Številka:	Up-139/22-19
Datum:	11. 5. 2023

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Fedorja Anžeta Sazonova, Ljubljana, ki ga zastopa Vanja Šisernik, odvetnica v Kranju, na seji 11. maja 2023

S sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 11256/2021 z dne 22. 11. 2021 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I Ks 11256/2021 z dne 29. 10. 2021 sta bili pritožniku kršeni pravici iz 22. člena in druge alineje 29. člena Ustave.

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je v kazenskem postopku zaradi dveh kaznivih dejanj pranja denarja po četrtem v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 245. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15, 38/16, 27/17, 23/20, 91/20, 95/21 in 186/21 – v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja hudodelskega združevanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 294. člena KZ-1 na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 176/21 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZKP) zoper pritožnika s sklepom z dne 30. 8. 2021 podaljšalo pripor po vložitvi obtožnice zaradi pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Zoper pravnomočni sklep je pritožnik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ji je Vrhovno sodišče s sodbo št. XI Ips 11256/2021 z dne 4. 11. 2021 ugodilo in pravnomočni sklep sodišča o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice razveljavilo. Vrhovno sodišče je ugotovilo kršitev drugega odstavka 272. člena ZKP in pravice do obrambe iz 29. člena Ustave, saj pritožnikovi zagovornici pred odločitvijo sodišča ni bila pravilno vročena obtožnica s predlogom za podaljšanje pripora (obtožnica ji je bila vročena po navadni elektronski pošti, poleg tega ni bila podpisana in žigosana ter ni vsebovala sprotnih opomb) in ji tako ni bila dana možnost, da se do tega predloga opredeli. Vrhovno sodišče zadeve ni vrnilo v novo odločanje. Pojasnilo je, da tega ni storilo zato, ker je v vmesnem času pripor, podaljšan z razveljavljenim sklepom, že potekel.

2. Nekaj dni pred odločitvijo Vrhovnega sodišča o razveljavitvi sklepa o podaljšanju pripora (tj. 29. 10. 2021) je zunajobravnavni senat na podlagi drugega odstavka 207. člena ZKP že izdal nadaljnji sklep, s katerim je ugotovil, da je priporni razlog po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP še vedno podan. Zoper ta sklep je pritožnik na zadnji dan pritožbenega roka (tj. 15. 11. 2021) vložil pritožbo. Dne 16. 11. 2021 je vložil dopolnitev pritožbe, v kateri se je skliceval na sodbo Vrhovnega sodišča z dne 4. 11. 2021, ki naj bi jo prejel šele 16. 11. 2021. Trdil je, da je z razveljavitvijo sklepa o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice prišlo do položaja, ko o predlogu za podaljšanje pripora po vložitvi obtožnice ni bilo odločeno, zato prvostopenjsko sodišče ne bi smelo postopati po drugem odstavku 207. člena ZKP. Sodišče prve stopnje naj bi preizkus obstoja pripornih razlogov opravilo brez veljavne podlage in ne da bi obrambi dalo možnost, da se seznani s predlogom za podaljšanje pripora po vložitvi obtožnice in nanj odgovori, zato naj bi bila tudi s tem sklepom kršena njegova pravica do obrambe iz 29. člena Ustave. Pritožbeno sodišče je pritožbo s sklepom z dne 22. 11. 2021 zavrnilo. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da kršitev, ki jih je pritožnik zatrjeval šele v dopolnitvi pritožbe, ni preizkušalo, saj je bila dopolnitev vložena prepozno. Zoper pravnomočni sklep je pritožnik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je Vrhovno sodišče s sklepom z dne 16. 12. 2021 zavrglo kot nedovoljeno.

3. Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev 14., 15., 19., 20., 22., 23., 25., 29. in 32. člena Ustave. Vztraja, da mu je bila z izpodbijanim sklepom o ugotovitvi, da je priporni razlog še vedno podan, kršena pravica do izjave. Glede na to, da je Vrhovno sodišče sklep o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice razveljavilo in da torej o predlogu državnega tožilstva za podaljšanje pripora po vložitvi obtožnice ni bilo odločeno, gre po oceni pritožnika pri izpodbijanem sklepu za novo, samostojno odločanje o izreku pripora. Sodišče zato naj ne bi smelo postopati po drugem odstavku 207. člena ZKP (ki ureja nadaljnje ugotavljanje, ali so priporni razlogi še podani), temveč naj bi moralo postopati po drugem odstavku 272. člena ZKP (ki ureja odločanje o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice). Postopek podaljšanja pripora po vložitvi obtožnice in postopek ugotavljanja nadaljnjega obstoja pripornih razlogov naj bi se bistveno razlikovala; o predlogu za podaljšanje pripora po vložitvi obtožnice naj bi se smelo odločati šele ob predpostavki, da je obramba imela možnost seznanitve s predlogom upravičenega tožilca za podaljšanje pripora in opredelitve do tega predloga (tretji odstavek 184. člena in drugi odstavek 272. člena ZKP), medtem ko naj v nadaljnjem postopku preizkusa pripornih razlogov (drugi odstavek 207. člena ZKP) takšna izjava ne bi bila predpisana, saj se o priporu odloča po uradni dolžnosti. Pritožniku oziroma njegovi zagovornici naj pravica do izjave po drugem odstavku 272. člena ZKP ne bi bila zagotovljena vse do vložitve ustavne pritožbe. Izpodbijani sklep naj bi bil torej izdan brez veljavne podlage in ne da bi imela obramba možnost, da se s predlogom za podaljšanje pripora po vložitvi obtožnice seznani in nanj odgovori.

