Številka:	U-I-460/20-25
Datum:	28. 9. 2023

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Vrhovnega sodišča, na seji 28. septembra 2023

Zakon o duševnem zdravju (Uradni list RS, št. 77/08) ni v neskladju z Ustavo.

1. Okrajno sodišče na Ptuju je odločilo, da se mladoletni nasprotni udeleženec sprejme v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda Dom Lukavci za obdobje enega leta, Domu Lukavci pa naložilo, da ga v roku treh dni pozove, da se zglasi v socialnovarstvenem zavodu. Zoper navedeno odločitev so se pritožili Dom Lukavci (v nadaljevanju udeleženec), odvetnica in najbližja oseba nasprotnega udeleženca. Višje sodišče v Mariboru je pritožbama udeleženca in odvetnice delno ugodilo ter izpodbijano odločitev v delu spremenilo tako, da se premestitev iz Zavoda za usposabljanje, delo in varstvo dr. Marijana Borštnarja (v nadaljevanju ZUDV Dornava) opravi takoj, ko se bo v varovanem oddelku pri udeležencu sprostilo mesto. Sicer je pritožbi zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje, pritožbo matere nasprotnega udeleženca pa je zavrglo.

2. Predlagatelj pojasni, da je bilo v postopku odločanja o sprejemu mladoletnega nasprotnega udeleženca v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve ugotovljeno, da med drugim občasno potrebuje umirjanje s posebnim varovalnim ukrepom, tj. fizičnim oviranjem. Uporaba posebnih varovalnih ukrepov pa naj bi bila (ob oddelkih pod posebnim nadzorom v psihiatričnih bolnišnicah) dovoljena le v varovanih oddelkih. Ker v Republiki Sloveniji še ni verficiranega varovanega oddelka za mladoletne osebe z več motnjami v duševnem funkcioniranju, naj bi bila odrejena namestitev v varovani oddelek za odrasle, čeprav zato niso bili izpolnjeni vsi pogoji iz 74. člena Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr). Predlagatelj pojasni, da je sodišče prve stopnje tako odločitev sprejelo, ker je ugotovilo, da bi bile v nasprotnem primeru (če bi mladoletnik ostal v ZUDV Dornava) kršene človekove pravice (do življenja in zdravja) tistih, ki z njim prihajajo v stik v zunanjem svetu (drugi varovanci ZUDV Dornava, tamkajšnje zdravstveno in negovalno osebje, starši). Z nadaljnjo nastanitvijo v ZUDV Dornava pa bi bili kršeni tudi njegovi pravici do življenja in zdravja, saj naj ta zavod ne bi bil usposobljen za nudenje posebnih varovalnih ukrepov in naj mu tega glede na naravo svojega dela tudi ne bi mogel zagotoviti. Sodišče prve stopnje naj bi štelo, da je v konkretnem primeru namestitev nasprotnega udeleženca v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda edina možna izbira, ta pa naj bi bila zanj tudi koristna. Predlagatelj pojasni še, da se je pritožbeno sodišče s tako presojo strinjalo, presodilo je le, da se namestitev opravi, ko se bo v varovanem oddelku sprostilo mesto. Namestitev v prezaseden varovani oddelek naj namreč ne bi bila sprejemljiva z vidika posega v ustavne pravice drugih uporabnikov tega oddelka.

3. Vrhovno sodišče je na predlog udeleženca dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je dopustna namestitev mladoletne osebe v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda. Predlagatelj pojasni, da je udeleženec v reviziji opozoril, da kot posebni socialnovarstveni zavod opravlja posebne oblike institucionalnega varstva za odrasle duševno in telesno prizadete osebe. Poudaril naj bi še, da ni verificiran za sprejem in obravnavo mladoletnih oseb in da ne izvaja usposabljanja, ki vključuje organiziranje in izvajanje posebnega vzgojno-izobraževalnega programa, v katerega je vključen tudi mladoletni nasprotni udeleženec.

4. Predlagatelj pojasni, da je bil nasprotni udeleženec v skladu z Zakonom o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (Uradni list RS, št. 58/11 in 90/12 – ZUOPP-1) nameščen v ZUDV Dornava. Sodišči prve in druge stopnje naj bi ugotovili, da je navedeni zavod, potem ko je nasprotni udeleženec dopolnil starost 15 let, prekinil izvajanje posebnega programa vzgoje in izobraževanja, čeprav naj bi (po dostopnih podatkih) odločba o usmeritvi nasprotnega udeleženca še vedno veljala oziroma naj ne bi bila spremenjena. Nasprotni udeleženec naj bi bil tako po prekinitvi izvajanja navedenega programa v ZUDV Dornava zgolj nameščen. V postopku naj bi bilo ugotovljeno tudi, da je stanje nasprotnega udeleženca slabše kot ob sprejemu v zavod. Predlagatelj meni, da ZUDV Dornava nasprotnemu udeležencu ne more nuditi ustrezne (varne) namestitve, saj ne razpolaga z vsemi potrebnimi sredstvi (posebnimi varovalnimi ukrepi), ki naj bi bili po mnenju konzilija specialistov Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana (v nadaljevanju UPK Ljubljana) z dne 31. 1. 2020 potrebni in uspešni.¹Zato naj bi se predlagatelj strinjal s stališčem sodišč prve in druge stopnje, da namestitev nasprotnega udeleženca v ZUDV Dornava ni (več) primerna niti z vidika varstva nasprotnega udeleženca niti z vidika varstva drugih varovancev zavoda kot tudi ne z vidika kadra zavoda in zavoda samega, ki naj bi bil morebiti celo prisiljen v nezakonito izvajanje prisilnih ukrepov.

5. Predlagatelj navaja, da se ZDZdr uporablja tudi za otroke in mladostnike. Določal naj bi tudi, da se mladoletnikom v času obravnave zagotavljata še posebna skrb in varstvo pravic. Predlagatelj pojasni, da je bil v zadnjih letih ustanovljen poseben varovani oddelek za otroško psihiatrijo. Država pa, čeprav naj bi bila na to večkrat opozorjena, v obstoječem sistemu socialnovarstvenih zavodov ni ustanovila posebnega varovanega oddelka za otroke. Da nameščanje otrok med odrasle varovance ni primerno oziroma celo ni dopustno, pa naj bi nenazadnje izhajalo že iz obstoječe ureditve institucionalnega varstva po Zakonu o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 23/07 – popr., 41/07 – popr., 57/12, 39/16, 29/17, 54/17, 28/19 in 82/23 – v nadaljevanju ZSV).

6. Predlagatelj navaja, da je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-477/18, Up-93/18 z dne 23. 5. 2019 (Uradni list RS, št. 44/19, in OdlUS XXIV, 5) že ugotovilo, da je ureditev sprejema oseb z duševno motnjo v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda v ZDZdr v neskladju z Ustavo, zlasti z 19. členom (pravica do osebne svobode) in 21. členom (varstvo človekove osebnosti in dostojanstva). V navedeni odločbi naj bi Ustavno sodišče presojalo skladnost zakona in dopustnost ukrepa v izvršitveni fazi, upoštevajoč zlasti prostorske in kadrovske standarde v varovanih oddelkih socialnovarstvenih zavodov, ki so bili sicer primerni in namenjeni za nameščanje odraslih oseb. V tu obravnavani zadevi pa naj bi bilo treba odločiti o namestitvi mladoletnika, za katerega ustreznega zavoda oziroma institucije za namestitev v Republiki Sloveniji sploh ni. Takšna (ne)ureditev je po mnenju predlagatelja v nasprotju z Ustavo iz enakih razlogov, kot jih je Ustavno sodišče ugotovilo v odločbi št. U-I-477/18, Up-93/18, torej zlasti z 19. in 21. členom Ustave, pa tudi z 52. in 56. členom Ustave, ki zagotavljata varstvo in pravice invalidov in otrok. Tudi tokrat naj bi šlo za izvedbeno pravno praznino, ki pa po mnenju predlagatelja ne omogoča ustavnoskladne razlage in sodišča sili, da odločajo v nasprotju z zakonom. To pa naj bi bilo tudi v nasprotju s 125. členom Ustave, ki varuje neodvisnost sodnikov.

7. Predlagatelj meni, da gre v obravnavani zadevi za vprašanje sistemske rešitve za nameščanje otrok in mladoletnikov s hudimi duševnimi motnjami. ZSV naj namreč ne bi urejal institucionalnega varstva otrok in mladoletnikov, kadar imajo ti tako težko motnjo v duševnem razvoju, da ni več možno njihovo usposabljanje v socialnovarstvenem zavodu za usposabljanje (54. člen ZSV). Očitno naj bi bilo, da država ni izvedla vsega, kar je potrebno za resnično (učinkovito) uresničevanje pravic pozitivnega statusa oseb z duševnimi motnjami in otrok s posebnimi potrebami. S tem naj bi prekomerno posegla v pravice obeh kategorij, tako invalidov kot otrok. Predlagatelj navaja, da je Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-477/18, Up-93/18 zakonodajalcu očitalo, da se je pri določitvi ukrepa sprejema oziroma namestitve osebe v varovani oddelek osredotočil le na zasledovanje varstvenega cilja, ne pa tudi terapevtskega. Pri varstvu otrok in mladoletnikov s težkimi duševnimi motnjami pa naj bi očitno opustil tudi varstveni cilj, saj ni poskrbel niti za institucijo, ki bi bila primerna in usposobljena za njihovo namestitev. Predlagatelj zaključi, da obstaja na tem področju protiustavna izvedbena pravna praznina, ki je z ustaljenimi metodami pravne razlage ni mogoče zapolniti. Navaja, da se pri protipravnih ustavnih prazninah zastavlja vprašanje, kateri predpis je v neskladju z Ustavo, glede na obrazloženo pa predlaga, naj Ustavno sodišče oceni skladnost ZSV in ZDZdr z Ustavo.

