoju vsake posamezne police, kriti vse obveznosti po tej polici.
(2) V izračunu, omenjenem v prvem odstavku tega člena, se upošteva dejanske stroški zavarovalnice, povezan s poravnavanjem obveznosti iz naslova dolgoročnih zavarovalnih pogodb v preteklem letu, kot tudi vpliv inflacije na bodoče stroške, porast cen in zaslužkov, vendar ne nižji, kot so bili predpostavljeni ob izračunu zavarovalnih premij.
(Upravičenja, med katerimi lahko zavarovanec izbira na podlagi zavarovalne pogodbe)
Računovodske matematične rezervacije morajo vključevati tudi možen porast obveznosti zavarovalnice zaradi odločitve zavarovalcev/zavarovancev, da izkoristijo dopustne spremembe v okviru zavarovalne pogodbe.
Izračunane negativne računovodske matematične rezervacije zavarovalnica postavi na vrednost nič.
(Samovoljne spremembe načina izračunavanja računovodskih matematičnih rezervacij)
Samovoljno spreminjanje načina izračunavanja računovodskih matematičnih rezervacij ni dovoljeno, če bi se s tem zmanjšala izkazana obveznost zavarovalnice.
9. MATEMATIČNA REZERVA POGODBE IN MATEMATIČNE REZERVACIJE ZA PRIPIS DOBIČKA NA PODLAGI PREMIJSKIH PREDPOSTAVK
(Premijska matematična rezervacija)
(1) Matematično rezervacijo za pripis dobička na podlagi premijskih predpostavk (v nadaljnjem besedilu: premijska matematična rezervacija) zavarovalnica določi za vsako pogodbo posebej.
(2) Vrednost premijske matematične rezervacije zavarovalnica določi z uporabo aktuarskih metod.
(3) Predpostavke, upoštevane v izračunu premijske matematične rezervacije (na primer, tablice smrtnosti in ostale tablice, obrestna mera stroški) za vsako posamezno polico, so enake predpostavkam, ki so bile upoštevane v premijskem izračunu oziroma v izračunu višine premije za prevzeta tveganja po tej polici. V izračunu premijske matematične rezervacije zavarovalnica upošteva enaka upravičenja in obveznosti, kot so upoštevana v premijskem izračunu.
(4) Vrednost premije je v izračunu premijske matematične rezervacije po polici enaka premiji po tej polici. V primeru, ko so stroški pridobivanja zavarovanj večji od 3,5 % zavarovalne vsote, se pri vrednotenju dolgoročnih obveznosti strošek pridobivanja zavarovanj upošteva kot dodatek k neto premiji. Višina dodatka k neto premiji iz naslova stroškov pridobivanja zavarovanja je omejena navzgor tako, kot to določa prvi odstavek 108. člena tega sklepa.
(5) Način izračuna premijske matematične rezervacije se za posamezno polico ne sme spremeniti. Zavarovalnice lahko spremenijo način zaokroževanja, ali poenostavijo formulo, če je razlika v izračunu nematerialna in če se odkupne vrednosti zaradi te spremembe ne znižajo.
(6) Zavarovalnica v izračunu premijske matematične rezervacije za posamezno polico upošteva že pripisane dobičke tej polici.
(Matematična rezerva iz pogodbe)
(1) Višina matematične rezerve iz pogodbe, ki jo v 973., 974. in 976. členu določa OZ, ne sme biti manjša od premijske matematične rezervacije, določene v 115. členu tega sklepa.
(2) Višina matematične rezerve iz pogodbe je podlaga, ki določa minimalne odkupne vrednosti pogodbe oziroma minimalne kapitalizirane vrednosti pogodbe iz 7. točke prvega odstavka 521. člena ZZavar-1.
(Pripis dobička zavarovalcem/zavarovancem)
(1) V primeru zavarovalnih pogodb, sklenjenih pred 1. januarjem 2023, kjer so zavarovalci/zavarovanci upravičeni do dela dobička zavarovalnice, pri čemer so se pri izračunu dobička uporabljajo bodisi zavarovalno-tehnični rezultat, zavarovalno tehnične rezervacije, ali matematične rezervacije, lahko zavarovalnica za izračun upravičenja do dela dobička zavarovalnice uporabi enak način izračuna, kot pred 1. januarjem 2023.
(2) Za namen finančnega poročanja obravnavajo v skladu z mednarodnimi standardi računovodskega poročanja.
(3) V primeru, ko zavarovalno-tehnične podlage določajo parametre za izračun višine matematične rezervacije za potrebe pripisa dobička, lahko zavarovalnica ne glede na določbe tega sklepa o načinu izračuna premijske matematične rezervacije oziroma izračuna računovodske matematične rezervacije upošteva parametre, ki jih določajo zavarovalno-tehnične podlage.
(Odkupna vrednost oziroma minimalna kapitalizirana vrednost pogodbe)
Določba 116. člena tega sklepa se ne uporablja za pogodbe, sklenjene pred 1. 1. 2023.
(Prenehanje veljavnosti sklepa)
Z dnem začetka uporabe tega sklepa preneha veljati Sklep o podrobnejših navodilih za vrednotenje zavarovalno- tehničnih rezervacij (Uradni list RS, št. 4/16 in 67/22).
Ta sklep začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporabljati pa se začne 31. decembra 2023.
Št. 00701-1/2023-7
Ljubljana, dne 18. aprila 2023
EVA 2023-1611-0030
Predsednik strokovnega sveta
Agencije za zavarovalni nadzor