4. Pritožnik pojasnjuje, da prvostopenjsko sodišče ob izdaji izpodbijanega sklepa sicer res ni moglo vedeti, da bo predhodni sklep o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice razveljavljen, vendar pa bi to kršitev moralo odpraviti pritožbeno sodišče, ki je bilo s tem seznanjeno pred sprejetjem svoje odločitve. Pritožnik meni, da bi se pritožbeno sodišče moralo opredeliti do njegovih navedb v dopolnitvi pritožbe. Ker tega ni storilo, naj bi bila tudi s tem kršena njegova pravica do izjave. Ob tem pritožnik ne nasprotuje ugotovitvi pritožbenega sodišča, da je bila dopolnitev pritožbe vložena po poteku pritožbenega roka, meni pa, da je bila dopolnitev kljub temu pravočasna, saj predhodno še ni bil seznanjen s sodbo Vrhovnega sodišča z dne 4. 11. 2021. Sicer pa bi po mnenju pritožnika pritožbeno sodišče moralo to kršitev ugotoviti tudi po uradni dolžnosti.

5. Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-139/22 z dne 7. 11. 2022 ustavno pritožbo zoper pravnomočni sklep o ugotovitvi, da je priporni razlog še vedno podan, sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) je o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Višje sodišče v Ljubljani.

6. Pritožnik je z isto ustavno pritožbo izpodbijal tudi sklep Vrhovnega sodišča z dne 16. 12. 2021, s katerim je bila zavržena njegova zahteva za varstvo zakonitosti. V tem delu Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

7. Temeljna ustavna procesna jamstva, ki morajo biti zagotovljena ob odvzemu prostosti (tako v kazenskih kot v nekazenskih postopkih), so določena v 19. členu Ustave. V skladu z drugim odstavkom navedenega člena se sme posamezniku prostost odvzeti le v primerih in po postopku, ki ga določa zakon, v tretjem odstavku pa je predpisan obvezen pouk ob odvzemu prostosti. Primere, ko je osebi prostost odvzeta z odreditvijo pripora, Ustava natančneje ureja v 20. členu. Po drugem odstavku navedenega člena se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Ustava med drugim določa tudi temeljna pravila glede trajanja pripora; pripor sme trajati samo toliko časa, dokler so za to dani zakonski razlogi, vendar v začetni fazi postopka do vložitve obtožnice največ tri mesece od dneva odvzema prostosti, nato pa sme Vrhovno sodišče pripor podaljšati še za nadaljnje tri mesece (drugi in tretji odstavek 20. člena Ustave). Postopek podaljševanja in najdaljši čas trajanja pripora po vložitvi obtožnice v Ustavi nista določena, nedvomno pa iz Ustave izhaja, da sme tudi po vložitvi obtožnice pripor trajati najkrajši potreben čas.¹

8. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Uradni list RS, št. 25/96, in OdlUS V, 40; 69. točka obrazložitve) pojasnilo, da ustavna zahteva iz drugega odstavka 20. člena Ustave, da o priporu odloči sodišče, vključuje vsa jamstva pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Navedeno pomeni, da sme o priporu odločiti le sodišče, ki je ustanovljeno z zakonom in ki je neodvisno in nepristransko. Da lahko govorimo o nepristranskosti sodišča, pa mora to pred odločitvijo slišati stališča obeh strank, pri odločanju o priporu torej osebe, o katere priporu odloča, in tožilca.