8. Predlagatelj je Ustavnemu sodišču posredoval še sklep o prekinitvi postopka za dopustitev revizije do odločitve o zahtevi za oceno ustavnosti ZDZdr in ZSV glede dopustnosti namestitve mladoletne osebe v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda. Navedeni sklep je sprejel v postopku odločanja o dopustitvi revizije prvega udeleženca – Socialno varstvenega zavoda Hrastovec (v nadaljevanju SVZ Hrastovec), v katerega varovani oddelek naj bi se namestil drugi mladoletni nasprotni udeleženec. Okrožno sodišče v Ljubljani naj bi namreč na ugovor UPK Ljubljana (drugi udeleženec) zoper sklep o začasni odredbi izdalo sklep, s katerim je delno ugodilo ugovoru in izpodbijani sklep razveljavilo tako, da je odločilo, da se mladoletnik, ki je bil odvzet roditeljema, nameščen najprej v Center za usposabljanje, delo in varstvo Dolfke Boštjančič, nato pa z odločbo sodišča z dne 31. 10. 2020 v Center za mentalno zdravje UPK Ljubljana, namesti v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda najdlje do 19. 1. 2022. Za namestitev je določilo SVZ Hrastovec in sklenilo, da se ta opravi, ko bo izpraznjeno prvo mesto v zavodu. Predlagatelj v predloženem sklepu še navaja, da je sodišče prve stopnje določilo še stike med mladoletnikom in njegovima roditeljema in odločilo, da ta začasna odredba začne veljati z dnem njene izdaje in traja do pravnomočne odločitve o glavni stvari oziroma do drugačne odločitve sodišča, vendar najdlje do 19. 1. 2022, ter da pravno sredstvo zoper ta sklep ne zadrži izvršitve sklepa. Višje sodišče v Ljubljani naj bi zavrnilo pritožbi prvega in drugega udeleženca ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Prvi udeleženec je vložil predlog za dopustitev revizije glede pravnega vprašanja, ali je dopustna namestitev mladoletne osebe v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda. Iz navedb prvega udeleženca, povzetih v sklepu o prekinitvi postopka, izhaja, da je posebni socialnovarstveni zavod za odrasle, ki opravlja posebne oblike institucionalnega varstva za odrasle duševno in telesno prizadete osebe, v skladu s prvim odstavkom 16. člena ZSV. Namestitev trinajstletnega otroka v tak zavod naj bi zato kršila tretji odstavek 16. člena ZSV, več določb Ustave (tudi 19. in 21. ter 52. in 56. člen), 3. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP), drugi odstavek 6. člena Konvencije o otrokovih pravicah (Uradni list SFRJ, MP, št. 15/90; Akt o nostrifikaciji nasledstva glede konvencij Organizacije združenih narodov in konvencij, sprejetih v Mednarodni agenciji za atomsko energijo, Uradni list RS, št. 35/92, in MP, št. 9/92 – v nadaljevanju KOP) in 19. člen Konvencije o pravicah invalidov (Uradni list RS, št. 37/08, MP, št. 10/08 – v nadaljevanju MKPI). Prvi udeleženec še meni, da je sodišče prezrlo, da se z minimalno prilagoditvijo delovnega okolja (v smislu zagotovitve posebnega varovalnega ukrepa v občasnih primerih take potrebe) v primernem zavodu centra za usposabljanje, varstvo in delo lahko polno zagotovijo pravice mladoletnika do osebne svobode, osebnega dostojanstva, vzgoje in psihosocialne terapije, oskrbe, varstva in zdravljenja, ki bi potekalo v terapevtskem okolju, primerno in spodbudno naravnanem, s čimer se uresniči terapevtski in varstveni cilj ukrepa.

9. Državni zbor v odgovoru na zahtevo meni, da je zahteva neutemeljena, saj v ZSV in ZDZdr ni protiustavne pravne praznine. Pojasni, da institucionalno varstvo otrok in mladoletnikov z zmerno, težjo ali težko motnjo v duševnem razvoju po tretjem odstavku 16. člena ZSV opravlja socialnovarstveni zavod za usposabljanje. Državni zbor navaja, da je država za učinkovito izvajanje pravice do socialne varnosti dolžna z normativno aktivnostjo oblikovati pravno podlago sistema socialne varnosti, določiti pravice, upravičence, pogoje in obseg dajatev, zagotoviti ustrezen sistem financiranja, vzpostaviti potrebno funkcionalno strukturo za delovanje sistema in zagotoviti tudi učinkovito uveljavljanje posameznih pravic, vključno z njihovim sodnim varstvom. Skladno z navedenim naj bi bila tudi storitev institucionalnega varstva opredeljena z ZSV in z na njegovi podlagi sprejetimi podzakonskim predpisi. Opredeljeno naj bi bilo, kdo lahko sprejme določeno odločitev in kdo je nosilec izvršilne funkcije, postopkovno pravo pa naj bi urejalo način nastanka konkretnih odločitev v postopku odločanja upravičenih oseb za uveljavljanje in varstvo pravice.

10. Državni zbor navaja, da je ZDZdr specialni predpis, ki ureja sistem socialnovarstvene skrbi na področju duševnega zdravja. ZDZdr naj bi tako določal sistem zdravstvene in socialnovarstvene skrbi na področju duševnega zdravja, nosilce te dejavnosti ter pravice oseb med zdravljenjem v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, obravnavo v varovanem oddelku socialnovarstvenega zavoda in v nadzorovani obravnavi ter določal postopke sprejema osebe na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, v obravnavo v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda, v nadzorovano obravnavo in v obravnavo v skupnosti. Zdravstvene, socialnovarstvene ter druge storitve in programi, namenjeni osebam z duševno motnjo, katerih akutno bolnišnično zdravljenje, povezano z duševno motnjo, je končano oziroma zanje bolnišnično zdravljenje ni potrebno, naj bi se torej na podlagi ZDZdr izvajali v socialnovarstvenih zavodih. Državni zbor pojasni, da potrebe nekaterih izmed teh oseb narekujejo, da so nepretrgoma deležne posebne zaščite in varstva ter da socialnovarstvenega zavoda ne morejo zapustiti po lastni volji, zato se njihova obravnava izvaja v varovanih oddelkih socialnovarstvenih zavodov. ZDZdr naj bi predpisoval tudi postopek sprejema v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda, ki se izvede s privolitvijo ali brez privolitve osebe pod pogoji, določenimi v 74. členu. Po mnenju Državnega zbora je v skladu z ZDZdr mogoča sodna odreditev sprejema v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda tudi za mladoletnike, saj zakon ne predpisuje različnih ukrepov za odrasle in otroke oziroma mladoletnike, temveč uporablja enoten termin oseba, ki zajema obe skupini posameznikov. Tudi pri mladoletnikih naj bi bile lahko podane take okoliščine, ki narekujejo njihovo obravnavo v varovanih oddelkih ob izpolnjenih zakonskih pogojih iz 74. člena ZDZdr.

11. Državni zbor meni, da ZDZdr možnosti za oblikovanje varovanih oddelkov ne omejuje na konkretne vrste javnih socialnovarstvenih zavodov, opredeljenih v ZSV. Navedeno naj bi pomenilo, da na zakonski ravni ni nobenih omejitev, da tudi v socialnovarstvenih zavodih za usposabljanje, ki izvajajo institucionalno varstvo otrok in mladoletnikov z zmerno, težjo ali težko motnjo v duševnem razvoju, ne bi bili oblikovani varovani oddelki. Za oblikovanje takega oddelka pa naj bi bilo potrebno, da izvajalec socialnovarstvenih storitev izpolnjuje kadrovske, tehnične in prostorske pogoje, ki jih na podlagi ZDZdr določa Pravilnik o kadrovskih, tehničnih in prostorskih pogojih za izvajanje nalog na področju duševnega zdravja za izvajalce institucionalnega varstva ter centre za socialno delo ter o postopku njihove verifikacije (Uradni list RS, št. 97/09, 84/12 in 85/14 – v nadaljevanju Pravilnik o kadrovskih, tehničnih in prostorskih pogojih). Državni zbor pojasni še, da je že 24. 10. 2017 ob obravnavi Posebnega poročila Varuha človekovih pravic Republike Slovenije o kršitvah človekovih pravic oseb z duševno motnjo pri njihovem neprostovoljnem nastanjevanju in obravnavi v varovanih oddelkih socialnovarstvenih zavodov iz leta 2017 sprejel priporočilo, v katerem je Vladi med drugim priporočal, naj zagotovi ustrezne prostorske zmogljivosti v socialnovarstvenih zavodih in dovolj osebja, ki bo lahko zagotavljalo ustrezne socialnovarstvene programe. Po mnenju Državnega zbora veljavna zakonska ureditev daje tako vso potrebno podlago za zagotovitev mreže javne službe za institucionalno varstvo mladoletnikov ter zasleduje cilj posebnega varstva otrok in invalidov iz 52. in 56. člena Ustave, zato v ZSV in ZDZdr ni protiustavne pravne praznine.

12. Državni zbor še dodaja, da mora sodišče utemeljenost razlogov za sprejem mladoletnika v socialnovarstveni zavod presojati tudi v luči ustavnih določb, ki so namenjene posebnemu varstvu pravic otrok (56. in 52. člen Ustave). Slednje naj bi se neposredno uresničevale pri opredelitvi institucionalnega varstva otrok in mladoletnikov z zmerno, težjo ali težko motnjo v duševnem razvoju, ki ga opravljajo socialnovarstveni zavodi za usposabljanje, ki poleg storitev bivanja, organizirane prehrane in varstva ter zdravstvenega varstva obsega še usposabljanje po posebnem zakonu, oskrbo in vodenje. Pri odločanju o odreditvi sprejema mladoletnika v varovani oddelek je poleg posebnega varstva mladoletnika v skladu z navedenimi določbami Ustave po mnenju Državnega zbora treba smiselno upoštevati tudi 15. člen ZDZdr. Drugi odstavek 15. člena ZDZdr naj bi določal, da se mladoletnik praviloma ne sprejme na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom skupaj s polnoletnimi osebami, razen če bi bilo to zanj koristno. Ker obravnava v varovanem oddelku sicer kot milejši ukrep sledi istemu cilju kot zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom, tj. odvrnitvi nevarnosti, ki jo oseba zaradi duševne motnje povzroča sebi in/ali drugim, ter odpravi razlogov, zaradi katerih je bil ukrep odrejen, po mnenju Državnega zbora ni razloga, da 15. člen ZDZdr ne bi bil upošteven tudi v primeru odreditve sprejema mladoletnika v varovani oddelek, na način, da se ga lahko sprejme v varovani oddelek skupaj s polnoletnimi osebami, če bi bilo to zanj koristno.

13. Mnenje v zvezi z zahtevo je podala Vlada. Pojasni, da institucionalno varstvo otrok in mladoletnikov z zmerno, težjo ali težko motnjo v duševnem razvoju po tretjem odstavku 16. člena ZSV skladno s 54. členom ZSV opravljajo socialnovarstveni zavodi za usposabljanje. Skladno z 8. členom Pravilnika o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev (Uradni list RS, št. 45/10, 28/11, 104/11, 111/13, 102/15, 76/17, 54/19, 81/19, 203/21, 54/22 in 159/22 – v nadaljevanju Pravilnik o standardih in normativih) naj bi institucionalno varstvo obsegalo osnovno in socialno oskrbo v skladu s tem pravilnikom in zdravstveno varstvo po predpisih s področja zdravstvenega varstva. V skladu z isto določbo Pravilnika o standardih in normativih naj bi bili upravičenci do storitev institucionalnega varstva, ki jih izvajajo zavodi za usposabljanje, otroci, mladostniki in odrasle osebe do 26. leta starosti, ki so usmerjene v posebni program vzgoje in izobraževanja. Med te pa naj bi spadali tudi otroci, mladostniki in odrasle osebe z več motnjami (otroci, mladostniki in odrasle osebe z motnjo v duševnem razvoju ter s hudimi motnjami vedenja in osebnosti, gibalnimi in senzornimi oviranostmi in poškodbami glave).

14. Vlada še pojasni, da posebni socialnovarstveni zavod za odrasle na podlagi 51. člena ZSV opravlja posebne oblike institucionalnega varstva za odrasle duševno in telesno prizadete osebe po prvem odstavku 16. člena ZSV. Tudi Pravilnik o postopkih pri uveljavljanju pravice do institucionalnega varstva (Uradni list RS, št. 38/04, 23/06, 42/07 in 4/14) naj bi se nanašal na institucionalno varstvo odraslih v obliki dnevnega ali celodnevnega institucionalnega varstva, ki se na področju socialnega varstva v skladu s predpisanimi standardi in normativi izvaja v okviru mreže javne službe, in naj bi določal pogoje za sprejem, premestitev in odpust uporabnikov. Iz 8. člena Pravilnika o standardih in normativih pa naj bi izhajalo, da so posebni socialnovarstveni zavodi namenjeni odraslim osebam z motnjami v duševnem razvoju, s težavami v duševnem zdravju, s senzornimi motnjami, motnjami v gibanju in z napredovalo kronično oziroma neozdravljivo boleznijo ob koncu življenja.

15. Vlada opozarja, da lahko na podlagi 41.c člena ZSV v okviru mreže javne službe izvajajo storitev celodnevnega institucionalnega varstva tudi javni zdravstveni zavodi, ki opravljajo zdravstveno dejavnost na sekundarni ravni, če se ta dejavnost opredeli v ustanovitvenem aktu zavoda in registrira v skladu s predpisi. Četrti odstavek navedenega člena naj bi tako določal, da se institucionalno varstvo v javnem zdravstvenem zavodu izvaja za osebe, ki so upravičenci po tem zakonu in predpisih, izdanih na njegovi podlagi, in pri katerih je akutno zdravljenje v tem zavodu zaključeno, vendar pa jim zdravstveno stanje ne omogoča samostojnega življenja niti z zagotovljeno zdravstveno in socialno obravnavo na domu, neposredna premestitev v institucionalno varstvo pa še ni možna.

16. Po mnenju Vlade socialnovarstvena zakonodaja ne določa pravne podlage za ustanavljanje varovanih oddelkov. Vlada opozarja, da je namestitev na varovanem oddelku socialnovarstvenega zavoda v skladu z ZDZdr začasne narave. Socialnovarstvena zakonodaja naj bi urejala institucionalno varstvo navedenih oseb in ne namestitve upravičenih oseb na varovane oddelke socialnovarstvenih zavodov s privolitvijo ali brez privolitve, ki naj bi bila urejena z ZDZdr. Vlada pojasni, da so na področju socialnovarstvene zakonodaje varovani oddelki navedeni v drugem odstavku h) naslova 8. člena Pravilnika o standardih in normativih. Skladno z drugim odstavkom 5. člena ZDZdr, ki določa, da kadrovske, tehnične in prostorske pogoje izvajalcev socialnovarstvenih programov in storitev ter izvajalcev obravnave v skupnosti ter postopek njihove verifikacije določi minister, pristojen za socialno varstvo, v soglasju z ministrom, pristojnim za zdravje, pa naj bi bil sprejet Pravilnik o kadrovskih, tehničnih in prostorskih pogojih.

17. Na zaprosilo Ustavnega sodišča je stališče o zahtevi podalo Ministrstvo za zdravje. Pojasnilo je, da doslej v mreži javne zdravstvene službe ni bil vzpostavljen noben oddelek za izvajanje celodnevnega institucionalnega varstva na podlagi 41.c člena ZSV.

18. Ministrstvo navaja, da si prizadeva za celostno in dolgoročno ureditev področja duševnega zdravja v skladu z Resolucijo o nacionalnem programu duševnega zdravja 2018–2028 (Uradni list RS, št. 24/18 – v nadaljevanju Resolucija). Področje duševnega zdravja naj bi presegalo področje zdravstvenega varstva, zato naj bi želeli izboljšati medresorsko sodelovanje, zlasti z Ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter Ministrstvom za izobraževanje, znanost in šport. Ministrstvo pojasni, da Resolucija v slovenski prostor prinaša veliko novosti na področju duševnega zdravja, vzpostavljala naj bi tudi upravljavske strukture za strokovno vodenje, interdisciplinarno in medinstitucionalno koordinacijo, spremljanje in evalvacijo njene implementacije. Na vrhu upravljavskih struktur na nacionalni ravni naj bi deloval Svet Vlade Republike Slovenije za duševno zdravje (v nadaljevanju Svet), ki je vladno posvetovalno telo pri nadzoru in upravljanju Resolucije. V njem naj bi bili zastopani predstavniki državne uprave, strokovne javnosti, izvajalcev in uporabnikov. Delo Sveta naj bi vodil minister za zdravje, člani Sveta pa naj bi bili ministri ali državni sekretarji iz drugih pristojnih ministrstev. Sedanja Vlada naj bi uvrstila duševno zdravje med svoje prioritete, zato naj bi na Ministrstvu za zdravje potekalo več dejavnosti za ureditev tega področja, vključno s spremembo sklepa o ustanovitvi Sveta in spremembo sklepa o imenovanju članov Sveta, ki bo začel delati bolj intenzivno. Ministrstvo še dodaja, da se poleg Sveta za izboljšanje medresorskega sodelovanja Ministrstva za zdravje, Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport ter Ministrstva za pravosodje ustanavlja tudi stalna medresorska delovna skupina za področje duševnega zdravja. V njej naj bi sodelovali uslužbenci navedenih ministrstev, ki se strokovno ukvarjajo s področjem duševnega zdravja. Ministrstvo pojasni, da naj bi se stalna medresorska delovna skupina predvidoma sestala vsakih štirinajst dni in usklajevala dejavnosti posameznih ministrstev ter oblikovala rešitve tudi za težave, ki so po svoji naravi medresorske in presegajo zmožnosti in pristojnosti posameznih ministrstev. Lahko naj bi tudi oblikovala nacionalne predloge, o katerih bi odločil Svet, ter naj bi strokovno podpirala delo Sveta, če bo to želel.