9. Ustavno sodišče pravico do izjave oziroma pravico do kontradiktornega postopka primarno uvršča v 22. člen Ustave, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Pravica do izjave pomeni, da mora biti stranki dana možnost, da se izjavi o celotnem procesnem gradivu, ki je v sodnem spisu in ki lahko vpliva na odločitev sodišča. Stranki mora biti zagotovljeno, da se seznani z navedbami, dokaznimi predlogi in stališči nasprotne stranke, pa tudi vsakogar (tudi neodvisnega organa), ki mu je v postopku zagotovljena vloga, da lahko vpliva na odločitev sodišča, ter da na te navedbe, predloge in stališča odgovori.² Iz pravice do izjave izhaja tudi obveznost sodišča, da se z navedbami strank seznani, pretehta njihovo dopustnost in relevantnost ter se do njih – če so dopustne in za odločitev pomembne – v obrazložitvi sodne odločbe opredeli. Ta dolžnost velja tudi za instančna sodišča, ko odločajo o pravnih sredstvih.³

10. Po ustaljeni ustavnosodni presoji ima pravica do izjave še posebno ustavnopravno težo v postopku odločanja o priporu. Sodišče mora osebo, o priporu katere odloča, seznaniti z vsem gradivom, ki bi utegnilo vplivati na odločitev o priporu, in ji določiti primeren rok, v katerem se lahko o tem gradivu izjavi. Navedeno velja tako v postopku odločanja o odreditvi pripora kot v postopku odločanja o podaljšanju pripora. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da mora sodišče v skladu z 22. členom Ustave priprti osebi vročiti predlog tožilstva za podaljšanje pripora in ji določiti razumen rok za izjavo.⁴

11. Ko gre za odločanje o priporu, ima poseben pomen tudi ustavna pravica obdolženca do obrambe z zagovornikom (druga alineja 29. člena Ustave). Ta pravica, ki obdolžencu zagotavlja učinkovito uresničevanje drugih človekovih pravic, mora biti sicer obdolžencu zagotovljena tudi v primerih, ko se brani s prostosti, še posebno težo pa ima pri odločanju o priporu, saj se priprti zaradi stresnosti situacije in odrezanosti od zunanjega sveta pogosto ne more sam uspešno braniti; dejanjem državnega tožilca se lahko enakopravno zoperstavi šele s pomočjo zagovornika.⁵ Iz odločbe Ustavnega sodišča št. Up-431/14 izhaja, da je podana kršitev obdolženčeve pravice do izjave iz 22. člena in pravice do obrambe z zagovornikom iz druge alineje 29. člena Ustave, če sodišče predlog za podaljšanje pripora vroči zgolj obdolžencu, ne pa tudi njegovemu zagovorniku.

12. Iz ustavnosodne presoje poleg tega izhaja, da je treba pri odločanju o omejevalnih ukrepih, med katere sodi tudi pripor, spoštovati ustavno zagotovljeno domnevo nedolžnosti (27. člen Ustave), po kateri je trditveno in dokazno breme na tožilcu. Tožilec je torej tisti, ki mora (1) zahtevati odreditev omejevalnega ukrepa, (2) zatrjevati izpolnjenost vsebinskih pogojev zanj in (3) izpolnjenost teh pogojev dokazati s tisto stopnjo verjetnosti, ki jo zahteva ustavno ali zakonsko določen dokazni standard. Navedeno mutatis mutandis velja tudi pri odločanju o podaljšanju pripora.⁶

13. Prvi odstavek 205. člena ZKP določa, da sme biti obdolženec na podlagi sklepa preiskovalnega sodnika o odreditvi pripora pridržan v priporu največ mesec dni od dneva, ko mu je bila odvzeta prostost, po tem času pa sme biti pridržan v priporu samo na podlagi sklepa o podaljšanju pripora. Za obravnavani primer je odločilna zakonska ureditev odločanja o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice. Pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 91/11 – v nadaljevanju ZKP-K) je moral senat v primeru, ko je bil obdolženec v priporu in v obtožnici ni bilo predlagano, naj se izpusti, v treh dneh od prejema obtožnice po uradni dolžnosti preizkusiti, ali so še dani razlogi za pripor, in izdati sklep, s katerim je pripor podaljšal ali odpravil (takrat veljavni drugi odstavek 272. člena ZKP). Če je senat pripor podaljšal, je moral nato na vsaka dva meseca tudi brez predloga strank preizkusiti, ali so še dani razlogi za pripor, in izdati sklep, s katerim je pripor ponovno podaljšal ali odpravil (takrat veljavni drugi odstavek 207. člena ZKP). Navedeni sklepi o podaljšanju pripora so predstavljali izvršilni naslov oziroma pravno podlago za izvrševanje pripora z veljavnostjo dveh mesecev. Če senat o podaljšanju oziroma odpravi pripora ni odločil v dveh mesecih od zadnjega sklepa o podaljšanju, je bil obdolženec v vmesnem času v priporu brez sodne odločbe.⁷