19. O stališčih Ministrstva za zdravje je podala mnenje Vlada. Vlada pojasni, da sta se v letih 2020 in 2021 na podlagi strokovnih ocen potreb uporabnikov in ugotovitev izvajalcev v zavodih za usposabljanje v sodelovanju z Ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti vzpostavila dva projekta za nadgradnjo storitev za osebe z najtežjimi oblikami motenj v duševnem zdravju in motenj v duševnem razvoju (otroci in mladostniki). Projekta naj bi bila izvedena zaradi nujnih potreb po vključitvi (sicer manjše skupine s sklepom sodišča usmerjenih) mladostnikov, za katere je bilo ocenjeno, da v okviru storitve institucionalnega varstva potrebujejo specializirano varovano obravnavo.

20. Vlada pojasni, da se projekta trenutno izvajata v sodelovanju dveh zavodov za usposabljanje (ZUDV Dornava in Center za usposabljanje, delo in varstvo Draga). Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti naj bi zagotovilo sredstva za izboljšanje tehničnih pogojev in prilagoditev ter boljše kadrovske pogoje z dodatnimi zaposlitvami na področju socialne oskrbe in zdravstvene dejavnosti. Izvedena projekta naj bi nakazovala, da je z vidika ocenjenih potreb uporabnikov v tej ciljni skupini v okviru zakonodaje na področju duševnega zdravja in socialnega varstva treba umestiti različne oblike obravnave otroka ali mladostnika s kombinacijo najtežje oblike motenj v duševnem zdravju in motenj v duševnem razvoju, ki zagotavljajo ustrezno obravnavo, pri kateri se izhaja iz koristi uporabnika (otroka) ter zagotavlja varnost njemu in drugim. Vlada pojasni še, da je potrebna podrobnejša sistemska opredelitev do namestitve otroka ali mladostnika v varovano obravnavo (trenutno varovani oddelek) na podlagi odločitve sodišča, pri čemer je treba slediti načelu uporabe tovrstnih ukrepov zgolj v primeru in za čas, ko tega ni mogoče zagotoviti z drugimi obravnavami, kot na primer z varovanjem in osebnim spremljanjem za uporabnike, pri katerih preventivni varovalni ukrepi (še) niso potrebni.

21. Vlada dodaja, da se je začela prenova standardov in normativov za otroke, mladostnike in odrasle do 26. leta, ki so vključeni v program vzgoje in izobraževanja ter institucionalno varstvo v zavodih za usposabljanje. Predvidene naj bi bile dodatne kadrovske okrepitve na podlagi nadgrajenega programa usposabljanja oziroma posebnega programa vzgoje in izobraževanja v socialnovarstvenih organizacijah. Predvideni naj bi bili tudi ukrepi za izboljšanje drugih kadrovskih in delovnih pogojev za pridobitev ustreznih kadrovskih profilov na področju vzgoje in izobraževanja ter socialne oskrbe v zavodih za usposabljanje. Vlada meni, da je s tovrstnimi ukrepi možno zagotoviti specializirano obravnavo, ki preprečuje dolgotrajne namestitve v varovane oddelke, ki se zagotavljajo v obstoječem sistemu posebnih socialnovarstvenih zavodov.

22. Vlada zaključi, da se strinja z navedbami Ministrstva za zdravje, da področje duševnega zdravja presega zgolj področje zdravstvenega varstva in da je treba izboljšati medresorsko sodelovanje. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti naj bi s svojimi predstavniki aktivno sodelovalo pri implementaciji in koordinaciji Resolucije, tako s članstvom v upravljavskih strukturah za vodenje kot s članstvom v različnih interdisciplinarnih delovnih skupinah. S svojimi predstavniki naj bi Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti sodelovalo tudi v medresorski delovni skupini za področje duševnega zdravja, ki jo ustanavljajo na Ministrstvu za zdravje.

23. Ustavno sodišče je odgovor Državnega zbora, mnenji Vlade in stališča Ministrstva za zdravje posredovalo predlagatelju, ki pa se nanje ni odzval.

24. Sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, mora na podlagi 156. člena Ustave in prvega odstavka 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) prekiniti postopek in z zahtevo začeti postopek za oceno njegove ustavnosti. Tako dejstvo prekinitve postopka kot tudi to, da mora sodišče izkazati, da mora izpodbijano zakonsko določbo uporabiti v postopku, v katerem odloča, spadata v okvir procesne predpostavke iz 156. člena Ustave in iz prvega odstavka 23. člena ZUstS, ki mora biti izpolnjena za začetek postopka za oceno ustavnosti zakona.

25. Predlagatelj je izkazal obstoj prekinitve postopka. Zahtevi za oceno ustavnosti je priložil sklep o prekinitvi revizijskega postopka do odločitve Ustavnega sodišča o zahtevi za oceno ustavnosti ZSV in ZDZdr. V sklepu je navedel, da je ob odločanju o reviziji glede dopustnosti namestitve mladoletne osebe v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda ugotovil, da v Republiki Sloveniji ni posebnega varovanega oddelka za mladoletnike s hudimi duševnimi motnjami. Predlagatelj zato ocenjuje, da sta navedena zakona v neskladju z Ustavo. Naknadno je predložil še sklep o prekinitvi postopka za dopustitev revizije v drugi zadevi, sprejet v skladu z drugim odstavkom 23. člena ZUstS.

26. Predlagatelj z zahtevo izpodbija dva predpisa: ZSV in ZDZdr, oba zaradi obstoja domnevne protiustavne pravne praznine. V postopkih, ki jih je prekinil, mora odločiti o reviziji oziroma o predlogu za dopustitev revizije, vloženem v zvezi z odločitvama sodišč o sprejemu mladoletnih nasprotnih udeležencev v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda, sprejetima na podlagi prvega odstavka 75. člena ZDZdr. Ustavno sodišče je zato presojo zatrjevane protiustavne pravne praznine omejilo na ZDZdr. Le ZDZdr namreč ureja varovane oddelke, pogoje, pod katerimi se oseba sprejme v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda, in postopek sprejema osebe v tak oddelek. To, da se varovani oddelki uredijo pri izvajalcih socialnovarstvenih storitev in programov, urejenih z ZSV, še ne pomeni, da ta zakon ureja tudi ukrepe na področju duševnega zdravja. Ob tem je pomembno ugotoviti, da iz zahteve tudi ne izhaja, da se predlagatelj ne strinja z izrečenim ukrepom oziroma da meni, da bi bil v konkretnih primerih ustreznejši kak drug ukrep, meni le, da zakonska ureditev nima (ustrezne) podlage za izvedbo izrečenega ukrepa zoper mladoletno osebo. Le v tem okviru se zato lahko giblje tudi presoja ustavnosti izpodbijane ureditve.

27. ZDZdr določa sistem zdravstvene in socialnovarstvene skrbi na področju duševnega zdravja,² nosilce oziroma nosilke te dejavnosti ter pravice osebe med zdravljenjem v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, obravnavo v varovanem oddelku socialnovarstvenega zavoda in v nadzorovani obravnavi (prvi odstavek 1. člena ZDZdr). Programi in storitve za duševno zdravje se izvajajo v okviru javne službe (prvi odstavek 4. člena ZDZdr). Obravnavo v varovanem oddelku socialnovarstvenega zavoda izvajajo javni socialnovarstveni zavodi³ z varovanimi oddelki (prva alineja tretjega odstavka 4. člena ZDZdr).

28. Postopek sprejema osebe⁴ v obravnavo⁵ v varovani oddelek⁶ socialnovarstvenega zavoda⁷ je urejen v 73. do 79. členu ZDZdr. Sprejem osebe v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve urejajo 75. do 79. člen ZDZdr.

29. Če oseba, pri kateri so izpolnjeni pogoji za sprejem iz prvega odstavka 74. člena ZDZdr, v sprejem ne privoli, je sprejem v varovani oddelek dopusten na podlagi sklepa sodišča (prvi odstavek 75. člena ZDZdr). Za sprejem osebe v varovani oddelek morajo biti izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

– če je akutno bolnišnično zdravljenje zaključeno oziroma ni potrebno,

– če potrebuje stalno oskrbo in varstvo, ki ju ni mogoče zagotoviti v domačem okolju ali na drug način,

– če ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim,

– če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja,

– če navedenih vzrokov in ogrožanja iz tretje in četrte alineje tega odstavka ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (izven socialnovarstvenega zavoda, v nadzorovani obravnavi),

– če izpolnjuje druge pogoje za sprejem v socialnovarstveni zavod, ki jih določajo predpisi s področja socialnega varstva.

30. Za postopek sprejema v varovani oddelek na podlagi sklepa sodišča se smiselno uporabljajo 40. do 52. člen ZDZdr, ki urejajo sprejem na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve na podlagi sklepa sodišča, če v V. poglavju ZDZdr ni drugače določeno (75. člen ZDZdr). Predlog za sprejem osebe v varovani oddelek lahko vloži tudi socialnovarstveni zavod. Predlogu za sprejem v varovani oddelek na podlagi sklepa sodišča se priloži mnenje socialnovarstvenega zavoda o izpolnjevanju pogojev za sprejem, razen če se je postopek začel na njegov predlog. V skladu s 76. členom ZDZdr se oseba, ki je bila v skladu z določbami tega zakona sprejeta v oddelek pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, lahko ob izpolnjevanju pogojev iz 74. in 75. člena tega zakona pred iztekom roka zadržanja v psihiatrični bolnišnici premesti v varovani oddelek. Premestitev iz oddelka pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice v varovani oddelek se lahko opravi s privolitvijo osebe, pri čemer je treba predhodno pridobiti mnenje socialnovarstvenega zavoda, v katerega naj bi bila oseba premeščena, o izpolnjevanju pogojev za sprejem, ali na podlagi sklepa sodišča. V postopku za premestitev se smiselno uporabljajo določbe ZDZdr o sprejemu v varovani oddelek brez privolitve na podlagi sklepa sodišča.

31. ZDZdr v 5. členu pooblašča ministra, pristojnega za socialno varstvo, da določi v soglasju z ministrom, pristojnim za zdravje, kadrovske, tehnične in prostorske pogoje izvajalcev socialnovarstvenih programov in storitev ter izvajalcev obravnave v skupnosti ter postopek njihove verifikacije. Na tej podlagi je bil sprejet Pravilnik o kadrovskih, tehničnih in prostorskih pogojih⁸. Ta kot eno izmed vrst varovanih oddelkov določa tudi varovani oddelek za osebe z več motnjami (težave v duševnem razvoju in dolgotrajne težave v duševnem zdravju).

32. ZDZdr ureja posebne varovalne ukrepe v 29. členu. Posebni varovalni ukrep je nujen ukrep, ki se uporabi zaradi omogočanja zdravljenja osebe ali zaradi odprave oziroma obvladovanja nevarnega vedenja osebe, kadar je ogroženo njeno življenje ali življenje drugih, huje ogroženo njeno zdravje ali zdravje drugih ali z njim povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim in ogrožanja ni mogoče preprečiti z drugim, blažjim ukrepom (prvi odstavek 29. člena ZDZdr). Uporablja se v oddelkih pod posebnim nadzorom in varovanih oddelkih (drugi odstavek 29. člena ZDZdr). Posebna varovalna ukrepa sta telesno oviranje s pasovi in omejitev gibanja znotraj enega prostora (tretji odstavek 29. člena ZDZdr).⁹

33. Posebni varovalni ukrep ureja tudi Zakon o pacientovih pravicah (Uradni list RS, št. 15/08, 55/17 in 177/20 – v nadaljevanju ZPacP) v 31.a členu.¹⁰ Ta določa, da se lahko za zagotavljanje kakovostne in varne zdravstvene obravnave izvaja ukrep telesnega oviranja s pasovi (prvi odstavek 31.a člena ZPacP). Posebni varovalni ukrep je nujen ukrep, ki se uporabi zaradi omogočanja zdravljenja pacienta ali zaradi odprave ali obvladovanja nevarnega vedenja pacienta:

– kadar je ogroženo njegovo življenje ali življenje drugih, huje ogroženo njegovo zdravje ali zdravje drugih ali s svojim ravnanjem povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim in

– ogrožanja ni mogoče preprečiti z drugim, blažjim ukrepom (drugi odstavek 31.a člena ZPacP).

34. Posebni varovalni ukrep uvede lečeči zdravnik,¹¹ ki v zdravstveno dokumentacijo pacienta vpiše podatke o razlogu, namenu, trajanju in spremljanju izvajanja ukrepa. Pacienta, zoper katerega je uveden posebni varovalni ukrep, se nadzoruje, spremlja njegove vitalne funkcije in obravnava ves čas trajanja ukrepa v skladu s sodobno medicinsko doktrino (tretji odstavek 31.a člena ZPacP). Posebni varovalni ukrep lahko traja le toliko časa, kolikor je nujno potrebno glede na razlog njegove uvedbe, vendar ne več kot štiri ure (četrti odstavek 31.a člena ZPacP). Trajanje posebnega varovalnega ukrepa lahko v časovnem intervalu iz prejšnjega odstavka lečeči zdravnik podaljša po seznanitvi z zdravstvenim stanjem pacienta, vendar le, če za to še vedno obstajajo razlogi iz drugega odstavka tega člena, kar se vpiše v zdravstveno dokumentacijo pacienta. Ne glede na prejšnji stavek zdravnik pacienta osebno pregleda po 12 urah od uvedbe ukrepa (peti odstavek 31.a člena ZPacP). Izjemoma lahko posebni varovalni ukrep uvede drug zdravstveni delavec, vendar o tem nemudoma obvesti lečečega zdravnika. Če lečeči zdravnik ukrepa ne uvede, se izvajanje ukrepa takoj opusti in se o tem napravi pisni zaznamek v pacientovo zdravstveno dokumentacijo (šesti odstavek 31.a člena ZPacP). Lečeči zdravnik o uvedbi in izvedbi posebnega varovalnega ukrepa v 12 urah pisno obvesti pacientovega ožjega družinskega člana oziroma bližnjo osebo, če pacient nima ožjih družinskih članov, in zastopnika pacientovih pravic, razen če pacient, ki ima po uvedenem ukrepu sposobnost odločanja o sebi, temu obvestilu izrecno nasprotuje. Zastopnika pacientovih pravic se obvesti le, kadar si ga je pacient izbral, kadar pacient nima ožjega družinskega člana oziroma ne določi bližnje osebe ali kadar se ožji družinski član ali bližnja oseba obvestilom iz tega odstavka pisno odpove (sedmi odstavek 31.a člena ZPacP).¹²

35. Predlagatelj meni, da obstaja glede sprejema oziroma namestitve otrok oziroma mladoletnih oseb v varovane oddelke socialnovarstvenih zavodov v ZDZdr protiustavna (izvedbena) pravna praznina. Tak sklep opira na dejstvo, da (v trenutku odločanja o predlogu za sprejem mladoletnih nasprotnih udeležencev v varovana oddelka socialnovarstvenih zavodov) v Republiki Sloveniji varovanega oddelka, namenjenega oziroma verificiranega za obravnavo mladoletnih oseb, ni bilo. Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da obstoj pravnih praznin v pravnem redu sam po sebi ni v neskladju z Ustavo. Pravne praznine je mogoče zapolnjevati z ustaljenimi metodami pravne razlage. Če to ni mogoče in če iz Ustave izhaja zahteva po izrecni zakonski ureditvi, brez katere posamezne človekove pravice ni mogoče uresničevati, gre za t. i. protiustavno pravno praznino.

36. Namestitev osebe z duševno motnjo v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda je storitev, v kateri se prepletata pravica do socialne varnosti iz prvega odstavka 50. člena Ustave in pravica do zdravstvenega varstva iz prvega odstavka 51. člena Ustave.¹³ Oseba je lahko v varovani oddelek sprejeta s privolitvijo ali brez privolitve (73. člen ZDZdr). V slednjem primeru se oseba v varovani oddelek sprejme na podlagi sklepa sodišča. Sodna odreditev sprejema osebe v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda pa po že sprejetih stališčih Ustavnega sodišča posega v pravico te osebe do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave.¹⁴

37. Ustava zagotavlja pravico do osebne svobode v prvem odstavku 19. člena in glede vseh primerov omejitve osebne svobode uveljavlja posebna jamstva. Splošno jamstvo v zvezi z omejitvijo pravice do osebne svobode je opredeljeno v drugem in tretjem odstavku 19. člena Ustave. V drugem odstavku 19. člena Ustava določa, da se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ju določa zakon. Poseg v pravico do osebne svobode je zato dopusten le v zakonsko določenih primerih in po zakonsko določenem postopku odvzema prostosti.¹⁵ V tretjem odstavku 19. člena Ustave pa so določena še dodatna jamstva osebi, ki se ji odvzema prostost (pouk o razlogih za odvzem prostosti in pouk o določenih pravicah). Ta procesna jamstva je treba smiselno upoštevati v vsakem postopku odvzema prostosti.¹⁶ Iz Ustave torej ne izhaja, da bi o odvzemu prostosti vedno, ne glede na naravo in namen tega ukrepa, morali odločati (le) v kazenskem postopku oziroma v postopku, ki zadosti jamstvom glede kazenskega postopka.¹⁷

38. Ustavodajalec je torej z drugim odstavkom 19. člena Ustave prepustil zakonu, da uredi primere, v katerih je dopustno poseči v pravico do osebne svobode, in določi postopek, po katerem morajo ravnati pristojni državni organi v takšnih primerih. Pri tem mora zakonodajalec spoštovati druge ustavne določbe, še posebej tretji odstavek 15. člena Ustave, po katerem je človekove pravice in temeljne svoboščine mogoče omejiti le v primerih, ki jih določa Ustava, oziroma zaradi pravic drugih, ter načela pravne države iz 2. člena Ustave, med njimi pa splošno načelo sorazmernosti, ki veže zakonodajalca pri določitvi omejitev človekovih pravic. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-18/93 poudarilo, da sta navedena temeljna pogoja (tj. zakon mora določiti primere in postopek odvzema prostosti) za dopustnost posega v pravico do osebne svobode natančneje določena v nadaljnjih določbah Ustave, zlasti tistih, ki urejajo ustavna procesna jamstva (22., 23. in 25. člen Ustave). Prostost se sme torej omejiti samo v primerih, ki so izrecno določeni z zakonom, in po postopku, ki ga, upoštevaje ustavno procesna jamstva, določa zakon.