14. Z ZKP-K so bile navedene določbe spremenjene. Spremembo je spodbudila odločba št. U-I-50/09, Up-260/09, s katero je Ustavno sodišče odločilo, da je zakonska ureditev, ki je dopuščala, da se pripor v fazi sodne preiskave do vložitve obtožnice podaljša tudi na predlog preiskovalnega sodnika, v neskladju z obdolženčevo pravico do enakosti orožij iz 22. člena Ustave. Ustavno sodišče je navedeno odločitev oprlo na svojo ustaljeno presojo, po kateri je pri odločanju o omejevalnih ukrepih trditveno in dokazno breme na tožilcu (27. člen Ustave), obdolžencu pa mora biti zagotovljen enak obseg pravic oziroma enak pravni položaj, kot ga ima tožilec (22. člen Ustave).⁸ V navedeni zadevi se sicer Ustavno sodišče ni opredelilo do ustavne skladnosti določb ZKP o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice, saj te niso bile izpodbijane, je pa zakonodajalca pozvalo, naj sam presodi, ali so zaradi te odločitve podani ustavnopravni razlogi, zaradi katerih je treba spremeniti tudi določbe ZKP, ki urejajo odločanje o priporu po vložitvi obtožnice.⁹

15. Kot izhaja iz predloga ZKP-K, je zakonodajalec ocenil, da so taki ustavnopravni predlogi podani.¹⁰ Z ZKP-K je uvedel ureditev, po kateri se za vsako odreditev in podaljšanje pripora (tako v fazi preiskave kot po vložitvi obtožnice) zahteva predlog tožilca. S tem je zadostil ustavni zahtevi, da sme sodišče o odreditvi in podaljšanju pripora odločiti samo na predlog tožilca. Ob tem pa je zakonodajalec postopek odločanja o priporu spremenil tudi tako, da se po vložitvi obtožnice pripor ne podaljšuje več na dva meseca. Če je obdolženec v priporu in je v obtožnici predlagano, naj se pripor podaljša, se ob izpolnjenih pogojih pripor podaljša takoj po vložitvi obtožnice, pri čemer je treba obdolžencu omogočiti, da na predlog za podaljšanje odgovori (drugi odstavek 272. člena ZKP). Od te točke naprej in do izreka sodbe sodišča prve stopnje pa senat ne odloča več o podaljšanju pripora, temveč po preteku dveh mesecev od zadnjega sklepa o priporu tudi brez predloga strank preizkusi, ali so še dani razlogi za pripor, in izda sklep, s katerim ugotovi, da so razlogi za pripor še podani (v nadaljevanju ugotovitveni priporni sklep), ali pa pripor odpravi (drugi odstavek 207. člena ZKP). Zakon ne določa, da bi moralo sodišče pred izdajo ugotovitvenega pripornega sklepa obdolžencu omogočiti, da se o obstoju pripornih razlogov izjavi. Po vložitvi obtožnice in do izreka obsodilne sodbe lahko pripor traja največ dve leti (peti odstavek 207. člena ZKP). Ugotovitveni priporni sklepi so predvideni tudi v pritožbenem postopku (sedmi odstavek 392. člena ZKP, v veljavi od ZKP-K, in tretji odstavek 394. člena ZKP, v veljavi od Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku, Uradni list RS, št. 47/13 – ZKP-L).

16. Vrhovno sodišče je v sodbi št. XI Ips 11256/2021 z dne 4. 11. 2021, s katero je v obravnavani zadevi razveljavilo sklep o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice, pojasnilo, da »[n]ovega odločanja o predlogu za podaljšanje pripora pred sodiščem prve stopnje ni odredilo, saj je pripor, podaljšan z razveljavitvenim sklepom, že potekel«. Na enak način je odločilo v eni od predhodnih zadev, v kateri je dodalo, da je sodišče že z nadaljnjim sklepom v skladu z drugim odstavkom 207. člena ZKP preizkusilo, ali so še dani pogoji za pripor.¹¹ Na podlagi navedenega bi lahko sklepali, da je lahko po stališču Vrhovnega sodišča obdolženec na podlagi sklepa o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice v priporu le dva meseca, nadaljnje trajanje pripora pa temelji na ugotovitvenih pripornih sklepih, ki so samostojna podlaga za izvrševanje pripora (vsakič za dva meseca). Po tej razlagi se torej ugotovitveni priporni sklepi po vsebini ne razlikujejo od sklepov o podaljšanju pripora, ki so jih sodišča izdajala pred uveljavitvijo ZKP-K. Drugačno stališče pa je mogoče razbrati iz odločitev Vrhovnega sodišča, ki se nanašajo na ugotovitvene priporne sklepe, izdane v fazi pritožbenega postopka.¹² Iz teh odločitev izhaja, da se ugotovitveni priporni sklepi bistveno razlikujejo od predhodne ureditve, ki je sodišču nalagala, da se s sklepom pripor podaljša ali odpravi. Vrhovno sodišče pojasnjuje, da pri ugotovitvenih sklepih ne gre za podaljšanje pripora (pripor je namreč že s predhodnim sklepom podaljšan do nastopa kazni), temveč da sodišče v tej fazi presoja le, ali so razlogi, iz katerih je bil zoper obtoženca pripor odrejen, še podani oziroma ali so nastopile okoliščine, ki narekujejo odpravo pripora. Zato po stališču Vrhovnega sodišča ob ugotovitvi, da je isti priporni razlog še vedno podan, sodišču za takšno presojo tudi ni treba ponovno utemeljevati vseh zakonskih pogojev za pripor, ki izhajajo iz prej izdanih sklepov o odreditvi oziroma podaljšanju pripora.

17. Po presoji Ustavnega sodišča obstaja več razlogov, ki govorijo za stališče, da ugotovitveni priporni sklepi ne vsebujejo izvršilnega naslova za izvrševanje pripora. Prvi razlog je povezan z izrekom teh sklepov. Sodišče v izreku sklepa, ki ga sprejme na podlagi drugega odstavka 207. člena ZKP (enako velja za sklepe, sprejete na podlagi sedmega odstavka 392. člena in tretjega odstavka 394. člena ZKP), navede le, da se ugotovi, da je pri obdolžencu še podan priporni razlog. Tak sklep torej ne vsebuje odločitve sodišča, ki bi pristojnim organom nalagala, da obdolženca privedejo v pripor ali da ga v njem zadržujejo, zato ne more biti podlaga za izvrševanje pripora. Navedeno potrjuje prvi odstavek 205. člena ZKP, po katerem sme biti obdolženec v priporu le na podlagi sklepa o odreditvi ali podaljšanju pripora. Drug razlog je ustavnopravne narave. Navedeno je bilo že, da sme sodišče v skladu s 27. členom Ustave sklep, s katerim pripor odredi ali podaljša (torej sklep, s katerim vzpostavi pravno podlago za izvrševanje pripora), sprejeti le na predlog upravičenega tožilca (glej 12. točko obrazložitve te odločbe). Če se zakonska ureditev razlaga tako, da tožilec po vložitvi obtožnice podaljšanje pripora predlaga le za dva meseca, podlaga za nadaljnje izvrševanje pripora pa so ugotovitveni sklepi, ki jih sodišče izdaja po uradni dolžnosti, to pomeni, da sodišče s temi sklepi pripor dejansko podaljšuje na lastno pobudo. Takšna razlaga torej posega v domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave, pri čemer za tak poseg ni videti ustavno dopustnega cilja.¹³ Proti razlagi, da ugotovitveni priporni sklepi vzpostavljajo podlago za izvrševanje pripora, govori tudi zgodovinska razlaga (tj. razlaga, ki se med drugim opira na potek zakonodajnega postopka in razloge za izdajo zakona). V predlogu ZKP-K je navedeno, da gre pri drugem odstavku 207. člena ZKP »le za dvomesečni preizkus razlogov, ne pa za odločanje o podaljšanju pripora, za katerega je potreben predlog državnega tožilca zaradi zagotavljanja enakosti orožja, [zato] je bolj primerno in ustavno skladno, da senat ob preizkusu s sklepom ugotovi, da so razlogi za pripor, ki sme po petem odstavku 207. člena po vložitvi obtožnice trajati največ dve leti, še podani, in če ugotovi, da niso, pripor odpravi«.¹⁴ Zakonodajalec je torej želel narediti jasno ločnico med sklepi o podaljšanju pripora, ki jih sme sodišče izdati le na predlog upravičenega tožilca in ki predstavljajo podlago za izvrševanje pripora, in ugotovitvenimi sklepi, s katerimi sodišče le ugotavlja, ali so še podani razlogi za pripor, ki temelji na predhodnem sklepu o odreditvi oziroma podaljšanju pripora.