39. Pravico do osebne svobode, podobno kot Ustava, zagotavlja tudi prvi odstavek 5. člena EKČP. Ta vsebuje enako zapoved, kot je določena v drugem odstavku 19. člena Ustave, s tem da izčrpno določa primere, v katerih je dovoljeno posamezniku vzeti prostost. Med njimi v točki e)¹⁸ prvega odstavka določa zakonito pridržanje oseb z duševno motnjo (angl. persons of unsound mind). Drugi odstavek 5. člena EKČP določa, da je treba ob odvzemu prostosti vsakogar takoj poučiti v jeziku, ki ga razume, o vzrokih za odvzem prostosti in česa ga dolžijo. Tretji in četrti odstavek 5. člena EKČP pa določa procesna jamstva, ki morajo biti zagotovljena v postopku odločanja o odvzemu prostosti (takojšnja privedba osebe pred sodnika; sojenje v razumnem roku ali izpustitev iz pripora; pravica začeti postopek, v katerem bo sodišče hitro odločilo o zakonitosti odvzema prostosti in odredilo izpustitev, če je odvzem nezakonit).

40. ESČP je že v sodbi v zadevi Winterwerp proti Nizozemski z dne 24. 10. 1979

41. Za obravnavano zadevo je pomembna tudi MKPI.²² MKPI²³ je prva mednarodna pogodba s področja človekovih pravic, v kateri so obsežno kodificirane in konsolidirane splošne človekove pravice oseb z invalidnostjo.²⁴ Kot prvi celovit zavezujoč dokument o invalidih, sprejet na univerzalni mednarodni ravni, pomeni pomemben korak v razvoju (mednarodno)pravnega varstva invalidov.²⁵ Ker MKPI celovito in konkretno ureja človekove pravice invalidov, je tudi pomemben instrument za razlago z Ustavo zagotovljenih pravic invalidov.²⁶

42. MKPI ureja tudi pravico invalidov do osebne svobode in varnosti (14. člen).²⁷ Po prvem odstavku 14. člena MKPI države pogodbenice zagotavljajo, da invalidi enako kot drugi: (a) uživajo pravico do osebne svobode in varnosti; (b) da jim ni nezakonito ali samovoljno odvzeta prostost, da je vsak odvzem prostosti v skladu z zakonom in da invalidnost v nobenem primeru ni razlog za odvzem prostosti. Države pogodbenice zagotovijo, da je invalidom, če jim je odvzeta prostost v kakršnemkoli postopku, zagotovljeno enako varstvo pravic po mednarodnem pravu o človekovih pravicah kot drugim ter da se z njimi ravna v skladu s cilji in načeli te konvencije, vključno z zagotavljanjem primernih prilagoditev (drugi odstavek 14. člena MKPI).²⁸

43. Kot je razvidno že iz navedenega, niti Ustava niti EKČP (ko gre za odvzem prostosti osebi zaradi njene duševne motnje)²⁹ oziroma MKPI pri urejanju pravice do osebne svobode in varnosti posebej ne omenjajo otrok oziroma mladostnikov.³⁰ Navedenega pa seveda ni možno razlagati na način, da jim posebna skrb in varstvo, zagotovljena tako po Ustavi kot po mednarodnih instrumentih, ne pripadata v primeru urejanja in izvedbe posega v tako temeljno dobrino, kot je osebna svoboda.

44. Člen 56 Ustave ureja pravice otrok. Prvi odstavek 56. člena Ustave določa, da otroci uživajo posebno varstvo in skrb ter da človekove pravice in temeljne svoboščine uživajo v skladu s svojo starostjo in zrelostjo. Drugi odstavek 56. člena Ustave pa določa, da se otrokom zagotavlja posebno varstvo pred gospodarskim, socialnim, telesnim, duševnim ali drugim izkoriščanjem in zlorabljanjem ter da takšno varstvo ureja zakon. Ustava izrecno ureja le pravico otrok z motnjami v telesnem in duševnem razvoju do izobraževanja in usposabljanja za dejavno življenje v družbi (drugi odstavek 52. člena),³¹ sicer pa varstvo njihovih pravic zagotavlja v okviru splošne določbe prvega odstavka 52. člena.³² Za opredelitev vsebine posebnega varstva in skrbi otrok oziroma mladoletnih oseb z duševno motnjo po prvem odstavku 56. člena in prvem odstavku 52. člena Ustave je zato nujno upoštevanje zavezujočih mednarodnih instrumentov, ki te vsebine podrobneje urejajo.

45. Za konkretizacijo pravic otrok iz 56. člena Ustave³³ je temeljnega pomena predvsem KOP.³⁴ Za opredeljevanje ustavnopravnega pomena pravice invalidov do varstva (prvi odstavek 52. člena Ustave) pa je temeljnega pomena MKPI. Ta pri urejanju položaja invalidnih otrok (7. člen MKPI) nadgrajuje KOP.³⁵ Določa, da države pogodbenice sprejmejo vse potrebne ukrepe, s katerimi invalidnim otrokom zagotovijo, da enako kot drugi otroci uživajo vse človekove pravice in temeljne svoboščine (primerjaj 2. člen KOP). Pri vseh dejavnostih v zvezi z invalidnimi otroki mora biti poglavitna skrb otrokova korist (primerjaj 3. člen KOP). MKPI določa še, da države pogodbenice zagotovijo, da imajo invalidni otroci enako kot drugi otroci pravico svobodno izraziti svoje mnenje o vsem, kar jih zadeva, pri čemer se njihova mnenja upoštevajo glede na njihovo starost in zrelost, prav tako jim države pogodbenice glede na njihovo invalidnost in starost priskrbijo primerno pomoč za uresničevanje teh pravic (primerjaj 12. člen KOP).³⁶

46. ZDZdr ureja sprejem osebe v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda. Določa pogoje za sprejem in postopek, po katerem se oseba, ki v sprejem ne privoli, sprejme v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda na podlagi sklepa sodišča. Določa tudi izvajalce socialnovarstvenih storitev in programov, ki izvajajo obravnave v varovanih oddelkih, in pod kakšnimi pogoji jih izvajajo. ZDZdr ureja sprejem osebe v obravnavo v varovanem oddelku socialnovarstvenega zavoda enotno za vse osebe, ne glede na starost oziroma morebitne druge okoliščine. Ob tem pa posebej določa, da se mladoletnikom v času obravnave zagotavljata še posebna skrb in varstvo pravic (prvi odstavek 15. člena ZDZdr). Posebnosti položaja mladoletnih oseb upošteva Zakon tudi pri uporabi posebnih varovalnih ukrepov (šesti odstavek 29. člena ZDZdr) in pri izvedbi postopkov pred sodiščem (drugi odstavek 32. člena ZDZdr).

47. Posebno skrb in varstvo pravic, ki ju Ustava zagotavlja mladoletnim osebam, pa ZDZdr zagotavlja tudi tako, da dopušča organiziranje varovanih oddelkov tudi v okviru zavodov za usposabljanje, torej socialnovarstvenih zavodov, namenjenih opravljanju institucionalnega varstva otrok in mladoletnikov z zmerno, težjo ali težko motnjo v duševnem razvoju po tretjem odstavku 16. člena ZSV.³⁷ Iz ZDZdr tako ne izhaja, da bi varovani oddelki smeli biti organizirani le v posebnih socialnovarstvenih zavodih za odrasle (kot sta zavoda, v katera naj bi bila po sklepih sodišč sprejeta mladoletna nasprotna udeleženca) oziroma v domovih za starejše. Razlogi, zakaj se ustanovitelj obstoječih zavodov za usposabljanje (do trenutka vložitve zahteve predlagatelja) ni odločil za organizacijo varovanih oddelkov v okviru teh zavodov, pa ne morejo vplivati na presojo ustavnosti zakonskih podlag, ki omogočajo izvedbo sprejema v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda tudi za mladoletne osebe.

48. ZDZdr torej ureja tako pogoje kot tudi postopek, po katerem se odloča o sprejemu v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda. Pri tem upošteva tudi posebne zahteve za ustavno dopustnost posega v osebno svobodo mladoletnih oseb, saj zahteva, da se tako v postopku odločanja o sprejemu mladoletne osebe v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda kot tudi pri sami izvedbi obravnave v takem oddelku zagotavljata posebna skrb in varstvo mladoletnih oseb. S tem ZDZdr zadosti zahtevam, ki glede dopustnosti posega v pravico do osebne svobode mladoletnih oseb z duševno motnjo izhajajo iz drugega odstavka 19. člena, prvega odstavka 52. člena in prvega odstavka 56. člena Ustave. Zato ni v neskladju z Ustavo.

49. Predlagatelj zatrjuje še neskladje ZDZdr z 21. členom Ustave. Pri tem se sklicuje na razloge odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-477/18, Up-93/18. Predlagatelj že sam ugotavlja, da sta si zadevi različni. Ker predlagatelj navedenega očitka glede na vprašanja, ki jih odpira obravnavana zadeva, ne utemelji, ga ni mogoče preizkusiti.