18. Glede na navedeno je treba upoštevno zakonsko ureditev razlagati tako, da je pravna podlaga za izvrševanje pripora od vložitve obtožnice do izreka prvostopenjske sodbe sklep o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice (drugi odstavek 272. člena ZKP), vmesni ugotovitveni priporni sklepi (drugi odstavek 207. člena ZKP) pa imajo zgolj deklaratorno naravo; sporočajo, da je sodišče periodično (tj. na dva meseca) preverjalo obstoj pripornih razlogov in da ni videlo razlogov za odpravo pripora, ki se izvršuje na podlagi sklepa o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice. Takšna razlaga zagotavlja spoštovanje ustavne zahteve, da sodišče sklepe, ki so podlaga za izvrševanje pripora, sprejema samó na predlog tožilca in po zagotovitvi kontradiktornosti. Glede na to, da je lahko obdolženec na podlagi sklepa o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice v priporu kar dve leti, je sicer ključno, da sodišče tudi v vmesnem času periodično preizkuša, ali so pogoji za pripor še podani in ali je trajanje pripora še v okviru razumnega časa. Vendar pa za tak preizkus ne potrebuje predloga tožilca, saj ne odloča znova o pravni podlagi za pripor. Sodišče pri navedenem preizkusu tudi ne ugotavlja novih pripornih razlogov ali novih obremenilnih okoliščin; ugotovitveni priporni sklepi se smejo nanašati le na tiste priporne razloge in tiste okoliščine, ki jih vsebuje že sklep o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice (če je bil denimo pripor po vložitvi obtožnice podaljšan samo zaradi pripornega razloga begosumnosti, sodišče z ugotovitvenim pripornim sklepom ne more ugotoviti pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, saj v takem primeru ne bi zgolj preizkušalo razlogov, ki jih je zatrjeval in s katerimi je uspel tožilec, temveč bi po uradni dolžnosti ugotavljalo nove priporne razloge). Kadar sodišče na podlagi drugega odstavka 207. člena ZKP preizkus pripornih razlogov opravi brez predloga tožilca, tudi ni v neskladju z Ustavo, če sodišče predhodno ne pridobi obdolženčeve izjave, saj ne razpolaga z novim procesnim gradivom, ki bi lahko vplivalo na obdolženčev pravni položaj. Pravici obdolženca do izjave in do obrambe sta zagotovljeni na način, da se obdolženec lahko izjavi o predlogu za podaljšanje pripora po vložitvi obtožnice, poleg tega pa lahko kadarkoli v postopku poda predlog za odpravo pripora, o katerem mora sodišče odločiti hitro.¹⁵

19. Pritožnik izpodbija ugotovitveni priporni sklep, izdan na podlagi drugega odstavka 207. člena ZKP. Iz do zdaj navedenega izhaja, da sodišče ne krši obdolženčeve pravice do izjave iz 22. člena Ustave oziroma njegove pravice do obrambe z zagovornikom iz druge alineje 29. člena Ustave, če pred izdajo takega sklepa, ki ga izda brez predloga upravičenega tožilca, obdolžencu in/ali njegovemu zagovorniku ne omogoči izjave o obstoju pripornih razlogov. Vendar pa v obravnavanem primeru pritožnik trdi, da njegovi zagovornici pravica do izjave ni bila zagotovljena že pri odločanju o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice, kar je ugotovilo tudi Vrhovno sodišče s sodbo z dne 4. 11. 2021.

20. Ustavno sodišče pritrjuje presoji Vrhovnega sodišča, da sodišče pritožnikovi zagovornici pred odločitvijo o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice ni omogočilo, da se izjavi o predlogu za podaljšanje pripora, saj ji je obtožnico, ki je vsebovala predlog za podaljšanje pripora (drugi odstavek 272. člena ZKP), vročilo na način, ki ni zakonsko predviden (tj. po elektronski pošti), poleg tega pa se posredovani dokument ni vsebinsko skladal z vloženo obtožnico (posredovani dokument ni vseboval sprotnih opomb). Posledično sta bili pritožniku z izdajo sklepa o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice kršeni pravica do izjave iz 22. člena Ustave in pravica do obrambe z zagovornikom iz druge alineje 29. člena Ustave.

21. Navedena kršitev je vplivala tudi na ustavno skladnost izpodbijanega naknadnega ugotovitvenega sklepa. Kot je bilo pojasnjeno, sodišče z ugotovitvenimi sklepi iz drugega odstavka 207. člena ZKP zgolj potrjuje nadaljnji obstoj pripornih razlogov, ki jih je predhodno ugotovilo v sklepu o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice. Dokler obdolžencu ni dana možnost, da se do teh razlogov opredeli, s kršitvijo pravice do izjave ni obremenjen le sklep o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice, temveč tudi vsi nadaljnji ugotovitveni priporni sklepi. Sodišče sme torej tudi ugotovitvene sklepe iz drugega odstavka 207. člena ZKP izdati le, če sta imela obdolženec in njegov zagovornik pred tem vsaj enkrat v postopku možnost, da se opredelita do predloga za podaljšanje pripora po vložitvi obtožnice. Če sta to možnost imela že v okviru odločanja o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice, jima sodišče, ko odloča na podlagi drugega odstavka 207. člena ZKP, predloga ni dolžno ponovno vročiti in ju pozivati k ponovni izjavi. Če pa jima sodišče (v nasprotju z zakonom in Ustavo) te možnosti tedaj ni dalo (za kar je šlo v obravnavanem primeru), jima jo mora dati vsaj pred odločitvijo o izdaji ugotovitvenega sklepa po drugem odstavku 207. člena ZKP, sicer tudi z izdajo tega sklepa krši obdolženčevo pravico iz 22. oziroma 29. člena Ustave.