50. Ustavno sodišče je ob presoji za prekinjene sodne postopke upoštevnih navedb predlagatelja ugotovilo, da izpodbijana ureditev ni v neskladju z drugim odstavkom 19. člena, prvim odstavkom 52. člena in prvim odstavkom 56. člena Ustave. Ta ugotovitev pa hkrati ne pomeni, da je tudi sicer stanje na področju zagotavljanja pravic mladoletnih oseb, ki (po odločitvi sodišča ob upoštevanju mnenj ustreznih izvedencev) potrebujejo obravnavo v varovanem oddelku socialnovarstvenega zavoda na podlagi ZDZdr, v celoti ustrezno. Kljub pozivom, ki segajo vsaj v leto 2015,³⁸ namreč v Republiki Sloveniji še vedno ni trajno delujočega varovanega oddelka za otroke in mladostnike.³⁹ Kot izhaja iz pojasnil Vlade in drugih dostopnih podatkov,⁴⁰ so se v zadnjem obdobju pristojna ministrstva in službe trudili v smeri zagotavljanja celovite oskrbe, pomoči in podpore osebam s težavami na področju duševnega zdravja in njihovim bližnjim. Vendar stanje še vedno ni zadovoljivo in tudi ustreznega oddelka še vedno ni. Odločitev v obravnavani zadevi tako ne sme biti razumljena kot razbremenitev obveznosti Vlade, da v najkrajšem možnem času naredi vse potrebno, da bi bil varovani oddelek (ali varovana obravnava) v ustreznem socialnovarstvenem zavodu, namenjen otrokom in mladostnikom, končno vzpostavljen.

51. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnice in sodniki dr. Rok Čeferin, dr. Neža Kogovšek Šalamon, dr. Špelca Mežnar, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Odločbo je sprejelo soglasno.

¹ Kot izhaja iz podatkov, navedenih v zahtevi, je bil na podlagi navedenega mnenja nasprotni udeleženec odpuščen iz oddelka pod posebnim nadzorom UPK Ljubljana, v katerega je bil sprejet na podlagi sklepa sodišča.

² Duševno zdravje je stanje posameznika oziroma posameznice, ki se kaže v njegovem oziroma njenem mišljenju, čustvovanju, zaznavanju, vedenju ter dojemanju sebe in okolja (4. točka 2. člena ZDZdr).

³ Javni socialnovarstveni zavodi za izvajanje storitve institucionalnega varstva po 16. členu ZSV so domovi za starejše (50. člen ZSV), posebni socialnovarstveni zavodi za odrasle (51. člen ZSV), domovi za otroke (53. člen ZSV) in socialnovarstveni zavodi za usposabljanje (54. člen ZSV).

⁴ Oseba je posameznik z duševno motnjo, ki se zdravi oziroma obravnava v mreži izvajalcev programov in storitev za duševno zdravje (13. točka 2. člena ZDZdr).

⁵ Obravnava je postopek izvajanja zdravstvenih, socialnovarstvenih ali drugih storitev in programov (11. točka 2. člena ZDZdr).

⁶ Varovani oddelek je oddelek v socialnovarstvenem zavodu, kjer so osebe zaradi svojih potreb nepretrgoma deležne posebne zaščite in varstva ter zavoda ne morejo zapustiti po lastni volji (17. točka 2. člena ZDZdr).

⁷ Socialnovarstveni zavod je splošni ali posebni javni socialnovarstveni zavod ali koncesionar, ki opravlja storitve v okviru mreže javne službe in je namenjen varstvu, bivanju in življenju oseb, katerih akutno bolnišnično zdravljenje, povezano z duševno motnjo, je zaključeno oziroma zanje bolnišnično zdravljenje ni potrebno (16. točka 2. člena ZDZdr).

⁸ Po prvem odstavku 16. člena ZSV obsega institucionalno varstvo vse oblike pomoči v zavodu, v drugi družini ali drugi organizirani obliki, s katerimi se upravičencem nadomeščajo ali dopolnjujejo funkcije doma in lastne družine, zlasti pa bivanje, organizirana prehrana in varstvo ter zdravstveno varstvo. Institucionalno varstvo otrok in mladoletnikov z zmerno, težjo ali težko motnjo v duševnem razvoju obsega poleg storitev iz prvega odstavka tega člena še usposabljanje po posebnem zakonu, oskrbo in vodenje (tretji odstavek 16. člena ZSV).

⁹ Člen 29 ZDZdr o posebnih varovalnih ukrepih določa še:
»(4) Posebni varovalni ukrep se uporabi le izjemoma in lahko traja le toliko časa, kolikor je nujno potrebno glede na razlog njegove uvedbe, pri čemer posebni varovalni ukrep telesnega oviranja s pasovi ne sme trajati več kot štiri ure, posebni varovalni ukrep omejitve svobode gibanja znotraj enega prostora pa ne več kot 12 ur. Po preteku navedenega obdobja zdravnik preveri utemeljenost ponovne uvedbe posebnega varovalnega ukrepa.
(5) Osebo, pri kateri je bil uporabljen poseben varovalni ukrep, se nadzoruje, spremlja njene vitalne funkcije in strokovno obravnava ves čas trajanja posebnega varovalnega ukrepa. O izvajanju posebnega varovalnega ukrepa se v zdravstveno dokumentacijo osebe vpišejo natančni podatki o razlogu, namenu, trajanju in nadzoru nad izvajanjem ukrepa. O izvajanju posebnih varovalnih ukrepov psihiatrične bolnišnice in socialnovarstveni zavodi vodijo evidenco v skladu z drugim odstavkom 99. člena tega zakona.
(6) O odreditvi in izvedbi posebnega varovalnega ukrepa zdravnik, ki tak ukrep odredi, najkasneje v 12 urah od odreditve ukrepa pisno obvesti direktorja psihiatrične bolnišnice oziroma socialnovarstvenega zavoda, najbližjo osebo, odvetnika in zastopnika. Glede mladoletnika ali polnoletne osebe, ki ji je odvzeta poslovna sposobnost, se obvesti tudi zakonitega zastopnika.
(7) Če zdravnik ob osebi ni prisoten, lahko posebni varovalni ukrep uvede tudi drug zdravstveni delavec oziroma zdravstvena delavka v psihiatrični bolnišnici oziroma strokovni delavec oziroma strokovna delavka v socialnovarstvenemu zavodu, vendar o tem takoj obvesti zdravnika, ki brez odlašanja odloči o utemeljenosti uvedbe ukrepa. Če zdravnik ukrepa ne odredi, se izvajanje ukrepa takoj opusti. Zdravstveni oziroma strokovni delavec o obvestilu zdravnika napravi pisni zaznamek.
(8) Oseba, odvetnik, zakoniti zastopnik, najbližja oseba in zastopnik lahko predlaga izvedbo upravnega nadzora nad odreditvijo in izvedbo posebnega varovalnega ukrepa v skladu s predpisi, ki urejajo upravni nadzor v zdravstveni dejavnosti.«

¹⁰ Posebni varovalni ukrep je bil v ZPacP vnesen z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pacientovih pravicah (Uradni list RS, št. 55/17 – v nadaljevanju ZPacP-A). Kot izhaja iz zakonodajnega gradiva (Predlog ZPacP-A z dne 19. 5. 2017, EPA 1984-VII), je bil v ZPacP vključen zato, da bi lahko tudi drugi izvajalci zdravstvene dejavnosti posebni varovalni ukrep telesnega oviranja s pasovi (zakonito) uporabljali tudi izven oddelkov pod posebnim nadzorom in izven varovanih oddelkov. Pobudo za ureditev tega ukrepa sta dala Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije in Varuh človekovih pravic. V zakonodajnem gradivu je pojasnjeno še, da varovani ukrepi niso medicinski oziroma zdravstveni ukrepi, temveč načini zagotavljanja varnosti pacienta z uporabo fizičnega omejevanja. S tem ukrepom naj bi se urejalo področje zagotavljanja varne zdravstvene oskrbe pacientov na način, da se preprečuje škoda za pacienta v zvezi z zdravljenjem in v zvezi z okoliščinami fizične varnosti bivanja ali zadrževanja pri izvajalcu. Pri tem naj bi bilo treba ločevati med posebnimi varovalnimi ukrepi, ki so v ZDZdr definirani kot varnostni ukrep za omogočanje zdravljenja, in varovalnim ukrepom, ki se ureja s tem zakonom in se uvaja pri različnih somatskih stanjih zaradi varstva zdravja pacienta (na primer zaradi nevarnosti padca). Uvedba tega ukrepa v ZPacP naj bi omogočila uporabo v splošnih bolnišnicah in v socialnozdravstvenih zavodih zunaj varovanih oddelkov, kjer se izvaja nega.

¹¹ Lečeči zdravnik je zdravnik, ki pacienta obravnava.

¹² V skladu z osmim odstavkom 31.a člena ZPacP izvajalci zdravstvene dejavnosti za namen spremljanja uporabe posebnega varovalnega ukrepa vodijo evidenco, ki vsebuje naslednje podatke:
– naziv izvajalca zdravstvene dejavnosti,
– osebno ime in EMŠO pacienta, pri katerem je bil uporabljen posebni varovalni ukrep,
– razlog uvedbe posebnega varovalnega ukrepa,
– čas trajanja posebnega varovalnega ukrepa (datum in ura uvedbe in prenehanja izvajanja ukrepa),
– osebno ime in šifra zdravstvenega delavca, ki je uvedel posebni varovalni ukrep,
– osebno ime ožjega družinskega člana oziroma bližnje osebe in njeno razmerje do pacienta ter osebno ime zastopnika pacientovih pravic, ki je bil obveščen o uvedbi posebnega varovalnega ukrepa.
Izvajalec zdravstvene dejavnosti predloži ministru, pristojnemu za zdravje, in ministru, pristojnemu za socialo, v anonimizirani obliki letno poročilo o uporabi posebnega varovalnega ukrepa do 15. marca tekočega leta za preteklo koledarsko leto (deveti odstavek 31.a člena ZPacP).