22. Iz sodbe Vrhovnega sodišča z dne 4. 11. 2021 sicer izhaja, da je bila pritožnikova zagovornica s popolno vsebino obtožnice, ki je vključevala predlog za podaljšanje pripora, seznanjena 9. 9. 2021, tj. po izdaji prvostopenjskega sklepa o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice, a pred izdajo izpodbijanega prvostopenjskega ugotovitvenega sklepa. Vendar pa to samo po sebi še ne pomeni, da je imela pritožnikova zagovornica pred izdajo izpodbijanega ugotovitvenega sklepa možnost opredelitve do predloga za podaljšanje pripora. Sodišče namreč po pravilni vročitvi obtožnice zagovornici in pred izdajo izpodbijanega ugotovitvenega sklepa zagovornice ni pozvalo k opredelitvi in ji določilo roka zanjo.

23. Glede na navedeno sta bili s tem, ko je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 207. člena ZKP ugotovilo, da je priporni razlog še podan, čeprav pritožnikovi zagovornici pred tem v nobeni fazi postopka ni bilo omogočeno, da se opredeli do predloga za podaljšanje pripora po vložitvi obtožnice, kršeni pritožnikova pravica do izjave iz 22. člena in pravica do obrambe z zagovornikom iz druge alineje 29. člena Ustave. S tem ko je Vrhovno sodišče s sodbo z dne 4. 11. 2021 sklep o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice razveljavilo, ne da bi zadevo vrnilo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, pa je odpadla tudi pravna podlaga za izvrševanje pripora. Kot je bilo obrazloženo v 17.–18. točki obrazložitve te odločbe, je lahko podlaga za izvrševanje pripora le sklep o odreditvi ali podaljšanju pripora.

24. Pritožnik kršitev pravice do izjave iz 22. člena Ustave očita tudi sodišču druge stopnje, ki naj se ne bi opredelilo do njegovih navedb v dopolnitvi pritožbe. Iz ustavnosodne presoje izhaja, da prekluzivni roki za vložitev pravnih sredstev sicer pomenijo poseg v ustavno pravico stranke do izjave (saj sodišče vloge oziroma dopolnitve pravočasno vložene vloge, ki navaja razloge ali dejstva, ki niso bila navedena v pravočasni vlogi, vložene po preteku takšnega roka, ne bo vsebinsko obravnavalo), vendar pa je določitev takšnih rokov ustavno dopustna, saj služi zagotovitvi jasnosti in gotovosti v medsebojnih pravnih razmerjih in je s tem v interesu vseh strank pravnega razmerja, prav tako pa v interesu instituta učinkovitega sodnega varstva v celoti (prvi odstavek 23. člena Ustave). Ob tem velja, da prekluzivni roki ne smejo biti pretirano kratki ter da morata dolžina roka in njegov prekluzivni učinek dovolj jasno in nedvoumno izhajati iz zakona.¹⁶ Pritožnik ne nasprotuje stališču pritožbenega sodišča, da je bila dopolnitev pritožbe vložena po poteku pritožbenega roka, iz ustavne pritožbe pa tudi ne izhaja, da je zakonska ureditev tega roka v neskladju z navedenimi ustavnimi merili. Glede na navedeno ni mogoče pritrditi očitku pritožnika, da bi se pritožbeno sodišče moralo opredeliti do navedb v dopolnitvi pritožbe. Neutemeljen pa je tudi očitek, da bi pritožbeno sodišče kršitev, ki jo je pritožnik zatrjeval v dopolnitvi pritožbe, moralo ugotovilo po uradni dolžnosti. Dejstvo, da sodišče določene kršitve ne ugotovi po uradni dolžnosti, namreč ne pomeni kršitve pritožnikove pravice do izjave iz 22. člena Ustave; kršitev pravice do izjave je podana, če se sodišče ne opredeli do dopustnih (torej pravočasnih) in upoštevnih navedb strank. Kršitev, ki jo pritožnik očita pritožbenemu sodišču, torej ni podana, kar pa ne vpliva na dejstvo, da je izpodbijani pravnomočni sklep obremenjen z zgoraj ugotovljeno kršitvijo 22. člena in druge alineje 29. člena Ustave.

25. Glede na to, da je bil sklep o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice razveljavljen, ne da bi bila zadeva vrnjena v novo odločanje, s čimer je odpadla pravna podlaga za izvrševanje pripora, in glede na to, da iz sodnega spisa izhaja, da je sodišče s sklepom št. III K 11256/2021 z dne 23. 6. 2022 pripor zoper pritožnika nadomestilo z ukrepom varščine, izpodbijani pravnomočni sklep nima več pravnih učinkov. Iz tega razloga se je Ustavno sodišče omejilo na ugotovitev kršitev pravic iz 22. člena in druge alineje 29. člena Ustave.

26. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 47. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka v zvezi s petim odstavkom 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnici in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Špelca Mežnar, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Odločbo je sprejelo soglasno.