¹³ Tako Ustavno sodišče že v odločbi št. U-I-294/12 z dne 10. 6. 2015 (Uradni list RS, št. 46/15, in OdlUS XXI, 4).

¹⁴ Prav tam. Glej tudi odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-477/18, Up-93/18 in št. Up-621/15 z dne 27. 10. 2016. Primerjaj tudi s sodbo velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Stanev proti Bolgariji z dne 17. 1. 2012, 124.–130. točka obrazložitve.

¹⁵ Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Uradni list RS, št. 25/96, in OdlUS V, 40), ki se je sicer nanašala na odvzem prostosti v kazenskem postopku, opredelilo pogoje, pod katerimi je ustavno dopusten poseg v osebno svobodo posameznika. Poudarilo je, da Ustava razlikuje med svobodo in prostostjo. Svobode ni mogoče vzeti nikomur, mogoče pa je začasno omejiti prostost. Posamezniku se sicer lahko vzame prostost, vendar mora biti to vedno vnaprej predvideno in tako materialnopravno kot procesnopravno določeno.

¹⁶ Primerjaj odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-60/03 z dne 4. 12. 2003 (Uradni list RS, št. 131/03, in OdlUS XII, 93, 12. točka obrazložitve) in št. Up-153/05 z dne 12. 5. 2005 (Uradni list RS, št. 53/05, in OdlUS XIV, 42, 5. točka obrazložitve).

¹⁷ Primerjaj odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-60/03, št. U-I-344/06 z dne 20. 11. 2008 (Uradni list RS, št. 113/08, in OdlUS XVII, 61) in št. Up-1116/09 z dne 3. 3. 2011 (Uradni list RS, št. 22/11).

¹⁸ Določba obsega zelo raznolike skupine oseb. Kot izhaja iz sodne prakse ESČP, je razlog za odvzem prostosti v njej zajetih oseb lahko medicinske in/ali socialne narave (sodba ESČP v zadevi Enhorn proti Švedski z dne 25. 1. 2005, 43. točka obrazložitve).

¹⁹ ESČP te zahteve vedno znova ponavlja in poudarja. Glej npr. sodbi velikega senata ESČP v zadevi Ilnseher proti Nemčiji z dne 4. 12. 2018 in Stanev proti Bolgariji.

²⁰ Glej npr. sodbo velikega senata ESČP v zadevi Ilnseher proti Nemčiji, 133. točka obrazložitve, in sodbo ESČP v zadevi Hutchison Reid proti Združenemu kraljestvu z dne 20. 2. 2003, 52. točka obrazložitve.

²¹ Glej sodbe ESČP v zadevah L. B. proti Belgiji z dne 2. 10. 2012, 93. točka obrazložitve, Ashingdane proti Združenemu kraljestvu z dne 28. 5. 1985, 44. točka obrazložitve, in O. H. proti Nemčiji z dne 24. 11. 2011, 79. točka obrazložitve.

²² MKPI določa da so invalidi ljudje z dolgotrajnimi telesnimi, duševnimi, intelektualnimi ali senzoričnimi okvarami, ki jih v povezavi z različnimi ovirami lahko omejujejo, da bi enako kot drugi polno in učinkovito sodelovali v družbi (drugi odstavek 1. člena).

²³ Odbor za pravice invalidov, ki nadzira izvajanje MKPI, je že leta 2018 v Sklepnih ugotovitvah glede uvodnega poročila Slovenije o izvajanju MKPI izrazil zaskrbljenost zaradi neustreznega prevoda MKPI v slovenščino (problematično naj bi bilo že poimenovanje »invalidi« in ne »osebe z invalidnostjo«, kot izhaja iz MKPI, o tem npr. Ž. Cotič, Izgubljeno s prevodom: problematika poslovne sposobnosti v Konvenciji o pravicah invalidov, Pravna praksa, št. 9 (2014), str. 16–17; J. Murgel, Varstvo pravic oseb z invalidnostjo v mednarodnem in slovenskem pravu s pregledom sodne prakse, GV Založba, Ljubljana 2020, str. 31–33). Ker novega prevoda MKPI še ni, Ustavno sodišče uporablja terminologijo besedila MKPI, objavljenega v Uradnem listu Republike Slovenije. Enako velja glede drugih uradnih besedil slovenskih predpisov.

²⁴ J. Murgel, nav. delo, str. 54.

²⁵ B. Kresal v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Dopolnitev – A, Fakulteta za državne in evropske študije, Ljubljana 2011, str. 874.

²⁶ Primerjaj J. Letnar Černič v: M. Avbelj (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, 1. del, Nova univerza, Evropska pravna fakulteta, Nova Gorica 2019, str. 463.

²⁷ Kot relevanten mednarodni instrument pri obravnavi kršitev pravice do osebne svobode oseb z duševno motnjo ESČP navaja tudi MKPI (glej npr. sodbi ESČP v zadevah Mihailovs proti Latviji z dne 22. 1. 2013 in Plesó proti Madžarski z dne 2. 10. 2012 ter sodbo velikega senata ESČP v zadevi Rooman proti Belgiji z dne 31. 1. 2019).

²⁸ Glede pravice do osebne svobode in varnosti glej tudi Smernice Odbora za pravice invalidov (priloga I dodatka št. 55 (A/72/55) k poročilu Odbora za pravice invalidov).

²⁹ EKČP v točki d) prvega odstavka 5. člena ureja pridržanje mladoletnika na podlagi zakonite odločbe zaradi vzgojnega nadzorstva ali zakonit odvzem prostosti mladoletniku zato, da bi ga privedli pred pristojno oblast.

³⁰ Primerjaj I. Bantekas, M. A. Stein in D. Anastasiou, The UN Convention on the right of persons with disabilities, A Commentary, Oxford University Press, Oxford 2018, str. 198–199.

³¹ Otroci z motnjami v telesnem ali duševnem razvoju ter druge huje prizadete osebe imajo pravico do izobraževanja in usposabljanja za dejavno življenje v družbi (drugi odstavek 52. člena Ustave).

³² Prvi odstavek 52. člena Ustave določa, da sta invalidom v skladu z zakonom zagotovljena varstvo in usposabljanje za delo.

³³ Primerjaj M. Končina Peternel v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 578.

³⁴ KOP ureja tudi pravice otrok z invalidnostjo (prvi odstavek 2. člena in 23. člen). Člen 2 KOP določa, da pravice, določene s to konvencijo, države pogodbenice zagotavljajo vsakemu otroku, ki sodi pod njihovo pravno pristojnost, brez kakršnegakoli razlikovanja, med drugim tudi ne glede na invalidnost. Položaj otrok s posebnimi potrebami še posebej ureja 23. člen KOP. Po tej določbi države pogodbenice priznavajo pravico do posebne skrbi in skladno s svojimi zmožnostmi zagotavljajo, da so ti otroci in tisti, ki skrbijo zanje, deležni pomoči (drugi odstavek 23. člena KOP).

³⁵ Glej I. Bantekas, M. A. Stein in D. Anastasiou, navedeno delo, str. 199, 201 in 206.

³⁶ Člen 12 KOP določa:
»(1) Države pogodbenice jamčijo otroku, ki je sposoben izoblikovati lastna mnenja, pravico do svobodnega izražanja le-teh v vseh zadevah v zvezi z njim, o tehtnosti izraženih mnenj pa se presoja v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo.
(2) V ta namen ima otrok še posebej možnost zaslišanja v katerem koli sodnem ali upravnem postopku v zvezi z njim, bodisi neposredno bodisi preko zastopnika ali ustreznega organa, na način, ki je v skladu s procesnimi pravili notranje zakonodaje.«

³⁷ Podrobnejši opis storitve institucionalnega varstva po tretjem odstavku 16. člena ZSV, upravičence, postopek, obliko storitve, trajanje, metode, izvajalce, dokumentacijo in normativ storitve določa 8. člen Pravilnika o standardih in normativih.

³⁸ Glej Letno poročilo Varuha človekovih pravic za leto 2015 (str. 112–113), Priporočilo Varuha človekovih pravic št. 27 (2015) in Resolucijo (točko 1 v poglavju 2. 2 Ugotovitve in priporočila Svetovne zdravstvene organizacije za organizacijo služb na področju duševnega zdravja v Sloveniji).

³⁹ Kot izhaja iz navedb Vlade, sta bila sicer vzpostavljena dva projekta za nadgradnjo storitev za otroke in mladostnike z najtežjimi oblikami motenj v duševnem zdravju in motenj v duševnem razvoju, vendar le za leti 2020 in 2021 (glej 19. in 20. točko obrazložitve te odločbe).

⁴⁰ Glej npr. Akcijski načrt 2022–2023 za izvajanje Resolucije o nacionalnem programu duševnega zdravja 2018–2028 (Uradni list RS, št. 24/18).