¹ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-155/95 z dne 5. 12. 1996 (OdlUS V, 190), predvsem 11. točko obrazložitve.

² Odločba Ustavnega sodišča št. Up-108/00 z dne 20. 2. 2003 (Uradni list RS, št. 26/03, in OdlUS XII, 49), 7. točka obrazložitve.

³ Glej odločbe Ustavnega sodišča št. Up-373/97 z dne 22. 2. 2001 (Uradni list RS, št. 19/01, in OdlUS X, 108), 9. točka obrazložitve, št. Up-211/04 z dne 2. 3. 2006 (Uradni list RS, št. 28/06, in OdlUS XV, 40), 5. točka obrazložitve, in št. Up-590/05 z dne 17. 4. 2008 (Uradni list RS, št. 53/08, in OdlUS XVII, 30), 6. točka obrazložitve.

⁴ Glej odločbi Ustavnega sodišča št. Up-21/05 z dne 26. 5. 2005 (Uradni list RS, št. 57/05, in OdlUS XIV, 44), 21. točka obrazložitve, in št. Up-441/16 z dne 24. 1. 2019, 5.–6. točka obrazložitve.

⁵ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-431/14 z dne 17. 12. 2014 (Uradni list RS, št. 2/15), 5., 6. in 9. točka obrazložitve. Glej tudi M. Šošić v: M. Šepec (ur.), Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 485–486.

⁶ Glej odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-18/93, 72. točka obrazložitve, št. U-I-296/02 z dne 20. 5. 2004 (Uradni list RS, št. 68/04, in OdlUS XIII, 41), 39. točka obrazložitve, št. U-I-328/04 z dne 29. 5. 2008 (Uradni list RS, št. 65/08, in OdlUS XVII, 20), 13. točka obrazložitve, in št. U-I-50/09, Up-260/09 z dne 18. 3. 2010 (Uradni list RS, št. 29/10, in OdlUS XIX, 2), 17. točka obrazložitve. Glej tudi Zakon o kazenskem postopku z novelo ZKP-K, uvodna pojasnila Š. Horvat, GV Založba, Ljubljana 2012, str. 45.

⁷ Glej Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 490. Glej tudi sklep Ustavnega sodišča št. Up-320/01 z dne 8. 4. 2003, 5. točka obrazložitve.

⁸ Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-50/09, Up-260/09, 16.–17. točka obrazložitve.

⁹ Prav tam, 20. točka obrazložitve.

¹⁰ Glej Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku z dne 2. 6. 2011 (EPA 1892-V), str. 9 in 67.

¹¹ Sodba Vrhovnega sodišča št. XI Ips 53025/2020 z dne 8. 3. 2021, 10. točka obrazložitve.

¹² Glej sklepe Vrhovnega sodišča št. I Kp 11292/2014 z dne 30. 10. 2014 (4. točka obrazložitve), št. I Kp 55009/2013 z dne 7. 11. 2014 (4. točka obrazložitve), št. I Kp 14213/2013 z dne 29. 1. 2015 (5. točka obrazložitve), št. I Kp 52016/2014 z dne 14. 5. 2015 (4. točka obrazložitve) in št. I Kp 20253/2014 z dne 29. 10. 2015 (4. točka obrazložitve).

¹³ Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-328/04, 13. točka obrazložitve.

¹⁴ Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku z dne 2. 6. 2011 (EPA 1892-V), str. 67.

¹⁵ Glede obveznosti sodišča, da ob periodičnem preverjanju pripornih razlogov odloči tudi o vsakem predlogu obdolženca za odpravo pripora, glej sklep Ustavnega sodišča št. Up-194/95 z dne 12. 3. 1996, 3. točka obrazložitve. Obveznost hitrega odločanja o takem predlogu izhaja iz četrtega odstavka 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP), po katerem ima vsakdo, ki mu je bila odvzeta prostost, pravico začeti postopek, v katerem bo sodišče hitro odločilo o zakonitosti odvzema prostosti in odredilo njegovo izpustitev, če je bil odvzem prostosti nezakonit. V zvezi s tem glej na primer sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Rehbock proti Sloveniji z dne 28. 11. 2000, 82.–86. točka obrazložitve.

¹⁶ Tako odločba Ustavnega sodišča št. Up-329/01 z dne 16. 5. 2002 (Uradni list RS, št. 49/02, in OdlUS XI, 119), 9. točka obrazložitve. Glej tudi odločbi Ustavnega sodišča št. Up-1201/05 z dne 6. 12. 2007 (Uradni list RS, št. 117/07, in OdlUS XVI, 116), 11. točka obrazložitve, in št. Up-1043/18 z dne 27. 10. 2022 (Uradni list RS, št. 151/22), 10. točka obrazložitve, ter sklep Ustavnega sodišča št. Up-120/05 z dne 15. 12. 2006, 4. točka obrazložitve.